|
tradícija |
1. kar se je ustalilo v življenju kake skupnosti s prenašanjem iz roda v rod; navada, običaj:; ž, vir: S; povezave:
sskj,
najdi.si
|
|
ántitradícija |
-e; ž, vir: B; povezave:
|
|
ekstradícija |
knjiž. izročitev osebe drugi državi zaradi kazenskega pregona ali izvršitve kazni:; ž, vir: S; povezave:
sskj,
najdi.si
|
|
nètradícija |
-e; ž, vir: B; povezave:
|
|
nè-tradícija |
-e; ž, vir: B; povezave:
|
|
agarbati |
m, vir: I; povezave:
najdi.si
Primer:
V predelu južne Indije, v nekdanji kraljevini Mysore, obstaja že dolgoletna tradicija ročne izdelave dišečih palčk imenovanih tudi agarbati.
|
|
aranya |
ž, vir: I; povezave:
najdi.si
Primer:
Dasnami Sampradaya (Dasnami Sampradaja) je vedska šaivistična tradicija, ki jo je ustanovil Adi Shankaracharya; sestavljena se iz desetih redov: Aranya, Ashrama, Bharati, Giri, Parvati, Puri, Sagara, Saraswati, Teertha in Vanam.
|
|
aretinski |
prid., vir: I; povezave:
najdi.si
Primer:
Tradicija uvoza razkošnega vinskega posodja po helenističnem barvnem posodju se nadaljuje z uvozom helenistične reliefne keramike iz jadranskih delavnic, potem aretinske severnoitalske sigillate in glaziranega posodja iz različnih delavniških središč in številne vzhodne sredozemske reliefne keramike, posebno tiste iz knidskih delavnic.
|
|
benandant |
m, vir: I; povezave:
najdi.si
Primer:
Kljub temu pa italijanska tradicija glede te tematike ni povsem nezanimiva: v obmejni italijanski pokrajni Furlaniji se namreč pojavlja mitološko bitje z imeni benandant, andant, bellandant, belavant ipd., ki bi lahko bilo kresniku celo bolj sorodno od zduhaca.
|
|
cimbalaški |
prid., vir: I; povezave:
najdi.si
Primer:
Goslarska in cimbalaška tradicija na onem koncu Balkana ostaja tako močna in neprekosljivo virtuozna, da ni nič čudnega, da so Taraf pred leti kot gostje z odra povsem odpihnili razvpite in anemične puriste Kronos.
|
|
descartesovski |
prid., vir: I; povezave:
najdi.si
Primer:
Narodno tkivo je bilo kajpak na secirnici, individualizem se je objektiviral, Descartova tradicija se ni tukaj razvija ne v kakšen posebni racionalizem ne v metodično skepso v spoznavoslovju, kaj šele, da bi obstajal kakšen dualizem v nauku o biti - kartezijanstvo so se igrali kvečjemu tisti, ki so določali vednost družbenozgodovinskih - daljnih - ciljev ter so descartesovsko paradigmo, kolikor so sploh vedeli zanjo, uporabljali največ za izgovor v civilizacijskem smislu, torej v industrijski raz/množenosti, v preračunljivem in največ nemoralnem naravoslovnem produciranju fahidiotov, v eksaktnih vedah lastne nedoloč(e)nosti, v nekakšnem ekološko vse bolj
zasvinjanem gospostvu »človeka« nad »naravo« in podobno.
|