O'beseda, označena besedila z lemami
| postelji“, drugi pa je metafizični jaz ( | Husserl | bi naju popravil: ne metafizični, ampak |
| šele Kant, še bolj prepričljivo pa pozneje | Husserl | v svojih Kartezijanskih meditacijah: v |
| našega stoletja znova z vso ostrino zastavil | Husserl | in odgovoril nanj s pomočjo fenomenološke |
| ”Izklopljena božja transcendenca“ (h 58), kjer | Husserl | o ”eksistenci 'božje' biti zunaj sveta“ |
| zavesti, kot je zavesti transcendenten svet [ | Husserl | (1), 191]. |
| zamejitvi prvotne evidentne gotovosti - ki jo | Husserl | izvaja s fenomenološko redukcijo, imenovano |
| Husserl | je po svojem filozofskem odnosu do Boga | |
| ostaja izklopljeno iz raziskovalnega polja“ [ | Husserl | , prav tam] - Bog se namreč razodeva človeku |
| sebi, predlagam, da tudi midva, tako kot | Husserl | v Idejah in Meditacijah, začasno ”izključiva“ |
| Da, toda | Husserl | ne pravi tega. |
| Kljub temu zdaj podrobneje poglejva, kaj | Husserl | misli, ko govori o spoznavni evidenci. |
| Podčrtal sem si stavek v petem paragrafu, kjer | Husserl | pravi: |
| duhovno‐na‐vpogled‐dobivanje bivajočega samega.“ [ | Husserl | (2), 62] |
| more zmesti nobena zamisljiva teorija.“ [ | Husserl | (1), 80] |
| Husserl | skuša na nov - ne ”matematičen“, temveč | |
| Karteziju - ego cogito, misleči jaz, toda | Husserl | kritizira Kartezijevo ”postvaritev“ jaza |
| Husserl | zavrača Kartezijev dualizem mišljenja in | |
| Husserl | v svojem poznem delu Kriza evropskih znanosti in transcendentalna fenomenologija | |
| intellectus | Husserl | (3), 23], in nadalje razlaga: |
| ta abstrakcija se ne dogaja v epoché...“ [ | Husserl | , prav tam, 24] |
| Kako pa potem | Husserl | sploh razume ego cogito, če ne kot tisto |
| je moje življenje, živim: cogito.“ [ | Husserl | (1), 149], kar pomeni, kot beremo v nadaljevanju, |
| naloga fenomenologije, kot si jo je zamislil | Husserl | . |
| imanentna časna oblika doživljajskega toka).“ [ | Husserl | (2), 75] |
| v ”črni luknji“) -, kajti, kot poudarja | Husserl | v Četrti meditaciji, v paragrafu z naslovom |
| kontinuirano konstituirajoč kot bivajoče.“ [ | Husserl | (2), 106] |
| Bruno. ...in poučno: glej, kaj je | Husserl | hotel reči s svojim znanim stavkom ”jaz |
| Recimo, da je svet cogitu imanenten, kot uči | Husserl | , in da se gotovost samega cogita razširi |
| Poleg tega | Husserl | izrecno pravi - če ponovim prej navedeni |
| Husserl | pa ne privzema kot resnično ničesar, kar | |
| Pomislil sem, da | Husserl | temu ne bi oporekal, ali, drugače rečeno, |
| v spoznanju iščemo gotovost, tako kot | Husserl | . ... |
| živi v neki kvazirealnosti, kot bi rekel | Husserl | . |
| Zakaj pa | Husserl | v svojih obširnih fenomenoloških analizah |
| Husserl | je v osnovi razmišljal drugače: zanj že | |
| eksistenca, katere edino pravo domovanje je Bog; | Husserl | je odkril sámorazvidnost ega, neodvisno |
| Husserl | - izhajajoč iz ”fenomenološke redukcije“ | |
| Doživljaj v tem načinu ni odsenčen.“ [ | Husserl | (1), h 42 (136)] |
| Ali je tudi | Husserl | pojmoval strukturo prostora in časa v klasičnem |
| Husserl | se je s fenomenološko metodo pravzaprav | |
| Husserl | tega problema kljub nedvomnemu uspehu fenomenološke | |
| Ampak saj ste rekli, da je | Husserl | svojo fenomenologijo časa pojmoval kot neodvisno |
| ’objektivnim‘, tj. kozmičnim časom.“ [ | Husserl | (1), 264] |
| tu za čas ”intersubjektivnosti“, kakor je | Husserl | v svojih poznejših delih imenoval fenomenološko |
| In drugič, | Husserl | na nekem mestu v svojih predavanjih o času |
| V katerih predavanjih je | Husserl | govoril o apriornih časovnih zakonih? |
| naslovom ”Nekateri apriorni časovni zakoni“, | Husserl | namreč med apriorne časovne zakonitosti |
| obstoj absolutne sočasnosti dogodkov, ki jo | Husserl | še vedno uvršča med ”apriorne časovne zakone“. |
| Torej menite, da | Husserl | pri rešitvi uganke časa ni prišel dosti |
| Husserl | je brez dvoma naredil velik korak v razumevanju | |
| Ni naključje, da se | Husserl | na začetku sklicuje na enajsto poglavje |
| hočem sprašujočemu razložiti, ne vem>“ [ | Husserl | (4), h 1 (3)]. |
| primer, ki ga navaja že Brentano, razvije pa | Husserl | - je časenje (Zeitigung) nekega glasbenega |
| predstave <Vorstellung> neke melodije.“ [ | Husserl | (4), h 3 (9)] |
| Husserl | torej pravi, da v ”številu gibanja“ še ni | |
| občutka nekaj drugega kot občutek trajanja“ [ | Husserl | , prav tam (10)]. |
| Retenca deluje kot kontinuum, pravi | Husserl | , saj ne gre le za retenco ”pravtisa“ (Urimpression), |
| Če verjameš ali ne, | Husserl | sam primerja retenco s kometovim repom, |
| Husserl | v predavanjih o času razlikuje tri osnovne | |
| V nadaljevanju predavanj | Husserl | obširno razlaga, kako z navedenimi tremi |
| Mislim, da | Husserl | kljub svoji ”fenomenološki redukciji“ ni |
| fenomenologiji časa, je treba poudariti, da je | Husserl | načelno ločeval transcendentalno fenomenologijo |
| iskal izgubljeni čas v tistem času, ko je | Husserl | na univerzi v Göttingenu predaval fenomenologijo |
| Namreč, ko | Husserl | govori o lastnostih časovnih predmetov, |
| frazo, kajti reprodukcija ima, kot pravi | Husserl | , različne ”načine izvršitve“ [prav tam, |
| Husserl | pojmuje časovno perspektivo spet analogno | |
| rečemo, da je trajal deset sekund), toda | Husserl | pravi, da je takšno fizikalno pojmovanje |
| načinu kako‘ se kaže kot vselej drug.“ [ | Husserl | (4), h 8 (20)] |
| paragrafu predavanj o notranjem zavedanju časa | Husserl | še jasneje izrazi misel o časovni perspektivi, |
| Ali se je torej | Husserl | z uvedbo časovne perspektive kot analogne |
| Vendar pa | Husserl | pri svojem ugotavljanju zamejenosti oziroma |
| Husserl | ugotavlja, da ni ostre meje med zdaj in | |
| Husserl | pravi: | |
| Husserl | nadalje razlikuje med ”grobim“ in ”finim“ | |
| Toda interval grobega zdaja, nadaljuje | Husserl | , ”nemudoma spet razpade v fini zdaj in neko |
| Husserl | se v svojih predavanjih podrobno ukvarja | |
| konstitucijo imanentne predmetnosti - ti | Husserl | odgovarja, da je njen izvor identitetna |
| O odnosu med jazom in časom | Husserl | piše tudi v Kartezijanskih meditacijah: |
| neskončnega horizonta tega imanentnega časa.“ [ | Husserl | (2), h 18, str. 87] |
| najvišji enosti zavestne sinteze se - kot pravi | Husserl | v predavanjih o času - tudi ”imanentni čas |
| za vse imanentne predmete in dogajanja“ [ | Husserl | (4), h 38 (65)] - in v tem smislu je za |
| ist starr, und doch fließt die Zeit.>“ [ | Husserl | (4), h 31 (54)] |
| ostaja odprt problem, kar priznava tudi sam | Husserl | . |
| Husserl | , Edmund (1): Ideje za čisto fenomenologijo in fenomenološko filozofijo | |
| Husserl | , Edmund (2): Kartezijanske meditacije, | |
| Husserl | , Edmund (3): ” | |
| Husserl | , Edmund (4): |