Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU Laboratorij za korpus slovenskega jezika

Besede, besede, besede

Prispevki sodelavcev Inštituta v kolumni časopisa DELO

1. Čez prag, skozi vrata … ne pa kar čez vrata, Andreja Žele, 15. junij 2011
2. Glagole na -irati velja pokomentirati, Andreja Žele, 5. marec 2011
3. O rabi besednih sklopov, Andreja Žele, 5. februar 2011
4. Angleška imena tudi za izdelke?, Ljudmila Bokal, 8. januar 2011
5. Elkanje včeraj, danes - jutri?, Helena Dobrovoljc, 6. januar 2011
6. Se bova odločila za ločila?, Mija Michelizza, 2. november 2010
7. Računalnikov izgovor, Primož Jakopin, 31. julij 2010
8. Delo, Marko Snoj, 4. maj 2010
9. Patetična replika, Marko Snoj, 26. marec 2010
10. Posamostaljenja, Mija Michelizza, 12. februar 2010
11. Okoljski, ne okolijski, Helena Dobrovoljc, 2. februar 2010
12. Jezik je kot travnik, Ljudmila Bokal, 13. januar 2010
13. Na hitro in na kratko, Mija Michelizza, 14. december 2009
14. S kolektivno navado raba postane norma, Helena Dobrovoljc, 12. oktober 2009
15. Kliknite tukaj!, Mija Michelizza, 9. oktober 2009
16. Jezikovna sprememba ali nepazljivost?, Helena Dobrovoljc, 30. september 2009
17. Zavihek, piškotek in peskovnik - v elektronski obliki, Mija Michelizza, 16. julij 2009
18. Centrifugalnost v jeziku, Helena Dobrovoljc, 27. junij 2009
19. Členki v jeziku, Nataša Jakop, 5. maj 2009
20. Vsi anonimni, vsi enakopravni, Mija Michelizza, 1. april 2009
21. Kako iz piercinga nastane pirsing, Nataša Jakop, 11. marec 2009
22. Kaj pa je tebe treba bilo - freeride, Ljudmila Bokal, 19. januar 2009
23. Raba povratnosvojilnega zaimka SVOJ /-A-E/, Andreja Žele, 3. januar 2009
24. Dolžine povedi v DELU, Primož Jakopin, 27. december 2008
25. »Lol prelol« ali vpliv spleta na jezik, Mija Michelizza, 10. december 2008
26. Anti-age krema, Nataša Jakop, 26. november 2008
27. Slovenski jezik v avstralski družbi, Aleksandra Bizjak Končar, 12. november 2008
28. »Rizling polka«, Helena Dobrovoljc, 6. november 2008
29. Kateri tuji jeziki so v Delu najpogostejši, Primož Jakopin, 28. oktober 2008
30. Slovenščina v spletnem klepetu, Nataša Jakop, 17. oktober 2008
31. Igrati, igrati na, igrati se ..., Andreja Žele, 11. oktober 2008
32. Predvolilna komunikacija na spletu, Mija Michelizza, 19. september 2008
33. Glavec in glavka, Primož Jakopin, 3. september 2008
34. Splet in tisk z roko v roki, Mija Michelizza, 20. junij 2008
35. Brèz in bréz, Primož Jakopin, 27. maj 2008
36. DvoZačetnice, Mija Michelizza, 18. april 2008
37. Schengenske meje, bordojsko vino in valižanska princesa, Helena Dobrovoljc, 2. aprila 2008
38. Jezik v kolesju časa – med tsunamiji in tycooni, Helena Dobrovoljc, 13. marec 2008
39. Sorodniki in prijatelji, Marko Snoj, 7. marec 2008
40. Svetlo- proti temno-, Primož Jakopin, 27. februar 2008
41. Pogoste besedne zveze, Primož Jakopin, 18. februar 2008
42. Wellness, velnes ali dobro počutje?, Mija Michelizza, 25. januar 2008
43. Lipogrami, Primož Jakopin, 9. januar 2008
44. Med jezikovno cenzuro in resnico, Helena Dobrovoljc, 6. december 2007
45. Sloglish ali tek za vozom, Helena Dobrovoljc, 8. november 2007
46. Politični aktualizmi, Mija Michelizza, 24. oktober 2007
47. Evro in evropski, Mija Michelizza, 10. oktober 2007

Andreja Žele, 15. junij 2011

Že kar pogosto se sliši, da Je vstopil čez vrata, da Težko diha čez nos ipd., kar je v pravopisu označeno kot nepravilno in v slovarju opisano kot pogovorno, vendar razširjenost v govoru je seveda opazna in po svoje pomenljiva, saj je govor izhodišče in osnova vse rabe; kar je v govoru lahko postopoma že posega v sicer (še) ustaljeno rabo Je stopil skozi vrata, Težko diha skozi nos. V teh in podobnih primerih se takoj vzpostavi razmerje med predlogoma čez in skozi in sledi pomislek, kako si razlagati zamenjavo povsem logične rabe skozi v zvezah kot vstopiti skozi vrata ali dihati skozi nos s predlogom čez. Obe besedi, tj. skozi in čez, imata lahko polno prostorsko ali časovno vrednost, kar pomeni, da lahko nastopata kot prislova, npr. gledati/kukati skozi, prebiti se skozi, curljati skozi, pronicati skozi, gledati/kukati čez, zdrkniti čez, pljuskati čez, še pogosteje pa kot predloga, npr. gledati skozi okno, gledati čez ograjo, nagibati se skozi okno, nagibati se čez okensko polico ali čez široki okenski okvir, zapeljati čez most in nato skozi predor. Zamenjavo v rabi lahko povzroča delna pomenska prekrivnost, vendar kot tudi sicer je tudi v teh primerih bistvo boljšega in natančnega izražanja in rabe skrito v pomenskih razlikah: skozi je slovarsko razlagan kot 'usmerjeno gibanje/premikanje/seganje v širino ali globino koga/česa' in čez je razlagan kot 'usmerjeno gibanje/premikanje/seganje po površini' s približno enakopomenko preko. Torej vzrok za zamenjavo skozi s čez je lahko površno oz. nenatančno izražanje prostorske predstave gibanja v smislu pomenske razlike 'v globino' pri skozi in 'po površini' pri čez, npr. prepeljati čez mejo, mimo stroge kontrole in skozi nastavljene detektorje. Poudarjene pomenske razlike v rabi skozi in čez razkrivajo primeri kot nagibati se čez okensko polico skozi okno, plezati čez polico/prag skozi odprtino, stopiti čez prag in vstopiti skozi glavna vrata, kjer nobene bližnjice tipa nagibati se čez okno, stopiti čez vrata niso niti pomensko niti slovnično upravičene.

Ustrezno rabo skozi in čez usmerja pomen najbližjih besed, v prvi vrsti glagola in nato še pomen najbližje predmetnosti oz. okoliščin, na katere se glagolsko dejanje navezuje, npr. prebiti (se) skozi množico, pretlačiti/precejati skozi cedilo, curljati skozi dno, pronicati skozi podlago, zarezati skozi hlebec nasproti npr. zdrkniti čez naslonjalo, pljuskniti čez rob, preliti čez prilogo; in seveda ni isto skočiti čez razbito okno ali skočiti skozi razbito okno, tudi ne sprehoditi se skozi sobo ali sprehoditi se čez sobo; vsaj po intenzivnosti dejanja se razlikujeta tudi primera sprehoditi se skozi študijsko gradivo nasproti sprehoditi se čez študijsko gradivo … Vsako malomarno ravnanje z jezikom se že čez kratek čas odrazi v govoru in lahko skozi daljši čas postopoma prodre tudi v zapis.

Andreja Žele, 5. marec 2011

Med nanovo tvorjenimi besedami so pogosti tudi glagoli na -irati z vponsko različico -iz-irati. Znani so po tem, da jim pretežno ne moremo že vnaprej, brez konkretne rabe v besedilu, določiti neomejenost ali omejenost trajanja oz. trenutnost ali rezultativnost določenega dejanja. Tako šele besedilna raba in besedilni čas določita njihovo trajanje ali trenutnost, kot kažejo zgledi: Akcentirali so glavne ugotovitve, Vdrli so v Evropo in akulturirali dotedanje prebivalce, Spoznati moramo preprost proces, ki alkalizira naše telo, Treba je alocirati vse vire, Tudi na lokalni ravni bodo amandmirali predloge in jih obrazložili, Pri večjem klubu pa bi se moral najprej ambientirati in si izboriti mesto v prvi postavi, Želite balirati komunalne odpadke in ovijati bale v folijo?, Politično temo so bulvarizirali, Državno upravo so centralizirali, Starega psa so zastonj čipirali ipd. Danes je obrazilo -irati v slovenščini že samostojna tvorbena prvina, brez posredništva nemškega -ieren.

Načelno se po trajanju nedovršeni pomen glagolov na -irati prepozna po tem, da omogoča ali že kar zahteva predponsko obrazilo, npr. preanalizirati, prediskutirati, sfabricirati, sfrizirati, zabetonirati, zbombardirati, in tovrstna raba je tudi v slovenščini vedno pogostejša.

O trajanju ali netrajanju dejanja (slovnično o nedovršnosti (NEDOV) ali dovršnosti (DOV) glagolskega dejanja) torej odloča konkretni uporabljeni pomen glagola - npr. nedovršenost dejanja izraža asfaltirati 'polagati asfalt' nasproti dovršenosti dejanja pri promovirati 'slovesno podeliti doktorski naziv'. Glede na korenski pomen se o trajanju ali netrajanju dejanja, tj. o dovršnem (DOV) ali nedovršnem (NEDOV) vidu, odločamo tako, da so nekateri izmed teh glagolov nedovršni (NEDOV), npr. aerizirati, asfaltirati, biljardirati, botanizirati, interesirati, jazzirati, jogirati, kajakirati, katalogizirati, kočirati, kolumnirati, logotipizirati, mafijizirati, ministrirati, moralizirati, muzicirati, pilotirati, špijonirati, nekateri pa dovršni (DOV), npr. amandmirati, aneksirati, nominirati. Pri določenih glagolih se za trajanje ali netrajanje (DOV ali NEDOV) dejanja (brez možnosti vnaprejšnjega določanja) odločamo s sprotno rabo, npr. pri adresirati, aromatizirati, atestirati, birmati, centrirati, datirati. V rabi so pomenske tekmice tipa abonirati/naročiti se na hrano, adresirati/nasloviti pismo, aklimatizirati/prilagoditi sobne rastline, alarmirati/obvestiti gasilce, bandažirati/obvezati roko. Dvojnice (enakopomenke in hkrati raznopisnice) so še: kadrovati/kadrirati nove ljudi, favlirati/favlati igralca, kočijažiti/kočirati, slovenizirati/sloveniti pisavo/imena, športirati/športati, zumirati/zumati, žurirati/žurati ipd.

Andreja Žele, 5. februar 2011

Z zadregami od govorjenega k zapisanemu se srečujemo takorekoč vsakodnevno. Navidez obrobni pojav, ki še zdaleč ne more biti tako problematiziran kot npr. vejica ali velika začetnica, je sklapljanje besed - tj. besede, ki smo jih sicer vajeni videti zapisane narazen, so enostavno samo zapisane skupaj in tvorijo t. i. sklop, ki zbudi pozornost ravno zaradi zapisa skupaj. Sklop, ki ga sploh ne zaznamo kot kakršno koli posebnost je npr. seveda, v rabi že bolj čustveno označen je nebodigatreba, na povsem običajni nasvidenje pa smo postali pozorni, ko ga je ena izmed televizijskih voditeljic v govoru razvezovala v na snidenje ipd. Sklop je torej zaporedje dveh ali več besed, vzetih neposredno iz govora, ki jih z namenom večjega učinka in vpliva zapišemo skupaj in uporabimo v besedni zvezi ali stavčno, npr. mim'grede kafe, kvatebriga bend, Bikofe, Itak.si, Simobil, Taklemamo, Celhalozanič. Že navedeni zgledi iz današnje rabe dovolj jasno nakazujejo, da sklope, v vlogi enobesednih pogovarjalnih priložnostnic, uporabljamo oz. zapisujemo v namenskih besedilih kot so oglaševanja oz. reklame, pa tudi v publicističnih besedilih s sproščujočo, kramljajočo vsebino. Prvine slengovskega govora v sklopu pritegnejo pozornost potencialnega kupca v občnih in lastnih poimenovanjih ali opisih tipa pica datekap, bar Bikofe, mim'grede kafe, malica k'rneki, čistomimo/čistbrezveze zabava, ortounulo mobi, dofula ponudba, unulo pripravljen, paket trizame, tvojihpetminut agencija, nočindan trgovina …

Sklapljanje, ki je dandanes že uveljavljeno in tudi učinkovito izrabljeno zlasti v komercialne namene, npr. v učinkovitem nagovarjanju oz. oglaševanju, kaže na neobremenjen način izražanja (tudi) v zapisanem jeziku; sklopi so lep primer vnašanja vsakodnevne govorice v pisani jezik. Tu pa se pojavijo normativne in stilne zadrege, zato pa smiselna in neoporečna uporaba sklopov v pisanem jeziku zahteva jezikovno bolj osveščenega pisca, ki zna presoditi, v katerih besedilih in s kakšnim namenom bo določeni sklop uporabil.

Rocker - smuči zunaj urejenih prog z izboljšano plovnostjo

Ljudmila Bokal, 8. januar 2011

Jezikoslovci večkrat opozarjajo na angleška imena podjetij, ki jih niti zakon, ki deklarativno daje prednost slovenščini, ne more preprečiti. Angleški izrazi pa pronicajo tudi v imena izdelkov. Poznavalci smuči zunaj urejenih prog vedo, da so se v zadnjem času pojavile nove smuči z izboljšano plovnostjo za globok novozapadli sneg, imenovane rocker. Izraz pa ni nov, najprej se je pojavil v glasbenem svetu. Tako je bil v Delu 16. oktobra 2010 na strani 28 izraz rocker, v podomačeni pisavi roker, uporabljen v takem pomenu: »Cliff Richard /…/ rocker pri sedemdesetih.« Očitno je poimenovanje za popularno glasbo in osebo, ki jo je naredila razširjeno, seglo v svet športa. Povezava, ki deluje na čustveni ravni, se je v predmetnem športnem (smučarskem) svetu v želji po komercialnem uspehu oprla na popularnost osebe. Izraz je v tem primeru že poznan, priljubljen in mu tega ni treba šele razvijati. Tu je proizvajalec spretno ugotovil psiholingvistično zakonitost prenosa ekspresije z enega na drugo področje in s tem zadel žebljico na glavico.

Vprašanje, ki se pojavlja, pa je, kako naj terminologija obravnava take izraze. Ob njem se sprašujemo tudi, ali je to termin. Izvor izraza pustimo nekoliko ob strani, presoditi pa velja njegove strukturne nastavke. Ena od značilnosti termina je, da dela sistem. Izraz smuči je razvil sistem, na primer alpske smuči, turne smuči glede na teren, glede na namen uporabe skakalne, tekaške, v preteklosti tudi lovske, logarske smuči, izraz rocker pa tega ne omogoča. Izraz rocker, kot smo videli, tudi pomensko ni enoznačen, kar bi pričakovali od termina. Bi lahko rekli, da je v pomenu smuči žargonski izraz? Žargon je socialni stil, značilen za skupino, ki sprejema izraze z določenih področij in jih brez logične povezave uporablja na drugih. Ker gre v tem primeru za prevzeti izraz, se pojavlja vprašanje, ali bi razumevanje oznake žargonsko dopolnili z razmerjem domače : tuje. Za žargonske in tudi prevzete izraze pa je značilno, da imajo nevtralne sopomenke v knjižnem jeziku. Tako bi lahko pričakovali stilno nezaznamovani termin tudi ob izrazu rocker. Ni znano, če obstaja, v skladu s funkcijskimi zvrstmi in poimenovalnimi zakoni slovenskega jezika bi pa bilo primerno, da bi ob izrazu rocker zaživel. Podobno, kot se je ob delu za Slovenski smučarski slovar pojavil za tip smuči, ki se prav tako na novo pojavljajo, za smuči twin ski. Te smuči imajo krivine tako na sprednjih kot na zadnjih delih, zato se je našel izraz: simetrično ukrivljene smuči. Primere, ko slovenščina išče domače sopomenke za tuje izraze, najdemo v Delu na drugih področjih. Neimenovani pisec je v članku o prehodu na digitalno televizijo z naslovom Ideja o prestavitvi izklopa ni opuščena (Delo, 16. oktobra 2010) poleg vrstnega izraza »sprejemnik za digitalno televizijo« uporabil angleški izraz »set-top box«, ki nakazuje izvor pojma. A napravi ga podrejenega, postavi ga v oklepaj in zadržek pokaže še z uvajalnim izrazom »tako imenovani«. Celo besedilo se bere tako: »/…/ je njihov glavni pomislek razpoložljivost sprejemnikov za digitalno televizijo (tako imenovanih set-top box).« Žargonski izrazi so se v jeziku pač vedno pojavljali, pomembno pa je, da terminologija ob njih razvija nevtralne termine.

Z vsemi takimi poimenovalnimi muhami, ki jih prinaša jezikovna stvarnost, se morajo ukvarjati tudi sestavljavci Slovenskega smučarskega slovarja, ki nastaja v sodelovanju med ZRC SAZU in Smučarsko zvezo Slovenije.

Helena Dobrovoljc, 6. januar 2011

Enotna podoba jezika je ideal, h kateremu sicer stremimo in si zanj zlasti na pisni jezikovni ravni vztrajno prizadevamo, hkrati pa si želimo naš jezik ohranjati kot živ fenomen z normalno razvojno dinamiko, ki bo dopuščala tudi spremembe na različnih ravneh jezikovne zgradbe. Glede na ustaljenost je daleč za zapisanim govorjeni jezik, kar pojasnjujemo na eni strani z njegovo neulovljivo naravo, povezano z družbeno in funkcijsko razslojenostjo, po drugi strani pa sistematično poučevanje govorjenega jezika na Slovenskem že desetletja ostaja v senci. Posledica tega je, da se velika večina javnih ali »napol« javnih govorcev, med katerimi so predavatelji, parlamentarci, politiki, menedžerji, sodniki, člani komisij, senatov in - še v največji meri - visoki državni uradniki, pred izzivom spontanega govora znajdejo nepripravljeni oziroma nepoučeni.

Čeprav poučevanje govorjenega jezika na Slovenskem nima dolgoletne tradicije, nosi sodobni govorjeni jezik s seboj pomenljivo dediščino preteklih stoletij. Če vzamemo pod drobnogled pojav, ki ga danes v jezikoslovju preprosteje poimenujemo elkanje in ki ga pozna le še peščica naših znancev, ugotovimo, da ima korenine v Trubarjevem času. Gre za pojav, ko uporabljamo glas l v govorjenem knjižnem jeziku v kategorijah besed in oblik, kjer navadno govorimo dvoustnični u̯. To velja zlasti za končni l v deležnikih (bral, hodil, nosil), pri nekaterih samostalnikih moškega in ženskega spola (stol, fižol, pepel, piščal, zibel, misel), pri pridevnikih (mrzel, usahel) idr. Za ponazoritev izreke soglasnika l sredi besede pa je najbolje spomniti na besedno družino samostalnika bralec, in sicer bralca, bralka, bralci, bralski, bralstvo, kjer naj bi pisani l v govoru nadomeščali z dvoustničnim u̯-jem. Razlog za razlikovanje med zapisom in izgovorom je zapisana beseda protestantskih piscev, ki je sicer odsevala živo govorico tistega časa. Čeprav se je izreka že proti koncu Trubarjeve dobe spremenila, je pisava z l ostala. In kljub prizadevanju jezikoslovcev vseh obdobij, da bi uveljavili dvoustnično izreko, se je srednji l prek branja prenesel tudi v govor.

Posebno vlogo je dobilo elkanje sredi 19. stoletja, torej v obdobju pospešenega družbenega vzpona in širjenja slovenščine, ko je oživelo kot statusni simbol v krogih uveljavljajočega se meščanstva. Kmalu bo minilo 150 let od članka anonimnega avtorja v Kmetijskih in rokodelskih novicah, ki slikovito ponazarja negotovost in omahovanje takratnega pišočega slovenskega sloja. Predstavniki tega so namreč predvidevali, da bo treba ob vstopu slovenščine v prostor javnega sporazumevanja poskrbeti, da se bo odtlej »jezik mesta, gradov, zbornic, uradov, pisarnic in gosposkih dvoran« kar se da očitno razlikoval od tistega, ki se govori po »nizkih kmečkih kočah, med branjevkami in po umazanih družinskih izbicah«. Predlog jezika za vse »lepe gospe in gospodične ter za žlahtno gospodo«, ki je očitno dozorel med branja veščimi meščani, je ponudil avtor omenjenega prispevka sam: »Izgovarjajmo svoj jezik, kakor ga pišemo.« Rafinirana »izreka po črki«, ki so jo šele kasneje poimenovali elkanje, je bila torej uporabljena kot sredstvo, s katerim naj bi se slovenščina priljubila tudi nastajajočemu sloju slovenskih odličnikov in meščanov, saj se je izrazito razlikovala od govorice Slovencev nižjega sloja. Kot so nas učili v šolah, je elkanje kot statusni simbol vztrajalo še dolgo v 20. stoletje. Lahko rečemo, da praktično ni bilo nikoli ukinjeno. Vsi avtoritativni poskusi po njegovi zajezitvi so se končali neuspešno, zadnji z akademijsko afero ob izidu Slovenskega pravopisa leta 1962.

Danes elkanje ni več t. i. socialni »marker«, kljub temu pa vsaj v osrednji Sloveniji zaznavamo pogosto pojavljanje govorjenega l v besedotvornih izpeljankah in predsoglasniških položajih sredi besede. Bodite pozorni na besede tožilka, pepelnik, popolnoma, drsalka, prebivalci in kopalka. Poslušajte televizijo in radio in ugotovite, kako vas nagovarjajo: Ste poslušau̯ke in poslušau̯ci ali poslušalke in poslušalci? In tako še gledalke in gledalci, bralke in bralci … pa tudi volivke in volivci.

Ne dvomimo, da bi bili naši jezikoslovci pretekle dobe, ki so se borili proti izumetničenju jezika, milo rečeno, ogorčeni nad uveljavljanjem elkanja, a moramo resnicoljubno priznati tudi, da je izreka dvoustničnega u̯ v nekaterih položajih iz rabe danes izginila tudi zato, ker se marsikomu očitno zdi bolj naravno elkati … Na vprašanje, v kolikšni meri in zakaj nas je ta dolgo preganjani jezikovni fenomen »pritegnil«, se trudijo odgovoriti zlasti sestavljavci jezikovnih priročnikov. A odgovor bomo očitno izvedeli šele, ko bomo imeli tudi v slovenskem jezikoslovju možnost raziskovati govor s pomočjo korpusa govorjenih besedil, iz katerega bo na dovolj velikem vzorcu razvidno, kako pisani l izrekajo tudi k hiperkorektnosti manj nagnjeni govorci slovenščine v različnih govornih položajih. Do takrat pa … ugibajmo in se poslušajmo.

Mija Michelizza, 2. november 2010

Čeprav se nam včasih tudi upravičeno zdi, da so internet in mobilni telefoni povzročili, da ločil v t. i. elektronsko posredovani komunikaciji nihče več ne piše, je treba opozoriti, da so ločila v novih medijih še kako pomembna sestavina sporočanja, saj poleg tradicionalnih pridobivajo tudi nove vloge. S stališča jezikovne pravilnosti je res, da so ločila v nekaterih novih besedilnih zvrsteh rabljena zelo poljubno, če se osredinimo na vejice pa - zelo pomankljivo, po drugi strani pa so ločila ponekod še bolj izpostavljena, saj uporabniki pogosto želijo poudariti čustveno komponento izražanja. To posledično pomeni, da lahko v teh besedilih vidimo vrsto izmenjujočih se (ali pa tudi ne) klicajev in vprašajev. Treba je poudariti, da je pisanje ločil še vedno zelo dobrodošlo, saj so tudi ločila - čeprav pogosto mislimo, da je njihova stava zgolj dogovorna - pomembna pomenskorazlikovalna sestavina jezika. Zato je prav, da upoštevamo slovnična pravila in da ločila pišemo tudi na spletnih forumih, ob komentiranju novic na novičarskih spletnih straneh, v elektronski pošti, v SMS-jih itd. Ne smemo pozabiti, da je cilj našega sporočanja dvo-, lahko tudi večsmerna komunikacija in da bodo naslovniki veliko lažje razumeli naše sporočilo, če bodo vejice, pike, vprašaji in klicaji na svojih mestih. Napačno postavljanje ali nepostavljanje ločil lahko zelo moti komunikacijo.

Mrežna govorica, ki nikakor ne predstavlja vsega jezika na spletu, pa ima seveda tudi svoja (ne)pravila in uveljavlja se t. i. neografija. Ločila so zelo pogosto sestavni del emotikonov oz. smeškov, ki so danes nepogrešljivi v elektronsko posredovanih besedilih - najpogostejše so kombinacije dvopičja z zaklepajem oz. uklepajem (variira glede na razpoloženje), torej :) oz. :(, za pomežik se uporablja podpičje, npr. ;). Variacij je nešteto, poleg ločil pa se uporabljajo tudi črke, števke in drugi posebni znaki, katerih raba se je zaradi elektronsko posredovane komunikacije tudi precej razširila.

Še na eno vrsto rabe ločil je treba opozoriti, in sicer na rabo, ko se ločila pojavljajo v elektronskih in spletnih naslovih, npr. info@delo.si oz. www.delo.si, kjer imajo ločila funkcijo tehničnega ločevanja, podobno tudi znak <@>, ki v elektronskem naslovu loči uporabniški del od domenskega. V tem primeru je zaradi napačne rabe ločil komunikacija lahko motena oz. onemogočena. Treba je poudariti, da deljenje spletnih in elektronskih naslovov v besedilih ni priporočljivo, saj lahko deljaj povzroči napačno uporabo elektronskega oz. spletnega naslova - v obeh primerih bi načeloma lahko bil deljaj, ki je grafično enak vezaju, sestavni del naslova. Kot edino nedvoumno je dovoljeno deljenje elektronskih naslovov pred oz. po znaku <@>, vendar tudi to ni priporočljivo. Na internetu pogosto zasledimo še zvezdico <*> in lojtro <#>, ki imata v komunikaciji prek SMS-jev prav tako posebno vlogo, saj jih v kombinaciji s števkami pogosto uporabimo pri najrazličnejših glasovanjih. Napačna raba tudi tu onemogoča komunikacijo.

Nove tehnologije torej tudi na področju ločil prinašajo nekaj novosti, ki se jih je dobro zavedati, in čeprav so prav ločila pogosto pojmovana kot eno izmed težjih področij slovenskega pravopisa, je prav, da pod vplivom besedil, ki so nekoliko ohlapnejša pri upoštevanju norme, ne pozabimo na pravila.

Primož Jakopin, 31. julij 2010

Zgodnje računalniško obdobje, ko so bili ti stroji res namenjeni računanju v ožjem pomenu te besede, prvi elektronski računalnik ENIAC iz leta 1946 je pač preračunaval vodikovo bombo, je že zdavnaj mimo. Zdaj se lomijo kopja pri problemih, povezanih z govorom. In če za čas, ko bo računalnik pravilno razumel naš govor in ne bomo rabili več tipkovnice, še ne moremo prav dobro reči, ali je oddaljen nekaj let ali nekaj desetletij, je čas, ko bo računalnik lepo bral v računalniku shranjeno besedilo, že precej bliže.

V okviru projekta ZEN, Zdravstvene E-storitve z Naprednimi glasovnimi uporabniškimi vmesniki, kjer pri uporabi sintetizatorja govora podjetja Alpineon sodeluje tudi Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, poteka tudi oblikovanje zvočnih podob gesel Slovenskega pravopisa (2001). Primerjati bo mogoče zvočne zapise 93.000 gesel, tako strojno generiranih kot s tistimi, ki sta jih posnela tonemska govorca, mlada raziskovalca.

Marko Snoj, 4. maj 2010

Delo ima po Slovarju slovenskega knjižnega jezika osem med seboj močno povezanih pomenov, ki jih lahko strnemo v štiri skupine. Beseda označuje: (1) človekovo koristno dejavnost, (2) rezultat take dejavnosti, zlasti umetniške in znanstvene,(4) službo in (3) v fiziki premagovanje sile na določeni poti. Delo je pri nas ena najpogostejših besed. V besedilnem korpusu Nova beseda, ki obsega 240 milijonov besednih oblik, se v imenovalniku ali tožilniku ednine pojavi 137.973-krat (štetje pojavitev vseh oblik je zaradi homonimije z oblikami besede del otežena), kar je krepko več kot življenje (52.455 pojavitev), zdravje (21.522 pojavitev) in celo bistveno več kot denar (51.819 pojavitev). Delo je vrednota, zato ni naključje, da smo Slovenci leta 1959 to besedo povzdignili v ime osrednjega slovenskega časopisa in mu ostali zvesti tudi po zatonu marksistične filozofije. Delo je za nas tako pomembno, da smo po njem imenovali celo nedeljo, pri Romanih motivirano kot »gospodov dan«, pri Germanih pa po latinskem zgledu kot »Sončev dan«, ko naj bi si človek, če ni ravno v krempljih kapitalističnih pošasti, privoščil dan oddiha.

Sorodne besede s prav takimi ali primerljivimi pomeni poznajo vsi slovanski jeziki. Že praslovanska beseda *dělo je izpeljana iz indoevropskega korena *dheh₁-, ki pomeni »postavljati« in tudi že »delati«, prvotno zelo verjetno »graditi«, saj sta oba temeljna pomena povezljiva prav v gradbeniški dejavnosti. Izvorno različnih besed s pomenom »delo« je v slovanskih in drugih indoevropskih jezikih ogromno. Njihove pomenske motivacije se med seboj razlikujejo glede na to, kakšno delo so prvotno označevale, njihovi pomenski razvoji pa so v tesni povezavi z narodovim odnosom do dela. Naša rabota je prvotno »dolžnost raba«, pri čemer rab pomeni »sluga, suženj« (ta se nam ohranja še v glagolu rabiti »služiti«, prvotno »biti sluga«), naša tlaka je prvotno pomenila »udarec« in torej spominja na udarniško skupinsko delo, dnina pa je izpeljanka iz besede dan in prvotno pomeni »kolikor zmore človek na dan storiti«. Ena slovanskih besed za »delo« je tudi čin, ki je poleg tega pomenila tudi »vrsta, red«. Iz tega pomena se je razvil ruski in srbski čin v pomenu »stopnja na hierarhični lestvici v vojski in podobnih organizacijah«, ki smo ga v 19. stoletju prevzeli tudi Slovenci. To je dejansko ena od stopenj v nizu, ki simbolizirajo človekovo minulo delo. Tudi staroindijska karma je prvotno pomenila samo »delo«, z razvojem indijskih verstev pa je beseda pridobila danes vsemu svetu znani pomen »dobra in slaba dejanja človeka, ki vplivajo na njegovo usodo ob ponovnem utelešenju«. Razlika med končnima pomenoma besed čin in karma ustreza razliki v vrednotenju človekovega dela. Za narod, ki je nagnjen k osvajanju novih ozemelj, je to čast, ki se izkazuje v nazivu, našitku in plači, za bolj ponotranjene Indijce pa izhodiščna energija za prihodnje življenje.

»Delo« je bilo za nekatera ljudstva prvotno »mučenje, trpljenje«. Današnja madžarska beseda munka »delo« je prevzeta iz slovanske *monka, iz katere se je razvila naša muka. Še huje je v francoščini, španščini in portugalščini. Francosko travail, špansko trabajo in portugalsko trabalho »delo« izvira iz vulgarnolatinske besede tripalium, ki je označevala mučenje na istoimenski napravi, narejeni iz treh kolov. Eden je stal navpično, druga dva poševno, vsak v svoji ravnini. Nanj so privezali obsojenca in pod njim zakurili grmado. Ta del romanskega sveta je delo poimenoval po eni najhujših muk, ki se je vedno končala s smrtjo. Obraten pomenski razvoj zasledimo v angleški besedi labour, ki je prek stare francoščine izposojena iz latinske labor »delo«. Beseda je v angleščini ohranila stari pomen in mu dodala še novega, namreč »muka, trpljenje, bolečina«, ki se danes uporablja predvsem v zvezi to be in labour »imeti porodne popadke«.

Pomenski prehodi iz prejšnjega odstavka so se zgodili v srednjem veku in torej odsevajo takratne poglede na delo, ki so se v naslednjih stoletjih spremenili. Leta 1780, ko uradna uporaba samo krstnega imena ni zadoščala več niti za hlapce, dekle in dninarje, so nekateri od njih pri nas pridobili priimek Delavec, pri naših severnih sosedih Arbeiter, na Angleškem Workman in na Madžarskem Munkás. Južno in zahodno od nas pa tako motiviranih priimkov ni.

Marko Snoj, 26. marec 2010

Naslov tega sestavka bodo starejši bralci razumeli kot »pretirano vznesen zavrnilen odgovor«, tisti v poznih srednjih letih se bodo hudovali nad dejstvom, da to besedno zvezo mlajši razumejo kot »bedna kopija, slaba reprodukcija«, onim pri petintridesetih se bo ta pomen zdel normalen in sprejemljiv, naš mladi rod pa prvega pomena brez uporabe slovarja verjetno sploh ne bo več dojel.

Pridevnik patetičen in samostalnik replika sta v slovenščini mladi besedi, prevzeti šele v 19. stoletju, in sicer prva iz grške pathetikós, kar pomeni »trpeč, dovzeten za trpljenje, občutljiv«, druga iz srednjeveške latinščine, kjer replica pomeni »uradni odgovor«. Ker smo obe besedi prevzeli prek nemščine, se pri nas nista uveljavili z izvirnima pomenoma, temveč v pomenih, ki sta enaka kot v jeziku dajalcu. Pleteršnikov slovar, ki je izhajal v letih 1894 in 1895, je pridevnik patetičen pomensko opredelil kot »vnet, slovesen (o govoru)«, samostalnik replika pa kot »protiugovor«. Skoraj sto let kasneje SSKJ pridevniku pripiše pomen »pretirano navdušen, pretirano vznesen«, samostalniku pa »odgovor, zlasti kratek, jedrnat, navadno zavrnilen«, kar je pravzaprav isto, le povedano drugače. Pri samostalniku replika pa SSKJ na tretjem mestu navede tudi pomen »izvirnemu kipu ali sliki enaka umetnina istega umetnika«. Ta pomen se je k nam razširil iz francoščine, kjer replique poleg tega pomeni tudi »kopija, dubleta, reprodukcija, faksimile«, torej umetniški ali industrijski izdelek, ki skuša posnemati izvirnik, ta pomen pa se je kot edini uveljavil v angleški izposojenki replica. Z angleško pomočjo se ta pomen pri mladi generaciji tudi pri nas prebija proti prvemu mestu. Obravnavani pomen je razvojno mlajši od prvotnega »odgovor« in je iz tega razložljiv kot »izdelek, ki odgovarja izvirniku«. Da je beseda prvotno pomenila »odgovor«, ugotovimo iz izvornega latinskega glagola replicare, ki v klasičnem jeziku pomeni predvsem »odviti, razviti, razgrniti, razprostreti«, kot pravni izraz pa tudi že »odgovoriti« – namreč »razgrniti svoja izvajanja pred sodiščem«. Ta pomenski razvoj izkazuje tudi angleška izposojenka reply »odgovoriti«, ki je iz latinskega glagola replicare prišla prek srednjeveškofrancoskega replier.

Pridevnik patetičen pridobiva pomen »beden, pomilovanja vreden« pod vplivom angleškega pathetic, ki danes v prvi vrsti pomeni prav to, prvotneje pa je beseda tudi na Otoku pomenila le »pretirano vznesen, čustven«. Po angleških hladnokrvnih merilih so pretirano vzneseni in čustveni ljudje očitno bedni, vredni pomilovanja. Pridevnika slovensko patetičen in angleško pathetic sta do nedavnega veljala za lažna prijatelja. Tako se v jezikoslovju imenujejo jezikovne prvine, najpogosteje besede, ki se v različnih jezikih glasijo enako ali zavajajoče podobno, so praviloma istega izvora, vendar so v teku samostojnih razvojev razvili različne pomene, zato predstavljajo nevarne pasti za prevajalce. Znani primeri, ki ob napačni uporabi lahko povzročijo nesporazume, so rusko familija, kar pomeni »priimek« (tj. »družinsko ime«), hrvaško in srbsko narediti »ukazati« (tj. »odrediti, da nekdo nekaj stori«), angleško bell »zvonec«, nizozemsko bellen »(po)zvoniti« proti nemškemu bellen »lajati«.

Lažnih prijateljev navadno ne spreminjamo v pristne. Zato nam ne pride na misel, da bi naša familija lahko pomenila tudi »priimek«. Tudi naš narediti je ohranil zgolj za podalpski prostor značilen storilnostni pomen in se ni vdal balkanskemu nagnjenju k vojaškemu poveljevanju (nanj spominja le srbska izposojenka narednik). Če pa lažni prijatelj prihaja iz jezika, ki med jezikovno nezadostno ozaveščenimi ljudmi velja za nekaj več, sčasoma lahko postane pristni. Zato imata angleška pomena pridevnika patetičen in samostalnika replika precej možnosti, da prevladata tudi pri nas. Podobno je bilo tudi nekdaj. Danes nam npr. beseda oblat pomeni skorajda izključno »ploščica iz nekvašenega testa, navadno kot sestavina različnih sladic«, pa vendar je v našem starejšem jeziku pomenila le »hostija«. To je tudi njen etimološko upravičeni pomen, saj beseda izvira iz okrnjene srednjeveškolatinske zveze hostia oblata, v kateri oblata pomeni »prinesena«. Beseda je k nam prišla v srednjem veku z nemškim posredovanjem, kar dokazuje naglas na prvem zlogu. V nemščini in v slovenščini je tedaj pomenila le »hostija«. Kasneje se je pomen v nemščini metaforično razširil in začel pomeniti tudi pekovski ali slaščičarski polizdelek, ki nekako spominja na hostijo, temu pa je sledila slovenščina. Naši ljudje namreč že dolgo menijo, da so jeziki takih ali drugačnih, bolj ali manj prikritih gospodarjev imenitnejši od slovenskega. V srednjem veku je bila to latinščina, kasneje nemščina, v 20. stoletju za nekatere srbohrvaščina, danes pa je to angleščina. Tudi če nam pri tem kaj ni všeč.

Mija Michelizza, 12. februar 2010

Samostalniki so za jezikoslovce, ki se ukvarjajo z novejšim besedjem, ena bolj zanimivih besednih vrst, saj pojavljanje novih stvarnosti večinoma zahteva tudi nova poimenovanja, ki so v naš besednjak prišla bodisi povsem neopazno (npr. centralno zaklepanje) ali pa so že burila duhove skrbnikov jezikovne pravilnosti in čistosti (bloganje, hipertekst ipd.), če se omejimo samo na občna imena. Včasih se zgodi, da novo stvarnost poimenujemo z besedo ali z besedno zvezo, ki v jeziku že obstaja, in temu pravimo pomenotvorje (npr. miška, trojanski konj). Ne samo, da v jezik prodira več in več samostalnikov (zlasti lastnoimenskim poimenovanjem je praktično nemogoče slediti na vseh področjih našega življenja), precej razširjena je tudi težnja, da se posamostalijo druge besedne vrste. Najpogostejši so posamostaljeni pridevniki. Vemo, da so v šolah dežurni zadolženi za okrožnice, v službi moramo poslušati glavnega, doma pa imamo centralno, dnevno in svojega dragega.

Posamostaljeni pa niso samo pridevniki, slovenska slovnica na primer navaja posamostaljeno rabo prislova s primerom: Vsak zakaj ima svoj zato, v Slovarju slovenskega knjižnega jezika pa je precej obsežna skupina prislovov z glasbenega področja, pri katerih je prišlo do sprevrženosti v samostalnik, npr. staccato: igrati staccato; unisono: menjajoči se, učinkoviti unisoni. Zadnje čase pa se vedno pogostje pojavljajo posamostaljeni prislovi tudi pri imenih medijev in oddaj (Direkt, Križkraž), pri imenih podjetij in storitev (Cikcak, Tiktak, Tuintam, Džabest; slednji je skovanka iz džabe in dabest), posamostaljeni prislov zasledimo celo kot poimenovanje politične stranke (Zares). Tudi prislov domov pridobiva v spletnem okolju nov pomen in tako širi svoje pomensko polje. Domov je poimenovanje za hiperpovezavo, ki nas vrne na osnovno stran spletnega mesta.

Kot lastnoimenske samostalnike najdemo še medmet (Mu), členek (Itak) in veznik (Ampak). Če pa se nekoliko oddaljimo od posamostaljenj, lahko vidimo, da so v logotipu Ministrstva za kulturo svoje mesto med črkami samostalnika našla celo ločila, na spletnem portalu e-demokracija.si pa so svoj projekt poimenovali Vprašaj s klicajem.

V dobi, ko nas obkroža na tisoče najrazličnejših podjetij, artiklov, medijev, strank itd., ko je ponudbe veliko več kot povpraševanja, je seveda zelo dobrodošlo, če tudi poimenovanje doprinese k uspešnosti tega, kar tržimo. Nomen est omen, pravi latinski pregovor, in zato je ena izmed teženj pri poimenovanjih zagotovo tudi biti drugačen. Nekateri so si pri tem pomagali s posamostaljenjem drugih besednih vrst, če so bili uspešni, pa boste povedali vi ...

Helena Dobrovoljc, 2. februar 2009

Ferdinand de Saussure, profesor indoevropskega primerjalnega jezikoslovja in sloviti splošni jezikoslovec, je v zapiskih za predavanja nekoč zapisal, da je »jezik sistem, ki pozna zgolj svoj lastni red«. Čeprav se danes zavedamo, da je de Saussurjev »jezik« povsem individualna danost, govorci večinoma sprejemamo tudi dejstvo, da vlada v jezikovni skupnosti skupna zavest o tem, kako besede izgovarjamo, zlagamo, povezujemo in krnimo - in do katere mere moremo biti pri tem ustvarjalni. Zlasti zaradi potreb tekočega in s čim manj šumi motenega javnega sporazumevanja skušamo ta »red« v jezikoslovju (bolj ali manj) uspešno ujeti, torej ga opisati in kodificirati - zaradi evolucijskih jezikovnih sprememb pa to kodifikacijo tudi sproti posodabljati. Kodifikacijska dejavnost je pogosto pospremljena s številnimi ugibanji in predvsem na področju strokovnega izrazja večine strok se potrebe po novih izrazih očitno pojavljajo hitreje od izumljanja domačih ustreznic. Aktualni dogodki nas opominjajo, da je »patentiranje« besed in tako soustvarjanje jezika kot kolektivne entitete izredno nehvaležna dejavnost, rezultate katere lahko ovrednoti šele čas … In tako je bilo tudi z zdaj že »razvpitim« pridevnikom okolijski: ta je - potem ko so ga začeli uporabljati na nacionalni televiziji - razburil slovensko javnost, ki se zdaj sprašuje o kompetencah aktualnega predpisa in lastni jezikovni intuiciji. Zakaj? Obe različici pridevnika, torej okoljski in okolijski, sta se prvič pojavili v slovarju Slovenskega pravopisa 2001. Do izida SP 2001 so slovenski pravopisni slovarji prinašali le informacijo o samostalniku okolje, in sicer sta tako SP 1950 kot SP 1962 uporabnike usmerjala k besedi miljé; da je beseda res »mlada«, priča tudi dejstvo, da pridevniške izpeljanke nima niti Slovar slovenskega knjižnega jezika. V obdobju izdelave pravopisnega slovarja še ni bilo na voljo dovolj trdnih potrditev o prevladujoči rabi, kar bi sicer bila bistvena prvina procesa standardizacije. Odločitev, da se uporabnika usmeri od oblike okoljski (ki je danes v rabi uveljavljena) k obliki okolijski, v resnici ni bila dovolj pretehtana, žal. Je pa temeljila na načelu, da tvorba pridevniške oblike izhaja iz rodilnika množine, kjer pa se med sklop dveh zvočnikov, npr. lj ali nj, pogosto vriva neobstojni samoglasnik, torej okolij - okolijski. Vendar pa to načelo v množinskem rodilniku ni vedno uveljavljeno (npr. zelje - zelj, povelje - povelj). In še več: četudi se v množinskem rodilniku pojavlja neobstojni samoglasnik (okolje - okolij), ni nujno, da pridevniška izpeljanka tipa okoljski ta samoglasnik obdrži. V primeru, ko iz samostalnika podeželje (rod. mn. podeželij) izpeljemo pridevnik podeželski, vidimo, da je ta izgubil tako vrinjeni -i- kot tudi drugi zvočnik -j. In spet drugačno pot smo ubrali pri paru vesolje - vesoljski, po katerem se je zgledoval tudi novonastali okoljski. Oblika, ki danes živi in ki jo bodo normirali slovarji v prihodnje, je torej okoljski.

Dejstvo, da je prišlo do napačnega predvidevanja, tako rekoč do napake, verjetno lahko sprejmemo, saj smo jezikoslovci le ljudje, v jeziku pa tudi ne obvelja tisto, kar je mogoče sistemsko utemeljiti. O tem, da jezikovne rešitve niso vedno logične, da so celo protislovne in da naši možgani dopuščajo raznovrstna nasprotja, nas prepričujejo mnoge sodobne jezikoslovne teorije. Večji problem pa se zdi, da nacionalna televizija jezikovne priročnike uporablja nekritično in aktualizira oblike, ki jih je raba že davno zavrnila, pri čemer pa je v istem mediju mogoče vsakodnevno zaslediti kopico jezikovnih spodrsljajev, ob katerih bi si sklicevanja na pravopis, slovnico ali vsaj jezikovni čut lahko samo želeli …

Ljudmila Bokal, 14. januar 2010

Besedni sestav določenega jezika je gibljiva celota. Jedrni del je dokaj stalen, na njegovem obrobju pa je pretakanje besed bolj ali manj opazno. Na eni strani so starinske in zastarele besede, ki jih je jezik opustil, na drugi strani pa s prevzemanjem v besedišče vstopajo nove enote. Bistvena pri tem je raba določenega izraza, ki je v tesni povezavi s pojmom samim. Če pojem sam izgine iz stvarnosti, bo tudi izraz zanj poniknil v pozabo. V smučarski terminologiji je tak izraz na primer dereznik: iz močnih vrvic pletene stremenice za pritrditev derez na čevlje. Predmet ni več v rabi in tako je tudi beseda zamrla. Drugačen pojav na strani opuščanega besedja pa je zamenjava izraza z novejšim, medtem ko je pojem še aktualen. Zapleteni zakoni psiho- in sociolingvistike so delovali, da je izraz kristijanija, ki ga večina smučarjev pozna, zamenjal izraz zavoj.

Prevzemanje je jezikovni pojav, ki je plod neuravnotežene stopnje gospodarske in politične moči posameznih narodov. V jezik prinaša izraze, ki jih jezik prevzemnik v večstopenjskem »poustvarjanju« lahko prilagodi do te stopnje, da se izvornih izrazov več ne zavedamo. Tu se pokaže moč in živost jezika, naše slovenščine. Malokdo se v naslednjem citatu iz Dela zave, da se v izrazih zarezna tehnika in kratke smuči skrivata prevzeta izraza tehnika karving in big foot: »Tudi v svetovni smučariji se je z udomačitvijo zarezne tehnike in kratkih smuči konkurenca izjemno strnila, potem ko so vse ekipe močno povečale obseg suhega in snežnega treninga.« Izraz zarezna tehnika se je uveljavil v pisni in govorjeni rabi. Za njegovo vraščenost je pomembno, zapolnjuje vse pomenske kategorije besedne družine. Dejanje - zarezovanje, osebo - zarezni smučar, predmet - zarezne smuči. Pojav slovenske sopomenke je odkril možnost, da prvotno prevzeti izraz postane stilno zaznamovan ali pa se celo opusti.

Drugi način oblikovanja nove besede je z dodajanjem vrstnega pridevnika. Smučarji poznajo prevzeti izraz kajtanje: smučanje, med katerim smučar na posebni deski drsi, skače po snežni podlagi, ker ga vleče veter, ki se lovi v napihljivo napravo, podobno jadralnemu padalu. Bi ga lahko zamenjal izraz zmajarstvo na snegu? Izraz je narejen po tipu deskanje na snegu in ima ločevalni pridevnik, ki ga razmejuje od »navadnega« zmajarstva. Pomen vseh teh izrazov bo opisan v Slovenskem smučarskem slovarju, ki nastaja v sodelovanju med Inštitutom za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU in Smučarsko zvezo Slovenije. V času, ko se leto že preveša, bo mogoče kot dopolnitev zgornjega primerna naslednja prispodoba. Jezik in s tem slovar je kot travnik; vse vrste trav in rož rastejo na njem, tudi tiste manj lepe ali celo plevel, a moramo jih pustiti, kot so jih izoblikovali zakoni narave. Tiste, ki jih preveč ne maramo ali niso preveč lepe, lahko malo pogladimo, izruvati jih pa ne smemo, pa tudi z novim zasajanjem ne smemo pretiravati.

Mija Michelizza, 14. december 2009

Kaj vse vpliva na to, da v jeziku stvari krajšamo, skrajšamo, okrajšamo in smo zaradi tega včasih celo prikrajšani, drugič pa niti ne, je težko z gotovostjo trditi. Dejstvo pa je, da v jeziku obstajata vsaj dve težnji, ki vplivata na to. Obe sta povezani z ekonomičnostjo jezika, ki se kaže npr. s poenobesedenji (trojanski konj > trojanec), z nastankom e-tvorjenk (elektronske novice > e-novice), s pomenotvorjem (dremež kot 'funkcija na mobilnih telefonih, radiourah ipd. za ponovljeni alarm') ter tudi s kraticami (Knjižnica Otona Župančiča > KOŽ) in okrajšavami (glej > gl.) in še s čim.

Takšno in drugačno krajšanje besed in besednih zvez je danes pogosto pri pisanju kratkih sporočil, in tu bi lahko rekli, da na krajšanje vpliva predvsem omejenost s prostorom, pogosto lahko dodamo še dejavnik pomanjkanja časa. V tovrstnih besedilih lahko beremo t. i. fonetični zapis, npr. zamudu (za zamudil), blo (za bilo), novga (za novega) itd., zasledimo okrajšave: Lj. (Ljubljana), sre. (sreda), pogosto pisane brez pike, in vsem že dobro znane kratice: RTM (rad/a te mam), FSM (fajn se mej), LP (lep pozdrav) idr. Da pa pri krajšanju ne bomo sporočilno prikrajšani, moramo upoštevati in poznati tudi sobesedilo, saj npr. LP na popotniškem forumu pomeni tudi Lonely Planet, v športnih besedilih se za to kratico skriva Liga prvakov, spet drugje se nanaša na letno poročilo, v glasbenih krogih pa poznamo plošče LP.

O pomanjkanju prostora v računalniško posredovani komunikaciji navadno ne moremo govoriti, obstaja pa poseben primer - aplikacija Twitter (v slovenskem okolju je precej razširjen tudi Koornk), kjer so sporočila vezana na število znakov SMS-ja. Poleg vseh že omenjenih krajšanj, lahko v tovrstni komunikaciji zasledimo celo krajšanje spletnih naslovov. Na profilu uporabnika DeloMag (kjer je zapisano, da zanj »tvita Anuška, novinarka Delo Maga«) lahko npr. najdemo povezavo http://bit.ly/6Zd79, ki nas ob kliku nanj pripelje na spletni naslov http://www.razsodisce.org/razsodisce/razsodisce.php. Bit.ly je namreč eden izmed ponudnikov krajšanja spletnih naslovov oz. povezav (med slovenskimi ponudniki najdemo npr. MojURL.com).

Do določene mere omejenost s prostorom in časom vsekakor vpliva na besedila, po drugi strani pa se v SMS-je zapišejo tudi »podaljšane« besede: »Kaksna nooooora tekma!« in tu je vzrok predvsem stilističen. Podobno se zgodi pri krajšanju, če pomislimo na izraze različnih sociolektov, kot so: mata (matematika), bajla (biologija), slovarca (učiteljica slovenščine), bi (biseksualec), kolesarke (kolesarske hlače), indukcija (indukcijska plošča), mikrovalovka (mikrovalovna pečica), iverka (iverna plošča) ipd. Stilističnost pri krajšanju besed in besednih zvez se kaže tudi na ravni zapisa, npr. ql (kul, angl. cool), tnx (iz angl. thanks), kaxi (štaj. kak si). Verjetno eno izmed najradikalnejših krajšanj je zapis že vsesplošno rabljenega OK s K, kjer gre v večini primerov za stilistični vzrok krajšanja in le redko za krajšanje zaradi pomanjkanja prostora ali časa.

Namen prispevka je opozoriti na ta vsesplošni pojav, pri uporabi pa je seveda priporočena zmernost, podprta z ohranjanjem smiselnosti.

Helena Dobrovoljc, 12. oktober 2009

Mnogi govorci slovenščine, tako laiki kot strokovnjaki, pogosto težko razumejo, zakaj je prav na področju pravopisja toliko nerešenih vprašanj, ki se odražajo v neustaljeni rabi, dvojnicah … nejasnem razmerju med pravilnimi in napačnimi zapisi ali oblikami. Zakaj je prav na področju ugotavljanja norm izrazne ravnine jezika največ ambivalentnosti in posledično nasprotovanj med protagonisti te, le na videz preproste, dogovoru podrejene jezikoslovne panoge. Morda je mestoma zmedeno stanje mogoče pripisati prav dejstvu, da se je o nekaterih zapisovalnih posebnostih vsakega knjižnega jezika treba tudi dogovoriti … Pravopisna norma namreč velja za sistemsko normo, ki jo usvojimo implicitno ali eksplicitno. Implicitnost pri tem povezujemo z intuitivnim občutkom za jezik, ki omogoča, da se sploh lahko sporazumevamo in razumemo, zasledimo jo na primer na ravni preprostejših glasovno-pisnih razmerij, pa tudi pri ločilih, kadar z njimi izražamo akustične pojave (Zakaj?). Eksplicitno usvajanje jezika pa nastopi z razvojem sistema pismenosti jezikovne skupnosti: v procesu normiranja ali standardizacije implicitno normo opišemo, zapišemo in v nekih okvirih predpišemo. Ob tem sprejemamo tudi dogovorne odločitve, ki jih jezikovni uporabniki ne uzaveščajo ob naravnem pridobivanju jezika, temveč večinoma z načrtnim učenjem in jezikovno vzgojo, torej z izrecnim posredovanjem informacij. V pravopisju je eksplicitnost večja, kadar je utemeljitev zapisovalnega sistema, načela ali pravila zgrajena na zunajjezikovnih dejstvih, ki so praviloma dogovorna, npr. ob izbiri med »pomembnimi« in »nepomembnimi« besedami ob ideološki veliki začetnici (Stvarnik, Maršal, Ekscelenca), ali ob jezikoslovnem definiranju, kaj vse obsega beseda kot jezikovna enota. Eksplicitnost je mnogokrat tako izrecno določena, da se pri posameznikih pojavljajo celo dvomi o ločevanju med pravopisno normo (kolektivno navadno neke skupine) in predpisom (pravili, ki jih prinaša jezikovni priročnik), zato pričakujejo, da bo jezikoslovje oziroma normativistika iz sistema na deduktivni način določalo rabo posameznika. Dejstvo je, da je to v obdobjih jezikovnega ustaljevanja in standardizacije knjižnih jezikov povsem običajen pojav, ki pa ga v sodobnem času ne gre posnemati. Nasploh se potvarjanje norme zaradi sistemskosti dolgoročno ne obnese. Izkušnje iz bližnje preteklosti so pokazale, da take rešitve navadno nimajo trajne vrednosti. Normativni priročniki nas po tej metodologiji usmerjajo k okolijski problematiki, k ustrezni izgovarjavi, vabijo nas, naj si ogledamo Maneteveslike, preberemo intervju z Annaudem, pojemo vsak dan kako jafapomarančo in se ponoči pokrijemo z merinoodejo … Ob teh »papirnatih« oblikah lahko le pritrdimo ugotovitvi, da se mora »posodobiti« tudi slovenska normativistika in slediti ciljem, kakršnega imajo pri normiranju ustaljeni knjižni jeziki: odkriti dinamiko sodobne pravopisne/knjižne norme in iz nje izluščiti zakonitosti, ki ne zaustavljajo njenega naravnega in družbenega razvoja. Medtem ko je raba jezika individualna in zato subjektivna uresničitev jezikovnega sistema, je norma njegova kolektivna »inkarnacija« ali, povedano drugače: šele s kolektivno navado postane jezikovna raba norma, ki jo je mogoče kodificirati v jezikovnem priročniku.

Mija Michelizza, 9. oktober 2009

Pri učenju jezikov v besedilu podčrtujemo neznane besede, v zapiskih ali v knjigi si podčrtamo pomembne stvari in ko pišemo, podčrtamo besede ali besedne zveze, ki jih želimo poudariti. Prav poudariti je v Slovarju slovenskega knjižnega jezika tudi drugi pomen besede podčrtati in pogosto lahko v besedilu vidimo, da je nekaj podčrtano ali pisano z odebeljenim tiskom, v oklepaju pa piše (podčrtal avtor). V nasprotju s tiskom pa je podčrtano besedilo na spletu rezervirano skoraj izključno za hiperpovezave in čeprav lahko na kaki spletni strani zasledimo tudi hiperpovezave, ki so v krepkem tisku, oblikovalci spletnih strani ne priporočajo uporabe podčrtanega besedila na spletu, saj lahko uporabnika zavede, da gre za hiperpovezavo.

Na novičarskih spletnih straneh so hiperpovezave predvsem naslovi, ki nas s klikom miške nanje privedejo do celotnega članka pod izbranim naslovom. Spletna enciklopedija Wikipedija je prepredena s hiperpovezavami, ki pa so lahko notranje (torej preusmerijo bralca na drugo spletno stran, ampak še vedno znotraj Wikipedije) ali pa so zunanje (bralca preusmerijo na drugo spletno mesto). Povečano uporabo hiperpovezav lahko opazimo tudi na blogih, kjer tako imenovana blogorola vsebuje povezave na bloge, ki obravnavajo podobno tematiko, ali pa na bloge avtorjevih prijateljev oziroma drugih uporabnih spletnih mest.

Več kot 1.500.000 zadetkov najde spletni iskalnik Najdi.si pri iskanju besedne zveze “kliknite tukaj”. Čeprav oblikovalci spletnih strani prisegajo na čim bolj povedne hiperpovezave, pa v spletnih besedilih pogosto zasledimo hiperpovezave, kot npr. tukaj, tu, tule. Z vidika pragmatike so to kazalniki oz. deiksi, v danem primeru prostorski, saj kažejo na spremenljivke v prostoru. Poleg omenjenega primera, ko deiks nakazuje mesto, kamor moramo klikniti, pa zasledimo tudi primere, kjer prostorski deiks že nakazuje mesto, kamor bomo ob kliku preusmerjeni, npr. več fotografij lahko vidite tukaj.V takšnih primerih prihaja do določenega pomenskega odstopanja, saj deiks ne pomeni več dobesedno tukaj v danem kontekstu, ampak nakazuje na drugo spletno mesto.

Branje na spletu se danes zelo razlikuje od linearnega branja, ki smo ga vajeni pri prebiranju knjig ali člankov. Hiperpovezave v besedilu nas lahko vodijo na spletne strani video posnetkov, fotografij, drugih besedil ipd. Nekaj podobnega je najbrž imel v mislih Julio Cortázar pri pisanju svojega romana La Rayuela, ko je bralcu pri zaporedju poglavij prepustil popolno svobodo. Splet pa očitno prinaša tudi v jezik drugačne dimenzije, saj kaže, da so meje med tukaj in tam že skoraj zabrisane. Vse je na dosegu roke oz. klika z miško.

Helena Dobrovoljc, 30. september 2009

V sodobni normativistiki ne ugotavljamo jezikovne norme, kakršno bomo potem zapisali v jezikovnih priročnikih, le v zapisanih knjižnih besedilih, temveč je za ta namen dragoceno tudi spremljanje vsakodnevnih jezikovnih navad v govorjenem jeziku. Pogovorni jezik namreč prinaša jezikovne inovacije, ki jih zasledimo najprej v bolj sproščenih govornih položajih, danes tudi v zapisani obliki večinoma v spletnih forumih in klepetalnicah, ki bodo morda nekoč postale sestavni del knjižnega pisanega jezika. Ob opazovanju sprememb v govorjenem jeziku pa ne naletimo le na množico prevzetih besed, ki jih zmotijo naš jezikovni čut, temveč tudi na zanimivejše globinske premike, ki jih mnogokrat ne opazimo, saj jih dejansko že sami uveljavljamo v govoru in pisavi. Šele ob prebiranju starejše literature ali jezikovnih priročnikov ugotovimo, da je med tem, kar govorimo, in tem, kakor naj bi govorili, razkorak. Zanimiva skupina besed, ki je v glavah govorcev zaživela v novi podobi, so samostalniki moškega spola, ki označujejo določeno živalsko vrsto in se končajo na samoglasnik -a, npr. ara, čivava, činčila, panda. V prevladujoči jezikovni rabi jih ne uporabljajo več kot moškospolskih, kakor je evidentirano v naših normativno veljavnih jezikovnih priročnikih, temveč je ne samo iz govorjenega, temveč že tudi iz zapisanega jezika razvidno, da se vedejo kot samostalniki ženskega spola: »Dveletna čivava z imenom Danka je prišla v Guinnessovo knjigo rekordov kot najmanjši psiček na svetu« (Delo 2004); - »Činčila je zaradi stresa izgubila že polovico teže, kar ogroža njeno življenje« (revija Jana 2007); - »Precej radovednih pogledov in veselih vzklikov otrok sta pritegnili činčila v kletki in ribica v steklenem kozarcu za sladkarije« (Delo 2001).

Nekaj omahovanja - sodeč po gradivu, ki ga ponujajo naši tiskani mediji - pa je deležen oziroma deležna panda, ki se pojavlja v obeh spolih: »Veliki pande so postali sinonim za človekovo ljubezen do medvedje posebnosti« (Delo 2007); - »V Avstriji se lahko pohvalijo s prvim mladičem orjaškega pande, ki se je v Evropi skotil v ujetništvu, in to po naravni poti« (Delo 2007); - »Panda po imenu Gu Gu je v dveh letih ugriznila že tri turiste« (Dnevnik 2009).

Tudi ob sprehodu po ljubljanskem živalskem vrtu boste lahko na kletki s papigami opazili napis rdečetrebušasta ara in zelenokrila ara.

Sprememba, ki jo je verjetno spodbudila težnja po poenostavljanju jezikovnih zgradb, ki jo v navedenem primeru zaradi podobnosti z ženskospolskimi samostalniki lahko pojasnimo, je postopoma in potihoma prešla v kolektivno navado. Ob posodabljanju naših jezikovnih priročnikov je zato spremljanje tovrstnih inovacij v govoru kljub omejenim možnostim in pomanjkanju gradivskih virov govorjenega jezika nespregledljivo in bistvenega pomena.

Treba pa se je zavedati, da vse, kar zasledimo v jeziku in kar ni v skladu z določili normativnih priročnikov, ni rezultat jezikovnega razvoja, temveč pogosteje posledica nepazljivosti. Zato se ob jezikovnih zgradbah, kakršna je na primer ob aktualnem košarkarskem prvenstvu pogosto slišana»podaja Boštjan Nahbarja«, kar mirno zdrznite in ostanite pomirjeni: ne gre za jezikovno inovacijo, temveč za neustrezno izražanje vnetega športnega komentatorja.

Mija Michelizza, 16. julij 2009

Nove besede nastajajo verjetno bolj pogosto, kot bi si mislili. Včasih tega niti ne opazimo, spet drugič pa se tega zavemo, ker se nam zdi kakšna nova beseda zanimiva ali pa je ne razumemo. Znano je, da nove besede nastajajo iz drugih, že uveljavljenih (na primer iz besede splet je nastalo spletišče), lahko pa nastanejo iz besedne zveze (na primer iz besedne zveze bakrena doba je nastal pridevnik bakrenodoben). Nova poimenovanja dobimo tudi s tvorbo novih stalnih besednih zvez (na primer prašičja gripa). Vsa ta poimenovanja nastajajo včasih zaradi novih pojavnosti, v slengu na primer pa zaradi igrivosti v jeziku (bajla za biologijo ipd.).

Čisto poseben postopek, diametralno nasproten zgoraj omenjenim, pa je pomenotvorje. Vzrok zanj je ekonomičnost v jeziku. Gre za postopek, ko že ustaljene besede pridobivajo nove pomene. Tako noga ne pomeni samo okončine, ampak označuje tudi noge mize, stola ali postelje. Poleg glave pa danes nogo zasledimo tudi v elektronskem dokumentu, kamor navadno vnašamo številke strani. In prav razvoj novih tehnologij je povzročil razmah pomenotvorja. Ključek ni več samo majhen ključ, ampak že nekaj časa označuje majhno prenosno pomnilniško napravo, ki gre kakor ključek v vsak žep. V okolju, v katerem živimo, je bolj verjetno, da bomo z izrazom miška označevali napravo za uporabo računalnika, kot pa da bi se beseda nanašala na majhnega sesalca z dolgim repom. Tudi miške iz kvašenega testa so aktualne bolj ko ne le enkrat letno, ob pustu. Povezave, okna, zavihki in piškotki so pogosto del deskanja oz. brskanja po spletnih straneh. Če smo dovolj tehnološko podkovani, lahko brez težav na spletno stran prilepimo tudi kako fotografijo, in če bomo na spletni enciklopediji Wikipediji iskali kakšne informacije oz. jo bomo želeli celo sami soustvarjati, bomo naleteli na izraze, kakršna sta na primer peskovnik in škrbina, uporabniki Facebooka pa bodo svojim prijateljem z veseljem kaj napisali na njihov zid ali si ogledali njihov profil. Zanimivo je, da nove pomene na spletu pridobivajo tudi besede, ki so že skoraj potonile v pozabo, torej besede, ki jih že v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) lahko najdemo z oznako star. Gre za izraze, kot so: dveri, duri ipd. Nov pomen je na spletu pridobila tudi beseda portal, ki je v spletno besedišče prišla iz drugih strok. V SSKJ namreč ta termin poznajo v arhitekturi, v gradbeništvu ter v gledališki terminologiji.

Pomenotvorje je torej v novejšem času pogost postopek, na katerega jezikoslovci ne smemo pozabiti. Res pa je, da je nove pomene že uveljavljenih besed, četudi s pomočjo novih tehnologij, težje iskati kot nove besede in se je zato treba nekoliko bolj potruditi.

Helena Dobrovoljc, 27. junij 2008

Ste kdaj pomislili na to, kako bo internet z vsemi spletnimi storitvami, ki jih ponuja, spremenil naše jezikovne navade in posledično tudi jezik nasploh? In - kako se bo sodobno jezikoslovje odzvalo na spremembe, ki jih bo ta globalni medij prinesel tudi v slovenski jezikovni prostor?

Posebnosti rabe jezika v elektronskih besedilih so deloma že opisane, niso pa sistematično spremljane. Kot v drugih nestandardiziranih jezikovnih zvrsteh niso normirane, kar pomeni, da jih ne usmerjajo zanj posebej ustvarjena pravila, temveč se porajajo spontano. Kljub popolni odsotnosti institucionalnega usmerjanja, kljub temu da se ga uporabniki ne »učimo« organizirano, temveč individualno in samoiniciativno, in kljub velikemu številu inovativnih jezikovnih prvin, katerih razumevanje je prepuščeno naslovnikovi iznajdljivosti, vsak dan sproti dokazujemo, da se je tudi v tem kodu mogoče učinkovito sporazumevati. Uporabniki deloma sledijo jezikovnim normam in te idealne vzorce dopolnjujejo s posnemanjem aktualnih jezikovnih vzorcev drugih govorcev. Praviloma je ta jezik manj formalen. Lastnosti jezika e-poštnih sporočil, SMS-jev, spletnih forumov … postanejo družbeno opaznejše, ko jih je treba ovrednotiti. To je ena od nalog normativistike, jezikoslovne panoge, ki se ukvarja z normiranjem knjižne jezikovne zvrsti oziroma ki skrbi za ustaljevanje živega jezika. Normiranje teh jezikovnih inovacij postane zanimivo v trenutku, ko začnejo te vplivati na standardizirani jezik, tj. jezik, v katerem pridobivajo naši otroci nova znanja, v katerem so zapisana navodila za priklop nove kosilnice za travo in v katerem je na ovitku čokolade zapisano opozorilo o vsebovanih alergenih. Bodo prvine novomedijskega jezika prodrle tudi na ta jezikovni vrt, skrbno negovan in zalivan?

Če se razgledamo po aktualnih knjižnih besedilih tiskanih medijev, so v njih v posameznih fragmentih že vidne prvine elektronskih sporočil, kot so kratkost sporočil, okrajšanost besed in besednih zvez ter povedi, izpustnost in neformalnost: prireditev Mariborski 5eroboj (Delo 2007); protipravno razkrinkovanje osebnih podatkov (btw - to prava literatura tudi je) … (Delo 2007). Ali: Zakaj bi se zapletali z odločitvami o tikanju ali vikanju naslovnika oziroma razmišljanju o odnosu do naslovnika nasploh, če pa sporočilo lahko končamo z nezaznamovanim brezosebnim komunikacijskim obrazcem lep pozdrav, bodisi v polni obliki bodisi kot kratico (lp ali LP) - ta od tvorca zahteva najmanj napora: Kaj bi čakali, saj so prazniki. lp, Vika (Jana 2007); Zahvaljujem se za sodelovanje Lp Ali Žerdin (Mladina 2006).

V prihodnje lahko pričakujemo nadaljevanje in stopnjevanje te težnje, v kar nas usmerjajo tudi zgodovinske izkušnje z jezikovnimi spremembami: v preteklem stoletju je norma knjižnega jezika pod vplivom političnih in družbenih sprememb ter tehnološkega napredka, ki je skrajšal čas od »iznajdbe« besedila do njegove javne objave, postala manj prestižna in odprta tudi za jezikovno rabo nekanoniziranih piscev. V procesu, ki se je razvijal skozi desetletja, smo našli načine, s katerimi iščemo točke ravnovesja med prestižnostjo ustaljenih jezikovnih zgradb, normiranih s predpisom, in raznolikostjo jezika marginalnih kulturnih okolij. Med slednje v tem trenutku umeščamo tudi jezik, ki se uresničuje v novomedijskih besedilih. Do katere mere bo ta vplival na knjižnega, bo pokazal čas. Dejstvo je, da ga lahko razumemo - po Bahtinu - kot centrifugalno silo, ki vpliva na heterogenost knjižnega jezika. Mrežno govorico moramo v jezikoslovju zato sprejeti kot velik izziv zlasti v smislu pospešene dinamike spremljanja jezikovnih sprememb in novosti ter slogovnih raznolikosti v našem jeziku.

Nataša Jakop, 5. maj 2009

Členki so najmlajša besedna vrsta. Primere besed, ki jih danes štejemo k členkom, najdemo že v Bohoričevi slovnici (1584), npr. nej, kakupak, tudi, gviʃhnu, vendar so členki svoje mesto med samostojnimi besednimi vrstami dobili šele leta 1976 v slovnici Jožeta Toporišiča, v slovarju pa še kasneje, tj. v Slovenskem pravopisu leta 2001. Slovničarji so jih pred tem v glavnem uvrščali k prislovom. Tako je tudi v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970, 1975, 1979, 1985, 1991). Izraz »členek« je v preteklosti pomenil nekaj drugega kot danes. Z njim so se v Janežičevi (1876) in Breznikovi slovnici (1916) označevale vse nepregibne besedne vrste, tj. prislovi, predlogi, vezniki in medmeti, kasneje, od četrte izdaje Breznikove slovnice (1934) dalje pa so bili tako označeni nekateri deli besed (le, ga, si, -koli, -da).

V učbenikih za slovenščino v osnovni in srednji šoli so členki ustrezno obravnavani med samostojnimi besednimi vrstami in pri pouku ne bi smeli biti posebno huda nadloga, saj z njimi ni težav, povezanih s sklanjanjem, določanjem spola ipd. Členki so namreč že po definiciji nepregibna besedna vrsta. Morda imajo šolarji nekaj težav, ko morajo pokazati znanje v ločevanju členkov od prislovov, saj sta obe besedni vrsti nepregibni. Pri tem jim je lahko v pomoč spoznanje, da imajo prislovi vedno svojo vprašalnico in opravljajo v stavku vlogo prislovnega določila, npr. kje? (tu, doma), kdaj? (zdaj, poleti), kako? (lepo, prijazno), zakaj? (zato, zanalašč), medtem ko se po členkih ne moremo vprašati in zato členki tudi niso stavčni členi (baje, najbrž, zagotovo, itak, le, tudi, pravzaprav). Njihova vloga v jeziku pa nikakor ni nepomembna. Moči posameznega členka se hitro zavemo, ko ga kdaj v čustveni napetosti, nekontrolirano in neprevidno vtaknemo v poved in potem izrečeno obžalujemo, ker smo povedali več, kot smo hoteli. Na sporočilo Danes bom moral v službi malo podaljšati se lahko odzovemo na več načinov, npr. Prav, bom šla sama v trgovino ali pa Prav, bom šla pač sama v trgovino, vendar smo v drugem primeru razkrili tudi delček svojega vrednotenja dogodka.

Preučevanje funkcijske raznovrstnosti členkov je zahtevno in zapleteno, saj jih je treba vedno opazovati v (širšem) kontekstu. To lepo ponazarja členek že, ki ima v Slovarju slovenskega knjižnega jezika zapisanih več kot 30 pragmatičnih funkcij, razvrščenih v kar 17 pomenskih razdelkov.

Mija Michelizza, 1. april 2009

Ena bistvenih značilnosti svetovnega spleta je njegova interaktivnost, ki predstavlja nekakšno uravnavanje cele palete razlik med pošiljatelji in prejemniki. Uporabnik ima torej možnost, da aktivno sodeluje pri nastajanju spletnih vsebin, čeprav ni urednik oz. oblikovalec spletnih strani. Interaktivnost je bila eden izmed močnih argumentov za to, kako lahko svetovni splet pomaga izboljšati demokracijo. Prav zaradi tega je zanimiva tudi z jezikoslovnega stališča, saj skoraj vsakomur dopušča, da javno (so)oblikuje besedila. Povsem brezplačno si lahko vsakdo ustvari uporabniški račun za svoj blog oz. spletni dnevnik, na katerem objavlja svoja mnenja, prepričanja, doživetja; na straneh spletnih forumov lahko sodeluje v najrazličnejših debatah ali pa komentira novice na spletu in še mnogo drugega. Tudi jezikoslovci smo pred velikim izzivom, saj imamo na voljo več gradiva kot kdaj koli prej.

Veliko spletnih uporabnikov za sodelovanje na spletu izkorišča možnost anonimnosti pri komuniciranju z drugimi sodelujočimi, kar pa je tudi vzrok, da se med seboj vsi tikajo. Registrirani uporabnik Baldrick je npr. uporabniku Hanziju v članku spletnega Dela (http://www.delo.si/clanek/75347) z naslovom »V Moskvo pošiljamo godalni kvartet Quartissimo« napisal: torej meniš, da je bil dosedanji ključ za izbiro zmagovalca v redu, saj se je to poznalo na rezultatih. 20-letni študent, denimo, v realnem življenju najbrž ne bi tikal gospoda pri 50. letih, v virtualnem svetu pa je to mogoče. Na večini spletnih strani je tikanje nenapisano pravilo, soustvarjalci najbolj znane spletne enciklopedije Wikipedije pa so takšno pravilo zapisali črno na belem in med njimi velja, da se med seboj v pogovornih oknih tikajo, računalnik pa se na uporabnika obrača z vikanjem. Uporabnik spletne enciklopedije Wikipedije Miha pojasnjuje: MMG: na pogovornih straneh se tikamo in tudi vandali ter novinci niso nič manj vredni od bolj uveljavljenih uporabnikov, da bi nas le-ti morali vikati (http://sl.wikipedia.org/wiki/Wikipedija:Pod_lipo/Arhiv-2008-07-27, MMG = mimogrede). Vikanje sicer zasledimo tudi na nekaterih moderiranih forumih (npr. Med.Over.Net), kjer oseba (ki je navadno predstavljena z imenom in priimkom) odobri oz. zavrne poslani komentar. Moderatorja uporabniki zelo pogosto vikajo tudi zaradi dejstva, da je pri njem razviden poleg imena in priimka tudi njegov naziv (dr. med., mag. itd.).

Vemo, da je razmerje med vikanjem in tikanjem v različnih jezikih (in kulturah) različno, nekateri jeziki vikanja sploh ne poznajo. Povsem mogoče je, da bi se tudi pri nas prevlada tikanja nad vikanjem v virtualnem svetu preselila še med odnose v realnosti, po drugi strani pa nas ne bi smelo presenetiti, če bi se na spletu kar naenkrat pojavilo že davno pozabljeno onikanje. Splet je nepredvidljiv, spreminja in dopolnjuje se iz minute v minuto, število njegovih uporabnikov pa iz dneva v dan dobiva nove razsežnosti.

Nataša Jakop, 11. marec 2009

Nedavna raziskava o upoštevanju pravopisnih pravil pri spletnem sporazumevanju je pokazala, da uporabniki spletnih forumov presenetljivo pogosto zapišejo iz tujih jezikov prevzete besede v podomačeni (poslovenjeni) obliki, npr. mobing (mobbing), džoging (jogging), rotvajler (rottweiler), tim (team), dizajn (design), Toskana (Toscana). S tem seveda ni nič narobe in je celo v skladu z usmeritvijo pravopisnih pravil slovenskega jezika. Splošno pravilo o zapisovanju prevzetega občnega besedja namreč pravi, da se v slovenščini večina prevzetih besed pisno podomačuje, izgovorno, oblikoslovno in skladenjsko pa se podomačujejo vse (Slovenski pravopis 2001, 164. člen). V javnosti včasih naletimo na zmotno prepričanje, da slovenjenje prevzetih besed vsiljujejo jezikovnim uporabnikom jezikoslovci. Spontana, od lektorjev nenadzorovana pisna komunikacija na spletnih forumih dokazuje ravno nasprotno. Pisci sami težijo k temu, da bi prevzeto besedje uporabljali čim bolj »po domače«. To dokazujejo zlasti zapisi novih prevzetih besed, ki jih v slovarjih (še) ni, pa jih jezikovni uporabniki prej ali slej prilagodijo lastnostim slovenskega jezika. Ponazorimo z besedo piercing/pirsing, ki smo ji sledili v enem od spletnih klepetov.

Tema klepeta je bila napovedana s prevzeto besedo, zapisano v nepodomačeni obliki in v skladu z normo angleškega jezika: piercing. Takoj ko prevzeta beseda zaživi v slovenskih stavkih, se začne pregibati, npr. imam dva piercinga. Ko se to zgodi, pravimo, da je prevzeta beseda že deloma poslovenjena. To lahko pri piscih povzroči nekaj zmede pri zapisovanju. V našem primeru so se v nadaljevanju pogovora pojavile najrazličnejše variante zapisa iste besede; namesto piercing je bilo pogosto napisano peircing, najdemo pa tudi zapise kot pircing, piersing, pearcing ipd. Nato se zgodi pomemben mejnik, ko se nekdo »odloči« za popolno poenostavitev in zapiše besedo v podomačeni obliki: tud jaz imam pirsing v nosu. Zanimivo je, da se v nadaljnji komunikaciji znotraj te teme beseda zapisuje le še v podomačeni obliki. Jezikovni uporabniki torej prej ali slej sami začutijo potrebo po podomačitvi prevzetih besed, ker jim to olajša komunikacijo.

Besedila spletnih forumov so zagotovo zanimivo jezikovno gradivo pri pripravljanju različnih slovarskih priročnikov, saj so bogat vir novih, zlasti slengovskih in žargonskih besed, ter hkrati potrditev o dejanski rabi, ki jo pri določanju jezikovne norme novih prevzetih besed sproti preverjamo.

Ljudmila Bokal, 19. januar 2009

V zadnjem desetletju se med zimskimi športi vse bolj uveljavlja nova oblika smučanja, imenovana freeride. Izraz se je začel najprej pojavljati v različnih športih, zlasti v gorskem kolesarstvu in deskanju na vodi. Skupna značilnost jim je gibanje v naravi, poleg športnega udejstvovanja pa še sproščen, svoboden odnos do nje, kar dokazuje tudi naslednji citat iz Dela (30. marca 2007): »A še bolj deviške so neskončne poljane, zasute s suhim pršičem. Verbier je paradiž za različico smučanja, ki se ji reče "freeride". Ta izraz ne pomeni samo prostega smučanja, temveč vsebuje tudi neki poseben svobodomiseln življenjski slog, neko drugačno estetiko, popolno svobodo, prvinsko zlitje z naravo ...«

Najbolj trdno se je izraz uveljavil v smučanju. Freeride smučarje ponavadi na vrh hriba pripelje helikopter, nato pa drzno iščejo pot navzdol preko strmin, skal, prelomnic, skokov čez kratke stene, pri čemer jih lahko spodbujajo tudi gledalci. To ni alpinistično smučanje, čeprav ga mnogi z njim zamenjujejo. Smučar lahko uporabi tudi desko, takrat govorimo o freeride deskanju, če pa smuči, pa o freeride smučanju. Tu pa izraz že kliče po natančnejši strokovni določitvi. S podobnostjo alpinističnemu smučanju, s freeride deskanjem, freeride smučanjem se izraz freeride cepi vsaj na tri pomene. Enemu temeljnih načel pri terminološkem obravnavanju izrazov, da je najprej treba ugotoviti pomensko polje izraza in nato preiti na izraz sam, je s tem zadoščeno.

Izraz je prevzet iz angleščine. Slovenščina nekatere prevzete besede zlahka vsrka, druge pa manj. Glasovna podoba izraza freeride se težko nasloni na slovenske glasovne snope pojmov. V takih primerih jezik rad oblikuje slovensko sopomenko. Tudi ob tem izrazu se jih je pojavilo kar nekaj. Prosto smučanje, prosti spust, prosta vožnja, smučanje čez drn in strn, smučanje zunaj urejenih smučišč so izrazi, ki se za sedaj rabijo za angleški freeride, vendar se še nobenemu od njih ni posrečilo preriniti v osprednje in na jezikovno obrobje odmakniti druge. Z jezikovnega gledišča je pomensko in skladenjsko še najbolj pripravna zveza prosto smučanje. A raba bo izraze lahko tudi po svoje prečistila in se ob določenem izrazu ustalila. Pomembno je, da bo ta imel jasno določen, prepoznaven in enkraten pomen. Pomen se bo tako leksikaliziral, če bo le tako smučanje še aktualno. A za sedaj o tem ni dvoma.

Pri jezikovnem presojanju take mnogotere izrazne ponudbe imajo pomembno vlogo terminološki slovarji. Ti s slovaropisnimi sredstvi (označevalniki) razčiščujejo pomensko prekrivanje ob sopomenkah, dajo jezikovno in strokovno ustreznim izrazom prednost, manj rabljene pa odmaknejo od jedrnega dela. Kar nekaj strok je popis svojega strokovnega besedja že dobilo. Tudi za smučanje se v Sekciji za terminološke slovarje Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU pripravlja smučarski slovar. Upajmo, da se bo v zgoraj omenjeni izrazni pestrosti našel izraz, ki bo nejasni angleški freeride enoumno nadomestil in bo ustrezno leksemsko razmerje med njimi prikazano tudi v tem slovarju.

Splet je svojevrsten medij, ki omogoča spremljanje dogajanja takorekoč v živo. Pogosto splet primerjamo z radiem, in da ta primerjava ni tako zelo iz trte izvita, dokazuje tudi naslednji komentar: Zelo previdna sem, tolikokrat sem jih dobila po ustih, da petkrat preberem, preden kaj pošljem v eter, saj se za nickom neikka ne skriva nihče, ampak sem za vse bralce svojega bloga oseba z imenom in priimkom (http://www.had.si/blog/2007/11/30/tiskana-blogorola-tudi-v-spletnih-edicijah-tiskanih-medijev/, neikka, 2. 12. 2007 ob 11:35). Že v SSKJ zasledimo razlago besedne zveze poslati sporočilo v eter, označena je s kvalifikatorjem publ. (publicistično), z razlago po radiu. Še pogosteje kot z glagolom poslati se danes besedna zveza v eter uporablja z glagolom iti, npr. 16. 11. 2007 je bila v Delu objavljena vest: V Gledališču Toneta Čufarja na Jesenicah je bila prvič in svečano javno predvajana radijska igra Toneta Čufarja Polom (13. 11.), ki je šla še isti večer v eter. Razlog za to, da je v prvem zgledu, torej v primeru komentarja z bloga, uporabljen glagol poslati, je tudi v tem, da se nanaša na računalniško posredovano besedilo, kjer je glagol poslati tudi sicer dovolj uveljavljen. Pri tej besedni zvezi zasledimo pomenotvorje, torej že uveljavljene besedne zveze dobivajo nove pomene. Iz prvotno predvsem radijskega konteksta gredo očitno danes stvari v eter tudi na spletu.

Preko medmetnega vzklika joj, prejoj, ki izraža tarnanje, obupanost nad nečim, je verjetno nastal lol, prelol (http://mayimbe.blog.siol.net/2008/09/11/vojna-zvezd-in-medijev/, Green street hool, 11. 9. 2008 ob 13:54), s katerim želi avtor podobno povedati, da je stvar vredna ne le smeha, temveč krohota. Lol (oz. LOL) je na spletu pogosto uporabljena kratica, sicer pa izhaja iz angleškega laughing out loud in pomeni glasno se smejati. Z jezikoslovnega vidika je zanimivo zlasti to, da se kratica stopnjuje, česar smo bili v slovenščini vajeni bolj pri pridevnikih in prislovih. Res je, da se presežna stopnja pojavi tudi pri omenjenem medmetu, da medmeti pogosto izražajo razpoloženje in da razpoloženje izražamo tudi s kratičnim lol in verjetno je, da je na tak način tudi prišlo do presežne oblike kratice, ki pa se na spletu ne pojavi zgolj enkrat (prim. iskalnika Najdi.si ali Google). Videti je, da smo priča nastanku nove besedne zveze na spletu, zanimivo pa bo opazovati, ali ji bo uspelo prodreti iz virtualnega sveta.

Zaradi spleta torej nastajajo nove besedne zveze, že uveljavljene pa v novem kontekstu dobivajo nove pomene. Te jezikovne pojave je smiselno raziskovati in beležiti, saj bo splet v prihodnosti prav gotovo imel še večjo vlogo, kot jo ima danes. Svet dejansko stoji na mladih in mladi danes s spletom odraščajo, uporabnikov (tudi aktivnih, ki splet soustvarjajo) pa je vsako leto več.

Med postopki pri vključevanju besedil dnevnika DELO v besedilni korpus Nova beseda (http://bos.zrc-sazu.si) je tudi označevanje delov besedila, ki niso v slovenskem jeziku. Z nekaj dodatnega dela je mogoče za večino označenih iztržkov tudi ugotoviti pripadnost posameznemu jeziku. V tabeli so navedene pogostnosti iztržkov, kot jih je pisec teh vrstic uspel določiti pri besedilih DELA za leto 2007.

Jezikov je 131, kar se morda komu ne bo zdelo veliko, glede na število 6.912, kolikor je na svetu znanih samo živih jezikov, pa vendar vrednost, glede na to, da ima eden najpomembnejših spletnih virov, Wikipedia, prispevke v 253 jezikih, ni majhna. 124 iztržkom jezika ni bilo mogoče pripisati. Primeri so Mondochiwan: ime osebe iz filma Peti element, syntapiens: sintetični človek iz predstave Dragana Živadinova ali Carpe GuiCell: ime slovenskega dueta kitara-čelo.

In kateri jeziki so najpogostejši? Več kot polovica iztržkov je angleških, več kot sto pa je še francoskih, nemških, latinskih, italijanskih, španskih in srbskih oz. hrvaških.

Mija Michelizza, 19. september 2008

Večina slovenskih političnih strank, pa tudi nekateri posamezni kandidati, so v tem predvolilnem času osvežile ali postavile svoje spletišče. Prednost spleta pred drugimi mediji je ravno to, da nudi skoraj neomejene možnosti za interaktivnost. Plakati sicer ostajajo priljubljen način oglaševanja političnih strank, namesto dragih televizijskih reklamnih spotov pa stranke za kampanjo vse bolj izkoriščajo neodvisni, necenzurirani medij – splet. Nekateri kandidati pišejo svoj blog (npr. Žiga Turk, Darko Krajnc …), drugi so bolj aktivni na socialnih mrežah, kot je Facebook (npr. Katarina Kresal, Zmago Jelinčič, Andrej Bajuk, Sašo Peče idr.), pri stranki SD pa so si za interakcijo z volivci podobno socialno mrežo ustvarili kar sami.

So pa na medmrežju tudi spletne strani, kjer politično udejstvovanje ni zaželeno. „Vsi birokrati, administratorji in ostali ki vas skrbi nepristranost Wikipedije PAZITE! Volitve so zopet tik pred zdajci in začelo se je (kaj pa smo drugega pričakovali)?„ so zapisali na pogovornih straneh Wikipedije Pod Lipo. Avtor tega zapisa je imel seveda v mislih vandalizem – neprimerno spreminjanje ali celo odstranjevanje celotnih člankov. V tem času se torej tudi najbolj znana spletna enciklopedija spopada s predvolilnim bojem, zato so zaščitili urejevalne strani nekaterih bolj izpostavljenih politikov (npr. Janeza Janše, Milana Kučana), kar pomeni, da so do nadaljnjega administratorji onemogočili spreminjanje vsebine te strani neprijavljenim uporabnikom.

O interakciji med spletom in tiskom smo v tej rubriki že pisali. Vpliv spleta pa je lahko tudi posreden: v poplavi televizijskih, radijskih in drugih predvolilnih srečanj si različni moderatorji pogovorov za popestritev mnogokrat izposodijo navedke komentatorjev s spletnih strani ali odlomek bloga kot vprašanje za kandidata. Komentar nekega udeleženca interaktivnih spletnih strani pa so prebrali celo na finski televiziji. Na nedeljskih volitvah bomo oddali svoj glas, s komentiranjem v trenutno najbolj dostopnem svetovnem mediju pa svoj glas lahko utemeljimo oziroma agitiramo za izbrano politično opcijo.

Komentarji v stilu „Moj glas imate! Borut edini pravi premier!„ niso na profilih socialne mreže Facebook kandidatov za poslance nič nenavadnega, saj so komentatorji predstavljeni z imenom in priimkom in v večini gre za spodbudne komentarje, pohvale ipd. in četudi se komentatorji ne strinjajo s politiko kandidata, niso žaljivi. Povsem drugačna je slika pri anonimnih komentatorjih na spletnih straneh medijev ali na forumih, kjer po navadi nastopajo pod psevdonimom in nimajo nobenih zadržkov. Tu so pogosti žaljivi komentarji, kot npr. „Ja, pedofilija farjev je eno, homoseksualsnost, swingerstvo ter kurbarija na levosučih pa drugo.„ Marsikje so kletvice, zmerljivke in vulgarizmi samodejno cenzurirani, zato so se morali komentatorji znajti na drugačen način. Uveljavilo se je neke vrste samocenzuriranje: peesda, mu ni pol ku*ca jasno, qurc, drugim se j*be itd. Podobno, kot je zaradi pomanjkanja prostora nastal poseben način zapisa v SMS-sporočilih, so se tovrstni zapisi kletvic začeli pojavljati zaradi prilagoditve na kanal. Prav gotovo pa ne morejo resno računati na daljšo življenjsko dobo, saj gre po eni strani le za modo v jeziku, po drugi strani pa, če se bodo dejansko uveljavili, se bodo tudi tovrstni novi izrazi kmalu znašli na seznamu za samodejno cenzuriranje.

Primož Jakopin, 3. september 2008

Med pogostejšimi samostalniki v leposlovju so pri večini avtorjev zelo v ospredju pomembni in nam vsem ljubi deli telesa kot so glava, oči, roka. V Zbranih delih Cirila Kosmača so roka, glava in oči na prvih treh mestih, pri Ivanu Cankarju pa so oči, roka in glava na prvem, četrtem in devetem mestu. Te besede imajo tudi veliko besedotvorno moč in na tem mestu bodo podrobnejše obravnave deležne samostalniške izpeljanke iz glava, točneje besede na -glavec in -glavka. Če malo natančneje pogledamo v dva spletna vira, v seznam Besede slovenskega jezika, pri njegovem nastanku so imele pomemben delež besede iz časopisa DELO, in v indeks iskalnika NAJDI.SI, ugotovimo, da je besed na -glavec in tudi -glavka kar veliko. Pri prvem viru brez veliko dela ugotovimo, da je -glavcev 98, -glavk pa 51. Pri drugem viru si pomagamo s podatkom o pregibanju: vzemimo, da se samostalniki na -glavec se sklanjajo po 13. paradigmi za moški spol, na -glavka pa po 3. za ženski spol:

m13f-,a,u,a,u,emfi,ev,em,e,ih,ifa,ev,ema,a,ih,ema
in ž3f-,e,i,o,i,ofe,,am,e,ah,amifi,,ama,i,ah,ama.

V zgornji vrstici sta na kratko navedeni pravili v obliki, ki jo razume tudi računalniški program, imenovan po Adamovi boljši polovici. Za vejicami so za vse sklone ednine, množine in dvojine navedena obrazila, ki jih je treba dodati rodilniški osnovi, z – je označena pa kar beseda sama (-glavec-ø, -glavc-a, -glavc-u ...). Z upoštevanjem tudi oblik v sklonih ugotovimo, da je na slovenskem spletu 138 besed na  -glavec ter 59 na -glavka, skupaj s prvim virom pa 173 -glavcev in 70 -glavk. Pri tem so v obeh virih že izvzete tri besede, kjer drugi del zloženke ne izhaja iz besede glava: berglavec, iglavec in orglavec, berglavka, iglavka in orglavka. Celoten seznam si je mogoče ogledati na spletni strani: http://bos.zrc-sazu.si/besede/glavec_in_glavka.html.

In katere so najpogostejše tvorjenke oz. zloženke? Pri moškem spolu si sledijo paglavec (beseda izhaja iz paloglavec, kar pomeni debeloglavca), beloglavec, obritoglavec, triglavec, strsoglavec, strmoglavec, bodoglavec, brezglavec, smrtoglavec, puhloglavec, pasjeglavec, puhoglavec, psoglavec, vodenoglavec, lepoglavec, rumenoglavec, praznoglavec, trdoglavec, svojeglavec in debeloglavec, ki jih je na spletu od več kot 5.000 pri prvem do pribl. 250 pri zadnjem. Tudi pri ženskem spolu seznam najpogostejših ni dolgočasen: trmoglavka, naglavka, črnoglavka, debeloglavka, rumenoglavka, triglavka, vijeglavka, lepoglavka, gologlavka, vrtoglavka, obloglavka, poniglavka, puhloglavka, ščitoglavka, oglavka, rusoglavka, rdečeglavka, dvoglavka, trdoglavka in beloglavka. Spletna pogostnost prve je veliko večja kot pri ostalih, več kot 35.000,  pri zadnji pa pribl. 50. Veliko je živalskih in rastlinskih imen, tudi iz opisa vedenja (vijeglavka), druga pa kažejo, kako zna jezik že prav na kratko v živo zadeti.

Mija Michelizza, 20. junij 2008

Poleg množice informacij, ki jih danes lahko dobimo na spletu, se je v spletni obliki pojavila tudi večina vidnejših slovenskih tiskanih medijev (na primer Delo, Dnevnik, Večer, Mladina, Mag itd., svoje spletne strani pa recimo nima dnevnik Slovenske novice), na spletu pa zasledimo tudi knjige, članke iz znanstvenih revij in slovarje, ki so bili najprej objavljeni v tiskani obliki. Vendar je strah, da se bodo morali knjige in tiskani mediji umakniti elektronskim izdajam, odveč … to dokazujejo pojavi v obratni smeri, torej besedila, ki s spleta prehajajo v tiskano obliko. Tako se je na primer lani pojavil prvi blogarski časopis Blogorola z objavami avtorjev blogov, ki so v to privolili. V knjižno obliko pa prihajajo blogi na primer prek natečaja Multimedijskega centra RTV Slovenija in Vala 202 za najboljšo poezijo ali kratko prozo. V tiskani obliki naj bi v sicer nekoliko okrnjeni obliki luč sveta ugledala celo spletna enciklopedija Wikipedija (v nemščini), s spleta se je najprej v bolj klasično elektronsko nato pa še v knjižno obliko preselil tudi spletni slovar Razvezani jezik – prosti slovar žive slovenščine. Nekatere raziskave so celo pokazale, da se knjige, ki so v celoti prosto dostopne na spletu, v tiskani obliki prodajajo bolje kot tiste, ki te ugodnosti spletnim uporabnikom ne nudijo.

Če so prehodi celotnih besedil s spleta v tiskano obliko še razmeroma redki, pa smo se na izvorno spletne segmente besedil v tisku že kar navadili; in če nam še pred dobrim desetletjem ni bilo prav nič samoumevno, da lahko pisma bralcev pošljemo na primer na e-naslov pisma@delo.si, pa so se danes spletni in e-poštni naslovi vpletli tudi v besedila člankov, (malih) oglasov, reklam ali celo v glavo časopisa, na vrh ali na dno vsake strani. V tiskani izdaji marsikaterega časopisa lahko zasledimo tudi spletne komentarje člankov, objavljene so različne spletne ankete, pogosto na koncu članka zasledimo tudi povezavo na dotični članek v spletni obliki, kjer je mogoče pustiti komentar, novinarji pa nas v zadnjem času opozarjajo tudi na videovsebine na spletu. Morda tiskane izdaje pri nas še premalo izkoriščajo to interakcijo s spletom kot virom aktualnih in vedno svežih novic, fotografij in videoposnetkov ali pa kot virom bolj poglobljenih informacij, ki ob nastajanju časopisnega članka zagotovo nastanejo. Prav tako bi lahko mediji bolje sodelovali z blogarji, vendar pa je na tem mestu treba opozoriti na avtorske pravice. Splet namreč postaja bogat vir raznovrstnih informacij (od besedilnih prispevkov, fotografij pa do videovsebin), vendar moramo, če jih želimo uporabiti, vedno pridobiti dovoljenje avtorja.

S spleta pa smo zaradi novih stvarnosti prejeli tudi veliko novih besed (blogati, brskalnik, googlanje …), že obstoječe besede na spletu dobivajo nove pomene (forum, prilepiti (fotografijo), prebrskati …), spreminja se tudi način tvorjenja novih besed (v tej rubriki smo na primer že omenjali t. i. DvoZačetnice), v besedila prehajajo tudi znaki, ki se prej niso pojavljali oz. so bili zelo redki (npr. # ali @), ločila spreminjajo svojo vlogo (npr. pika v spletnih naslovih je tako levo- kot desnostična, smeški) itd. Tradicionalni mediji in knjige, posledično pa tudi slovenščina, zaradi spleta nikakor niso odrinjeni na rob: če sledijo novim družbenim okoliščinam in se prilagajajo novostim, se preoblikujejo, bogatijo in prispevajo k svojemu ohranjanju.

Primož Jakopin, 27. maj 2008

Eno izmed zanimivih jezikovnotehnoloških vprašanj, ki je prav v zadnjem času deležno večje pozornosti, je oblikoslovno označevanje (angl. part-of-speech tagging ali grammatical tagging). Vsaki besedi v besedilu je treba pripisati ustrezno, navadno šifrirano oblikoslovno oznako, besedi mizami npr. oznako Sžp6: samostalnik  (S) ženskega spola (ž) v množini (p, črka m je namenjena šifri za spol) in šestem sklonu (6). Nekatere besedne oblike imajo samo eno oznako, nekatere pa več, gori lahko nastopa v samostalniški (gora), glagolski (goreti) ali prislovni (gori) vlogi. Vsakemu paru (besedna oblika, oblikoslovna oznaka) potem pripade ustrezna lema ali osnovna besedna oblika, pri besedi mizami je lema miza; samostalnikom npr. pripade oblika v prvem sklonu ednine, glagolom nedoločnik in tako naprej. Prav zaradi besednih oblik z več oznakami problem oblikoslovnega označevanja ni lahek in popolnoma rešljiv – strojni označevalniki, ki dosežejo več kot 90-odstotno zanesljivost, se pravi da se ne zmotijo pri več kot le vsaki deseti besedi, so že kar dobri.

V besedilih navadno ne pišemo naglasov in je tako brez sobesedila velikokrat težko določiti, katero lemo ima najdena beseda; če imamo na razpolago tudi oblikoslovne oznake, pa je problem lažje rešljiv. Primer sta predlog brez in rodilnik množine od samostalnika breza, ki se oba enako pišeta. Koliko pa je npr. takih ali drugačnih? V vzorcu iz časopisa DELO za leto 2007, dolgega približno 19 milijonov besed, se beseda brez pojavi 15.691-krat. Od tega le sedemkrat v samostalniški vlogi: belih brez (5), vitkih brez (1) ter gabrov in brez (1); vse drugo so predlogi. In katere besede se najpogosteje vežejo z brez? Enajst zvez se pojavi več kot stokrat: brez težav (407), brez dvoma (318), brez večjih (182), brez njega (142), brez tega (138), brez njih (115), brez nje (111), brez meja (111), brez soglasja (105), brez možnosti (104) in brez poraza (103). Pri tretji najpogostejši zvezi je v ospredju premagovanje problemov: brez večjih težav (66), brez večjih pretresov (16), brez večjih zapletov (14), brez večjih napak (7) in brez večjih pomislekov (6).

Poglejmo si za konec še za oblikoslovno označevanje eno težjih povedi, kratek, a znamenit stavek Gori na gori gori. Za prvo besedo je zaradi velike začetnice mogočih kar 11 oblikoslovnih oznak: A, Sže3, Sže5, Sžd1, Sžd4, Iže3, Iže5, Ime1, Ime4, Gce in Gbe. Tu smo prislov označili z A, ime z I, glagol v sedanjem času z G (če je krajšava za tretjo osebo ednine) oziroma GV za velelnik. V vlogi imena Gori ne nastopa samo v ženskem sklonu, ampak tudi v moškem, ker se tako imenuje rojstni kraj Josifa Visarionoviča Džugašvilija. Besedica na je spet lahko velelnik v drugi osebi ednine, predlog, ki se veže ali s četrtim ali s petim sklonom, lahko je tudi medmet (Na, pa smo tam!). Zanjo imamo torej 4 mogoče oznake, za gori z malo začetnico jih je pa spet sedem. Če vse zmnožimo skupaj (11 x 4 x 7 x 7), dobimo kar 2156 različnih načinov za označitev te povedi. Vsa teža problema bo še bolj jasna če stavek podtaknete spletnemu programu za prevajanje, najprej iz slovenščine v angleščino, potem pa dobljeno še nazaj v slovenščino!

Mija Michelizza, 18. april 2008

Z razmahom interneta in z nekaterimi programskimi jeziki se je iz angleško govorečega okolja tudi v slovenščini razširil pojav, ki bi ga lahko poimenovali DvoZačetnice (angl. BiCapitalization, tudi CamelCaps).

DvoZačetnice v slovenščini niso nekaj povsem novega, saj jih poznamo že pri zapisovanju kemijskih formul, kot npr. NaCl, pri kraticah, npr. za Bosno in Hercegovino (BiH), zasledimo jih tudi v neslovenskih priimkih (DiCaprio, McCarthy, McEwen, McPherson …) in iz njih izhajajočih stvarnih imenih, kar nas privede do vseprisotnega McDonaldsa in izdelkov, ki jih ta ameriški gigant ponuja (McChicken, McNuggets, McToast).

Želja po večji prepoznavnosti sili snovalce k inovativnosti tudi v zapisu: z namenom presenetiti, šokirati potrošnika oziroma uporabnika, da si bo podobo imena vtisnil v svojo podzavest, pa je zagotovo razlog, da so največji razmah DvoZačetnice doživele v gospodarstvu, pri poimenovanju najrazličnejših podjetij, korporacij in družb (npr. MasterCard nosi takšno ime že od leta 1979, kasneje zasledimo še ThinkPad, PlayStation, DaimlerChrysler, EasyJet …), blagovnih znamk (fotoaparati PowerShot), danes tudi pri imenih spletnih portalov (YouTube, MySpace, LinkedIn …) in računalniških programov (PowerPoint) in v železniškem prometu (InterCity, EuroCity, InterRail, EuroDomino). Vse pogosteje zasledimo takšna poimenovanja tudi v športu (npr. kolesarska dirka ProTour, tekmovalni razred MiniKart, robotska različica olimpijskih iger RoboCup) in še kje.

V sodobni slovenščini je – podobno kot v angleščini – vedno več tako zapisanih poimenovanj za podjetja (ProHolding, KekoOprema, SloVino, ViTel, Hermes SoftLab, združenje DrogArt …). Zanimivo je, da so tovrstni zapis še najbolj hitro in z največjo mero inovativnosti pri nas sprejeli različni umetniki.

Nekateri so zgolj združili dve različni oz. dve enaki besedi (ČutiMe virtualno oz. zbirka NajNaj), drugi so poleg prve še eno od črk v besedi zapisali z veliko začetnico in jo s tem z določenim razlogom poudarili (SpLoščena Slovenija), tretji so združili besedi in z veliko začetnico poudarili zadnjo črko prve besede in prvo črko druge besede, ki sta enaki (kulturno društvo ProstoRož), spet pri četrtih gre za besedno igro, kjer so v dano besedo vključili še eno črko in jo zapisali z veliko začetnico (multimedijski projekt HoroRskop). Na ta način so lahko zapisane tudi tvorjenke iz lastnih imen: npr. SuperMario ali SuperSebo.

V standardni angleščini ta vrsta novih tvorjenk ni preveč dobrodošla. Pri nas se vsaj zaenkrat ta pojav še ni množično razširil, a ga vseeno ne moremo spregledati. Ali gre pri vsem tem za muho enodnevnico ali kaj več, bomo videli čez čas. Vsekakor pa NeLjubljančan, vzdevek sodelujočega uporabnika na spletni strani delo.si, in podobne DvoZačetnice vsaj zaenkrat nimajo prevelike možnosti, da bi stopile ob bok normativno priznanemu Neljubljančanu in drugim »Enozačetnicam«.

Helena Dobrovoljc, 2. april 2008

S prejšnjo kolumno smo s pomočjo korpusa Nova beseda (http://bos.zrc-sazu.si) in besedil časnika Delo osvetlili vpliv družbenega dogajanja na spremembe v jezikovnem besedišču v preteklih letih ob besedah cunami in tajkun. Tokrat pa pozornost usmerjamo na bližnjo preteklost: o e-tvorjenkah smo v tej rubriki že pisali. Leto 2007 pa je prineslo tudi vstop v schengensko ali šengensko območje oziroma uvedbo šengna. Schengen je ime luksemburške vasice med Nemčijo, Francijo in državami Beneluksa, kjer so leta 1985 podpisali schengensko konvencijo. Slovensko časopisje je sprejelo obe zapisovalni varianti: pisno podomačitev le v besednem izglasju (schengenski) in pa tudi povsem poslovenjeni zapis (šengen in šengenski). Odločitev za popolno podomačitev mora biti odraz presoje, da je podomačeni zapis v rabi uveljavljen do te mere, da njegova raba ne povzroča nesporazumov in sporočanje ni nerazumljivo. Čeprav odločitev za fonetični zapis ne sme biti prenagljena in posplošena na vse jezikovne novosti, je v večini primerov povsem legitimna. Pri samostalniku šengen jo utemeljuje razlika med Schengnom, tujim zemljepisnim imenom, pisanim z veliko začetnico, ki ga v slovenščini ne podomačujemo, in šengnom, zapisanim fonetično in z malo začetnico; nastala občnoimenska beseda je dobila pomen 'prehod evropske meje', kar govori v prid podomačitvi: Za drugo fazo šengna pa bodo morali zgraditi nov potniški terminal z vso infrastrukturo, kjer bodo uredili prometne tokove. (Delo 2004)

Drugo je vprašanje zapisovanja pridevnika v besedni zvezi, npr. schengenski standardi, schengensko območje, schengenska meja. V slovenščini so izlastnoimenski pridevniki na -ski podomačeni navadno v izglasju, saj so končni soglasniki ali soglasniški sklopi podstave ob dodajanju obrazila podvrženi glasovnim premenam, npr. palatalizacijskim (New York – newyorški): Čas, ki določa Ashevo razmišljanje v Svobodnem svetu, opredeljujeta dva datuma: 9. 11. 1989 in 11. 9. 2001. Na prvega je padel Berlinski zid, na drugega newyorška dvojčka. (Delo 2006).

Včasih pa se posamezni pridevniki podobno podomačijo tudi v podstavi, npr. v francoskem mestu Marseille izdelujejo čudovito marsejsko milo. Pri tem je pridevnik marsejski v veliki večini zapisan fonetično, skoraj nikoli pa marseillski: Deklica, ki je prišla k hiši v škatli za marsejsko milo, je pri Sommersovih deležna najboljše vzgoje in zatrjevanja, da je, kljub vranje črnim indijanskim lasem, angleške krvi. (Delo 2004). Takih primerov je kar nekaj, npr. pridevnik, ki ga tvorimo iz lastnega imena Bordeaux, je pisan bordeaujski, dopuščena pa je tudi podomačena dvojnica bordojski: Francoski vinogradniki z zadovoljstvom opazujejo trte šampanjca in beaujolaisa, toda poznavalci napovedujejo, da bodo kljub uspešni letini cene bordojskih vin letos višje kot ponavadi. (Delo 2000). Podobno je pri Dachauu: čeprav je v Slovenskem pravopisu 2001 normiran le zapis dachavski, se v Delu pojavljata oba zapisa, tudi bolj podomačeni: Panika, ki je nastala spomladi 1948, ob prvem dahavskem procesu, ko je bilo enajst ljudi obsojenih na smrt in deset tudi usmrčenih, je za pol stoletja zaznamovala literarno produkcijo. (Delo 2005).

Le redko pa je po domače, fonetično, zapisan tudi začetek besede, čeprav so pridevniki nastali iz besed ali nastopajo v zvezah, ki so temeljno zaznamovala človeško zgodovino ali pa jih pogosto srečujemo v vsakodnevnem življenju. V zvezah weimarska republika, wimbledonski turnir, greenwiški časovni pas, worcesterska omaka, za katere veljajo zgoraj navedene lastnosti, se tuja podstava ohranja tako v veljavnih normativnih priročnikih, kot tudi v jezikovni rabi. Zato nimamo votergejtske afere ali voterlujske bitke in ne kembriških preizkusov znanja. Vendar v jeziku ne moremo vedno govoriti o logičnih in pričakovanih potekih, možgani namreč dopuščajo tudi nasprotja. Tako se je uveljavil povsem poslovenjeni zapis pridevnika waleški, tj. velški ali valižanski, ki je izpeljan iz zemljepisnega imena britanskega polotoka Wales: »Draguljar kraljev, kralj draguljarjev,« je oznaka, s katero je takrat še velški princ Edvard II. opisal Cartierja, vnuka ustanovitelja ene najbolj znanih draguljarskih hiš Louis-Françoisa Cartierja. (Delo 2007) – Britanci, pa tudi številni drugi Zemljani, so se včeraj spomnili valižanske princese Diane. (Delo 2003).

Za šengensko mejo torej ni nobenih ovir, pri normiranju pridevnika pa bi kazalo počakati na to, kako bodo jezikovni uporabniki pridevnik pisali po krajši časovni distanci, saj v jezikoslovju načeloma ne normiramo oblik, ki jih jezikovni uporabniki ne sprejmejo.

Helena Dobrovoljc, 13. marec 2008

Rubrika »Besede besede besede« je nastala v sodelovanju med časopisno hišo Delo in Inštitutom za slovenski jezik Frana Ramovša Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU. Rezultat že do sedaj tvornih stikov je inštitutski besedilni korpus Nova beseda, katerega temeljni del že od leta 1998 predstavljajo prav besedila časnika Delo. Nova beseda je po enotnih merilih urejena in spletno dostopna (http://bos.zrc-sazu.si) zbirka zvrstno različnih besedil, ki predstavlja enega izmed gradivskih virov za uporabno in teoretično jezikoslovje, kot pripomoček pa ga v težavah večkrat uporabljajo tudi tisti, ki se ukvarjajo s tvorjenjem besedil. V Laboratoriju za korpus slovenskega jezika Inštituta za slovenski jezik korpus vsako leto povečamo z raznovrstnimi besedili, pridobljenimi v preteklem letu. Zlasti publicistični del tega vsakoletnega »prirastka« ponuja aktualen odsev družbenih premikov preteklega leta, razgledovanje po njem pa jezikoslovcem ponuja možnosti za spremljanje kontinuiranega jezikovnega razvoja in sociolingvistično obarvane poglede na nanj. Med prednostmi dela s korpusom so različne iskalne možnosti, ki nam omogočajo, da to besedišče lažje prepoznamo in tipsko opredelimo opažene spremembe. V nadaljevanju navedeni primeri nakazujejo, da ob živahni sociodinamiki na občnoimenski ravni prihaja do pospešenega podomačevanja besedja in novih tvorjenk; slednje nastajajo tudi iz lastnih imen, izražajo pa navadno vrstni pomen ali pripadnost.

Vse do leta 2004, ko je na Šrilanki prišlo do rušilnega popotresnega cunamija, je bil ta geološki izraz japonskega izvora, ki pomeni 'val v pristanišču' pisan le v nepodomačeni obliki tsunami (oziroma celo tsunam): Po ugotovitvah avstralskega seizmološkega centra je kraj potresa približno 50 kilometrov oddaljeno od kraja, kjer je leta 1998 potres pod morsko gladino sprožil veliki val tsunami, ki je odnesel 1600 življenj. (Delo 2001). – Udarec asteroida bi kjerkoli v Atlantiku povzročil tsuname, 100 m visoke razdiralne valove, ki bi uničili več tisoč kilometrov obale na obeh straneh oceana. (Delo 1998).

Dinamika, ki jo je družbena sprememba povzročila najprej v medijskem jeziku, je spodbudila nastanek množice izsamostalniških tvorjenk, ki jih pred tem nismo poznali: cunami je dobil svojo besedno »družino« – poleg zloženke cunamimeter tudi pridevnika cunamijev in cunamijski: Pomočnik generalnega sekretarja OZN za nujno človekoljubno pomoč Jan Egeland se je po katastrofalnem cunamiju v južni Aziji konec decembra najbrž marsikomu zameril, ko je dejal, da zaradi svetovne »cunamijske velikodušnosti« ne bi smeli pozabiti na milijone pomoči potrebnih v Afriki, zlasti v Darfurju na zahodu Sudana. (Delo 2005).

Pravo »naturalizacijo« pa je doživela izposojenka tycoon, angleška priredba japonskega tikoon, naziva za nekdanjega šoguna ali cesarskega namestnika, bogataša, ki je do svojega premoženja prišel na sporen način. Besedo v časniku Delo zasledimo že leta 1999: Kriva naj bi bila menda Sobotna priloga. Po tistem, ko je na podlagi nekaterih pričevanj ugibala, ali ne gre za slovenskega tycoona, naj bi Janković imel velike težave. Menda ga potem dolgo ni hotel sprejeti noben minister. (Delo 1999).

Kasneje postane še aktualnejša, se tudi pisno podomači (tajkun) in je uporabljena večinoma v povezavi z balkanskimi in ruskimi mafijskimi združbami, navadno v zvezah s pridevniki tranzicijski, privatizacijski: Bistvena razlika med Srbijo in drugimi državami na prehodu je nemara v tem, da je Srbija svoje tajkune, kakor v hrvaščini in srbščini imenujejo ljudi, ki so obogateli čez noč, podedovala od starega režima, medtem ko so se drugod rodili po demokratičnih spremembah. (Delo 2004). Pogled v korpus besedil iz leta 2007 pove, da je beseda postala tudi besedotvorno bolj produktivna, moški obliki sledi izpeljana ženska tajkunka, izpeljanki, ki označujeta dejanje (tajkunjenje ali tajkunčenje) in rezultat tega dejanja (tajkunstvo), pa tudi glagol tajkunčiti se: Drugi slovenski kapitalisti pa bodo premislili. Lahko se »tajkunčijo« do onemoglosti: če od dobička ne bodo uživali tisti, ki ga ustvarjajo, bo tak dobiček zelo kratkega diha. (Delo 2007).

Ob nadaljnjem »brskanju« po korpusu postane očitno, da je v našem publicističnem besednjaku, ki dobiva vse pomembnejšo vlogo tudi v procesu standardizacije jezika, precej manj besed, iz katerih izzvenevajo strpnost, skrb za sočloveka in okolje. Z vztrajnim iskanjem pa le najdemo tudi kako táko – slovensko poimenovanje Beethovnove ode, evropske himne, ki smo jo v letu 2007 sprejeli za svojo »radostnico«.

Marko Snoj, 7. marec 2008

Besede so kot ljudje, imajo svoje prednike in potomce, sorodnike in prijatelje. Tako kot ljudje imajo tudi besede svojo zunanjo podobo, ki jo izgovorimo z glasovi, zapišemo s črkami, delimo na zloge, morfeme ali še kako drugače, in notranjo, praviloma mnogo zapletenejšo duševnost, ki jo pri besedah predstavlja njen pomen. Tako kot človeška duševnost ni enoplastna, tako tudi duševnost besede skoraj nikoli ni enopomenska.

V Slovarju slovenskega knjižnega jezika preberemo, da beseda hiša npr. ne pomeni samo »stavba, namenjena zlasti za bivanje ljudi«, temveč označuje tudi ljudi, ki živijo v eni hiši, pomeni torej »družina«, kot je razvidno iz zgleda to hišo že dolgo poznam. Pomeni tudi samo del kmečke hiše, in sicer njen glavni stanovanjski prostor. Lahko označuje ustanovo ali podjetje, ki praviloma deluje pod eno streho, npr. ljubljanska operna hiša ali časopisna hiša Delo. Beseda hiša označuje tudi zunanje ogrodje polža. V različnih zvezah pomeni posebne vrste hiš, npr. javna hiša je sopomenka prevzeti besedi bordel, Bela hiša je ime ameriške predsedniške palače.

Etimološki slovarji nam povedo, katere besede so z našo hišo sorodne, istorodne, od kod izvira in kaj je prvotno pomenila. Sorodne so npr. slovenske besede hišica, hišen, hišnik, hišnica, pohištvo, ohišnica, ki jih lahko pojmujemo kot njene potomce. Istorodne so npr. gorenjska beseda šiša (od tod je ime ljubljanskega mestnega predela Šiška), prekmurska in hrvaška kajkavska hiža, češka chýša, katerih prvi pomeni so enaki prvemu pomenu naše standardne besede hiša. Iz etimoloških slovarjev tudi izvemo, da beseda hiša ni izvorno slovenska, temveč da je kot *hyša prevzeta iz starovisokonemške besede hus, iz katere se je razvila današnja nemška Haus, in ki je istorodna z angleško house ter švedsko hus. Gre za germansko tvorjenko iz indoevropskega korena *(s)keuH- v pomenu »oviti, pokriti«, iz katerega sta drugače tvorjeni še npr. nemška beseda Hütte »koča« in grška keuthos »skrivališče, hlev, bivališče«.

Za domače prijatelje lahko označimo tiste slovenske besede, ki z besedo hiša sicer niso sorodne, pomenijo pa isto ali nekaj zelo podobnega. Če se omejimo le na prvi pomen, so to besede bajta, dom, kajža (ta je na nek poseben način tudi sorodnica besedi hiša), koča, palača, poslopje, stavba, zgradba in še mnoge druge. Njihovo razvrstitev za geselsko iztočnico hiša in razmerja med njimi si bomo v kratkem lahko ogledali v Slovarju sinonimov slovenskega jezika, ki se pripravlja v Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Tuje prijatelje naše besede najdemo v dvojezičnih slovarjih. To so poleg že omenjenih germanskih še npr. italijanska beseda casa, francoska maison, madžarska ház, hrvaška in srbska kuća, ruska dom, albanska shtëpi in mnoge druge, v vsakem jeziku vsaj ena.

Besede pa imajo tudi lažne prijatelje. To so tiste tuje besede, ki izgledajo podobno kot naše, so sorodnega izvora, in zato vzbujajo vtis, da imajo tudi enako vsebino, češ, podobni sva si, celo enak izvor imava, zato gotovo tudi enako misliva. Medtem ko se moramo človeških lažnih prijateljev varovati vsi, so besedni lažni prijatelji zahrbtni sovražniki predvsem prevajalcev in tistih, ki svoja besedila pripravljajo na osnovi tujejezičnega gradiva.

V sporočilih kar nekaj jezikovno slabše ozaveščenih medijskih hiš smo tako v zadnjem času lahko prebrali ali slišali, da bo Srbija uvedla mere proti tistim državam, ki bodo priznale Kosovo. Srbska beseda mera med drugim pomeni tudi »ukrep« in je v tem pogledu lažni prijatelj slovenske mere, ki nima tega pomena. Danes se vse več besedil prevaja iz ali prek angleščine, zato so angleški lažni prijatelji slovenskim besedam tudi najbolj nadležni. Angleško novel ne pomeni »novela«, temveč »roman«; noveli se po angleško reče short story, kar je spet nesmiselno prevajati s kratka zgodba, saj imamo zato že svojo novelo. Angleško pathetic se vedno pogosteje uporablja le še v pomenu »pomilovanja vreden, beden« in je tako lažni prijatelj naši besedi patetičen, ki pomeni samo »pretirano navdušen, pretirano vznesen«. Beremo in slišimo tudi o ultimativnih športih, kar seveda izvira prek lažnega prijateljstva iz angleške zveze ultimate sports. Pri nas se v zvezi s tem pomenom uporablja pridevnik ekstremen, medtem ko se ultimativen nanaša le na ultimat, tj. na »zadnji, svarilni poziv za izpolnitev zahteve v določenem roku«.

Primož Jakopin, 27. februar 2008

Nekatere pridevniške podstave so bolj značilne za leposlovje, jih pa tudi v časopisnem jeziku najdemo kar nekaj. Taki sta npr. svetlo- in temno-, ki ju je v Slovarju slovenskega knjižnega jezika 28, 19 prvih in 9 drugih. Na svetlo- so svetlobarven, svetloben, svetločuten, svetlodlak, svetloglav, svetlogled, svetlogriv, svetlokožen, svetlokril, svetlolas, svetlolist, svetlomoder, svetlonog, svetlook, svetlopolt, svetlordeč, svetlorep, svetlosinji in svetlosten, na temno- pa temnobarven, temnogled, temnolas, temnoličen, temnook, temnopolt, temnopolten, temnordeč in temnozelen. Niso pa seveda vsi enako močno zastopani – če pogledamo, kako so se odrezali v 169 milijonih besed iz desetih letnikov Dela, od 1998 do 2007, vidimo, da je razmeroma pogostih le sedem: temnopolt, svetlolas, temnolas, svetlomoder, svetlopolt, temnozelen in temnordeč. Izkaže se tudi, da jih je na temno- sicer manj, da pa je njihova skupna pogostnost, predvsem po zaslugi najpogostejšega, kar štirikrat večja.

Vsakdanji jezik gre seveda svojo pot, marsikdaj raje v nasprotno smer od bogatenja, ampak kaj prostora za bolj razkošno izražanje pa seveda ostane, tudi v Delu. Tako lahko z besedili iz časopisa zgornjo zbirko pridevnikov po eni strani močno povečamo – s 15 novimi na svetlo- in 16 na temno-, po drugi strani pa ugotovimo, katere barve so rade deležne šibkejših ali močnejših odtenkov. V prvi skupini so svetlokaven, svetlokostanjev, svetlolisast, svetlooranžen, svetloplav, svetlordečkast, svetlorjav, svetlorjavozelen, svetlorožnat, svetlorumen, svetlosiv, svetlotemen, svetlozelen, svetlozveneč in svetločrn. Velika večina se jih res nanaša neposredno na barve, dva na kontrast, eden pa na glasbo za ples. Podobno je pri drugih: temnogozden, temnokostanjev, temnolistnat, temnomoder, temnomodročrn, temnoplav, temnorjav, temnorumen, temnosiv, temnosivokovinski, temnosivorjav, temnosvetel, temnovijoličast, temnovijoličen, temnozelenobel in temnočrn. Barvam so vsaj za silo ušli le trije, daleč najpogostejši izmed vseh pa je temnomoder.

Primož Jakopin, 18. februar 2008

Tehnologija napreduje z velikimi koraki in časi, ko je Blaise Pascal izumil prvi računski stroj, ker se mu ni ljubilo peš pomagati očetu davkarju pri dolgočasnih seštevanjih, so že davno mimo. Pred pol stoletja so se računalniki prvič spopadli tudi z besedilom in danes se da z njimi nad besedami početi, no če že ne vsega, kar bi želeli, pa kar dosti zanimivega. Poglejmo si za primer najpogostejše besedne zveze v DELU za lansko leto.

Povedi so sestavljene iz bolj trdnega gradiva, kot so samostalniki, glagoli in pridevniki, da pa ti držijo skupaj in se zid ne podre že ob prvi sapici, skrbi vezivo iz nepolnopomenskih besednih oblik, kakršni so pomožni glagoli, vezniki, predlogi, prislovi ali zaimki. Najpogostejših deset besed je ravno takih: je (631568), v (539031), in (464039), na (317591), za (273731), da (241645), se (237537), so (212705), ki (204128) in pa (167076) - številke v oklepajih vedno pomenijo pogostnosti, dobljene iz dobre polovice vseh besedil, skupaj 18 milijonov besed. Bolj zanimiv je seveda seznam najpogostejših samostalnikov: leto (88184), del (37379), država (32229), evro (31623), Slovenija (29838), dan (28844), mesto (27172), čas (26465), predsednik (25100) in Ljubljana (23905), kjer pa so pogostnosti že veliko manjše.Tolar je moral tej častni skupini dati slovo, lani je bil uporabljen le še 3351-krat.

Kako pa je z besednimi zvezami? Pri dvojčkih je podobna slika kot pri najpogostejših besedah: se je (57053), da je (45588), ki je (40861), pa je (33613), je v (30440), ki so (27832), da bi (27514), da se (24668),  je bil (24563) in naj bi (21096), zanimivejši pa je seznam prvih dvojčkov, pri katerih je vsaj ena beseda polnopomenska: v Sloveniji (7733), je povedal (5039), milijona evrov (5021), je dejal (4990), v Ljubljani (4785), milijonov evrov (4698), do konca (3783), v okviru (3329), na podlagi (3066) in zakona o (3039). Nekaj jih spada k pogovoru, milijoni evrov pa očitno tudi niso od muh. Zgovoren je tudi seznam najpogostejših dvojčkov, pri katerih sta obe besedi polnopomenski: prihodnje leto (2546), drugi strani (2378), vrstni red (2145), našega dopisnika (1392), zadnjih letih (1311), zadnjem času (1220), Evropske unije (1210), Novo mesto (1194), državnega zbora (1150) in kvadratnih metrov (1142).

Pri trojčkih se je še vedno bolje omejiti na take, ki imajo vsaj eno »trdnejšo« besedo: je povedal, da (1687), v skladu z (1499), v primerjavi z (1390), od našega dopisnika (1390), v zadnjih letih (1300), je dejal, da (1229), po drugi strani (1225), v zadnjem času (1217), v zvezi z (1128) in na drugi strani (1123), pri četverčkih pa tega ni več treba. Tu že ni mogoče več zgrešiti, da so vzeti iz jezika časopisa, ki izhaja vsak dan: glede na to, da (948), za okolje in prostor (876), ne glede na to (768), po drugi strani pa (615), ki se je v (461), je povedal, da je (435), res pa je, da (403), na to, da je (368), na včerajšnji tiskovni konferenci (366), za šolstvo in šport (343), po drugi svetovni vojni (340), dogodki na današnji dan (339), je dejal, da je (315), je povedal, da so (313) in se je izkazalo, da (310).

Ugotovljeno velja še bolj pri peterčkih, kjer so trije sicer res splošni, za bolj tekoč stavek, drugi pa že temeljito v politiki in gospodarstvu: glede na to, da je (287), delo, družino in socialne zadeve (251), Žale: na ljubljanskih Žalah bodo (227), je na včerajšnji tiskovni konferenci (220), ministrstvo za okolje in prostor (210), je na včerajšnji novinarski konferenci (188), za visoko šolstvo, znanost in (179), indeks najpomembnejših podjetij SBI TOP (178), ne glede na to, da (167), ne glede na to, ali (167), za lokalno samoupravo in regionalno (158) in minister za gospodarstvo Andrej Vizjak (148).

Mija Michelizza, 25. januar 2008

„Ali imamo besedo, ki bi opisovala vse, kar pomeni wellness? Svetovljanska, polna življenja in duhovita lady Montagu je na to vprašanje odgovorila z odločnim ne,„ je 15. januarja 2004 pisalo v enem izmed člankov časopisa Delo. Beseda wellness izvira iz angleščine in je tvorjena iz besed „well-being„ in „fitness„. To poimenovanje za sklop zdravstveno-sprostitvenih dejavnosti (masaže, savne, aromaterapije ipd.) in pravzaprav poimenovanje za nov življenjski slog je dandanes tako v slovenščini kot tudi v drugih jezikih sicer prešlo v splošno rabo (najbolj se je uveljavilo v turizmu, kjer potrošnike nagovarja t. i. jezik globalnega komuniciranja), vseeno pa marsikaterega jezikovno občutljivega bralca zmoti predvsem zapis te besede.

Pogosto se citatno poimenovanje wellness uporablja kot nesklonljivi levi prilastek v zvezah wellness storitev, wellness center, wellness ponudba, wellness doživetje ipd., včasih kot desni prilastek, npr. center wellness, hotel wellness, kot samostalnik pa se beseda lahko tudi sklanja, npr.: V ponudbi wellnessa Term Čatež najdete za vsakogar nekaj (Delo, 20. april 2006). Ker so se začele uveljavljati tudi različne vrste wellnessa, beseda ob sebi dobiva tudi vrstne pridevnike (npr. gorski, obmorski in medicinski wellness). Wellness si je že dodobra utrl pot v slovenski jezik, saj ga zasledimo tudi v prenesenem pomenu: Okolje Blejskega jezera pomeni pravi 'wellness' za veslaški šport (Delo, 25. april 2005).

Poleg nekaterih bolj ali manj posrečenih poskusov slovenske ustreznice poimenovanja za wellness (npr. dobrobitje, nadzdravje, dobročutje in zdravilnost) se je razmeroma uspešno uveljavila besedna zveza dobro počutje, za katero pa strokovnjaki trdijo, da ne zajema celotnega pomena poimenovanja wellness, po drugi strani pa je s svojim utrjenim splošnim pomenom sorazmerno premalo specifična. Največ užitkov si lahko obetate v Deželi dobrega počutja: v savnah, plavalnem bazenu, masažnih bazenih ali ob pestrem izboru masaž (Delo, 17. januar 2007). Najbrž prav iz tega razloga slovenskemu poimenovanju pogosto sledi angleška ustreznica v oklepaju: Temeljni načrt je: povečati Grand hotel Palace, zagotoviti zanj razkošje petih zvezdic in ob Palaceovih Termah pridobiti še nov center dobrega počutja (wellness) s prenovljenimi lokali in poslovnimi prostori (Delo, 12. november 2003).

Današnje stanje v slovenskem jeziku kaže, da je trenutno prostora za najmanj dve poimenovanji te nove stvarnosti – wellness in dobro počutje. Podomačena oblika velnes, kot nekakšen kompromis med obema poimenovanjema, se zaenkrat še ni prijela, ne vidimo pa razloga, zakaj se nekoč v prihodnosti ne bi. Tako kot je slovenščina, vsaj zdi se, z lahkoto sprejela vikend (iz angl. weekend) ali fitnes (iz angl. fitness), se bo mogoče kot logični razvoj v jeziku uveljavil tudi pisno poslovenjeni izraz velnes: Turisti, ki naj bi žrli zgolj velnes-žetoni-kokakola-nivea turizem, naj ostanejo ob hotelskem klor-bazenu! (Delo, 20. april 2007), čeprav so se po drugi strani organizatorji kongresa na to temo v nazivu odločili za obliko wellness (zgolj kot zanimivost naj povemo, da je lansko leto potekal že tretjič). Kot uporabniki jezika pa imamo seveda vedno možnost izbire, za katero izmed različic se bomo odločili, in morda prav s tem vplivati na to, katero poimenovanje se bo v prihodnosti dejansko uveljavilo.

Primož Jakopin, 9. januar 2008

Na širokem polju jezika se vedno najde prostor tudi za kak bolj nenavaden poskus, ki še z drugega zornega kota osvetljuje gibčnost in upogljivost našega sporazumevalnega orodja. Sem spadajo tudi lipogrami, besedila, ki namenoma izključujejo eno ali več črk. Primer je roman Gadsby (http://www.spinelessbooks.com/gadsby/01.html), ki ga je leta 1939 napisal Ernest Vincent Wright in v katerem ni niti ene črke e. Ena izmed lepših povedi v njem je: It is today’s child who, tomorrow, will, you know, laugh at our ways of doing things. (v prostem prevodu Današnji otrok se bo, veste, jutri smejal temu, kako mi živimo.)

Črka e je v angleščini najpogostejša, približno za desetino celote je je. Tudi zato ni nenavadno, če se vprašamo, kako mu je to uspelo. ‒  Na tipkovnici pisalnega stroja je ročico tipke E privezal k ogrodju, da je v pisalni vnemi ne bi pomotoma uporabil, potem pa počasi naprej.

Tudi v slovenskem jezika si črka e, skupaj z a, deli prvo mesto; obeh skupaj je približno za petino. Pa vendar je mogoče shajati tudi brez njiju. V časniku Delo vsako leto izide prek milijon povedi in najde se tudi kaka malo daljša brez a ali e. Najdaljša poved brez črke a, iz leta 2006, je dolga kar 122 znakov: Metliški policisti so v ponedeljek odvzeli prostost 48-letniku iz okolice Metlike, ki je v hiši grozil s strelnim orožjem.

Najdaljša brez e, iz istega leta, ima še dva znaka več: Po drugi strani so v Podgorici izpričali dostojanstvo ob dogodkih, ki niso niti najmanj spominjali na »bratsko solidarnost«.

Ob tem so zanimive tudi povedi z velikim deležem posameznih črk. Na vrhu seznama za črko a, prav tako iz Dela, pri čemer so bile upoštevane povedi in naslovi prispevkov z vsaj petimi besedami, je naslednjih pet: Kakšna je vaša mala razvada? ‒ Aretacija zaradi atentata na Haririja. ‒ Za kaj takega nima časa. ‒ Anja in Julia čakata na januar. ‒ Ardječa, armjena, arjava in aranžna.

Vse so lepo berljive, nekaj je bolj splošnih, zadnja pa je nezgrešljivo dolenjska. Hitrejšo stavčno melodijo najdemo pri vrhu seznama za črko e: Iztekel se je teden Evrope. ‒ Veseli december letos brez nesreče? ‒ Nisem rekel ne bele ne črne. ‒ Nebesa sicer ne prenesejo gneče. ‒ Ne gre pa prezreti še ene spremembe.

Helena Dobrovoljc, 6. december 2007

Še do nedavnega je veljalo, da so jezikoslovje in sorodne humanistične vede v družbi avtonomne, da je politične in korporacijske in neoliberalne težnje z zahtevami po tržnosti in utilitarizmu ne bodo dosegle. Kljub temu pa te vse pogosteje segajo tudi na tista področja posameznikovega življenja, kamor jih pravzaprav nočemo spustiti in tudi ne upoštevati. Eno od teh je tudi področje jezika. Jezik je organizem, ki ga oblikuje nezavedno vplivajoče izročilo, po drugi strani pa je odraz človekovega ustvarjalnega razuma. Moremo ga uporabljati nepredvidljivo, protislovno, igrivo, pa nas sogovorec ali poslušalec razume brez posebnega pojasnjevanja. Prav zaradi neštetih možnosti izražanja je delo tistega, ki ga želi opisati, torej jezikoslovca mnogokrat podobno kolumbovskemu iskanju še neodkritega. Jezikoslovec namreč ni izumitelj. Prvo pravilo njegovega dela je, da ne sme uveljavljati inovacij, ne da bi zanje našel potrditev v rabi. In obratno: ne sme uveljavljati tistega, česar v rabi ni. Kar seveda pomeni, da ne ustvarja novih besed, temveč jih lahko le zabeleži – in ko jo govorci resnično sprejmejo – zapiše v slovarju ali priročniku. Skratka, normira besedo, njen zapis, in na osnovi različnih načinov rabe opredeli njen pomen.

Naravni jezikovni razvoj je v jezik pripeljal tudi imena blagovnih znamk. In tu se je zapletlo. Seveda nimamo težav, ko moramo zapisati znamke Adidas, Teflon, Xerox, Tetra Pak, Vileda, Pips. Problem pa nastane, ko med pogostimi primeri rabe zasledimo adidaske, teflonski, kseroksirati, tetrapak, vileda, kalodont, pipsati ...

Hoja v adidaskah je v primerjavi s hojo v čevljih pravi užitek; kot da bi bos stopal po mehki travi. (Miha Remec, Mana)

Oskarjevec Pianist Adrian Brody, ki ga je lani zaneslo pri poljubu s Halle Berry, je poskrbel za sladkorček z dozico ustnega deodoranta, ki si ga je popipsal v usta tik pred poljubom z Charlize Theron. (Delo 2004)

»Občinski redar sme uporabljati fizično silo, plinski razpršilec«, pips, o katerem smo danes že veliko govorili, »samo v primeru, če drugače ne more od sebe in kogar drugega odvrniti istočasnega protipravnega napada«. (Zapisnik seje Državnega zbora RS 2006)

Mislim, da je po vsem tem jasno, da kloniranje ni »kseroksiranje«. (Delo 2003)

Ministri padajo, vladne afere se vrstijo druga za drugo, Gerhard Schröder pa je od daleč še vedno videti kot 'teflonski' kancler – srečnež, ki se ga težave njegovega kabineta ne primejo. (Delo 2001)

Se pravi kalodont, tisto, s čimer si umivamo zobe, bo zame vedno kalodont in komaj čakam, da me bo nekdo uradno vprašal, kakšno moško kozmetiko uporabljam, ker bom lahko rekel, da kalodont za moške...  (Delo 2005)

Vendar adidaske v zgornjem primeru niso športni copati znamke Adidas, temveč športni copati nasploh. Tudi naslednji zgled nedvoumno kaže, da Pips, blagovna znamka novomeške Krke, pisan z malo, pomeni razpršilec, in popipsati razpršiti. Pridevnik teflonski se že kar nekaj časa ne nanaša več le na pomen 'ponev iz snovi Teflon', temveč pomeni tudi 'tak, ki se ga nič ne prime'. Zgledov je še več: kalodont za marsikoga pomeni katero koli zobno pasto, alpsko mleko je lahko vsako trajno mleko, varikina belilo, subrina pa regenerator za lase ...

Po Zakonu o industrijski lastnini je zapis blagovnih znamk zaščiten. Isti zakon dopušča, da lastnik blagovne znamke v slovarjih, normativnih priročnikih, enciklopedijah zahteva sebi ustrezajoče zapise. Ker lastniki blagovnih znamk preganjajo in sankcionirajo tudi vse generične, torej vrstne rabe blagovnih znamk, v slovar ne moremo več zapisati zgoraj navedenih pomenov, konkretno na primer besede »teflonski«. Na ta način postaja delo jezikoslovca iskanje ravnovesja med kreativno jezikovno rabo in zakupljeno pravico posameznika ali podjetja, da v jezikovno rabo posega. In porodi se misel o svobodi človekove jezikovne izbire, o jezikovni cenzuri in spraševanje o tem, ali še velja, da je znanost zavezana resnici. Misli, ki so jo zasejali že mnogi. Provokativno na primer Ludwig Wittgenstein, ki je v svojem Traktatu zapisal enega od pogosto navajanih izrekov prejšnjega stoletja: »O čemer ne moremo govoriti, o tem moramo molčati.« Res?

Helena Dobrovoljc, 8. november 2007

Razmere v globalno usmerjenem svetu so nas spremenile iz proizvajalcev v potrošnike, iz inovatorjev in izumiteljev v posnemovalce in iz tistih, ki dajejo smernice, v tiste, ki so jih prisiljeni sprejeti. Ta večni in na neki način vedno znova odkriti tek za vozom se izraža tudi v jeziku.

Ste tudi vi opazili reklamno akcijo, kjer si najstniki s tablicami posredujejo sporočila? SRY v pomenu »oprosti«, LOL »krohotam se«, THX »hvala« in še bolj domiselne v kombinaciji s števkami, npr. 4YEO »samo za tvoje oči«. Dobili in usvojili smo fenomen »okrajšanega« globalnega jezika, ki je pravzaprav angleščina, ki ni vezana na prostor, temveč na storitev. Uporablja jo hitro rastoča populacija uporabnikov mobilne telefonije in vseh različic spletnega sporazumevanja. Pojav nas niti ne sme presenetiti, verjetno v nobenem pogledu ne bo pospešil procesa jezikovne globalizacije in nas zato tudi ne sme ogrožati.

Drugače je s knjižnim jezikom, ob katerem pa ni prav, da se nemo čudimo hitrosti, s katero napreduje ekspanzijski pohod na prvi pogled eksotičnih, sicer pa izredno pogostih besed, za katere kar ne moremo najti dovolj sočnih in vsem privlačnih slovenskih ustreznic ... In zato jih sprejemamo.

Vendar pa: Kaj »dovolj« slovenskega bi moglo nadomestiti dredlok, bodysurfing, wellness, paintball ali mobbing?

Dekleta z razpuščenimi lasmi, sprijetimi v dredlokse, plešejo po mizah (Delo, 10. 11. 2001).

Saj veste, ko se začnejo hladnejši dnevi, vi pa si zaželite smučarskih užitkov, razvajanja v wellness centrih, aktivnih počitnic, kratkih izletov ali nepozabnih potovanj, je treba v agencijo Sonček. (Delo, 11. 10. 2006)

In: ali je slovenjenje v vseh primerih sploh smiselno?

Razlogi za mobbing – angleški izraz se je razširil v nemščino in druge jezike – so raznovrstni in izvirajo iz slabega upravljanja podjetja ... (Delo, 14. 4. 2000).

Po izkušnjah sodeč, so predlogi zaželeni in ljudje se jih neverjetno hitro »poprijemejo«. Zlasti še, če vse skupaj postane igra z besedami, torej kreativna dejavnost in ne mukotrpna dolžnost slovenistov ali jezikoslovcev nasploh; treba je namreč vedeti, da se prav vsi jeziki od časa do časa znajdejo v položaju, ko je treba poimenovati kako novo predmetnost. Zakaj bi tega ne počeli ustvarjalno in zabavno? Tako smo dobili brbotalnik namesto jacuzzija, soteskanje namesto canyoninga in namesto pilinga počasi prodira luščenje ali lupljenje.

Če gre vse kot po maslu, kot je šlo pri nas, si ob koncu soteskanja gotovo rečete. To bom zagotovo ponovil! (Delo, 1. 9. 2004)

Težko je sicer verjeti, da bi bluetooth nadomestila »modrozoba povezava« ali da bi paintball postal »barvostreljalni šport«. Vendar pa je treba biti potrpežljiv in pustiti času, da opravi svoje. Morda pa vas bo zamikala igra črk?

Mija Michelizza, 24. oktober 2007

Tvorjenke iz lastnih imen politikov in strank sicer niso nič novega; spomnimo se na primer marksistov, tatcherizma, titovk, v novejšem času pa nas iz Dela nagovarjajo drnovškovci, clintonovska politika, putinokracija, jelinčijada in bušizmi. V Delu, 7. maja 1998, beremo:

Med prave upornike spadajo tudi različni pučnikovci, ki jim je zapor kratil svobodo, po njem pa so morali po svetu.

Največ današnjih tvorjenk je samostalnikov, nič nenavadnega pa niso pridevniki in prislovi, čeprav – besedotvorno gledano – prevladujejo izpeljanke in sestavljenke (npr. kučanizem, janšističen, protijanševski). Glagolov, tvorjenih iz lastnih imen politikov oz. strank, je le za vzorec – primer glagolske izpeljanke iz Dela, 6. novembra 1999:

Vzhodnonemška partija se je hitro stalinizirala in spomin na naciste, vojno in koncentracijska taborišča vpregla v aktualne ideološke in politične interese.

Z novimi politiki in strankami, tako slovenskimi kot tujimi, prihajajo v slovensko besedišče tudi nova poimenovanja, ki navadno označujejo: samostalniki neko obdobje, pripadnike, lahko tudi jezik, pridevniki neko lastnost, prislovi način ... Nekaj bolj slikovitih in inovativnih navedkov iz letošnjega Dela:

Podobščina – jezik, ki odmeva

Tudžmanizacija naj bi bila nekakšen poskus revizije zgodovine.

Tony Blair se torej po »blairovsko« poslavlja tudi od svoje evropske politike.

Vprašanje, kako je gospod, ki se je bližal petdesetim ali je v peto desetletje že zakorakal, s svojo očitno protikuomintangovsko nastrojenostjo, shajal v državni upravi za časa vladavine KMT, je obviselo v zraku.

Končuje se obdobje golizma in začenja se obdobje sarkozizma oziroma francoskega populizma, kot je v Monde Diplomatique zapisal Ignacio Ramonet.

Prihajajo viharni časi. Tako vsaj napoveduje Matej Lahovnik, prvi zaresovec – prvi poslanec, ki je zapustil vrste poslanske skupine LDS in se odločil za status nepovezanega poslanca.

Ali bomo v prihodnje živeli »po peterletovsko« ali rajši v »türkizmu«, pa bomo morali počakati do naslednjega kroga volitev.

Mija Michelizza, 10. oktober 2007

Uvedba evra v Sloveniji v začetku letošnjega leta ni spremenila zgolj cen, olajšala življenja popotnikom, zmanjšala dela v bankah in menjalnicah, pomemben odsev uvedbe evra lahko opazimo tudi pri slovenskem jeziku.

Medtem ko v Slovarju slovenskega knjižnega jezika besede evro še ne boste našli, Slovenski pravopis iz leta 2001 to besedo že pozna in jo obrazloži kot »denarno enoto«. V Pravopisu zasledimo tudi evro.., ki je označen kot prvi del podredne zloženke, vendar zgolj v pomenu »evropski«. Pravopis navaja naslednje primere: evroafriški, evrobankovec, evroček, evrokomunističen, evrokomunizem, evroskepticizem, evroskeptik in evrovizija. Predpona evro- pa je danes ena izmed bolj produktivnih predpon (predvsem v publicističnih besedilih) in takih zloženk je seveda ogromno: evrodržavljan, evrolestvica, evronavdušenec, evroparlamentarka, evropokrajina, evropostopek, evropovprečje, evroraven, evroregija itd.

Da ima prvi del podredne zloženke evro.. lahko tudi pomen denarne enote, dokazujejo primeri iz Dela (januar–julij 2007).

evrodelavnica – V Koroškem domu starostnikov v Črnečah so s pomočjo sedmih gimnazijcev iz Slovenj Gradca in Raven na Koroškem, prostovoljcev, ki jih je v domu skupaj že več kot štirideset, pripravili evrodelavnico. Na njej so s pomočjo Manje Konečnik, vodje dravograjske izpostave Koroške banke, spoznavali evre, policist prometne postaje Dravograd Robert Vetrih pa je okoli osemdesetim udeležencem delavnice razložil, kako naj zavarujejo svoje premoženje.

evrokoledar – Od aprila 2006 je na brezplačni telefonski številki deloval Potrošnikov evrotelefon, distribuirani sta bili dve publikaciji na temo evra - informativni Potrošnikov evrokoledar 2006 in zloženka Evrokovanci niso drobiž, aktiven je bil spletni portal www.evropotrosnik.si, še vedno pa poteka tudi spremljanje cen ob prehodu na evro ..

evrokonferenca – Veliki pok bo končan 15. januarja, ko bodo tolarji pospravljeni v trezorje centralne in poslovnih bank, evro pa bo uradno postal edino zakonito plačilno sredstvo v državi - prav na ta dan pa bo v Ljubljani tudi posebna evrokonferenca, na kateri bo zbran vrh evropske denarne oblasti.

evropodražitev – Evropodražitve nas sicer še lahko udarijo, a najhujše (december in januar) je že mimo.

evroponos – Ta namreč, tudi če ni posebno bistra, ob vsem evroponosu, ki navdihuje politike in državljane, prej ali slej ugotovi, da je smisel uvedbe evra predvsem še večje poenotenje evropskega trga, ki kot nekakšna vezna posoda že zdaj uspešno izravnava razlike.

evroslavospev – Pred državo so torej - čeprav tega nihče noče jasno in glasno povedati in se vsi kopljejo zgolj v evroslavospevih in pehanju hvale na svoja pleča - izjemno zahtevne naloge, ki bodo terjale tudi kakšen šok, morda celo kakšno za evro zdaj tako zaslužno politično glavo.

Kaj pa pravite na tale »evrostavek«? Na evrokoledarju sta bili za isti dan predvideni evrodelavnica in evrokonferenca in navkljub evropodražitvi nam evroponos ni pustil, da ne bi zapeli evroslavospeva.

Spletno stran je pripravil P. J. Zadnja sprememba M. M., 20. julij 2011.

Naslov: http://bos.zrc-sazu.si/besede/index.html    Pripombe