še (2.260-2.359)

2260. oblı̑n, m. 1) nerazcepljen, torej še obel krlj ali hlod, Vas Krn- Erj. (Torb.); — 2) ostriči na oblin = do polti, à la Fiesco, Koborid- Erj. (Torb.).
2261. oblǫ̑k, m. 1) der Bogen, Mur., Cig., Jan., nk.; ( math., arch.), Cig. (T.); trije obloki v ušesih, die drei Bogengänge im Ohr, Erj. (Som.); nebni o., der Gaumenbogen, Erj. (Som.); v oblok zidati, wölben, Cig., nk.; na oblok, gewölbt, Cig.; nebeški o., das Himmelsgewölbe, Cig., nk.; — na mleku, ki se kuha, dela se oblok, C.; — 2) jeder reifartige Bogen um einen runden Gegenstand, z. B. ein rundes Gesimse, Hal.- C.; — obloki, debele vitre pri košu, C.; — 3) óblok, oblǫ́ka, das Fenster, Valj. (Rad), ogr.- Mik.
2262. obnósiti, -nǫ́sim, vb. pf. 1) herumtragen, Cig.; — 2) mit dem Tragen fertig werden: vse bode sama v malin obnosila, Gor.; — 3) = ponositi, abtragen, abnützen: o. obleko, črevlje; obnošena suknja.
2263. obǫ̑dar, -rja, m. kdor obode za sita, rešeta kroji, Cig., Rib.
2264. obpásati, -pȃšem, vb. pf. = opasati, Mur.
2265. obpísati, -šem, vb. pf. mit einer Umschrift versehen, umschreiben, Cig., Jan.; o. kaj s čim, um eine Figur etwas umschreiben, obpisan, umschrieben ( math.), Cig. (T.).
2266. obplę́sati, -šem, vb. pf. einmal umtanzen, Z.
2267. obračȃj, m. 1) die Wendung, Cig., C.; dveh obračajev še je treba senu, da bo suho, t. j. dvakrat še je treba seno obrniti, jvzhŠt.; — die Umkehr, C.; — 2) der Wendepunkt, Jan.; — 3) die Thürangel, Mur., Cig.
2268. obráti, -bérem, vb. pf. 1) abklauben, abpflücken, abnehmen; o. sadje, listje, smolo, gosenice; o. meso s kosti; — 2) beklauben, bepflücken: o. trto, drevo; kost o., ein Bein abknabbern; — vse hiše o., alle Häuser abbetteln, Cig.; aussacken, ausziehen; o. koga pri igri; — 3) o. koga, jemanden ausschelten, ausputzen, Cig., Jan., M.; — 4) verhexen, M.; o. otroka: obran otrok, kateremu je kaka baba naredila, da je izgubilo zdravje in rdečo barvo, katero dotična čarovnica sama dobi, Št.- Pjk. (Črt. 127.); — 5) = nabrati, falten, C.
2269. obravnȃvək, -vka, m. kolikor se enkrat žita v rešeto dene v obravnavanje, Notr., Gor.
2270. obrę̑ga, f. prostor pred hišo, ki je še pod streho, Koborid- Erj. (Torb.).
2271. obrẹ̑st, f. 1) der Vortheil, der Gewinn, Meg., Guts., Cig., Jan., C., Krelj- M.; veliko o. imeti od česa, Dalm.; dosti obresti najti, Kast.; — 2) der Zins, die Zinsen, Dict., Cig., Jan.; z obrestjo izterjati, Trub.; krivična o., der Wucherzins, Cig.; na obresti dati, verzinsen, C.; v o., z obrestjo posojevati, brez obresti posoditi, Ravn.- Valj. (Rad); nazaj dobiti svoje z obrestjo, Jap.- Valj. (Rad); nav. pl. obresti, die Zinsen, die Interessen, V.-Cig., Jan., nk.; zamudne obresti, Verzugszinsen, Cig., Jan., DZ.; obrestne obresti, die Zinseszinsen, Cig., Cel. (Ar.); — 3) der Finderlohn, Tolm.; — 4) o. iskati, Ursache zum Streit suchen, Händel suchen, Dol.- Cig., M., BlKr.; kaj obresti iščeš? = kaj iščeš prepira in zdražbe ter s tem sebi leskove masti (palice)? Lašče- Erj. (Torb.).
2272. obrẹ̑zək, -zka, m. 1) was beim Beschneiden abfällt, das Abschnitzel; z. B. die abgeschnittene Rebenspitze, Cig.; — obrezki, neka jed iz posušenih repnih obrezkov ali olupkov, Gor.; — 2) = obrez (pri knjigah), Jan., C., Navr. (Spom.).
2273. 1. obrísati, -brı̑šem, vb. pf. 1) abwischen, durch Wischen abtrocknen oder reinigen: o. kupice, roke; o. se, sich durch Wischen abtrocknen o. reinigen; — 2) o. se, sich schnell klären, C.; vino se obriše (ako se po natakanju hitro pene izgube), Dol., jvzhŠt.; tudi voda se obriše, C.; — 3) betrügen, C.
2274. 2. obrísati, -rı̑šem, vb. pf. 1) mit Linien bezeichnen z. B. mit dem Zirkel: les o., Dalm.; — 2) den Umriss von etwas machen, etwas skizzieren, contourieren, Cig., Jan., M.
2275. 1. obríti, -rı̑jem, vb. pf. 1) umwühlen, M.; — 2) mit den Händen das Unkraut ausraufend abjäten: pšenico o., Goriška ok.- Erj. (Torb.).
2276. obŕniti, -nem, vb. pf. 1) umwenden, umkehren; voz o., den Wagen umkehren; obrniti, mit Wagen und Zugvieh umkehren; obrni! pojdemo nazaj; živinče o. (na paši, kadar hoče v škodo); o. seno. umharken (o sušilu); o. kaj na robe, naopak, verkehren; hrbet o. komu, jemandem den Rücken kehren; — o. se, sich umkehren, sich umwenden; sich umdrehen: kolo se je trikrat obrnilo, das Rad that drei Umgänge; — 2) wenden: na levo, na desno o.; oči o. proti nebu; o. se, sich wenden; o. se na kako stran; obrnjen v kako mer ( math.), gerichtet, Cig. (T.); — na se o. kaj, auf sich beziehen, Cig.; — vse je obrnjeno na to, alles zielt dahin; drugače se o., eine andere Richtung nehmen; — na se o. oči vsega ljudstva, aller Augen an sich ziehen, Cig.; — lenken: vse k dobremu o.; — besedo na kaj o., das Gespräch auf einen Gegenstand lenken, Cig.; — o. se, eine Wendung nehmen: na dobro, na boljše se o.; — o. se, sich mit einem Anliegen wenden, seine Zuflucht nehmen: kam se hočem o.? o. se do višje oblasti, eine höhere Behörde anrufen, Cig.; o. se na koga za svet, sich an jemanden um Rath wenden, Cig.; — 3) anwenden: dobro o. denar, čas; v prid o. kaj, nutzbar machen, Cig.; na svoj hasek obrniti, ogr.; o. kako reč v (na) kaj, von einer Sache zu einem Zwecke Anwendung machen, sie zu etwas verwenden; veliko denarja obrniti na cerkvene posode, viel Geld auf kirchliche Gefäße verwenden, Burg.; — 4) verfahren: tako bi bil prav obrnil s hudobnimi angeli, Bas.
2277. obrọ̑pati, -am, vb. pf. ausrauben, berauben, ausplündern; vse hiše o., Cig.
2278. obȓša, f. 1) die Baumkrone, Cig., Jan.; — 2) pl. obrše, = brajde ob gorenjem kraju vinograda, Rogatec- C.; — prim. obrh.
2279. obrúbiti, -im, vb. pf. = obropati: žolnerji mesto obrubijo, hiše poderejo, Jsvkr.
2280. obrúsiti, -im, vb. pf. ringsherum abschleifen; obrušene ploskve, Schlifflächen, Cig. (T.).
2281. obsę̑žək, -žka, m. 1) die Umfassung, Cig.; — 2) der Umfang, der Bereich, Cig., Jan.; o. volitvenih okolišev, DZ.; o. kontumacijske službe, DZ.; — der Inbegriff, Cig., Jan., Cig. (T.), C.; — der Inhalt, Cig. (T.); pisma enakega obsežka, Cv.
2282. obslužávanje, n. die Verrichtung, die Abhaltung: o. sv. maše, ogr.- C.; — das Feiern, das Begehen, kajk.- Valj. (Rad).
2283. obstáti, I. -stojím, vb. pf. 1) o. koga, sich um jemanden stellen, ihn umgeben, Jarn., Mur.; pogl. obstopiti; — 2) stehen bleiben, stille halten; krogla ne obstoji rada na mizi; pred njegovim pragom obstoji, Ravn.; zvezda nad hišo obstoji, Ravn.: in der stehenden Stellung verbleiben: mi stojimo in podperani obstojimo, ogr.- Valj. (Rad); beharren: o. do konca, Trub., Kast. i. dr.; o. v malovrednosti, v grehih, v zahvalnosti, kajk.- Valj. (Rad); ne o. dolgo v dobrem stališu, kajk.- Valj. (Rad); — bestehen, (eine Probe, eine Prüfung) aushalten: o. pri poskušnji, Cig.; o. pri izpraševanju, Vrtov.; o. na preskušnji, Cig., DZ.; neverni ne obstojijo v sodbi, ogr.- Valj. (Rad); — 3) "gestehen", Jarn., Jan.; (po nem.); — 4) vb. impf. "bestehen"; o. iz česa, o. v čem; (po nem.); — II. stȃnem, vb. pf. 1) stehen bleiben; ona obstane na mestu, Jurč.; voz obstane pred gostilnico, Erj. (Izb. sp.); pesek nju zapelja do kupa drv in ondi obstane, kajk.- Valj. (Rad); — verharren, beharren, Mur.; židovi v svoji hmanjoči i tvrdokornosti obstanejo, kajk.- Valj. (Rad); nikjer ne obstaneš, nirgends harrest du aus, Z.; — bestehen: za "soldake" (= soldate) obstanejo, sie werden bei der Assentierung tauglich befunden, ogr.- Valj. (Rad); — 2) "gestehen"; (po nem.).
2284. obsúti, -spèm, (-sȗjem), vb. pf. 1) herumschütten (von trockenen Dingen); — umschütten: s prahom o. kaj, Cig.; — in Menge umgeben, umringen, Cig., Jan.; sršeni so ga obsuli, Z.; množica hišo obsuje, Ravn.; Devetkrat veča množ'ca jih obsuje, Preš.; Z veseljem ga sprejme in obspe ljudstvo, Cv.; = o. se: vsa druhal se ga obsuje, Ravn.; — 2) überschütten, Mur., Cig.; s kamenjem o., steinigen, Meg.; — überhäufen ( z. B. mit Geschäften, mit Vorwürfen), Cig., Jan.; z dobrotami o., Cig., Ravn.
2285. obtəkníti, -táknem, vb. pf. 1) herumstecken, abstecken, Cig. (T.); z vejicami o., verreisern, Cig.; — 2) bestecken, Cig., Jan.; kup pšenice z rožami obtaknjen, Dalm.; — traçieren, Cig. (T.).
2286. obtésati, -tę́šem, vb. pf. bezimmern, behauen, schlichten; obtesan les; — o. človeka, abhobeln ( fig.), Cig.
2287. obúhati, -bȗham, -šem, vb. pf. bestoßen, Z.
2288. ocẹ̑pək, -pka, m. der Knüttel, Cig., Jan., Erj. (Torb.); palice, ocepki, gorjače mu (oslu) plešejo po grbi, Vod. (Izb. sp.); zapoditi koga s polenom ali ocepkom v roci, Levst. (Zb. sp.).
2289. očésati, -čę́šem, vb. pf. 1) ringsum abreißen: veje z drevesa, drevo o., Habd., Z.; — 2) auskämmen, ausstriegeln, Cig.
2290. òd, I. praep. c. gen. kaže 1) pri besedah, ki pomenjajo kako ločenje, to, od česar se kdo (kaj) loči: von; duša se loči od telesa; od doma iti; šel je od nas; od sebe iti z voli, nach rechts die Ochsen lenken, jvzhŠt.; od strehe kaplja; delo gre od rok (geht vonstatten); odvrni vse hudo od nas; pritrgati si od ust, an seinem Munde ersparen, Cig.; od sebe dati glas, pismo, einen Laut von sich geben, eine Urkunde ausstellen; — rešiti od zlega, Met.- Mik.; očistiti od pregrehe, Ravn.- Mik.; nehati od dela, Ravn.- Mik.; n. od tožbe, Meg.- Mik.; n. od greha, Levst. (Rok.); od bolezni okrevati, Levst. (Rok.); — prostost od poštarine, Levst. (Nauk); — od kod (odkod)? woher? od tod, von hier; od tamtod, dort her, Cig., Jan.; od onod (ondod), von dorther; od daleč, von ferne her; vstane od kjer je sedel (= od tam, kjer), Levst.- M.; — 2) od česar je kaj oddaljeno: von; tri milje od Ljubljane; od šuma in napak sveta živeti, ferne vom Lärm und den Verkehrtheiten der Welt leben, Ravn.- Mik.; od rok, abwegs; unbequem gestellt oder gelegen; — 3) osebo, od katere kaj zahtevamo, dobimo, zvemo i. t. d.; von; izprositi od koga kaj; to imam od očeta; — 4) v prostoru, kje se začenja kaj: von; od prvega do zadnjega; od konca do kraja; od enega kraja do druzega; od kraja začeti, von neuem anfangen; — od hiše do hiše; od besede do besede; — 5) v času, kje se kaj začenja: von; od začetka, anfänglich; od mladih nog, von Jugend an; od petih do šestih, von fünf bis sechs Uhr; od zdaj, od sih dob (odsihdob), von nun an; od nekdaj, von jeher; od kar (odkar) svet stoji, seitdem die Welt besteht; — 6) primerjano osebo ali reč za komparativom: als; solnce je večje od zemlje; eden od druzega lepši, Cig.; večkrat od enok (= enkrat), ogr.- C.; letos smo bolj zdravi od lani, Z.; — 7) izvor kake reči: von; otroci od prve žene; ne jẹ́ se meso od vsake živali; duh od sena; izvirati od hudodelstva, DZ.; privolitve od deželnega zbora je treba, Levst. (Nauk); troški od občinskega užitka, Ausgaben, welche für das Gemeindegut zu bestreiten sind, Levst. (Nauk); — 8) tvarino, iz katere je kaj narejeno: von, aus, nk.; venec od trnja, Levst. (Rok.); od železa se jeklo izdeluje, Erj. (Min.); premog je nastal od organskih tvarin, Erj. (Min.); — 9) predmet govorjenju (v narodnem govoru): von; govoriti, pripovedovati od česa (v književnem jeziku: o čem); — 10) pri trpni obliki osebo, katera provzročuje dejanje: von; bil je od očeta tepen; — 11) posredni ali neposredni vzrok: von, vor; od lakote konec jemati; od ognja voda vre; drevo se šibi od sadja; od veselja, od strahu; od dolzega časa se mu zdeha; od starosti ne vidi, od žalosti ne spi, Levst. (Rok.): od toče, od paleža je sad tako slab, Levst. (Rok.); — sam od sebe, aus eigenem Antriebe, von selbst; — 12) način: von; od srca želeti kaj; von Herzen, herzlich wünschen; od škode biti komu; zum Schaden gereichen, Cig.; to je od sile, das ist zu arg; — 13) celoto, h kateri kak del spada: von; od nas nihče ni padel; pet od sto, fünf Procente; — pos. pri stvareh, ki so deli kake celote, takrat, kadar so ločeni od celote: ključ od vrat, kamba od jarma, osnik od kolesa, brada od sekire, Levst. (Zb. sp. IV. 132.); — 14) kraj, kjer se kaj godi; pojem oddaljevanja in oddaljenosti se je izgubil: od spodaj, od zgoraj, unterhalb, oberhalb (— nav. odspodaj, odzgoraj); meč od obeju platu oster, Trub.- Mik.; pišejo imena sv. treh kraljev na velika vrata od zunaj in od znotraj, Navr. (Let.); — II. praef. znači 1) oddaljanje, ločenje: oditi, weggehen, odvezati, losbinden, odgristi, abbeißen, odzebsti, abfrieren, odpreti, aufmachen, odkriti, aufdecken, odvaditi se, sich entwöhnen; — odžvižgati, odpiskati, = žvižgaje, piskaje oditi; — 2) nehanje, končanje: odkositi, odvečerjati, das Mittagsmahl, das Nachtmahl beenden; odcvesti, verblühen; zvon je odpel, die Glocke hat aufgehört zu tönen; — 3) vračanje dejanja z enakim dejanjem: odgovoriti, antworten; odpevati, respondieren; odpisati, schriftlich antworten; — postavljanje v prejšnji stan: odvihniti hlače, die aufgestreifte Hose wieder zurückstreifen; odviti, aufwickeln.
2291. ōda, f. vzvišena lirska pesem, die Ode.
2292. odbráti, -bérem, vb. pf. auslesen und absondern; kar je boljšega, za-se odbere; — ausersehen, auserwählen, Cig.; delegieren, designieren, Cig.; — ausmustern, ausscheiden, Mur., Cig., Jan.
2293. odbrísati, -brı̑šem, vb. pf. wegwischen, Cig.; od kakega števila številko o., Z.
2294. odčésati, -čę́šem, vb. pf. wegkämmen, Cig.
2295. oddẹ́lati, -dẹ̑lam, vb. pf. 1) abarbeiten, abnützen: oddelati si roke, Zora; — 2) aufhören zu arbeiten, Jarn.; ti si že oddelal, jaz pa še ne, jvzhŠt.; — 3) aufthun, aufmachen; (o. kar je zadelano): o. luknjo, Mur., Cig.; — 4) o. komu, jemanden entzaubern, ihm den Zauber lösen, Cig., ogr.- M.; o. komu, da ne bode volkodlak, LjZv.
2296. oddúrati, -am, vb. pf. fortstoßen, (durch schlechte Behandlung) vertreiben: ona še ga bo od hiše oddurala, jvzhŠt.
2297. odduríti, -ím, vb. pf. von sich stoßen, verschmähen, Meg., Dict., Svet. (Rok.); grehe ostaviti i odduriti, kajk.- Valj. (Rad); odvreči i o. kaj, kajk.- Valj. (Rad); laž zavržem i oddurim, ogr.- Valj. (Rad); (piše se navadno: oduriti).
2298. oddurjávati, -am, vb. impf. ad odduriti; verabscheuen, hassen, Habd., Cig. (T.), ogr., kajk.- Valj. (Rad); odurjavam to, das ist mir verhasst, Cig.; (piše se navadno: odurjavati).
2299. odhọ̑dnja, f. der Weggang, Dict.; po moji odhodnji, Trub.; die Abreise, Jan.; — der Abschied; za odhodnjo je Jezus še učence blagoslovil, Ravn.; k odhodnji, Krelj, Dalm.; die Abschiedsfeier: odhodnjo obhajati, Ravn.; der Abschiedstrunk, Svet. (Rok.).
2300. odíhati, -dı̑ham, -šem, vb. pf. umathmen, behauchen, Cig.
2301. odjȃhati, -ham, -šem, vb. pf. 1) zu Pferde sich entfernen, wegreiten, davonreiten; — 2) vom Pferde steigen, absitzen: Krpan odjaha z male kobile, Levst. (Zb. sp.).
2302. odjẹ́sti, -jẹ́m, vb. pf. 1) abessen, abfressen: hrošči so listje odjedli drevju; — 2) o. koga, jemanden tückischer Weise aus einer Stellung ( z. B. aus einem Dienste) bringen, C.; — 3) mit dem Essen fertig werden, abspeisen; gospoda niso še odjedli.
2303. odklésati, -klę́šem, vb. pf. wegmeißeln, Jan. (H.).
2304. odklóniti, -klǫ́nim, vb. pf. 1) wegbeugen, abneigen, Cig., M.; o. se, abweichen, declinieren, Cig.; — ablehnen; o. predlog, einen Antrag ablehnen, nk.; — 2) o. se, eine Verbeugung machen: kdor gre od cerkve domov, odkloni se na svojih mestih, odkoder se vidi cerkev, rekše, obrne se k cerkvi ter se prikloni, Podkrnci- Erj. (Torb.).
2305. odkǫ́d, adv. = od kod; I. interr. woher? odkod ste? odkod drugod? woher anders? odkod to veste? — ne vem, odkod so; — II. indef. irgendwoher; bo že odkod kdo prišel; odkod drugod, sonstwoher.
2306. 1. odkǫ́siti, -im, vb. pf. mit der Morgen- oder Mittagsmahlzeit (kosilo) fertig werden, abspeisen; niso še odkosili.
2307. odkrésati, -krę́šem, vb. pf. krešoč odbiti, abschlagen, Cig.
2308. odlágniti, -nem, vb. pf. leichter, besser werden: odlagnilo mu je, Zv.; bolnim ljudem je še tisti dan odlagnilo, LjZv.
2309. odlȃška, f. = odlašek, Dict.
2310. odlǫ́čiti, -im, vb. pf. 1) absondern, ausscheiden, abtrennen; — abstrahieren ( phil.), Cig. (T.); o. se, sich absondern, sich lostrennen, sich ablösen; — 2) bescheiden, bestimmen; o. komu kaj; trpel bom, kar mi je Bog odločil; — uro o. v službo božjo, Burg.; = določiti, festsetzen: o. dan, ceno, Cig., Jan.; — entscheiden; še nisem odločil, ich habe noch keine Entscheidung getroffen, Cig.; den Ausschlag geben; njegov glas je odločil; o. se, sich entscheiden, sich entschließen.
2311. odmésti, -métem, vb. pf. hinwegkehren, hinwegfegen; o. prah od pšenice.
2312. odmíšljati, -am, vb. impf. ad odmisliti; abstrahieren, Cig. (T.); odmišljamo — z mišljenjem odločujemo — posamezne predmete, da nam ostane en sam duševni predmet — pojem, Lampe (D.).
2313. odmlátiti, -im, vb. pf. 1) durch Dreschen, Schlagen lostrennen; — abdreschen: o. dolg, Cig.; — 2) das Dreschen beenden; mi smo že odmlatili, vi še mlatite.
2314. odmóliti, -mǫ́lim, vb. pf. aufhören zu beten; abbeten: o. pet očenašev, rožni venec.
2315. odpásati, -pȃšem, vb. pf. losgürten; o. sabljo, Cig.; o. zastor, die Schürze losbinden, Cig.; — o. se, sich den Gurt öffnen, den Gürtel sich losbinden, Cig.
2316. odpéljati, -pę́ljem, -peljáti, -ȃm, vb. pf. wegführen: o. otroka za roko, psa na vrvci; v sužnost o., in die Sclaverei abführen; — wegfahren ( trans.): o. koga (kaj) z vozom, z ladjo, na vozu, na ladji; o. se, wegfahren, abfahren, davonfahren; kdaj se odpelješ? — wegleiten, entleiten; o. vodo iz ribnika, den Teich entwässern, Cig.
2317. odpíhati, -ham, -šem, vb. pf. durch Blasen entfernen, wegblasen.
2318. odpísati, -šem, vb. pf. 1) abschreiben (amtlich in Abfall bringen): o. komu davke, Cig., nk.; — 2) o. se, schriftlich auf etwas Verzicht leisten: dedščini se o., Ljubljanska ok.; — schriftlich erwidern, antworten, rescribieren, Cig., Jan., C., nk.
2319. odplę́sati, -šem, vb. pf. 1) tanzend sich entfernen; — 2) aufhören zu tanzen, austanzen.
2320. odpúhati, -ham, -šem, vb. pf. 1) durch Hauchen entfernen, weghauchen, wegblasen, Z.; — 2) entstürzen, Cig.
2321. odrȃslək, -sləka, -səłka, m. der Spross, der Trieb, der Zweig, Meg., Dict.- Mik., Mur., Cig., Jan., Trub., Dalm.; od vej se manjši odrasleki na vse strani stegujejo, Pirc; kostni o., der Beinfortsatz, V.-Cig., Erj. (Som.); — der Ausläufer (eines Gebirges), Jan., Jes., Vod. (Izb. sp.); — šest poglavitnih evropskih jezikov ima vsak svoje odraselke, Vod. (Izb. sp.); — der Sprössling: vi odraselki in otroci pregrešnih ljudi, Jap. (Sv. p.).
2322. odrẹšávati, -am, vb. impf. = odreševati, C.
2323. odtésati, -tę́šem, vb. pf. wegzimmern, weghauen.
2324. odtóčiti, -tǫ́čim, vb. pf. 1) durch Abfließenlassen absondern, wegschenken, abschenken; preveč je vina v kupici: odtoči nekoliko; vedro vina o. iz polnega soda; — 2) mit dem Abschenken fertig werden; ali še točite, ali ste že odtočili? — 3) entrollen machen, Cig.
2325. odtǫ̑d, adv. = od tod, von hier; von da aus; odtod do cerkve; do križa je pritekel: odtod je šel počasi; odtod prihaja, da ..., daher kommt es, dass ...; (pomni: odsod k vam = odtod [von dort] lesem, Krelj).
2326. odumíti, -ím, vb. pf. 1) o. koga, zur Besinnung bringen, ogr.- C.; — aufklären, belehren, erleuchten, C.; — 2) o. se, = oglasiti se; klical sem ga, pa se ni hotel odumiti, stresel sem ga, pa se mi še odumi ne, Dol.; — o. se, zum Bewusstsein kommen, zu sich kommen, C.
2327. odvésti, -védem, vb. pf. 1) = odpeljati, Jan., nk.; — wegleiten, ableiten, Jan., Cig. (T.); — 2) an Mann bringen, anbringen, Kr.- Erj. (Torb.); — o. denar, M.; Janševi proizvodi so se odvedli uže zdavna vsi, Navr. (Let.).
2328. odvẹ̑tnik, m. 1) der Fürsprecher, der Vertheidiger, Meg., Dict., Guts., Mur., Dalm.; (božjega) sinu, našega odvetnika, Trub.; moli za svojega odvetnika in pomočnika, Trub.- Let.; jaz sem vaš srednik, odvetnik, Krelj; — 2) der Advocat, Cig., nk.
2329. odvŕšati, -ím, vb. pf. = odvršeti, Cig.
2330. 2. ǫ̑gəł, -gla, m. die Kohle; črn kakor o., kohlschwarz; živi o., die Glutkohle; blatni o., die Moorkohle, svetli o., die Glanzkohle, iglasti o., die Nadelkohle, črni o., die Schwarzkohle, koščeni o., die Knochenkohle, Cig. (T.); — piše se tudi: ogelj, Cig. (T.), Valj. (Rad) i. dr.
2331. ógənj, -gnja, m. 1) das Feuer; o. kresati, Feuer schlagen; z oljem ogenj gasiti, Öl ins Feuer gießen, Mur., Cig.; iz dima v ogenj = vom Regen in die Traufe, Mur.; moram z roko v ogenj = ich muss in den sauren Apfel beißen, Mur., Cig.; — die Feuersbrunst: ogenj je v vasi, es brennt im Dorfe; o. vstane, das Feuer bricht aus, Cig.; za vsako reč je že ogenj v strehi, = um jeder Kleinigkeit willen wird gleich Lärm geschlagen; — der Herd: kovačnica na dva ognja, C.; naša vas ima 50 ognjev (= ognjišč, hiš), Kras- Erj. (Torb.); plačevati davek od ognja, die Hausclassensteuer zahlen, Tolm.; — divji o., das Nothfeuer, V.-Cig.; divji ogenj je z drgnjenjem lesa ob lesu napravljeni ogenj, Rib.- C.; — divji o. = belkasta svetloba od trhlenega lesa, BlKr.; — divji o., das Irrlicht, Cig. (T.); čadni o., das Irrlicht, Cig.; = slepi o., Guts.; — o. sv. Elma, das St. Elmfeuer, Cig. (T.), Jes.; — grški o., das griechische Feuer, Cig.; o. iz pušek, das Gewehrfeuer; v ognju biti, im feindlichen Feuer stehen; — 2) das Büchsenschloss, Cig., M.; — 3) razne bolezni: divji o., die Entzündung, C.; divji o. se naredi človeku na rani, BlKr.; die Bräune, C.; — pereči o., der milzbrandartige Rothlauf (der Schweine), Cig., Fr.- C., Strp.; — mrzli o., der Brand an den Bäumen, C.; — 4) der starke Affect, die Leidenschaft; v prvem ognju, Cig.
2332. ogìb, -gíba, m. 1) die Beugung, ( phys.): o. svetlobe, valov, Cig. (T.); — 2) das Ausweichen, die Vermeidung, Cig., Jan., M.; — 3) oni del telesa, kjer se človek pripogiblje: pokošeno žito v ogib stiska in v snope veže, Jurč.
2333. 1. ogláriti, -ȃrim, vb. impf. an den Ecken herum stehen, Nov.- C.; okrog olepšane hiše je oglarila mladina, Zv.; bei Hochzeiten schmarotzen, dort Lieder singen, um beschenkt zu werden, M.
2334. oglę́dati, -glę̑dam, vb. pf. 1) besehen, besichtigen, in Augenschein nehmen; o. česa: oglej mojih rok! Met.; zdaj si ogledimo nemškega soneta, Levst. ( LjZv.); nav.: o. kaj; — recognoscieren, Cig.; — o. se, sich beschauen, Cig.; o. se v zrcalu, sich bespiegeln, Cig.; — o. se na koga, sich jemanden zum Muster nehmen, nk.; — 2) o. se, sich orientieren, Cig. (T.); — 3) o. se, sich umsehen, zurückblicken, Mur., Cig., Jan.; — še ogledal se ni = še zmenil se ni, Gor.
2335. ogledováti, -ȗjem, vb. impf. ad ogledati, 1) beschauen, besichtigen; mrliča (mrliče) o., die Todtenbeschau vornehmen; vojsko o., das Heer mustern, Cig.; — betrachten: duhovno o., geistig beschauen, Cv.; — kundschaften, spionieren, Cig., Jan.; — o. se, sich besehen; o. se v zrcalu, sich bespiegeln, Cig.; — 2) o. se, herumschauen, umherblicken, Cig., Jan.; — säumen, Dalm.- C.; kaj se ogleduješ? jvzhŠt.
2336. oglušíti, -ím, vb. pf. 1) taub machen, betäuben, Mur., Cig., Jan., Jsvkr.; — o. se, sich taub stellen, Erj. (Izb. sp.); — 2) = oglušeti, Cig., M.; oglušili so bili od same starosti, Jurč.
2337. ognúsiti, -im, vb. pf. ekelhaft machen, besudeln, verunreinigen, beflecken, Mur., Cig., Jan.; s pregrehami ognušena telesa, Burg.
2338. ogọ̑vor, m. 1) = obgovor, die Anrede, Cig., Jan., M.; — kakršen ogovor, takšen odgovor, Cig.; die Ansprache, die Allocution, die Harangue, Cig., Jan., Cig. (T.); — 2) die üble Nachrede, die Verleumdung, Mur., Cig., Jan., kajk.- Valj. (Rad).
2339. ogrȃbək, -bka, m. 1) das Abgerechte, Cig., Jan.; kar se z naloženega voza ali stoga ograbi, Gor., BlKr.; das kürzere Stroh, das vom ausgedroschenen Getreide oben abgerecht wird, der Abrechling, Cig.; — 2) etwas Zusammengerechtes, C.; pokošeno seno na eno mesto zgrabljeno, da se vkupe suši, Erj. (Torb.); der Schoberfleck, Cig.; — o. ljudi, eine Gruppe von Menschen, Lašče- Erj. (Torb.).
2340. ǫ̑grc, tudi: ogr̀c, -gŕca, (-grcà), m. 1) die Made der Dasselfliege, der Engerling, Cig., Fr.- C., Bleiw.- C.; — podkožni ogrci, die Dasselbeulen in der Haut des Rindviehes von den Maden der Dasselfliegen, Strp., Rib.- C.; — 2) nekakšen izpuščaj po človeški koži, posebno po obrazu: die Finne, der Mitesser, die Hautblüte ( bes. im Gesicht), Cig., Jan., Blc.-C., Levst. (Rok.), Kras, Soška dol., Lašče- Erj. (Torb.); — ogrci, die Masern, Cig., BlKr.; ( die Kinderblattern, C.); — 3) = podjed, ličinka rjavega hrošča, Erj. (Z.), Nov.
2341. ogredę́šati, -am, vb. pf. auskrämpeln, Cig.; prim. gredeše, gradaše.
2342. ogrẹšíti se, -ím se, vb. pf. 1) sich versündigen, Mur., Jan.; — 2) o. se, bei nüchternem Magen etwas genießen, Cig., C., GBrda; danes se še nisem ogrešil, Z.; o. se z grižljajem kruha, Ravn.; — 3) = zgrešiti, verfehlen, nicht treffen, Jan.
2343. ogrščák, m. der Ost- oder Nordostwind, Trst. (Let.); ogȓščak ("ogršek"), Slom.- C., jvzhŠt.
2344. ǫ̑hati, -ham, -šem, vb. impf. = vohati, Mur.
2345. ohvaljeváti se, -ȗjem se, vb. impf. ad ohvaliti se; sich rühmen: ohvaljeval se je, rekoč: Dober duh mi je prišel v hišo, Vod. (Izb. sp.).
2346. ojȃhati, -ham, -šem, vb. pf. zureiten, ojahan, zugeritten, Jan. (H.).
2347. okadíti, -ím, vb. pf. beräuchern, berauchen; — an-, beschmauchen, Cig.; — o. se, von Rauch angegangen werden, verräuchern, Cig.; — okajen: von Rauch angelaufen, verräuchert; okajene hiše; okajeno rumen, rauchgelb, V.-Cig.; — okajeno vino, geschwefelter Wein, Št.; — okajen, etwas betrunken, angestochen, C., Podkrnci- Erj. (Torb.).
2348. ókənce, n. dem. okno, das Fensterchen; — die Luke, Cig.; das Luftloch, Gor.; — (pri ušesu) jajasto, okroglo o., das ovale, das runde Fenster, Erj. (Som.); — die Zelle (am Insectenflügel), h. t.- Cig. (T.).
2349. okísati, -kı̑sam, -šem, vb. pf. säuern, ansäuern; malo kvasu dosti moke okisa, Kast.; — oxydieren, Cig., Jan., Cig. (T.).
2350. oklę̑n, adj. = jeklen, stählern, Notr.; — gediegen, kernig, compact, V.-Cig., Cig. (T.), C.; okleno pšenično zrno, Ravn., Svet. (Rok.); — fest, stark: oklene kosti, C.; — oklen dovtip, ein kerniger Witz, Bes.
2351. óknọ, n. 1) das Fenster; o. natekniti, sneti, das Fenster einhängen, ausheben; pod ọ́kna hoditi, fenstern gehen; okna imeti na ribnik, die Aussicht auf den Teich haben, Levst. (Pril.); — slepo okno, blindes Fenster, Cig., Jan.; die Nische, Polj.; — 2) eine fensterähnliche Öffnung: das Visier an einem Helme, V.-Cig.; — ein ins Eis gehauenes Loch, Cig.; — die Bodenthür am Fasse, Cig.; — die Kluft im Liegenden ( mont.), Cig.; — der Schacht, Cig.; = rudniško o., Jan. (H.); — der Nabel einer Kuppel, Cig. (T.); — 3) der Theil einer Getreideharfe zwischen zwei Säulen, C.; imam tri okna pšenice in dve okni ječmena, Tolm.- Erj. (Torb.); tudi mera za njive, t. j. toliko njive, da s pridelkom napolni eno okno kozolca, Temljine ( Tolm.)- Štrek.; — die Abtheilung eines Zaunes zwischen zwei Säulen, C.; der Brückenbogen zwischen zwei Pfeilern: most na trinajst oken, Navr. (Let.).
2352. okolíš, m. 1) der Umweg, Cig., Jan., Svet. (Rok.); — okoliši, Umschweife, Jan.; po okoliših pripovedovati, weitschweifig erzählen, LjZv.; začel jo je nekam po okoliših snubiti, Erj. (Izb. sp.); brez okolišev, ohne Umstände, Svet. (Rok.), Str., Jurč.; tudi: brez okoliša, Levst. (Zb. sp.); — 2) der Umkreis, das Gebiet, Jan., Cig. (T.); močvirski o., das den Moorgrund umschließende Gebiet, Levst. (Močv.); — der Bereich, der District, Cig., Jan.; zdravnik vašega okoliša, Vod. (Bab.); volitveni okoliši, Wahl-Bezirke, Levst. (Nauk); colni o., das Zollgebiet, DZ.; cestni o., der Wegdistrict, Levst. (Cest.); kužni o., der Seuchenbezirk, Levst. (Nauk); šolski o., der Schulsprengel, UčT.; o. okrajnega sodišča, der Bezirksgerichtssprengel, DZ.
2353. okọ̑lišnji, adj. in der Umgebung befindlich, umliegend, C.; angrenzend, (okolšen) Jan.
2354. okopẹ́ti, -ím, vb. pf. muchlig werden (o žitu, moki), Cig., Gor.- M., Svet. (Rok.); v kozolec zloženo mokro snopje okopi, rekše, segreje se in potlej oprhne ali splesneje, Lašče- Levst. ( LjZv.); okopel, dumpfig, faulicht, muchlig, V.-Cig., M., C.; okopel kruh, kadar začne nekako mehek biti in se nitke po njem delajo, jvzhŠt.; okopelo dišati, mucheln, V.-Cig.
2355. okrajšávati, -am, vb. impf. = okrajševati.
2356. okrésati, -krę́šem, vb. pf. grob behauen, Cig.; kamen o., die scharfen Ecken des Steines abstumpfen, Cig.; drevo o., den Baum abästen, Z.; — o. koga, jemanden abprügeln, M., Z., Zora; — o. se, sich durch Anschlagen verwunden, Z.
2357. okrížəlj, -žlja, m. die Heuscheibe auf Wiesen, Poh.- C.; — prim. okrišelj, okrišljaj.
2358. okrǫ́gəł, -gla, adj. rund (kugelförmig, kreisförmig oder cylinderförmig); okroglega lica biti; nima okroglega v mošnji, er hat keinen Heller im Beutel, Cig., C.; okrogli vrh, die Kuppe, Cig.; o. denar, o. steber; — okroglo povedati, etwas Lustiges vorbringen, Z.; okrogla, eine lustige Weise, Cig.; okrogle peti, lustige Lieder singen, Cig., Vod. (Pes.); tiste naše okrogle izvirajo iz tega, kar Nemec imenuje "Lustigkeit", Zv.; okroglo zagosti, ein lustiges Stück aufspielen, Cig., M.
2359. okȗčmati, -am, vb. pf. s kučmo pokriti, Zv.; okučmana ušesa, Jurč.

   1.760 1.860 1.960 2.060 2.160 2.260 2.360 2.460 2.560 2.660  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani