Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša
ZRC SAZU
Laboratorij za korpus slovenskega jezika
|
Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša
ZRC SAZU |
Uvedba evra v Sloveniji v začetku letošnjega leta ni spremenila zgolj cen, olajšala življenja popotnikom, zmanjšala dela v bankah in menjalnicah, pomemben odsev uvedbe evra lahko opazimo tudi pri slovenskem jeziku.
Medtem ko v Slovarju slovenskega knjižnega jezika besede evro še ne boste našli, Slovenski pravopis iz leta 2001 to besedo že pozna in jo obrazloži kot »denarno enoto«. V Pravopisu zasledimo tudi evro.., ki je označen kot prvi del podredne zloženke, vendar zgolj v pomenu »evropski«. Pravopis navaja naslednje primere: evroafriški, evrobankovec, evroček, evrokomunističen, evrokomunizem, evroskepticizem, evroskeptik in evrovizija. Predpona evro- pa je danes ena izmed bolj produktivnih predpon (predvsem v publicističnih besedilih) in takih zloženk je seveda ogromno: evrodržavljan, evrolestvica, evronavdušenec, evroparlamentarka, evropokrajina, evropostopek, evropovprečje, evroraven, evroregija itd.
Da ima prvi del podredne zloženke evro.. lahko tudi pomen denarne enote, dokazujejo primeri iz Dela (januar–julij 2007).
evrodelavnica – V Koroškem domu starostnikov v Črnečah so s pomočjo sedmih gimnazijcev iz Slovenj Gradca in Raven na Koroškem, prostovoljcev, ki jih je v domu skupaj že več kot štirideset, pripravili evrodelavnico. Na njej so s pomočjo Manje Konečnik, vodje dravograjske izpostave Koroške banke, spoznavali evre, policist prometne postaje Dravograd Robert Vetrih pa je okoli osemdesetim udeležencem delavnice razložil, kako naj zavarujejo svoje premoženje.
evrokoledar – Od aprila 2006 je na brezplačni telefonski številki deloval Potrošnikov evrotelefon, distribuirani sta bili dve publikaciji na temo evra - informativni Potrošnikov evrokoledar 2006 in zloženka Evrokovanci niso drobiž, aktiven je bil spletni portal www.evropotrosnik.si, še vedno pa poteka tudi spremljanje cen ob prehodu na evro ..
evrokonferenca – Veliki pok bo končan 15. januarja, ko bodo tolarji pospravljeni v trezorje centralne in poslovnih bank, evro pa bo uradno postal edino zakonito plačilno sredstvo v državi - prav na ta dan pa bo v Ljubljani tudi posebna evrokonferenca, na kateri bo zbran vrh evropske denarne oblasti.
evropodražitev – Evropodražitve nas sicer še lahko udarijo, a najhujše (december in januar) je že mimo.
evroponos – Ta namreč, tudi če ni posebno bistra, ob vsem evroponosu, ki navdihuje politike in državljane, prej ali slej ugotovi, da je smisel uvedbe evra predvsem še večje poenotenje evropskega trga, ki kot nekakšna vezna posoda že zdaj uspešno izravnava razlike.
evroslavospev – Pred državo so torej - čeprav tega nihče noče jasno in glasno povedati in se vsi kopljejo zgolj v evroslavospevih in pehanju hvale na svoja pleča - izjemno zahtevne naloge, ki bodo terjale tudi kakšen šok, morda celo kakšno za evro zdaj tako zaslužno politično glavo.
Kaj pa pravite na tale »evrostavek«?
Na evrokoledarju sta bili za isti dan predvideni evrodelavnica in
evrokonferenca in navkljub evropodražitvi nam evroponos ni pustil, da ne bi
zapeli evroslavospeva.
Tvorjenke iz lastnih imen politikov in strank sicer niso nič novega; spomnimo se na primer marksistov, tatcherizma, titovk, v novejšem času pa nas iz Dela nagovarjajo drnovškovci, clintonovska politika, putinokracija, jelinčijada in bušizmi. V Delu, 7. maja 1998, beremo:
Med prave upornike spadajo tudi različni pučnikovci, ki jim je zapor kratil svobodo, po njem pa so morali po svetu.
Največ današnjih tvorjenk je samostalnikov, nič nenavadnega pa niso pridevniki in prislovi, čeprav – besedotvorno gledano – prevladujejo izpeljanke in sestavljenke (npr. kučanizem, janšističen, protijanševski). Glagolov, tvorjenih iz lastnih imen politikov oz. strank, je le za vzorec – primer glagolske izpeljanke iz Dela, 6. novembra 1999:
Vzhodnonemška partija se je hitro stalinizirala in spomin na naciste, vojno in koncentracijska taborišča vpregla v aktualne ideološke in politične interese.
Z novimi politiki in strankami, tako slovenskimi kot tujimi, prihajajo v slovensko besedišče tudi nova poimenovanja, ki navadno označujejo: samostalniki neko obdobje, pripadnike, lahko tudi jezik, pridevniki neko lastnost, prislovi način ... Nekaj bolj slikovitih in inovativnih navedkov iz letošnjega Dela:
Podobščina – jezik, ki odmeva
Tudžmanizacija naj bi bila nekakšen poskus revizije zgodovine.
Tony Blair se torej po »blairovsko« poslavlja tudi od svoje evropske politike.
Vprašanje, kako je gospod, ki se je bližal petdesetim ali je v peto desetletje že zakorakal, s svojo očitno protikuomintangovsko nastrojenostjo, shajal v državni upravi za časa vladavine KMT, je obviselo v zraku.
Končuje se obdobje golizma in začenja se obdobje sarkozizma oziroma francoskega populizma, kot je v Monde Diplomatique zapisal Ignacio Ramonet.
Prihajajo viharni časi. Tako vsaj napoveduje Matej Lahovnik, prvi zaresovec – prvi poslanec, ki je zapustil vrste poslanske skupine LDS in se odločil za status nepovezanega poslanca.
Ali bomo v prihodnje živeli »po peterletovsko« ali rajši v »türkizmu«,
pa bomo morali počakati do naslednjega kroga volitev.
Razmere v globalno usmerjenem svetu so nas spremenile iz proizvajalcev v potrošnike, iz inovatorjev in izumiteljev v posnemovalce in iz tistih, ki dajejo smernice, v tiste, ki so jih prisiljeni sprejeti. Ta večni in na neki način vedno znova odkriti tek za vozom se izraža tudi v jeziku.
Ste tudi vi opazili reklamno akcijo, kjer si najstniki s tablicami posredujejo sporočila? SRY v pomenu »oprosti«, LOL »krohotam se«, THX »hvala« in še bolj domiselne v kombinaciji s števkami, npr. 4YEO »samo za tvoje oči«. Dobili in usvojili smo fenomen »okrajšanega« globalnega jezika, ki je pravzaprav angleščina, ki ni vezana na prostor, temveč na storitev. Uporablja jo hitro rastoča populacija uporabnikov mobilne telefonije in vseh različic spletnega sporazumevanja. Pojav nas niti ne sme presenetiti, verjetno v nobenem pogledu ne bo pospešil procesa jezikovne globalizacije in nas zato tudi ne sme ogrožati.
Drugače je s knjižnim jezikom, ob katerem pa ni prav, da se nemo čudimo hitrosti, s katero napreduje ekspanzijski pohod na prvi pogled eksotičnih, sicer pa izredno pogostih besed, za katere kar ne moremo najti dovolj sočnih in vsem privlačnih slovenskih ustreznic ... In zato jih sprejemamo.
Vendar pa: Kaj »dovolj« slovenskega bi moglo nadomestiti dredlok, bodysurfing, wellness, paintball ali mobbing?
Dekleta z razpuščenimi lasmi, sprijetimi v dredlokse, plešejo po mizah (Delo, 10. 11. 2001).
Saj veste, ko se začnejo hladnejši dnevi, vi pa si zaželite smučarskih užitkov, razvajanja v wellness centrih, aktivnih počitnic, kratkih izletov ali nepozabnih potovanj, je treba v agencijo Sonček. (Delo, 11. 10. 2006)
In: ali je slovenjenje v vseh primerih sploh smiselno?
Razlogi za mobbing – angleški izraz se je razširil v nemščino in druge jezike – so raznovrstni in izvirajo iz slabega upravljanja podjetja ... (Delo, 14. 4. 2000).
Po izkušnjah sodeč, so predlogi zaželeni in ljudje se jih neverjetno hitro »poprijemejo«. Zlasti še, če vse skupaj postane igra z besedami, torej kreativna dejavnost in ne mukotrpna dolžnost slovenistov ali jezikoslovcev nasploh; treba je namreč vedeti, da se prav vsi jeziki od časa do časa znajdejo v položaju, ko je treba poimenovati kako novo predmetnost. Zakaj bi tega ne počeli ustvarjalno in zabavno? Tako smo dobili brbotalnik namesto jacuzzija, soteskanje namesto canyoninga in namesto pilinga počasi prodira luščenje ali lupljenje.
Če gre vse kot po maslu, kot je šlo pri nas, si ob koncu soteskanja gotovo rečete. To bom zagotovo ponovil! (Delo, 1. 9. 2004)
Težko je sicer
verjeti, da bi bluetooth nadomestila »modrozoba povezava« ali da bi
paintball postal »barvostreljalni šport«. Vendar pa je treba biti
potrpežljiv in pustiti času, da opravi svoje. Morda pa vas bo zamikala
igra črk?
Še do nedavnega je veljalo, da so jezikoslovje in sorodne humanistične vede v družbi avtonomne, da je politične in korporacijske in neoliberalne težnje z zahtevami po tržnosti in utilitarizmu ne bodo dosegle. Kljub temu pa te vse pogosteje segajo tudi na tista področja posameznikovega življenja, kamor jih pravzaprav nočemo spustiti in tudi ne upoštevati. Eno od teh je tudi področje jezika. Jezik je organizem, ki ga oblikuje nezavedno vplivajoče izročilo, po drugi strani pa je odraz človekovega ustvarjalnega razuma. Moremo ga uporabljati nepredvidljivo, protislovno, igrivo, pa nas sogovorec ali poslušalec razume brez posebnega pojasnjevanja. Prav zaradi neštetih možnosti izražanja je delo tistega, ki ga želi opisati, torej jezikoslovca mnogokrat podobno kolumbovskemu iskanju še neodkritega. Jezikoslovec namreč ni izumitelj. Prvo pravilo njegovega dela je, da ne sme uveljavljati inovacij, ne da bi zanje našel potrditev v rabi. In obratno: ne sme uveljavljati tistega, česar v rabi ni. Kar seveda pomeni, da ne ustvarja novih besed, temveč jih lahko le zabeleži – in ko jo govorci resnično sprejmejo – zapiše v slovarju ali priročniku. Skratka, normira besedo, njen zapis, in na osnovi različnih načinov rabe opredeli njen pomen.
Naravni jezikovni razvoj je v jezik pripeljal tudi imena blagovnih znamk. In tu se je zapletlo. Seveda nimamo težav, ko moramo zapisati znamke Adidas, Teflon, Xerox, Tetra Pak, Vileda, Pips. Problem pa nastane, ko med pogostimi primeri rabe zasledimo adidaske, teflonski, kseroksirati, tetrapak, vileda, kalodont, pipsati ...
Hoja v adidaskah je v primerjavi s hojo v čevljih pravi užitek; kot da bi bos stopal po mehki travi. (Miha Remec, Mana)
Oskarjevec Pianist Adrian Brody, ki ga je lani zaneslo pri poljubu s Halle Berry, je poskrbel za sladkorček z dozico ustnega deodoranta, ki si ga je popipsal v usta tik pred poljubom z Charlize Theron. (Delo 2004)
»Občinski redar sme uporabljati fizično silo, plinski razpršilec«, pips, o katerem smo danes že veliko govorili, »samo v primeru, če drugače ne more od sebe in kogar drugega odvrniti istočasnega protipravnega napada«. (Zapisnik seje Državnega zbora RS 2006)
Mislim, da je po vsem tem jasno, da kloniranje ni »kseroksiranje«. (Delo 2003)
Ministri padajo, vladne afere se vrstijo druga za drugo, Gerhard Schröder pa je od daleč še vedno videti kot 'teflonski' kancler – srečnež, ki se ga težave njegovega kabineta ne primejo. (Delo 2001)
Se pravi kalodont, tisto, s čimer si umivamo zobe, bo zame vedno kalodont in komaj čakam, da me bo nekdo uradno vprašal, kakšno moško kozmetiko uporabljam, ker bom lahko rekel, da kalodont za moške... (Delo 2005)
Vendar adidaske v zgornjem primeru niso športni copati znamke Adidas, temveč športni copati nasploh. Tudi naslednji zgled nedvoumno kaže, da Pips, blagovna znamka novomeške Krke, pisan z malo, pomeni razpršilec, in popipsati razpršiti. Pridevnik teflonski se že kar nekaj časa ne nanaša več le na pomen 'ponev iz snovi Teflon', temveč pomeni tudi 'tak, ki se ga nič ne prime'. Zgledov je še več: kalodont za marsikoga pomeni katero koli zobno pasto, alpsko mleko je lahko vsako trajno mleko, varikina belilo, subrina pa regenerator za lase ...
Po Zakonu o industrijski lastnini je zapis
blagovnih znamk zaščiten. Isti zakon dopušča, da lastnik blagovne znamke v
slovarjih, normativnih priročnikih, enciklopedijah zahteva sebi ustrezajoče
zapise. Ker lastniki blagovnih znamk preganjajo in sankcionirajo tudi vse
generične, torej vrstne rabe blagovnih znamk, v slovar ne moremo več zapisati
zgoraj navedenih pomenov, konkretno na primer besede »teflonski«. Na ta način
postaja delo jezikoslovca iskanje ravnovesja med kreativno jezikovno rabo in
zakupljeno pravico posameznika ali podjetja, da v jezikovno rabo posega. In porodi
se misel o svobodi človekove jezikovne izbire, o jezikovni cenzuri in
spraševanje o tem, ali še velja, da je znanost zavezana resnici. Misli, ki so
jo zasejali že mnogi. Provokativno na primer Ludwig
Wittgenstein, ki je v svojem Traktatu zapisal enega od pogosto navajanih izrekov
prejšnjega stoletja: »O čemer ne moremo govoriti, o tem moramo molčati.« Res?
Na širokem polju jezika se vedno najde prostor tudi za kak bolj nenavaden poskus, ki še z drugega zornega kota osvetljuje gibčnost in upogljivost našega sporazumevalnega orodja. Sem spadajo tudi lipogrami, besedila, ki namenoma izključujejo eno ali več črk. Primer je roman Gadsby (http://www.spinelessbooks.com/gadsby/01.html), ki ga je leta 1939 napisal Ernest Vincent Wright in v katerem ni niti ene črke e. Ena izmed lepših povedi v njem je: It is today’s child who, tomorrow, will, you know, laugh at our ways of doing things. (v prostem prevodu Današnji otrok se bo, veste, jutri smejal temu, kako mi živimo.)
Črka e je v angleščini najpogostejša, približno za desetino celote je je. Tudi zato ni nenavadno, če se vprašamo, kako mu je to uspelo. ‒ Na tipkovnici pisalnega stroja je ročico tipke E privezal k ogrodju, da je v pisalni vnemi ne bi pomotoma uporabil, potem pa počasi naprej.
Tudi v slovenskem jezika si črka e, skupaj z a, deli prvo mesto; obeh skupaj je približno za petino. Pa vendar je mogoče shajati tudi brez njiju. V časniku Delo vsako leto izide prek milijon povedi in najde se tudi kaka malo daljša brez a ali e. Najdaljša poved brez črke a, iz leta 2006, je dolga kar 122 znakov: Metliški policisti so v ponedeljek odvzeli prostost 48-letniku iz okolice Metlike, ki je v hiši grozil s strelnim orožjem.
Najdaljša brez e, iz istega leta, ima še dva znaka več: Po drugi strani so v Podgorici izpričali dostojanstvo ob dogodkih, ki niso niti najmanj spominjali na »bratsko solidarnost«.
Ob tem so zanimive tudi povedi z velikim deležem posameznih črk. Na vrhu seznama za črko a, prav tako iz Dela, pri čemer so bile upoštevane povedi in naslovi prispevkov z vsaj petimi besedami, je naslednjih pet: Kakšna je vaša mala razvada? ‒ Aretacija zaradi atentata na Haririja. ‒ Za kaj takega nima časa. ‒ Anja in Julia čakata na januar. ‒ Ardječa, armjena, arjava in aranžna.
Vse so lepo berljive, nekaj je bolj splošnih, zadnja
pa je nezgrešljivo dolenjska. Hitrejšo stavčno melodijo najdemo pri vrhu
seznama za črko e: Iztekel se je teden Evrope. ‒ Veseli december letos
brez nesreče? ‒ Nisem rekel ne bele ne črne. ‒ Nebesa sicer ne
prenesejo gneče. ‒ Ne gre pa prezreti še ene spremembe.
„Ali imamo besedo, ki bi opisovala vse, kar pomeni wellness? Svetovljanska, polna življenja in duhovita lady Montagu je na to vprašanje odgovorila z odločnim ne,„ je 15. januarja 2004 pisalo v enem izmed člankov časopisa Delo. Beseda wellness izvira iz angleščine in je tvorjena iz besed „well-being„ in „fitness„. To poimenovanje za sklop zdravstveno-sprostitvenih dejavnosti (masaže, savne, aromaterapije ipd.) in pravzaprav poimenovanje za nov življenjski slog je dandanes tako v slovenščini kot tudi v drugih jezikih sicer prešlo v splošno rabo (najbolj se je uveljavilo v turizmu, kjer potrošnike nagovarja t. i. jezik globalnega komuniciranja), vseeno pa marsikaterega jezikovno občutljivega bralca zmoti predvsem zapis te besede.
Pogosto se citatno poimenovanje wellness uporablja kot nesklonljivi levi prilastek v zvezah wellness storitev, wellness center, wellness ponudba, wellness doživetje ipd., včasih kot desni prilastek, npr. center wellness, hotel wellness, kot samostalnik pa se beseda lahko tudi sklanja, npr.: V ponudbi wellnessa Term Čatež najdete za vsakogar nekaj (Delo, 20. april 2006). Ker so se začele uveljavljati tudi različne vrste wellnessa, beseda ob sebi dobiva tudi vrstne pridevnike (npr. gorski, obmorski in medicinski wellness). Wellness si je že dodobra utrl pot v slovenski jezik, saj ga zasledimo tudi v prenesenem pomenu: Okolje Blejskega jezera pomeni pravi 'wellness' za veslaški šport (Delo, 25. april 2005).
Poleg nekaterih bolj ali manj posrečenih poskusov slovenske ustreznice poimenovanja za wellness (npr. dobrobitje, nadzdravje, dobročutje in zdravilnost) se je razmeroma uspešno uveljavila besedna zveza dobro počutje, za katero pa strokovnjaki trdijo, da ne zajema celotnega pomena poimenovanja wellness, po drugi strani pa je s svojim utrjenim splošnim pomenom sorazmerno premalo specifična. Največ užitkov si lahko obetate v Deželi dobrega počutja: v savnah, plavalnem bazenu, masažnih bazenih ali ob pestrem izboru masaž (Delo, 17. januar 2007). Najbrž prav iz tega razloga slovenskemu poimenovanju pogosto sledi angleška ustreznica v oklepaju: Temeljni načrt je: povečati Grand hotel Palace, zagotoviti zanj razkošje petih zvezdic in ob Palaceovih Termah pridobiti še nov center dobrega počutja (wellness) s prenovljenimi lokali in poslovnimi prostori (Delo, 12. november 2003).
Današnje stanje v slovenskem jeziku kaže, da je trenutno
prostora za najmanj dve poimenovanji te nove stvarnosti – wellness in dobro
počutje. Podomačena oblika velnes, kot nekakšen kompromis med obema
poimenovanjema, se zaenkrat še ni prijela, ne vidimo pa razloga, zakaj se nekoč
v prihodnosti ne bi. Tako kot je slovenščina, vsaj zdi se, z lahkoto sprejela
vikend (iz angl. weekend) ali fitnes (iz angl. fitness), se bo mogoče kot
logični razvoj v jeziku uveljavil tudi
pisno poslovenjeni izraz velnes: Turisti, ki naj bi žrli zgolj
velnes-žetoni-kokakola-nivea turizem, naj ostanejo ob hotelskem klor-bazenu!
(Delo, 20. april 2007), čeprav so se po drugi strani organizatorji kongresa na
to temo v nazivu odločili za obliko wellness (zgolj kot zanimivost naj povemo,
da je lansko leto potekal že tretjič). Kot uporabniki jezika pa imamo seveda
vedno možnost izbire, za katero izmed različic se bomo odločili, in morda prav
s tem vplivati na to, katero poimenovanje se bo v prihodnosti dejansko
uveljavilo.
Tehnologija napreduje z velikimi koraki in časi, ko je Blaise Pascal izumil prvi računski stroj, ker se mu ni ljubilo peš pomagati očetu davkarju pri dolgočasnih seštevanjih, so že davno mimo. Pred pol stoletja so se računalniki prvič spopadli tudi z besedilom in danes se da z njimi nad besedami početi, no če že ne vsega, kar bi želeli, pa kar dosti zanimivega. Poglejmo si za primer najpogostejše besedne zveze v DELU za lansko leto.
Povedi so sestavljene iz bolj trdnega gradiva, kot so samostalniki, glagoli in pridevniki, da pa ti držijo skupaj in se zid ne podre že ob prvi sapici, skrbi vezivo iz nepolnopomenskih besednih oblik, kakršni so pomožni glagoli, vezniki, predlogi, prislovi ali zaimki. Najpogostejših deset besed je ravno takih: je (631568), v (539031), in (464039), na (317591), za (273731), da (241645), se (237537), so (212705), ki (204128) in pa (167076) - številke v oklepajih vedno pomenijo pogostnosti, dobljene iz dobre polovice vseh besedil, skupaj 18 milijonov besed. Bolj zanimiv je seveda seznam najpogostejših samostalnikov: leto (88184), del (37379), država (32229), evro (31623), Slovenija (29838), dan (28844), mesto (27172), čas (26465), predsednik (25100) in Ljubljana (23905), kjer pa so pogostnosti že veliko manjše.Tolar je moral tej častni skupini dati slovo, lani je bil uporabljen le še 3351-krat.
Kako pa je z besednimi zvezami? Pri dvojčkih je podobna slika kot pri najpogostejših besedah: se je (57053), da je (45588), ki je (40861), pa je (33613), je v (30440), ki so (27832), da bi (27514), da se (24668), je bil (24563) in naj bi (21096), zanimivejši pa je seznam prvih dvojčkov, pri katerih je vsaj ena beseda polnopomenska: v Sloveniji (7733), je povedal (5039), milijona evrov (5021), je dejal (4990), v Ljubljani (4785), milijonov evrov (4698), do konca (3783), v okviru (3329), na podlagi (3066) in zakona o (3039). Nekaj jih spada k pogovoru, milijoni evrov pa očitno tudi niso od muh. Zgovoren je tudi seznam najpogostejših dvojčkov, pri katerih sta obe besedi polnopomenski: prihodnje leto (2546), drugi strani (2378), vrstni red (2145), našega dopisnika (1392), zadnjih letih (1311), zadnjem času (1220), Evropske unije (1210), Novo mesto (1194), državnega zbora (1150) in kvadratnih metrov (1142).
Pri trojčkih se je še vedno bolje omejiti na take, ki imajo vsaj eno »trdnejšo« besedo: je povedal, da (1687), v skladu z (1499), v primerjavi z (1390), od našega dopisnika (1390), v zadnjih letih (1300), je dejal, da (1229), po drugi strani (1225), v zadnjem času (1217), v zvezi z (1128) in na drugi strani (1123), pri četverčkih pa tega ni več treba. Tu že ni mogoče več zgrešiti, da so vzeti iz jezika časopisa, ki izhaja vsak dan: glede na to, da (948), za okolje in prostor (876), ne glede na to (768), po drugi strani pa (615), ki se je v (461), je povedal, da je (435), res pa je, da (403), na to, da je (368), na včerajšnji tiskovni konferenci (366), za šolstvo in šport (343), po drugi svetovni vojni (340), dogodki na današnji dan (339), je dejal, da je (315), je povedal, da so (313) in se je izkazalo, da (310).
Ugotovljeno velja še bolj pri peterčkih, kjer so trije
sicer res splošni, za bolj tekoč stavek, drugi pa že temeljito v politiki in
gospodarstvu: glede na to, da je (287), delo, družino in
socialne zadeve (251), Žale: na ljubljanskih Žalah bodo
(227), je na včerajšnji tiskovni konferenci (220), ministrstvo
za okolje in prostor (210), je na včerajšnji novinarski
konferenci (188), za visoko šolstvo, znanost in (179),
indeks najpomembnejših podjetij SBI TOP (178), ne glede na to, da
(167), ne glede na to, ali (167), za lokalno samoupravo in
regionalno (158) in minister za gospodarstvo Andrej Vizjak
(148).
Nekatere pridevniške podstave so bolj značilne za leposlovje, jih pa tudi v časopisnem jeziku najdemo kar nekaj. Taki sta npr. svetlo- in temno-, ki ju je v Slovarju slovenskega knjižnega jezika 28, 19 prvih in 9 drugih. Na svetlo- so svetlobarven, svetloben, svetločuten, svetlodlak, svetloglav, svetlogled, svetlogriv, svetlokožen, svetlokril, svetlolas, svetlolist, svetlomoder, svetlonog, svetlook, svetlopolt, svetlordeč, svetlorep, svetlosinji in svetlosten, na temno- pa temnobarven, temnogled, temnolas, temnoličen, temnook, temnopolt, temnopolten, temnordeč in temnozelen. Niso pa seveda vsi enako močno zastopani – če pogledamo, kako so se odrezali v 169 milijonih besed iz desetih letnikov Dela, od 1998 do 2007, vidimo, da je razmeroma pogostih le sedem: temnopolt, svetlolas, temnolas, svetlomoder, svetlopolt, temnozelen in temnordeč. Izkaže se tudi, da jih je na temno- sicer manj, da pa je njihova skupna pogostnost, predvsem po zaslugi najpogostejšega, kar štirikrat večja.
Vsakdanji jezik gre seveda svojo pot, marsikdaj raje v
nasprotno smer od bogatenja, ampak kaj prostora za bolj razkošno izražanje pa
seveda ostane, tudi v Delu. Tako lahko z besedili iz časopisa zgornjo
zbirko pridevnikov po eni strani močno povečamo – s 15 novimi na svetlo-
in 16 na temno-, po drugi strani pa ugotovimo, katere barve so rade
deležne šibkejših ali močnejših odtenkov. V prvi skupini so svetlokaven,
svetlokostanjev, svetlolisast, svetlooranžen,
svetloplav, svetlordečkast, svetlorjav,
svetlorjavozelen, svetlorožnat, svetlorumen,
svetlosiv, svetlotemen, svetlozelen, svetlozveneč
in svetločrn. Velika večina se jih res nanaša neposredno na
barve, dva na kontrast, eden pa na glasbo za ples. Podobno je pri drugih: temnogozden,
temnokostanjev, temnolistnat, temnomoder,
temnomodročrn, temnoplav, temnorjav, temnorumen,
temnosiv, temnosivokovinski, temnosivorjav,
temnosvetel, temnovijoličast, temnovijoličen,
temnozelenobel in temnočrn. Barvam so vsaj za silo
ušli le trije, daleč najpogostejši izmed vseh pa je temnomoder.
Besede so kot ljudje, imajo svoje prednike in potomce, sorodnike in prijatelje. Tako kot ljudje imajo tudi besede svojo zunanjo podobo, ki jo izgovorimo z glasovi, zapišemo s črkami, delimo na zloge, morfeme ali še kako drugače, in notranjo, praviloma mnogo zapletenejšo duševnost, ki jo pri besedah predstavlja njen pomen. Tako kot človeška duševnost ni enoplastna, tako tudi duševnost besede skoraj nikoli ni enopomenska.
V Slovarju slovenskega knjižnega jezika preberemo, da beseda hiša npr. ne pomeni samo »stavba, namenjena zlasti za bivanje ljudi«, temveč označuje tudi ljudi, ki živijo v eni hiši, pomeni torej »družina«, kot je razvidno iz zgleda to hišo že dolgo poznam. Pomeni tudi samo del kmečke hiše, in sicer njen glavni stanovanjski prostor. Lahko označuje ustanovo ali podjetje, ki praviloma deluje pod eno streho, npr. ljubljanska operna hiša ali časopisna hiša Delo. Beseda hiša označuje tudi zunanje ogrodje polža. V različnih zvezah pomeni posebne vrste hiš, npr. javna hiša je sopomenka prevzeti besedi bordel, Bela hiša je ime ameriške predsedniške palače.
Etimološki slovarji nam povedo, katere besede so z našo hišo sorodne, istorodne, od kod izvira in kaj je prvotno pomenila. Sorodne so npr. slovenske besede hišica, hišen, hišnik, hišnica, pohištvo, ohišnica, ki jih lahko pojmujemo kot njene potomce. Istorodne so npr. gorenjska beseda šiša (od tod je ime ljubljanskega mestnega predela Šiška), prekmurska in hrvaška kajkavska hiža, češka chýša, katerih prvi pomeni so enaki prvemu pomenu naše standardne besede hiša. Iz etimoloških slovarjev tudi izvemo, da beseda hiša ni izvorno slovenska, temveč da je kot *hyša prevzeta iz starovisokonemške besede hus, iz katere se je razvila današnja nemška Haus, in ki je istorodna z angleško house ter švedsko hus. Gre za germansko tvorjenko iz indoevropskega korena *(s)keuH- v pomenu »oviti, pokriti«, iz katerega sta drugače tvorjeni še npr. nemška beseda Hütte »koča« in grška keuthos »skrivališče, hlev, bivališče«.
Za domače prijatelje lahko označimo tiste slovenske besede, ki z besedo hiša sicer niso sorodne, pomenijo pa isto ali nekaj zelo podobnega. Če se omejimo le na prvi pomen, so to besede bajta, dom, kajža (ta je na nek poseben način tudi sorodnica besedi hiša), koča, palača, poslopje, stavba, zgradba in še mnoge druge. Njihovo razvrstitev za geselsko iztočnico hiša in razmerja med njimi si bomo v kratkem lahko ogledali v Slovarju sinonimov slovenskega jezika, ki se pripravlja v Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Tuje prijatelje naše besede najdemo v dvojezičnih slovarjih. To so poleg že omenjenih germanskih še npr. italijanska beseda casa, francoska maison, madžarska ház, hrvaška in srbska kuća, ruska dom, albanska shtëpi in mnoge druge, v vsakem jeziku vsaj ena.
Besede pa imajo tudi lažne prijatelje. To so tiste tuje besede, ki izgledajo podobno kot naše, so sorodnega izvora, in zato vzbujajo vtis, da imajo tudi enako vsebino, češ, podobni sva si, celo enak izvor imava, zato gotovo tudi enako misliva. Medtem ko se moramo človeških lažnih prijateljev varovati vsi, so besedni lažni prijatelji zahrbtni sovražniki predvsem prevajalcev in tistih, ki svoja besedila pripravljajo na osnovi tujejezičnega gradiva.
V sporočilih kar
nekaj jezikovno slabše ozaveščenih medijskih hiš smo tako v zadnjem času lahko
prebrali ali slišali, da bo Srbija uvedla mere proti tistim državam, ki
bodo priznale Kosovo. Srbska beseda mera med drugim pomeni tudi »ukrep«
in je v tem pogledu lažni prijatelj slovenske mere,
ki nima tega pomena. Danes se vse več besedil prevaja iz ali prek angleščine,
zato so angleški lažni prijatelji slovenskim besedam tudi najbolj nadležni.
Angleško novel ne pomeni »novela«, temveč »roman«; noveli se po angleško
reče short story, kar je spet nesmiselno prevajati s kratka zgodba,
saj imamo zato že svojo novelo. Angleško pathetic se vedno pogosteje
uporablja le še v pomenu »pomilovanja vreden, beden« in je tako lažni prijatelj
naši besedi patetičen, ki pomeni samo »pretirano navdušen, pretirano
vznesen«. Beremo in slišimo tudi o ultimativnih športih, kar seveda
izvira prek lažnega prijateljstva iz angleške zveze ultimate sports. Pri
nas se v zvezi s tem pomenom uporablja pridevnik ekstremen, medtem ko se
ultimativen nanaša le na ultimat, tj. na »zadnji, svarilni poziv
za izpolnitev zahteve v določenem roku«.
Rubrika »Besede besede besede« je nastala v sodelovanju med časopisno hišo Delo in Inštitutom za slovenski jezik Frana Ramovša Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU. Rezultat že do sedaj tvornih stikov je inštitutski besedilni korpus Nova beseda, katerega temeljni del že od leta 1998 predstavljajo prav besedila časnika Delo. Nova beseda je po enotnih merilih urejena in spletno dostopna (http://bos.zrc-sazu.si) zbirka zvrstno različnih besedil, ki predstavlja enega izmed gradivskih virov za uporabno in teoretično jezikoslovje, kot pripomoček pa ga v težavah večkrat uporabljajo tudi tisti, ki se ukvarjajo s tvorjenjem besedil. V Laboratoriju za korpus slovenskega jezika Inštituta za slovenski jezik korpus vsako leto povečamo z raznovrstnimi besedili, pridobljenimi v preteklem letu. Zlasti publicistični del tega vsakoletnega »prirastka« ponuja aktualen odsev družbenih premikov preteklega leta, razgledovanje po njem pa jezikoslovcem ponuja možnosti za spremljanje kontinuiranega jezikovnega razvoja in sociolingvistično obarvane poglede na nanj. Med prednostmi dela s korpusom so različne iskalne možnosti, ki nam omogočajo, da to besedišče lažje prepoznamo in tipsko opredelimo opažene spremembe. V nadaljevanju navedeni primeri nakazujejo, da ob živahni sociodinamiki na občnoimenski ravni prihaja do pospešenega podomačevanja besedja in novih tvorjenk; slednje nastajajo tudi iz lastnih imen, izražajo pa navadno vrstni pomen ali pripadnost.
Vse do leta 2004, ko je na Šrilanki prišlo do rušilnega popotresnega cunamija, je bil ta geološki izraz japonskega izvora, ki pomeni 'val v pristanišču' pisan le v nepodomačeni obliki tsunami (oziroma celo tsunam): Po ugotovitvah avstralskega seizmološkega centra je kraj potresa približno 50 kilometrov oddaljeno od kraja, kjer je leta 1998 potres pod morsko gladino sprožil veliki val tsunami, ki je odnesel 1600 življenj. (Delo 2001). – Udarec asteroida bi kjerkoli v Atlantiku povzročil tsuname, 100 m visoke razdiralne valove, ki bi uničili več tisoč kilometrov obale na obeh straneh oceana. (Delo 1998).
Dinamika, ki jo je družbena sprememba povzročila najprej v medijskem jeziku, je spodbudila nastanek množice izsamostalniških tvorjenk, ki jih pred tem nismo poznali: cunami je dobil svojo besedno »družino« – poleg zloženke cunamimeter tudi pridevnika cunamijev in cunamijski: Pomočnik generalnega sekretarja OZN za nujno človekoljubno pomoč Jan Egeland se je po katastrofalnem cunamiju v južni Aziji konec decembra najbrž marsikomu zameril, ko je dejal, da zaradi svetovne »cunamijske velikodušnosti« ne bi smeli pozabiti na milijone pomoči potrebnih v Afriki, zlasti v Darfurju na zahodu Sudana. (Delo 2005).
Pravo »naturalizacijo« pa je doživela izposojenka tycoon, angleška priredba japonskega tikoon, naziva za nekdanjega šoguna ali cesarskega namestnika, bogataša, ki je do svojega premoženja prišel na sporen način. Besedo v časniku Delo zasledimo že leta 1999: Kriva naj bi bila menda Sobotna priloga. Po tistem, ko je na podlagi nekaterih pričevanj ugibala, ali ne gre za slovenskega tycoona, naj bi Janković imel velike težave. Menda ga potem dolgo ni hotel sprejeti noben minister. (Delo 1999).
Kasneje postane še aktualnejša, se tudi pisno podomači (tajkun) in je uporabljena večinoma v povezavi z balkanskimi in ruskimi mafijskimi združbami, navadno v zvezah s pridevniki tranzicijski, privatizacijski: Bistvena razlika med Srbijo in drugimi državami na prehodu je nemara v tem, da je Srbija svoje tajkune, kakor v hrvaščini in srbščini imenujejo ljudi, ki so obogateli čez noč, podedovala od starega režima, medtem ko so se drugod rodili po demokratičnih spremembah. (Delo 2004). Pogled v korpus besedil iz leta 2007 pove, da je beseda postala tudi besedotvorno bolj produktivna, moški obliki sledi izpeljana ženska tajkunka, izpeljanki, ki označujeta dejanje (tajkunjenje ali tajkunčenje) in rezultat tega dejanja (tajkunstvo), pa tudi glagol tajkunčiti se: Drugi slovenski kapitalisti pa bodo premislili. Lahko se »tajkunčijo« do onemoglosti: če od dobička ne bodo uživali tisti, ki ga ustvarjajo, bo tak dobiček zelo kratkega diha. (Delo 2007).
Ob nadaljnjem
»brskanju« po korpusu postane očitno, da je v našem publicističnem besednjaku,
ki dobiva vse pomembnejšo vlogo tudi v procesu standardizacije jezika, precej
manj besed, iz katerih izzvenevajo strpnost, skrb za sočloveka in okolje. Z
vztrajnim iskanjem pa le najdemo tudi kako táko – slovensko poimenovanje
Beethovnove ode, evropske himne, ki smo jo v letu 2007 sprejeli za svojo »radostnico«.
S prejšnjo kolumno smo s pomočjo korpusa Nova beseda (http://bos.zrc-sazu.si) in besedil časnika Delo osvetlili vpliv družbenega dogajanja na spremembe v jezikovnem besedišču v preteklih letih ob besedah cunami in tajkun. Tokrat pa pozornost usmerjamo na bližnjo preteklost: o e-tvorjenkah smo v tej rubriki že pisali. Leto 2007 pa je prineslo tudi vstop v schengensko ali šengensko območje oziroma uvedbo šengna. Schengen je ime luksemburške vasice med Nemčijo, Francijo in državami Beneluksa, kjer so leta 1985 podpisali schengensko konvencijo. Slovensko časopisje je sprejelo obe zapisovalni varianti: pisno podomačitev le v besednem izglasju (schengenski) in pa tudi povsem poslovenjeni zapis (šengen in šengenski). Odločitev za popolno podomačitev mora biti odraz presoje, da je podomačeni zapis v rabi uveljavljen do te mere, da njegova raba ne povzroča nesporazumov in sporočanje ni nerazumljivo. Čeprav odločitev za fonetični zapis ne sme biti prenagljena in posplošena na vse jezikovne novosti, je v večini primerov povsem legitimna. Pri samostalniku šengen jo utemeljuje razlika med Schengnom, tujim zemljepisnim imenom, pisanim z veliko začetnico, ki ga v slovenščini ne podomačujemo, in šengnom, zapisanim fonetično in z malo začetnico; nastala občnoimenska beseda je dobila pomen 'prehod evropske meje', kar govori v prid podomačitvi: Za drugo fazo šengna pa bodo morali zgraditi nov potniški terminal z vso infrastrukturo, kjer bodo uredili prometne tokove. (Delo 2004)
Drugo je vprašanje zapisovanja pridevnika v besedni zvezi, npr. schengenski standardi, schengensko območje, schengenska meja. V slovenščini so izlastnoimenski pridevniki na -ski podomačeni navadno v izglasju, saj so končni soglasniki ali soglasniški sklopi podstave ob dodajanju obrazila podvrženi glasovnim premenam, npr. palatalizacijskim (New York – newyorški): Čas, ki določa Ashevo razmišljanje v Svobodnem svetu, opredeljujeta dva datuma: 9. 11. 1989 in 11. 9. 2001. Na prvega je padel Berlinski zid, na drugega newyorška dvojčka. (Delo 2006).
Včasih pa se posamezni pridevniki podobno podomačijo tudi v podstavi, npr. v francoskem mestu Marseille izdelujejo čudovito marsejsko milo. Pri tem je pridevnik marsejski v veliki večini zapisan fonetično, skoraj nikoli pa marseillski: Deklica, ki je prišla k hiši v škatli za marsejsko milo, je pri Sommersovih deležna najboljše vzgoje in zatrjevanja, da je, kljub vranje črnim indijanskim lasem, angleške krvi. (Delo 2004). Takih primerov je kar nekaj, npr. pridevnik, ki ga tvorimo iz lastnega imena Bordeaux, je pisan bordeaujski, dopuščena pa je tudi podomačena dvojnica bordojski: Francoski vinogradniki z zadovoljstvom opazujejo trte šampanjca in beaujolaisa, toda poznavalci napovedujejo, da bodo kljub uspešni letini cene bordojskih vin letos višje kot ponavadi. (Delo 2000). Podobno je pri Dachauu: čeprav je v Slovenskem pravopisu 2001 normiran le zapis dachavski, se v Delu pojavljata oba zapisa, tudi bolj podomačeni: Panika, ki je nastala spomladi 1948, ob prvem dahavskem procesu, ko je bilo enajst ljudi obsojenih na smrt in deset tudi usmrčenih, je za pol stoletja zaznamovala literarno produkcijo. (Delo 2005).
Le redko pa je po domače, fonetično, zapisan tudi začetek besede, čeprav so pridevniki nastali iz besed ali nastopajo v zvezah, ki so temeljno zaznamovala človeško zgodovino ali pa jih pogosto srečujemo v vsakodnevnem življenju. V zvezah weimarska republika, wimbledonski turnir, greenwiški časovni pas, worcesterska omaka, za katere veljajo zgoraj navedene lastnosti, se tuja podstava ohranja tako v veljavnih normativnih priročnikih, kot tudi v jezikovni rabi. Zato nimamo votergejtske afere ali voterlujske bitke in ne kembriških preizkusov znanja. Vendar v jeziku ne moremo vedno govoriti o logičnih in pričakovanih potekih, možgani namreč dopuščajo tudi nasprotja. Tako se je uveljavil povsem poslovenjeni zapis pridevnika waleški, tj. velški ali valižanski, ki je izpeljan iz zemljepisnega imena britanskega polotoka Wales: »Draguljar kraljev, kralj draguljarjev,« je oznaka, s katero je takrat še velški princ Edvard II. opisal Cartierja, vnuka ustanovitelja ene najbolj znanih draguljarskih hiš Louis-Françoisa Cartierja. (Delo 2007) – Britanci, pa tudi številni drugi Zemljani, so se včeraj spomnili valižanske princese Diane. (Delo 2003).
Za šengensko mejo torej ni nobenih ovir, pri
normiranju pridevnika pa bi kazalo počakati na to, kako bodo jezikovni
uporabniki pridevnik pisali po krajši časovni distanci, saj v jezikoslovju
načeloma ne normiramo oblik, ki jih jezikovni uporabniki ne sprejmejo.
Z razmahom interneta in z nekaterimi programskimi jeziki se je iz angleško govorečega okolja tudi v slovenščini razširil pojav, ki bi ga lahko poimenovali DvoZačetnice (angl. BiCapitalization, tudi CamelCaps).
DvoZačetnice v slovenščini niso nekaj povsem novega, saj jih poznamo že pri zapisovanju kemijskih formul, kot npr. NaCl, pri kraticah, npr. za Bosno in Hercegovino (BiH), zasledimo jih tudi v neslovenskih priimkih (DiCaprio, McCarthy, McEwen, McPherson …) in iz njih izhajajočih stvarnih imenih, kar nas privede do vseprisotnega McDonaldsa in izdelkov, ki jih ta ameriški gigant ponuja (McChicken, McNuggets, McToast).
Želja po večji prepoznavnosti sili snovalce k inovativnosti tudi v zapisu: z namenom presenetiti, šokirati potrošnika oziroma uporabnika, da si bo podobo imena vtisnil v svojo podzavest, pa je zagotovo razlog, da so največji razmah DvoZačetnice doživele v gospodarstvu, pri poimenovanju najrazličnejših podjetij, korporacij in družb (npr. MasterCard nosi takšno ime že od leta 1979, kasneje zasledimo še ThinkPad, PlayStation, DaimlerChrysler, EasyJet …), blagovnih znamk (fotoaparati PowerShot), danes tudi pri imenih spletnih portalov (YouTube, MySpace, LinkedIn …) in računalniških programov (PowerPoint) in v železniškem prometu (InterCity, EuroCity, InterRail, EuroDomino). Vse pogosteje zasledimo takšna poimenovanja tudi v športu (npr. kolesarska dirka ProTour, tekmovalni razred MiniKart, robotska različica olimpijskih iger RoboCup) in še kje.
V sodobni slovenščini je – podobno kot v angleščini – vedno več tako zapisanih poimenovanj za podjetja (ProHolding, KekoOprema, SloVino, ViTel, Hermes SoftLab, združenje DrogArt …). Zanimivo je, da so tovrstni zapis še najbolj hitro in z največjo mero inovativnosti pri nas sprejeli različni umetniki.
Nekateri so zgolj združili dve različni oz. dve enaki besedi (ČutiMe virtualno oz. zbirka NajNaj), drugi so poleg prve še eno od črk v besedi zapisali z veliko začetnico in jo s tem z določenim razlogom poudarili (SpLoščena Slovenija), tretji so združili besedi in z veliko začetnico poudarili zadnjo črko prve besede in prvo črko druge besede, ki sta enaki (kulturno društvo ProstoRož), spet pri četrtih gre za besedno igro, kjer so v dano besedo vključili še eno črko in jo zapisali z veliko začetnico (multimedijski projekt HoroRskop). Na ta način so lahko zapisane tudi tvorjenke iz lastnih imen: npr. SuperMario ali SuperSebo.
V standardni angleščini ta
vrsta novih tvorjenk ni preveč dobrodošla. Pri nas se vsaj zaenkrat ta pojav še
ni množično razširil, a ga vseeno ne moremo spregledati. Ali gre pri vsem tem
za muho enodnevnico ali kaj več, bomo videli čez čas. Vsekakor pa NeLjubljančan,
vzdevek sodelujočega uporabnika na spletni strani
delo.si,
in podobne DvoZačetnice
vsaj zaenkrat nimajo prevelike možnosti, da bi stopile ob bok normativno
priznanemu Neljubljančanu in drugim »Enozačetnicam«.
Eno izmed zanimivih jezikovnotehnoloških vprašanj, ki je prav v zadnjem času deležno večje pozornosti, je oblikoslovno označevanje (angl. part-of-speech tagging ali grammatical tagging). Vsaki besedi v besedilu je treba pripisati ustrezno, navadno šifrirano oblikoslovno oznako, besedi mizami npr. oznako Sžp6: samostalnik (S) ženskega spola (ž) v množini (p, črka m je namenjena šifri za spol) in šestem sklonu (6). Nekatere besedne oblike imajo samo eno oznako, nekatere pa več, gori lahko nastopa v samostalniški (gora), glagolski (goreti) ali prislovni (gori) vlogi. Vsakemu paru (besedna oblika, oblikoslovna oznaka) potem pripade ustrezna lema ali osnovna besedna oblika, pri besedi mizami je lema miza; samostalnikom npr. pripade oblika v prvem sklonu ednine, glagolom nedoločnik in tako naprej. Prav zaradi besednih oblik z več oznakami problem oblikoslovnega označevanja ni lahek in popolnoma rešljiv – strojni označevalniki, ki dosežejo več kot 90-odstotno zanesljivost, se pravi da se ne zmotijo pri več kot le vsaki deseti besedi, so že kar dobri.
V besedilih navadno ne pišemo naglasov in je tako brez sobesedila velikokrat težko določiti, katero lemo ima najdena beseda; če imamo na razpolago tudi oblikoslovne oznake, pa je problem lažje rešljiv. Primer sta predlog brez in rodilnik množine od samostalnika breza, ki se oba enako pišeta. Koliko pa je npr. takih ali drugačnih? V vzorcu iz časopisa DELO za leto 2007, dolgega približno 19 milijonov besed, se beseda brez pojavi 15.691-krat. Od tega le sedemkrat v samostalniški vlogi: belih brez (5), vitkih brez (1) ter gabrov in brez (1); vse drugo so predlogi. In katere besede se najpogosteje vežejo z brez? Enajst zvez se pojavi več kot stokrat: brez težav (407), brez dvoma (318), brez večjih (182), brez njega (142), brez tega (138), brez njih (115), brez nje (111), brez meja (111), brez soglasja (105), brez možnosti (104) in brez poraza (103). Pri tretji najpogostejši zvezi je v ospredju premagovanje problemov: brez večjih težav (66), brez večjih pretresov (16), brez večjih zapletov (14), brez večjih napak (7) in brez večjih pomislekov (6).
Poglejmo si za konec še za oblikoslovno označevanje
eno težjih povedi, kratek, a znamenit stavek Gori na gori gori. Za prvo
besedo je zaradi velike začetnice mogočih kar 11 oblikoslovnih oznak: A, Sže3,
Sže5, Sžd1, Sžd4, Iže3, Iže5, Ime1, Ime4, Gce in Gbe. Tu smo prislov označili z
A, ime z I, glagol v sedanjem času z G (če je krajšava za tretjo osebo ednine)
oziroma GV za velelnik. V vlogi imena Gori ne nastopa samo v ženskem
sklonu, ampak tudi v moškem, ker se tako imenuje rojstni kraj Josifa
Visarionoviča Džugašvilija. Besedica na je spet lahko velelnik v drugi
osebi ednine, predlog, ki se veže ali s četrtim ali s petim sklonom, lahko je
tudi medmet (Na, pa smo tam!). Zanjo imamo torej 4 mogoče oznake, za gori
z malo začetnico jih je pa spet sedem. Če vse zmnožimo skupaj (11 x 4 x 7 x 7),
dobimo kar 2156 različnih načinov za označitev te povedi. Vsa teža problema bo
še bolj jasna če stavek podtaknete spletnemu programu za prevajanje, najprej iz
slovenščine v angleščino, potem pa dobljeno še nazaj v slovenščino!
Poleg množice informacij, ki jih danes lahko dobimo na spletu, se je v spletni obliki pojavila tudi večina vidnejših slovenskih tiskanih medijev (na primer Delo, Dnevnik, Večer, Mladina, Mag itd., svoje spletne strani pa recimo nima dnevnik Slovenske novice), na spletu pa zasledimo tudi knjige, članke iz znanstvenih revij in slovarje, ki so bili najprej objavljeni v tiskani obliki. Vendar je strah, da se bodo morali knjige in tiskani mediji umakniti elektronskim izdajam, odveč … to dokazujejo pojavi v obratni smeri, torej besedila, ki s spleta prehajajo v tiskano obliko. Tako se je na primer lani pojavil prvi blogarski časopis Blogorola z objavami avtorjev blogov, ki so v to privolili. V knjižno obliko pa prihajajo blogi na primer prek natečaja Multimedijskega centra RTV Slovenija in Vala 202 za najboljšo poezijo ali kratko prozo. V tiskani obliki naj bi v sicer nekoliko okrnjeni obliki luč sveta ugledala celo spletna enciklopedija Wikipedija (v nemščini), s spleta se je najprej v bolj klasično elektronsko nato pa še v knjižno obliko preselil tudi spletni slovar Razvezani jezik – prosti slovar žive slovenščine. Nekatere raziskave so celo pokazale, da se knjige, ki so v celoti prosto dostopne na spletu, v tiskani obliki prodajajo bolje kot tiste, ki te ugodnosti spletnim uporabnikom ne nudijo.
Če so prehodi celotnih besedil s spleta v tiskano obliko še razmeroma redki, pa smo se na izvorno spletne segmente besedil v tisku že kar navadili; in če nam še pred dobrim desetletjem ni bilo prav nič samoumevno, da lahko pisma bralcev pošljemo na primer na e-naslov pisma@delo.si, pa so se danes spletni in e-poštni naslovi vpletli tudi v besedila člankov, (malih) oglasov, reklam ali celo v glavo časopisa, na vrh ali na dno vsake strani. V tiskani izdaji marsikaterega časopisa lahko zasledimo tudi spletne komentarje člankov, objavljene so različne spletne ankete, pogosto na koncu članka zasledimo tudi povezavo na dotični članek v spletni obliki, kjer je mogoče pustiti komentar, novinarji pa nas v zadnjem času opozarjajo tudi na videovsebine na spletu. Morda tiskane izdaje pri nas še premalo izkoriščajo to interakcijo s spletom kot virom aktualnih in vedno svežih novic, fotografij in videoposnetkov ali pa kot virom bolj poglobljenih informacij, ki ob nastajanju časopisnega članka zagotovo nastanejo. Prav tako bi lahko mediji bolje sodelovali z blogarji, vendar pa je na tem mestu treba opozoriti na avtorske pravice. Splet namreč postaja bogat vir raznovrstnih informacij (od besedilnih prispevkov, fotografij pa do videovsebin), vendar moramo, če jih želimo uporabiti, vedno pridobiti dovoljenje avtorja.
S spleta pa smo zaradi novih stvarnosti prejeli tudi veliko
novih besed (blogati, brskalnik, googlanje …), že
obstoječe besede na spletu dobivajo nove pomene (forum, prilepiti
(fotografijo), prebrskati …), spreminja se tudi način tvorjenja novih
besed (v tej rubriki smo na primer že omenjali t. i. DvoZačetnice), v besedila
prehajajo tudi znaki, ki se prej niso pojavljali oz. so bili zelo redki (npr. #
ali @), ločila spreminjajo svojo vlogo (npr. pika v spletnih naslovih je tako
levo- kot desnostična, smeški) itd. Tradicionalni mediji in knjige, posledično
pa tudi slovenščina, zaradi spleta nikakor niso odrinjeni na rob: če sledijo
novim družbenim okoliščinam in se prilagajajo novostim, se preoblikujejo,
bogatijo in prispevajo k svojemu ohranjanju.
Med pogostejšimi samostalniki v leposlovju so pri večini avtorjev zelo v ospredju pomembni in nam vsem ljubi deli telesa kot so glava, oči, roka. V Zbranih delih Cirila Kosmača so roka, glava in oči na prvih treh mestih, pri Ivanu Cankarju pa so oči, roka in glava na prvem, četrtem in devetem mestu. Te besede imajo tudi veliko besedotvorno moč in na tem mestu bodo podrobnejše obravnave deležne samostalniške izpeljanke iz glava, točneje besede na -glavec in -glavka. Če malo natančneje pogledamo v dva spletna vira, v seznam Besede slovenskega jezika, pri njegovem nastanku so imele pomemben delež besede iz časopisa DELO, in v indeks iskalnika NAJDI.SI, ugotovimo, da je besed na -glavec in tudi -glavka kar veliko. Pri prvem viru brez veliko dela ugotovimo, da je -glavcev 98, -glavk pa 51. Pri drugem viru si pomagamo s podatkom o pregibanju: vzemimo, da se samostalniki na -glavec se sklanjajo po 13. paradigmi za moški spol, na -glavka pa po 3. za ženski spol:
m13f-,a,u,a,u,emfi,ev,em,e,ih,ifa,ev,ema,a,ih,ema
in ž3f-,e,i,o,i,ofe,,am,e,ah,amifi,,ama,i,ah,ama.
V zgornji vrstici sta na kratko navedeni pravili v obliki, ki jo razume tudi računalniški program, imenovan po Adamovi boljši polovici. Za vejicami so za vse sklone ednine, množine in dvojine navedena obrazila, ki jih je treba dodati rodilniški osnovi, z – je označena pa kar beseda sama (-glavec-ø, -glavc-a, -glavc-u ...). Z upoštevanjem tudi oblik v sklonih ugotovimo, da je na slovenskem spletu 138 besed na -glavec ter 59 na -glavka, skupaj s prvim virom pa 173 -glavcev in 70 -glavk. Pri tem so v obeh virih že izvzete tri besede, kjer drugi del zloženke ne izhaja iz besede glava: berglavec, iglavec in orglavec, berglavka, iglavka in orglavka. Celoten seznam si je mogoče ogledati na spletni strani: http://bos.zrc-sazu.si/besede/glavec_in_glavka.html.
In katere so najpogostejše tvorjenke oz. zloženke? Pri
moškem spolu si sledijo paglavec (beseda izhaja iz paloglavec,
kar pomeni debeloglavca), beloglavec, obritoglavec, triglavec,
strsoglavec, strmoglavec, bodoglavec, brezglavec,
smrtoglavec, puhloglavec, pasjeglavec, puhoglavec,
psoglavec, vodenoglavec, lepoglavec, rumenoglavec,
praznoglavec, trdoglavec, svojeglavec in debeloglavec,
ki jih je na spletu od več kot 5.000 pri prvem do pribl. 250 pri zadnjem. Tudi
pri ženskem spolu seznam najpogostejših ni dolgočasen: trmoglavka,
naglavka, črnoglavka, debeloglavka, rumenoglavka,
triglavka, vijeglavka, lepoglavka, gologlavka,
vrtoglavka, obloglavka, poniglavka, puhloglavka,
ščitoglavka, oglavka, rusoglavka, rdečeglavka,
dvoglavka, trdoglavka in beloglavka. Spletna pogostnost prve
je veliko večja kot pri ostalih, več kot 35.000, pri zadnji pa pribl. 50. Veliko
je živalskih in rastlinskih imen, tudi iz opisa vedenja (vijeglavka),
druga pa kažejo, kako zna jezik že prav na kratko v živo zadeti.
Večina slovenskih političnih strank, pa tudi nekateri posamezni kandidati, so v tem predvolilnem času osvežile ali postavile svoje spletišče. Prednost spleta pred drugimi mediji je ravno to, da nudi skoraj neomejene možnosti za interaktivnost. Plakati sicer ostajajo priljubljen način oglaševanja političnih strank, namesto dragih televizijskih reklamnih spotov pa stranke za kampanjo vse bolj izkoriščajo neodvisni, necenzurirani medij – splet. Nekateri kandidati pišejo svoj blog (npr. Žiga Turk, Darko Krajnc …), drugi so bolj aktivni na socialnih mrežah, kot je Facebook (npr. Katarina Kresal, Zmago Jelinčič, Andrej Bajuk, Sašo Peče idr.), pri stranki SD pa so si za interakcijo z volivci podobno socialno mrežo ustvarili kar sami.
So pa na medmrežju tudi spletne strani, kjer politično udejstvovanje ni zaželeno. „Vsi birokrati, administratorji in ostali ki vas skrbi nepristranost Wikipedije PAZITE! Volitve so zopet tik pred zdajci in začelo se je (kaj pa smo drugega pričakovali)?„ so zapisali na pogovornih straneh Wikipedije Pod Lipo. Avtor tega zapisa je imel seveda v mislih vandalizem – neprimerno spreminjanje ali celo odstranjevanje celotnih člankov. V tem času se torej tudi najbolj znana spletna enciklopedija spopada s predvolilnim bojem, zato so zaščitili urejevalne strani nekaterih bolj izpostavljenih politikov (npr. Janeza Janše, Milana Kučana), kar pomeni, da so do nadaljnjega administratorji onemogočili spreminjanje vsebine te strani neprijavljenim uporabnikom.
O interakciji med spletom in tiskom smo v tej rubriki že pisali. Vpliv spleta pa je lahko tudi posreden: v poplavi televizijskih, radijskih in drugih predvolilnih srečanj si različni moderatorji pogovorov za popestritev mnogokrat izposodijo navedke komentatorjev s spletnih strani ali odlomek bloga kot vprašanje za kandidata. Komentar nekega udeleženca interaktivnih spletnih strani pa so prebrali celo na finski televiziji. Na nedeljskih volitvah bomo oddali svoj glas, s komentiranjem v trenutno najbolj dostopnem svetovnem mediju pa svoj glas lahko utemeljimo oziroma agitiramo za izbrano politično opcijo.
Komentarji v stilu „Moj
glas imate! Borut edini pravi premier!„ niso na profilih socialne mreže
Facebook kandidatov za poslance nič nenavadnega, saj so komentatorji
predstavljeni z imenom in priimkom in v večini gre za spodbudne komentarje,
pohvale ipd. in četudi se komentatorji ne strinjajo s politiko kandidata, niso
žaljivi. Povsem drugačna je slika pri anonimnih komentatorjih na spletnih
straneh medijev ali na forumih, kjer po navadi nastopajo pod psevdonimom in
nimajo nobenih zadržkov. Tu so pogosti žaljivi komentarji, kot npr. „Ja,
pedofilija farjev je eno, homoseksualsnost, swingerstvo ter kurbarija na
levosučih pa drugo.„ Marsikje so kletvice, zmerljivke in vulgarizmi
samodejno cenzurirani, zato so se morali komentatorji znajti na drugačen način.
Uveljavilo se je neke vrste samocenzuriranje: peesda, mu ni pol ku*ca
jasno, qurc, drugim se j*be itd. Podobno, kot je zaradi pomanjkanja
prostora nastal poseben način zapisa v SMS-sporočilih, so se tovrstni zapisi
kletvic začeli pojavljati zaradi prilagoditve na kanal. Prav gotovo pa ne
morejo resno računati na daljšo življenjsko dobo, saj gre po eni strani le za
modo v jeziku, po drugi strani pa, če se bodo dejansko uveljavili, se bodo tudi
tovrstni novi izrazi kmalu znašli na seznamu za samodejno cenzuriranje.
Glagol skupaj z dodanimi besedicami kot SE in SI ali z uporabo različnih predlogov kot NA, ZA, PO ipd. lahko v stavkih odigra še dodatne različne pomenske vloge – omenjane dodane besedice oz. predlogi torej lahko glagolu omogočajo še dodatne možnosti uporabe. Vsaj načelno si je pri uporabi posameznih glagolov dobro tudi uzavestiti določene pomenske spremembe oz. razlike v primerih, ko isti glagol v stavčnem sporočilu uporabimo z besedico SE (ki ima navadno vrednost povratnega zaimka, lahko pa je tudi pomensko izpraznjena) ali z ustreznim predlogom, npr. upati nasproti upati si/se, basati se v avtobus nasproti basati se s hrano nasproti basati si žepe s hrano, nasproti pogovorno Ob koncu meseca ga baše. Podobno razločevalne so še rabe kot gledati nasproti gledati na/za/po nasproti gledati se; igrati 'obvladovati, znati' (Igrajo igre, instrumente) nasproti igrati na 'muzicirati/spremljati na' (On igra na kitaro) nasproti igrati se (Igrajo se skrivalnice, slepe miši) nasproti igrati se s kom/čim 'ravnati/manipulirati z/s' (Igra se s ključi, Z njim se dobesedno igrajo); voziti 'obvladovati, znati' (On vozi avto) nasproti voziti se s kom/čim 'prepeljavati se' (Vozi se z avtom ali z njim); imenovati koga/kaj 'označiti/označevati' nasproti imenovati se (Imenuje se Andrej) nasproti imenovati koga/kaj za koga/kaj 'določiti/nameniti za' (Imenovali so ga za vodjo); računati nasproti računati na 'zanašati se na' (Računa na svoje starše) nasproti računati se za 'imeti/šteti se za' (Računa se za izbranca) ipd.
Vse tako kaže, da se današnja raba vsaj nekaterih glagolov ndash; seveda v okviru istega pomena pri glagolu ndash; vse bolj nagiba k povezovanju brez predlogov, npr. abstinirati glasovanje (nasproti abstinirati se od glasovanja), navaditi se hrupa/hrupu (nasproti navaditi se na hrup); ponekod pomen glagola oz. njegova pomenska usmerjenost omogoča izpuščanje predloga, npr. čakati (na) koga/kaj, pritiskati (na) koga/kaj, prositi (za) koga/kaj, ponekod to iz istega razloga ni mogoče, npr. misliti na koga/kaj, streljati na sovražnika (nasproti streljati sovražnika), agitirati za koga/kaj ipd.
V novih zvezah so glagoli pridobili nov pomen, hkrati pa lahko ohranili že
ustaljeno izrazno rabo, npr. prelistati s tipko ali miško celotno datoteko,
povoziti datoteko, priklicati besedila na zaslon, priti iz ene
datoteke v drugo, seliti se na strežnik, shraniti v pomnilnik,
vstopiti v nov program ipd.
Informacijsko-komunikacijska
tehnologija 21. stoletja omogoča, da ljudje prek spleta kramljajo, tudi če se
ne poznajo osebno. Lahko gredo drug mimo drugega na ulici, ne da bi se
zavedali, da so si v spletnem klepetu povedali celo najintimnejše reči iz
svojega življenja, saj v njem ne klepetajo s svojo resnično identiteto. Spletni
forumi so priložnost za odprto, sproščeno in anonimno sporazumevanje in ena od
oblik sodobne komunikacije. Jezikoslovca seveda bolj kot zanimive vsebine zanima,
kaj se dogaja s (pisno) podobo slovenščine v tem sodobnem diskurzu. Izčrpnejših
raziskav o tem na žalost še nimamo, opazimo pa lahko velike odstope od
uveljavljene pravopisne norme in kršitve kopice pravopisnih pravil. Na primer:
v slovenskem jeziku pišemo z
veliko začetnico prvo besedo v povedi, lastna imena, izraze posebnega razmerja
in spoštovanja, svojilne pridevnike iz besed, pisanih z veliko, in še nekatere
druge besede. Na spletnih forumih pa ni redko, da je z malo začetnico zapisan celoten
besedilni zapis ali t. i. »post« v angleščini, vključno z imeni oseb
(nicholas cage), prebivalcev (azijka), krajev
(ljubljana) ali podjetij (merkur).
Pa skoraj zagotovo že vsak osnovnošolec dobro ve, da se te besede zapisujejo z
veliko začetnico.
Pri iskanju razlogov za kršitve pravopisnih pravil moramo upoštevati več dejavnikov. Med jezikovnimi je zagotovo pomembno slabo poznavanje oz. nerazumevanje nekaterih pravil, npr. pravila o pisanju vejice, pisanju besed skupaj ali narazen, prevzetih besed. Pomemben pa je tudi sam proces tvorjenja besedil pri spletnem klepetu. Tvorec želi čim hitreje prenesti misel, ki bi jo v navadnem klepetu povedal na glas, v pisno podobo. Tako se možgani ukvarjajo bolj z vsebino besedila, s formo pa le takrat, ko se tvorcu zdi pomembna za čim bolj jasno izrazitev sporočila. Nejezikovne razloge lahko najdemo v brezbrižnosti do pisne podobe jezika in lenobnem tipkanju besedilnih zapisov. Na prvo morda vpliva anonimnost uporabnikov spletnega foruma, na drugo pa (zamudno) preklapljanje med malimi in velikimi črkami na računalniški tipkovnici.
Pomembna naloga sodobnega slovenskega pravopisa je spremljati jezikovno rabo slovenščine v najrazličnejših besedilih in kategorizirati tipe pravopisnih napak, nato pa v jezikovnih priročnikih poenostavljeno razložiti pravila o pisanju vsega za uporabnika pravopisno problematičnega. Sprotno spremljanje jezikovne rabe na vseh ravneh je danes še bolj nepogrešljivo kot kdaj prej, saj se slovenščina v globalni družbi zelo naglo spreminja. In naša naloga je, da te spremembe opazujemo, pojasnjujemo, in končno, opišemo.
Med postopki pri vključevanju besedil dnevnika DELO v besedilni korpus Nova beseda (http://bos.zrc-sazu.si) je tudi označevanje delov besedila, ki niso v slovenskem jeziku. Z nekaj dodatnega dela je mogoče za večino označenih iztržkov tudi ugotoviti pripadnost posameznemu jeziku. V tabeli so navedene pogostnosti iztržkov, kot jih je pisec teh vrstic uspel določiti pri besedilih DELA za leto 2007.
| afrikanski | 1 | gvančevski | 2 | makedonski | 1 | slov. nar. | 20 |
| albanski | 2 | hebrejski | 8 | malinke | 1 | srbski/hrvaški | 156 |
| angleški | 4342 | hindi | 12 | maorski | 2 | starocerkvenoslovanski | 1 |
| arabski | 21 | indogermanski | 1 | nahuatl | 2 | staroslovanski | 1 |
| armenski | 1 | indonezijski | 2 | nemški | 553 | svahili | 1 |
| bambara | 1 | irski | 10 | nemški nar. | 1 | španski | 337 |
| bantu | 1 | islandski | 5 | nem.švic. | 1 | švedski | 26 |
| baskovski | 1 | italijanski | 411 | nizozemski | 17 | tagaloški | 1 |
| berberski | 3 | japonski | 31 | nordijski | 1 | tajski | 4 |
| bolgarski | 4 | kašubijski | 1 | norveški | 6 | telugu | 1 |
| bosanski | 1 | katalonski | 7 | oksitanski | 1 | turkmenski | 1 |
| braz. portug. | 3 | keltski | 1 | paštunski | 2 | turški | 19 |
| čadski | 1 | kitajski | 35 | patois | 1 | ukrajinski | 1 |
| češki | 23 | korejski | 5 | poljski | 19 | urdu | 1 |
| danski | 10 | korziški | 2 | portugalski | 49 | uzbeški | 1 |
| estonski | 1 | kurdski | 1 | provansalski | 1 | valižanski | 1 |
| faroerski | 1 | latinski | 463 | romski | 11 | valonski | 2 |
| finski | 8 | latvijski | 2 | romunski | 37 | vedski | 4 |
| francoski | 830 | lat.mapuški | 1 | ruandski | 2 | wolof | 1 |
| furlanski | 15 | litovski | 5 | ruski | 37 | xhosa | 1 |
| galicijski | 2 | lugandski | 1 | sanskrt | 1 | zapoteški | 1 |
| grški | 20 | madžarski | 18 | singalski | 5 | zulu | 1 |
| gruzijski | 4 | majevski | 1 | slovaški | 1 | nerazporejeno | 124 |
Jezikov je 131, kar se morda komu ne bo zdelo veliko, glede na število 6.912, kolikor je na svetu znanih samo živih jezikov, pa vendar vrednost, glede na to, da ima eden najpomembnejših spletnih virov, Wikipedia, prispevke v 253 jezikih, ni majhna. 124 iztržkom jezika ni bilo mogoče pripisati. Primeri so Mondochiwan: ime osebe iz filma Peti element, syntapiens: sintetični človek iz predstave Dragana Živadinova ali Carpe GuiCell: ime slovenskega dueta kitara-čelo.
In kateri jeziki so najpogostejši? Več kot polovica iztržkov je angleških, več kot sto pa je še francoskih, nemških, latinskih, italijanskih, španskih in srbskih oz. hrvaških.
Morda veste, kako bi v knjižnem jeziku pravilno zapisali zveze bermuda hlače, golf igrišče, karate udarec, kasko zavarovanje, pleksi steklo ali žele bombon? Če želimo v odgovoru slediti že dolgo ne več »aktualni« jezikoslovni teoriji in ugotovljeni slovnici za slovenščino, hkrati pa upoštevati živi sistem navad jezikovnih uporabnikov, torej jezikovno normo, postane ta odgovor ne samo zapleten, temveč tudi problematičen.
Slovenska slovnica zgoraj navedene jezikovne enote priznava le kot zloženke brez medponskega obrazila oziroma zloženke z neizraženim medponskim obrazilom, torej ne zveze, temveč besede bermudahlače, golfigrišče, kaskozavarovanje, pleksisteklo ali želebombon. S slogovnega vidika je njihova uporaba sicer odsvetovana, namesto njih so priporočene »bolj slovenske« zveze npr. igrišče za golf ali karatejski udarec. Dejstvo, da tovrstne zveze v jeziku ne le obstajajo, temveč nastajajo tudi na novo (karving smuči, safari stil, tango harmonika) je tako očitno, da se - kljub temu da jih ni med sistemskimi možnostmi našega jezika - ne moremo delati, da teh zvez ni. Že bežen pogled v današnje Delo (29. 10. 2008) razkrije novo: »Vudu lutka francoskega predsednika Nicolasa Sarkozyja« in na isti strani še dve, v rabi sicer bolj pogosti: »Album je napovedal drugo fazo kariere Bee Gees, v kateri so visoki falzetni vokali in disko ritmi zamenjali prejšnje pop pesmi.«
Tudi sestavljavci Slovenskega pravopisa 2001 so se zavedali, da morajo zaradi močnega vpliva rabe slovnici navkljub normirati kompromisno rešitev, v tem primeru dvojnico. Vendar s prednostnim zapisom skupaj, torej bidermajeršopek, bešamelomaka, hi-figramofon, hulahupobroč, jafapomaranča in neobvezno usmeritvijo k ustreznejši besedni zvezi. Med pravkar navedenimi imata napotilo k ustreznejši besedni zvezi le dve od njih (bidermajerski šopek in hulahupski obroč). Kljub očitnemu normativnemu napotilu pravopisa, ki med Slovenci že desetletja velja za priročnik z »visoko« družbeno veljavo, nam hiter pregled raznovrstnih besedil prek spletnih brskalnikov in besedilnih korpusov razkriva, da v rabi še vedno prevladuje zapis narazen … in vse očitneje postaja, da je dvojnica nepotrebna. Bolj potrebno se zdi odpraviti že zastarele normativizme, ki jezikovne uporabnike prepričujejo, da so slabo pismeni, lektorjem otežujejo delo, jezikoslovce pa silijo v zanikanje očitnega.
Za konec pa še tole: Da piše zveze, kot so tarok karte, lizing pogodba, pire krompir, holding družba, narazen pravzaprav velika večina jezikovnih uporabnikov in ne le tisti, ki naj bi bili v slovnici manj poučeni oziroma strokovno manj radovedni, je bilo ne nazadnje dokazano tudi ob podelitvi letošnjega Delovega kresnika romanu »Rizling polka«. Ob tej prestižni nagradi bi njenega prejemnika Štefana Kardoša verjetno težko prepričali, da bi veljal za »bolj« pismenega oziroma jezikovno bolj skrbnega, če bi romanu dal naslov »Rizlingpolka«, »Rizlingova polka« ali »Rizlinška polka«. Z nagrajenim delom je namreč prikazal sadove svojega svobodnega ustvarjanja, ki je onstran zavezanosti predpisom, in dokazal, da jezik živi tudi v bolj sproščenih oblikah, kot smo mnogokrat pripravljeni sprejeti.
Beseda večkulturnost, ki jo slišimo danes že na vsakem koraku, na papirju pomeni enake pravice pri ohranjanju kulturne dediščine in jezika. Da bi izvedeli, kako se večkulturnost dejansko odraža v družbi, smo obiskali Avstralijo, državo, ki je že leta 1972 uvedla t. i. politiko večkulturnosti. Kakšne pojavne oblike ima večkulturnost v praksi in kakšne izkušnje imajo z njo Slovenci v Avstraliji, smo povprašali slovenske družine, ki so se v Sydney preselile po drugi svetovni vojni. S starši in z otroci smo se pogovarjali o vlogi slovenskega jezika v družini in družbi ter o njihovem odnosu do jezikovne politike v Avstraliji. Na prvi pogled je naša ugotovitev, da se v družinskem krogu slovenščina še vedno uporablja v vsakodnevnem sporazumevanju, zelo spodbudna. Žal pa bolj podrobna analiza jezikovnih navad kaže, da v slovenskih družinah v Avstraliji slovensko govorijo samo starši. Otroci med seboj govorijo angleško. Slovenskim otrokom znanje slovenščine ni potrebno za sporazumevanje s starši, saj se ti pogosto z njimi pogovarjajo angleško v želji, da bi izboljšali svojo jezikovno kompetenco v dominantnem jeziku. Ohranjanje jezika je torej najprej odločitev vsakega posameznika, a se lažje uresniči, če ima družbeno podporo. V manjših skupnostih, kot je slovenska, pa so možnosti rabe slovenskega jezika izven družine zelo omejene. Zato je odločitev staršev, koliko napora vložiti v ohranjanje jezika, odvisna od tega, kaj se jim zdi za njihove otroke koristno, in v povezavi z njihovo percepcijo o tem, katere jezike družba podpira in katere zapostavlja. Percepcijo posameznika pa sooblikujejo stališča in pogledi družbe, v kateri živi, in so v tesni povezavi z vladno politiko in prakso.
Avstralska politika večkulturnosti ima v praksi številne pomanjkljivosti. Največja je ta, da učenje tujega jezika v šoli ni obvezno. Neangleških jezikov se učijo predvsem potomci priseljencev, medtem ko se pripadniki večinskega jezika le redko odločijo za učenje tujega jezika, saj jim v družbi, v kateri je dominanten jezik angleščina, učenje tujega jezika ne prinaša posebnih koristi. Tako se v Avstraliji tuje jezike velikokrat povezuje s priseljenci in z begunci. Taka praksa pa vodi v rabo angleškega jezika pri drugi generaciji avstralskih priseljencev, kar potrjuje tudi naša raziskava jezikovne rabe v slovenski skupnosti v Sydneyju. Avstralska izkušnja večkulturnosti in njene pojavne oblike v praksi so pomembno izhodišče za načrtovanje jezikovne politike v Evropi, ki mora upoštevati, da je jezik bistvena kulturna vrednota, ki zahteva usklajeno in harmonično delovanje jezikovne, izobraževalne, družbene in gospodarske politike.
Ko jezikoslovec spregovori o prevzetih besedah v slovenskih besedilih, se vedno najde kdo s predsodkom, da gre spet za sitnarjenje slovenistov nad javno rabo slovenščine. To moje kratko razmišljanje ne želi spodbuditi teh negativnih asociacij. Prevzemanje tujih besed je namreč vsakdanji pojav, ki se mu noben jezik ne more izogniti. Obstajajo pa seveda razlike v tem, kakšno strategijo uporabljajo narodi pred nepotrebnim prevzemanjem in kako se prevzete besede vključujejo v posamezni jezikovni sistem.
Če podomačevanja ne bi bilo, bi se zdaj že udomačena »kava« morda zapisovala quahvah ali quahva, namesto coffee v angleščini, Kaffee v nemščini, café v francoščini, kawa v poljščini, kahve v bolgarščini itd. Ni si težko predstavljati, kako neljubo bi nam bilo danes npr. po sms-u vabiti na kavo, saj bi morali vedno znova v slovarju preveriti, kako se beseda napiše. Ravno zaradi podomačevanja besed, najprej v izgovoru in pregibanju, nato pa tudi v zapisu, se nam ni treba na pamet učiti številnih tujih besed, ki odstopajo od našega jezikovnega sistema.
Prevzete besede povzročajo pišočim vrsto preglavic, saj se le-ti lahko znajdejo v zadregi, kako se beseda sklanja, kaj pomeni, in še huje, kako se sploh napiše: piercing ali peircing ali pircing ali piersing ali pirsing, wellness ali wellnes ali welnes, aqua aerobika ali akva aerobika ali akvaaerobika, anti-ageing ali anti-aging ali anti ageing? Težave se lahko pojavijo šele kasneje, pri tvorbi novih besed: pizza - pizzerija - pizzopek ali pica - picerija - picopek? Najbrž ni dvoma o tem, kaj je za slovenske pisce različnih generacij najlažje.Tujejezične prvine še posebej rade nastopajo v reklamnih oglasih, slutiti pa je, da jih spodbujajo le posebne in premišljene strategije trženja. So slovenski potrošniki res bolj naklonjeni kupovanju izdelkov, ki kupce nagovarjajo v angleščini, kot npr. kupite čistilo Oxi Action Max Powder, kremo Eye Lift Serum, puder Natural Minerals, slaščico Total Cool Snack? Nemogoče je, da slovenščina ne bi imela nobenih ustreznih izrazov za to področje. Proizvajalci, distributerji in prodajalci trdijo, da gre za blagovne znamke, zaščitene pred vsemi jezikovnimi posegi in spremembami. Bi to veljalo tudi, če bi potrošniki namesto dnevne kreme z anti-age efektom raje kupovali in uporabljali dnevno kremo s pomlajevalnim učinkom? Meni se zdi, da to, kar nas nagovarja v našem maternem jeziku, kljub vsemu veliko več pove.
Da splet spreminja oz. bolje rečeno dopolnjuje tudi slovenski jezik, se ne kaže zgolj v pridobivanju novih besed, pomenov, v drugačnem zapisu in z vnašanjem novih znakov v besedila. Spremembe, ki so posledica novega konteksta, besedne igre in verjetno še česa, so vidne tudi na ravni besednih zvez in njihovih pomenov.
Splet je svojevrsten medij, ki omogoča spremljanje dogajanja takorekoč v živo. Pogosto splet primerjamo z radiem, in da ta primerjava ni tako zelo iz trte izvita, dokazuje tudi naslednji komentar: Zelo previdna sem, tolikokrat sem jih dobila po ustih, da petkrat preberem, preden kaj pošljem v eter, saj se za nickom neikka ne skriva nihče, ampak sem za vse bralce svojega bloga oseba z imenom in priimkom (http://www.had.si/blog/2007/11/30/tiskana-blogorola-tudi-v-spletnih-edicijah-tiskanih-medijev/, neikka, 2. 12. 2007 ob 11:35). Že v SSKJ zasledimo razlago besedne zveze poslati sporočilo v eter, označena je s kvalifikatorjem publ. (publicistično), z razlago po radiu. Še pogosteje kot z glagolom poslati se danes besedna zveza v eter uporablja z glagolom iti, npr. 16. 11. 2007 je bila v Delu objavljena vest: V Gledališču Toneta Čufarja na Jesenicah je bila prvič in svečano javno predvajana radijska igra Toneta Čufarja Polom (13. 11.), ki je šla še isti večer v eter. Razlog za to, da je v prvem zgledu, torej v primeru komentarja z bloga, uporabljen glagol poslati, je tudi v tem, da se nanaša na računalniško posredovano besedilo, kjer je glagol poslati tudi sicer dovolj uveljavljen. Pri tej besedni zvezi zasledimo pomenotvorje, torej že uveljavljene besedne zveze dobivajo nove pomene. Iz prvotno predvsem radijskega konteksta gredo očitno danes stvari v eter tudi na spletu.
Preko medmetnega vzklika joj, prejoj, ki izraža tarnanje, obupanost nad nečim, je verjetno nastal lol, prelol (http://mayimbe.blog.siol.net/2008/09/11/vojna-zvezd-in-medijev/, Green street hool, 11. 9. 2008 ob 13:54), s katerim želi avtor podobno povedati, da je stvar vredna ne le smeha, temveč krohota. Lol (oz. LOL) je na spletu pogosto u porabljena kratica, sicer pa izhaja iz angleškega laughing out loud in pomeni glasno se smejati. Z jezikoslovnega vidika je zanimivo zlasti to, da se kratica stopnjuje, česar smo bili v slovenščini vajeni bolj pri pridevnikih in prislovih. Res je, da se presežna stopnja pojavi tudi pri omenjenem medmetu, da medmeti pogosto izražajo razpoloženje in da razpoloženje izražamo tudi s kratičnim lol in verjetno je, da je na tak način tudi prišlo do presežne oblike kratice, ki pa se na spletu ne pojavi zgolj enkrat (prim. iskalnika Najdi.si ali Google). Videti je, da smo priča nastanku nove besedne zveze na spletu, zanimivo pa bo opazovati, ali ji bo uspelo prodreti iz virtualnega sveta.
Zaradi spleta torej nastajajo nove besedne zveze, že uveljavljene pa v novem kontekstu dobivajo nove pomene. Te jezikovne pojave je smiselno raziskovati in beležiti, saj bo splet v prihodnosti prav gotovo imel še večjo vlogo, kot jo ima danes. Svet dejansko stoji na mladih in mladi danes s spletom odraščajo, uporabnikov (tudi aktivnih, ki splet soustvarjajo) pa je vsako leto več.