bergla (23)

1. bę̑rgla, f. die Krücke; po berglah hoditi; kljuka ob berglo zadene, Gleiches gesellt sich zu Gleichem, Z.; — die Sensenkrücke, Cig.; — prim. berla.
2. bę̑rglast, adj. krückenförmig, Cig.
3. bę̑rglav, adj. verkrümmt, knorrig, C.
4. babjevę̑rstvọ, n. abergläubisches Wesen, der Aberglaube, Cig., Jan., nk.
5. bę̑rglica, f. dem. bergla; — die Handhabe am Ruder, V.-Cig.
6. bę̑rla, f. = bergla, Notr.- Cig., Jan.; po berlah, Dalm.; — prim. lat. ferula, Stab, srlat. f. episcopalis, C., Levst. (Rok.).
7. knápača, f. = bergla, BlKr.- DSv.
8. mȃrsikàk, pron. 1) so mancher; — 2) schlecht, von keinem Werte, Dict., C.; po marsikako, auf ungehörige Weise, Mik.; marsikaka vera, der Aberglaube, C.
9. nadlǫ́žən, -žna, adj. von einer Drangsal, Noth, Plage betroffen; Bog me varuj, da bi nadložnim ljudem delal še jaz nadlego, Jurč.; — mit einem Leiden behaftet, bresthaft; nadložna je bila od rojstva: po berglah je hodila, LjZv.; nadložno človeče, Zv.
10. òb, (okrajšana oblika: ò), I. praep. A) c. acc. 1) s krajevnim pomenom na vprašanje: kam? um; kača se je ob palico ovila, ob potok (den Fluss entlang) smo vrbe nasadili, Levst. (Sl. Spr.); — pri glagolih, ki pomenjajo zadevanje, udarjanje: an, auf; ob mizo udariti, auf den Tisch schlagen; ob tla treščiti, zuboden schmettern; ( fig.) ob tla je, er ist zugrunde gerichtet; ob kamen zadeti ali spotekniti se, an einen Stein stoßen; bodisi z loncem ob kamen ali s kamenom ob lonec, težko je loncu, Npreg.- Jan. (Slovn.); ob grm je obrsnil, es hat ihn der Busch gestreift, Levst. (Sl. Spr.); drgniti se ob kaj, sich an etwas reiben; ( fig.) ob mene se briše, = er schiebt die Schuld auf mich, Z.; ob mene se huduje, er ärgert sich über mich, Jurč.; jezike brusiti ob koga, Levst. (Zb. sp.); metati kaj ob zadaj (= vnic, črez glavo nazaj), Navr. (Let.); — ob ono stran, jenseits, Krelj; — 2) s časovnim pomenom: ob dan, bei Tage, Habd.- Mik.; ob noč, bei der Nacht, Mik.; über Nacht, Mur., Zv.; In svet ob noč pozabi kraj, Greg.; — 3) pomenja vzrok: ob to (obto), deshalb, Trub., Dalm.; ob kaj? (obkaj?), warum, Trub.; ob vašo stran, eurethalben, Krelj; — 4) ob glavo mu gre, es geht ihm um den Kopf, Ravn.- Mik.; ob pamet mu gre, er ist in Gefahr, den Verstand zu verlieren, Cv.; — (po nem.) ob kaj priti, um etwas kommen, es verlieren; pripraviti koga ob kaj, jemanden um etwas bringen; ob glavo dejati, enthaupten; krava je ob mleko, die Kuh ist um die Milch gekommen; obenj je, es ist um ihn geschehen, Cig.; — B) c. loc. 1) s krajevnim pomenom: längs, an; Paša stopa o potoci, Npes.-K.; ob potoci (potoku) lovec hodi, Levst. (Sl. Spr.); ob hribu hoditi, am Berge hin gehen, Cig.; ob hiši stoji drevje, Levst. (Sl. Spr.); pesek ob morju, der Sand am Meere, Ravn.- Mik.; ob bedru meč visi, Mik.; ob niti viseti, Mik.; palica ob zidu sloni, Levst. (Sl. Spr.); strah je v sredi otel, ob krajih ga pa nič ni, Npreg.- Jan. (Slovn.); težko mi je ob srcu, Vrt.; — 2) s časnim pomenom: zur Zeit, um, zu; o pravem času, zur rechten Zeit; ob nečasu, zur Unzeit, V.-Cig.; o kugi, zur Pestzeit; o lepem vremenu, bei schönem Wetter; o deževju, zur Regenzeit; o žetvi, zur Erntezeit; o božiču, zu Weihnachten; o sv. Juriju, zu Georgi; o kresi se dan obesi, Npreg.- Jan. (Slovn.); — o poldne, o polnoči (o poludne, o polunoči, nk.), zu Mittag, um Mitternacht; ob kolikih? = obkorej? um wieviel Uhr? Mur., vzhŠt.; ob eni (enih), um ein Uhr; ob sedmih, ob sedmi uri, um sieben Uhr; ob pol(u)sedmih, um halb sieben Uhr; — ob enem, zugleich; ob prvem, ob tretjem = prvič, tretjič, C.; — deček ob desetih letih, ein zehnjähriger Knabe, Vrt.; — ob uri, zur bestimmten Stunde; — ob sedmem dnevi, jeden siebenten Tag, Dalm.; — ob petkih, an Freitagen; ob časih, zeitweise, Cig.; — = za, zur Zeit: ob cesarju Avgustu, Levst. (Sl. Spr.); ob Mojzesu, Vrt.; — binnen, in: ob tednu, ob letu; — 3) znači okoliščine: ob zgodnjem trpljenju, o preganjanju in obrekovanju, o tujščini in ječi si delal iz Jožefa tako blazega moža, Ravn.; ob tem takem, unter solchen Umständen, Cig.; ob samotni hoji črez goro premišljevati kaj, Ravn.; — 4) kaže to, česar se dejanje tiče: in Betreff, von, über ( lat. de); (v tem pomenu stoji v knjigah nav.: o, redkeje: ob, narod pa rabi: od); o kom (čem) govoriti, pisati, peti, meniti, dvomiti itd.; pesem o Pegamu in Lambergarju; nauk o pesništvu; — kaj se vam zdi ob takem prevzetju? Krelj; veselje ob enem grešniku, Krelj; pravi mi ob edinem sinu mojem, Levst. (Sl. Spr.); — 5) kaže to, iz česar je kaj izdelano, aus: klobuke delati ob svili, Vrt.; ti zidovi so ob opeki, Vrt.; ob suknu je narejeno oblačilo, Levst. (Rok.); — 6) kaže to, kar h kakemu dejanju pomaga: o (ob) palici, o (ob) berglah hoditi, an einem Stocke, auf Krücken gehen; ob kruhu in vodi živeti, von Brot und Wasser leben; o preji ga je živila, sie nährte ihn mit Spinnen, Ravn.- Mik.; ob svojem živeti, von seinen eigenen Mitteln leben; naj le dobro živi, saj ima ob čem, (er hat ja die Mittel dazu); ob svojih, očetovih troških, auf eigene, des Vaters Unkosten; ob tem brašnu ne prideš do Trsta, mit dieser Reisezehrung kommt man nicht bis Triest; izučiti se česa ob nemškem jeziku, mittelst der deutschen Unterrichtssprache etwas erlernen, Levst. (Nauk); ob malem opraviti, mit Wenigem auskommen, Cig.; ti se ob velikem trudiš, du hast viel Mühe, Krelj; ob kratkem kaj povedati, sich kurz fassen; — 7) sam ob sebi, von selbst, aus eigener Macht: kadar je sila, more sam ob sebi dajati zapovedi, Levst. (Nauk); — samo ob sebi se umeje, es versteht sich von selbst, Levst. (Nauk), nk.; — ob svoji glavi, sam ob sebi je storil, er that es aus eigenem Antriebe, von freien Stücken, Levst. (Sl. Spr.), C.; — to ni samo ob sebi, das geht nicht mit rechten Dingen zu, Levst. (Sl. Spr.); — ob sebi an und für sich, C.; — II. adv. v sestavi z adjektivi, katerim slabi pomen: osiv, etwas grau, otemen, etwas finster etwas dunkel, vzhŠt.- C.; — III. praef. znači, 1) da se dejanje vrši okoli predmeta: um-; obviti, umwickeln, obvezati, umbinden, ozreti se, sich umsehen, opasati, umgürten, obstopiti, umringen, objeti, umfassen, umarmen; — 2) da dejanje zadeva predmet, če tudi ne od vseh strani: be-; obiti, beschlagen, obdarovati, beschenken, obrekavati, verleumden, obgovoriti, anreden; — 3) da kdo (kaj) ostane v začetem stanju: obležati, obsedeti, obstati, liegen, sitzen, stehen bleiben; — 4) izgubo: oblistovati se, die Blätter verlieren; — 5) dela iz imperf. glagolov perfektivne: ogreti, oslabeti.
11. pàvę́ra, f. der Aberglaube, C.
12. planína, f. 1) prvotno: "gora brez drevja in rodu", Erj. (Torb. = Let. 1880, p. 168.); Sem daleč prijezdil Črez tri planine, Npes.-Vraz; pl. planine, das Hochgebirge, die Alpen, das Bergland; — 2) die Alpe, der Grasplatz im Gebirge; živino dati na planino; po planinah le pasejo, po rovtih kosijo, Gor.; pastirjev planine, Dalm.; — hrib, po katerem se da kositi, Laško ( Št.); — plánina, gorski pašnjak, die Weidealpe, Bolc, Trenta- Erj. (Torb.).
13. pogọ̑rje, n. das Bergland, Cig., C.; — der Gebirgszug, die Gebirgskette, Cig., Jan., Cig. (T.), Jes.
14. postəkleníti, -ím, vb. pf. überglasen, Cig.
15. 2. povę̑rje, n. der Aberglaube, LjZv.; — prim. pavera.
16. prázen, -zna, adj. leer; p. sod, p. papir, prazna glava; prazni kraji, öde Gegenden; p. dobrega, Ravn.; — gehaltlos, schal; prazna pijača; prazna pesem; — nichtig, eitel; prazne besede, leere Worte; p. izgovor, eine leere Ausrede; prazna vera, der Aberglaube; p. up, eitle Hoffnung; p. strah, unbegründete Furcht; p. hrup, blinder Lärm; p. nič, eitel Nichts, Cig.; p. strel, ein blinder Schuss, Jan. (H.); ta je prazna, das sind faule Fische, Cig.; ni prazna, es ist nicht ohne, Cig.; — vergeblich; prazno pot storiti, Cig.; prazen udarec, ein Fehlstreich, Cig.; — vacant: prazno mesto; — prazni čas, die Muße, Cig., Jan.; prazna ura, die Freistunde, V.-Cig.
17. praznovę̑rje, n. der Aberglaube, Cig. (T.), nk.
18. praznovę̑rstvọ, n. der Aberglaube, Cig., nk.
19. prevę̑ra, f. napačno nam. prazna vera, po nem. Aberglaube, Guts.; — prim. Štrek. (Arch. XIV. 537.).
20. srebȓnat, adj. silberhältig, V.-Cig., Erj. (Min.); srebrnati svinec, DZ.; srebrnata svetlica, die Silberblende, Cig. (T.); srebrnati sijajnik, der Silberglanz ( min.) Cig. (T.).
21. vę́ra, f. 1) das Fürwahrhalten, der Glaube; vero dati komu, Glauben schenken; nihče mu ne da več vere; meni gre vera, ich verdiene Glauben, Cig., M., C.; vere dostojen, glaubwürdig, nk.; deti koga na vero = pripraviti ga do tega, da veruje: pol ure sem govoril, predno sem ga del na vero, Koborid- Erj. (Torb.); — 2) der Glaube, die Religion; brez vere, ohne Religion; kriva v., der Irrglaube; — prazna v., der Wahnglaube; babja v., der Aberglaube; — spraviti koga na drugo vero, jemanden zu anderen Grundsätzen bringen, C.; preobrniti koga na svojo vero, C.; — die Glaubensformel: vero moliti, den Glauben beten; — 3) der Credit; na vero dati, vzeti, auf Credit geben, nehmen; Bom dal dober kup, na vero, Dobro vago, dobro mero, Zora; — 4) die Treue, Meg., Cig., M.; na vero, auf Treue und Glauben, Cig.; na mojo vero! nk.; nav.: pri moji veri! bei meiner Treu! vera, dragocen spomin! wahrlich, ein theueres Andenken! BlKr.- Navr. (Let.); — pasja vera! sapperment! — 5) das gegebene Wort: vere ne držati, Dalm.; za svetejše imajo poroštvo, kakor vero, Kast.; — na veri živeti, im Concubinat leben, Gor., Dol.; — 6) babja v., die Mondviole (lunaria), Tuš. (B.), Medv. (Rok.); — moška v., eine Hauhechel (ononis spinosa), C.
22. vrȃž, -ı̑, f. 1) der Aberglaube, Mur.; — 2) die Schwarzkunst, Mur.; vraži uganjati, Ravn.
23. vráža, f. der Aberglaube; vraže, abergläubische Vorstellungen oder Gebräuche.

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani