dobrodušno (12)

Najbrž ne razumeš,« sem naglo popravil zelo	dobrodušno	, da je ne bi žalil.
»Je!«	dobrodušno	odvrne Čargo.
Sova ga s široko kretnjo odpahne in	dobrodušno	zarenči:
Obraz se mu	dobrodušno	razleze.
»Štruklje?« se	dobrodušno	začudi Sova, se skloni k njej in jo vščipne
Stane	dobrodušno	prikima.
kotlom, poropota s svojo skledo po robu in	dobrodušno	zagrmi v dobrovoljnega Lokarja:
Stane se mu	dobrodušno	zahahlja.
»Oh, saj bom jaz tebe, ne ti mene!« se je	dobrodušno	zasmejala.
zaradi svoje ginjenosti zviška ogovorila z	dobrodušno	zbadljivostjo:
neprimernem oblačilu za pomladne Benetke, se mož	dobrodušno	smehlja mimoidočim in pod njim sedečim,
Bruno,	dobrodušno	.