duhati (16)

1. dúhati, dȗham, vb. impf. 1) riechen, einen Geruch empfinden; imajo nos in ne duhajo, Trav.- Valj. (Rad); wittern, Cig., Jan.; — beriechen, Cig.; — 2) hauchen, Mur.
2. izdúhati, -dȗham, vb. pf. durch den Geruch ausfindig machen, ausriechen, Cig.
3. nadúhati se, -dȗham se, vb. pf. sich satt riechen.
4. obdúhati, -dȗham, vb. pf. 1) ringsherum beriechen, Cig.; — 2) durch Geruch ausspüren, Cig.
5. odúhati, -dȗham, vb. pf. = ovohati, durch den Geruch ausfindig machen, C., Levst. (Zb. sp.).
6. podúhati, -dȗham, vb. pf. riechen, beriechen, zuriechen: p. kaj; poduhaj, kako lepo diši!
7. smrdúhati, -am, vb. impf. mit Ekel beriechen, Fr.- C.
8. zadúhati, -dȗham, vb. pf. durch Riechen gewahr werden, erwittern, Cig., Nov.- C.
9. díhati, dı̑ham, -šem, vb. impf. athmen; težko d., einen schweren Athem haben; d. kaj iz sebe, etwas ausathmen; v sebe d., einathmen; v koga d., jemanden anathmen; z enimi usti mrzlo in vroče dihati (= drugače govoriti in drugače misliti), Krelj; — hauchen: veter diše, kamor hoče, Trub.; — 2) = duhati, riechen: vzemi mravljincev eno pest, preteri jih in diši tisto, Jurč.; — schnupfen: tobak d., Z., Podkrnci- Erj. (Torb.).
10. díšati, -ím, vb. impf. 1) einen Geruch von sich geben, riechen; lepo d.; d. po čem, nach etwas riechen; vino po sodu diši, der Wein hat einen Fassgeruch; dišeč, wohlriechend; — 2) schmecken, munden; nič mi ne diši (jesti), ich habe keinen Appetit; lačnemu tudi malo zabeljena jed diši, der Hunger ist die beste Würze, Cig.; — 3) = duhati, riechen: imaš nos, pa diši, Dol.; — imajo nos in ne diše, Dalm.; d. smrad peklenski, Jsvkr.
11. njúhati, -am, vb. impf. = duhati, riechen, Z., Prip.- Mik., Tolm.- Erj. (Torb.); — (po rus.) schnupfen: n. tobak, Levst. (Nauk), nk.
12. podíhati, -dı̑ham, -šem, vb. pf. 1) ein wenig athmen, Z.; — 2) = poduhati, ein wenig beriechen, Z., jvzhŠt.
13. ponjúšati, -am, vb. pf. = poduhati, dazu riechen, Rihenberk- Erj. (Torb.).
14. povonjáti, -ȃm, vb. pf. = poduhati, beriechen, dazuriechen, Cig., (povǫ́njati) M., Rihenberk- Erj. (Torb.).
15. pridəhníti, -dáhnem, vb. pf. = poduhati, riechen, (pridẹ́hnem) ogr.- Valj. (Rad).
16. vonjáti, -ȃm, vb. impf. 1) einen Geruch verbreiten, Mur., V.-Cig., Jarn., Cig. (T.), Ročinj- Erj. (Torb.), Burg. (Rok.); — duften, Jan., nk.; — 2) übel riechen, stinken, Mik., Št.- Trst. (Let.); — 3) = duhati, riechen: v. smrekovo vejo, Zv.; — 4) schnupfen, GBrda.

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani