O'beseda, označena besedila z lemami
| Dragič | prime kramp ter si ga prisloni k desni nogi. | |
| Dragič | se ne gane in prav natanko čuti, da se ne | |
| Dragič | se ne gane, samo gleda ga naravnost v oči. | |
| Niti | Dragič | ne. |
| Dragič | skoči čez zid na klop, plane čez cesto in | |
| Dragič | omahne in izgine. | |
| Dragič | napne prsi in se požene. | |
| Saj, saj," odgovarja | Dragič | . |
| Dragič | se požene in je v treh skokih v koruzi. | |
| Dragič | se stuli, nato pa se spet požene. | |
| Šviga‐švaga," zamrmra | Dragič | ter začne naglo švigati križem kražem po |
| Dragič | obstrmi samo za stotinko hipa in vendar | |
| Dragič | kar poskoči in se požene z vsemi silami. | |
| Dragič | je šel počasi okrog dveh vogalov hiše in | |
| Toda | Dragič | je bil prepričan, da ni bil strah, kajti |
| Tako tesnobo je | Dragič | občutil tudi zdaj in je za hip popolnoma |
| Dragič | razširi oči in nenadoma zagleda skoraj tik | |
| In | Dragič | se požene z vsemi silami. |
| In | Dragič | stoji. |
| Teci!" si ukaže | Dragič | , ki je zdaj z vso dušo razumel ta klic. |
| Dragič | je zdaj miren. | |
| Nebo ..." prikima | Dragič | s pojemajočim razumom. |
| to so oblaki ..." veselo kakor otrok razume | Dragič | s poslednjim plamenom svojega življenja |
| Vstane tudi Čelarjev | Dragič | , sname ostro sklepano koso z latnika, si |
| Že dvajset let živi | Dragič | na njem, a ga šele danes, s koso na rami, |
| »Dobro jutro«, reče | Dragič | in se niti najmanj ne začudi. |
| »Star je že«, zamrmra | Dragič | tiho, kakor da bi drobna kaplja žalosti |
| Za njim vstopi | Dragič | , potem Obrekarjev Stane, čokati Mešeletov |
| Usadarjev, Mešeletov, Rumenjakov in | Dragič | pomahajo s klobuki in zavriskajo, nato pa |
| DRAGIČ | , mlajši sin, partizanski kurir (22 let ) | |
| Dragič | je živ kot sam hudič!« | |
| »In | Dragič | - se še ni oglasil?« |
| » | Dragič | !« radostno klikne Boris in se zarije v gručo, |
| Toda | Dragič | strmi v Drejca in čaka odgovora. |
| smo zadeli v živo!« ga pri priči potolče | Dragič | . |
| Dragič | , ki je ves v zanosu, stopi korak za njim. | |
| Dragič | jo mirno gleda. | |
| »Sami tiskamo!« veselo in ponosno odgovori | Dragič | . |
| Dragič | ga pogleda. | |
| Dragič | lepo pogleda očko Orla, kakor bi hotel reči, | |
| » | Dragič | !« radostno klikne in se zravna. |
| Dragič | plane mimo nje, skoči čez zid, se požene | |
| »Kje je | Dragič | ?« vpraša z votlim glasom. |
| »Kje je | Dragič | ?« ponovi glasneje in zahtevajoče; z grozo |
| »In | Dragič | ...« vzdrhti Nančika in ga hrepeneče pogleda. |
| » | Dragič | ? ... |
| »Mislila sem, da je | Dragič | ... |