|
imenoválnik |
lingv. prvi sklon:; m, vir: S; povezave:
sskj,
najdi.si
|
|
imenoválnikov |
-a -o; prid., vir: B; povezave:
|
|
dálj |
pesn., v imenovalniku ali tožilniku daljava, dalja:; ž neskl., vir: S; povezave:
sskj,
najdi.si
|
|
dežél |
v prislovni predložni zvezi déžel, star., v imenovalniku ali tožilniku dežela 1:; ž neskl., vir: S; povezave:
sskj,
najdi.si
|
|
imenoválniški |
nanašajoč se na imenovalnik:; prid., vir: S; povezave:
sskj,
najdi.si
|
|
kogá |
nižje pog., v imenovalniku, rodilniku ali tožilniku káj:; zaim. neskl., vir: S; povezave:
sskj,
najdi.si
|
|
ljúd |
star., v imenovalniku ali tožilniku 1. ljudstvo:; m neskl., vir: S; povezave:
sskj,
najdi.si
|
|
maloprída |
star., v imenovalniku ali tožilniku ničvreden človek, malopridnež:; m neskl., vir: S; povezave:
sskj,
najdi.si
|
|
nóminativ |
lingv. prvi sklon, imenovalnik:; m, vir: S; povezave:
sskj,
najdi.si
|
|
osébek |
1. lingv. stavčni člen v imenovalniku, nadrejen povedku, ki v tvorniku izraža vršilca dejanja ali nosilca stanja, v trpniku pa cilj glagolskega dejanja:; m, vir: S; povezave:
sskj,
najdi.si
|
|
ráven |
star., navadno v imenovalniku in tožilniku ednine ravnina:; ž, vir: S; povezave:
sskj,
najdi.si
|
|
se |
imenovalnika ni, sêbe, sêbi, sêbe, sêbi, sebój in sábo, enklitično rod., tož. se, daj. si I. 1. izraža predmet ali določilo glagolskega dejanja, kadar sta identična z osebkom dejanja; zaim., vir: S; povezave:
sskj,
najdi.si
|