deža (22)

1. 1. dę́ža, f. 1) der Kübel (zlasti posoda za maslo); — 2) der Bienenkorb, C.; — 3) die Mulde, die Maltertruhe, C.; — iz nem. "Döse", Mik.
2. 2. dę́ža, f. = kvas, drožice, C., (diža) jvzhŠt.; — umešeno testo: deža shaja, Podgorjane- Štrek. (LjZv.); — prim. srvn. deisme, frankovsko: dös'n, Sauerteig, Štrek. (LjZv.).
3. mȃdežast, adj. makelig, bemakelt, Cig.; — ( pren.) boš v svoji hudobiji madežasta pred menoj, Škrinj.
4. mȃdežati, -am, vb. impf. flecken: črnice madežajo, Cig.; z madežano dušo pristopiti k sv. obhajilu, Jsvkr.; mokra barva madeža, die nasse Farbe fleckt, Cig.
5. neomȃdežan, adj. = neomadeževan, Cig., DZ.; unbescholten, Cig., DZ.
6. ogladežáti, -ȃm, vb. pf. ausplätten, Cig.
7. omȃdežati, -am, vb. pf. besudeln, beflecken, Cig., C.; — bemakeln, schänden, Cig.; Bogu se ne sme nič omadežanega darovati, Burg.
8. pomȃdežati, -am, vb. pf. bemakeln, Cig.
9. dę́žica, f. dem. 1. deža, kleiner Kübel, Jan., M.
10. 1. díža, f., pogl. 2. deža.
11. 2. grája, f. der Tadel, Mur., Cig., Jan., Mik., Ravn., nk.; brez vse graje in vsega madeža, Burg.; die Schmähung, Jan.; der Schimpf, Cig.; z grajami obložen, beschimpft, C.
12. jẹ̑dež, m. der Esser, Cig., Jan., nk.; hranivec je našel jedeža, Vod. (Izb. sp.).
13. mȃdež, m. 1) der Fleck; m. od rje, der Rostfleck, Cig.; — das Mal, Cig., Jan., Mik.; das Muttermal, Cig.; m. od rane, Dict.- Mik.; — fig. die Befleckung, der Makel; brez madeža, unbefleckt; — 2) die Menstruation, C.
14. mȗdež, m. 1) der Verzug, der Zeitaufwand, C.; vsako delo ima svoj mudež, C.; brez mudeža, C.; — 2) der Zögerer, Cv.
15. nȏsež, m. v uganki: štirje noseži, dva vileža, dva videža, dva slišeža; štirje streljajo, eden pometa (krava, imajoča štiri noge, dva roga, dve očesi, dve ušesi, štiri sesce in rep), Sv. Peter pri Gorici- Erj. (Torb.).
16. podščukováti, -ȗjem, vb. impf. ad podščukati, podščukniti, C.; dražijo ali podščukujo Herodeža, Trub.; podščukuje in drasti, Dalm.
17. sẹ̑dež, m. 1) das Sitzen, Levst. (Rok.); — die Arreststrafe: prisojeno mu je bilo tri mesece sedeža, Levst. ( LjZv.); — 2) der Sitz; prvi, sprednji sedeži; — redkeje: sẹdèž, -dę́ža, Valj. (Rad), Levst. ( LjZv.).
18. vẹ̑dež, m. 1) das Wissen, die Kenntnis, Jan., C.; z vedežem, mit Wissen, vorsätzlich, Jan.; po mojem vedežu, soviel ich weiß, C.; na vedež dati, bekannt geben, C., Mik., Gor.; na vedež priti, bekannt werden, C.; vedež imeti, wissen, erfahren haben; vedeže kupovati, Maulaffen feil haben, C.; — 2) der Vielwisser, Mur., V.-Cig., Jan., C., Štrek.; imel je vrana, ki je bil vedež in mu je vse povedal, ko je domov prišel, (iz neke bajke) Mur.; v vasi so ga imeli za vedeža, Erj. (Izb. sp.); — der Wahrsager, Mur., Cig., Jan.; der Kartenaufschlager, Dol.
19. vı̑dež, m. 1) = oko (v uganki): štirje noseži, dva vileža, dva videža, dva slišeža, štirje streljajo, eden pometa, (= krava), Sv. Peter pri Gorici- Erj. (Torb.); — 2) mesto, na katerem se kaj lepo in lehko vidi: "na lepem videžu je (kaka stvar), ali ti je vendar ne vidiš", Soška dol.- Erj. (Torb.); — 3) die Sicht, Jan.; dolgo ni bilo nobenega na videž, LjZv.; pesem peti o prvem videžu (a vista), DZ.; to je vsem ljudem na videžu, rekše, vsi ljudje morejo to videti, Senožeče ( Notr.)- Erj. (Torb.); vsem ljudem na videž postaviti = tako postaviti, da vidijo vsi ljudje, Senožeče- Levst. (Nauk); na v. razgrniti, zur Einsicht auflegen, Levst. (Cest., Pril.); na v. razgrnjen biti, aufliegen, Levst. (Nauk); na videž obešena tarifa (ausgehängt), DZ.; resnica mora na videž (ans Tageslicht), LjZv.; preiskovanje dene na videž (ergibt), DZ.; — 4) der Schein; na videž = na videz, LjZv.; — grdo na v., hässlich anzusehen, Jarn. (Sadj.); lepši na v., schöner anzusehen, Ljub.
20. vı̑lež, m. = rog (v uganki): štirje noseži, dva vileža, dva videža, dva slišeža, štirje streljajo, eden pometa t. j. krava, Sv. Peter pri Gorici- Erj. (Torb.).
21. 1. vrẹ̀d, vrẹ́da, m. 1) die Verletzung: kožo braniti vsakovrstnih vredov, Erj. (Som.); — pos. neka bolezen, katero dobode človek črez pas od velikega truda ali sedeža, C., GBrda, Goriška ok.- Erj. (Torb.), Dol.; vred sem dobil, ich habe mich überhoben, Cig.; — der Leibschaden, Štrek., DSv.; — die Milz- o. Leberverhärtung, C.; — 2) das Geschwür, die Eiterbeule, Met., Mur., Jan., C.; dotikati se vredov gobavih, Cv.; der Karbunkel, C.
22. 1. vrẹ́dən, -dna, adj. 1) verletzt, Štrek.; kadar človek od velicega truda ali sedeža otoče okoli pasa, vele, da je vreden (vrẹdȃn), Rodik na Krasu, Lašče- Erj. (Torb.), Dol.; — 2) geschwürig, Cig.; — 3) schwach, klein: naši otroci so še vredni, Čatež ( Dol.)- Erj. (Torb.).

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani