devet (106)

1. devę̑t, num. neun; — prim. deset.
2. devetdánski, adj. neuntägig, Cig., C.
3. devę̑tdeset, num. neunzig.
4. devetdesetę̑r, num. neunzig, neunzigerlei; — prim. četver.
5. devetdesetę̑rən, -rna, num. neunzigfältig.
6. devetdesetę̑rnat, num. neunzigfach.
7. devę̑tdeseti, num. der neunzigste.
8. devetdesetíca, f. die Zahl Neunzig.
9. devę̑tdesetič, adv. neunzigstens, zum neunzigstenmal.
10. devetdesetína, f. der neunzigste Theil, das Neunzigstel.
11. devetdesetı̑nka, f. = devetdesetina.
12. devę̑tdesetka, f. der Neunziger; die Zahl, das Zahlzeichen Neunzig.
13. devę̑tdesetkrat, adv. neunzigmal.
14. devę̑tdesetkratən, -tna, adj. neunzigmalig.
15. devetdesetlẹ́tən, -tna, adj. neunzigjährig.
16. devetdesetlẹ̑tnik, ** m. der Neunziger, der Neunzigjährige, Cig.
17. devę̑tę̑k, * -tka, m. die Pfingstrose (paeonia sp.), na Videži (v Istri)- Erj. (Torb.); — tudi: die Nieswurz (helleborus viridis), Kreplje na Krasu- Erj. (Torb.).
18. devetę́r, * num. neun, neunerlei; prim. četver.
19. devetę̑rən, -rna, adj. neunfach.
20. devetę̑rka, f. die Neun, der Neuner, V.-Cig., M.
21. devetę̑rnat, adj. = deveteren.
22. deveterokǫ̑tnik, m. das Enneagon, Cig. (T.).
23. deveterozobàt, -áta, adj. neunzackig, Cig.
24. devetfúntən, -tna, adj. neunpfündig, Cig.
25. devę́ti, num. der neunte; deveta dežela, ein mythisches, fernes Land; Sliši se v deveto deželo, Npes.-K.; (Možili so me) Devetemu kralju V deveto deželo, Npes.-K.
26. devetíca, f. der Neuner, die Neun.
27. devę́tič, adv. neuntens, zum neuntenmal.
28. devetíčən, -čna, adj. devetični preskus (izkus), die Neunerprobe ( math.), Cig. (T.).
29. devetína, f. das Neuntel.
30. devetı̑nka, f. = devetina, Cig.
31. devę̑tka, f. der Neuner, die Neun, die Neunzahl, Mur., Cig., Jan., Štrek.
32. devetkáč, m. der viel und unüberlegt spricht, Lašče- Levst. (M.).
33. devetkálọ, n. = devetkač, Lašče- Levst. (M.).
34. devę̑tkanje, n. neka pastirska igra, Erj. (Torb.), Let. 1879. 120., Dol.
35. 1. devę̑tkati, * -am, vb. impf. ^*ein gewißes Kinderspiel spielen; prim. devetkanje.
36. 2. devetkáti, -ȃm, vb. impf. schwatzen, Lašče- Levst. (M.); — prim. dvekati, dvečiti.
37. devetkẹ̑la, f. die Schwätzerin, Lašče- Levst. (M.).
38. devę̑tkrat, adv. neunmal.
39. devę̑tkratən, -tna, adj. neunmalig.
40. devetlẹ́tən, -tna, adj. neunjährig.
41. devetmẹ́sečən, -čna, adj. neunmonatlich.
42. devetnájst, num. neunzehn.
43. devetnajstę̑r, num. neunzehn, neunzehnerlei; prim. četver.
44. devetnajstę̑ren, -rna, adj. neunzehnfältig.
45. devetnajstę̑rka, f. der Neunzehner, Jan.
46. devetnajstę̑rnat, adj. neunzehnfach.
47. devetnájsti, num. der neunzehnte.
48. devetnájstič, adv. zum neunzehntenmal, neunzehntens.
49. devetnajstína, f. das Neunzehntel.
50. devetnajstı̑nka, f. das Neunzehntel.
51. devetnájstkrat, adv. neunzehnmal.
52. devetnájstkratən, -tna, adj. neunzehnmalig.
53. devetnajstlẹ́tən, -tna, adj. neunzehnjährig.
54. devetnájščica, f. die Zahl Neunzehn, der Neunzehner, Mur.
55. devę̑tnica, f. die None (v brevirju), Cig., C.
56. devetodeželjàn, -ána, m. prebivavec devete dežele, Zv., DSv.
57. devetodnę́vən, -vna, adj. neuntägig, Cig.
58. devetodȗšnik, m. = srakoper, der Neuntödter (lanius collurio), C., Z.
59. devetogùb, -gúba, m. der Blättermagen (del govejega želodca), Cig., Erj. (Ž.), Polj.
60. devetogȗbəc, -bca, m. = devetogub, C.
61. devetogȗbnica, f. die Löserdürre (goveja bolezen), Cig., C.; d., najhujša živinska bolezen, Vrtov. (Km. k.).
62. devetogȗbnik, m. = devetogub, M.
63. devetokǫ́tən, -tna, adj. neuneckig, Cig.
64. devetoǫ́gəłən, * -łna, adj. neuneckig, Cig.
65. devetoǫ́gəłnik, * m. das Neuneck, Cig.
66. devetosrájčica, f. die Siegwurz (gladiolus), Z., Medv. (Rok.).
67. devetovı̑žnik, m. die Singdrossel, Gor.
68. devetozlǫ́žən, -žna, adj. neunsilbig, Cig., Jan.
69. devetozòb, -zǫ́ba, adj. neunzähnig, neunzackig, Cig., Jan.
70. devę̑tred, * num. = devetdeset, Kor.- Cig., M.; devetred let, Slom.
71. devę̑tredni, num. = devetdeseti, C.
72. devę̑tstọ, num. neunhundert; — prim. sto in nasl.
73. devetstotína, f. das Neunhundertel.
74. devetstǫ̑tni, num. der neunhundertste, Cig., Jan.
75. devettẹ́dənski, adj. neunwöchentlich, Cig.
76. devettisǫ́č, num. neuntausend; — prim. tisoč in nasl.
77. devettisǫ́čni, num. der neuntausendste.
78. połdevę́ti, num. neunthalb; tudi: pọ̑łdeveti.
79. dežę̑ł, f. = dežela, Cig., Jan., Mik.; Notri v deveto dežel, Npes.- Glas.; srečna Olentova dežel! Jurč.; pesem gre v dežel, das Lied verbreitet sich unter das Volk, Cig.; vsa naša dežel pripoveduje, Levst. (Zb. sp.); knjigo v d. poslati, prišla je knjiga v d., Levst. ( LjZv.); tudi: v déžeł, nk.
80. dežéla, * -ę̑, f. 1) das Land; deželo prepovedati komu, jemanden verbannen, Meg.; žitna, vinska d., ein Getreide-, Weinland; deveta d., ein fernes, mythisches Land; krtova dežela = das Grab; v krtovo deželo iti = sterben; — 2) (po nem.) das Land (im Gegensatz zur Stadt): iz mesta in z dežele, LjZv.; — tudi: dežę̑la.
81. dojníca, f. 1) die Säugamme, Meg., Alas., Boh., Mur., Cig., Jan.; kraljice bodo tvoje dojnice, Škrinj.; Dojnic imela sem devet, Npes.-K.; — 2) = dojna krava, C.; — 3) dojilnik, SlGor.- C.
82. družína, f. 1) die Hausgenossen, Mur., Cig.; — 2) die Familie; veliko družino imeti; za družino skrbeti; — 3) das Gesinde, die Dienerschaft; veliko družine imeti; z družino jesti, mit den Leuten essen; devetero družine, neun Dienstboten, Cig.; družina mu je nezvesta; pa tudi: družina so mu nezvesti, Met.- Mik.
83. eneagōn, m. deveterokotnik, das Enneagon, Cig. (T.).
84. glȃs, glȃsa, glasȗ, m. 1) die Stimme; po glasu koga spoznati, jemanden an der Stimme erkennen; — debel g., eine Bassstimme, tenak g., eine hohe Stimme; pesen za štiri glasove, ein vierstimmiges Lied; g. se mu trese, er tremuliert, Cig.; g. drobiti, trillern, Cig.; — na glas, laut; na glas govoriti, na ves glas vpiti, aus vollem Halse schreien; — der Ton, der Klang; neskladni glasovi, Misstöne, Cig.; ubrani glasovi zvonov, harmonische Glockentöne; — der Laut; zlogi so zloženi iz glasov, Jan. (Slovn.); latinska abeceda prikrojena za slovenske glasove, Jan. (Slovn.); — der Wortlaut: ima ta glas, lautet also; — 2) die Nachricht; vesel g., frohe Botschaft; g. dati komu, jemanden avisieren, Cig. (T.), C., DZ.; kokla piščetom glas (Zeichen) daje, da pobegno, Levst. (Rok.): dober glas ima čas, eine gute Nachricht muss man mit Geduld erwarten, Fr.- C.; ni mu glasa, er ist spurlos verschwunden, C.; — das Gerede, das Gerücht; g. je počil, g. so zagnali, es geht das Gerede; g. je, man erzählt sich, Cig.; — der Ruf, der Leumund; on je na glasu, da ..., er steht im Rufe ...; na glasu biti, berühmt sein, Blc.-C., nk.; hiša na glasu, a mačka lačna, Notr.- Z.; dobrega glasa biti, in gutem Rufe stehen; boljši je dober glas, kot srebrn pas, Met.; velikega glasa biti, berühmt sein, ogr.- C.; največega glasa, am wichtigsten, C.; slabega glasu, verrufen, Cig.; na slabem glasu biti, in schlechtem Rufe stehen; za hud glas ne rodijo, sie kümmern sich um einen schlechten Ruf nicht, Trub.; v hud g. pripraviti, in Verruf bringen, Dalm.- C.; slab glas gre daleč v vas, ein übler Ruf verbreitet sich weit, Z.; dober glas seže v deveto vas; — 3) das Votum, die Stimme: svoj g. komu dati, jemandem seine Stimme geben, nk.; — 4) die Sachkenntnis, C.; vsaki reči g. vedeti, jeder Sache kundig sein, Mik.; g. znati, Navr. (Kop. sp.); čebelam vedeti glas, der Bienenzucht kundig sein, Levst. (Beč.); glasu ne vedeti čemu, einer Sache unkundig sein, Cig.; kdor glumi ne ve glas, naj ne hodi k ljudem v vas, Mik.; ve glas k tej reči, er versteht sich darauf, C.
85. gostožǫ̑bnik, m. = devetogub, Dol.; (der Roden, der 4. Magen der Wiederkäuer, V.-Cig.?).
86. 1. gȓb, m. = grba, Dalm., Jap.- C., Mur., Jan., Mik.; — devetih grbov trava; gemeiner Frauenmantel (alchemilla vulgaris), Josch.
87. gubánəc, -nca, m. 1) die Falte am Kleide, C.; — die Runzel, C.; — 2) = devetogub, Cig.; — 3) das Geißblatt (lonicera caprifolium), Orehovlje na Ipavi- Erj. (Torb.).
88. jemáti, jémljem, I. vb. impf. ad vzeti; 1) nehmen; v roke j., na posodo j., entleihen; po sili j., rauben; beziehen: blago j. pri kom, jemands Kunde sein; j. zdravilo, einnehmen; s seboj j., mitzunehmen pflegen; pod streho j., zu beherbergen pflegen; prevelike obresti j., Wucher treiben; desetino j., den Zehent einheben, Cig.; mito j., sich bestechen lassen; j. dekle, im Begriffe sein zu ehelichen: jemljeta se, Cig.; — v prisego j. koga, jemandem den Eid abnehmen, Cig.; v strah j., strenge behandeln, Nov.; v pretres j. kaj, etwas beurtheilen, Cig.; v račun j., einrechnen; v misel j., erwähnen, anführen; na znanje j., zur Kenntnis nehmen; za zlo j., übel nehmen; j. besedo v tem ali onem pomenu; j. kako reč za to, kar ni, eine Sache verkennen, Cig.; — 2) wegnehmen: s tega sveta j., von dieser Welt hinwegnehmen; trdnjavo j., eine Festung zu nehmen suchen, Cig.; V mlako me vlečejo, Klobuk mi jemljejo, Npes.-K.; Sava breg jemlje, strömt das Ufer ab, Cig.; sapo mi jemlje, es benimmt mir den Athem; vid in sluh mi jemlje, es macht mir Hören und Sehen vergehen; moči j. komu, entkräften; vrednost j., entwerten; poštenje j. komu, jemands Ehre anrühren; gorje jim, kateri nedolžnemu pravico jemljo, Ravn.; — bolezen, lakota jemlje človeka, nimmt ihn her, reibt ihn auf; solnce, sneg jemlje oči, blendet die Augen; — fassen, Cig.; kebel je jemal devet bokalov, LjZv.; — II. jẹ̑mati, -mam, -mljem, vb. impf. ad jeti; anfangen, Jan.; konj jema nepokojen biti, C.; Konjiči so slabi, Voz jema mi stat', Npes.- Vod. (Pes.).
89. jẹ́šča, f. 1) die Speise, Mik., Kast.; das Futter: prasičeva ješča, Gor.; — die Kost: pri tej hiši je slaba ješča, Goriška ok.- Erj. (Torb.); — 2) die Speisereste ( z. B. zwischen den Zähnen), C., Dol.; kar ostane n. pr. svinjam v koritu, Dol.; — das halbverdaute, vom Vieh wiedergekaute Futter, V.-Cig.; pri devetogubnici se najde devetogub s suho, trdo, kakor v peči spečeno ješčo (ješo) natlačen, Vrtov. (Km. k.); — die Ueberbleibsel beim Krautschneiden, beim Mahlen u. dgl., C.
90. lȃjt, m. sodček držeč štiri do devet veder, BlKr.; — prim. lajta.
91. lakȃt, -ktà, -ktȗ, ( nav. -htà, -htȗ), m. 1) der Ellbogen, Mur., Cig., Navr. (Let.), Kr.; lakə̀t, -ktà, ogr.- Valj. (Rad); lákət (làkət), lákta, kajk.- Valj. (Rad); láhət, -hta, vzhŠt., jvzhŠt.; — 2) die Elle; dva lakta, trije lakti, na vzhodu- Mik.; po laktu, ellenweise, Jan.; ( dual., pl. laktı̑ [laktı̑, lehtı̑], f. dve lahti, tri lahti, sto lahti, na zapadu- Mik.; devet lahti platna, Vod. [Izb. sp.]); — prim. lahet.
92. mę̑roma, adv. beiläufig, Cig.; kolika meroma je palica? Lašče- Levst. (Zb. sp.); tu m., beiläufig hier, Rib.- M.; tukaj-le meroma bi pa moral že biti, Str.; kako globoko m. leži pola blata? Levst. (Močv.); m. devet pedi visok, Z.
93. obsúti, -spèm, (-sȗjem), vb. pf. 1) herumschütten (von trockenen Dingen); — umschütten: s prahom o. kaj, Cig.; — in Menge umgeben, umringen, Cig., Jan.; sršeni so ga obsuli, Z.; množica hišo obsuje, Ravn.; Devetkrat veča množ'ca jih obsuje, Preš.; Z veseljem ga sprejme in obspe ljudstvo, Cv.; = o. se: vsa druhal se ga obsuje, Ravn.; — 2) überschütten, Mur., Cig.; s kamenjem o., steinigen, Meg.; — überhäufen ( z. B. mit Geschäften, mit Vorwürfen), Cig., Jan.; z dobrotami o., Cig., Ravn.
94. petnájst, num. fünfzehn; (izvedenke prim. z izvedenkami besede: devetnajst).
95. pobẹ́gniti, * -nem, vb. pf. flüchtig werden, entweichen; zarad dolgov p.; p. iz dežele, landesflüchtig werden; pobegnil je v deveto deželo, man weiß nicht, wohin er entwichen ist, Z.
96. prebirȃłnik, m. 1) das Scheideeisen ( mont.), Cig.; — 2) = devetogub, der Blättermagen der Wiederkäuer, der Psalter, Cig., Strp.; — ( der erste Magen, der Bansen, Cig., Jan., Valj. [Rad]).
97. prisę̑žnik, m. 1) der Beeidigte, Cig.; der Schöppe, kajk.- Valj. (Rad); — 2) (šaljivo) = devetogub (der Blättermagen), ker vele, da je prisegel, da ga živ krst nikdar čisto ne opere, Brje nad Rihenberkom- Erj. (Torb.).
98. razslúti se, -slóvem, -slújem se, vb. pf. bekannt werden: hitro se je razslulo po vsem Krasu, Kras- Erj. (Torb.); nje razboritost se je razslula v deveto deželo, Npr.- Erj. (Torb.); — razslut, berüchtigt, Levst. (Zb. sp.), LjZv.
99. slíšati, slı̑šim, vb. impf. 1) hören; težko s., ne s. dobro, harthörig sein; tenko s., dünne Ohren haben, Cig.; na levo uho ne slišim dobro; slišiš? heda! hörst du? napak s., falsch hören; na svoja ušesa s., mit eigenen Ohren hören; s. mašo, die Messe hören, Burg.; — s. sovo, žrjave; (tudi z gen.: razumnih ljudi sem slišal, ich habe es von verständigen Leuten gehört, Levst. [Zb. sp.]); s. koga govoriti, žvižgati, jemanden reden, singen hören; kar Vi pravite, je lepo s. (klingt schön), V.-Cig.; pri vratih ga ni bilo nič s., beim Thor konnte man ihn gar nicht vernehmen; nič ni bilo s., es war kein Laut zu vernehmen; mnogo je s. o tatvinah, man hört viel von Diebereien; ni še bilo s., da bi bil prišel, es verlautete noch nichts von seiner Ankunft; s. je, da —, es heißt, dass —; nič prida ni s. o njem, man hört nichts Gutes von ihm; dober glas se sliši v deveto vas; od sosednjih fara se sliši zvonjenje; sliši se, man hört, es geht das Gerücht, Cig., Jan.; — 2) ( gehören, [ germ.]).
100. srájčica, f. dem. srajca; 1) das Hemdchen; — 2) die Schafhaut beim menschlichen Fötus (amnion), C., Tolm.- Erj. (Torb.); — 3) deveta s., die Siegwurz, der Kornschwertel (gladiolus communis), Cig., C., Trst. ( Glas.).

1 101  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani