O'beseda, označena besedila z lemami
O'Brien je pomirljivo, skoraj | prijazno | položil svojo roko na njegovo. |
O'Brien mu je skoraj | prijazno | položil roko na ramo. |
nobene krivde, živi v veselem upanju, ki ga | prijazno | spremlja v starosti, kakor pravi pesniško |
se vsem smehlja; vsakogar, ki ga sreča, | prijazno | pozdravi; vsem zatrjuje, da ni tiran, in |
bratje spodbujali in pisali učencem, naj ga | prijazno | sprejmejo. |
Ta nas je | prijazno | sprejel in nas gostil tri dni. |
je stopil star, debelušen detektiv in mu | prijazno | rekel, naj gre z njim. |
človek: detektiv je, pa daje za pijačo in se | prijazno | pogovarja. |
tolmača in s katerim so se ob večerih večkrat | prijazno | pogovorili. |
Z njo je vstopila Pavla, se | prijazno | nasmehnila in voščila dobro jutro. |
Umito jutro je | prijazno | sprejelo njihove umite obraze, toda ti obrazi |
»O čem?« še kar | prijazno | vpraša Tildica, ne da bi se ozrla. |
»Dragarica, vi ničesar ne veste!« ji reče | prijazno | in prepričevalno. |
Očka Orel takoj neha mlatiti in | prijazno | odgovori Drejcu: |
Stane stegne roko in | prijazno | reče: |
Naravnost pogleda Drejcu v oči ter mu reče | prijazno | , a vendar pomenljivo: |
Stane ga zelo | prijazno | odpahne. |
desetič odgovarja Jera, a govori zelo počasi, | prijazno | in mehko, da bi pomirila nestrpnega Sovo. |
»Saj ne morem več,« | prijazno | odvrne Tildica, a hkrati dvigne skodelico |
po ozkem prostoru in zdaj karajoče zdaj | prijazno | ogleduje vse tri. |
Kar še zadremaj,« | prijazno | , s pridušenim glasom odgovori očka Orel, |
Justin pa je samo prikimal, se | prijazno | nasmehnil obema in pri tem pokazal dve ravni |
»Saj res, kako pa je kaj s palico?« je | prijazno | vprašala Temnikarica. |
je | prijazno | rekla. |
»Ti bi rad vse rešil!« se je oče | prijazno | ozrl vanj. |
Pogladil se je po nosu, se odkrehnil in zelo | prijazno | rekel: |
mulast in naj se z ravnateljem pogovarja | prijazno | in z zanimanjem, mu je pob veselo, res iz |
nekoliko postrani, kakor bi stara ženica | prijazno | nagibala glavo. |
No, ti kar še leži in počivaj, - je | prijazno | rekel in zaprl vrata za sabo. |
Nato je | prijazno | in sočutno vprašala: |
No, pa sem ostal, - mi je | prijazno | pokimal sosed in se nato po stari navadi |
Če bi kaj rad, pa pokliči, - mi je | prijazno | pokimal in nato počasi zaprl vrata za sabo. |
pameten človek, saj sva se večkrat prav | prijazno | pogovarjala - toda služba je služba. |
nemara res ne bo nič hudega, - je dodal | prijazno | in z resničnim upanjem v glasu. |
sem rekel | prijazno | , da bi jo udobrovoljil. |
je rohnel ded, toda rohnel je | prijazno | , srečno in ponosno. - |
bomo prekladali po umazani travi, - ji je | prijazno | pritrjeval ded in rahlo polagal vreče na |
je še kar | prijazno | rekel ded. |
Tudi Zana me je | prijazno | sprejela. |
sem | prijazno | zamahnil z roko. |
Prvič, ker nismo nikdar | prijazno | gledali, če so se naša dekleta mešala z |
Pobrisala si je pramen las s čela, se | prijazno | nasmehnila in nato zaplala z nosnicami. |
»Počakaj,« je | prijazno | rekel. |
»Že kadi,« je | prijazno | rekel. |
obrnil h karabinjerjema in rekel nenavadno | prijazno | : |
zlasala, jo je pogledala malce začudeno in nato | prijazno | rekla: |
in prehitevali, a vendar so ga vsi zelo | prijazno | ogovarjali: |
razumevanjem prikimali kmetje, nato pa so | prijazno | vprašali: |
Spustili so se z odra ter se z Luko | prijazno | pogovorili o zidanju navzdol, malce po ravnem |
Spet se je | prijazno | obrnil k nesrečnikom in jim ljubeznivo požugal: |
Peregrin mu je položil roko na rame in ga | prijazno | vprašal: |
»Tan‐ta‐druj!« je s sramežljivim nasmehom in zelo | prijazno | povedal norček, da bi si župnik zapomnil |
svojo kost odmaknil od debelih ustnic in | prijazno | ponovil: |
so se grobo obregnili vanj, drugi so ga | prijazno | ogovorili, tretji so mu molče stisnili v |
»Tako bodo igrali mučeniki!« mu je | prijazno | prikimal Peregrin. |
Saj boš umrl!« je | prijazno | in bodrilno zagrmelo od vseh strani. |
Zato pa se je po premolku | prijazno | oglasil Matic Enaka Palica in žalostno ponovil |
- Ne zameri, Marjana, ne zameri! - je | prijazno | rekel. |
- Ah, kam naj pa le grem? - je rekel | prijazno | in skoraj lahkosrčno. |
je ponovil Temnikar in se ji nekam čudno | prijazno | nasmehnil izpod brk. |
Tako | prijazno | se mi je smehljala s pobočja.« |
Nato pa je | prijazno | vprašal: »kaj tako greje?« |
»Kri, ki je topla,« je | prijazno | povedala orlica. |
Vpili so in tekli za mano, jaz pa sem jim | prijazno | in razumevajoče pomahal: vstopni žig so |
Spregovorili nismo, dokler nismo šli spat, samo | prijazno | smo se sem in tja nasmehnili. |
Spet mi je naslikala pred oči vilo, lepo, | prijazno | in neskončno nežno. |
vendar močne rasti in zdravega izgleda, ki | prijazno | se smehljajoč, mirnih oči in presenetljivo |
ob meni, potem ko mi je prej že nekajkrat | prijazno | pokimal. |
vse skupaj požrla in se nato zadovoljna | prijazno | smehljala. |
In kako | prijazno | me je sprejel, kot da bi čakal name že ves |
odmakne, še preden dojame, da se mojstrove oči | prijazno | smehljajo. |
Angel se | prijazno | smehlja. |