O'beseda, označena besedila z lemami
Simona, ki se imenuje | Peter | , in njegovega brata Andreja, ko sta metala |
apostolov pa so: prvi Simon, ki se imenuje | Peter | , in njegov brat Andrej; Jakob, Zebedéjev |
Peter | mu je odvrnil: | |
In | Peter | je stopil iz čolna in šel po vodi k Jezusu. |
K temu se je oglasil | Peter | in mu rekel: |
Peter | izpove vero | |
Simon | Peter | je odgovoril: |
Ti si | Peter | (Skala) in na to skalo bom sezidal svojo |
Peter | pa ga je potegnil vstran in mu začel braniti: | |
Peter | pa se je oglasil in rekel Jezusu: | |
Tedaj je pristopil | Peter | in mu rekel: |
Tedaj se je oglasil | Peter | in mu rekel: |
Jezus napove, da ga bo | Peter | zatajil |
Peter | je posegel v besedo in mu rekel: | |
Peter | mu reče: | |
Peter | pa je šel od daleč za njim do palače vélikega | |
Peter | zataji Jezusa | |
Peter | pa je medtem sedèl zunaj na dvorišču. | |
In | Peter | se je spomnil besede, ki mu jo je rekel |
Simona, ki ga je imenoval | Peter | , Jakoba, Zebedéjevega sina, in Jakobovega |
Peter | izpove vero | |
Oglasil se je | Peter | in mu rekel: |
Tedaj ga | Peter | potegne vstran in mu začne braniti. |
Oglasil se je | Peter | in rekel Jezusu: |
Tedaj je | Peter | posegel v besedo in rekel: |
Peter | se spomni in mu reče: | |
sedèl na Oljski gori nasproti templju, so ga | Peter | , Jakob, Janez in Andrej na samem vprašali: |
Jezus napove, da ga bo | Peter | zatajil |
Peter | pa mu je rekel: | |
Peter | pa je šel od daleč za njim prav na dvorišče | |
Peter | zataji Jezusa | |
Ko je bil | Peter | spodaj na dvorišču, je prišla ena izmed |
Tisti hip je petelin drugič zapel in | Peter | se je spomnil besede, ki mu jo je bil Jezus |
Ko je Simon | Peter | to videl, je padel Jezusu pred noge in rekel: |
Simona, ki ga je imenoval tudi | Peter | , njegovega brata Andreja, Jakoba, Janeza, |
Ker so vsi zanikali, je | Peter | rekel: |
Peter | izpove vero | |
Peter | je odgovoril: | |
In ko sta odhajala od njega, je | Peter | rekel Jezusu: |
Tedaj ga je | Peter | vprašal: |
Peter | pa je rekel: | |
Jezus napove, da ga bo | Peter | zatajil |
Peter | mu je rekel: | |
»Povem ti, | Peter | , danes ne bo petelin zapel, preden trikrat |
Peter | zataji Jezusa | |
Pripeljali so ga v sodno hišo vélikega duhovnika; | Peter | pa je šel od daleč za njim. |
ogenj, in ko so posedli okrog njega, je | Peter | sédel mednje. |
Peter | pa je odgovoril: | |
Peter | pa je rekel: | |
je Gospod obrnil in se ozrl na Petra in | Peter | se je spomnil Gospodove besede, ko mu je |
Peter | pa je vstal in stekel h grobu. | |
Imenoval se boš Kéfa« (to pomeni | Peter | ). |
Simon | Peter | mu je odgovoril: |
Peter | mu reče: | |
Simon | Peter | mu reče: |
Simon | Peter | mu pomigne, naj ga vpraša, o kom govori. |
Jezus napove, da ga bo | Peter | zatajil |
Simon | Peter | ga vpraša: |
Peter | mu reče: | |
Simon | Peter | pa je imel meč. |
Peter | zataji Jezusa | |
Simon | Peter | in neki drugi učenec pa sta šla za Jezusom. |
na dvorišče v palači vélikega duhovnika; | Peter | pa je ostal zunaj pri vratih. |
Tudi | Peter | je stal med njimi in se grel. |
Peter | znova zataji Jezusa | |
Simon | Peter | pa je stal in se grel. |
vélikega duhovnika, sorodnik tistega, ki mu je | Peter | odsekal uho, je dejal: |
Peter | je spet zanikal; in takoj je petelin zapel. | |
Peter | in oni drugi učenec sta se odpravila na | |
Tedaj je prišel tudi Simon | Peter | , ki je šel za njim, in stopil v grob. |
Simon | Peter | , Tomaž, ki se imenuje Dvojček, Natánael |
Simon | Peter | jim reče: |
Ko je Simon | Peter | slišal, da je Gospod, si je opasal haljo, |
Simon | Peter | je tedaj stopil na breg in potegnil na kopno |
Jezus in | Peter | |
Peter | se užalosti, ker ga je v tretje vprašal: | |
Peter | se je obrnil in videl, da gre za njima učenec, | |
Ko ga je | Peter | zagledal, je rekel Jezusu: |
Peter | in Janez, Jakob in Andrej, Filip in Tomaž, | |
V tistih dneh je | Peter | vstal sredi bratov, zbrala se je skupina |
Peter | govori na binkoštni praznik | |
Tedaj je vstal | Peter | z enajsterimi, povzdignil glas in jih nagovoril: |
Peter | jim je odgovoril: | |
Peter | in Janez sta šla ob deveti uri molit v tempelj. | |
Ko je mož videl, da nameravata | Peter | in Janez stopiti v tempelj, ju je prosil |
Peter | in Janez sta se zazrla vanj in Peter je | |
Peter in Janez sta se zazrla vanj in | Peter | je rekel: |
Peter | pa je rekel: | |
Peter | govori v templju | |
Ko je | Peter | to videl, se je obrnil do ljudstva z besedami: |
Peter | in Janez pred vélikim zborom | |
Tedaj jim je | Peter | , poln Svetega Duha, odgovoril: |
Toda | Peter | in Janez sta jim odvrnila: |
Peter | mu je rekel: | |
Peter | jo je ogovoril: | |
Peter | ji je dejal: | |
ležišča in nosila, da bi se, kadar je šel | Peter | mimo, vsaj njegova senca dotaknila katerega |
Peter | in apostoli pa so odgovorili z besedami: | |
Peter | pa mu je rekel: | |
Peter | ozdravi hromega Enéja | |
Peter | je potoval vsepovsod in tako je prišel tudi | |
Peter | mu je rekel: | |
Peter | obudi Tabíto | |
In ker so učenci slišali, da se tam mudi | Peter | , so poslali k njemu dva moža s prošnjo: |
Peter | je vstal in šel z njima. | |
Peter | je poslal vse ljudi iz izbe, pokleknil in | |
Nato je | Peter | dalj časa ostal v Jópi pri nekem strojarju |
Peter | in Kornelij | |
Jópo, da ti pripeljejo Simona, ki se imenuje | Peter | ! |
na poti in so se že bližali mestu, se je | Peter | vzpel na teraso, da bi molil; bilo je okrog |
»Vstani, | Peter | , zakolji in jej!« |
Peter | je odgovoril: | |
Peter | je ugibal, kaj naj bi pomenila prikazen, | |
se tu kot gost mudi Simon, ki se imenuje | Peter | . |
Peter | je še vedno premišljal o videnju, ko mu | |
Peter | je stopil k njima in rekel: | |
Peter | je hotel vstopiti, tedaj pa mu je Kornelij | |
Peter | mu je vêlel vstati z besedami: | |
v Jópo in pokliči Simona, ki se imenuje | Peter | ; kot gost se mudi pri strojarju Simonu, |
Tedaj je | Peter | spregovoril: |
Ko je | Peter | še govoril te besede, je prišel Sveti Duh |
Tedaj je | Peter | spregovoril: |
Peter | poroča Cerkvi v Jeruzalemu | |
Ko je | Peter | prišel v Jeruzalem, so se tisti, ki so bili |
Peter | pa jim je začel razlagati vse po vrsti. | |
Vstani, | Peter | , zakolji in jej!’ |
Jópo, da ti pripeljejo Simona, ki se imenuje | Peter | ! |
Peter | v ječi | |
Peter | je bil tedaj v ječi, Cerkev pa je zanj goreče | |
Heród nameraval pripeljati pred ljudstvo, je | Peter | spal med dvema stražarjema. |
Tedaj se je | Peter | zavedel in rekel: |
» | Peter | stoji pred vrati!« |
Peter | je še kar naprej trkal. | |
Nato je | Peter | odšel iz Judeje in ostal nekaj časa v Cezaréji. |
Po daljšem razpravljanju je | Peter | vstal in jim spregovoril: |
Peter | , apostol Jezusa Kristusa, izvoljenim, razkropljenim | |
Simon | Peter | , služabnik in apostol Jezusa Kristusa, vam, |
PETER | KOLŠEK | |
bo sodnik poročevalec v tej zadevi - dr. | Peter | Jambrek - v prihodnjem tednu pridobil nekatera |
PETER | RAK | |
Peter | Potočnik iz Zagreba za Nedelo | |
Arhitekturnem muzeju (avtorja sta njegov direktor dr. | Peter | Krečič in Rok Kvaternik iz založbe Rokus). |
Peter | Kodermac je povedal, da bo Nova stranka | |
PETER | POTOČNIK | |
»Študent | Peter | ? ... |
Vsaj on, študent | Peter | sam, je bil trdno prepričan, da je tako. |
Morda pa je bil študent | Peter | , tolminski študent Peter, res tak. |
je bil študent Peter, tolminski študent | Peter | , res tak. |
A kje je | Peter | ? |
Kod hodi | Peter | v tem jesenskem večeru? |
Tisti večer se je študent | Peter | opotekel v kavarno kakor pijan. |
Suknje pa | Peter | ni imel. |
Vsakokrat, ko je | Peter | ljubil, ga je bilo strah. |
Peter | je mislil. | |
Tu se je | Peter | ustavil. |
Skoraj zmeraj, kadar je | Peter | razmišljal, se je ustavil na tej točki. |
Tudi napisano je imel študent | Peter | to povest. |
Napisano je imel študent | Peter | to povest, a je ni nikdar bral. |
je sitna, Mirica je zmerom zaspana, a naš | Peter | , ta nesrečni fant, pa je zmerom čuden.« |
»Da, drugo poglavje,« je zamrmral | Peter | . |
» | Peter | !« |
» | Peter | , mojega jezika se ne učiš. |
Ne pozabi, | Peter | , da si tolminske matere sin, da si slovenske |
Peter | , ali še kaj poješ? | |
Jaz ne morem več peti, v prsih me grebe, | Peter | , res ne morem več. |
Peter | , ti pa le poj: | |
Peter | je ponavljal svojo povest o materi. | |
moje roke, pel, pel, jaz tolminski študent | Peter | .« |
Peter | se je zravnal pri mizi. | |
» | Peter | , priden bodi, pa Boga ne pozabi. |
se boš zgubil, tako velik siromak si ti, | Peter | . |
» | Peter | , Peter!« |
»Peter, | Peter | !« |
Peter | je govoril počasi in dihal globoko. | |
- jasne, svetle, steklene« je ponovil | Peter | . |
» | Peter | , Peter, ti boš zmeraj siromak!« |
»Peter, | Peter | , ti boš zmeraj siromak!« |
Peter | ponavlja: | |
Dolgo molči | Peter | . |
» | Peter | , siromak študent Peter, grešil si!«« |
»Peter, siromak študent | Peter | , grešil si!«« |
Peter | spet dolgo molči. | |
je zaključeval | Peter | svojo povest. |
Peter | se je stresel. | |
Peter | se je dvignil. | |
Pa naj bo | Peter | ali Pavel, denar ima, kakor vse kaže, in |
rešitvi se je posebno goreče uprl Graparjev | Peter | . |
»No, torej,« je pribil | Peter | in razširil roke. |
»Kakšen pas?« se je začudil | Peter | . |
Izidor in | Peter | sta se spomnila, da je Ivanc najbrž z njo |
mrtvaškega odra pa sta ležala Graparjev | Peter | in Šmonov Izidor in skrbela, da bi luč ne |
Peter | pa je razmišljal, če mu ob zadnjem srečanju | |
»Tako mu je bilo pač usojeno,« je dejal | Peter | . |
Graparjev | Peter | je v naglici prelistal Gregorčičeve pesmi |
se je bila ponoči natekla v jami, in je | Peter | stopil na rob groba, so mu resnične solze |
Moj Jezus, Izidor, | Peter | in Zinka so skupaj sedli k mizi in molčali. |
Peter | se je zamaknil v zahajajoče sonce in se | |
» | Peter | bo o Vencu napisal povest.« |
Tudi Graparjev | Peter | , ki je bil v šoli najbolj miren in najboljši |
Zinka je imela svoj cilj v krvi, | Peter | v užaljenem srcu, Izidor v granatah, patronah |
Peter | , Izidor in Venček pa niso bili deležni tega | |
Učiteljevo pridigo o ciljih si je zapomnil samo | Peter | in še ta le zaradi tega, ker mu je učitelj |
»Kaj to tebi mar!« se je obregnil | Peter | in potegnil Venca za sabo. |
Nemara pa je kakšna rešitev; če je bo | Peter | gotovo vedel zanjo. |
Izidor in | Peter | sta se mu dolgo smejala in se na tihem čudila |
»Pologarjev?« je zamahnil | Peter | . |
izčrpan, težko posvetovanje zaključeno in | Peter | je skuhal črne kave, da so se pokrepčali. |
Potem je šel Venc domov, Izidor in | Peter | pa sta se napotila k Mojemu Jezusu, da se |
vztrajno naskakovali od vseh strani, sta | Peter | in Izidor prišla do gostilne Mojega Jezusa. |
je rekel | Peter | in se hotel vrniti. |
Peter | je tudi vzel pogum v roke in stopil za njim. | |
Teden dni kasneje so se | Peter | , Izidor in Venc peljali na nabor. |
Izidor je kvantal in se širokoustil, | Peter | ji je govoril o ljubezni, o smislu življenja |
Peter | pa je ostal v koleslju, nagnil glavo, se | |
Moj Jezus se je okrenil na kozlu, | Peter | se je zdramil in zaplaval z rokami po zraku. |
Peter | je bil kajpak načitan človek - saj je vse | |
»Kaj pa tako molčiš?« je rekel | Peter | . |
Toda šele ko se je | Peter | znova zamaknil v knjige, je plašno zamrmral: |
»Kaj drugega?« je strože vprašal | Peter | , ki je Vencu večkrat razlagal sanje. |
Peter | ga je začudeno pogledal, potem pa vstal, | |
Nekega nedeljskega popoldneva sta | Peter | in Izidor pograbila Venca na cesti in ga |
»Poviškaj!« se je nasmehnil tudi | Peter | in pogledal v stran. |
spet ženiš?« sta se oba hkrati začudila | Peter | in Izidor. |
»Ali si si kaj izgovoril?« je vprašal | Peter | . |
Peter | se je dvignil, dostojanstveno vrgel dolge | |
»Kaj je?« je nejevoljno zagodrnjal | Peter | . |
zdaj pojdi, saj vidiš, da delam,« je nergal | Peter | . |
vrata v klet in položil nogo čez prag, je | Peter | zakričal nanj, naj ostane v veži. |
»Nemara si ušiv,« je dejal | Peter | . |
»Tamle sédi,« je rekel | Peter | in mu pokazal skrinjo pri vratih. |
Peter | je šel nekajkrat po sobi, metal lase s čela | |
»Mhmja,« je zamrmral | Peter | . |
»Bele niti nimam,« je rekel | Peter | . |
»Kam greš?« je vprašal | Peter | . |
Peter | je začudeno zmajal z glavo, vrgel lase s | |
Peter | se je nagnil skozi okno in gledal za njim, | |
Peter | se je šele po vojni vrnil iz ruskega ujetništva. | |
PETER | , kmečki sin, partizan (22 let ) | |
Zadnji gre | Peter | . |
Peter | prihiti, prešerno odrine zariplega Mojega Jezusa, | |
»S temle, Sova, s temle!« klikne | Peter | in pokaže top. |
»Bravo, | Peter | !« košato pritrdi. |
Peter | pograbi za ojnice. | |
Ob njem ponosno stojita | Peter | in Mali. |
» | Peter | !« |
Peter | se naglo približa in sede h komandantu v | |
Peter | , ki očividno poveljuje tej četi, mu s ceste | |
Peter | vstopi, pozdravi in takoj javi: | |
Peter | pozdravi in se okrene. | |
Na goličavi ob robu gozda se Sova, | Peter | , Tone in Giusto stiskajo okrog utrjene težke |
» | Peter | , katerega pa smo danes?« |
dvajsetega oktobra,« brezbrižno zamrmra | Peter | . |
Peter | ga postrani pogleda ter ga naveličano, skoraj | |
»Sneg!« zaskrbljeno klikne | Peter | . |
Peter | in Stane ležita nepremično. | |
Peter | in Tone, ki vštric korakata za zastavo, | |
»Vas!« vzklikne | Peter | in stegne roko. |
je seveda Gregorčič, za njim Sova, Tone, | Peter | , Mali ... |
Peter | pridrvi naproti s svojo četo. | |
Na kolodvor!« v diru odgovori | Peter | , plane čez progo in zdrvi po pobočju v grapo, |
Peter | komandir - - « | |
Peter | strmi navkreber. | |
Peter | spusti rafal. | |
» | Peter | !« zakriči Sova, pokaže Petru strojnico in |
»Obrekarjev | Peter | je umrl ... |
nezaslišanega, nekaj predrznega in lepega, ker je | Peter | s tem dražil Lahe - a hkrati je bilo |
Peter | , bled in izmučen, se je zravnal: njegova | |
Peter | se je zamajal. | |
bridka bolečina, kajti spomnil se je, da ga | Peter | ne bo nikdar več ustavil na mostu, si pahnil |
In | Peter | se ne bo več široko zasmejal, se s plosko |
In tudi | Peter | se ne bo več nagnil k njemu s svetlimi očmi, |
»Ne, nikdar več mu | Peter | ne bo dal kovanca za dve liri ... nikdar več |
mrko vzbočili obrvi in stisnili čeljusti - | Peter | je bil popolnoma nag. |
V obraz je bil | Peter | popolnoma spremenjen: |
»Evviva l'Italia! ...« | Peter | je molčal. |
Peter | se je zamajal, a se je obdržal na nogah. | |
Peter | mu je gledal naravnost v oči in molčal. | |
Caposquadra je spet zamahnil s kijem, | Peter | se je opotekel, a padel ni. |
Peter | je molčal. | |
»Uno, due, tre! Bevi!« | Peter | ga je zaničljivo pogledal, počasi dvignil |
Peter | se mu je smilil v dno duše, ker ga je imel | |
ker je vedel, da mora tako trpeti ... kajti | Peter | je komunist, s tistimi drži, ki hočejo poklati |
Ta tvoj | Peter | - |
Tvoj | Peter | , vaščan našega Lojzeta, pa ti rovari zoper |
Peter | se je privlekel domov - samo senca nekdanjega | |
Deveti sem bil v vrsti, Ravniški | Peter | pa je bil deseti. |
nikdar obupal, je bil tudi Boris Kidrič - | Peter | . |
»Tovariš | Peter | te išče,« mi je rekel. |
Peter | je res stal na cesti, toda čudo vseh čudes, | |
Peter | se je takoj pogreznil v molk. | |
Peter | je stopil čez prag. | |
Na koncu hodnika je | Peter | za hip obstal. |
Peter | je samo pokimal in se takoj odmaknil. | |
Nemara je minila še minuta, preden se je | Peter | zganil. |
Peter | je pokimal in se obrnil. | |
Peter | se je pogreznil v molk. | |
nezaslišanega, nekaj predrznega in lepega, ker je | Peter | s tem dražil Lahe. |
Peter | , bled in izmučen, se je zravnal: njegova | |
Peter | se je zamajal. | |
bridka bolečina, kajti spomnil se je, da ga | Peter | ne bo nikdar več ustavil na mostu, si pahnil |
In | Peter | se ne bo več široko zasmejal, se s plosko |
In tudi | Peter | se ne bo več nagnil k njemu s svetlimi očmi, |
»Ne, nikdar več mu | Peter | ne bo dal kovanca za dve liri ... nikdar več |
mrko vzbočili obrvi in stisnili čeljusti - | Peter | je bil popolnoma nag. |
Peter | je bil popolnoma spremenjen v obraz. | |
vviva l'Italia! ...« | Peter | je molčal. |
Peter | se je zamajal, a se je obdržal na nogah. | |
Peter | mu je gledal naravnost v oči in molčal. | |
Caposquadra je spet zamahnil s kijem, | Peter | se je opotekel, a padel ni. |
Peter | je molčal. | |
»Uno, due, tre! Bevi!« | Peter | ga je zaničljivo pogledal, počasi dvignil |
Peter | se mu je smilil v dno duše, zato je z odprtimi | |
Peter | Majcen, ki je takoj stopil k mizi, je mimogrede | |
Peter | Majcen je priznal, da primera ni slaba, | |
»Pišem!« je prikimal | Peter | Majcen. |
Saj nimam očal!« se je pošalil | Peter | Majcen. |
Peter | Majcen se je nasmehnil, nato pa je njegov | |
»Ah, seveda!« je živo pribil | Peter | Majcen. |
»Kako?« se je ozrl | Peter | Majcen. |
»Tudi!« je prikimal | Peter | Majcen in s pogledom spet blisknil po njem. |
»Ali pa tudi niso!« je živahno odbil | Peter | Majcen. |
Niso!« je živo zmajeval | Peter | Majcen, kakor bi ga ta bridka resnica nenavadno |
»Hm, kajpak!« je nehote in nevede prikimal | Peter | Majcen in se obrnil. |
Marsikaj!« je globoko prikimal | Peter | Majcen in se obrnil. |
sem tako zatrobil!« se je veselo zasmejal | Peter | Majcen. |
Kajpak!« ga je ustavil | Peter | Majcen, uprl levico v bok, vzdignil desnico |
Mislite?« je razposajeno odbil | Peter | Majcen. |
Mar ni tako?« je vprašal | Peter | Majcen. |
»No, no!« se je sproščeno nasmehnil | Peter | Majcen. |
nemara čudno sliši, a je tako!« je prikimal | Peter | Majcen. |
je v tem človeku! - je navdušeno pomislil | Peter | Majcen. |
Čas hiti! - je rekel | Peter | Majcen. |
Peter | Majcen je čutil, da so se mu zameglile oči, | |
Čas hiti!« si je polglasno rekel | Peter | Majcen, hitro odložil mapo in se obrnil |
»Kaj?« je trznil | Peter | Majcen, ki je bil že pozabil na kmeta. |
gre, včasih ne gre,« je zmignil z rameni | Peter | Majcen. |
In da je sam!« je s poudarkom rekel | Peter | Majcen, ki je počepnil h kovčku in začel |
ga no, praskača čemernega!« se je začudil | Peter | Majcen. |
je trznil | Peter | Majcen in nenadoma mu je postalo nekam neprijetno |
Ali ste kaj vprašali?« se je obrnil | Peter | Majcen. |
»Ne!« je mračno odbil | Peter | Majcen in temna senca mu je spet švignila |
»Čas vse zaceli!« je odločno rekel | Peter | Majcen, se naglo obrnil in položil kup knjig |
naj bi bilo hujšega?« je nervozno trznil | Peter | Majcen in nato s pogledom obstal na njem. |
»Ni mi všeč, ni mi všeč!« je nehote zmajal | Peter | Majcen. |
Peter | Majcen jo je obrisal s preperelo vrečo, | |
Bo!« je pribil | Peter | Majcen in si z jezno močjo zavihtel mizo |
Peter | Majcen je postavil mizo na tla in jo začel | |
A ne odgovarjaj mu več!« si je ukazal | Peter | Majcen. |
Bom!« je prikimal | Peter | Majcen. |
»Seveda...« je odsotno zamrmral | Peter | Majcen, ki je vstal in začenjal razporejati |
Peter | Majcen je sunkovito trznil, se ozrl v kmeta | |
»Aha, žena...« je zamrmral | Peter | Majcen, ki je bil zdaj nejevoljen nase zaradi |
Kakor Temnikarica,« je pomislil | Peter | Majcen, ki se je že vračal v Temnik. |
Peter | Majcen je videl, da je kmet stegnil roko | |
»Aha, koso...« je zamrmral | Peter | Majcen in se obrnil h kovčku, da bi pobral |
»Aha, otavo...« je odsotno ponovil | Peter | Majcen, potem pa se je kar naenkrat zdrznil |
Aha!« je hitro prikimaval | Peter | Majcen in se smehljal predse. |
Peter | Majcen se je zdaj še bolj sunkovito zdrznil, | |
»Ali je ta vaša druga žena?« je vprašal | Peter | Majcen. |
se je opravičeval | Peter | Majcen. |
»Aha!...« je rekel | Peter | Majcen, ki se je že pomiril. |
»Zakaj!« je rekel | Peter | Majcen, a brez zanimanja. |
potem?« je nehote, a še zmeraj odsotno vprašal | Peter | Majcen, ki je počasi zlagal papir na miznico. |
»Kaj pa takega?« je vprašal | Peter | Majcen in s pogledom blisknil po njem. |
ima svoje slabosti in težave!« je rekel | Peter | Majcen in trdo zaloputnil miznico, ker je |
Peter | Majcen je postavil na stol nahrbtnik, da | |
»Zakaj ne bi šlo?« je trznil | Peter | Majcen in črna senca mu je švignila čez |
»Zato pa!« je odsekal | Peter | Majcen ter še niže sklonil glavo in še hitreje |
»Ne, nič hujšega ni!« je odsekal | Peter | Majcen in trdo postavil mlinček na mizo. |
»Hvala bogu!« je nehote glasno rekel | Peter | Majcen, a se je takoj znašel in dodal: |
Peter | Majcen je potisnil razmajano nočno omarico | |
»Temnikar!« je precej trdo povedal | Peter | Majcen, ki bi se bil najrajši zgrizel, ker |
»Nič posebnega!« je | Peter | Majcen zamahnil z roko. |
Kajpak!« je malce trdo pribil | Peter | Majcen, ker ga je to pojezilo. |
se je začel izvijati | Peter | Majcen, ki je tudi sam nehote ostrmel pred |
Peter | Majcen, ki se je bil že večkrat pogovarjal | |
»Ne, ne!« je hitro odkimal | Peter | Majcen, ki mu je bila zdaj žena še manj |
Seveda!« je prikimal | Peter | Majcen, ki se je zelo bal, da ga bo zdaj |
»Saj, saj!« je rekel | Peter | Majcen, pograbil lonec z vodo in stopil |
nenadoma glasno izrekel svoj kajpak, da se je | Peter | Majcen nehote ozrl. |
»Saj, saj!« je rekel | Peter | Majcen. |
Peter | Majcen ni odgovoril. | |
»Uh!« se je glasno oddahnil | Peter | Majcen. |
Peter | Majcen se je zdrznil. | |
In prekleta njegova baba!« je zarohnel | Peter | Majcen, jezno odrinil stol in zdivjal po |
Peter | Majcen je zlezel vase. | |
Udarilo je tako nenadoma in tako ostro, da je | Peter | Majcen skočil na noge. |
Peter | Majcen je že odprl usta, da bi ga vprašal, | |
Zdaj je | Peter | Majcen že ujel motiv. |
»Kaj?« je mračno vprašal | Peter | Majcen. |
»Ne!« je precej ostro odbil | Peter | Majcen, ker se mu je zdelo, da je v kmetovem |
»Saj, saj...« je prikimal | Peter | Majcen. |
»No, na svidenje!« je rekel | Peter | Majcen in se obrnil, ker mu je bilo nerodno |
»V Tihi dol!« je ponovil | Peter | Majcen; in hkrati je že trznil, ker ga je |
»No!« se je oddahnil | Peter | Majcen. |
Aha!« je hitro prikimal | Peter | Majcen in se nato še hitreje obrnil, ker |
To vprašanje je prišlo tako nenadoma, da | Peter | Majcen prvi hip res ni vedel, kako bi se |
»Tako!« je začel | Peter | Majcen precej trdo. |
»Da, prav na sveti večer!« je pribil | Peter | Majcen. |
»Zdaj pa kar na kratko!« je rekel | Peter | Majcen. |
»In pobili!« je prikimal | Peter | Majcen. |
»In jih potolkel!« je pribil | Peter | Majcen. |
»Kako?« se je zamislil | Peter | Majcen. |
»Ne vem še,« je | Peter | Majcen ravnodušno zmignil z rameni. |
»Ha!« je užaljeno zrasel | Peter | Majcen, ker ga je to pojezilo. |
»In samo vi tega ne razumete,« je rekel | Peter | Majcen. |
Peter | Majcen se je zravnal, globoko zajel zrak | |
»Dan je zdrav kot zvon!« je glasno ugotovil | Peter | Majcen. |
zdaj slišal, trobento?« je glasno vprašal | Peter | Majcen, kakor bi kmet sedel pred njim. |
Peter | Majcen je trznil, in še isti hip se je zjezil | |
zdaj tudi meni ni nič hudega,« je pomislil | Peter | Majcen. |
Peter | Majcen se je spomnil Marjanke iz »Kozakov«, | |
Peter | Majcen se je nevede vzdignil na prste, da | |
pravico, biti sam!« si je z očitkom rekel | Peter | Majcen in umaknil svoj pogled. |
Peter | Majcen je priostril pogled in le s težavo | |
resnici najbrž prav malo, tako lepa, da je | Peter | Majcen pozabil na dekle. |
»Aha!« si je prikimal | Peter | Majcen. |
»Zidanice,« je ugotovil | Peter | Majcen. |
je bila tako prikupna in domača, da se je | Peter | Majcen ni mogel nagledati. |
Peter | Majcen je prišel okrog obronka in se ustavil. | |
marjetic in nekaj sinje modrih cvetov, ki jim | Peter | Majcen ni vedel imena. |
Tukaj perejo dekleta,« je rekel | Peter | Majcen. |
hoče čez Malnovo brdo v Robe!« je rekel | Peter | Majcen. |
Peter | Majcen se je zdrznil in nato široko odprl | |
Peter | Majcen je zažvižgal svojo angleško popevko | |
Peter | Majcen je sedel pod košato bukev, ki je | |
Peter | Majcen je vstal kakor na ukaz in jo kar | |
Peter | Majcen se je rahlo stresel in si nato s | |
Peter | Majcen je gledal po dolini, ki je bila zelo | |
drugače, kakor je pri nas,« je ugotovil | Peter | Majcen in se obrnil. |
Peter | Majcen se je tako razveselil, da se je ozrl | |
Peter | Majcen mu je požugal s palico in krenil | |
je tako močno dišalo po davnini, da se je | Peter | Majcen nehote vprašal: |
»Ve ste pa res tice!« je rekel | Peter | Majcen. |
»Dober dan, Cika!« je rekel | Peter | Majcen in stopil bliže. |
»Saj res!« je obstal | Peter | Majcen. |
»Počakaj!« je rekel | Peter | Majcen in se ozrl. |
»Pridna si, pridna!« jo je | Peter | Majcen počohal med rogovi. |
Peter | Majcen se je nasmehnil in nato zmajal z | |
»Tako je!« je prikimal | Peter | Majcen. |
Naposled je bilo blato že tako globoko, da je | Peter | Majcen obstal in se ozrl, kje bi se laže |
Peter | Majcen, ki je bil že pozabil nanjo, se je | |
Peter | Majcen je obstal nad vinogradi, na vrhu | |
Peter | Majcen se je vzravnal in tako globoko zajel | |
»Mar ni lepo!« je vzkliknil | Peter | Majcen in razširil roke, kakor bi hotel |
Peter | Majcen se je grenko nasmehnil in si počasi | |
»Nič toda!« se je hitro uprl | Peter | Majcen, ker je že čutil, da se v njem drami |
»Ne, ne!« se je | Peter | Majcen uprl še nedomišljeni resnici. |
Dovolj!« je glasno rekel | Peter | Majcen in zmajal z glavo, da bi odgnal konec |
In ko je minil, je | Peter | Majcen začutil, da je ves pretresen in zbit |
Peter | Majcen je med vojno videl fotografijo, ki | |
Peter | Majcen je kaj kmalu začutil, da bo nekoč | |
Peter | Majcen je čutil, da se mu snov gosti in | |
Peter | Majcen se je zasanjal in si nato rekel: | |
»Seveda je,« je zamrmral | Peter | Majcen. |
bo prigazil na Rejčev laz ...« je zamrmral | Peter | Majcen in se zamaknil v travnik na dnu doline, |
- Kaj? - je ostrmel | Peter | Majcen. |
»Zbogom!...« je zamrmral | Peter | Majcen, in stisnilo ga je pri srcu, ker |
Peter | Majcen se je ozrl okrog sebe. | |
»Saj to je ona!« je vzkliknil | Peter | Majcen in priostril pogled. |
presenečenjem se je skrivalo še nekaj, česar | Peter | Majcen ni mogel opredeliti: nekakšna svojska |
»Oprostite, če vas nadlegujem!« je rekel | Peter | Majcen in stopil z njo vštric. |
»Kaj je s tem dekletom?« se je vprašal | Peter | Majcen. |
Peter | Majcen je dobro poznal ta svoj stari občutek | |
Peter | Majcen se je oddahnil. | |
»Stari Pan,« je pomislil | Peter | Majcen. |
»Mali Pan,« je pomislil | Peter | Majcen. |
In tedaj se je | Peter | Majcen kar nenadoma spomnil tudi besedila: |
prvi hip niti ne popolnoma resnična, se je | Peter | Majcen globoko oddahnil. |
»Idila!...« si je rekel | Peter | Majcen in prevzela ga je tista mehka otožnost, |
Peter | Majcen se je zdrznil. | |
»Kako prodorno doni!« si je rekel | Peter | Majcen in spreletel ga je srh. |
»Ah, neumnost!« je | Peter | Majcen zmajal z glavo, ker ga je spet presunilo. |
»Dober dan!« je tedaj glasno pozdravil | Peter | Majcen in šaljivo dodal: |
dolgo mi trobita!« je šaljivo nadaljeval | Peter | Majcen. |
»Tri dni?« se je nehote začudil | Peter | Majcen, ker ni vedel, kako naj razume ta |
Prav rad ga bom!« je prikimal | Peter | Majcen, ki je šele tedaj začutil, da ima |
»Kaj bi se me bal?« je rekel | Peter | Majcen. |
Peter | Majcen bi se bil zdaj rajši poslovil, toda | |
Peter | Majcen je vzel trobento v roko in jo pazljivo | |
je rekel | Peter | Majcen in se ozrl v starca. |
je s poudarkom rekel | Peter | Majcen in se nasmehnil. |
»Danes je že ni slišal,« je | Peter | Majcen govoril staremu Blažiču. |
Peter | Majcen je začudeno pogledal, toda starec | |
meni tako bridko odmeva?« se je vprašal | Peter | Majcen, ker ga je spet presunilo. |
Peter | Majcen se je ozrl po dolini. | |
moja prenapeta domišljija!« si je rekel | Peter | Majcen. |
počakal in previdno držal trobento v naročju, | Peter | Majcen pa se je oziral po Tihem dolu in |
tudi perica je lepa!« je s poudarkom rekel | Peter | Majcen in se nasmehnil. |
»Starec je res raztresen,« je pomislil | Peter | Majcen. |
»Ali iščete ključ?« je vprašal | Peter | Majcen. |
Peter | Majcen je sedel na prag. | |
torej, tvoj očka igra trobento?« je rekel | Peter | Majcen. |
»No, pa saj se bo pozdravil,« je rekel | Peter | Majcen. |
»Kaj pa mu je?« se je | Peter | Majcen obrnil k starcu. |
Peter | Majcen je izpil in postavil kozarec predenj. | |
»Kam pa je šla?« je vprašal | Peter | Majcen. |
Peter | Majcen je izpil in nato počakal, da je izpil | |
»Kdaj pa je to bilo?« je vprašal | Peter | Majcen. |
Katerega leta?« je po premolku vprašal | Peter | Majcen. |
»Na sveti večer!« je glasneje rekel | Peter | Majcen. |
Peter | Majcen je sklenil, da se bo poslovil, čeprav | |
Peter | Majcen je sedel, toda bilo mu je tako mučno, | |
Peter | Majcen si je posadil otroka za vrat. | |
Peter | Majcen se je ozrl. | |
Peter | Majcen je spet krenil z otrokom po stezi | |
Peter | Majcen je postavil otroka na tla. | |
»O vsak!« je prikimal | Peter | Majcen. |
»Tudi jaz bom šel,« je rekel | Peter | Majcen in vstal. |
moral nekaj reči,« je v zadregi pomislil | Peter | Majcen. |
Peter | Majcen je naglo prijel kozarec in ga zvrnil | |
»Le zakaj nisem odšel s teto!« si je rekel | Peter | Majcen. |
Peter | Majcen se je stresel, kakor bi udarec potrdil | |
»Dovolj bo že, dovolj!« je odkimal | Peter | Majcen. |
ne, nikamor se mi ne mudi!« ga je prekinil | Peter | Majcen in se že isti hip začudil svojim |
Šel bom!« je sklenil | Peter | Majcen, a čeprav mu je bilo neprijetno in |
»Oh, prosim, prosim!« je hitro odvrnil | Peter | Majcen. |
Peter | Majcen se je zamajal in se kakor uročen | |
Peter | Majcen je zdaj spet jasno videl pred sabo | |
»Ne!« je takoj trznil | Peter | Majcen. |
»Ne, nobene,« je zamrmral | Peter | Majcen in si začel prižigati cigareto. |
»Le zakaj še sedim tukaj?« si je rekel | Peter | Majcen in njegova roka je kar sama segla |
Peter | Majcen je trznil in se hitro ozrl. | |
»O pastirici in javoru?« se je zamislil | Peter | Majcen. |
»Oblak!« je zašepetal | Peter | Majcen in se razveselil kakor otrok. |
Peter | Majcen se je zdrznil in skoraj planil s | |
»Izdihnil je,« je ponovil | Peter | Majcen. |
»Okno je odprto,« je ponovil | Peter | Majcen, ki se je šele zdaj zavedel, da starec |
Peter | Majcen se je ozrl v osončeno hišo, ki je | |
Peter | Majcen je obstal kot pribit. | |
Peter | Majcen je le s težavo prikimal. | |
Peter | Majcen je komaj vzdržal. | |
Peter | Majcen se je hitro obrnil in se kar pognal | |
V gozdu se je | Peter | Majcen oddahnil. |
Peter | Majcen je obstal kot ukovan. | |
Peter | Majcen je razumel njen pogled, zato ni rekel | |
je z neko čudno škodoželjnostjo ponovil | Peter | Majcen in odšel po stopnicah. |
Peter | Majcen je čutil, da je nekaj narobe. | |
»Saj je vedel,« je rekel | Peter | Majcen. |
in se skoraj vrnil domov,« je nadaljeval | Peter | Majcen. |
»Kljub vsemu,« je rekel | Peter | Majcen. |
»Hm?« je pomislil | Peter | Majcen. |
»Tudi jaz bi šel,« je rekel | Peter | Majcen. |
Peter | Majcen se je vrnil v svojo sobo. | |
»Ne, ne!« je | Peter | Majcen odločno zmajal z glavo, da bi odgnal |
»Prosim, kar naprej,« je rekel | Peter | Majcen. |
Peter | Majcen se je zdrznil, nato pa je obstal | |
Peter | Majcen ni takoj vzdignil pogleda. | |
Peter | Majcen je obstal nepremično, samo srce mu | |
Saj slišim!« je tiho ponovil | Peter | Majcen. |
Peter | Majcen ni stopil za njo, ker je spet začutil, | |
Peter | Majcen ni vedel, kako dolgo je strmel v | |
Peter | Majcen se je oddahnil, hkrati pa je bil | |
»Ali poznate Zmago Gorjančevo?« mu je | Peter | Majcen segel v besedo. |
»Da!« je pribil | Peter | Majcen. |
»Ne, še ničesar ne vem!« je rezko odvrnil | Peter | Majcen. |
Peter | Majcen ni odgovoril. | |
»Temnikar!« je | Peter | Majcen pokazal v peč. |
»Ali ste jih vi slišali?« je rekel | Peter | Majcen, ne da bi se ozrl vanj. |
ničesar več slišati!« je tako ostro zarevsal | Peter | Majcen, da ga je bilo sram lastne grobosti. |
Peter | Majcen je potegnil z omare kovček, ga položil | |
»Ne,« se je zlagal | Peter | Majcen. |
»Ne vem,« je kratko odgovoril | Peter | Majcen. |
»Kako da ne?« se je zdaj | Peter | Majcen ozrl vanj. |
»In zdaj nehajva o tem!« je rekel | Peter | Majcen. |
»Zakaj?« je vprašal | Peter | Majcen in ga pogledal. |
Peter | Majcen je hitro pospravil svoje stvari. | |
Peter | Majcen je skočil k oknu. | |
Peter | Majcen se je ustavil in se počasi ozrl okrog | |
»Obesil se je!« je polglasno rekel | Peter | Majcen. |
Peter | Majcen je pomolčal, nato pa je mirno vprašal: | |
»A tako,« je rekel | Peter | Majcen in nato nehote glasno povedal svojo |
»Pastirica?« se je začudil | Peter | Majcen. |
Peter | Majcen se je spomnil vzmeti, ki je zvenela | |
Peter | Majcen je bil že v vežnih vratih. | |
Peter | Majcen jo je vzdignil in odpeljal v spalnico. | |
Peter | Majcen je stopil iz hiše. | |
je skrušeno zamrmral | Peter | Majcen. |
Toda | Peter | Majcen se ni ganil in se ni zmenil zanj. |
Peter | Majcen se je sklonil po nahrbtnik. | |
Peter | Majcen se je ozrl. | |
Peter | Majcen je še nekaj trenutkov gledal vanj, | |
bil sicer čisto navaden vrč za mošt; sveti | Peter | s tistim pijanskim obrazom pa se mu je zdel |
črne gmote dreves so se zibale in sveti | Peter | , ki se je videl od strani, je po stropu |
Kakšna škoda, da se je sveti | Peter | razbil, saj bi se čudovito podal v vežo! |
bo igral naprej, ne da bi se razprodal, | Peter | utegne pustiti vse in se spustiti v duhovnost, |
Že ruski car | Peter | Veliki je sanjal o toplem morju in tudi |
Tudi | Peter | je zadet od jutra do večera. |
Ampak | Peter | bi rajši živel v mestu, zanima ga tehnika, |
PODPREDSEDNIK VALENTIN POHOREC: Hvala. | Peter | Levič ima stališče poslanske skupine Stranke mladih. |
PETER | LEVIČ: Namen predloga tokratnih sprememb | |
Stranke mladih Slovenije bo predstavil gospod | Peter | Levič. |
PETER | LEVIČ: Danes razpravljamo o predlogu zakona, | |
Po Gal 2.12 je | Peter | po prihodu Jakobovih poslancev prenehal |
voditelj jeruzalemske cerkve in da se je celo | Peter | podrejal njegovim ukazom. |
prvi omembi v Gal 1,18 je najprej naveden | Peter | , v naslednjih omembah pa je na prvem mestu |
Tam sta govorila | Peter | in Pavel, končno odločitev pa je sprejel |
Seveda je | Peter | ena od glavnih osebnosti evangelijev in |
Vendar sta | Peter | in Pavel, kot je razvidno iz Gal 1-2 in |
1) V Pismu Galačanom Pavel pravi, da celo | Peter | in Barnaba zaradi njihovih besed nista več |
Peter | Potočnik | |
le zakaj me to sprašuje, ko pa dobro ve, | Peter | Kolšek, da ne maram teh anket, povedal sem |
Vsekakor. | Peter | Mankoč je gotovo blizu tega, če bi se le |
kjer je le Phelps »zunajkategornik«, tudi | Peter | lahko med kandidati za kolajno. |
Peter | Žonta vrhunsko do 5. mesta v Ga‐Pa | |
prešerno razpoložen tudi najboljši Slovenec | Peter | Žonta. |
razmer in povrhu še padca v Engelbergu,« | Peter | kajpak ni skrival veselja po nedvomno najbolj |
Peter | Žonta je v četrtek tekmoval v velikem slogu. | |
V finalu je | Peter | ponovil odličen nastop in zaustavil na 6. |
Najprestižnejši uspeh doslej - | Peter | Žonta je v Ga‐Pa osvojil odlično 5. mesto, |
Peter | Potočnik | |
Peter | Potočnik | |
Pred leti je | Peter | Handke pisal o razlikah med zgodovinskimi |