šent (32)

1. šènt, šę́nta, m. 1) š. je hud duh, najbolj škoduje na sveti večer, Trst. ( Glas.); babji š., izpaka, ki na drevju stoka in vsacega, katerega v roke dobi, oskube ali pa se mu v lase zafrkoči, Nov.; — 2) kletvica: da te šenta! Valj. (Rad); ti šent ti! da te šent opali! kje si tega šenta dobil? Levst. (Rok.); — prim. šent ( adj.).
2. šènt, adj. ( indecl.) Sanct-: Šent-Jakob, Šent-Vid; — iz: Sanct-.
3. šę̑ntaj, interj. kletvica: da bi te šentaj! Polj.; šentaj smo leteli! LjZv.; kam te je šentaj nesel! Levst. (Rok.).
4. šę̑ntanəc, -nca, m. kletvica: = šentan človek ali žival: kam greš, šentanec? Levst. (Rok.).
5. šę̑ntanica, f. kletvica: = šentana oseba, žival ali reč, Levst. (Rok.).
6. šę́ntati, šę̑ntam, vb. impf. 1) = z besedo "šent" preklinjati, Meg., Dict., Z.; — 2) šę̑ntan, vermaledeit; ti šentana para!
7. šentávati, -am, vb. impf. šentati 1), Rez.- Mik.
8. šę́ntavəc, -vca, m. = preklinjavec, Meg., Dalm., Jap.; božji š., der Gotteslästerer, Krelj.
9. šentjȃkobščica, f. neka hruška, C.; neko jabolko, C.
10. šentjánževəc, -vca, m. 1) der Johannissegen, der Abschiedstrunk; prinesti še šentjanževca; piti š.; — 2) der Monat Juni, Št.- Z.; — 3) das Johanniskraut (hypericum perforatum), Polj.
11. šentjánževica, f. 1) der Johannissegen, der Abschiedstrunk, Cig., Jan., Mik., Npes.-K.; — 2) das Johanniskraut (hypericum perforatum), Medv. (Rok.), Valj. (Rad).
12. šentjánževina, f. die knollige Spierstaude (spiraea filipendula), Navr. (Let.).
13. šentovȃnje, n. das Fluchen.
14. šentováti, -ȗjem, vb. impf. = šentati 1); übhpt. fluchen, lästern.
15. šentovȃvəc, -vca, m. der Flucher, der Lästerer.
16. pošentáti, -ȃm, vb. pf. mit dem Worte šent ein wenig fluchen, Z.
17. pošentováti, -ȗjem, vb. impf. wiederholt mit dem Worte šent fluchen, Z.
18. prešentováti, -ȗjem, vb. pf. eine gewisse Zeit hindurch (mit dem Worte šent oder übhpt.) fluchen, Cig.
19. zašę́ntati, -šę̑ntam, vb. pf. mit dem Worte "šent" einen Fluch aussprechen, M.
20. dète, interj. (izražuje začujenje): dete, kako si lep! wie bist du schön! jvzhŠt.; dete treni! Vrt.; dete šentaj! Sapperment! dete končaj! potz tausend! Cig.; dete hentaj! LjZv.; — menda nam. da te; prim. da.
21. hę̑ncan, adj. = šentan, vermaledeit, Nov.; hencano ga je dal! er hat es ihn gehörig fühlen lassen, Z.
22. hènt, interj. Teufel! hent! saj so tudi drugi še bolj poredni! Jurč.; — prim. šent.
23. jánževəc, -vca, m. = šentjanževec, Mur.
24. 2. klèk, kléka, m. v kletvicah (kakor: šent, vrag itd.): menda ne bo gozdarja več klek prinesel, bil je že klek, lejte kleka! i. dr., Jurč.; ti klek babji! BlKr.
25. klę́ti, kółnem, vb. impf. 1) fluchen; eden moli, drugi kolne; k. s hudičem, s šentom, itd., solche Worte aussprechend fluchen, C.; k. koga, jemanden verfluchen, fluchend schelten; očeta, mater k.; — 2) k. se, schwören, schwörend betheuern, Dict., Cig., C.
26. pȃra, f. 1) die Ausdünstung, der Dunst, Mur., Cig., Jan., Mik., Erj. (Min.); der Dampf ( phys.), Cig. (T.), nk.; — 2) die Thierseele, Cig.; paro vzeti, schlachten, Cig., Mik.; vol, pes ima paro, ne dušo, BlKr.- M., Tolm.; konjska para se drži telesa, kakor klop kože, Str.; — kot kletvica: konjska para! Z.; para zanikarna! liederliches Tuch! Cig.; ti para ti! Teufel! C., jvzhŠt.; ti šentana para! Št.- Pjk. (Črt.); da bi te para! dass dich das Wetter! Cig.; — der Teufel, der Satan, C., Mik.; — uboga para, armer Teufel; — tudi: pára.
27. plentávati, -am, vb. impf. = plentovati; z besedo "plent" kleti: Že dobro zna plentavati, Plentavati, šentavati, Npes.-Vraz.
28. plentováti, -ȗjem, vb. impf. z besedo "plent" kleti: ti, grešnik, šentuješ, plentuješ, preklinjaš, Jsvkr.
29. šenčȗrka, f. die Sumpfdotterblume (caltha palustris), ( nam. šentjurka), Livek- Erj. (Torb.).
30. šmènc, šmę́nca, m. = šent, šment.
31. šmę̑ncan, adj. = šentan; Oh, šmencano dekle, Npes.- Kres.
32. šmę̑ntan, adj. = šentan.

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani