|
deklína |
1. slabš. dorasla mlada ženska, ki še ni poročena; dekle:; ž, vir: S; povezave:
sskj,
najdi.si
|
|
deklinácija |
1. lingv. menjanje končnic pri samostalniku, pridevniku, zaimku in števniku; sklanjatev:; ž, vir: S; povezave:
sskj,
najdi.si
|
|
deklinacíjski |
nanašajoč se na deklinacijo:; prid., vir: S; povezave:
sskj,
najdi.si
|
|
ìndeklinábile |
lingv. nesklonljiva, nepregibna beseda; m, vir: S; povezave:
sskj,
najdi.si
|
|
indeklinabílen |
-lna -o; prid., vir: B; povezave:
|
|
deklín |
-a; m, vir: B; povezave:
nova beseda
najdi.si.
|
|
dozvédeti |
-vém; dov., vir: B; povezave:
najdi.si.
Primer: Kar su kje jedli, kje su se skregali, kar i koliko i kom je kdo kaj dolžen, kdo se če ženite, ktera deklina je košata, i od koga; celo to je vedla, kar sta si tu al tam dva na skrivnem na ušesa povedala; ... pa kako je to vse dozvedla, to je sam bog vedel.
|
izogóna |
geogr. črta na zemljevidu, ki veže kraje z enako {magnetno} deklinacijo:; ž, vir: S; povezave:
sskj,
najdi.si
wiki
| |