aob (26)

1. naoblačíti, -ím, vb. pf. bewölken, n. se, sich bewölken, Cig.
2. naobráziti, -rȃzim, vb. pf. = izobraziti, bilden, nk.
3. naobrȃženost, f. = izobraženost, nk.
4. pàǫ́blọ, n. das Sphäroid, Cig. (T.); zemeljsko p., das Erdsphäroid, Jes.
5. práoblı̑ka, f. die Urform, nk.
6. práobràz, -ráza, m. das Urbild, Cig. (T.).
7. zaobẹ̀t, -bẹ́ta, m. = zaroka, die Verlobung, C.
8. zaoblačíti se, -í se, vb. pf. sich mit Wolken bedecken: nebo se je zaoblačilo, C.
9. zaoblíčiti, -lı̑čim, vb. pf. = zagledati, bemerken, C., Z.
10. zaǫ́bliti, -im, vb. pf. zurunden, abrunden, Z.
11. zaobljȗba, f. die Verheißung, Jarn.; — das Gelöbnis, das Gelübde, Jan.
12. zaobljȗbən, -bna, adj. Votiv-, Jan. (H.).
13. zaobljúbiti, -im, vb. pf. geloben; zaobljubljen praznik, t. j. praznik, kateri se praznuje vsled kake storjene obljube; — mati zaobljubi kam (na kako božjo pot) otroka, t. j. obljubo stori, da ga bo tja nesla ali z njim šla; z. se, sich durch ein Gelübde verpflichten; — prim. bav. sich verloben (v istem pomenu).
14. zaobogatẹ́ti, -ím, vb. pf. = obogateti, Jurč.
15. zaobračȃj, m. die Wendung, die Schwenkung, C., SlN.
16. zaobrȃslək, -sləka, (-səłka), m. ( zool.) die Narbe (discus proliger), Cig. (T.).
17. zaobrę́gniti se, -rę̑gnem se, vb. pf. = obregniti se, unwillig, grob aufschreien, C.
18. zaobrẹ́stiti, -im, vb. pf. verzinsen, C.
19. zaobrẹstováti, -ȗjem, vb. impf. verzinsen, C.
20. zaobŕniti, -nem, vb. pf. = obrniti, wenden, C.; (zabrniti se, Npes.-K.).
21. zaobstǫ́nj, adv. = zastonj, Meg., C., Krelj.
22. zaobvȃrək, -rka, m. die Cautel, Jan.
23. sferoīd, m. paoblo, das Sphäroid, Cig., Jan., Cig. (T.).
24. zabŕniti, -nem, vb. pf., Cig., pogl. zaobrniti.
25. zabstǫ́nj, adv., Fr.- C., Jsvkr., jvzhŠt., BlKr., DSv., nam. zaobstonj, pogl. zastonj.
26. zagovoríti, -ím, vb. pf. 1) verantworten, entschuldigen, M., Rož.- M.; nemajo, s čimer bi svoje grehe zagovorili, Krelj; zagovori ti mene! Trub.; — z. se, sich entschuldigen, M.; — 2) besprechen, beschreien, beschwören, Cig.; strup z. s skrivnimi besedami, Erj. (Torb.); svete besede so škrata zagovorile, LjZv.; — tudi: z. komu, jemanden beschreien, C.; — 3) zu sprechen anfangen, Jarn.; z. s kom, Zora; Zasmeja se, zagovori, Npes.-K.; — 4) z. se, sich verabreden, sich verschwören, Mur., Cig., Jan.; Sem zvedel, da vest čisto, dobro d'janje Svet zanič'vati se je zagovoril, Preš.; — = zaobljubiti se: z. se Bogu in devici Mariji, da bi grehe oprostil, SlN.; — 5) z. se, sich verreden, sich versprechen, fehlreden, Mur., Cig., Jan.; ne vem, kako sem se zagovoril, Jurč.

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani