drven (14)

1. drvę̑n, adj. hölzern, Cig., Jan.; d. most, Zora.
2. drvę̑nəc, * -nca, m. der Holzstein, Erj. (Min.).
3. drvenẹ́ti, -ím, vb. impf. = dreveneti, C.
4. drveníca, f. 1) die Holzlege, die Holzhütte, C., DZ.; — 2) = drvača, SlGor.- C., BlKr.
5. drvenják, m. die Holzlege, Valj. (Rad).
6. drvẹ́nka, f. = drevenka, der Metzen (eigentl. hölzernes Maß), Mik.; (pol vagana, Ormož).
7. odrvenẹ́l, adj. = odrevenel; — steif ( stil.), Cig. (T.).
8. odrvenẹ́lost, f. = odrevenelost, die Erstarrung, Erj. (Som.); — der Starrkrampf, Cig. (T.).
9. odrvenẹ́ti, -ím, vb. pf. = odreveneti, Mur., BlKr.
10. zadrvenẹ́ti, -ím, vb. pf. = zadreveneti, odrveneti, Dict.- Mik.
11. zdrvenẹ́ti, -ím, vb. pf. zu Holz werden, Cig.
12. drẹvę́nəc, -nca, m. = drvenec, versteinertes Holz, der Holzstein, Cig.
13. hášəlj, -šlja, m. drvena lopata, Valj. (Rad).
14. vrvẹ̑nje, n. das Gewimmel: Tam zunaj vrvenje, drvenje ljudi, Greg.

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani