določen (19)

1. dolǫ́čən, -čna, adj. 1) bestimmbar, Cig. (T.); — 2) bestimmt, präcise, Mur., Cig., Jan., nk.; določni naklon, der Indicativ, Jan.
2. določénost, f. die Bestimmtheit, Cig. (T.).
3. 1. nedolǫ́čen, adj. nicht bestimmt, unbestimmt, Cig.; na nedoločen čas, auf unbestimmte Zeit, Cig.
4. 2. nedolǫ́čən, -čna, adj. unbestimmbar, Jan. (H.); — unbestimmt, unentschieden, Jan., nk.; — nedoločni naklon, die unbestimmte Art, der Infinitiv, Jan. (Slovn.).
5. nedolǫ́čenost, f. die Unbestimmtheit, Cig.
6. četvę̑r, num. distr. 1) vier; pri substantivih, ki se ali sploh ali v kakem posebnem pomenu le v pluralu rabijo: četvere vilice, vier Gabeln; četvere rokavice, vier Paar Handschuhe; tudi substantivno v srednjem spolu: četvero vilic, četvero rokavic; — pri substantivih, pri katerih si kako pripadajoče mnoštvo mislimo: četveri snubci, ali: četvero snubcev (s svojimi spremljevavci); — 2) die vier; o določenih, skupaj spadajočih osebah ali rečeh: četveri možje; četvero poslednjih pripovedek; — 3) vier; ako hočemo povedati, da so šteti predmeti različni po spolu, starosti i. t. d.; nav. le substantivno: četvero ljudi (moški, ženske, otroci), četvero živinčet; — 4) viererlei: četvero vino, četvero sadje, četvero oblačilo; — 5) vier, vierfach (pri abstraktnih substantivih): četvero ubojstvo, vier Morde, vierfacher Mord; — 6) ako šteti predmet ni imenovan: na četvero razdeliti, in vier Theile theilen; — 7) četvero = štirje, štiri: bilo nas je četvero, es waren unser vier: — prim. Mik. (V. Gr. IV. 59—67.).
7. določljìv, -íva, adj. = določen 1), Cig., Jan.
8. dvọ̑j, num. distr. 1) zwei; pri substantivih, ki se ali sploh, ali v kakem posebnem pomenu le v pluralu rabijo: dvoje vilice, zwei Gabeln; dvoje škornje si dati napraviti, zwei Paar Stiefel; tudi substantivno: dvoje; dvoje vilic; — pri substantivih, pri katerih si mislimo kako pripadajoče mnoštvo: dvoje snubce je imela (vsak snubec je imel svoje spremljevavce); — 2) die zwei; o določenih skupaj spadajočih osebah ali rečeh: pet hlebcev kruha sem prinesel, dvoje manjših daj otrokom, die zwei kleineren Laibe; dvoje volov, das Ochsenpaar, C.; — 3) zwei; ako hočemo povedati, da sta predmeta različna po spolu, starosti itd.: vzel je v ladjo vsake živali dvoje, von jeder Thiergattung ein Männchen und ein Weibchen; dvoje telet ( n. pr. teliček in telica); dvoje Judov (mož in žena, mož in otrok ali žena in otrok, toda: dva Juda, zwei jüdische Männer); — 4) zweierlei; dvoji otroci (od dveh očetov ali dveh mater); dvoje vino; — 5) zwei, zweifach, pri abstraktnih substantivih: dvojo krivico dela, er begeht ein zweifaches Unrecht; dvoja žalost, Dalm.; — 6) ako šteti predmet ni imenovan: zwei Dinge, Theile u. dgl.; dvoje h krati loviti, nach zwei Dingen zugleich streben, Cig.; na dvoje razdeliti, in zwei Theile theilen; na dvoje iti, auseinander gehen, Z.; eno uro sva na dvoje, wir sind eine Stunde von einander entfernt, M.; bila sta uže dolgo na dvoje, sie hatten sich schon vor langer Zeit zertragen, Jurč.; — 7) dvoje = dva, dve; Se dvoje kit mu dol' obes', Npes.-K.; — prim. četver.
9. édən, (pred substantivi: èn, Mik., Levst. [Sl. Spr.]), éna, éno, gen. énega, éne, num. 1) einer, ein; eden izmed vas, vas eden, einer von euch; eden čita, drugi piše, tretji spi; dvoje škornje imam, pa le en klobuk; ene škarje, ene rokavice, eine Schere, ein Paar Handschuhe; šteje se: eden, dva, tri itd., ali: ena, dve, tri itd., eins, zwei, drei u. s. w.; po eden, je einer; eden za drugim, einer nach dem andern; oba eno godeta, beide sind von einem Schlage, Met.; ob enem, zugleich; v eno mer, in einemfort (tudi: v enomer); prim. ona ne spi vse v eno, Hip. (Orb.); — 2) pl. eni, einige, etliche; eni ter eni, hie und da einige; eni pravijo da, drugi da ne; ena dva, enih pet = kaka dva, kakih pet, etliche zwei, fünf; ene krate (krati), etlichemale; — 3) kot nedoločen členek (ein); en volovski voz, en duhovni, Cv.; (novejša književna slovenščina se ga ogiblje); — edna, edno, Mur., Jan. (Slovn.) in tu in tam v knjigah, starejših in novejših; poudarjeno tudi "eden" pred substantivi: pred Bogom je tisoče let kakor eden dan, Krelj; ena vera, eden krst, Schönl.; eden krivičen vinar deset pravičnih sne, Npreg.- Jan. (Slovn.); — prim. jeden.
10. fōrmula, f. za posebne slučaje določeno besedilo ali ( math.) s črkami izraženo računsko pravilo, die Formel, Cig. (T.).
11. kategōričən, -čna, adj. določen, kategorisch, Cig. (T.).
12. kolōn, m. "koloni niso lastniki zemljišč, ampak za to, da jih obdelujejo, imajo določen del pridelka", Prim.; — it. colono.
13. 1. òn, óna, onọ̑ (ónọ), pron. er, sie, es; on, der Mann, ona, das Eheweib (tako med prostim narodom drug o drugem govorita mož in žena); on, das Männchen, ona, das Weibchen bei Thieren ( bes. Vögeln); acc. n. sing. "je": storite je tretjič, Dalm.; vzemi le-to dete in je doji, Dalm.; brzdam svoje telo in je v hlapčevanje silim, Schönl.- Met.; tako tudi nk. (sicer nav. "ga"); — v nikalnih stavkih more genitiv tega zaimena spremljati samostalnik, katerega se tiče zanikavanje: ni ga jezika, ni je besede, Ravn.- Mik.; Ni ga lasu na glavi več, Preš.; nimam ga človeka, ki bi me v jezero dejal, Ravn.- Mik.; tako tudi pri akuzativu v vzklikih: da jo nevoščljivost! da ga napuh! Ravn.- Mik.; ( gen.: da je sestre! Met.- Mik.); — acc. f. sing. "jo" izraža nekak nedoločen objekt pri mnogih glagolih; potegniti jo kam, uganiti jo; Štirje jo godejo, Eden jo trobi, Npes.-K.; (menda po vplivu italijanščine; prim. capirla, Mik. (V. Gr. IV. 30.)); — stari acc. m. sing. "i(jъ)" se združuje z nekaterimi predlogi: predenj, nadenj, (= pred njega, nad njega) in: vanj, zanj, nanj, ponj (= v njega, za njega, na njega, po njega); (pomni: gre nad i, pade pred-i, Met.).
14. pozitīvən, -vna, adj. določen, gotov, positiv, Cig. (T.), Cel. (Ar.), nk.
15. pretèk, -tę́ka, m. 1) das Durchlaufen, der Durchlauf, Cig.; — 2) eine Untiefe im fließenden Wasser (prétek, -tę́ka), Notr.- Erj. (Torb.); — 3) der Ablauf, der Verlauf (o času), Cig., Jan.; po preteku določenega časa, nk.; — 4) der Umsatz (vom Geld), Cig. (T.).
16. prihajáč, m. 1) einer, der irgendwo Unterstand hat, Svet. (Rok.); der Quartiergast, C.; za prihajača je pri kom, kdor ne služi, ampak le prihaja na nedoločen čas in pomaga delati, kadar nima drugega opravka, Gor., jvzhŠt.; — 2) der Ankömmling, Cig., Jan., C.; der Fremde, C.; — 3) = prežar, C.
17. socialīzəm, -zma, m. prizadevanje izboljšati razmere človeške družbe po določenih načelih, der Socialismus.
18. sonēt, m. neka vrsta liričnih pesni določene oblike, das Sonett.
19. 1. vẹ́gati, -am, vb. impf. 1) schwanken, nicht gerade stehen, nach einer Seite hin das Übergewicht haben, Z., Ip.- Mik., BlKr.; skleda vega, kadar ne stoji trdno, ker ima takšno dno, ki se ne dotika povsod svojega stališča, Lašče- Erj. (Torb.); vegati na dve strani, hin und her schwanken, Levst. (Zb. sp.); — tudi: v. se, C.; voz se vega po slabem potu, a tudi vinjen človek se vega, rekše, omahuje zdaj na to, zdaj na ono stran, Rihenberk- Erj. (Torb.); — ta stvar se še vega, t. j. ni še trdno določena, Rihenberk- Erj. (Torb.); — 2) sich werfen (o deskah), Cig.

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani