Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

ov="Svet. (Rok.)" (824)

ànti, adv. 1) doch wohl, doch ja; anti si ga videl, anti bo i meni kaj ostalo, BlKr.; anti nisi pijan, Svet. (Rok.); anti nam ni treba praviti, da ta vzrok ni prvoten, Navr. (Let.); anti ni strup! Notr.- Levst. (Sl. Spr.); anti ne on, doch nicht er! Cig.; anti je da, anti seveda, natürlich, das versteht sich von selbst, Cig., Gor.- Svet. (Rok.); anti da, ja wohl, Rez.- Levst. (M.); — 2) eben, "halt": anti je težava, es ist "halt" ein Kreuz! M.; anti pojdi! nun so geh meinetwegen! Nov.; — 3) anti reče, misli, anti češ = češ: anti reče: kaj bom hodil! anti misli: čemu to? Gor.- Svet. (Rok.).
baháriti, * -im, vb. impf. prahlen, Zv., Svet. (Rok.).
bȃłta, f. 1) die Axt: živina gre pod balto = koljejo živino, jvzhŠt.; das Beil der Čičen, Mik. (Et.); kleine Handaxt, Svet. (Rok.), BlKr.; das Hammerbeil, Cig., Jan.; — 2) der Prügel, dicker Stock, Dict., Z.
bijáča, f. 1) die Schlägerei, Svet. (Rok.).
blagovníca, f. die Vermögenserbin, C.; jedina hči v hiši, katerej pripada ves imetek, Erj. (Torb.), Litija- Svet. (Rok.).
blę́jati, -jam, -jem, vb. impf. 1) blöken (vom Schafe), Dict., Mur., Cig., C., Plužna- Erj. (Torb.); ovca bleje, BlKr.; o. bleja, Hip. (Orb.); meckern: koza je blejala, Litija- Svet. (Rok.); — schreien, zanken: blejali ste med seboj, Vest.; — 2) stammeln, Jan.; — stsl. blêjati, kor. blê-, Mik. (Et.).
blízu, I. adv. nahe (o prostoru in času); b. stati; konec leta je b.; — annäherungsweise, beiläufig; ima b. moja leta; na b. beiläufig, Svet. (Rok.); — fast, beinahe; b. vse; — blizu da, vermuthlich, wahrscheinlich, C.; b. ne, wahrscheinlich nicht, C.; prim. bliz; — II. praep. c. gen. nahe bei; b. nas stanuje; b. konca; — III. compar. bliže, adv. et praep. näher; pridi bliže; bliže mesta stanovati; — ("blizu", Meg., Alas., Rec., Levst., nk., Rez.- Baud.); — prim. stsl. blizu.
brȃnjak, m. der Eggenzahn, Svet. (Rok.).
brésti, brédem, vb. impf. waten; vodo bresti, durchs Wasser waten; blato b. do kolen, Erj. (Izb. sp.); po vodi bresti, C.; ladija globoko brede, das Schiff geht tief, Cig.; kolesa bredejo, versinken tief in den Koth, Kr.; — zelo brede in globi, es ist tiefer Koth, Svet. (Rok.).
1. brúsiti, -im, vb. impf. 1) schleifen; nož, meč b.; abwetzen: črevlje b. (beim Gehen); pete b. za koga, für jemanden herumlaufen; piti zna in b. pete (= plesati), LjZv.; zobe si b. na kaj, sich auf etwas Rechnung machen, Cig., Št., ogr.- Valj. (Rad); = b. se: uže več dni se je brusil na pijačo, ki ga v svatovski dan čaka, Jurč.; jezik b., die Zunge wetzen; — 2) — schwätzen: voznikom in mesarjem brusim po vozniško in mesarsko, LjZv.; kaj zopet to brusiš? SlN.; — divji petelin brusi, balzt, SlN.; — b. kroglo, = kegljati, Svet. (Rok.).
cẹpenẹ́ti, -ím, vb. impf. 1) starr werden, Fr.- C.; — 2) c. po čem, etwas ungeduldig erwarten, Svet. (Rok.).
cmokútati, -am, vb. impf. cmokotati, Svet. (Rok.).
čę̑stən, -stna, adj. = časten, nk.; čestnega storiti, Trub.; — pomni čestna ženska, voll Ehrgefühl, Litija- Svet. (Rok.); — artig, Kropa ( Gor.).
četrtı̑nka, f. das Viertel; — der vierte Theil des Maßes f. trockene Dinge, Cig.; 1/4 Metzen, Svet. (Rok.), jvzhŠt.; (1/4 mernika, Lašče- Levst. [Rok.]).
čòk, čóka, m. 1) der Klotz, Cig., Jan., Notr.; iz grdega, grčastega čoka silno lep kip storiti, Jsvkr.; — kos debla, ki se na žago dene, der Sägeklotz, Svet. (Rok.), Notr.; — der Klotz, auf dem Holz gehackt wird, Notr.; dicker Pflock, Cig., Jan., C.; stoji kakor č., Cig.; — 2) der Rumpf, Mur., Met.; — 3) untersetzter, plumper Mensch, Cig., Jan., M.; — prim. it. ciocco, der Klotz, C.
črẹ̀z, * I. praep. c. acc. über—hin (bei einer Bewegung): 1) Bode daleč prepeljana, Črez tri gore zelene, Črez tri vode studene, Npes.-K.; črez reko splavati, schwimmend über den Fluss gelangen; črez okno vreči, über das Fenster hinabwerfen; črez pas prijeti koga, den Leib (die Taille) umschlingen; črez pol pretrgati, mitten entzweibrechen; črez pol prerezati jabolko; — 2) über—hinaus: črez mero, übermäßig; žalost je bila črez moč, allzugroß, Npes.- Mik.; črez silo, allzuviel, allzusehr, C.; črez nemoč, allzusehr, über alle Grenzen, Jan., M., Z.; črez nemoč velik, allzugroß, C.; über (= größer als): lakota je vstala, črez prvo lakoto, katera je bila v Abrahamovem času, Dalm.; — über: kralj črez kralje vse, Npes.- Kr.; Ammi je bil črez njih vojsko, Dalm.; postavim te črez ves Egipet, Ravn.; črez vojsko glavar, Zora; — 3) gegen: črez očino voljo, Boh.; črez tvojo voljo, Kast. (N. c.); črez njega zapoved, Dalm.; črez vso pravico, Jsvkr.; vsi greše črez ljubezen svojega bližnjega, črez božje zapovedi, Kast. (N. c.); ne more mi črez čast biti, Pohl. (Km.); črez čast komu kaj reči, Dict., Litija- Svet. (Rok.); ni črez občinski zakon, Levst. (Nauk); vem, da nekaterim bode zelo črez voljo, Levst. (Nauk); — oni so črez njega storili punt, Dalm.; velike tožbe črez te gredo, Trub. (N. T.); (— 4) nach Verlauf von — , über (o času); črez sedem let je šla nazaj, nach sieben Jahren, Npes.-K.; črez malo časa, über eine kleine Weile; — über (= hindurch): imejte me danes črez noč, über Nacht, Npes.-K.; črez dan, den Tag über; črez zimo, den Winter über; vsako nedeljo črez celo leto, Kast. (Rož.); ohranili so svoje slovensko ime črez vse čase nevarnosti, Jurč.); — II. adv. črez jemati pri petju, in einer höheren Tonlage singen, Zv.; po črez (počrez) dejati kaj, etwas querüber legen; na črez, im Allgemeinen, im Durchschnitt: na črez se lehko reče, da ... Krn- Erj. (Torb.); po črez (počrez), in Bausch und Bogen (ohne Detailrechnung), Levst. (Rok.); narediva po črez, Z.
črnȃvka, f. dunkler Fleck am Körper, eine dunkle Strieme (von unterlaufenem Blute), Dict.- Mik., Svet. (Rok.), BlKr.; črnavka za črnavko, ("Beule für Beule"), Dalm.
1. črníca, f. 1) ime raznim živalim: črna koza, Erj. (Torb.); — kuna č., der Edelmarder, Svet. (Rok.); — čopasta, mala č., die Haubenente (anas fuligula), Cig.; — velika č., die See-Ente (anas fusca), Cig., Svet. (Rok.); — die Aesculapschlange (coluber Aesculapii), Štrek.; die Schwarznatter (coluber carbonarius), Erj. (Ž.); — der Dintenfisch (sepia), Jan., C., Erj. (Z.); — 2) ime raznemu sadju in rastlinam: črna podolgasta smokva, Goriška ok.- Erj. (Torb.); — neka oljika, Rihenberk- Erj. (Torb.); — die Schwarzkirsche, Cig., Erj. (Torb.), Svet. (Rok.), LjZv.; — = borovnica, die Schwarzbeere, die Heidelbeere (vaccinium myrtillus), Jan., Tuš. (R.), Poh.; — der Samenhanf, Cig., C.; kmet ve, da so dvojne konoplje, da jedna — imenuje jo črnico — rodi, Erj. (Izb. sp.); — das Frauenhaar, (asplenium trichomanes), C., M.; — 3) der Humus, die Dammerde, Cig. (T.), C.; — 4) eine dunkelfärbige Geschwulst, Kr.- Valj. (Rad); — 5) die Schwarzsucht, Cig.
čŕstəv, -stva, adj. = čvrst, Danj.- Mik.; črstev je bil po mladeniško, Ravn.; črstvo žito = jekleno ž., Svet. (Rok.); — frisch, Jan., M.; črstva voda, Slom.; Tri kapljice črstve krvi, Npes.-Vraz.
darovník, m. der Spender, der Wohlthäter, Habd., Dict., Jarn., Mur., Gor.- Svet. (Rok.), vzhŠt.- C.; on je darovnik tem, kateri njega iščejo, Bas.; darovniki in dobrotniki o lakoti, Slom.; darovnik sv. duh, C.
débeł, * debę́la, adj. 1) dick, tri prste d., drei Finger dick; debel sneg, tiefer Schnee, Cig.; debele plasti, mächtige Schichten, Cig. (T.); debela knjiga, dickes Buch; debele solze, große Thränen; debel človek, ein wohlbeleibter Mensch; debel je kakor valiž (valjar), debel si kakor bi te bil zamesil, Erj. (Torb.); debela živina, das Mastvieh; debeli četrtek, der feiste Donnerstag, Notr., Dol., Št.; debela zemlja, fetter Boden; — grob: debelo sukno, debel tobak, debela moka; debeli ogelj, die Grobkohle, debeli apnenec, der Grobkalk, Cig. (T.); debel denar, grobes Geld, Cig.; to je stotak! debel denar! Zv.; — na debelo (en gros) kupovati, prodajati; — groß, stark: debeli gozdi, große, dichte Wälder, Vod. (Izb. sp.) ^*; debela voda = globoka v., Svet. (Rok.); debelo gledati, große Augen machen, verwundert blicken; debelo videti, schlecht sehen, C.; debelo čuti (slišati), harthörig sein, C.; debela ušesa imeti, Št.; debel glas, tiefe Stimme, debelo govoriti, eine Bassstimme haben; debela ura, eine starke Stunde, C.; debelo uro hoda, Dol.; debelo plačilo, gute Bezahlung, C.; derb, roh; podobe so prav na debelo, rohgearbeitet, Zv.; debela laž, eine derbe Lüge; tako je debela laž, da lehko primeš za njo, Št.; debelo se zlagati; debela šala, plumper, grober Scherz; ta je bila debela, das war eine Grobheit; debele pameti, roh, ohne Bildung, Cig.; debel človek, unartiger Mensch, Cig.; na debelo je ustvarjen, er ist roh, grob, C., Z.; je nekoliko na debelo, GBrda; — debel prestop, grobe Uebertretung, debelo zanemarjenje, grobe Vernachlässigung, DZ.; — debel je za ušesi, er hat seine Tücke, Cig.; = ima za ostrim debelo, Z.
debelína, f. 1) die Dicke, koliko ima drevo debeline? Svet. (Rok.); lečna d., die Dicke der Linse, Žnid.; d. podpornega zida, Levst. (Cest.); die Mächtigkeit ( min.), Cig. (T.); — 2) etwas Dickes: dicke Holzstämme, Bes.; mi moramo pobirati slabe vrhove in brstino, graščakova pa je debelina, Jurč.; — grobe Leinwand, Nov.- C.
dẹ́łəc, -łca, m. das Theilchen; svetlobni delci, die Theilchen der Lichtmaterie, Žnid.; das Stückchen, Krelj; der Waldantheil, Svet. (Rok.); der Grundantheil, C.; kakšen d. svojega lovišča zameniti za drug delec, Levst. (Nauk).
dẹ̑lež, m. der Antheil; die Quote, Cig. (T.); die Tantieme, DZ.; der Erbantheil, Svet. (Rok.); — die Parcelle, C.; die Waldparcelle, Polj.; — gen. tudi: delę́ža, Valj. (Rad).
desę́titi, desę̑tim, vb. impf. den Zehent absondern, den Zehent nehmen, verzehenten, Dict., Guts., Cig., Krelj, Trub., Svet. (Rok.); desetite meto in koper, Dalm.
dihálọ, n. 1) das Athmungsorgan, Cig. (T.), Erj. (Ž.), Svet. (Rok.), nk.; — 2) der Duft, ogr.- Mik., C.; — tudi: díhalọ, Valj. (Rad).
dívjast, adj. menschenscheu, Svet. (Rok.).
dò, * I. praep. c. gen. 1) bis zu, a) o prostoru: do konca sveta, bis ans Ende der Welt; do hriba se peljati; brada mu sega do tal; od hiše do hiše; ni moči do njega (priti), man kann nicht bis zu ihm gelangen; z adverbijem: do kod? bis wohin? wie weit? (= do kam, C.); do tod, (do tukaj), bis hieher; do nekam, bis irgendwohin, Cig.; z adverbialnimi izrazi: do sredi sobe, bis zur Mitte des Zimmers; do pod klancem, bis zum Fuße des Hügels; — pren. do živega priti komu, jemanden empfindlich treffen, jemandem beikommen; — = pri: ni drugega videti nego luč do luči, LjZv.; bila je hiša tako natlačena, da ni mogel nihče sesti, ampak stal je mož do moža vso noč, Jurč.; glava do glave se je videla, Erj. (Izb. sp.); b) o stopnji, (bis zu einem gewissen Grade): do smrti ranjen, tödtlich verwundet; do krvi, do krvavega so se stepli, bis aufs Blut; do nazega sleči koga; do sitega se najesti, sich satt essen, (do sita, Jan., Mik.); do presita, bis zur Uebersättigung, C.; do čistega (do čista, Mur., Jan., C., Mik.), vollends, total; do celega (do cela, Jan., BlKr.- M.), gänzlich; do dobrega, (do dobra, Mik., Jan.), gehörig, recht; ko se dan stori do dobrega, Ravn.- Mik.; do tancega vse izpolniti, alles genau erfüllen, Burg.; do malega, (do mala, Jan., Ben., Mik.), bis auf Weniges; fast, beinahe; do sedem ur hoda, beiläufig sieben Stunden Weges, Levst. (Rok.); do besed, wörtlich, Cig.; do pike, do zobca, accurat, Jan.; do polu, do polovice, zur Hälfte, Cig.; do kraja, vollends: do kraja koga pokončati; nimajo do ostanka kruha (= da bi ga ostajalo), Zv.; krava ima mleka zmeraj dovolj do ostanka, Zv.; — do tretjega gre rado, alle guten Dinge sind drei; — do na tri mesece se more zmanjšati rok, DZ.; — c) o času: spati do belega dne, in den Tag hinein schlafen; do trde noči, spät in die Nacht hinein; do današnjega dne, bis auf den heutigen Tag; tega do smrti ne bom pozabil; do sih dob (mal), bisher; do tistih dob (mal), bis dahin; — z adverbiji: do zdaj, bisher; do takrat, bis dahin; do kar, (= dokler), Levst. (Sl. Spr.); z adverbialnimi izrazi: do popoldne; do blizu božiča, Levst. (Zb. sp.); — 2) kaže kako mer: an; do starišev sem pisal, Met.; do mene poslan, an mich gesendet, Cig.; obrniti se do koga, sich an jemanden wenden; imam prošnjo do vas, Met.; — 3) kaže razmerje: gegen; kaj imaš do mene? Levst. (Rok.); Če se mu kaj do mene zdi, Naj pride k meni le v gosti, Npes.-K.; — meni je do koga (česa), mir ist an jemandem (etwas) gelegen; meni do tega nič ni, Levst. (Rok.); do tega mi je veliko, Svet. (Rok.); ako nam je kaj do zdravja, Vrt.; vsem tem do besede ni bilo mnogo, LjZv.; trd do ubogih, Ravn.- Mik.; laskav do gospode, dober do vseh, Levst. (Rok.); — zu; ljubezen do domovine, do otrok; — 4) außer: izgubil sem ves denar do enega goldinarja, Svet. (Rok.); vsi do enega, katerega bomo še omenili, Andr.; — II. praep. znači: 1) da je dejanje do nekod dospelo: doiti, dokričati, dočakati; dopleti do polu njive, mit dem Jäten bis zur Hälfte des Ackers kommen; do nas je dosmrdelo, der Gestank drang bis zu uns; — 2) da je dejanje do konca dospelo: doslužiti, ausdienen; dogospodaril je, er ist mit seiner Wirtschaft am Ende; doklel je, er hat ausgeflucht (= er wird nicht mehr fluchen); za letos smo dosejali, für dieses Jahr haben wir das Säen beendet; — 3) da je dejanje do zaželenega uspeha dospelo: dopovedati komu kaj, jemandem etwas klar machen; domisliti se, sich erinnern; — 4) znači dodevanje, hinzu: dodati, hinzugeben; to je slaba mera, domerite! füget das Fehlende hinzu! prim. Mik. (V. Gr. IV. 202.).
dǫ̑b, dobı̑, f. 1) die Zeit, kajk.- Valj. (Rad); najprednjo dob, zuerst, Svet. (Rok.); — 2) die Art, die Gattung, ogr.- Valj. (Rad); ene, dvoje dobi, einerlei, zweierlei; greh je dvoje dobi, ogr.- C.; na vsako dob, auf jede Weise, ogr.- C.
dóba, f. 1) eine irgendwie bestimmte Zeit: die rechte Zeit, Mur.; za dobe, v dobi, ob dobi, zur rechten Zeit, Cig.; ( prim. prevdobi, zufrüh, Met.- Mik.;) k dobi, zu rechter Zeit, C.; — die Frist, Cig., Jan., C.; plačilna d., die Verfallszeit, Cig.; — der Zeitraum, die Periode; zlata d., die goldene Zeit; junaška d., das Heldenzeitalter; prehodna d., die Uebergangsperiode, nk.; jesenska d., die Herbstzeit; dnevne dobe, die Tageszeiten, Cig. (T.); — die Phase, Jan.; — die Altersperiode, das Alter: v najlepši dobi, in den besten Jahren, Cig.; človek srednje dobe, ein Mensch von mittleren Jahren, Levst. (Rok.); on je moje dobe = on je moj vrstnik, er ist mein Altersgenosse, Cig., C.; v dobo priti, zu Jahren kommen, Svet. (Rok.); v dobi biti, betagt sein, C.; — die Zeit: do sih dob, bisher, do se dobe, C., Kor.- Jarn. (Rok.); do te dobe, bisher, ogr.- C.; (= tudi: bis hieher, C., pri Mariboru- Kres); po tej dobi, fürderhin, Meg.; o sej dobi, (osedobi), Navr. (Let.); katero dobo, zu welcher Zeit? Cig.; katere dobe, bisweilen, Guts.; do katerih dob, bis wann? (tudi: wie weit?) C.; v vsako dobo, zu jeder Zeit (= v jutro, o poldne, zvečer), ogr.- C.; — 2) die Art und Weise, ogr.- C.; na to dobo, pri taki dobi, auf diese Art, pri sredni dobi, mittelmäßig, C.; srednjo dobo, so, so, Guts.; v eno dobo, immer gleichmäßig, C.; človek svoje dobe, ein eigenthümlicher Mensch, C.; — prim. dob, f. 2).
dǫ́bər, dóbra, adj. gut: = dem Zwecke entsprechend; d. strelec, pešec, guter Schütze, Fußgeher; ti bi bil d. za vojaka, du taugst zum Soldaten; dober biti = porok biti, (gut stehen), Cig., Jan., DZ., Svet. (Rok.), (po nem.); ima dobra ušesa, er hat ein feines Gehör; dober jezik imeti, ein gutes Mundstück haben; dobra ura, eine gute Uhr; dobro biti za kaj, dienlich sein; v dobrem stanu biti, in gutem Zustande sich befinden; suknja je še dobra, der Rock ist noch brauchbar; dober prevodnik ( phys.), guter Leiter, Cig. (T.); — dobro vino, dober kruh, guter Wein, gutes Brot; dobro blago se samo hvali; — = tüchtig, stark; dober kos pota, ein gutes Stück Weges; dobri dve uri, starke zwei Stunden; dva vagona dobre mere, gut gemessen; do dobrega (do dobra), gehörig, tüchtig; do dobra v oblasti imeti jezik, Str.; do dobrega izplačati, in vollem Betrage, Cig. (T.); — dobro, recht, sehr; oba sta bila uže dobro stara, Trub.; moj oče so bili dobro stari, LjZv.; že dobro dolgo let je tega, Jurč.; priletnemu možu je bil kožušek dobro kratek, Jurč.; mraz dobro ni, es ist nicht eben kalt, Polj.; — = günstig: dobro jutro! dober dan! dober večer! dobro srečo! dobro zdravje! dober čas! (pri napivanju, Rib.- Cig.); dobro došel, (došla)! willkommen! nk.; dobra letina, gute Fechsung; dobra kupčija, einträglicher Handel, gutes Geschäft; — dober kup, wohlfeil = v dober kup, Cig. (T.); v dobro zapisati komu, jemandem gut schreiben, DZ., (po nem.); dobra paša, fette Weide, Cig.; — dobro živeti, gut leben; dobro se ti godi, dobro ti je, dir geht es gut; dobro se mi zdi, ich habe meine Freude daran, es ist mir angenehm; dobro mi de, es thut mir wohl, na dobrem biti, gut daran sein; to mi je (hodi) na dobro, das kommt mir zustatten, Z.; — dobra volja, gute Laune; dobre volje biti, gut gelaunt sein, guter Dinge sein; dobre volje mošnje kolje, guter Dinge sein kostet Geld, Cig., Št.; — = sittlich gut: hudo in dobro, das Gute und das Böse; dobro delo, dobro dejanje; na dobrem glasu biti, in gutem Rufe stehen; dobro ime, der gute, ehrliche Name; tvojega starega nimam posebno na dobrem, Jurč.; — = gutmüthig: dober človek, dobra duša, eine gute Seele; — dobra volja, die Geneigtheit; če je tvoja dobra volja, posodi mi, leihe mir gefälligst, jvzhŠt.; iz dobre volje, willig, Cig., Jan.; — wohlgesinnt, wohlgeneigt: dober komu biti; dobri so si, kakor prsti na roki, sie sind sehr verträglich, Cig.; dobra sta si kakor pes in mačka, sie vertragen sich wie Hund und Katze; iz dobra, mit Gutem, in Gutem, ogr.- C.; dober se delati komu, = dobrikati se, Cig., M.
dobrẹ́ti, -ím, vb. impf. wohl bekommen, behagen, Cig.; zrak mi tu dobri, Svet. (Rok.); kar komu dobri, Levst. (Zb. sp.).
dokončáti, -ȃm, vb. pf. 1) beendigen, zum Abschluss bringen; delo d.; dokončani likovi, endliche Gestalten, Cig. (T.); — 2) einen Beschluss fassen, entscheiden, C., Svet. (Rok.), Navr. (Spom.), BlKr.
dokȏnčək, -čka, m. 1) die Vollendung, die Vollführung, C.; d. vojne, Vest.; — 2) das Ende, der Ausgang: d. verza, die Katalexe, Cig. (T.); — die Endsilbe, C.; — 3) der Beschluss, die Resolution, C., M., Svet. (Rok.), BlKr.; kakšni so dokončki, was für Beschlüsse sind gefasst worden? BlKr.- M.; — das Definitivum, Cig. (T.).
dolẹ́tən, -tna, adj. volljährig, großjährig, Mur., Cig., Jan., Svet. (Rok.), ogr.- C.; doletni sinovi, nk.; doletna starost, das Alter der Großjährigkeit, DZ.; — erwachsen: doletna ženica, Navr. (Let.).
dołgovȃnje, n. 1) das Schuldigsein: ausständige Schulden, Cig.; v dolgovanju imeti, in Schuldforderungen besitzen, Litija- Svet. (Rok.); — 2) der Handel, die Angelegenheit, Dict., ogr.- C.; dolgovanje pred Boga prinašati, Dalm.; dolgovanje s kom imeti, mit jemandem zu thun, zu schaffen haben, Trub.; der Rechtshandel, Meg., Dict.; imeti kako d. in pravdanje, Dalm.; — 3) = reč: drmožje in druga lehka dolgovanja, ogr.- Valj. (Rad).
dołžnína, f. die Schuldverpflichtung, Svet. (Rok.).
domačı̑n, m. 1) der Hausgenoss, Jan., M., Rez.- C.; kadar jutrnico zvoni, vstanejo domačini, Pjk. (Črt.); — 2) der Eingeborne, das Landeskind, Jan.; — 3) der Hauswirt, Cig., Vrt.; der Grundbesitzer, Svet. (Rok.).
domačı̑nski, adj. 1) häuslich, Z.; domačinska pridnost, C.; — 2) Grundbesitzers-, Svet. (Rok.).
domı̑slək, -sləka, (-səłka), m. der Einfall, Cig., C., Svet. (Rok.); — die Einbildung, Cig.
domorǫ̑dəc, -dca, m. 1) kdor se je porodil na domu: jaz sem domorodec, ti si se priženil, Svet. (Rok.); — 2) der Eingeborne, der Inländer, Mur., Cig. (T.), ogr.- M., DZ.; — 3) = domoljub, Cig., Jan.; prim. domoroden 2).
dostáti, * I. -stojím, vb. pf. 1) ausharren, aushalten, Cig., C.; d. do konca, Cig.; kateri do konca dostoji, ta bo ohranjen, Trub.; svoj čas počivajoč dostoje, Krelj; — 2) (durch langes Stehen) schlecht werden: posoda je dostala, C.; hiša je dostala, das Haus ist baufällig geworden, Cig.; — 3) vb. impf. dostoji mi, es ziemt sich für mich, Boh., Jarn.; sodniku je dostoječe, Guts. (Res.); prim. dostajati se 3); — II. -stanem, vb. pf. 1) bestehen, absolvieren: d. izkušnjo, M., nk.; d. pokoro, Burg.; d. šolo, Vrt.; ausdienen, dostavši svojih 14 let, Ravn.; d. svoja (vojaška) leta, Vod. (Nov.); d. stražo, Cig.; — 2) leisten, vollbringen, Meg.; tlako dostanem ali plačam, jvzhŠt.; kar obljubim, to dostanem, Svet. (Rok.), Gor.; d. svoje delo, Vrtov. (Km. k.); — einhalten: ako tega roka nebi dostal, im Falle der Nichteinhaltung dieser Frist, DZ.; — 3) ausreichen: ne dostane mi, ich komme damit nicht aus, C.; — 4) (po nem.) erstehen, nk.
dǫ̑tarica, f. hči z veliko doto, Svet. (Rok.).
dŕčən, -čna, adj. glitschig: drčno je (o poledici), Svet. (Rok.), Gor.
drẹmȃvica, f. der Halbschlummer: v dremavici sem bil, Svet. (Rok.); — das Schlummerfieber, Cig.
drẹ̑st, m. das Laichen der Fische: riba gre zdaj na drest ( nam. nrest), Ip.- Erj. (Torb.), Svet. (Rok.).
dríčati, drı̑čam, vb. impf. 1) gleiten machen: les d., das Holz in der Riese hinabgleiten lassen, Z., Svet. (Rok.); — 2) d. se, auf dem Eise schleifen = drsati se; rutschen: kdor se veliko po kolenih driča, ta se kmalu dela naveliča, Jan. (Slovn.), Cig., Jan., Vrt., Gor.
drstníca, f. 1) der Laichfisch, C., Svet. (Rok.); — 2) der Näsling (chondrostoma nasus), Zidani Most- Erj. (Torb.).
drȗg, adj. 1) ein anderer: druge vere, druge narodnosti biti, einem anderen Glauben, einer anderen Nationalität angehören; kdo drug? wer anders? nekaj drugega (druzega), etwas anderes; drug pot, drug krat, ein anderes Mal; druge pomoči ni, es gibt kein anderes Mittel; drug veter je potegnil, das Blatt hat sich gewendet; ni druzega, kakor (nego) laž, es sind lauter Lügen; ves drug si, du hast dich ganz geändert; med drugimi rečmi, med drugim, poleg (zraven) drugega, unter anderem; (govori se nav. drugi, kjer bi se pričakovalo: drug, n. pr. nihče drugi); — 2) drúgi, der andere; z druge strani (plati), andererseits; drug drugemu, einer dem andern, (tudi: eden drugemu); drug za drugim, einer nach dem andern; drugo (eno) k drugemu, im Durchschnitte gerechnet, Cig., Šol., Svet. (Rok.); — 3) drúgi, der zweite; drugo oranje, druga kop; druga setev, die Nachsaat, Cig.; druga žlindra, die Krätzschlacke, Cig.; druga vzmnož, das Quadrat ( math.), Cig. (T.); — drugi člen, der Nachsatz ( math.), Cig. (T.); — drugi dan, teden, am folgenden Tage, in der folgenden Woche; v drugo, zum zweitenmale; — (po Škrabcu [ Cv.] 'drugi' nima nedoločne oblike).
drúščina, f. die Gesellschaft; v druščini se je pomenkovala nesramno, LjZv.; druščino komu delati, jemandem Gesellschaft leisten, Svet. (Rok.).
drúžən, -žna, adj. 1) gesellschaftlich, gesellig, Cig., Jan., C.; družno življenje, das gesellige Leben, Cig. (T.); — gemeinschaftlich, C.; družno delati, Zv.; družno podpisane države, die mitunterzeichneten Mächte, DZ.; — 2) die Gesellschaft liebend, gesellig; d. človek, Svet. (Rok.); družen človek ljubi družbo, DSv.
drváščina, f. das Recht, Holz zu schlagen, das Holzservitut, Cig., Jan.; mernik ovsa za drvaščino dati, Svet. (Rok.); v tem gozdu imam drvaščino, Rib.
drvosẹ̀k, -sẹ́ka, m. das Holzschlagen, Dict.; — kraj, kjer se drva sekajo, der Holzschlag, Gor.- Cig., Jan., Svet. (Rok.).
držáti, * -ím, vb. impf. 1) halten; klobuk v rokah d.; d. otroka v naročju; koga za roko d., jemand an der Hand halten; za drevo d., Pflughalter sein, Cig.; konja za brzdo, moža za besedo držijo, das Pferd nimmt man beim Zaum, den Mann beim Wort, Z.; d. kaj kvišku, proč, k očem, pod nos, etwas in die Höhe, weg, vor das Gesicht, vor die Nase halten; ne d. križem rok, nicht müßig sein; svečo d. umirajočemu, dem Sterbenden das Licht halten; d. komu roko, jemandem die Stange halten, Cig.; v dobrem stanu d. kaj, in gutem Zustande erhalten, nk.; vino v pivnicah d., ogr.- Valj. (Rad); živino pregorko d.; v časti d. in spoštovati koga, Jap.; — abhalten: skupščino d., Valj. ( Glas.); svet, sodbo d., Lašče- Levst. (Rok.); tožbo d., über eine Klage verhandeln, Svet. (Rok.); — führen: dnevnik, zemljiščne knjige d., DZ.; — 2) fest halten (durch Kraftanstrengung, Zwang u. dgl.); držite ga! haltet ihn fest! bolje "drži ga" ko "lovi ga", = besser ein Sperling in der Hand, als eine Taube auf dem Dache; sapo držati, den Athem an sich halten; jeza me v srcu drži, Zorn erfüllt mein Herz, C.; bolezen ga drži v postelji, die Krankheit fesselt ihn ans Bett, Cig.; krč me drži, ich habe den Krampf, Z.; drži me v rami, es zieht mich im Arm, Cig.; — V mladosti vender trdnejše so mrežé, Ki v njih drži nas upa moč golj'fiva, Preš.; v zaporu koga d., im Arrest anhalten, LjZv.; trdo, ostro, na tesnem koga d., jemanden strenge, kurz, in guter Zucht halten; v trdem d., streng halten, Šol.; jezik za zobmi d., die Zunge im Zaume (das Maul) halten; držan, verpflichtet, C.; — parteiisch, interessiert, C.; — 3) aufrecht halten; pijan je, da ga noge ne držé; drži me tvoja desnica, Ravn.; d. red po občini, die Gemeindepolizei handhaben, Levst. (Nauk); d. zapovedi, die Gebote halten (tudi stsl.); d. besedo, das Wort halten (tudi rus.); oni ne drže pravde (= pravice), Dalm.; — 4) halten (= nicht lassen); mora vodo d., es muss wasserdicht sein; papir črnila ne drži, das Papier schlägt durch, fließt, Cig.; d. barvo, die Farbe behalten, Cig.; d. glas, den Ton halten, aushalten, Cig., Šol.; led, sren drži, das Eis, die Schneedecke hält, Cig.; maček ne drži, der Anker ist los, Cig.; posoda ne drži, = pušča; sod drži kakor jajce, Z.; zdaj bo držalo, jetzt wird es halten (= zdaj je dosti trdno pribito, privezano itd.); vzroki niso držali, die Begründung war nicht stichhältig, Cig.; — mraz, jug drži, die Kälte, der Südwind hält an, Cig.; to vreme bo držalo ves mesec, Tolm.- Štrek. (Let.); — halten, fassen; sod drži deset veder; — 5) die Richtung haben, führen: kam drži pot, cesta, steza? dveri drže na vrt, Cig.; d. v kako mer, streichen (vom Erzgange), Cig. (T.); ruda drži naprej, das Erz setzt an, Cig.; laufen (o črtah), Cig. (T.); — sich erstrecken: moja njiva drži do —, Svet. (Rok.); — 6) d. se za kaj, sich an etwas anhalten; d. se za vejo; — d. se česa (koga), an etwas (jemandem) haften, kleben, hangen: smola se drži obleke; — še se ga drži moč, er ist noch bei Kräften, Cig.; ta napaka se ga bo držala, dokler bo živ, dieser Fehler wird ihm sein Lebenlang anhaften, Cig.; berača se palica drži, der Bettler legt den Bettelstab nicht ab, Z.; cerkvenega imenja se dolžnosti drže, Verpflichtungen haften auf dem kirchlichen Vermögen, DZ.; — d. se koga, sich an jemanden anhängen: drži se ga kakor smola, kakor klop; d. se česa kakor pijanec plota, = an einer Sache fest hangen, Cig.; — an etwas festhalten; d. se starih navad, starega kopita; bei etwas bleiben, verharren: vina, dela d. se; — sich an etwas halten, sich nach etwas richten; d. se steze, Bahn halten, Cig.; d. se sledu, der Spur nachgehen; d. se ukazov, die Verordnungen befolgen; človeku gre, da se postav drži, katere mu piše Bog, Ravn.; d. se resnice, der Wahrheit treu bleiben; d. se svojih besedi, Levst. (Zb. sp.); držeč se ukaza, kraft der Verordnung, Cig.; — sich behaupten, standhalten: trdnjava se drži; — sich halten: to sadje se dolgo drži; držeč, haltbar, Cig., Jan.; res je bolj rezno (vino), pa bo tudi bolj držeče, Levst. (Zb. sp.); — 7) d. se, eine Haltung beobachten: d. se po koncu, sich aufrecht halten; — eine Miene machen; kislo se d., ein saures Gesicht machen; na smeh, na jok se d., eine weinerliche, lächelnde Miene machen; drži se, kakor da ne bi znal pet šteti; — sich benehmen, sich verhalten; junaško, moško se d., sich heldenmüthig, männlich benehmen; krotko in pohlevno se d., Kast.
držȃva, f. 1) der Bestand: državo imeti, Cig.; ta reč nima države, Cig., Svet. (Rok.), Kr.- Valj. (Rad); ta človek nima države, ist nicht charakterfest, Kr.- Valj. (Rad); — 2) der Machtbereich (dicio), Mik.; — (po drugih slov. jezikih) der Staat, das Reich, Mur., Cig., Jan., nk.; zavezna d., der Bundesstaat, Cig., nk.; — 3) = posestvo, der Grundbesitz, C., Z.
gábiti, gȃbim, vb. impf. 1) g. kaj, etwas ekelhaft machen, C.; — 2) g. se, anekeln; gabi se mi kaka reč, es ekelt mich eine Sache an; tudi: g. se mi do česa, Litija- Svet. (Rok.); — prim. ogaven.
glušíti, -ím, vb. impf. taub machen, betäuben, Mur.; glušeče ploskanje, Cig. (T.), Zv.; — g. koga, einem die Ohren voll schreien oder reden, durch Bitten u. dgl. belästigen, behelligen, Cig., Kr.; tega ne morem dalje trpeti, da me le-ta vdova tako gluši, Trub. (Post.); kaj bom kralja glušil? Jap. (Sv. p.); g. gospodo, die Behörde behelligen, zato te ne bom glušil, deshalb werde ich dich nicht behelligen, Svet. (Rok.); — g. se, die Ohren verschließen, nicht anhören wollen: ali se jim bomo še vedno glušili, ki žele z nami pobratiti se, Vrtov. (Vin.).
gnáti, žénem, vb. impf. 1) treiben; živino na pašo, na vodo g.; pred oblastvo koga g., vor die Behörde bringen, einführen; g. zver, das Wild verfolgen, Cig.; voda kolo žene; les po vodi g., flößen, Cig.; morje valove žene, das Meer treibt Wellen; — g. koga na prisego, jemandem den Eid auftragen, Cig.; vojsko, pravdo g., führen, Ip., GBrda; pravdo dalje g., den Process fortsetzen, Cig.; predaleč, črez nemoč g., es zu weit treiben, Cig.; g. si kaj k srcu, sich etwas zu Herzen nehmen, Cig., C.; kralj si tega k srcu ne ženi, Dalm.; — drängen: žene me, es drängt mich, Mik.; ich habe das Abweichen, Jan., jvzhŠt.; na močo (vodo) g., den Harn treiben, Cig.; nekaj me je gnalo, ich fühlte mich angetrieben; častilakomnost ga žene, der Ehrgeiz spornt ihn an, Cig.; upniki me ženejo, fordern mich, C.; kašelj me žene, plagt mich, C., Cv.; — 2) treiben, hervorsprießen lassen: g. popke, Knospen treiben, korenine g., wurzeln; v stebla gnati, sich bestauden, Cig.; stena žene, die Wand richtet sich auf ( mont.), Cig.; — 3) hervorbrechen machen: iskre g., Funken aussprühen, Cig.; — erheben: šum g., Gor.; petje g., laut singen, Burg.; veselje g., frohlocken, Burg.; otroci so glas vmes gnali, die Kinder schrien dazwischen, Ravn.; svojo g., bei seiner Ansicht bleiben, Cig.; — 4) g. se, jagen: g. se za kom, jemandem nachjagen, ihn verfolgen; g. se, sich anstrengen, sich bemühen; delavci so se gnali hitro delati, SlGor.; preveč se žene, jvzhŠt.; g. se za čim, nach etwas streben, trachten, Cig.; veliko srce vselej k velikim in visokim rečem se žene, Kast. (N. c.); g. se za koga, sich jemandes annehmen, Svet. (Rok.); g. se za kaj, sich um etwas interessieren, Cig.; sich für etwas ereifern, C.; — g. se v jok, nicht zu weinen aufhören können, Polj.; (pomni: praes. renem, Notr.- Mik. (V. Gr. III. 173.)).
gníłəc, -łca, m. 1) der November, Meg., Boh.- C.; — 2) der Stickstoff, Jan., Vrtov. (Km. k.), Nov.; — 3) die Stieleiche (quercus pedunculata), Tuš. (R.); pogl. gnjelec; — 4) eine Art rother Schiefer, Svet. (Rok.).
golȃzina, f. = golazen, C., Svet. (Rok.).
1. gołčíca, f. dem. gol(ka) f., Svet. (Rok.); tu eno golčico, tam kako protje pobrati, Levst. (Zb. sp.).
golomràz, -mráza, adj. kalt (ohne Schnee): golomraza zima, Cig., Svet. (Rok.), Zv.
gǫ́nja, f. 1) das Treiben, die Treibjagd, Mur., Cig., Jan., Nov., SlN.; — otroci imajo vedno gonjo med seboj, treiben sich immer herum, haben eine Hetze, Polj.; — 2) die Brunft, Cig.; — 3) ein Schimpfwort für ein geiles Frauenzimmer, Lašče- Levst. (M.); — 4) nav. pl. gonje, der Weg, auf dem man das Vieh auf die Weide treibt, der Viehweg (in Wäldern, zwischen Zäunen und dgl.), Cig., Jan., Svet. (Rok.), Lašče- Levst. (M.), SlGradec- C., Polj.
gospǫ́ščina, f. 1) der Herrenstand; tudi nji je dišala gospoščina, LjZv.; — 2) die Obrigkeit, Meg.; deželska in duhovska g., Trub.; od hude gospoščine silo in vse zlo trpeti, Dalm.; — 3) das Dominium, die Grundherrschaft, Cig., Jan.; — der herrschaftliche Grund, Svet. (Rok.); — 4) vormals: die Abgaben und Leistungen an die Grundherrschaft, ogr.- C.
govorílọ, n. 1) das Sprachwerkzeug, das Sprachorgan, Cig., Jan., Cig. (T.); koliko moč ima podnebje na govorila! Navr. (Kop. sp.); — 2) die Art zu sprechen: on je tacega govorila, Z.; — der Vortrag, Cig.; — die Mundart, der Dialect, Cig., C.; — 3) das Reden, die Reden: govorilo je zdravilo, Npreg.- Jan. (Slovn.); — der Redestoff: govorila izmanka, der Redestoff geht aus, Svet. (Rok.).
grȃbež, m. 1) der Raffer, raubsüchtiger, habgieriger Mensch, Cig., Mik.; — der Plünderer, Zora; — 2) der Raub, ZgD.; g. po belem dnevi, ein Raub bei hellem Tage, Slovan; božji g., das Sacrilegium, LjZv.; tatvina in g., Diebstahl und Raub, Zora; die Plünderung: v vsakem slučaju grabeža, DZ.; — die geraubte Beute, Jan.; — 3) das Rechen, das Streurechen: v tem gozdu imam g., Svet. (Rok.); — was zusammengerecht wird: z. B. dürres Laub, Jan.; zusammengerechtes Heu, Fr.- C.
gráblje, -bəlj, f. pl. 1) der Rechen; travnate, mrvnate g., der Gras-, Heurechen, Svet. (Rok.); imeti pašo za grabljami ( Notr.), po grabljah ( Gor.), = imeti pravico pasti po košnji; — grablje ima, vil pa ne, er ist ein Nehmer, aber kein Geber, Lašče- Levst. (M.); — 2) eine rechenähnliche Vorrichtung: a) der Rechen des Webers, Bolc- Erj. (Torb.); b) eine Art Futterraufe, C.; — c) der Wasserrechen, Cig.
grezetína, f. = grezi, der Moorgrund, Dol., Svet. (Rok.).
grǫ̑b, grǫ́ba, adj. 1) massiv, groß: grobo hrastje, ogr.- C., Savinska dol.; groba klop, vzhŠt.; groba krava, Polj.; (pre)grobi hlebi, Pohl. (Km.); — grobo, viel: grobo ljudi, penez, vzhŠt.; krčmar grobo računi, Svet. (Rok.); — 2) großartig, stattlich: groba hiša, Lašče- Levst. (M.); groba deklina, Hal.- C.; kar zijal je, ker se mu je vse tako grobo zdelo, Levst. (Zb. sp.); — tüchtig: groba mojškra, Svet. (Rok.); — vornehm: grobi ljudje, Lašče- Levst. (M.); — sauber, hübsch: grob dečko, groba deklina, vzhŠt.- C., Mik.; grobja obleka, das prächtigere Gewand, Litija; — 3) derb, roh, ungeschlacht, Meg., Dict.- Mik., Cig., Jan.; groba beseda, plumpes, beleidigendes Wort, Cig.
grúditi, -im, vb. impf. 1) in Klumpen zertheilen: g. se, sich klümpern, Cig.; — 2) zerbeißen, Jarn., Cig.; kruh g., Jurč.; suhe skorjice g., Andr.; g. orehe = z zobmi treti, Svet. (Rok.); kost g., an einem Beine knorpeln, Cig.; krava travo grudi, frisst Gras, Jap., Hip.- C.; — trdo cesto g., eine holprichte Straße wandern, Z.; — pren. besede g., ein Wortklauber sein, V.-Cig.; — 3) plagen: lakota ga grudi, Cig.; mraz me grudi, es fröstelt mich, Jan.; skrb me grudi, die Sorge peinigt mich, Let.- C.; — tudi: grudíti.
2. hlȃpən, -pna, adj. schlaff, lose, Svet. (Rok.); na hlapno zvezati, Z.; vrv je hlapna, C.; na hlapno si pokrivati gornji del života, LjZv.; — weit (o obleki), M., Z., C.; — prim. 3. hlap.
hǫ̑sta, f. 1) das Dickicht, Mur., Cig., Jan.; taka hosta je že v našem vinogradu! treba bode podžinjati, jvzhŠt.; — das Gehölz, der Wald; drevje v hosti, Krelj; v hosto po drva iti, jvzhŠt.; — 2) das Reisholz, Mur., Cig., Jan.; hoste nabrati za podkurjavo, Zv.; — 3) mešanica iz raznih jedi ( n. pr. zelje in fižol), Idrija- Cig., C., Erj. (Torb.); idrijska h., Svet. (Rok.).
hótən, -tna, adj. 1) Willens-: hȏtni živci, Cig. (T.), Žnid.; — 2) wohllüstig, geil, Mur., Cig., Mik., Svet. (Rok.).
hraník, m. der Bewahrer, C., Svet. (Rok.); ( nam. -nnik, C.).
hranílọ, n. 1) die Aufbewahrung: komu kaj na hranilo dati, C., Svet. (Rok.); za prevzemanje in hranilo, für die Uebernahme und Aufbewahrung, DZ.; — 2) das zur Aufbewahrung gegebene Gut (depositum), Cig., Jan., C., DZ.; — die Spareinlage, Jan. (H.); — 3) die Nahrung, die Speise, C.; — der Nahrungsstoff, Cig. (T.); — pl. hranila, die Ernährungsorgane, Cig. (T.), Erj. (Som.); — 4) das Sparmittel, Cig.
hrepẹ́ti, -ím, vb. impf. heiser klingen, Met., Svet. (Rok.); übel klingen, Mur., Cig.; kreischen, C.; te besede so bile govorjene s srditim, čudno hrepečim glasom, Str.; — hüsteln, C.
hromóta, f. die Lahmheit, die Lähmung, die Krüppelhaftigkeit, Mur., Cig., Jan., Nov.; die Gebrechlichkeit, C.; — körperliches Gebrechen, V.-Cig., C.; stara hromota, ein altes Leibesgebrechen, Lašče- Levst. (M.); vsak ima kako hromoto na sebi, Svet. (Rok.); h. v križu, die Kreuzlähme, živinska bolezen, Strp.; — h. se imenuje bolezen, če poči koža pod prstom ali pod členom na nogi ljudem, ki hodijo bosi, Tolm.- Štrek. (Let.).
hromótən, -tna, adj. lahm, krüppelhaft, gebrechlich, Cig., C., Svet. (Rok.); hromotni cestarji, Levst. (Cest.).
hudína, f. das Böse, das Schlechte, C.; — das wilde Fleisch, der Auswuchs am Körper, der Schwamm, Cig., Jan., M.; der Krankheitsstoff: hudina leze iz telesa, Vrt.; h. gre iz bolnika, Svet. (Rok.), Dol.- Erj. (Torb.); — = slabo vreme, Krn- Erj. (Torb.).
hudozı̑məc, -mca, m. nav. pl. hudozimci, die Heiligen, deren Festtage in die strenge Winterszeit fallen (Paulus, Antonius, Agnes, etc.), Svet. (Rok.).
imę̑, -ę̑na, n. 1) der Name; krstno i., der Taufname; rodovinsko i., der Familienname; kako ti je ime? wie heißest du? (tako se navadno povprašuje po krstnem imenu); Peter mi je ime, ich heiße Peter; i. komu dati; tudi: i. zdeti, nadeti, einen Namen geben, benennen, Jan.; po imenu, dem Namen nach; le po imenu poznati koga; mož, po imenu I., ein Mann mit Namen I.; tam stoji vas, Vrh po imenu, Levst. (Zb. sp.); po imenu koga klicati, jemanden beim Namen rufen, Met.- Mik.; po imenu, namentlich, besonders, Cig., ogr.- C.; na isto ime spraviti, auf gleiche Benennung bringen ( math.), Cig. (T.); v imenu imeti koga = govoriti o kom, Dol.- Cv.; v mojem, sodnikovem imenu, in meinem, des Richters Namen; pojdi v imenu božjem, geh' in Gottes Namen! v Boga ime (vbogajme) prositi, dati, um ein Almosen bitten, ein Almosen geben; v božje i. dati, Meg.; — 2) der Titel; prazno ime, leerer Titel, Cig.; — pravno ime, der Rechtstitel, erworbenes Recht, DZ.; oprostilno ime, der Befreiungstitel, DZ.; v prisežno ime povedati, an Eidesstatt aussagen, Svet. (Rok.); — 3) das Nomen ( gramm.), nk.; samostalno i., das Hauptwort (substantivum), Jan., nk.; — 4) das Ansehen: v imenu biti, eine große Rolle spielen, Cig., Šol.; v ime priti, zu Ansehen kommen, Šol.; pravdati se z možmi, ki imajo nekaj imena, Jurč.; — 5) der Leumund, der Ruf: v dobrem, slabem imenu biti, in gutem, schlechtem Rufe stehen; dobro ime izgubiti, den guten Namen verlieren.
izgòn, * -góna, m. 1) der Austrieb, Cig.; — die Ausweisung, die Verbannung, Cig. (T.); i. iz dežele, DZ.; — 2) der Triebweg für das Vieh, Cig., Notr.- Svet. (Rok.), vzhŠt., BlKr.- Let.
izgǫ̑nje, f. pl. = izgon 2), gonje, Cig., Svet. (Rok.), Polj.
izgọ̑vor, m. 1) = izgovarjanje 1), die Aussprache, Jan.; — 2) die Ausrede, die Entschuldigung; izgovore delati, Ausreden vorbringen, Svet. (Rok.); prazni izgovori, leere Ausflüchte; z izgovorom, unter dem Vorwande, Cig.; izgovor je dober, če je iz trte zvit, Npreg.; — 3) der Vorbehalt, Cig.; das Ausgedinge, der Auszug, vzhŠt.
izkazílọ, n. das Beweismittel, Svet. (Rok.); das Document (durch welches etwas ausgewiesen wird), der Ausweis, die Legitimation, Jan., DZ., DZkr., Valj. (Rad).
izkółčiti, -kȏłčim, vb. pf. i. si nogo, sich den Fuß am Hüftgelenk ausrenken, C., Z., Svet. (Rok.); tovor in hoja sta izkolčila žival ( t. j. noge živali), SlN.; Naj se bedro ti izkolči! Levst. (Zb. sp.).
izlákotovati, -ujem, vb. impf. ad izlakotati; aushungern, Mur.; lačne duše izlakotuje ino žejnim brani piti, Dalm.; — tudi: vb. pf. izlakotovan, ausgehungert, Dol.; izlakotovani Zaporožec, Let.; i. se, recht hungrig werden, Svet. (Rok.).
izletečáti, -ȃm, vb. pf. flügge werden, (o matici) Levst. (Beč.); i. se (o ptičih), Svet. (Rok.).
izlı̑ka, f. der Vorwand, Cig. (T.), BlKr.- Mik., Svet. (Rok.); na izliko, zum Scheine, vzhŠt.
izmẹ̑na, f. 1) die Verwechslung, Cig. (T.); — die Abwechslung: po izmeni, wechselweise ( math.), Cig. (T.); zemljo na izmeno pali solnce in pustoši burja, Zv.; — 2) die Ausartung, der Ausbund (im schlimmen Sinne), der Wechselbalg, Cig.; die Unform: izmene in izpake, Hip. (Orb.); kdo bi slutil pod tacimi izmenami (= popačenimi priimki) naše tri rojake? Navr. (Let.); ein Monstrum, Dict.; — der Zwitter, Dol.- M., Brdo ( Gor.)- Svet. (Rok.).
izpašína, f. = izpašnik, Jarn., C., Svet. (Rok.).
izpę́sniti se, -pę̑snem se, vb. pf. entgleiten, entwischen, C., Svet. (Rok.), Dol.
izpléčiti, -im, vb. pf. i. se, sich das Achselbein verrenken, Cig.; i. si roko, Svet. (Rok.).
izpodcẹ́jati, -am, vb. impf. unterhalb abrinnen lassen: izpod hrušek so sok izpodcejali in pili, Svet. (Rok.).
izpodlẹzljìv, -íva, adj. lauersam, Cig.; — hinterlistig, tückisch, C., Z.; i. človek, ki rad druge izpodlezuje, Svet. (Rok.).
izporočílọ, n. das Vermächtnis, das Testament, Cig., Jan.; poslednje i., Svet. (Rok.); — die Botschaft, die Entbietung, Cig., Jan., C.
izpreglę́dati, -glę̑dam, vb. pf. 1) die Augen aufschlagen; — zur Erkenntnis gelangen, Z.; — zdaj še le je izpregledal, jetzt erst sind ihm die Augen aufgegangen, Cig.; — 2) das Augenlicht bekommen, sehend werden, Cig.; mislimo si, da slepec izpregleda, Žnid.; — 3) = pregledati; durchschauen, Mur.; — 4) nachsehen, nachlassen, zugute halten; i. komu kaj ( n. pr. dolg, kazen); — 5) fehlsehen, übersehen: i. kaj, Cig., Jan., Svet. (Rok.); — i. se, sich versehen, Navr. (Kop. sp.); — 6) ni ga bilo i., ni se dal i., er ließ sich nicht sehen, er kam nicht zum Vorschein, Levst. (Zb. sp.).
izprẹ̑koma, adv. quer, (sp-) Cig.; querüber, von der Seite: i. koga bezati, SlN.; — pot je i., (sp-), to je: ni strma, Svet. (Rok.).
izpremẹ̑n, m. = izprememba, Cig., C.; — njiva je v izpremenu, t. j. dva gospodarja jo uživata, vrsteč se leto za letom, Svet. (Rok.).
izprostíti, -ím, vb. pf. befreien, Cig., Jan.; i. se, sich losmachen, Jan.; i. koga vseh troškov, Svet. (Rok.); Da sproščenim ( nam. izp-) bo vseh težav telesa Se srečnim izpolnila volja vsaka, Preš.

1 101 201 301 401 501 601 701 801

Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani

Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU

Iskalnik: NEVA