Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar
dotik (17)
-
dotı̑k, * m. die Berührung, Cig. (T.), ogr.- C.
-
dotı̑ka, f. die Berührung, Jan., Cig. (T.), C., M.; — die Beziehung, Cig., C.
-
dotikáłən, -łna, adj. Berührungs-: dotikalna ravnina, die Berührungsebene, Cel. (Geom.).
-
dotikalíšče, n. die Berührungsstelle, der Berührungspunkt, Cig. (T.), Žnid., Cel. (Ar.).
-
dotikȃłnica, f. die Berührungslinie, die Tangente, Cel. (Geom.).
-
dotíkanje, n. das Berühren, die Berührung; die Tangierung ( math.), Cig. (T.).
-
dotíkati se, -tı̑kam, -čem se, vb. impf. ad dotekniti se; berühren: d. se koga, česa; dotikajoče se krivulje, sich berührende Curven, Cig. (T.); — antasten: d. se poštenja, ljudskega blaga, Cig.; ne d. se česa, etwas unangefochten lassen, Cig.; — betreffen, angehen, Cig., Jan., nk.; njega se dotiče, Krelj; kar se dotiče krajev te doline, Dalm.
-
dotı̑kljaj, m. = dotik, nk.
-
dotikováti se, ** -ȗjem se, vb. impf. = dotikati se.
-
nedotı̑ka, f. das empfindliche Springkraut oder Rührmichnichtan (impatiens noli tangere), Tuš. (R.).
-
nedotikljìv, -íva, adj. = nedotičen, Jan. (H.).
-
dẹlovȃnje, n. das Wirken, nk.; pl. delovanja, die Werke, Alas.; — die Einwirkung, vzajemno d., d. enega na drugo, die Wechselwirkung, d. z dotikom, die Contactwirkung, Cig. (T.).
-
elēktrika, f. die Elektricität (als Materie), Cig., Jan., Cig. (T.); e. vzbujena z dotikanjem (po dotiku), Berührungselektricität, e. vzbujena z drgnjenjem, Reibungselektricität, e. vzbujena s toploto, Thermoelektricität, razdelbna e., die Vertheilungselektricität, Cig. (T.).
-
galvanīzəm, -zma, m. z dotikanjem zbujena elektrika, der Galvanismus.
-
nàd, I. praep. A) c. acc. na vprašanje: kam? kaže 1) predmet, proti kateremu je premikanje kake reči ali osebe tako namerjeno, da ostane pod ciljem premikanja in da ne prideta v dotiko: über — hinauf; nad drevo vzleteti, über den Baum hinauf fliegen; nad se iti, bergauf gehen, Cig., Svet. (Rok.); — 2) to, kar kaka oseba ali reč presega, kar za njo zaostaja: über; on mu je nad vse, ihm setzt er alle andern nach; to mu je nad vse, das geht ihm über alles; ni meštra nad potrebo, Npreg.- Jan. (Slovn.); — nad mero, übermäßig; — mehr als: nad sto goldinarjev je zapravil; — 3) to, zoper kar je kako dejanje namerjeno: wider, gegen; Ko bo Pegam šel nad te, Npes.-K.; nad Turka iti, wider die Türken zu Felde ziehen; — nad medvede, zajce iti, auf die Bären-, Hasenjagd gehen; planiti nad koga, auf jemanden losstürzen; — B) c. instr. na vprašanje: kje? kaže 1) to, kar je pod kako rečjo, tako da med ednim in drugim ni dotike: über; nad mizo visi svetilnica; nad mlinom stanuje; Nad mano, pod mano, krog mene je Bog, Levst. (Pes.); — 2) to, črez kar je kedo postavljen, ali ima oblast: über; Ti si kralj nad vsemi kralji; gospodovati nad kom, Met.; — 3) kar provzročuje kakov duševen afekt: über; množice so se zavzele nad njegovim ukom, Met.; jeziti se nad kom; dvomiti nad čim, an etwas zweifeln; pohujšati se nad čim, sich an etwas ärgern; veseliti se nad čim, Freude haben an etwas; ostrmeli so nad tem-le prvim čudežem, Ravn.; — 4) osebo, katere se kako dejanje tiče: an; naši nastopniki bodo vsaj imeli kaj nad nami popravljati in brusiti, Vod.- Jan. (Slovn.); nad kom znositi se, sich an jemandem rächen, Z.; nad kom se pregrešiti, sich an einem versündigen; nad kom se zgledovati, sich an einem spiegeln; nad kom kaj dobrega doživeti, an jemandem etwas Gutes erleben, Cig.; nad otroki kleti, C.; — II. adv. v nekaterih sestavah novejšega knjižnega jezika po zgledu nemščine: Ober-, Erz-; nadučitelj, Oberlehrer; nadvojvoda, Erzherzog; nadškof, Erzbischof, i. t. d.; — III. praef. v nekaterih iz drugih slovanskih jezikov vzetih ali po njih zgledu napravljenih glagolih, n. pr. nadvladati, nadzirati i. t. d., v katerih se pomen vjema s predlogovim pomenom.
-
1. vẹ́gati, -am, vb. impf. 1) schwanken, nicht gerade stehen, nach einer Seite hin das Übergewicht haben, Z., Ip.- Mik., BlKr.; skleda vega, kadar ne stoji trdno, ker ima takšno dno, ki se ne dotika povsod svojega stališča, Lašče- Erj. (Torb.); vegati na dve strani, hin und her schwanken, Levst. (Zb. sp.); — tudi: v. se, C.; voz se vega po slabem potu, a tudi vinjen človek se vega, rekše, omahuje zdaj na to, zdaj na ono stran, Rihenberk- Erj. (Torb.); — ta stvar se še vega, t. j. ni še trdno določena, Rihenberk- Erj. (Torb.); — 2) sich werfen (o deskah), Cig.
-
1. vrẹ̀d, vrẹ́da, m. 1) die Verletzung: kožo braniti vsakovrstnih vredov, Erj. (Som.); — pos. neka bolezen, katero dobode človek črez pas od velikega truda ali sedeža, C., GBrda, Goriška ok.- Erj. (Torb.), Dol.; vred sem dobil, ich habe mich überhoben, Cig.; — der Leibschaden, Štrek., DSv.; — die Milz- o. Leberverhärtung, C.; — 2) das Geschwür, die Eiterbeule, Met., Mur., Jan., C.; dotikati se vredov gobavih, Cv.; der Karbunkel, C.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani