dotik (17)

1. dotı̑k, * m. die Berührung, Cig. (T.), ogr.- C.
2. dotı̑ka, f. die Berührung, Jan., Cig. (T.), C., M.; — die Beziehung, Cig., C.
3. dotikáłən, -łna, adj. Berührungs-: dotikalna ravnina, die Berührungsebene, Cel. (Geom.).
4. dotikalíšče, n. die Berührungsstelle, der Berührungspunkt, Cig. (T.), Žnid., Cel. (Ar.).
5. dotikȃłnica, f. die Berührungslinie, die Tangente, Cel. (Geom.).
6. dotíkanje, n. das Berühren, die Berührung; die Tangierung ( math.), Cig. (T.).
7. dotíkati se, -tı̑kam, -čem se, vb. impf. ad dotekniti se; berühren: d. se koga, česa; dotikajoče se krivulje, sich berührende Curven, Cig. (T.); — antasten: d. se poštenja, ljudskega blaga, Cig.; ne d. se česa, etwas unangefochten lassen, Cig.; — betreffen, angehen, Cig., Jan., nk.; njega se dotiče, Krelj; kar se dotiče krajev te doline, Dalm.
8. dotı̑kljaj, m. = dotik, nk.
9. dotikováti se, ** -ȗjem se, vb. impf. = dotikati se.
10. nedotı̑ka, f. das empfindliche Springkraut oder Rührmichnichtan (impatiens noli tangere), Tuš. (R.).
11. nedotikljìv, -íva, adj. = nedotičen, Jan. (H.).
12. dẹlovȃnje, n. das Wirken, nk.; pl. delovanja, die Werke, Alas.; — die Einwirkung, vzajemno d., d. enega na drugo, die Wechselwirkung, d. z dotikom, die Contactwirkung, Cig. (T.).
13. elēktrika, f. die Elektricität (als Materie), Cig., Jan., Cig. (T.); e. vzbujena z dotikanjem (po dotiku), Berührungselektricität, e. vzbujena z drgnjenjem, Reibungselektricität, e. vzbujena s toploto, Thermoelektricität, razdelbna e., die Vertheilungselektricität, Cig. (T.).
14. galvanīzəm, -zma, m. z dotikanjem zbujena elektrika, der Galvanismus.
15. nàd, I. praep. A) c. acc. na vprašanje: kam? kaže 1) predmet, proti kateremu je premikanje kake reči ali osebe tako namerjeno, da ostane pod ciljem premikanja in da ne prideta v dotiko: über — hinauf; nad drevo vzleteti, über den Baum hinauf fliegen; nad se iti, bergauf gehen, Cig., Svet. (Rok.); — 2) to, kar kaka oseba ali reč presega, kar za njo zaostaja: über; on mu je nad vse, ihm setzt er alle andern nach; to mu je nad vse, das geht ihm über alles; ni meštra nad potrebo, Npreg.- Jan. (Slovn.); — nad mero, übermäßig; — mehr als: nad sto goldinarjev je zapravil; — 3) to, zoper kar je kako dejanje namerjeno: wider, gegen; Ko bo Pegam šel nad te, Npes.-K.; nad Turka iti, wider die Türken zu Felde ziehen; — nad medvede, zajce iti, auf die Bären-, Hasenjagd gehen; planiti nad koga, auf jemanden losstürzen; — B) c. instr. na vprašanje: kje? kaže 1) to, kar je pod kako rečjo, tako da med ednim in drugim ni dotike: über; nad mizo visi svetilnica; nad mlinom stanuje; Nad mano, pod mano, krog mene je Bog, Levst. (Pes.); — 2) to, črez kar je kedo postavljen, ali ima oblast: über; Ti si kralj nad vsemi kralji; gospodovati nad kom, Met.; — 3) kar provzročuje kakov duševen afekt: über; množice so se zavzele nad njegovim ukom, Met.; jeziti se nad kom; dvomiti nad čim, an etwas zweifeln; pohujšati se nad čim, sich an etwas ärgern; veseliti se nad čim, Freude haben an etwas; ostrmeli so nad tem-le prvim čudežem, Ravn.; — 4) osebo, katere se kako dejanje tiče: an; naši nastopniki bodo vsaj imeli kaj nad nami popravljati in brusiti, Vod.- Jan. (Slovn.); nad kom znositi se, sich an jemandem rächen, Z.; nad kom se pregrešiti, sich an einem versündigen; nad kom se zgledovati, sich an einem spiegeln; nad kom kaj dobrega doživeti, an jemandem etwas Gutes erleben, Cig.; nad otroki kleti, C.; — II. adv. v nekaterih sestavah novejšega knjižnega jezika po zgledu nemščine: Ober-, Erz-; nadučitelj, Oberlehrer; nadvojvoda, Erzherzog; nadškof, Erzbischof, i. t. d.; — III. praef. v nekaterih iz drugih slovanskih jezikov vzetih ali po njih zgledu napravljenih glagolih, n. pr. nadvladati, nadzirati i. t. d., v katerih se pomen vjema s predlogovim pomenom.
16. 1. vẹ́gati, -am, vb. impf. 1) schwanken, nicht gerade stehen, nach einer Seite hin das Übergewicht haben, Z., Ip.- Mik., BlKr.; skleda vega, kadar ne stoji trdno, ker ima takšno dno, ki se ne dotika povsod svojega stališča, Lašče- Erj. (Torb.); vegati na dve strani, hin und her schwanken, Levst. (Zb. sp.); — tudi: v. se, C.; voz se vega po slabem potu, a tudi vinjen človek se vega, rekše, omahuje zdaj na to, zdaj na ono stran, Rihenberk- Erj. (Torb.); — ta stvar se še vega, t. j. ni še trdno določena, Rihenberk- Erj. (Torb.); — 2) sich werfen (o deskah), Cig.
17. 1. vrẹ̀d, vrẹ́da, m. 1) die Verletzung: kožo braniti vsakovrstnih vredov, Erj. (Som.); — pos. neka bolezen, katero dobode človek črez pas od velikega truda ali sedeža, C., GBrda, Goriška ok.- Erj. (Torb.), Dol.; vred sem dobil, ich habe mich überhoben, Cig.; — der Leibschaden, Štrek., DSv.; — die Milz- o. Leberverhärtung, C.; — 2) das Geschwür, die Eiterbeule, Met., Mur., Jan., C.; dotikati se vredov gobavih, Cv.; der Karbunkel, C.

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani