Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

žgati (72)

žgáti, žgèm, vb. impf. brennen ( trans.); tobak ž., Tabak rauchen, Cig., Št.; apno, opeko, olje ž., Kalk, Ziegel, Kohlen brennen; žgan svinec, kositer, Bleiasche, Zinnasche, V.-Cig.; rudo ž., das Erz durch Rösten zubrennen, Cig.; žgana ruda, geröstetes Erz, Cig.; kavo ž.; Kaffee rösten; iz žita i palinko žgejo, ogr.- Valj. (Rad); na gladko ž., glatt brennen ( techn.), Cig. (T.); lase ž., die Haare brennen; — ein brennendes Gefühl veranlassen: solnce žge, die Sonne brennt; kopriva žge; v prsih me žge, Mur.; žgoči veter, der Glutwind, Cig. (T.); žgoč, brennend, heiß, Jan.; ( prim. žgeč); — ( pren.) žgoč humor, kaustischer Humor, Cig. (T.); — žgala sta jo, sie sind gehörig gelaufen, UčT.
bužgáti, -ȃm, vb. impf. schälen: b. fižol, turščico, orehe, (bəžgati) Tolm.- Erj. (Torb.); — prim. bužiti.
dožgáti, -žgèm, vb. pf. 1) das Brennen beenden, aufhören zu brennen; — 2) apno d., den Kalkstein todtbrennen, Cig.
dožvížgati, -am, vb. pf. 1) durch Pfeifen errufen; — 2) aufhören zu pfeifen.
izžgáti, -žgèm, vb. pf. herausbrennen, ausbrennen; i. rano; aussengen, Cig.
izžvížgati, -am, vb. pf. 1) durch Pfeifen herausbringen, herauspfeifen, Cig.; — 2) auspfeifen: i. koga, nk.
múžgati, -am, vb. impf. = muzgati, quetschen, Mur., Danj. (Posv. p.).
nažgáti, -žgèm, vb. pf. 1) anbrennen; n. papir; n. svečo; — anzünden; luč n.; — 2) abprügeln.
nažvížgati, -am, vb. pf. 1) s šibo n. koga, jemanden mit einer Ruthe abstreichen, Cig.; — 2) n. se, sich satt pfeifen.
obžgáti, -žgèm, vb. pf. ringsum abbrennen o. anbrennen, umbrennen; o. hlod.
odžgáti, -žgèm, vb. pf. durch Brennen absondern, wegbrennen.
odžvížgati, -am, vb. pf. 1) aufhören zu pfeifen, abpfeifen; — 2) pfeifend sich entfernen; — 3) pfeifend antworten.
ožgáti, -žgèm, vb. pf. 1) anbrennen, abbrennen; o. kol, Cig.; o. lončenino, Mur.; o. se, sich verbrennen; — ansengen, Mur.; — bräunen: solnce mu je kožo ožgalo, Cig.; — o. koga, jemanden abprügeln, Cig.; — 2) = užgati, anzünden, Notr.
podžgáti, -žgèm, vb. pf. unterzünden, Cig.; hišo p., das Haus anzünden, Cig.; — anreizen, aufstacheln, aufhetzen, Cig.
požgáti, -žgèm, vb. pf. nacheinander verbrennen; posekano grmovje p.; obleko umrlih bolnikov p.; — verfeuern, verbrennen: veliko drv p.; — = pokaditi, verrauchen: veliko tobaka p., jvzhŠt.; — niederbrennen, einäschern; mesto, vasi p.; — absengen, versengen ( v. Reif): ajdo je slana požgala, Glas.
požvížgati, -am, vb. pf. 1) ein wenig pfeifen, Mur., Cig.; zupfeifen, Cig.; požvižgaj mu, gib ihm durch Pfeifen ein Zeichen, BlKr.- M.; — 2) p. kaj, etwas wegschmuggeln, Zv.
prežgáti, -žgèm, vb. pf. 1) durchbrennen, durchsengen; podplat, suknjo si p.; — 2) an einem mäßigen Feuer schnell austrocknen, rösten, Cig.; einbrennen: p. moko; prežgana juha, die Einbrennsuppe; — 3) noch einmal brennen: prežgani vinski cvet, rectificierter Weingeist, Cig., DZ.; — prežgan, pfiffig, C.
prežvížgati, -am, vb. pf. 1) durchpfeifen ( z. B. eine Arie), Cig., Jan.; — 2) (einen Raum) durchpfeifen, durchzischen, Cig.; — 3) eine bestimmte Zeit hindurch pfeifen, Cig.
prižgáti, -žgèm, vb. pf. anzünden: svečo, luč p.
prižvížgati, -am, vb. pf. 1) pfeifend herankommen; — 2) p. si kaj, sich etwas erpfeifen, Cig.
razžgáti, -žgèm, vb. pf. zerbrennen; — (z zlobnim srdom) je človeško srce razžgano, Krelj.
səžgáti, -žgèm, vb. pf. verbrennen; pismo s.
užgáti, -žgèm, vb. pf. = 2. vžgati.
1. vžgáti, vžgèm, vb. pf. einbrennen; v. znamenje, brandmarken.
2. vžgáti, vžgèm, vb. pf. anzünden; v. luč, svečo; v. se, Feuer fangen, sich entzünden; — entflammen, anfeuern, Cig., Cig. (T.); za srečo človeštva vžgan, Preš.; on se hitro vžge, er ereifert sich schnell, er sprudelt leicht auf, Cig.; — iz: vz-žgati.
zažgáti, -žgèm, vb. pf. 1) anzünden; hišo komu z.; pipo (lulo) si z.; — z., losbrennen, abbrennen: top z.; — z. se, sich entzünden; — 2) durch Brennen verbrauchen, verbrennen; vsa drva smo že zažgali; — 3) z. se, sich verbrennen: zažgal sem se, ich habe mich durch das Feuer verletzt, Mur.
zažvížgati, -am, vb. pf. mit dem Munde zu pfeifen anfangen; ein Pfeifen, einen Pfiff hören lassen; z. znano melodijo; z. komu na prste; psu z., dem Hunde pfeifen; — aufzischen, Cig.
žvížgati, -am, vb. impf. (ohne ein Instrument) pfeifen; Lepo je žvižgal ino pel, Npes.-K.; ž. komu kaj, jemandem etwas vorpfeifen; žvižgam si za kratek čas; pojdi rakom žvižgat! = geh zum Kuckuck! Žvižgaj, žvižgaj, črni kos! Npes.-K.; — veter žvižga skozi razpoke; — zischen: gad žvižga, kače žvižgajo; — svinčenke žvižgajo po zraku, mimo ušes.
bȗžkati, -am, vb. impf. = bužiti, bužgati: koruzo b., Naklo ( Gor.).
cẹ̑p, m. 1) die Spalte, der Spalt, Mur., Cig.; oje se je v cepu strlo, Z.; — = precep, die Klemme, Trub.; — 2) ( eig. der durch Spalten entstandene Theil): der Schaft eines Seiles: vrv v štiri cepe, ein vierschaftiges Seil, Z.; prim. pramen; — v dva cepa se majati, nach rechts und links schwanken, Z.; v dva cepa hoditi, wackelnd einhergehen, C.; z bičem pokati v dva cepa, nach rechts und links, Zora; žvižgati v dva cepa, zweistimmig pfeifen, Z., LjZv.; v dva cepa govoriti, zweideutige Reden führen, Jap. (Prid.); — 3) das Pfropfreis, Jarn., Mur., Cig., Jan., Erj. (Torb.); — das Gepfropfte, die Pfropfung: cep obvarovati moče, suše, Pirc; — 4) der Dreschflegel, udariti koga s cepom; — pl. cepi, der Drischel (Klöppel sammt Handhabe), Habd., Guts., Jarn.; tudi cẹpjȇ, gen. -pí in -póv, Erj. (Torb. = Let. 1883, 249.); prim. cepe.
izzvízdati, -am, vb. pf. = izžvižgati, Cig.
izžígati, -am, vb. impf. ad izžgati; (her)ausbrennen; tudi: izžı̑gam.
kljúka, f. ein hakenförmig gebogener Gegenstand: z. B. der Wandhaken; na kljuko obesiti kaj, etwas auf den Nagel hängen; Sem obesil zavolj tebe Dokaj časa uk na kljuko, Preš.; der Heftelhaken, der Henkelhaken, der Fensterhaken, der Haken zum Heuraufen, u. dgl.; kljuka se kvake drži, gleich und gleich gesellt sich gern, C.; — das Knieholz, das Kniestück, Cig.; — = ključ, die Schlüsselrebe, der Rebensetzling, C.; — das Winkelholz (Winkelmaß), Cig., M.; = vogalna k., Hip. (Orb.); — die Zimmermannsklammer, C.; — die Sensenkrücke, Cig.; — die Kurbel, Cig., Jan.; — die Thürklinke; za kljuko prijeti, držati; — = sključen prst: na kljuko zažvižgati, Zv.; — kljuko vleči = za sključena prsta se vleči, Levst. (Rok.); ( prim. bav. hackel ziehen); — die Ranke, C.; — kljuke, hakenförmige, unförmliche Schriftzüge, Z.; kljuke delati, Krähenfüße machen, Cig.; — die röm. Fünf: kljuka pet, križ deset, pa kola dva, to stori sedemnajst, Jurč.; — meja na kljuko, scharfwinklige Grenze, Svet. (Rok.); — ein elendes Pferd, Lašče- Levst. (Rok.), oder Rind, Z.; — eine vom Alter gebeugte Frau ( zaničlj.), M.; — kljuka prediva, eine Knocke Spinnhaar, Andr.
1. krẹ̑s, m. 1) die Zeit des Johannisfestes am 24. Juni; o kresu; o kresi se dan obesi, Npreg.- Zv.; — die Sonnenwende: poletni, zimski k., Cig. (T.), ( hs.); — 2) das Feuer, das am Vorabend des Johannisfestes angezündet wird; kres zažgati, zanetiti; kresovi kore; gori, kakor kres.
1. lȃz, m. 1) baumleere Fläche im Walde, das Gereute, das Neuland, neuer Acker, neue Wiese (meist umzäunt); laze delati, Cig.; laze žgati, Dol.- Mik.; laze kopati, Z.; — 2) eine leere Fläche im Weingarten oder Acker, Št.- C.; — na laz orati = ne delati leh, Tolm.- Štrek. (Let.).
lúč, f. 1) das Licht eines brennenden Körpers; l. prižgati, ugasniti, ein Licht anzünden, auslöschen; pri luči, beim Licht; v luči biti komu, jemandem im Lichte stehen; pojdi mi iz luči, geh mir aus dem Lichte; nebeška l., das himmlische Licht; večno luč zvoniti, abends zum Ave läuten, o večni luči, um die Zeit des Avegeläutes, Št.; — 2) coll. Lichtspäne, Dol.; luč tesati, = trske tesati, Vrt.; = l. cepiti, Dol.; — 3) das Caliber, die Weite einer Röhre, Koborid- Erj. (Torb.).
narę̑dba, f. 1) die Einrichtung einer Sache: poslopje ima dobro naredbo, Notr.; mlinska n., Svet. (Rok.); — naredbe, Einrichtungen, Cig., Jan.; — 2) die Vorrichtung, Jan., C.; sežgati naredbe, (die Belagerungsvorrichtungen), Dalm.; s takimi naredbami, arfami in orglami, Trub. (Psal.); naredbe pri vodnjaku so slabe, Notr.; kako lepe nove naredbe ima! Polj.; — 3) die Vorkehrung, die Verfügung, die Maßregel, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.), Trub., Dalm., DZ., nk.; božja n., Gottes Fügung, Cig., Jan.; — der Vertrag, Meg.- Cig., Dict., C.
nažígati, -am, vb. impf. ad nažgati; 1) anbrennen; anzünden; — 2) prügeln; n. koga s kamenjem in okleščki, bewerfen, LjZv.
obžígati, -am, vb. impf. ad obžgati; o. hlode.
òd, I. praep. c. gen. kaže 1) pri besedah, ki pomenjajo kako ločenje, to, od česar se kdo (kaj) loči: von; duša se loči od telesa; od doma iti; šel je od nas; od sebe iti z voli, nach rechts die Ochsen lenken, jvzhŠt.; od strehe kaplja; delo gre od rok (geht vonstatten); odvrni vse hudo od nas; pritrgati si od ust, an seinem Munde ersparen, Cig.; od sebe dati glas, pismo, einen Laut von sich geben, eine Urkunde ausstellen; — rešiti od zlega, Met.- Mik.; očistiti od pregrehe, Ravn.- Mik.; nehati od dela, Ravn.- Mik.; n. od tožbe, Meg.- Mik.; n. od greha, Levst. (Rok.); od bolezni okrevati, Levst. (Rok.); — prostost od poštarine, Levst. (Nauk); — od kod (odkod)? woher? od tod, von hier; od tamtod, dort her, Cig., Jan.; od onod (ondod), von dorther; od daleč, von ferne her; vstane od kjer je sedel (= od tam, kjer), Levst.- M.; — 2) od česar je kaj oddaljeno: von; tri milje od Ljubljane; od šuma in napak sveta živeti, ferne vom Lärm und den Verkehrtheiten der Welt leben, Ravn.- Mik.; od rok, abwegs; unbequem gestellt oder gelegen; — 3) osebo, od katere kaj zahtevamo, dobimo, zvemo i. t. d.; von; izprositi od koga kaj; to imam od očeta; — 4) v prostoru, kje se začenja kaj: von; od prvega do zadnjega; od konca do kraja; od enega kraja do druzega; od kraja začeti, von neuem anfangen; — od hiše do hiše; od besede do besede; — 5) v času, kje se kaj začenja: von; od začetka, anfänglich; od mladih nog, von Jugend an; od petih do šestih, von fünf bis sechs Uhr; od zdaj, od sih dob (odsihdob), von nun an; od nekdaj, von jeher; od kar (odkar) svet stoji, seitdem die Welt besteht; — 6) primerjano osebo ali reč za komparativom: als; solnce je večje od zemlje; eden od druzega lepši, Cig.; večkrat od enok (= enkrat), ogr.- C.; letos smo bolj zdravi od lani, Z.; — 7) izvor kake reči: von; otroci od prve žene; ne jẹ́ se meso od vsake živali; duh od sena; izvirati od hudodelstva, DZ.; privolitve od deželnega zbora je treba, Levst. (Nauk); troški od občinskega užitka, Ausgaben, welche für das Gemeindegut zu bestreiten sind, Levst. (Nauk); — 8) tvarino, iz katere je kaj narejeno: von, aus, nk.; venec od trnja, Levst. (Rok.); od železa se jeklo izdeluje, Erj. (Min.); premog je nastal od organskih tvarin, Erj. (Min.); — 9) predmet govorjenju (v narodnem govoru): von; govoriti, pripovedovati od česa (v književnem jeziku: o čem); — 10) pri trpni obliki osebo, katera provzročuje dejanje: von; bil je od očeta tepen; — 11) posredni ali neposredni vzrok: von, vor; od lakote konec jemati; od ognja voda vre; drevo se šibi od sadja; od veselja, od strahu; od dolzega časa se mu zdeha; od starosti ne vidi, od žalosti ne spi, Levst. (Rok.): od toče, od paleža je sad tako slab, Levst. (Rok.); — sam od sebe, aus eigenem Antriebe, von selbst; — 12) način: von; od srca želeti kaj; von Herzen, herzlich wünschen; od škode biti komu; zum Schaden gereichen, Cig.; to je od sile, das ist zu arg; — 13) celoto, h kateri kak del spada: von; od nas nihče ni padel; pet od sto, fünf Procente; — pos. pri stvareh, ki so deli kake celote, takrat, kadar so ločeni od celote: ključ od vrat, kamba od jarma, osnik od kolesa, brada od sekire, Levst. (Zb. sp. IV. 132.); — 14) kraj, kjer se kaj godi; pojem oddaljevanja in oddaljenosti se je izgubil: od spodaj, od zgoraj, unterhalb, oberhalb (— nav. odspodaj, odzgoraj); meč od obeju platu oster, Trub.- Mik.; pišejo imena sv. treh kraljev na velika vrata od zunaj in od znotraj, Navr. (Let.); — II. praef. znači 1) oddaljanje, ločenje: oditi, weggehen, odvezati, losbinden, odgristi, abbeißen, odzebsti, abfrieren, odpreti, aufmachen, odkriti, aufdecken, odvaditi se, sich entwöhnen; — odžvižgati, odpiskati, = žvižgaje, piskaje oditi; — 2) nehanje, končanje: odkositi, odvečerjati, das Mittagsmahl, das Nachtmahl beenden; odcvesti, verblühen; zvon je odpel, die Glocke hat aufgehört zu tönen; — 3) vračanje dejanja z enakim dejanjem: odgovoriti, antworten; odpevati, respondieren; odpisati, schriftlich antworten; — postavljanje v prejšnji stan: odvihniti hlače, die aufgestreifte Hose wieder zurückstreifen; odviti, aufwickeln.
odžígati, -am, vb. impf. ad odžgati; wegbrennen, abbrennen.
ǫ̑glje, n. coll. = ogelje, Kohlen; črn kakor oglje, kohlenschwarz, Cig.; živo oglje, glühende Kohlen, Cig.; o. žgati, Kohlen brennen, Cig.; = o. kuhati, Erj. (Izb. sp.); oblikasto o., die Zapfenkohle, V.-Cig.; kopano o., die mineralische Kohle, DZ.
1. ožágati, -am, vb. impf. ad ožgati; = ožigati: grešnika njegovo grešno življenje bode ino ožaga, Krelj.
ožígati, -am, vb. impf. ad ožgati; anbrennen; o. lončeno posodo, das Thongeschirr brennen, Mur.; — losschlagen, zuschlagen: mlatiči vihajo cepce na kvišku, eden za drugim ožigajo, Ravn.- Valj. (Rad); s petami ob tla ožigati (o plesu), Levst. (Zb. sp.).
podkòp, -kópa, m. 1) die Untergrabung, Mur.; — die Mine, Dict., Cig., Jan., Cig. (T.); podkope delati, Minen graben, Cig.; p. podžgati, eine Mine springen lassen, Cig.; nasprotni p., die Contramine, Cig.; — der Unterbau in einem Bergwerke, Cig., Jan.; — 2) die Minierspinne (cteniza caementaria), Erj. (Z.).
podvnę́ti, -vnámem, vb. pf. = podžgati, C.
podžígati, -am, vb. impf. ad podžgati; unterzünden; einen Brand (Brände) legen, Z.; — anreizen, aufwiegeln, Mur., Cig.; p. delavce, da bi z mezdo poskočili, Levst. (Nauk).
požígati, -am, vb. impf. ad požgati; verbrennen, niederbrennen, sengen; na njivi dračje, hosto požigajo, da je rodovitnejša; sovražniki požigajo po deželi.
prežígati, -am, vb. impf. ad prežgati; 1) durchbrennen; — 2) rösten; einbrennen; — 3) überbrennen, C.; destillieren, rectificieren ( chem.), Cig., Jan., C.; überschmelzen: zlato, srebro p., (capellieren) Cig.
prežvižgováti, -ȗjem, vb. impf. ad prežvižgati; Kraljič tako prežvižguje, Da se jezero stresuje, Npes.- Jan. (Slovn.).
prì, I. praep. c. loc. kaže 1) bližavo: bei: pri vratih stati; pri korenini odrezati drevesce; pri ognju se greti; ostati pri materi; služiti pri županu; pri nas ni te navade; pridigar pri Sv. Jakobu, Prediger an der St. Jakobskirche; pri nunah; pri sebi imeti kaj; pri koncu biti, am Ende oder zuende sein; kako ti je pri srcu? wie ist dir zumuthe? — pri luči, pri solncu, pri mesečini; — vse pri čislu in pri vagi dati, alles zählen und wägen, Dalm.; pri meri, nach dem Maße, Trub.; pri čislih, genau, Cig., C.; — 2) čas: bei; pri tej priči, in diesem Augenblicke, auf der Stelle; pri belem dnevu, bei hellichtem Tage; pri godu (prigodi), früh, Jan., Guts. (Res.), Rož.- Kres, Npes.-Schein.; pri času, frühzeitig, C.; — 3) dejanje, katerega se kdo udeležuje, ali stanje, v katerem kdo je, ali okoliščine: bei; pri delu; pri jedi; pri maši; gibčen pri plesu; pri miru biti, ruhig sein; pri miru pustiti, in Ruhe lassen; pri zdravi pameti biti, bei Vernunft (Trost) sein; ne biti sam pri sebi, seiner selbst nicht mächtig sein, Cig.; pri volji biti, gewillt, bereit sein; ne vem, pri čem sem, ich weiß nicht, woran ich bin; pri tem takem, bei so bewandten Umständen, Cig.; kmetje pri tem trpe; pri vsem tem, bei alledem; — 4) predmet, pri katerem se prisega: bei; pri moji veri! pri moji duši! pri moji kokoši! (po nem.); — II. adv. ( praef.) (pri adjektivih) znači zmanjševanje: pribel, pričrn, prisladek, weißlich, schwärzlich, süßlich, Habd.- Mik.; — III. praef. znači: 1) bližavo, bližanje ali, da se doseže, kar se je nameravalo pri kakem dejanju: herbei-, hinzu-; privaliti kamen, prignati, prisesti, priti; prileteti; prižvižgati, pfeifend herbeikommen; prijeti, ergreifen; — 2) pridobivanje s kakim dejanjem: er-; priberačiti, erbetteln; privolariti, prigospodariti, priženiti, primožiti, priigrati, beim Ochsenhandel, bei der Wirtschaft, durch Heirat, beim Spiel erwerben; — 3) zmanjševanje: prigristi, anbeißen; prirezati vrhe drevesom, den Bäumen die Wipfel abstutzen; prismoditi si lase, sich die Haare ansengen; pripreti vrata, eig. die Thüre ein wenig zumachen, anlehnen.
prižígati, -am, vb. impf. ad prižgati; anzünden.
pȓst, m. 1) der Finger; srednji p., der Mittelfinger, Z.; = imenitni p., Cig.; = srčni p., C.; primazinčni p., der Goldfinger, V.-Cig.; = zakonski p., Cig.; kazalni p., der Zeigefinger, Cig.; prste si oblizniti, sich die Finger ablecken; na prste našteti, an den Fingern abzählen; na prste zažvižgati, durch die Finger pfeifen; na prste komu gledati, jemandem auf die Finger sehen; po prstih koga krcniti, jemandem auf die Finger klopfen; ako mu prst pomoliš, prime za vso roko, Cig.; tako je pohleven, da bi ga okoli prsta ovil, man könnte ihn um den Finger wickeln, Cig.; dva prsta širok, zwei Finger breit; — 2) die Zehe; po prstih hoditi; na prste komu stopiti.
razžígati, -am, vb. impf. ad razžgati, Trub.- Mik.
sə̀, praep. = 1. in 2. s (pred črkami s, š, z, ž); sə strehe, sə svojimi, seznaniti se, sešteti, sežgati.
səžígati, -am, vb. impf. ad sežgati.
slíšati, slı̑šim, vb. impf. 1) hören; težko s., ne s. dobro, harthörig sein; tenko s., dünne Ohren haben, Cig.; na levo uho ne slišim dobro; slišiš? heda! hörst du? napak s., falsch hören; na svoja ušesa s., mit eigenen Ohren hören; s. mašo, die Messe hören, Burg.; — s. sovo, žrjave; (tudi z gen.: razumnih ljudi sem slišal, ich habe es von verständigen Leuten gehört, Levst. [Zb. sp.]); s. koga govoriti, žvižgati, jemanden reden, singen hören; kar Vi pravite, je lepo s. (klingt schön), V.-Cig.; pri vratih ga ni bilo nič s., beim Thor konnte man ihn gar nicht vernehmen; nič ni bilo s., es war kein Laut zu vernehmen; mnogo je s. o tatvinah, man hört viel von Diebereien; ni še bilo s., da bi bil prišel, es verlautete noch nichts von seiner Ankunft; s. je, da —, es heißt, dass —; nič prida ni s. o njem, man hört nichts Gutes von ihm; dober glas se sliši v deveto vas; od sosednjih fara se sliši zvonjenje; sliši se, man hört, es geht das Gerücht, Cig., Jan.; — 2) ( gehören, [ germ.]).
smrdljı̑vəc, -vca, m. 1) ein stinkender Mensch; — 2) der Wiedehopf (upupa), C.; — 3) der gefleckte Schierling (conium maculatum), Cig., Jan., C., Nov., Slom., Strp.; — 4) das Petroleum: s. žgati, s smrdljivcem mazati, Notr.- DSv., KrGora.
svízati, -am, vb. impf. = žvižgati, Dol.
svízniti, svı̑znem, vb. pf. = zažvižgati, Dol.
umáhati, -am, vb. pf. u. ogenj, t. j. tlečo stvar z mahanjem razžgati, ein Feuer aufwehen, Cig., Gor.
upáliti, -im, vb. pf. = užgati: luč u., Cig.; — u. se, entbrennen, in Flammen gerathen, Cig.
2. vǫ̑gəłnica, f. 1) zum Kohlenbrennen zusammengelegtes Holz, der Kohlenbrand, der Kohlenmeiler, Mur., C., vzhŠt.; — vogelnico žgati, Kohlen brennen, Mur.; — 2) vogelníca, die Kohlenbirne, die Frauenbirne, Jarn., C.
1. vžígati, -am, vb. impf. ad 1. vžgati; einbrennen; znamenja v.
2. vžígati, -am, vb. impf. ad 2. vžgati, anzünden; — entflammen; v. se, sich entzünden, entbrennen.
zà, I. praep. A) c. acc. 1) hinter (na vprašanje: kam?): solnce zahaja za goro; za peč se skriti; za hišo ubežati; — usesti se za mizo, sich an den Tisch setzen; — 2) kaže mero pri primerjanju: um; za pedenj daljši; za pet let mlajši; za las ne zgrešiti, nicht um ein Haar fehlen; za malo da = skoraj da, fast, Blc.-C.; — 3) kaže prizadeto reč pri glagolih: prijeti, držati, privezati, obesiti, vleči itd.: bei, an; za roko prijeti, die Hand erfassen, bei der Hand fassen; za ušesa zgrabiti, za nogo vleči; leva za grive zgrabiti, za lase obviseti, an den Haaren hangen bleiben, Ravn.- Mik.; Za bele roke se vodita, Npes.-K.; kdor za smolo prime, se osmoli, Npreg.- Jan. (Slovn.); za delo p., Hand ans Werk legen, Met.; — 4) kaže komu, čemu je kaj koristno, primerno, za kaj namenjeno itd.; für, zu; iti v boj za domovino in cesarja; biti za koga, jemandes Partei halten; za koga moliti; veliko prebiti za koga; za druge ljudi se truditi; vsak za-se, Bog za vse, Npreg.- Jan. (Slovn.); kdor ni za nas, je proti nam; prositi za koga milosti; — vino ni za otroke; star človek ni za potovanje; ta riba ni za jed, Dol.- Levst. (Zb. sp.); to ni za-me, das taugt für mich nicht; to ni za nič, das taugt zu nichts; za to delo nisem, zu dieser Arbeit tauge ich nicht; vzdigni to, če si za kaj! (wenn du etwas taugst); za voljo = po volji, nach Wunsch, Z., jvzhŠt.; za potrebo, za silo (zur Noth) že še imamo denarja; za žejo piti, trinken, um den Durst zu löschen; za smrt bolan, lebensgefährlich erkrankt; — hčer za kmeta dati, die Tochter einem Bauer zur Frau geben, Levst. (Rok.); slama za klajo, Futterstroh; kruha in vina dajati težakom za malo južino, (als Jause); — v tem pomenu stoji tudi pred adverbiji in adverbialnimi izrazi: za zdaj, vorläufig; za naprej, künftighin; kruh za po poti, Ravn.- Mik.; hrastov išče za črez morje, Vilhar- Mik.; za na kmetih obleki ni bilo kaj reči, Jurč.; strašila za v proso, LjZv.; jekleni oklepi za na prsi, Levst. (Zb. sp.); — 5) kaže zaradi koga, česa se kaj godi: wegen, um — willen, um, für; za vero umreti; pridna gospodinja mora za pero črez plot skočiti, Npreg.- Jan. (Slovn.); za Boga te prosim, ogr.- C.; za Boga in sveto Trojico! Jurč.; za božji čas, um Gotteswillen! za pet ran božjih! za božjo voljo, um Gotteswillen, za tega voljo, um dessentwillen, Cig., Jan.; za mojo voljo, meinethalben; za kaj ( nav. zakaj?) warum? za to, deshalb ( nav. zato); to je zato, ker ...; — 6) kaže, namesto česa se kaj stavi, s čim se kaj enači, plačuje: für, um; oko za oko, zob za zob; hišo za vrt, kravo za vola zamenjati; konja prodati za sto goldinarjev; za groš kruha kupiti; za vino dati, Wein zahlen; za povračilo, gegen Entgelt, za stavo teči, um die Wette laufen; za brata plačati, für den Bruder, statt des Bruders zahlen, Met.; (srebra bi bili radi dali za vode [pour de l'eau], Ravn.- Mik.); — 7) kaže predikativno, kaj kdo je ali postane, (pri glagolih: biti, postaviti, izvoliti, imeti itd.); als, zu; za hlapca biti, als Knecht dienen; za tovariša komu biti, jemandem Gesellschaft leisten; za pričo biti, Zeugenschaft ablegen; za botra biti otroku pri krstu, ein Kind aus der Taufe heben; za norca biti komu, sich von jemandem foppen lassen, C.; izvoliti koga za župana, za poslanca; Ti si me postavil za kralja Izraelcem, Ravn.- Jan. (Slovn.); imajo ga za učenega, man hält ihn für gelehrt; Turkinjo za ženo vzeti, eine Türkin zum Weibe nehmen; za sina koga vzeti, an Sohnes statt annehmen, Met.; — za tatu (als Dieb) umreti, Zv.; za rednega poslušatelja hoditi k uku, DZ.; za ljubo imeti, fürlieb nehmen, Met.; za mrtvo ("zamrtev") ležati, wie todt da liegen, Lašče- Levst. (M.); za zlo vzeti, übel aufnehmen; to se mi za zlo zdi, das verdrießt mich, C.; za gotovo obljubiti, bestimmt versprechen; za trdno se prepričati, sich gründlich überzeugen; za istino, za resnico, im Ernste; za šalo, im Spaß; — 8) kaže to, česar se kako dejanje tiče: für, um, in Betreff; skrbeti, marati, bati se za koga, za kaj; prepirati se za kako reč; za svet vprašati, um Rath fragen; vprašati za svojega brata, sich nach seinem Bruder erkundigen; prositi za kako reč = prositi česa; vem za vse tvoje grehe, ich kenne alle deine Sünden; vem za velikansko bukev v gozdu; otel vas je iz nevarnosti, za katere sami ne veste, da ste bili v njih, Ravn.; tudi za veliko druzih rotivcev sem slišal, da jih straši, LjZv.; za njo ni nič rekel, in Betreff ihrer sagte er nichts, jvzhŠt.; za računanje se ni ustrašila nobenega trgovca, LjZv.; menda ga je večkrat udaril, pa za dvakrat vem, da je resnica, Dol.; za mene ni nobene nevarnosti, was mich anbetrifft, für mich gibt es keine Gefahr, Cig.; jaz za-se, ich für meinen Theil, Cig.; za drugo, im übrigen: za drugo sem zadovoljen; — kaj je za to? was liegt daran? nič ni za to, daran liegt nichts; nič mi ni za njega, es ist mir an ihm nichts gelegen; — 9) v časnem pomenu: binnen, nach Verlauf von, über; za pet let; za leto dni, in einem Jahre, Npes.- C.; za eno uro, binnen einer Stunde, Cig.; za pol ure je bil mrtev, Svet. (Rok.); za malo časa, in kurzem, Jan.; — B) c. gen. kaže čas, v katerem se kaj godi; za dne priti, bei Tage ankommen; za svetlega dne, bei hellem Tage, Dalm.; za solnca, solange noch die Sonne scheint; za hlada, solange es kühl ist; za rana, früh; za časa, zeitlich, zur rechten Zeit; za jeseni, im Herbste, C.; za prva, anfangs, Mik.; za svojega žitka, während seines Lebens, ogr.- Mik., C.; za mladih dni, in der Jugend; za moje pameti, soweit ich mich zu entsinnen weiß, Jan.; za prejšnjega župana, unter dem früheren Bürgermeister; za Karla Velikega, zur Zeit Karls des Großen; za tega časa, während dieser Zeit, Gor.; — C) c. instr. 1) hinter, nach, (na vprašanje kje? ali kod?); za hrbtom; vrata za seboj zapreti; za pečjo sedeti; za mizo sedeti, am Tische sitzen; za morjem, jenseits des Meeres; grič za gričem, ein Hügel nach dem andern; iti, hoditi za kom, hinter jemandem einhergehen, jemandem nachgehen; udrli so (jo) za njim, sie strömten ihm nach; hajdi za menoj! auf! mir nach! pridite za nami! kommt uns nach! kričal sem za njim, pa me ni več slišal; — za delom hoditi, auf Arbeit ausgehen, Erj. (Izb. sp.); — nach (in Bezug auf den Rang); prvi za cesarjem; — 2) längs: za potokom, za vodo; — 3) kaže čas, po katerem se kaj godi, nach; za njimi nastopi sedem hudih letin, Ravn.- Mik.; dan za dnevom, leto za letom prejde; za tem (zatem) hierauf, hernach; zatem je rekla, Npr. ( Št.)- Kres; — 4) kaže vzrok pri glagolih: zboleti, umreti, an; za grižo zboleti, Levst. (Nauk); za lakoto umreti je huje ko zgoreti, Npreg.- Jan. (Slovn.); — 5) nam. s (z): mit; ni imel za čim plačati, Schönl.; imaš za čim, lahko greš v Rim, Npreg.- Jan. (Slovn.), (morda nam. zə čim = s čim, C.); — II. praef. 1) kaže pomikanje za kako reč; solnce je zašlo za goro; zalesti koga, hinter einen, hinter seine Streiche kommen, ihn ertappen, Mik.; — zaostati za kom, hinter jemandem zurückbleiben; — 2) kaže kako zaprečenje s tem, da kdo sebe ali da se kaj druzega pred kako reč postavi; zadržati, zurückhalten; zazidati okna, die Fenster vermauern; zastreti, verhängen; zamelo je ceste; zasuti jamo; zasesti, durch Sitzen einnehmen, besetzen; veliko zaleči ( eig. einen großen Raum liegend bedecken), viel ausgeben; zasuti, verschütten; zakleniti, zapreti, einsperren; — 3) kaže pomikanje v notranjost, globino, zahajanje na nepravo pot, napačno opravljanje dela: ver-, fehl-; zaiti, sich verirren, fehlgehen; zabresti v blato; zadolžiti se; zastriči, fehlerhaft scheren; zareči se, sich verreden; zašteti se, sich verzählen; — 4) kaže začetek dejanja ali enkratno dejanje: zapeti, zatrobiti, zaspati, zasmrdeti, zardeti, zakleti, einen Fluch aussprechen; zažvižgati, einen Pfiff thun; — 5) kaže zapravljanje, izgubo kake reči; zagospodariti, verwirtschaften; zaigrati, verspielen; zazidati, durch Bauen verbrauchen; zamuditi, versäumen; zaležati kosilo, (durch Liegen versäumen), Mik.; zamleti se, beim Mahlen weniger werden, ( opp. namleti se); zapiti in zajesti svoje imenje, seine Habe durch Essen und Trinken verthun; — 6) kaže dovršnost dejanja: zaklati, abstechen; zadaviti, erwürgen.
zafȗčkati, -am, vb. pf. = zažvižgati, jvzhŠt.; = zapiskati: na piščal z., Dol.; — = zapraviti, Z., Št.
1. zapáliti, -im, vb. pf. = zažgati, versengen, verbrennen; obleko, lase si z.; — brennen machen, anzünden; hišo komu z.; pipo si z.; — losbrennen, Jan.; z. top, Cig.; z. se, Feuer fangen, sich entzünden, Cig.; — stark einheizen, Mur.
zažígati, -am, vb. impf. ad zažgati; anzünden; pipo z.; plavž z., den Ofen anlassen, Cig.; — Brand stiften; — losbrennen: topove z.; — z. se, sich entzünden, Cig.
zvízdati, -am, vb. impf. = žvižgati, pfeifen, Mur., Cig., Jan., Mik.; — zischen: kače zvizdajo, V.-Cig.
zvízgati, -am, vb. impf. = žvižgati, C., Mik.
žvízdati, -am, vb. impf. 1) = žvižgati, SlGor.- C.; — 2) sauer sein: vino žvizda, SlGor.- C.

Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani

Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU

Iskalnik: NEVA