škopnik (10)

1. škọ̑pnik, m. 1) ein Bund Stroh, der Schaub; — 2) bajeslovno bitje, ki materam zanemarjene otroke jemlje, Poh.- Pjk. (Črt. 228.); ein nächtliches Gespenst, C.
2. iztepı̑, f. pl. slabša slama, ki se iztepe, kadar škopnike delajo, ter poveže v iztepnike, Polj.
3. pası̑łnica, f. 1) der Gürtel, die Leibbinde, Cig.; — der Gurt, DZ.; — 2) pas od slame, s katerim se škopnik zveže, Polj.
4. poškọ̑pati, -am, vb. pf. = v škopnike podelati (slamo), Polj.
5. 1. stę̑pnik, m. = otep slame: boljšo slamo poškopajo, slabšo postepajo (= v škopnike, stepnike povežejo), Polj.
6. škòp, škópa, m. = škopnik, der Schaub, Z., Št.
7. škọ̑pa, f. 1) = škopnik, der Schaub, Mur.; — 2) zravnana in v škopnike povezana slama, pšenična ali ržena, s katero krijejo strehe, das Schaubstroh; škopo rabijo tudi v rezanico (Häckel), Gor.; škopo delati = slamo v škopnike vezati; škopo (= škopnike) pripraviti za streho; s škopo svetiti, Dict. — prim. stvn. scoub, Schaub.
8. škọ̑pnjak, m. = škopnik 2), Mur., Jarn.- Kres.
9. 1. šọ̑pa, f. = škopnik, Mur., Danj.- M., C., vzhŠt.
10. uštíkniti, -štı̑knem, vb. pf. = ob tla potolči škopnik, da se mu zravna čelo, Tolm.

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani