/ZOcme4 (7302)

glasnejši od zelo tihega šepeta, ki	ga	je povzročil Winston, je telekran tudi
dokler se je mudil na vidnem polju, ki	ga	je obvladovala kovinska plošča, ga
ga je obvladovala kovinska plošča,	ga	je bilo mogoče videti in slišati.
domnevi, da prisluškujejo vsakemu šumu, ki	ga	narediš, in opazujejo - razen v temi
nadel izraz spokojnega optimizma, ki	ga	je bilo priporočljivo nositi, kadar
Seveda	ga	je bilo moč slišati, a vse dokler je
vztrajal v svojem sedanjem položaju,	ga	ni bilo moč videti.
Deloma	ga	je ravno nenavadni tloris sobe napeljal
Toda k temu	ga	je bil napeljal tudi zvezek, ki ga
ga je bil napeljal tudi zvezek, ki	ga	je pravkar vzel iz predala.
od starosti, je bil tiste vrste, ki	ga	že najmanj štirideset let niso izdelovali.
Videl	ga	je bil ležati v izložbi umazane majhne
bila, se zdaj ni spominjal) in takoj	ga	je prevzela nepremagljiva želja, da
prevzela nepremagljiva želja, da bi	ga	imel.
Tisti čas se še ni zavedal, da si	ga	želi za neki poseben namen.
Z občutkom krivde	ga	je v aktovki odnesel domov.
Že to, da	ga	je imel, čeprav ni bilo v njem nič
čeprav ni bilo v njem nič napisano,	ga	je kompromitiralo.
bilo nobenih zakonov več ), toda če bi	ga	zasačili, bi bil gotovo kaznovan s
podpise le redkokdaj rabili, a on si	ga	je priskrbel, preprosto zato, ker je
da lepi rumenkasti papir zasluži, da	nanj	pišeš s pravim peresom, ne pa čečkaš
Srh	ga	je spreletel.
Občutek popolne nemoči	ga	je zajel.
podobna sedanjosti, in v tem primeru	ga	ne bo poslušala, ali pa bo drugačna
Še več, krčni tvor	ga	je začel neznosno srbeti.
Ni se	ga	upal popraskati, kajti kadar je to
Najprej si	ga	videl, kako se prekopicuje v vodi kot
prekopicuje v vodi kot delfin, nato si	ga	videl na muhi puške na helikopterju,
se je tako hitro kot bi skozi luknje	vanj	vdrla voda.
ženska je ovijala roke okrog njega in	ga	tolažila čeprav je bila sama čisto
Ves čas	ga	je pokrivala kot je bilo le mogoče
je bilo le mogoče kot bi mislila da	ga	njene roke lahko zavarujejo pred kroglami.
Winston je nehal pisati, deloma zato, ker	ga	je zagrabil krč.
Ni vedel, kaj	ga	je pripravilo do tega, da je izbruhal
da se je skoraj čutil sposobnega, da	ga	zapiše.
čistosti mišljenja, ki se je zdelo, da	ga	nosi s seboj.
Nekoč, ko sta se srečala na hodniku,	ga	je postrani na hitro ošinila s pogledom,
Vendar	ga	je spet in spet obšel občutek posebne
Čutil je, da	ga	globoko privlači, pa ne samo zato,
globoko privlači, pa ne samo zato, ker	ga	je zapeljevalo nasprotje med O'Brienovim
če bi nekako prelisičil telekran in	ga	dobil na samem.
bil tako pretiran in perverzen, da	ga	je lahko spregledal tudi otrok, pa
pograbila težak slovar Novoreka ter	ga	zalučala v ekran.
Dvominutnem sovraštvu ni bilo to, da si se	ga	moral udeležiti, temveč to, da je bilo
In vendar je bil bes, ki si	ga	občutil, abstraktno, neusmerjeno čustvo,
pasu, ki se je zdel, da kar prosi, da	ga	objameš, samo strahotni škrlatni pas,
vztraja na ekranu, kakor da je vtis, ki	ga	je naredil na oči vsakogar, preveč
na oči vsakogar, preveč živ, da bi	ga	bilo moč takoj izbrisati.
To je bil pripev, ki	ga	je bilo pogosto slišati v trenutkih
nečloveško skandiranje »V‐B!... V‐B!«	ga	je vedno napolnilo z grozo.
Toda nekaj sekund bi	ga	bil izraz njegovih oči lahko kratko
Toda tudi to je bil dogodek, ki si	ga	je bilo vredno zapomniti v zaklenjeni
je začel pisati dnevnik; za trenutek	ga	je imelo, da bi iztrgal pokvarjeni
Miselna policija bi	ga	prav tako dobila.
Imenovali so	ga	miselni zločin.
Za trenutek	ga	je pograbila nekakšna histerija.
Pri priči	ga	je zagrnil topel val olajšanja.
»tovariš -« toda pri nekaterih ženskah si	ga	nagonsko uporabljal.)
Gospa Parsons	ga	je nebogljeno opazovala.
naredil šest korakov po hodniku, ko	ga	je nekaj neznosno boleče zadelo v tilnik.
Čutil je, kakor bi se zadrla	vanj	rdeče razžarjena žica.
da tistikrat, v sanjah, te besede	nanj	niso napravile močnega vtisa.
O'Brien je bil tisti, ki	ga	je nagovoril iz teme.
Dnevnik bodo spremenili v pepel in	njega	v hlape.
Miselna policija bo brala, kar je napisal, preden	ga	bodo izbrisali iz življenja in spomina.
Čisto nesmiselno bi	ga	bilo skrivati, lahko pa vsaj ugotovi,
skrivati, lahko pa vsaj ugotovi, ali	ga	bodo odkrili ali ne.
je pobral neopazen belkast prašek in	ga	položil na vogal platnice, od koder
salonu potapljajoče se ladje in sta	ga	gledali skozi temnečo vodo.
V salonu je bil še zrak in še sta	ga	lahko videli in on njiju, a medtem
velikih materinih in sestrinih očeh, ko	ga	gledata navzgor skozi zeleno vodo,
njem ni zbudilo poželenja; pravzaprav	ga	je komaj pogledal.
V tem trenutku	ga	je prevzelo občudovanje giba, s katerim
Naslednji trenutek	ga	je zvil silovit izbruh kašlja, ki ga
ga je zvil silovit izbruh kašlja, ki	ga	je skoraj vedno napadel po zbujanju.
od napora pri kašlju in krčni tvor	ga	je začel srbeti.
iz Winstonovega spomina vtisa, ki so	ga	zapustile sanje, in ritmični gibi vaje
zapustile sanje, in ritmični gibi vaje so	ga	nekako obnovili.
na hrupnem, preobljudenem kraju, ki	ga	je prepoznal kot postajo podzemske
Zdelo se je, da	ga	oddaja iz kože namesto znoja, in človek
Toda čeprav je bil rahlo pijan,	ga	je vendarle mučila neka bolečina, ki
Nekdo, ki	ga	je starec ljubil, mala vnukinja morda,
globokim, nezavednim vzdihom, ki mu	ga	ob začetku vsakodnevnega dela ni mogla
loputo najbliže spominske odprtine in	ga	spustil vanjo, kjer ga je val toplega
odprtine in ga spustil vanjo, kjer	ga	je val toplega zraka odvrtinčil k velikanskim
popravke na ustrezni izvod Časnika in	ga	potisnil v pnevmatično cev.
zadeve in rešil se jih je, še preden	ga	je zmotilo Dvominutno sovraštvo.
osnutek predloži višji avtoriteti, preden	ga	vložiš.
življenje in smrt je poudaril kot zgled, ki	ga	je vredno posnemati.
vrst in nekaj ponarejenih fotografij	ga	bo hitro oživilo.
bil vojaški in dlakocepski hkrati in	ga	je bilo lahko posnemati zaradi posebnih
»Ravno tisti, ki	ga	iščem,« je rekel glas za Winstonovim
zmanjkalo kakšnega nujnega predmeta, ki	ga	v partijskih trgovinah ni bilo mogoče
z njim si se moral potruditi, da si	ga	odvrnil od teh zadev in ga zapletel,
potruditi, da si ga odvrnil od teh zadev in	ga	zapletel, če le mogoče, v posebnosti
le mogoče, v posebnosti Novoreka, ki	ga	je poznal in zanimal.
»Ko	ga	bomo dokončali, se ga bodo morali ljudje
»Ko ga bomo dokončali, se	ga	bodo morali ljudje kot ti naučiti
»Celo kadar	ga	pišeš, še vedno misliš v Staroreku.«
odgriznil še en košček črnega kruha,	ga	skrbno zgrizel in nadaljeval:
je sedela s hrbtom proti Winstonu,	ga	je poslušala in zdelo se je, da se
ki se je hitro pomikala gor in dol,	ga	je obhajal nenavaden občutek, da on
gagal dalje, kljub vsesplošnemu ropotu	ga	je bilo zlahka razločiti.
žalostjo, čeprav je dobro vedel, da	ga	Syme zaničuje in rahlo črti, in da
Syme zaničuje in rahlo črti, in da bi	ga	bil čisto zmožen ovaditi kot miselnega
In vendar se	ga	je držala senca sumljivosti.
Pa vendar je bilo gotovo, da bi	ga	Syme, ko bi se le za nekaj trenutkov
V takem primeru bi	ga	izdal tudi vsak drug, a Syme prej kot
dečka, ki prerašča deško obleko, da si	ga	je bilo kljub predpisanemu kombinezonu,
kljub predpisanemu kombinezonu, ki	ga	je nosil, skoraj nemogoče predstavljati
Ko si	ga	je človek predstavljal, je imel vedno
Parsons vedno oblekel kratke hlače, kadar	ga	je za to opravičeval skupinski izlet
»Poglej	ga	, kako dela ob uri za kosilo,« je rekel
»Dobro sem	ga	ozmerjal za to.«
in nato, ko so prišli v Amersham, so	ga	izročile patroli.«
Torej samo	njega	še ni zapustil spomin?
okoli sebe, da telesni tip, ki si	ga	je Partija postavila za ideal - visoki,
sosednji mizi se je deloma obrnila in	ga	pogledala.
Gledala	ga	je iz kotička oči, a vendar nenavadno
Obšla	ga	je smrtna groza.
Zakaj	ga	opazuje?
Zakaj	ga	zasleduje?
je bil njen pravi namen, poslušati	ga	in se prepričati, ali dovolj glasno
Ni vedel, kako dolgo	ga	že opazuje, toda morda že celih pet
Syme je zganil svoj kos papirja in	ga	spravil v žep.
Obšla	ga	je skoraj nepremagljiva želja, da bi
stvar, ki bi lahko izbrisala spomin, ki	ga	je mučil.
Pomislil je na moža, ki	ga	je pred nekaj tedni srečal na ulici:
Skominalo	ga	je.
niti si ni bilo moč zamisliti, da bi	ga	.
lahko kupil že s steklenico gina, ki	ga	raja ni smela piti.
tajno in neosrečujoče, in če so bile	vanj	zapletene ženske iz revnega in preziranega
to eden izmed tistih zločinov, ki so	ga	vsi obtoženci v velikih čistkah brez
skušala zadušiti spolni nagon ali pa	ga	, če ga že ni mogla zadušiti, vsaj popačiti
zadušiti spolni nagon ali pa ga, če	ga	že ni mogla zadušiti, vsaj popačiti
ponosen, orlovski obraz, obraz, ki	ga	je človek imel za aristokratskega vse
najbolj čudno je bilo to: tudi kadar	ga	je stiskala k sebi, je imel občutek,
stiskala k sebi, je imel občutek, da	ga	obenem z vso močjo odriva.
izredno begalo in čez čas učinkovalo	nanj	naravnost pošastno.
Imela je celo navado, da	ga	je zjutraj spomnila na to kot na nekaj,
Kmalu je prišlo do tega, da	ga	je obšel občutek prave groze, ko je
najbolj grob, strašen način, ki si	ga	je moč zamisliti, dvignila krilo.
Popolnoma mogoče je bilo, da	ga	bodo patrulje zasačile, ko bo odhajal.
Spet	ga	je začel srbeti.
otroškega zgodovinskega učbenika, ki si	ga	je izposodil pri gospe Parsons, in
»Če jim kdo ni bil pokoren, so	ga	lahko vrgli v ječo, ali pa mu vzeli
vrgli v ječo, ali pa mu vzeli službo in	ga	izstradali do smrti.«
in narediti poklon, sneti klobuk in	ga	nasloviti z gospod.«
Prešinilo	ga	je, da za sodobno življenje nista resnično
Vzor, ki	ga	je zasnovala Partija, je bil nekaj
Držal	ga	je v rokah celih trideset sekund.
	Vanj	je vdrlo - pa to je težko opisati.
notranjo grozo, vendar ne vedoč, česa	ga	je groza, da imata oba, Aaronson in
neopazno zdrsnil med druge in so nato	nanj	pozabili.
Še isti hip, ko	ga	je zravnal, je dojel njegov pomen.
telekran je bil dovolj občutljiv, da	ga	je zaznal.
njegovi presoji deset minut, medtem pa	ga	je neprestano mučil strah, da ga bo
pa ga je neprestano mučil strah, da	ga	bo kakšen slučaj - nenaden piš vetra
sama fotografija in tudi dogodek, ki	ga	je ponazarjala, samo še spomin.
Najbolj pa	ga	je bolj kot nočna mora tlačilo to,
Toda misel, da je blazen,	ga	ni hudo vznemirjala; strašno je bilo
Hipnotične oči so strmele	vanj	.
Bilo je, kot bi pritiskala	nanj	neka velikanska sila - nekaj, kar je
priplaval O'Brienov obraz, ne da bi	ga	priklicala kakšna očitna asociacija.
naperjena proti njemu, na lahkoto, s katero	ga	bo vsak partijski intelektualec pobijal
ko je nocoj prišel iz Ministrstva,	ga	je zapeljal nežni aprilski zrak.
zgubljajoč se v neznanih ulicah in ne da bi	ga	brigalo, v katero smer gre.
Ženski sta	ga	v sovražni tišini preučevali, ko je
štirih minutah je bil izven območja, ki	ga	je poškodovala bomba, in umazano,
V kotu, ki	ga	je oblikovalo navzven pomaknjeno hišno
srednji je držal preganjen časnik, ki sta	ga	druga dva proučevala čez njegova ramena.
Medtem, ko je stal in	ga	opazoval, je Winstonu prišlo na misel,
tisti odlomek iz učbenika zgodovine, ki	ga	je prepisal v svoj dnevnik, in nora
prepisal v svoj dnevnik, in nora misel	ga	je prevzela.
gostilno, se seznanil z onim starcem ter	ga	povprašal.
Ta	ga	je prijel pod roko.
»Zadnjič sem	ga	nosil na pogrebu svoje svakinje.«
»Lordska zbornica,«	ga	je zamišljeno prekinil starec.
po pločniku in po nesreči sem butnil	vanj	.«
tistih časih sem bil mlad in hotel sem	ga	mahniti -«
Lahko bi	ga	spraševal ves dan, pa ne bi zvedel
potrpežljiv, filozofski prizvok, kot bi	ga	bilo pivo omehčalo.
prazni kozarec, in komaj opazil, kdaj so	ga	noge zanesle spet ven na cesto.
V resnici se	nanj	že zdaj ni več dalo odgovoriti, ker
sprejeti, kajti nobenega vzora ni, in	ga	tudi nikoli več ne bo, po katerem bi
Strah	ga	je zbodel pri srcu.
In prisegel si je, da	ga	nikdar več ne bo blizu.
Pa vendar so	ga	tisti trenutek, ko je dovolil svojim
Če bi	ga	spraševali, bi se verjetno lahko izgovoril,
čudna, rožnata, nagubana stvar, ki	ga	je spominjala na vrtnico ali pa na
Tisto, kar	ga	je na njem privlačilo, ni bila toliko
steklo ni bilo enako nobenemu steklu, ki	ga	je kdaj videl.
nekoristnosti, čeprav je lahko uganil, da so	ga	namenili za obtežilnik za papir.
nenavadno in celo kompromitirajoče, da	ga	je imel v lasti član Partije.
steno,« je rekel starec, »ampak lahko vam	ga	odvijem, bi rekel.«
Tam je bil muzej, ki so	ga	rabili za propagandne razstave raznih
se sam spustil po stopnicah, da bi	ga	starec ne videl, kako preiskuje cesto,
Za pet sekund morda	ga	je navdušenje naredilo brezskrbnega
Dovolj je bilo to, da	ga	opazuje.
Mogoče	ga	je tudi videla, da je odšel v gostilno.
Hoja	ga	je utrujala.
Smrtna utrujenost	ga	je prevzela.
A ni	ga	takoj odprl.
Presunilo	ga	je spoznanje, da se v kritičnem trenutku
tisto, kar se mu bo zgodilo potem, ko	ga	bo odpeljala Miselna policija.
bil še postopek priznavanja, ki si	ga	moral prestati: plazenje po tleh in
polovica tobaka, grenkega prahu, ki	ga	je bilo težko izpljuniti.
tudi zdaj potegnil iz žepa kovanec in	ga	pogledal.
	Vanj	je strmel mrk, miren, zavetniški obraz,
Ko je stal pred školjko,	ga	je s prsti skušal razgrniti.
Za trenutek	ga	je mikalo, da bi ga položil v eno izmed
Za trenutek ga je mikalo, da bi	ga	položil v eno izmed školjk in takoj
Zvil je dokončani sveženj in	ga	potisnil v pnevmatično cev.
Zravnal	ga	je.
kaširanega papirja, visokim dva metra, ki so	ga	za to priložnost pripravljali v vodu
komaj slišal, kaj Parsons govori in	ga	je moral neprestano prositi, naj mu
Delala se je, da	ga	ne vidi, in nič več ni pogledal v tisto
zvijala od dolgočasja, toda za zdaj	ga	ni več imelo, da bi se izmuznil z večera
Polotila se	ga	je nekakšna mrzlica ob misli, da bi
In kar	ga	je plašilo bolj kot vse drugo; je
neumnim obrazom, po imenu Wilsher, ki	ga	je komaj poznal, ga je z nasmehom vabil
imenu Wilsher, ki ga je komaj poznal,	ga	je z nasmehom vabil na prazen prostor
Brž ko so	ga	prepoznali, se ni mogel usesti k mizi
Neumni, svetlolasi obraz se je smejal	vanj	.
noge in sovražno pogledal Winstona, ki	ga	je očitno imel na sumu, da ga je spotaknil.
Winstona, ki ga je očitno imel na sumu, da	ga	je spotaknil.
še preden kdo pride, toda znova se	ga	je polastil nenavaden strah.
gotovo bi prisedel k njegovi mizi, ko bi	ga	zagledal.
premikajoč ustnice, s slabotnim šepetom, ki	ga	je zlahka preglasil hrup glasov in
S skoraj vojaško natančnostjo, ki	ga	je presenetila, mu je začrtala pot,
le od članov Partije iz množice in	ga	je bilo kmalu konec.
da je bilo dekle, navsezadnje pa so	ga	morda zasledovali.
je podčrtaval oblino njenih bokov,	ga	je obšel občutek lastne manjvrednosti.
popolnoma verjetno, da se bo obrnila,	ga	pogledala in nazadnje odšla.
Milina zraka in zelenje listja sta	ga	plašila.
Seglo mu je v misel, da	ga	doslej verjetno še ni videla na prostem,
Dekle	ga	je preskočilo in razmaknilo grmovje,
z visokimi, mladimi drevesi, ki so	ga	popolnoma zapirali.
Ovila mu je roke okrog vratu, imenovala	ga	je dragi, mili, ljubljeni.
prekmalu, njena mladost in lepota sta	ga	preplašili, preveč je bil vajen živeti
»Če bi kdorkoli prihajal,	ga	lahko slišiš že na sto metrov.«
pas mladinske protispolne zveze in	ga	vrgla v grmovje.
Še preden	ga	je vzel, je po vonju vedel, da je zelo
stvar, ki je imela okus, kolikor se	ga	je pač dalo opisati, po dimu zgorelih
vonj zbudil v njem neki spomin, ki	ga	ni mogel določiti, ki pa je bil silen
v določeno obliko, kot predmet, ki	ga	vidiš s kotičkom oči.
Odrinil	ga	je v stran, zavedajoč se, da je to
je to spomin na neko dejanje, ki bi	ga	rad uničil, pa ni mogel.
Nekaj, kar	ga	je presenetilo na njej, je bila grobost
Ustavila	ga	je.
Poznal	ga	je na videz.
Winston	ga	je opazoval z nejasnim spoštovanjem.
Noben tovariš in noben tekmec	ga	ni opazoval.
Kaj	ga	je prignalo, da je sedel na rob gozda
neke vrste tekočina, ki se je prelila	čezenj	in se pomešala s sončno lučjo, ki se
kroga mladih dreves, se je obrnila in	ga	pogledala.
Stala je in	ga	za hip gledala, potem pa potegnila
Vse, kar je dišalo po sprijenosti,	ga	je vedno napolnilo z divjim upanjem.
tiste, po kateri je prišel, in napotila	ga	je na drugo postajo.
Vrgla se mu je v objem,	ga	skoraj divje poljubila, se hip zatem
čisto vajena takega načina pogovora, ki	ga	je imenovala »govorjenje na obroke.«
Knjige so bile samo blago, ki	ga	je treba proizvajati, tako kot marmelado
letu šestdeset in edini človek, ki	ga	je poznala, da je često govoril o časih
Življenje, kot	ga	je videla ona, je bilo čisto preprosto.
dotaknil, pa način, ko se je zdelo, da	ga	še vedno odriva od sebe z vso močjo,
frigidni mali ceremoniji, v katero	ga	je prisilila Katarina vsak teden na
nedosegljiv nadzorstvu Partije in ki	ga	je bilo zato, če le mogoče, treba uničiti.
nagon je bil Partiji nevaren in obrnila	ga	je v svoj prid.
in dan obdan z obveščevalci, ki so	ga	intimno poznali.
Katarina bi	ga	nedvomno naznanila Miselni policiji,
V resnici pa	ga	je ta hip spomnila nanjo dušeča popoldanska
Nikogar ni bilo, da bi	ga	lahko vprašal za pot.
Sonce je sijalo nanju, znoj	ga	je ščemel na obrazu.
Nenadoma	ga	je preblisnila misel...
polteme stekleni obtežilnik za papir, ki	ga	je kupil ob svojem zadnjem obisku.
že običajna uslužnost, da vsakdo, ki	zanj	ve, obdrži to zase.
občutek njene kože so kakor prodrli	vanj	ali pa v zrak okoli njega.
ne more priti, je imel občutek, da	ga	goljufa.
ponavljajoč se dogodek in nenadoma	ga	je prevzela globoka nežnost, kakršno
Prvi zavitek, ki	ga	je izročila Winstonu, so njegovi prsti
Prevzela	ga	je čudna misel, da ni še nikdar slišal,
Doslej	ga	je bilo preveč sram bledega in suhega
obrnila, pograbila s tal čevelj in	ga	zagnala v kot z istim fantovskim gibom
njemu in ovila okrog njega, kot bi	ga	hotela pomiriti s toploto svojega telesa.
vznemirljiv, da sta zaprla okno, da bi	ga	kdo zunaj ne zaznal in postal radoveden.
okusa kave pa je bila svilnatost, ki	ga	ji je dajal sladkor, stvar, ki jo je
stekleni obtežilnik na posteljo, da bi si	ga	ogledala pri boljši svetlobi.
Vzel ji	ga	je iz rok, kot zmeraj očaran nad nežnim,
samo majhen drobec zgodovine, ki so	ga	pozabili spremeniti.«
»Je sto let staro sporočilo, ko bi	ga	kdo znal prebrati.«
»Nekje sem	ga	že videla.«
Morda	ga	bo mogoče izkopati iz Charringtonovega
Imel je občutek, da lahko prodre	vanj	in da je pravzaprav v njem, skupaj
Obesili so	ga	na vsako prosto mesto na vsaki steni,
med njim in O'Brienom in o nagibu, ki	ga	včasih občuti, da bi kratko in malo
naznanil, da je sovražnik Partije in	ga	prosil za pomoč.
zvezi omenil vojno proti Evraziji,	ga	je osupnila, ko je po naključju rekla,
tisti, za katerega je Partija trdila, da	ga	je izumila; ducat let kasneje, ko je
Veliko bolj	ga	je osupnilo, ko je ugotovil, da se
To	ga	je nekoliko prestrašilo.
ter o dragocenem koščku papirja, ki	ga	je nekoč držal v rokah.
»Nobene, ker sem	ga	nekaj minut kasneje odvrgel.«
»Ampak če bi se to zgodilo danes, bi	ga	obdržal.«
bi lahko naredil z njim, tudi če bi	ga	obdržal?«
zasejal nekaj dvomov tu pa tam, če bi se	ga	upal komu pokazati.«
zdelo izredno duhovito in vzradoščeno	ga	je objela.
da je vse skupaj neumnost, zakaj bi	ga	torej skrbelo?
nazor najbolje zasidran pri ljudeh, ki	ga	sploh niso bili zmožni razumeti.
»A napisali ste	ga	zelo izbrano,« je rekel O'Brien.
Kakršnakoli omemba, ki bi se nanašala	nanj	, bi bila smrtno nevarna.
prijateljskim izrazom, ki te je razorožil in mu	ga	je vedno uspelo položiti v svojo kretnjo,
»Morda bi vas zanimalo, ko bi si	ga	ogledali?«
kadarkoli vam bi pač ustrezalo, prišli	ponj	k meni domov?«
je načečkal naslov, iztrgal list in	ga	izročil Winstonu.
Winstona s kosom papirja v roki, ki	ga	to pot ni bilo treba skriti.
skrbno zapomnil, kaj piše na njem in	ga	je nekaj ur kasneje vrgel v spominsko
je govoril z O'Brienom, ko je tonil	vanj	smisel besed, se je njegovega telesa
nekdaj vedel, da grob je in da čaka	nanj	.
povrnil kup drobnih pripetljajev, ki so	ga	obkrožali.
Bil je spomin, ki	ga	je moral pred mnogimi leti namerno
pa kdaj je vzela v roke Winstona in	ga	stisnila za dolgo k sebi, ne da bi
Pri vsakem obedu	ga	je prosila, naj ne bo sebičen in naj
celo, da ima pravico do tega, kakor da	ga	opravičuje glasno zahtevajoča lakota
matere, natanko tako kot opičji mladiček,	ga	je gledala čez njeno ramo z velikimi
Potem ko je pogoltnil čokolado,	ga	je bilo nekoliko sram samega sebe in
več ur je postaval po cestah, dokler	ga	ni lakota prignala domov.
Če si nekoga ljubil, si	ga	ljubil in ko mu nisi imel dati ničesar
imel dobro pretvezo za prihod sem,	ga	je pri vsakem koraku preganjal strah,
rokah kos papirja in zdelo se je, da	ga	pozorno proučuje.
ponavadi, kakor bi mu ne bilo ljubo, da	ga	motijo.
mimo telekrana, je bilo videti, da	ga	je obšla neka misel.
»Vi	ga	lahko ugasnete!« je rekel.
»Da,« je rekel O'Brien, »mi	ga	lahko ugasnemo.«
človek, ki se jezno sprašuje, zakaj so	ga	zmotili.
Winston	ga	je iz kota oči opazoval.
»Bojim se, da	ga	do Širše partije ne pride veliko.«
V resnici pa	ga	je, ko ga je pogoltnil, zelo razočaralo.
zanju, oziroma videti je bilo, kot da	ga	ne čuti.
Winston ozrl, a videti je bilo, da si	ga	O'Brien že briše iz misli.
Kombinezon	ga	je rezal v ramena, tlak ga je ščemel
Kombinezon ga je rezal v ramena, tlak	ga	je ščemel v podplate, celo odpiranje
Njegov glas, ki so	ga	ojačevalci naredili kovinskega, je
Ta	ga	je razvil in prebral, ne da bi govor
Toda trenutno so	ga	zaposlovale druge stvari.
trenutku nereda, ko so trgali plakate, ko	ga	je neki moški, čigar obraza ni videl,
Tretjega dne so	ga	oči neznosno skelele in očala si je
časa, da se je na to sploh spomnil,	ga	ni vznemirjalo dejstvo, da je vsaka
ravnotežje, ne glede na to, kako daleč	ga	potisnemo v to ali ono stran.
tri superdržave je bil dogodek, ki	ga	je bilo moč predvideti in so ga tudi
ki ga je bilo moč predvideti in so	ga	tudi res predvideli v prvi polovici
rastlinske produkte kot na primer gumi, ki	ga	je v hladnejši klimi treba umetno pridobivati
Ožje partije ta cilj hkrati priznavajo in	ga	ne priznavajo) je uporabljati produkte
Kljub temu pa	ga	tistih nekaj razkošij, ki jih uživa
konjskega mesa pomeni bogastvo, ki	ga	ločuje od revščine.
empirični pristop še vzpodbujajo ali	ga	vsaj prenašajo.
komajda potrebno reči, je le sen, ki	ga	ni mogoče uresničiti.
običajno prevajamo kot Čaščenje smrti, a	ga	morda bolje predstavlja izraz Razveljavljenje
načelih drugih dveh filozofij, vendar pa	ga	učijo, naj ju črti kot barbarsko nasilje
Posebni pritisk, ki	ga	je izvajala na ljudi med neolitikom
stoletjem, je izginil in nadomestilo	ga	je nekaj popolnoma drugačnega.
To - čeprav	ga	ogromna večina članov Partije razume
Knjiga	ga	je očarala, ali bolje, ga je pomirila.
Knjiga ga je očarala, ali bolje,	ga	je pomirila.
ravnotežje, ne glede na to, kako daleč	ga	potisnemo v to ali ono stran.
Cilj Nizkih, kadar	ga	sploh imajo - kajti za Nizke je nenehoma
svoje privržence, toda način, kako so	ga	prikazali zdaj, je pomenil tehtno spremembo.
Neoboljševizem v Evraziji, Čaščenje smrti, kot	ga	običajno imenujemo, v Eastaziji, so
povečanega smisla za zgodovino, ki so	ga	pred devetnajstim stoletjem komaj
vsaj mislili so, da je tako; in če so	ga	razumeli, potem so tudi mogli vplivati
vplivati na to gibanje tako, da so	ga	spremenili.
teorija je, ne glede na naziv, ki si	ga	je nadela, vodila nazaj v hierarhijo
Veliki brat je lik, ki si	ga	je Partija izbrala, da ga predstavlja
lik, ki si ga je Partija izbrala, da	ga	predstavlja svetu.
nazoru in nekem načinu življenja, ki	ga	mrtvi vsilijo živim.
v kopalni kadi ali postelji, povsod	ga	nadzirajo brez opozorila in brez njegove
nad lastnim duhovnim dogajanjem, kot	ga	mora imeti žongler nad telesom.
razlogov, od katerih je eden postranski in	ga	upoštevajo, recimo, tudi iz previdnosti.
režima, kot zatiranje in vohunjenje, ki	ga	izvaja Ministrstvo ljubezni.
Nauči se	ga	večina članov Partije, gotovo pa vsi,
Postopek mora biti zavesten, ker bi	ga	sicer ne mogli dovolj natančno opraviti,
dejstvo, ki je postalo neprimerno, pa	ga	nato, ko spet postane potrebno, priklicati
Toda potem, ko	ga	je prebral, je vedel bolje kot prej,
X Ko se je prebudil,	ga	je obhajal občutek, da je dolgo spal,
s štrlečo mogočno zadnjico kobile,	ga	je prvikrat obšlo, da je lepa.
Držal je voljni Julijin pas, ki	ga	je zlahka obkrožal z roko.
ko bo napočil njihov čas, svet, ki	ga	bodo zgradili, njemu, Winstonu Smithu,
glas, ki je Winstonu vzbudil vtis, da	ga	je že slišal: »In mimogrede, ko smo
mize dvignil obtežilnik za papir in	ga	na ognjišču zdrobil na koščke.
in dobil je divjo brco v gleženj, ki	ga	je skoraj vrgla iz ravnotežja.
je, da nujno želi urinirati, in to	ga	je navdajalo z lahnim presenečenjem,
Še	ga	je bilo mogoče prepoznati, vendar ni
V trebuhu	ga	je topo bolelo.
Bolečina je bila tam vse od takrat, ko so	ga	stlačili v zaprt tovornjak in odpeljali.
ali je bilo jutro ali večer, ko so	ga	aretirali.
Mogoče je celo - to je mislil zato, ker	ga	je zdaj pa zdaj nekaj požgečkalo po
Preden so	ga	privedli sem, so ga peljali na neki
Preden so ga privedli sem, so	ga	peljali na neki drug kraj, ki je moral
Posadili so	ga	v celico, ki je bila podobna tej,
ogledala Winstona, in zdelo se je, da	ga	je nemudoma vzljubila.
je svojo ogromno roko okoli ramen in	ga	stisnila k sebi, sopeč mu pivo in bruhanje
so minile dve ali tri ure, odkar so	ga	pripeljali sem.
Kadar mu je bilo bolje,	ga	je pograbil preplah.
nje in celo to, kaj se dogaja z njo,	ga	je komaj zanimalo.
O'Brien mora vedeti, da so	ga	zaprli.
gorečo hladnostjo in celo prsti, ki	ga	bodo držali, bodo porezani do kosti.
zunaj, naj privedejo jetnika, ki so	ga	peljali.
Ampleforthom in tvegati, da zavpijejo	nanj	s telekrana.
»In si	ga	zagrešil?«
Telekran je zalajal	nanj	, naj bo pri miru.
groze, da se taka beseda lahko nanaša	nanj	.
pred Winstonom in se začel sklicevati	nanj	: »Saj ne verjameš, da bi me lahko
Prišel je čas, ki bi bil popoldan, če so	ga	zaprli zjutraj ali pa, če so ga zaprli
so ga zaprli zjutraj ali pa, če so	ga	zaprli popoldne, polnoč.
Winston	ga	ni znova pogledal, a izmučeni, lobanji
bil tako živ v njegovem duhu, kot bi	ga	imel tik pred očmi.
Zdelo se je, da	ga	je njegova moč skoraj zbila s tal.
prej, kakor bi skušal odkriti, koliko	ga	drugi prezirajo zaradi njegovega usmiljenja.
»Je še kdo, ki želite, da	ga	izdam?«
» To je tisti, ki	ga	morate vzeti, ne jaz !« je zakričal.
slišali, kaj je govoril potem, ko so	ga	udarili v obraz.«
»Niste	ga	slišali!« je ponovil.
»On je tisti, ki	ga	hočete!«
čokata stražnika sta se sklonila, da bi	ga	prijela za roke.
Stražniki so	ga	pograbili, da bi ga odtrgali proč,
Stražniki so ga pograbili, da bi	ga	odtrgali proč, pa se je oklepal s presenetljivo
Morda so	ga	vlekli kakih dvajset sekund.
Potegnili so	ga	na noge.
pestoval razbito roko; vsa bojevitost	ga	je zapustila.
pogosto vstal in hodil naokrog, ne da bi	ga	telekran posvaril.
Kos kruha je še ležal tam, kamor	ga	je spustil mož brez brade.
britev lahko pride skrita v hrani, če	ga	bodo kdaj hranili.
To	ga	je tako pretreslo, da mu je pregnalo
je videl, da onadva zviška gledata	nanj	.
Odkar so	ga	zaprli, še ni videl teme ali dnevne
predhodno, rutinsko zasliševanje, ki so	ga	bili deležni skoraj vsi jetniki.
Kolikokrat so	ga	pretepli, kako dolgo je pretepanje
hudobno in nepozabno ni zdelo to, da	ga	stražniki še kar naprej pretepajo,
Bili so časi, ko so	ga	živci tolikanj zapustili, da je začel
Včasih so	ga	tepli, da je komaj še stal, ga nato
Včasih so ga tepli, da je komaj še stal,	ga	nato vrgli kot vrečo krompirja na kamnita
nekaj ur, da si je oddahnil, potem pa	ga	privedli ven in spet pretepali.
večidel grožnja, groza, v katero so	ga	lahko vsak trenutek pahnili, kadar
in z bleščečimi se naočniki, ki so	ga	izmenično obdelovali v času, ki je
drugi zasliševalci so skrbeli za to, da	ga	je neprestano mučila lahna bolečina;
Tepli so	ga	po obrazu, mu navijali ušesa, ga vlekli
so ga po obrazu, mu navijali ušesa,	ga	vlekli za lase, silili stati na eni
tega je bil kratko in malo ponižati	ga	in mu uničiti zmožnosti dokazovanja
spraševanje, ki se je vleklo ure in ure, ko so	ga	zmedli, mu nastavljali pasti, preobračali
Večino tega časa so	ga	kriče zmerjali in mu ob vsakem obotavljanju
ob vsakem obotavljanju grozili, da	ga	bodo spet izročili stražnikom, a včasih
včasih so nenadoma spremenili ton,	ga	imenovali tovariš, se obračali nanj
ton, ga imenovali tovariš, se obračali	nanj	v imenu Partije in Angsoca in Velikega brata
Partije in Angsoca in Velikega brata ter	ga	zaskrbljeno spraševali, ali v njem
živci po urah zasliševanja razcefrani,	ga	je celo to sklicevanje lahko pognalo
Na koncu so	ga	nadležni glasovi temeljiteje zlomili
zajemala skoraj vsakega človeka, ki	ga	je kdaj poznal.
sedeža, se potopil v oči in pogoltnile so	ga	.
nad Winstona in jim preprečil, da bi	ga	ubili.
bolečine, kdaj naj ima odmor, kdaj naj	ga	nahranijo, kdaj naj spi, kdaj naj mu
O'Brien	ga	je gledal od zgoraj navzdol resno in
»To je bil majhen napor volje, ki	ga	nisi bil pripravljen napraviti.«
O'Brien	ga	je ustavil z gibom roke.
»Niti ne pepel, ki bi	ga	bilo mogoče identificirati.«
blazni premik: to je bila misel, ki	ga	je porazila.
O'Brien	ga	je zamišljeno gledal od zgoraj navzdol.
vedel, ali je »da« ali »ne« odgovor, ki	ga	bo rešil pred bolečino; celo tega ni
»Nasprotno,« je rekel, »ti	ga	nisi obvladoval.«
O'Brien	ga	je opazoval, še vedno z iztegnjenimi
drugega vira, in da je O'Brien tisti, ki	ga	bo rešil pred njo.
upadla in drhtenje je ponehalo ter	ga	pustilo le šibkega in prezeblega.
Nikoli	ga	ni ljubil bolj globoko kot ta hip,
O'Brien je bil	zanj	človek, s katerim je mogoče govoriti.
O'Brien	ga	je mučil do roba blaznosti in prav
blaznosti in prav kmalu, to je bilo gotovo,	ga	bo poslal v smrt.
O'Brien	ga	je gledal navzdol z izrazom, ki je
je vzbujal misel, da je morda tudi	njega	obšla ista misel.
hotel razumeti, Winston, da nihče, ki	ga	pripeljemo sem, nikdar ne pride iz
videti velikanski in ostudno grd, ker	ga	je gledal od spodaj.
krivoverstvo, pa se je končalo tako, da	ga	je ovekovečila.«
»Madež si, ki	ga	je treba izbrisati.«
se nam upira; dokler se nam upira,	ga	nikoli ne pokončamo.«
»Mi	ga	spreobrnemo, osvojimo njegovega notranjega
osvojimo njegovega notranjega duha,	ga	preoblikujemo.«
iluzije izžgemo iz njega, privedemo	ga	na našo stran, ne navidezno, temveč
»Naredimo	ga	za enega naših, preden ga ubijemo.«
»Naredimo ga za enega naših, preden	ga	ubijemo.«
»Nihče, ki	ga	privedemo na ta kraj, se nam nikdar
»Ganljivo je bilo videti, kako so	ga	ljubili.«
Kar pa	ga	je najbolj potrlo, je bila zavest o
zgodilo, je imel čuden občutek, da	ga	je vrglo v ta položaj.
Strahoten neboleč udarec	ga	je popolnoma porazil.
je O'Brien spustil roko, toda čeprav	ga	ni mogel znova doseči, se ga je zlahka
Še enkrat	ga	je prevzel občutek nebogljenosti.
neodgovorljive, nore argumente, s katerimi	ga	bo O'Brien uničil.
Moral	ga	je zastaviti in vendar mu je bilo,
zastaviti in vendar mu je bilo, kot bi	ga	jezik ne hotel izgovoriti.
Še so	ga	priklepale na posteljo, a lahko je
»Program, ki	ga	postavlja, pa je bedarija.«
»Ni treba, da ti povem razlog, saj	ga	že veš.«
Občutek utrujenosti	ga	je zagrnil.
O'Brien se je sklonil	nadenj	, namenoma mu je približal zdelani obraz.
O'Brien	ga	je utišal z gibom roke.
»Po človeku, če	ga	bo kdaj konec, ne bo ničesar.«
Karkoli je rekel, hitri odgovor	ga	je pobil kot kij.
Celo poseben izraz imajo za to, ki pa	ga	je pozabil.
če trgaš človeškega duha na kosce in	ga	nato sestavljaš v nove oblike po svoji
»Zmeraj bomo imeli obraz, ki	ga	bomo teptali.«
sovražnik ljudstva, bo vedno tu, da	ga	bomo lahko premagali in spet in spet
»A na koncu	ga	boš več kot razumel.«
»Privolil boš	vanj	, mu izrekel dobrodošlico, postal njegov
morete ustvariti takega sveta, kot ste	ga	ravnokar opisali.«
Še bolj pa	ga	je bilo groza, da bi O'Brien, če bi
brez argumentov, brez nečesa, kar bi	ga	bilo podpiralo, razen neme groze nad
je bil zvočni posnetek pogovora, ki	ga	je imel z O'Brienom tiste noči, ko
spomniti, ali si je kdajkoli, odkar so	ga	zaprli, slekel vso obleko hkrati.
Prijel je Winstona za rame in	ga	zavrtel, tako da je bil obrnjen proti
Zalučal	ga	je po celici.
Potem pa	ga	je nenadoma, ko je oblačil svoje bedne
je stala poleg postelje in oblile so	ga	solze.
O'Brien	ga	je zamišljeno pogledal.
Čudno spoštovanje do O'Briena, ki	ga	očitno nič ni moglo uničiti, je znova
čutil potrebo po tem, kajti hranili so	ga	, kot je bilo videti, na redne presledke.
slabo, toda prihranil je zavojček in	ga	dolgo čuval, kadeč le pol cigarete
moč intelektualnega napora, zdaj, ko	ga	k temu ni več priganjala bolečina.
Da je bil le sam, da	ga	le niso tepli ali zasliševali, da je
razbrazdanega, razdejanega obraza, ki	ga	je gledal iz ogledala.
Zdaj je vedel, da	ga	je Miselna policija sedem let opazovala
Toda potem	ga	je nekaj zadržalo.
Kriminalstop so	ga	imenovali v Novoreku.
delom možganov spraševal, kako kmalu	ga	bodo ustrelili.
Utegne	ga	doleteti čez deset minut ali čez deset
Lahko	ga	držijo leta in leta v samici; lahko
držijo leta in leta v samici; lahko	ga	pošljejo v taborišče za prisilno delo;
v taborišče za prisilno delo; lahko	ga	za nekaj časa izpustijo, kot so včasih
se je, da po njej hodi v delirij, ki	ga	povzročijo mamila.
Nenadoma se je zdrznil, tako	ga	je pretresla groza.
Za hip	ga	je popolnoma prevzel privid njene navzočnosti.
že prej, da je prelomil dogovor, ki	ga	je naredil z njimi.
Nekega dne se bodo odločili, da	ga	ustrelijo.
Sovraštvo	ga	bo napolnilo kot velikanski rjoveč
se je, da je velikanski obraz (ker	ga	je neprestano videval na plakatih,
neprestano videval na plakatih, si	ga	je vedno predstavljal meter velikega)
Winston je stopil	predenj	.
Winstonova ramena med svoje močne roke in	ga	od blizu pogledal.
»Sovražim	ga	.«
»Sovražiš	ga	.«
»Ni dovolj, da se mu pokoriš; ljubiti	ga	moraš.«
Celice, kjer so	ga	stražniki pretepali, so bile pod zemljo.
Soba, kjer	ga	je zasliševal O'Brien, je bila nekje
Ena je bila le meter ali dva od	njega	; druga je bila bolj daleč, blizu vrat.
primež mu je od zadaj oklepal glavo in	ga	silil, da je gledal naravnost predse.
»Vsakdo	ga	pozna.«
Položil	ga	je na bolj oddaljeno mizo.
bilo to na tisti šomoštrski način, ki	ga	je včasih spakljivo posnemal.
Winstonu se je zdelo, da	ga	dosega iz velike daljave.
bosta v obraz in se zažrli naravnost	vanj	.«
Znova	ga	je pograbila črna panika.
lahko prenese kazen - eno telo, ki	ga	lahko porine medse in podgane.
A skozi temo, ki	ga	je obdajala, je zaslišal neki drug
navzgor in ošinil velikanski obraz, ki	ga	je gledal z nasprotne stene.
prazni kozarec z ginom Zmaga ter prilil	vanj	nekaj kapelj iz druge steklenice s
Tu pa tam	ga	je to po ves dan skrbelo.
Dvignil je kozarec in	ga	na dušek izpraznil.
Zredil se je, odkar so	ga	izpustili in si pridobil nekdanjo barvo
prazen, je prinesel steklenico gina in	ga	napolnil.
Šahovnica	ga	je zmeraj čakala, miza v kotu je bila
ker ni bilo nikomur do tega, da bi	ga	videli sedeti preveč blizu njega.
V nerednih presledkih so	ga	seznanili z umazanim kosom papirja,
Dvignil je belega tekača in	ga	premaknil čez šahovsko desko.
Takoj	ga	je prešinila misel, da se je na neki
Zavila je v stran čez travo, kot bi se	ga	skušala znebiti, potem pa se je zdelo,
se je zdelo, da se je vdala v to, da	ga	ima ob strani.
izvleči truplo iz nekih ruševin in	ga	je osupnila ne le njegova teža, ampak
Ko sta šla nazaj skozi vrata,	ga	je prvikrat naravnost pogledala.
odpor zgolj iz preteklosti ali pa ji	ga	navdihuje njegov zabuhli obraz in solze,
Oplazila	ga	je z novim bežnim pogledom, polnim
Rekla je nekaj o vlaku, ki	ga	mora ujeti, in vstala, da bi šla.
Ni se	ga	pravzaprav poskušala otresti, a hodila
Vsega	ga	je prevzela želja, ne toliko, da bi
zgodilo, morda je bil le spomin, ki	ga	je priklicala podobnost zvoka - je
Dvignil je kozarec in	ga	povohal.
bolj strašna z vsakim požirkom, ki	ga	je popil.
Prav gin	ga	je z vsakim večerom potopil v omamljenost,
večerom potopil v omamljenost, in gin	ga	je oživil z vsakim jutrom.
menil za to, kaj počne, noben žvižg	ga	ni budil, telekran ga ni več opominjal.
počne, noben žvižg ga ni budil, telekran	ga	ni več opominjal.
Priložnostno so	ga	mučili napačni spomini.
Zdrznil se je, kot bi se	vanj	zarila igla.
razburjen glas, a ni še dobro začel, ko	ga	je preplavilo rjoveče vpitje od zunaj.
je bil uradni jezik Oceanije in so	ga	izumili zato, da bi izpolnjeval ideološke
toda to je bil tour de force, ki so	ga	lahko izvedli samo specialisti.
tankoumen izraz vsakemu pomenu, ki bi	ga	član Partije želel primerno izraziti,
slepo, navdušeno pristajanje, ki si	ga	je danes težko predstavljati; ali pa
Na to	ga	je pripravil trening, v jeziku je imel
so si izmišljali nove načine, da bi	ga	skrčili.
je bil dopolnilo drugima dvema in so	ga	sestavljali v celoti le znanstveni
»znanost,« saj je vsak pomen, ki bi	ga	lahko zajemala, zadostno izražala beseda
šah, ne zavedal dodatnega pomena, ki	ga	imata besedi kraljica in trdnjava.
Novorek in se hkrati držati smisla, ki	ga	ima izvirnik.
ogledati slavnostni sprevod, ki so	ga	letos prvič pripravili.
poslal za nama služabnika s prošnjo, naj	ga	počakava.
»Polemarh vaju prosi, da	ga	počakata.«
Obrnil sem se in	ga	vprašal, kje je.
mislijo prirediti še nočno slavje, ki se	ga	bo splačalo videti.
bomo po večerji odpravili tja in si	ga	ogledali.
sem bil ravno pri pesniku Sofoklu, ko	ga	je nekdo vprašal: ’Kako je pri tebi,
hotel še več slišati, sem dejal, da bi	ga	spodbudil:
Neki mož s Serifa	ga	je zmerjal in mu očital, da ni postal
»večino premoženja podedoval ali si si	ga	sam pridobil?«
premoženje, kakor je zdaj moje, in	ga	za večkrat povečal.
Moj oče Lizanias	ga	je zmanjšal tako, da ni bilo niti tako
Tisti pa, ki si	ga	je sam pridobil, ga ljubi dvakrat tako
Tisti pa, ki si ga je sam pridobil,	ga	ljubi dvakrat tako kakor drugi.
nobene krivde, živi v veselem upanju, ki	ga	prijazno spremlja v starosti, kakor
srce in	ga	spremlja v življenju
pameti, orožje, in če ta potem zblazni in	ga	zahteva nazaj, mi bo vsakdo pritrdil,
nazaj, mi bo vsakdo pritrdil, da mu	ga	oni ni dolžan vrniti in da ne more
veljati za pravičnega tisti, ki bi mu	ga	vrnil ali bi blaznežu zmeraj povedal
mu je bilo na primer zaupano zlato,	ga	ni dolžan vrniti, če bi bila vrnitev
»In ko bi	ga	zdaj nekdo vprašal: Simonid, pri Zevsu,
tem, če denarja ne uporabimo, temveč	ga	shranimo?«
pravičnik lahko denar dobro varuje, potem	ga	lahko tudi dobro krade?«
govorom postajal zmerom bolj divji, sem	ga	prvi pogledal in tako sem mu bil zdaj
»Da, toda imeti	ga	moram,«
12. Po teh besedah so	ga	zaprosili tudi Glavkon in drugi, naj
»Razišči	ga	samo!«
nikoli ne zmoti, če je res to, za kar	ga	imamo.
Kajti le, če	ga	strokovno znanje pusti na cedilu, se
zato postavlja za zakon to, kar je	zanj	najboljše, in to mora podložnik izpolnjevati.
vladarjem in mogočnikom tistega, ki	ga	navadno s tem mislimo, ali čisto določenega
zdravnik v svojem natančnem pomenu, ki si	ga	pravkar poudaril, poslovni mož ali
upoštevati, ali ravno plove po morju, in	ga	ni treba zategadelj (če plove po morju)
morju) imenovati pomorščaka; krmarja	ga	namreč imenujejo ne zaradi plovbe po
delajo samo v mogočnikovo korist in	ga	s svojim delom osrečujejo - seveda
	Njega	moraš imeti pred očmi, če hočeš presojati,
posamič zagreši in je pri tem zasačen,	ga	čakata kazen in najhujša sramota; če
nihče ne zasramuje ali zaničuje, temveč	ga	vsi hvalijo in imajo za srečnega; tega
temveč iz strahu, da ne bi krivica	njega	zadela.
navzoči ga niso pustili oditi, temveč	ga	silili, naj ostane in odgovarja na
Tudi jaz sem se obrnil	nanj	z vročo prošnjo:
Naj ti svoj nauk stlačim v dušo in ti	ga	tako vbijem v glavo?«
»Potemtakem ne poznaš plačila, ki	zanj	najboljši upravljajo uradne posle,
prevzame javno službo in ne čaka, da bi	ga	k temu prisilili.
poskušava dokazati, da se moti, in	ga	pripraviti do tega, da spremeni svoje
muzikalnim človekom kakšno prednost,	ga	hoče v tem prekositi?«
vsak je tak kakor tisti, s katerim	ga	enačimo?«
Marveč	ga	prej ko slej ohrani?«
»Naj	ga	le ohrani!«
zmožnost za dosledno ravnanje, nato pa	ga	spre s samim seboj in z vsakim nasprotnikom,
Najprej	ga	onesposobi za vsako dejanje, ker živi
in neslogi s samim seboj, in potem	ga	spremeni v sovražnika sebi in vsem
obstoja po tvojem mnenju dobro, ki si	ga	želimo zaradi njega samega in ne zaradi
potegujemo zanje zaradi denarja, ki	ga	prinašajo, in drugih ugodnih posledic.«
bitju že po naravi dobra, z nje pa	ga	na pot spoštovanja enakosti siloma
Snel mu	ga	je s prsta in se vrnil k čredi.
in ti so govorili o njem, kakor da	ga	ne bi bilo tam.
Čudil se je, prijel za prstan in	ga	zaokrenil: takoj je spet postal viden.
kamen navznotraj, je postal neviden, če	ga	je obrnil navzven, ga je okolica videla.
postal neviden, če ga je obrnil navzven,	ga	je okolica videla.
prepričal o tem, je takoj dosegel, da so	ga	sprejeli med kraljeve sle.
ženo, se z njo zarotil proti kralju,	ga	ubil in prevzel oblast. -
ne pregreši nad tujo lastnino, potem	ga	imajo vsi, ki ga vidijo, za skrajnje
tujo lastnino, potem ga imajo vsi, ki	ga	vidijo, za skrajnje omejenega in neumnega
neumnega človeka; drug pred drugim pa	ga	hvalijo in si drug drugemu lažejo,
treba odvzeti vse razen pravičnosti in	ga	postaviti v nasprotni položaj kot onega.
sluhu največje nepravičnosti; s tem, da	ga	nikoli ne omajajo obrekovanja in njihove
bičali, mučili, vklenili, oslepili in	ga	nazadnje po vseh teh mučenjih križali;
komer hoče; povrhu mu življenje, ki	ga	živi kot zločinec, prinaša poleg splošne
Zato	ga	dopolni, če je kaj izpustil.
radostnih slavnosti poravnajo zločin, ki so	ga	zakrivili ali oni sami ali njihovi
lahko delamo krivico in iz dobička, ki	ga	pri tem imamo, bogovom darujemo.
odrekamo se tudi vsakemu dobičku, ki	ga	prinaša nepravičnost; če pa smo nepravični,
temveč razloži, kakšen je učinek, ki	ga	tidve izvajata na ljudi, da lahko ena
svojih elegij zaradi poguma, ki sta	ga	pokazala v bitki pri Megari:
delo ne čaka, da bi imel tisti, ki naj	ga	opravi, ravno čas, temveč se mu mora
Tudi poobedek si privoščijo:	zanj	si spražijo v žerjavici fige, grah,
temveč za nastanek razkošne države, ki	ga	hočeva pretehtati.
bitjih, najlažje pa pri ’čuvarju‘, ki sva	ga	imela pred očmi.
sovražnika razločuje samo po tem, ali	ga	pozna ali ne; in kako naj bi bil željan
najhuje kaznuje lastnega očeta, ki	ga	je užalil, češ, saj dela samo to, kar
sin prikoval na stol, o Hefaistu, ki	ga	je oče vrgel v morje, ko je sin hotel
»Bog je vendar v resnici dober in zato	ga	je treba tako predstavljati.
da Kronion jih, bliskov sejalec,	njega	zdaj sreča zadene, obišče ga v drugo
njega zdaj sreča zadene, obišče	ga	v drugo nesreča, komur pa zgolj
in strad navdilj preganja po božji	ga	zemlji.
tako govori o bogovih, potem se jezimo	nanj	, mu ne damo zbora in ne dovolimo, da
podzemlja nasploh ne sramotijo, temveč	ga	naj raje hvalijo, ker sicer njihova
Komaj izreče besedo, že smrtna tema	ga	zagrne, v mračnega Hadesa dom poleti
»	Zanj	je tudi najmanj strašno izgubiti sina,
»Če	ga	zadene takšna nesreča, ne toži, temveč
Moža, ki	ga	čislam, krog obzidja pode!
posamezni državljan laže vladarjem, je to	zanj	ista, da, še večja napaka, kakor če
boleznim, tesarja morda in mizarja, potem	ga	bo kaznoval, ker uvaja v državo kakor
najpametnejši mož pri Homerju pravi, da je	zanj	najlepše, kadar: mize stojijo pred
kar na zemlji; zatrjeval ji je, da	ga	je ljubezen tako prevzela, kakor ga
ga je ljubezen tako prevzela, kakor	ga	ni niti takrat, ko prvič našla
svoj govor govoru tistega moža, ki	ga	uvaja v pripoved.
takoj odide in se ne vrne več, ker	ga	v prihodnje ne bodo varovali ne duhovniški
gorečo prošnjo obrnil na Apolona, klical	ga	z vsemi njegovimi imeni, spomnil ga,
ga z vsemi njegovimi imeni, spomnil	ga	, kolikokrat ga je obilno obdaroval
njegovimi imeni, spomnil ga, kolikokrat	ga	je obilno obdaroval pri zidavi svetišč
zahteval za to njegovo hvaležnost; prosil	ga	je, naj zdaj v zahvalo za to kaznuje
deloma in kdaj samo deloma, ali pa	ga	sploh naj ne uporabljajo.«
ravna zanesljivo in premišljeno; manj	ga	bo posnemal, če je bolan, vdan ljubezni
vdan ljubezni ali pijanosti ali če	ga	tare kakšna druga nadloga; če pa pride
trenutek, ko stori kaj dobrega -, temveč	ga	bo sram; zlasti še zato, ker mu manjka
Nato bi	ga	odpravili v drugo državo, še prej pa
melodija se morata ozirati na ritem in	ga	slediti, nikakor pa ne narobe.
Ko se mu zbudi razum,	ga	z veseljem pozdravi in zaradi notranje
napake, potem se utegne premagati in	ga	kljub temu vzljubiti.«
brezdelice in načina življenja, ki smo	ga	ravno opisali, zatrpa telo kot močvirje
zdravnika, se vrne k načinu življenja, ki	ga	je vajen, in, če ozdravi, živi dalje;
bogatega moža, ki je že umiral, in	ga	je zato ubila strela.
kdor je duševno nepopravljivo sprijen,	ga	je treba celo usmrtiti.«
izobražuje, pa bolj mlahav, kakor je dobro	zanj	.«
omehča pogumni del svoje duše, kolikor	ga	ima, kot železo in ga preoblikuje -
duše, kolikor ga ima, kot železo in	ga	preoblikuje - trdega in neuporabnega
zaslepljenosti ali prisiljenosti, izgubijo vero	vanj	in pozabijo, da je blaginja države
prepričanje ali se dado prevarati; kdor	ga	ne pozabi in se ne da prevarati, tega
časti za življenja in po smrti, treba	ga	je častno pokopati in mu postaviti
izobraževalno in vzgojno delo, ki smo jim	ga	posvetili, so doživljali samo kot sen,
pripada njegovi naravi, se pravi, pahniti	ga	morajo med obrtnike in kmetovalce.
nosi v sebi zlato ali srebro, potem	ga	je treba spoštovati in ga uvrstiti
srebro, potem ga je treba spoštovati in	ga	uvrstiti v stan čuvarjev ali njihovih
kolovrat pa potisnili v stran s tem, da bi	ga	uporabljali za delo le, kadar bi se
sem	ga	vprašal.
»Kakšno je to znanje in kdo	ga	ima?«
»Imajo pa	ga	tisti, ki smo jih imenovali popolne
človek močnejši od samega sebe, in	ga	hvalimo; če pa zaradi slabe vzgoje
močjo ali podobnim in zato zahteva, da	ga	sprejmejo v stan bojevnikov, in dalje,
pripisati čut za pridobivanje - imajo	ga	predvsem Feničani in Egipčani.«
nastalo na primer znanje o zidavi hiš, so	ga	ločili od drugih vrst znanja in ga
ga ločili od drugih vrst znanja in	ga	imenovali stavbarstvo.«
rokami lok odriva in priteguje, temveč	ga	z eno roko odriva in z drugo priteguje.«
»Vsekakor tako: v duši mora biti nekaj, kar	ga	sili k pitju, in nekaj, kar ga od tega
kar ga sili k pitju, in nekaj, kar	ga	od tega odvrača.
izvira vsekakor iz razuma; sila, ki	ga	k temu naganja, pa ima svoj izvir v
sem	ga	zavrnil,
seboj in si zakrival obraz, nato pa	ga	je premagalo poželenje.
»da kdo samega sebe zmerja, če	ga	hočejo poželenja nakljub razumu v nekaj
dokler ne zmaga ali umre - ali dokler	ga	razum - kakor pastir psa - ne pokliče
kakor pastir psa - ne pokliče k sebi in	ga	pomiri.«
sem	ga	pohvalil.
bati in česar se ni treba bati, kakor	ga	to uči razum.«
»In modrega	ga	dela tisti mali del, ki v njem vlada
sem	ga	posvaril,
malo dalje od Adeimanta, stegnil roko,	ga	prijel za plašč na ramenih, ga potegnil
roko, ga prijel za plašč na ramenih,	ga	potegnil k sebi, se sklonil in mu nekaj
dopustiti dvom (ne glede na to, ali	ga	izrazi podsmehljivec ali resen človek),
»Potem	ga	pač lahko poprosimo, da sledi našemu
samo tiste, ki so po naravi sposobni	zanj	.«
Rad bi	ga	čimprej videl.«
Privošči mi veselje, kakor si	ga	znajo pripraviti ljudje počasnega duha,
»Vsakič, ko se rodi otrok,	ga	prevzamejo za to določene oblasti,
treba z njim tako ravnati, kakor da	zanj	ni ne hrane ne ničesar drugega.«
In prav tako	ga	ti otroci imenujejo očeta, on njihove
očeta, on njihove otroke vnuke in ti	njega	starega očeta, njegovo ženo pa staro
potemtakem zakonodajalčev cilj, ki	ga	z zakoni zasleduje, in kaj se nam zdi
»Sorodnika ima vsekakor za svojega in	ga	tudi imenuje tako, tujca pa ne.«
lahko tudi čuvar sočuvarja za tujca in	ga	tako tudi imenuje?«
zapovedi s starejšim grdo ravnati ali	ga	celo udariti.
si kakor koli pridobivajo denar, da	ga	potem dajejo ženam in sužnjem za vzdrževanje
polastiti vseh bogastev države, kadar	ga	prevzema nespametna in otročja predstava
lončarjevi otroci dolgo očetu pomagajo in	ga	opazujejo pri delu, preden se sami
bojišču, ne sme bojevnika nobeden, ki	ga	hoče ta poljubiti, zavrniti; tako se
Če	ga	boš samo videl in slišal, mi boš gotovo
lotim tako kočljivega razpravljanja in	ga	skušam končati.«
da je lačen in da si želi jedi; tudi	ga	ne imenujemo ješčega, temveč ga imamo
tudi ga ne imenujemo ješčega, temveč	ga	imamo za prezirljivca jedi.«
Ali	ga	lahko potolažimo in v miru prepričamo,
imaš spoznanje za sposobnost ali pa	ga	uvrščaš kam drugam?«
Če	ga	odkrijemo, ga lahko po pravici označimo
Če ga odkrijemo,	ga	lahko po pravici označimo kot predmet
je vrgel evnuh na netopirja in kje	ga	je zadel.
»Tisti, ki	ga	žeja po znanju, že od mladih let teži
moreš pričakovati ljubezni do dela, ki	ga	opravlja s težavo in z neznatnim uspehom.«
potemtakem grajati življensko delo, ki	ga	ne more nihče zadovoljivo opravljati,
»Na vprašanje, ki mi	ga	postavljaš, bo najlažje odgovoriti
naravno, da krmar prosi pomorščake, naj	ga	postavijo za vodjo ladje, in da ’modri
zdravnikov, in vsakdo, ki čuti potrebo, da bi	ga	kdo vodil, se mora napotiti k vratom
»O tistem, ki	ga	ti vzgojitelji in sofisti izvajajo
Pravično in lepo je	zanj	to, kar je potrebno.
»In ko se postara,	ga	poskušajo - tako mislim - izrabiti
Ali	ga	popolnoma ne prevzame čezmerno upanje
nesebično trudil - ali misliš, da bi	ga	bil ta sredi svoje slabe okolice pripravljen
besedo in dejanjem storiti vsega, da	ga	odtegnejo vplivu tega svetovalca, pri
svetovalca samega začeli preganjati in	ga	poskušali postaviti pred sodišče?«
ki mu onemogoča politično delovanje,	ga	trdno veže nanjo.
Do zdaj	ga	je bilo le malo ljudi deležnih.
Tisti pa, ki so	ga	bili morebiti deležni in so okusili
krivic, ne more pa se vsem zverem upreti,	ga	le‐te raztrgajo, preden lahko kaj koristi
namreč opustiti poskusov, da prepričamo	njega	in druge ali jim vsaj koristimo za
prepričamo, da je tisti mož, ki smo	ga	svoj čas nasproti njim hvalili, tak
veselju ne žalosti; kdor tega ne more,	ga	je treba izločiti; kdor pa se pri tem
rad prepušča svoji živahni naravi, ki	ga	žene zdaj sem, zdaj tja; stanovitnost
moči, da bi doumela njegovo bistvo in	ga	bila tako gotova, kakor je gotova drugih
pripravljeni, da povemo mnenje, ki	ga	o neki stvari imamo.«
Ali morda lahko navedeš kak čut, ki	zanj	to ne drži?«
In zato	ga	vid gleda.«
od tod, dosežejo naposled cilj, ki	ga	postavijo svojemu raziskovanju.«
del resničnega in miselnega sveta, ki	ga	je moč dojeti z dialektiko, jasnejši
tedaj kdo pokazal posamične stvari in	ga	vprašal, kaj pomenijo - ali ga ne bi
stvari in ga vprašal, kaj pomenijo - ali	ga	ne bi s tem spravil v zadrego, ker
2. »In ko bi	ga	prisilili, da gleda v svetlobo, bi
prisilili, da gleda v svetlobo, bi	ga	zabolele oči.
»In ko bi	ga	kdo od tod s silo odvlekel k težko
odvlekel k težko pristopnemu izhodu in	ga	ne bi prej izpustil, dokler ga ne bi
bi pripeljal na sončno svetlobo, bi	ga	to gotovo znevoljilo in mu prizadejalo
Ko bi	ga	zdaj spomnili na njegovo prvo bivališče,
kar je imelo priti - ali misliš, da	ga	bo še mikalo po tem svetu in bo zavidal
osvoboditi in odpeljati v gornji svet, bi	ga	ubili, če bi se ga lahko polastili
gornji svet, bi ga ubili, če bi se	ga	lahko polastili in bi to lahko storili.«
na pol slep in nenavajen obdajajoče	ga	teme, se mora na sodišču ali kje drugje
trdijo, da lahko vcepijo duši znanje, če	ga	nima; to je tako, kakor če bi slepim
K temu	ga	navede šele vzgojna umetnost.«
silimo v slabše življenje, kakor bi	ga	lahko imeli.«
je mogoče zamisliti, za drugo pa, da	ga	je mogoče videti.«
v negotovosti, zato zbudi razum in	ga	vpraša, kaj je enica sama po sebi.
posvetijo matematičnemu študiju in	ga	ne gojijo samo laično, temveč se z
Toda ko bi bil tu, bi	ga	v današnjih razmerah tisti, ki se ukvarjajo
spravljata v gibanje ves (resnični) svet, ki	ga	je moč dojeti samo z razumom in mislimi,
čeprav gre za telesne in vidne tvorbe,	ga	bo imel astronom za bedaka.
resnični svet, samo sanjajo o njem in	ga	v budnem stanju ne morejo videti, ker
prodreti do samega začetka, v želji, da	ga	spozna.
barbarstva, v katerem je pokopano, in	ga	vodi navzgor, pri čemer ji pomagajo
torej o vsem tem nima jasnih pojmov,	zanj	ni mogoče trditi, da pozna dobro samo
mislimo vpeljati v te znanosti in kako	ga	bomo vpeljali.«
veselje do dela, se pravi: ne smejo	ga	napol ljubiti, na pol sovražiti.
kakor učijo zakoni, dialektik pa bi	ga	zavrnil in mu z mnogimi in raznovrstnimi
In dobro kot tako, ki	ga	sedaj vidijo, jim mora postati vzor,
aristokratiji, smo že razpravljali in	ga	upravičeno označili kot dobrega in
kdo izmed njih je najmanj pravičen,	ga	bomo soočili z najbolj pravičnim in
	Nanj	bomo navezali pretres demokratije in
Če vaši čuvarji ne bodo pazili	nanj	in bodo ob nepravem času poročali moške
»Mora biti, saj nam	ga	dajejo muze.«
»S svojim denarjem skoparijo, ker	ga	cenijo in si ga javno ne pridobivajo,
denarjem skoparijo, ker ga cenijo in si	ga	javno ne pridobivajo, nasprotno pa
toda čim starejši postaja, tem bolj	ga	vzljublja.
življenje pravo krepost vsakomur, ki si	ga	pridobi.«
dolžniku ali proti komu drugemu, ki	ga	je oškodoval, potem spodbuja sina,
primerja z življenjem drugih, potem	ga	vleče na obe strani: oče krepi in podpira
občevanje z drugimi ljudmi pa vpliva slabo	nanj	, se pod obojim vplivom znajde nekje
do veljave z oboroženo silo ali pa	ga	vpeljejo, preden pride do tega, s tem
proda vse svoje premoženje, drug pa	ga	kupi; da po prodaji lahko živi v državi,
»Lahko bi	ga	primerjali s trotom v čebeljem panju.
nenadoma znajde pred sodiščem in kako	ga	obsodijo na smrt, izgnanstvo ali izgubo
pohlep, napravi ju za svoja kralja in	ga	okrasi s krono, ogrlico in častno sabljo.«
domislijo pa se, da bi pogubni ogenj, ki so	ga	podnetili, skušali pogasiti.
z odvečno telesno težo na sebi, ter	ga	vidi, kako težko sope in se neokretno
ni se ti treba držati miru, četudi	ga	država sklene.
Tudi se ne ozira na načelo, ki smo	ga	mi posebej poudarili pri ustanavljanju
skopi oligarhični mož ima sina, ki	ga	oče vzgaja v svojem duhu in v svojih
njem oče ali drugi sorodniki, s tem da	ga	zmerjajo in svarijo, pride v njem do
več popolnoma strastem, ki so vdrle	vanj	, marveč živi življenje, ki so mu vsi
Drugič spet - tako se zdi -	ga	pritegne filozofija.
Pogosto	ga	premami politika.
Mnogi možje in žene	ga	občudujejo zavoljo njegovega življenja,
takega moža postaviti ob demokratijo in	ga	imenovati demokratičnega človeka?«
»Kako naj	ga	tudi iztisnejo iz revnih!«
bogatim iztrgajo njihovo imetje in	ga	razdelijo med ljudstvo, pri čemer pa
zemlje; tak človek mora postati, ker	ga	v to sili usoda, ali žrtev svojih sovražnikov
»Če	ga	izženejo in se kljub sovražnikom vrne,
posreči, da bi odvrnili ljudstvo od njega,	njega	pa pognali v pregnanstvo ali smrt,
pregnanstvo ali smrt, potem skrivaj prežijo	nanj	in ga skušajo s silo spraviti ob življenje.«
smrt, potem skrivaj prežijo nanj in	ga	skušajo s silo spraviti ob življenje.«
je sovražnik ljudstva, potem velja	zanj	Pitijino naročilo Krezu: ...
času se vsem smehlja; vsakogar, ki	ga	sreča, prijazno pozdravi; vsem zatrjuje,
»Državljani pa	ga	zato zmeraj bolj sovražijo.«
»Kako	ga	tudi ne bi!«
»ki	ga	sili, da živi med samimi ničvredneži
»In ti	ga	občudujejo; v njegovem spremstvu so
novi državljani, pošteni ljudje pa	ga	sovražijo in se ga izogibajo.«
pošteni ljudje pa ga sovražijo in se	ga	izogibajo.«
»Kako	ga	tudi ne bi!«
je torej njegov oče, bo preživljalo	njega	in njegove prijatelje.«
narobe, sin skrbeti za očeta; tudi	ga	ljudstvo ni rodilo in postavilo za
postane suženj njegovih sužnjev ter	njega	z vsemi njegovimi sužnji in drugo njegovo
ljudstvo spozna, kakšnega sina je rodilo,	ga	ljubkovalo in si ga vzgojilo, in hkrati
sina je rodilo, ga ljubkovalo in si	ga	vzgojilo, in hkrati uvidi, da hoče
in če bi se mu postavil po robu, bi	ga	tudi pobil?«
svojimi slastmi ali bolečinami; ne smejo	ga	ovirati in motiti pri premišljevanju,
Vzgajal	ga	je od mladih nog dalje varčen oče,
»In zamisli si, da	njega	zadene isto kot očeta: zapeljivci ga
njega zadene isto kot očeta: zapeljivci	ga	pridobijo za vsa sramotna dejanja ali,
dediščino, polasti njunega premoženja in	ga	po svoji volji zapravlja.«
v popolni anarhiji in brezzakonju,	ga	ima zasedenega kot samovladar državo
zasedenega kot samovladar državo in	ga	navaja k slehernemu drznemu dejanju,
zaradi slabih vplivov od zunaj vdrla	vanj	, deloma pa se v njem samem zaradi njegovega
tiranska država do kraljestva, ki smo	ga	prej opisali?«
svojega duha prodre v človekov značaj in	ga	spregleda, ki ne sodi površno kakor
videl njegovo vedenje do svojcev in	ga	potemtakem lahko spoznal v okoliščinah,
okoliščinah, ko ni mogel igrati, in ki	ga	je naposled lahko opazoval, ko je bila
večja kakor pri tiranskem možu, ki	ga	divje razvnemajo goni in ljubezenske
preprost državljan, temveč ima nesrečo, da	ga	je usoda povzdignila v tirana (vladarja).«
vsem njegovim premoženjem iz države in	ga	odloži v puščavi, kjer mu predvidoma
»Obhaja	ga	gotovo velik strah!«
»Potem je to	zanj	še večja nesreča, ker z vseh strani
nesreča, ker z vseh strani prežijo	nanj	sovražniki.«
»ki si	ga	zaradi njegovega slabega duševnega
najnesrečnejšega, če ne živi kot zasebnik, temveč	ga	usoda prisili, da postane tiran, ki
z enim primernim izrazom, zato smo	ga	imenovali po njegovi največji in najmočnejši
značilnost; in govoreč o tem delu duše,	ga	bomo pravilno označili, če pravimo,
Ali mu ne velja veselje, ki	ga	prinaša denar, za vsakdanje, in užitek,
denar, za vsakdanje, in užitek, ki	ga	prinaša učenje, za brezpomemben in
jih ’nujne‘, ker se jih odreka, če	ga	nujnost ne prisili, da se jim prepusti.«
potrebno pri razsojanju, ni sredstvo, ki	ga	uporablja dobičkaželjnež ali častihlepnež,
ali častihlepnež, temveč sredstvo, ki	ga	uporablja filozof.«
nepravičnega že v nasladi tako zelo, potem	ga	še neskončno bolj presega v spodobnosti,
zunaj bitje s človeško postavo tako, da	ga	popolnoma zaobjame; kdor ne more videti
naj od gladu umre ali tako oslabi, da	ga	lahko onidve živali vlečeta kamor hočeta;
»Poskusimo	ga	dobrohotno prepričati - njegova zmota
njegova zmota namreč ni namerna - in	ga	vprašajmo: Dragi prijatelj, kaj misliš
Zaradi denarja in nenasitne lakomnosti	ga	ponižujejo in od mladih nog navajajo
Kadar	ga	odkrijejo in kaznujejo, se živalski
»Drugič, svojega telesa in skrbi	zanj	ne prepušča živalskim, nespametnim
Hvalnice ljudstva	ga	ne zapeljejo, da bi brezkončno povečeval
Omajati	ga	ne sme ne premalo ne preveč premoženja.
stolov: eden v resnici obstaja; ustvaril	ga	je, mislim, bog; ali morda kdo drug?«
»Zato	ga	lahko imenujemo ustvaritelja stola
»Kako	ga	naj potem imenujemo v njegovem razmerju
»Zdi se mi, da	ga	najustrezneje lahko imenujemo posnemovalca
njegovo izobrazbo, še večji zasmeh, kakor	ga	zasluži s svojim imenom; pripoveduje
pridobil številnih prijateljev, ki bi	ga	ljubili in spoštovali?
čevljarstvo, čevljarja tako dobro, da	ga	imajo za pravega vsaj ljudje, ki se
po sodelovanju s strokovnjakom, ki	ga	mora poslušati, pravilno predstavo
»Potemtakem posnemovalec nima o predmetu, ki	ga	posnema, ne strokovnega znanja in ne
Posnemanje je marveč	zanj	samo igra brez sleherne resnosti.
predmet se nam ne zdi enako velik, če	ga	opazujemo iz bližine ali iz daljave.«
»In zdi se nam raven, če gledamo	nanj	zunaj vode, in kriv, če ga opazujemo
gledamo nanj zunaj vode, in kriv, če	ga	opazujemo v vodi.
bolečini in jo skušal premagati, če	ga	gledajo drugi ljudje ali če je popolnoma
»Upiral se ji bo bolj, če	ga	gledajo drugi ljudje.«
marsikaj, česar bi se sramoval, ko bi	ga	kdo slišal, in stori marsikaj, za kar
ukazujeta, da se upira bolečini, čustvo pa	ga	sili, da se prepušča žalosti.«
»Če pa človek čuti, da	ga	v istem času in zaradi iste stvari
»Torej	ga	lahko z vso pravico postavimo slikarju
biti - celo sram bi nas bilo! -, in če	ga	, namesto da bi občutili stud, celo
občutili stud, celo hvalimo in smo	ga	veseli?«
»Če pomisliš: tisti del duše, ki	ga	pri nesreči, ki nas zadene, skušamo
mu razvije sočutje do tuje bolečine,	ga	ob lastni bolečini le s težavo kroti.«
urejeni državi nepogrešljivo, potem	ga	radi sprejmemo, ker poznamo njegove
potemtakem je daleč od tega, da bi bila	zanj	smrtonosna.«
popolnoma iznakaženi; prirasle pa so	nanj	druge stvari: školjke, alge in kamenje,
»Potemtakem mi vračate posojilo, ki sem vam	ga	dal na začetku našega razpravljanja?«
»Bogovi tistemu, ki	ga	ljubijo, pripomorejo do največje sreče,
pripomorejo do največje sreče, kolikor	ga	ne teži nesreča, ki izvira iz prejšnje
že razpadajoča trupla, naletijo tudi	nanj	: bil je dobro ohranjen, trohnoba se
ni lotila njegovega telesa; spravijo	ga	domov; ko ga hočejo dvanajsti dan sežgati,
njegovega telesa; spravijo ga domov; ko	ga	hočejo dvanajsti dan sežgati, se prebudi
Takole je pripovedoval: Ko	ga	je zapustila duša, se je z mnogimi
ali zakrivil kak drug zločin, potem	ga	je za vse to doletela desetkratna kazen;
vedro prilega večjemu, če ga postaviš	vanj	; in isto velja za tretje, četrto in
osmi krožni rob ima barvo sedmega, ki	ga	osvetljuje, robova drugega in petega
si je pobral tisto, ki je padla pred	njega	; samo Er je ni smel.
posvetiti samo iskanju učitelja, ki	ga	lahko usposobi, da s svojo močjo in
bo moral pojesti lastne otroke in da	ga	čakajo še druge grozovitosti.
od tod v onostranstvo in spet nazaj	ga	ne vodi skozi zemljo in ni težavno,
vodi skozi zemljo in ni težavno, pot	ga	marveč vodi skozi nebo in je prijetna.
ker iz sovraštva do ženskega rodu, ki	ga	je bil spravil ob življenje, ni hotel,
spravil ob življenje, ni hotel, da bi	ga	rodila ženska.
izbral človeško življenje in kako se je	zanj	odločilo tudi nekaj ptic pevk.
strani, kjer se do zdaj ni nihče zmenil	zanj	.
Ko	ga	je zagledala, je rekla, da bi se odločila
zagledala, je rekla, da bi se odločila	zanj	, tudi ko bi bila prva izbirala; tako
Lahesi; ta je vsaki dala daimona, ki si	ga	je bila izbrala, da bedi nad njenim
Padli so	predenj	in ga počastili.
Padli so predenj in	ga	počastili.
sporočim, Heród bo namreč dete iskal, da bi	ga	umoril.«
Ko je Heród videl, da so	ga	modri prevarali, se je hudo razjezil.
stare dve leti in manj, po času, kakor	ga	je skrbno pozvedel od modrih.
Janez	ga	je hotel od tega odvrniti, zato mu
se je spuščal kakor golob in prišel	nadenj	.
»To je moj ljubljeni Sin, zelo sem	ga	vesel.«
Duh odvedel Jezusa v puščavo, da bi	ga	hudič skušal.
Nato	ga	hudič vzame s seboj v sveto mesto in
hudič vzame s seboj v sveto mesto in	ga	postavi vrh templja ter mu reče:
Zopet	ga	hudič vzame s seboj na zelo visoko
Tedaj	ga	je hudič pustil in angeli so pristopili
Oče vé, česa potrebujete, še preden	ga	prosite.
vami bo dal svojemu sinu kamen, če	ga	prosi kruha?
Ali mu bo dal kačo, če	ga	prosi za ribo?
ki je v nebesih, dajal dobro tem, ki	ga	prosijo.«
Ko je prišel z gore, so	ga	spremljale velike množice.
Jezus je stegnil roko, se	ga	dotaknil in rekel:
pokaži se duhovniku in prinesi dar, ki	ga	je zapovedal Mojzes, njim v pričevanje.«
Kafarnáum, je stopil k njemu stotnik in	ga	prosil:
»Pridem in	ga	ozdravim.«
Stopili so k njemu,	ga	zbudili in rekli:
Hudi duhovi so	ga	prosili:
Ko so	ga	zagledali, so ga prosili, naj bi odšel
Ko so ga zagledali, so	ga	prosili, naj bi odšel iz njihovih krajev.
stopijo k njemu Janezovi učenci in	ga	vprašajo:
Jezus je vstal, šel z njim in učenci so	ga	spremljali.
Simon Kananáj in Juda Iškarijót, ki	ga	je pa izdal.
izgubi svoje življenje zaradi mene,	ga	bo našel.«
v ječi slišal o Kristusovih delih,	ga	je vprašal po svojih učencih, ki jih
Trst, ki	ga	veter maje?
kraljestvo s silo utira pot in samo močni	ga	osvajajo.
in da bi Jezusa lahko zatožili, so	ga	vprašali:
so šli ven in se posvetovali zoper	njega	, kako bi ga pogubili.
se posvetovali zoper njega, kako bi	ga	pogubili.
Zapovedal pa jim je, naj	ga	ne razglašajo, da se je spolnilo,
»Glejte, to je moj služabnik, ki sem	ga	izvolil, moj ljubljeni, nad
In	vanj	bodo upali narodi.«
Ozdravil	ga	je, tako da je mutec govoril in videl.
na sodni dan skupaj s tem rodom in	ga	obsodili, ker so se spreobrnili na
sodni dan vstala skupaj s tem rodom in	ga	obsodila, kajti prišla je s konca sveta,
po suhih krajih in išče pokoja, pa	ga	ne najde.
Tedaj so pristopili učenci in	ga	vprašali:
»Nebeško kraljestvo je podobno kvasu, ki	ga	je vzela žena in umesila v tri merice
podobno zakladu, skritemu na njivi, ki	ga	je človek našel in spet zakopal.
biser, gre in proda vse, kar ima, in	ga	kupi.
Heród je namreč dal Janeza prijeti,	ga	vkleniti in vreči v ječo zaradi Herodiáde,
Hotel	ga	je umoriti, a se je ustrašil ljudstva,
so Janezovi učenci, vzeli truplo in	ga	pokopali, potem pa šli in to sporočili
Valovi so	ga	premetavali, kajti pihal je nasprotni
Ko so	ga	učenci videli, kako hodi po jezeru,
Jezus je takoj stegnil roko,	ga	prijel in mu rekel:
Oni pa, ki so bili v čolnu, so padli	predenj	in rekli:
Ljudje tistega kraja so	ga	prepoznali.
so po vsej tisti okolici in privedli	predenj	vse bolnike.
Prosili so	ga	, da bi se dotaknili vsaj roba njegove
njegove obleke, in katerikoli so se	ga	dotaknili, so ozdraveli.
usta, ampak kar prihaja iz ust, to	ga	omadežuje.«
Tedaj so pristopili njegovi učenci in	ga	prosili:
Pririnila se je do njega, padla	predenj	in rekla:
»Ni lepo jemati kruh otrokom in	ga	metati psičkom.«
Da bi	ga	skušali, so ga prosili, naj jim pokaže
Da bi ga skušali, so	ga	prosili, naj jim pokaže kakšno znamenje
Peter pa	ga	je potegnil vstran in mu začel braniti:
namreč hoče svoje življenje rešiti,	ga	bo izgubil.
Kdor pa življenje izgubi zaradi mene,	ga	bo našel.
»To je moj ljubljeni Sin, zelo sem	ga	vesel; njega poslušajte!«
moj ljubljeni Sin, zelo sem ga vesel;	njega	poslušajte!«
Učenci pa so	ga	vprašali:
Elíja je že prišel, a	ga	niso prepoznali, temveč so storili
Privedel sem	ga	že k tvojim učencem, pa ga niso mogli
Privedel sem ga že k tvojim učencem, pa	ga	niso mogli ozdraviti.«
Privedite mi	ga	semkaj!«
Tedaj so se učenci približali Jezusu in	ga	na samem vprašali:
»Zakaj	ga	mi nismo mogli izgnati?«
človekov bo kmalu izdan v roke ljudem in	ga	bodo umorili, toda tretji dan bo vstal.«
pobiralci tempeljskega davka dveh drahem in	ga	vprašali:
Ko pa je prišel v hišo,	ga	je Jezus prehitel z vprašanjem:
Vzemi	ga	in jim ga daj zame in zase.«
Vzemi ga in jim	ga	daj zame in zase.«
Tisti čas so učenci stopili k Jezusu in	ga	vprašali:
Tedaj pokliče k sebi otroka,	ga	postavi mednje in reče:
teh malih, ki vame verujejo, bi bilo	zanj	bolje, da mu obesijo mlinski kamen
greši zoper tebe, pojdi k njemu in	ga	posvári na štiri oči.
povrniti, je ukazal njegov gospodar prodati	njega	, njegovo ženo, otroke in vse, kar je
Služabnik je tedaj padel	predenj	in ga prosil: ‘
Služabnik je tedaj padel predenj in	ga	prosil: ‘
se je služabnik zasmilil, oprostil	ga	je in mu dolg odpustil.
Zgrabil	ga	je, ga davil in rekel: ‘
Zgrabil ga je,	ga	davil in rekel: ‘
Ta je padel	predenj	in ga prosil: ‘
Ta je padel predenj in	ga	prosil: ‘
Oni pa ni hotel, ampak je šel in	ga	vrgel v ječo, dokler mu ne bi povrnil
Tedaj	ga	je gospodar poklical k sebi in mu rekel:
In razjezil se je njegov gospodar,	ga	izročil mučiteljem, dokler mu ne bi
Tedaj so prišli k njemu farizeji in	ga	skušali.
»Katere?«	ga	je vprašal.
Obsodili	ga	bodo na smrt in izročili poganom,
bodo na smrt in izročili poganom, da	ga	bodo zasmehovali, bičali in križali,
se poklonila pred njim do tal, da bi	ga	nekaj prosila.
Ali moreta piti kelih, ki	ga	moram piti jaz?«
Če mi odgovorite	nanj	, vam bom tudi jaz povedal, s kakšno
hišni gospodar, ki je zasadil vinograd,	ga	obdal z ograjo, izkopal v njem stiskalnico
stiskalnico in sezidal stolp, nato	ga	je dal v najem viničarjem in odpotoval.
Dajmo, ubijmo	ga	in se polastimo njegove dediščine!’
Zgrabili so	ga	, vrgli iz vinograda in ubili.
‘Kamen, ki so	ga	zidarji zavrgli, je postal vogelni
bo razbil; in na kogar bo on padel,	ga	bo strl.
Poskušali so	ga	zgrabiti, pa so se zbali množice, ker
zgrabiti, pa so se zbali množice, ker	ga	je imela za preroka.
križišča in kogarkoli tam najdete,	ga	povabite na svatbo.’
Zvežite mu noge in roke in	ga	vrzite ven v temo, tam bo jok in škripanje
farizeji odšli in se posvetovali, kako bi	ga	ujeli v besedi.
somišljenike skupaj s heródovci in ti	ga	vprašajo:
Ko so to slišali, so se začudili,	ga	pustili in odšli.
ki pravijo, da ni vstajenja, in so	ga	vprašali:
izmed njih, bil je učitelj postave,	ga	je skušal in vprašal:
»Kako	ga	torej David po navdihnjenju imenuje
Če	ga	torej David imenuje Gospod, kako more
ni mogel odgovoriti besede, tudi se	ga	ni upal od tistega dne kdo še kaj vprašati.
pridobite za svojo vero; in ko se to zgodi,	ga	naredite za sina pekla, dvakrat hujšega
Če kdo priseže pri templju,	ga	prisega ne veže; če pa priseže pri
če pa priseže pri tempeljskem zlatu,	ga	veže.’
Če kdo priseže pri oltarju,	ga	prisega ne veže, če pa priseže pri
pa priseže pri daru, ki je na njem,	ga	veže.’
Zaharíja, Berehjájevega sina, ki ste	ga	ubili med templjem in oltarjem.
gori, so stopili k njemu učenci in	ga	na samem vprašali:
torej zvesti in razumni služabnik, ki	ga	je gospodar postavil nad svojo služinčad,
Blagor tistemu služabniku, ki	ga	bo njegov gospodar ob svojem prihodu
vam povem: čez vse svoje premoženje	ga	bo postavil.
in ob uri, za katero ne vé; takrat	ga	bo grozovito kaznoval in mu dal delež,
vam, pojdite raje k prodajalcem in si	ga	kupite!’
Vzemite mu talent in	ga	dajte tistemu, ki jih ima deset; kajti
velika noč; in Sin človekov bo izdan, da	ga	bodo križali.«
posodico dragega odišavljenega olja in	ga	zlila na njegovo glavo, ko je sedèl
Ko je zlila to olje na moje telo,	ga	je mazilila za moj pogreb.
»Kaj mi hočete dati in vam	ga	izdam?«
Odslej je iskal priložnost, da bi	ga	izročil.
opresnikov so prišli k Jezusu učenci in	ga	vprašali:
Učenci so se silno užalostili in	ga	začeli drug za drugim spraševati:
pisano, toda gorje tistemu človeku, ki	ga	izdaja!
Boljše bi bilo	zanj	, da bi se ne bil rodil.«
Oglasil pa se je izdajalec Juda in	ga	vprašal:
vzel kruh, zmolil nad njim blagoslov,	ga	razlomil, dal učencem in rekel:
Nato je vzel kelih, se zahvalil, jim	ga	dal in rekel:
»Pijte iz	njega	vsi!
Jezus napove, da	ga	bo Peter zatajil
Oče, če ne more ta kelih mimo, ne da	ga	pijem, naj se zgodi tvoja volja!«
»Kogar bom poljubil, tisti je,	njega	primite!«
»Pozdravljen, učitelj!« in	ga	poljubil.
naprej, stegnili roke po Jezusu in	ga	prijeli.
Tedaj so	ga	vsi učenci zapustili in zbežali.
Ti, ki so Jezusa prijeli, so	ga	odvedli k vélikemu duhovniku Kajfu,
lažnivega pričevanja zoper Jezusa, da bi	ga	usmrtili, vendar ga niso našli, čeprav
Jezusa, da bi ga usmrtili, vendar	ga	niso našli, čeprav se je priglasilo
Božji tempelj morem podreti in	ga	v treh dneh postaviti.’«
Nato so mu pljuvali v obraz in	ga	bíli s pestmi.
Drugi so	ga	klofutali in govorili:
Ko je šel v vežo,	ga	je na pragu zagledala druga in rekla
Nato so	ga	zvezali in odpeljali.
Izročili so	ga	upravitelju Pilatu.
trideset srebrnikov, ceno tistega, ki so	ga	ocenili nekateri Izraelovi sinovi.
Jezusa so postavili pred upravitelja, ki	ga	je vprašal:
Ko so	ga	véliki duhovniki in starešine obtoževali,
Vedel je namreč, da so	ga	izdali iz nevoščljivosti.
Barába, Jezusa pa dal bičati; nato	ga	je izročil, da bi ga križali.
dal bičati; nato ga je izročil, da bi	ga	križali.
Slekli so	ga	in ogrnili s plaščem škrlatne barve.
Poklekovali so pred njim in	ga	zasmehovali:
Pljuvali so	vanj	, mu vzeli trst in ga z njim tepli po
Pljuvali so vanj, mu vzeli trst in	ga	z njim tepli po glavi.
Ko so	ga	nehali zasmehovati, so mu slekli plašč
zasmehovati, so mu slekli plašč in	ga	oblekli v njegovo obleko ter ga odvedli,
in ga oblekli v njegovo obleko ter	ga	odvedli, da bi ga križali.
njegovo obleko ter ga odvedli, da bi	ga	križali.
Primorali so	ga	, da je nesel njegov križ.
Potem ko so	ga	križali, so si z žrebanjem razdelili
Nato so sedli tja in	ga	stražili.
Tisti, ki so hodili mimo, so	ga	sramotili, majali z glavo in govorili:
»Ti, ki podiraš tempelj in	ga	v treh dneh postavljaš, reši sam sebe!
stopi zdaj s križa in bomo verovali	vanj	.
Zaupal je v Boga, naj	ga	zdaj reši, če hoče, saj je rekel: ‘
Tako sta	ga	sramotila tudi razbojnika, ki sta bila
»Pústi, poglejmo, če	ga	pride Elíja rešit!«
Jožef	ga	je vzel, zavil v čist platnen prt
prt in položil v svoj novi grob, ki	ga	je bil vsekal v skalo.
da morda ne pridejo njegovi učenci,	ga	ukradejo in ljudem porečejo: ‘
Pristopil je in odvalil kamen ter sédel	nanj	.
Stopíta sèm in poglejta kraj, kamor so	ga	položili.
Pred vami pojde v Galilejo, tam	ga	boste videli.’
Onidve pristopita, mu objameta noge in	ga	počastita.
spali, so prišli njegovi učenci in so	ga	ukradli.’
bi to prišlo na ušesa upravitelju,	ga	bomo mi pogovorili in dosegli, da boste
Ko so	ga	zagledali, so se mu do tal priklonili,
Jezus iz Nazareta v Galileji in Janez	ga	je krstil v Jórdanu.
Duha, ki se je kakor golob spuščal	nanj	.
Takoj nato	ga	je Duh odvedel v puščavo.
puščavi je ostal štirideset dni in satan	ga	je skušal.
In nečisti duh	ga	je stresel, zavpil na ves glas in šel
Ko	ga	najdejo, mu rečejo:
K njemu pride gobavec in	ga	na kolenih prosi:
Zasmilil se mu je, stegnil je roko, se	ga	dotaknil in mu rekel:
Takoj	ga	je odpravil in mu zabičal:
lepem so prišli k njemu s hromim, ki so	ga	štirje nosili.
Ker	ga	zaradi gneče niso mogli prinesti predenj,
ga zaradi gneče niso mogli prinesti	predenj	, so nad krajem, kjer je bil, odkrili
postili, so prišli nekateri k Jezusu in	ga	vprašali:
katerega smejo jesti samo duhovniki, in	ga	dal tudi tistim, ki so bili z njim?«
Prežali so	nanj	, ali ga bo v soboto ozdravil, da bi
Prežali so nanj, ali	ga	bo v soboto ozdravil, da bi ga lahko
ali ga bo v soboto ozdravil, da bi	ga	lahko zatožili.
in se s heródovci posvetovali zoper	njega	, kako bi ga pogubili.
heródovci posvetovali zoper njega, kako bi	ga	pogubili.
težavah, tiščali za njim, da bi se	ga	dotaknili.
Kadar so	ga	ljudje, ki so bili pod vplivom nečistih
vplivom nečistih duhov, videli, so padali	predenj	in vpili:
jim je odločno prepovedoval, da bi	ga	razglašali.
Simona, ki	ga	je imenoval Peter, Jakoba, Zebedéjevega
Simona Kananája in Juda Iškarijóta, ki	ga	je pa izdal.
njegovi to zvedeli, so odšli, da bi	ga	odpeljali, kajti govorilo se je, da
»Bélcebub	ga	je obsedel in s poglavarjem hudih duhov
vekomaj ne bo dosegel odpuščanja, ampak	ga	bo greh večno bremeníl.«
»Nečisti duh	ga	je obsedel.«
Ostali so zunaj in sporočili, naj	ga	pokličejo.
Priletele so ptice in	ga	pozobale.
Trnje je zraslo in	ga	zadušilo, da ni obrodilo sadu.
Ko je bil na samem, so	ga	tisti, ki so se z dvanajsterimi zadrževali
kraljestvo ali s kakšno priliko naj	ga	ponazorimo?
Recimo: gorčičnemu zrnu, ki je takrat, ko	ga	vsejemo v zemljo, manjše od vseh semen
prilikah jim je oznanjal nauk, kakor so	ga	pač mogli razumeti.
Ko so odslovili množico, so	ga	odpeljali s čolnom, v katerem je bil.
valovi so pljuskali v čoln, tako da so	ga	že zalivali.
Zbudijo	ga	in mu rečejo:
zapuščenih grobnih votlinah in nihče	ga	ni mogel več zvezati niti z verigo.
verige potrgal in okove zdrobil, tako da	ga	ni mogel nihče ukrotiti.
Nato	ga	je vprašal:
reče, »ker nas je veliko,« in zelo	ga	je prosil, naj jih ne izžene iz tiste
Duhovi so	ga	prosili:
Tedaj so	ga	začeli prositi, naj odide iz njihovih
Ko je stopal v čoln,	ga	je ta, ki je bil prej obseden, prosil,
Ko	ga	zagleda, pade k njegovim nogam in
zagleda, pade k njegovim nogam in	ga	zelo prosi:
odpravila velika množica in pritiskala	nanj	.
trepetu in strahu pristopila, se vrgla	predenj	in mu vse po pravici povedala.
Spremljali so	ga	tudi njegovi učenci.
Mnogi, ki so	ga	poslušali, so začudeni govorili:
»Janez, ki sem	ga	dal obglaviti, je vstal.«
Heród sam je bil poslal po Janeza in	ga	dal prijeti ter v ječi ukleniti zaradi
Herodiáda	ga	je zasovražila in ga hotela umoriti,
Herodiáda ga je zasovražila in	ga	hotela umoriti, pa ga ni mogla.
zasovražila in ga hotela umoriti, pa	ga	ni mogla.
vedel, da je pravičen in svet mož, in	ga	je ščitil.
Kadar	ga	je slišal, je bil v veliki zadregi,
slišal, je bil v veliki zadregi, vendar	ga	je rad poslušal.
Urno je odhitela h kralju in	ga	prosila:
Ta je šel in	ga	v ječi obglavil.
so prišli, vzeli njegovo truplo in	ga	položili v grob.
je iti mimo njih, toda opazili so	ga	, da hodi po vodi.
Vsi so	ga	namreč videli in se ustrašili.
Brž, ko so stopili iz čolna, so	ga	že prepoznali.
In prosili so	ga	, da bi se smeli dotakniti vsaj roba
roba njegove obleke; in vsi, ki so se	ga	dotaknili, so ozdraveli.
Zato so	ga	farizeji in pismouki vprašali:
‘Kdor preklinja očeta ali mater, naj	ga	zadene smrtna kazen.’
S svojim izročilom, ki	ga	širite, razveljavljate božjo besedo.
Nič ni zunaj človeka, kar bi	ga	moglo omadeževati, če pride vanj, pač
kar bi ga moglo omadeževati, če pride	vanj	, pač pa ga omadežuje to, kar pride
omadeževati, če pride vanj, pač pa	ga	omadežuje to, kar pride iz človeka.«
se je od množice napotil v hišo, so	ga	njegovi učenci vprašali, kaj je mislil
ne more nič omadeževati, kar pride	vanj	od zunaj, ker ne pride v njegovo srce,
pride iz človeka,« je nadaljeval, »to	ga	omadežuje.
Prosila	ga	je, naj bi izgnal hudega duha iz njene
Ni lepo jemati kruh otrokom in	ga	metati psičkom.«
gluhega, ki je tudi težkó govoril, in	ga	prosijo, da bi položil roko nanj.
govoril, in ga prosijo, da bi položil roko	nanj	.
Vzel	ga	je od množice vstran, mu položil prste
toda če jim je še tako naročal, so	ga	kar naprej razglašali in na vso moč
Skušali so	ga	in zahtevali od njega znamenje z neba.
Privedejo mu slepega in	ga	prosijo, da bi se ga dotaknil.
mu slepega in ga prosijo, da bi se	ga	dotaknil.
Prijel je slepega za roko in	ga	povedel iz vasi.
Nato mu je s slino omočil oči, položil	nanj	roke in ga vprašal:
slino omočil oči, položil nanj roke in	ga	vprašal:
Poslal	ga	je domov z naročilom:
človekov moral veliko pretrpeti, kako	ga	bodo starešine, véliki duhovniki in
Tedaj	ga	Peter potegne vstran in mu začne braniti.
namreč hoče svoje življenje rešiti,	ga	bo izgubil, kdor pa svoje življenje
izgubi zaradi mene in zaradi evangelija,	ga	bo rešil.
Bogu nezvestim in grešnim rodom, se	ga	bo sramoval tudi Sin človekov, ko bo
»To je moj ljubljeni Sin, poslušajte	ga	!«
Tedaj so	ga	vprašali:
so ostrmeli, odhiteli so k njemu in	ga	pozdravljali.
Obsedel	ga	je nemi duh.
Kjerkoli	ga	napade, ga vrže na tla, da se peni,
Kjerkoli ga napade,	ga	vrže na tla, da se peni, škriplje z
Prosil sem tvoje učence, naj	ga	izženejo, pa ga niso mogli.«
sem tvoje učence, naj ga izženejo, pa	ga	niso mogli.«
Pripeljite	ga	k meni!«
In privedli so	ga	k njemu.
Kakor hitro	ga	je duh zagledal, je takoj dečka stresel,
Večkrat	ga	je vrgel celo v ogenj in v vodo, da
vrgel celo v ogenj in v vodo, da bi	ga	pokončal.
Pojdi iz njega in se ne vrni več	vanj	!«
Jezus	ga	je prijel za roko, ga vzdignil in je
Jezus ga je prijel za roko,	ga	vzdignil in je vstal.
Ko je prišel v hišo, so	ga	njegovi učenci na samem vprašali:
»Zakaj	ga	mi nismo mogli izgnati?«
človekov bo izdan ljudem v roke in	ga	bodo umorili, ko bo pa umorjen, bo
teh besed niso razumeli, vendar si	ga	niso upali vprašati.
In vzel je otroka,	ga	postavil mednje, ga objel in jim rekel:
vzel je otroka, ga postavil mednje,	ga	objel in jim rekel:
enega teh malih, ki verujejo vame, je	zanj	bolje, da mu obesijo mlinski kamen
mu obesijo mlinski kamen na vrat in	ga	vržejo v morje.
Pristopili so farizeji, in da bi	ga	skušali, so ga vprašali:
so farizeji, in da bi ga skušali, so	ga	vprašali:
Ko so bili v hiši, so	ga	učenci spet spraševali o tem.
nekdo pritekel, pred njim pokleknil in	ga	vprašal:
Jezus se je ozrl	vanj	, ga vzljubil in mu rekel:
Jezus se je ozrl vanj,	ga	vzljubil in mu rekel:
Te besede so	ga	potrle in je žalosten odšel; imel je
Tisti, ki so	ga	spremljali, so se mu čudili in grabil
Obsodili	ga	bodo na smrt in izročili poganom.
Zasramovali	ga	bodo, pljuvali vanj, ga bičali in umorili,
Zasramovali ga bodo, pljuvali	vanj	, ga bičali in umorili, toda po treh
Zasramovali ga bodo, pljuvali vanj,	ga	bičali in umorili, toda po treh dneh
Ali moreta piti kelih, ki	ga	pijem jaz, ali biti krščena s krstom,
»Kelih, ki	ga	pijem jaz, bosta pila, in s krstom,
Prenekateri so	ga	svarili, naj utihne, on je pa še bolj
»Pokličite	ga	!«
Slepega pokličejo in	ga	hrabrijo:
Jezus	ga	je vprašal:
Odvežita	ga	in pripeljita.
Gospod	ga	potrebuje in ga bo takoj poslal nazaj
Gospod ga potrebuje in	ga	bo takoj poslal nazaj sèm’.«
privezanega pri vratih zunaj ob cesti in	ga	začela odvezovati.
živinče svoji suknji in Jezus séde	nanj	.
pismouki, so iskali priložnost, da bi	ga	pogubili.
Bali pa so se	ga	, ker se je vse ljudstvo čudilo njegovemu
duhovniki, pismouki in starešine in so	ga	vprašali:
»Neki človek je zasadil vinograd,	ga	obdal z ograjo, izkopal stiskalnico
Dal	ga	je v najem viničarjem in odpotoval.
Ti pa so	ga	zgrabili, pretepli in odpravili praznih
Tega so ranili na glavi in	ga	ozmerjali.
Dajmo, ubijmo	ga	in dediščina bo naša!’
Zgrabili so	ga	, ubili in vrgli iz vinograda.
‘Kamen, ki so	ga	zidarji zavrgli, je postal vogelni
Tedaj so iskali priložnost, da bi	ga	prijeli, ža so se zbali ljudi.
Pustili so	ga	in odšli.
nekaj farizejev in heródovcev, da bi	ga	ujeli v besedi.
Naj	ga	dajemo ali ne?«
Prinesite mi denar, da	ga	pogledam!«
Prinesli so	ga	.
saduceji, ki pravijo, da ni vstajenja, in	ga	vprašajo:
Stopil je k njemu in	ga	vprašal:
ni drugega razen njega in ljubiti	njega	iz vsega srca, z vsem umom in z vso
David sam	ga	torej imenuje Gospoda.
In velika množica	ga	je rada poslušala.
na Oljski gori nasproti templju, so	ga	Peter, Jakob, Janez in Andrej na samem
kakršne ni bilo od začetka sveta, ki	ga	je Bog ustvaril, do zdaj in jè ne bo
duhovniki in pismouki so iskali, kako bi	ga	z zvijačo prijeli in umorili.
Strla je posodico in	ga	izlila na njegovo glavo.
šel k vélikim duhovnikom, da bi jim	ga	izdal.
iskal je ugodno priložnost, da bi jim	ga	izročil.
jih je žalost in drug za drugim so	ga	spraševali:
Bolje bi bilo	zanj	, da bi se ne bil rodil.«
vzel kruh, zmolil nad njim blagoslov,	ga	razlomil, jim ga dal in rekel:
nad njim blagoslov, ga razlomil, jim	ga	dal in rekel:
Nato je vzel kelih, se zahvalil, jim	ga	dal in vsi so iz njega pili.
Jezus napove, da	ga	bo Peter zatajil
Primite	ga	in ga previdno odpeljite.«
Primite ga in	ga	previdno odpeljite.«
»Učitelj!« in	ga	je poljubil.
Oni pa so stegnili roke po njem in	ga	prijeli.
In vsi so	ga	zapustili in zbežali.
Zgrabili so	ga	, on pa je pustil rjuho in nag pobegnil.
iskali pričevanje zoper Jezusa, da bi	ga	usmrtili, vendar ga niso mogli najti.
zoper Jezusa, da bi ga usmrtili, vendar	ga	niso mogli najti.
nastopilo in takole lažnivo pričalo zoper	njega	:
»Mi smo	ga	slišali, ko je rekel: ‘
Véliki duhovnik	ga	je znova vprašal:
Vsi so	ga	obsodili, da zasluži smrt.
Tedaj so začeli nekateri pljuvati	vanj	, mu zakrivali obraz in ga tolkli s
pljuvati vanj, mu zakrivali obraz in	ga	tolkli s pestmi ter govorili:
Tudi služabniki so	ga	bíli po obrazu.
zagleda Petra, da se greje pri ognju,	ga	premeri z očmi in reče:
Ko	ga	je dekla opazila, je spet začela govoriti
Nato so Jezusa zvezali,	ga	odvedli in izročili Pilatu.
Pilat	ga	je vprašal:
Véliki duhovniki so	ga	obtoževali hudih reči.
Pilat	ga	je znova vprašal:
Vedel je namreč, da so	ga	véliki duhovniki izdali iz nevoščljivosti.
torej hočete, da storim z njim, ki	ga	imenujete judovski kralj?«
»Križaj	ga	!«
»Križaj	ga	!«
Barába, Jezusa pa je dal bičati in	ga	izročil, da bi ga križali.
je dal bičati in ga izročil, da bi	ga	križali.
Vojaki so	ga	odpeljali na dvorišče palače, to je
Ogrnili so	ga	s plaščem škrlatne barve, spletli krono
Začeli so	ga	pozdravljati:
Tolkli so	ga	s trstom po glavi, pljuvali vanj, poklekovali
Tolkli so ga s trstom po glavi, pljuvali	vanj	, poklekovali pred njim in se mu klanjali.
Ko so	ga	nehali zasmehovati, so mu slekli škrlatni
zasmehovati, so mu slekli škrlatni plašč in	ga	oblekli v njegova oblačila.
Peljali so	ga	ven, da bi ga križali.
Peljali so ga ven, da bi	ga	križali.
Pripeljali so	ga	na kraj, ki se imenuje Gólgota, to
mu vina, pomešanega z miro, vendar	ga	ni vzel.
Ko so	ga	križali, so si razdelili njegova oblačila,
Bila je tretja ura, ko so	ga	križali.
Tisti, ki so hodili mimo, so	ga	sramotili in majali z glavo:
»Aha, ti, ki podiraš tempelj in	ga	v treh dneh postavljaš, reši sam sebe
Podobno so	ga	zasmehovali véliki duhovniki s pismouki
onadva, ki sta bila križana z njim, sta	ga	sramotila.
Spremljale so	ga	, ko je bil še v Galileji, in mu stregle.
Poklical je k sebi stotnika in	ga	vprašal, ali je že umrl.
In kupil je platneno rjuho,	ga	snel, zavil v rjuho in položil v grob,
Jozéjeva mati, pa sta opazovali, kam	ga	je položil.
mati, in Salóma kupile dišav, da bi	ga	šle mazilit.
Ni	ga	tukaj.
Poglejte kraj, kamor so	ga	bili položili.
Pred vami pojde v Galilejo; tam	ga	boste videli, kakor vam je rekel.’«
Ko so slišali, da živi in da	ga	je ona videla, niso verjeli.
trdosrčnost, ker niso verjeli tistim, ki so	ga	videli po vstajenju.
opravljal duhovniško službo pred Bogom,	ga	je po bogoslužnem običaju zadel žreb,
Ko	ga	Zaharíja zagleda, se vznemiri in strah
Zaharíja zagleda, se vznemiri in strah	ga	spreleti.
rodu naklanja usmiljenje njim, ki se	ga	bojijo.
spraševali njegovega očeta, kako bi	ga	on rad imenoval.
Rodila je sina, prvorojenca,	ga	povila v plenice in položila v jasli,
Po tem znamenju	ga	boste spoznali: našli boste dete, povito
obrezan, so mu dali ime Jezus, kakor	ga	je imenoval angel, preden je bil spočet.
dopolnil čas njenega očiščevanja, so	ga	po predpisih Mojzesove postave prinesli
postave prinesli v Jeruzalem, da bi	ga	postavili pred Gospoda, kakor je zapisano
starši prinesli dete Jezusa, da bi	zanj	opravili vse po predpisu postave,
opravili vse po predpisu postave,	ga	je tudi Símeon vzel v naročje in slavil
Po enem dnevu hodá so	ga	začeli iskati med sorodniki in znanci.
našli, so se vrnili v Jeruzalem in	ga	povsod iskali.
Po treh dneh so	ga	našli v templju.
Vsi pa, ki so	ga	slišali, so strmeli nad njegovo razumnostjo
Ko sta	ga	zagledala, sta bila presenečena in
Množice pa so	ga	spraševale:
so prišli, da bi jih krstil, in so	ga	vprašali:
Spraševali so	ga	tudi vojaki:
Sveti Duh je prišel	nadenj	v telesni podobi kakor golob in zaslišal
od Jórdana poln Svetega Duha in Duh	ga	je vodil štirideset dni po puščavi,
štirideset dni po puščavi, hudič pa	ga	je skušal.
Nato	ga	je povedel visoko, mu v hipu pokazal
Potem	ga	je odvedel v Jeruzalem, ga postavil
Potem ga je odvedel v Jeruzalem,	ga	postavil vrh templja in mu rekel:
je po njihovih shodnicah in vsi so	ga	slavili.
so mu zvitek preroka Izaija; odvil	ga	je in našel mesto, kjer je bilo zapisano:
Nato je zvitek zvil,	ga	vrnil služabniku in sédel.
Oči vseh v shodnici so bile uprte	vanj	.
Vstali so in	ga	odvedli iz mesta na previs hriba, na
bilo njihovo mesto sezidano, da bi	ga	pahnili v prepad, on pa je šel kar
Nečisti duh	ga	je vrgel na sredo in šel iz njega,
na sredo in šel iz njega, ne da bi	ga	poškodoval.
je imela hudo mrzlico in prosili so	ga	zanjo.
Množice so	ga	iskale.
Ko so prišle do njega, so	ga	zadrževale, da ne bi šel od njih.
Genezaréškem jezeru, je množica pritiskala	nanj	, da bi poslušala božjo besedo.
enega izmed čolnov, bil je Simonov, in	ga	prosil, naj odrine malo od kraja.
Groza je namreč obšla	njega	in vse, ki so bili z njim, ker so zajeli
Jezus je stegnil roko, se	ga	dotaknil in rekel:
velike množice so se shajale, da bi	ga	poslušale in bi jih ozdravil njihovih
Gospodova moč	ga	je gnala, da je ozdravljal.
Skušali so	ga	prinesti noter in položiti predenj.
Skušali so ga prinesti noter in položiti	predenj	.
množice niso našli prostora, kjer bi	ga	nesli noter, so se z njim povzpeli
njim povzpeli na strešno ploščad in	ga	med opeko spustili z nosili vred ravno
Njegovi učenci so smukali klasje,	ga	meli z rokami in jedli.
Pismouki in farizeji so	ga	opazovali, ali bo ozdravljal na soboto,
soboto, da bi našli kaj, zaradi česar bi	ga	lahko tožili.
Simona, ki	ga	je imenoval tudi Peter, njegovega brata
Prišli so, da bi	ga	poslušali in bi jih ozdravil njihovih
Vsak iz množice se	ga	je poskušal dotakniti, kajti iz njega
Potem ko je ljudem, ki so	ga	poslušali, vse povedal, je prišel v
Prišli so k Jezusu in	ga	vneto prosili:
Obrnil se je k množici, ki	ga	je spremljala, in rekel:
je vzdignil in začel govoriti; nato	ga	je dal njegovi materi.
Trst, ki	ga	veter maje?
Vse ljudstvo, ki	ga	je slišalo, s cestninarji vred, je
učitelji postave pa so se uprli namenu, ki	ga	je imel Bog z njim, s tem da se mu
Nekdo izmed farizejev	ga	je povabil, naj bi jedel z njim.
Ko je farizej, ki	ga	je povabil, to videl, je dejal sam
prerok, bi vedel, kdo je ženska, ki se	ga	dotika, in kakšna je; vedel bi, da
Kateri izmed njiju	ga	bo bolj ljubil?«
Pohodili so	ga	in ptice izpod neba so ga pozobale.
trnje, toda trnje, ki je zraslo z njim,	ga	je zadušilo.
Njegovi učenci so	ga	vprašali:
Pristopili so,	ga	prebudili in rekli:
da ukazuje celo vetrovom in vodi, in	ga	ubogajo?«
mesta prišel nasproti moški, ki so	ga	obsedli hudi duhovi.
Padel je	predenj	in na ves glas rekel:
gre iz tega človeka, kajti že dolgo	ga	je imel v oblasti.
Čeprav so	ga	zvezali z verigami in ga imeli vklenjenega
Čeprav so ga zvezali z verigami in	ga	imeli vklenjenega v okove, je vezi
okove, je vezi potrgal in hudi duh	ga	je gonil po zapuščenih krajih.
Jezus	ga	je vprašal:
»Legija,« je odgovoril, ker je šlo	vanj	veliko hudih duhov.
Rotili so	ga	, naj jim ne ukaže oditi v brezno.
Prosili so	ga	, naj jim dovoli iti vanje.
Vse prebivalstvo géraške okolice	ga	je prosilo, naj odide od njih, ker
pa, iz katerega so odšli hudi duhovi,	ga	je prosil, naj bi ostal pri njem, toda
prosil, naj bi ostal pri njem, toda Jezus	ga	je odslovil z besedami:
Ko se je Jezus vrnil,	ga	je sprejela množica, kajti vsi so ga
ga je sprejela množica, kajti vsi so	ga	pričakovali.
Padel je k Jezusovim nogam in	ga	prosil, da bi prišel v njegovo hišo.
Padla je	predenj	in vpričo vseh ljudi povedala, zakaj
vpričo vseh ljudi povedala, zakaj se	ga	je dotaknila in kako je v trenutku
In iskal je priložnosti, da bi	ga	videl.
ljudstva, véliki duhovniki in pismouki	ga	bodo zavrgli in umorili, toda tretji
namreč hoče svoje življenje rešiti,	ga	bo zgubil; kdor pa svoje življenje
svoje življenje zgubi zaradi mene,	ga	bo rešil.
se sramuje mene ali mojih besed, se	ga	bo sramoval Sin človekov, ko bo prišel
»To je moj Sin, moj Izvoljenec,	njega	poslušajte!«
Glej, neki duh	ga	napada, da nenadoma zavpije.
Stresa	ga	, da se peni, in ga nikakor ne zapusti,
Stresa ga, da se peni, in	ga	nikakor ne zapusti, tako da ga do kraja
peni, in ga nikakor ne zapusti, tako da	ga	do kraja zmuči.
Prosil sem tvoje učence, da bi	ga	izgnali, pa ga niso mogli.«
tvoje učence, da bi ga izgnali, pa	ga	niso mogli.«
Medtem ko je prihajal,	ga	je hudi duh vrgel in stresel.
zapretil nečistemu duhu, dečka ozdravil in	ga	izročil očetu.
niso dojeli njenega pomena, vendar se	ga	o tem niso upali nič vprašati.
Vzel je otroka,	ga	postavil poleg sebe in jim rekel:
samaríjsko vas, da bi vse pripravili	zanj	; vendar ga tam niso sprejeli, ker
da bi vse pripravili zanj; vendar	ga	tam niso sprejeli, ker je bil namenjen
je vstal neki učitelj postave, da bi	ga	skušal.
Vprašal	ga	je:
Ti so	ga	oropali, pretepli do krvi, pustili
tisti poti domov neki duhovnik; videl	ga	je in šel mimo.
levít, ki je prišel na tisti kraj in	ga	videl, šel mimo.
Ko	ga	je zagledal, se mu je zasmilil.
Posadil	ga	je na svoje živinče, ga peljal v gostišče
Posadil ga je na svoje živinče,	ga	peljal v gostišče in poskrbel zanj.
živinče, ga peljal v gostišče in poskrbel	zanj	.
Poskrbi	zanj	, in kar boš več porabil, ti bom nazaj
prišel v neko vas in žena z imenom Marta	ga	je sprejela v svojo hišo.
si je izvolila najboljši del, ki ji	ga	nihče ne bo vzel.«
Ko je nehal,	ga	je eden izmed njegovih učencev prosil:
prijatelja, in bo prišel opolnoči k njemu ter	ga	prosil:
oče, ki bi dal svojemu sinu kačo, če	ga	je prosil za ribo?
Ali bi mu dal škorpijona, če	ga	je prosil za jajce?
Oče obdaril s Svetim Duhom tiste, ki	ga	prosijo.«
Drugi so	ga	skušali in so zahtevali od njega znamenje
Če pa pride močnejši od njega in	ga	premaga, mu vzame vse orožje, na katero
suhih krajih in išče pokoja, in ko	ga	ne najde, tedaj pravi: ‘
na sodni dan vstali s tem rodom in	ga	obsodili, kajti spreobrnili so se ob
Ko je to povedal,	ga	je neki farizej prosil, naj bi pri
tam, so pismouki in farizeji začeli	nanj	močno pritiskati in skušali še marsikaj
Tedaj	ga	je Peter vprašal:
neki je zvesti in razumni oskrbnik, ki	ga	bo gospodar postavil nad svojo služinčad,
Blagor služabniku, ki	ga	bo njegov gospodar ob prihodu našel,
Resnično vam povem: čez vse svoje imetje	ga	bo postavil.
in ob uri, za katero ne vé; razsekal	ga	bo na kosce in mu dal delež z neverniki.
vola ali osla od jasli v soboto in	ga	ne žene napajat?
podobno božje kraljestvo in čému naj	ga	primerjam?
Podobno je gorčičnemu zrnu, ki	ga	človek vzame in vseje na svojem vrtu.
Podobno je kvasu, ki	ga	žena vzame in zamesi v tri merice moke,
Tedaj	ga	je nekdo vprašal:
nekega prvaka med farizeji obedovat, so	ga	ti opazovali.
In prijel je bolnika,	ga	ozdravil in odslovil.
vas bo sin ali vol padel v vodnjak in	ga	ne bo takoj v soboto potegnil ven?«
prišel tisti, ki je povabil tebe in	njega	, in ti rekel:
Tistemu, ki	ga	je povabil, pa je rekel:
postaviti po robu njemu, ki prihaja	nadenj	z dvajset tisoči?
vsi cestninarji in grešniki, da bi	ga	poslušali.
vsilil nekemu tamkajšnjemu meščanu, ki	ga	je poslal na svoje posestvo svinje
Ko je bil še daleč,	ga	je oče zagledal.
Ves ganjen je pritekel sinu naproti,	ga	objel in poljubil.
Brž prinesite najboljšo obleko in	ga	oblecite!
Pripeljite pitano tele in	ga	zakoljite ter jejmo in se veselimo!
Poklical je enega izmed služabnikov in	ga	vprašal: ‘
Njegov oče je prišel ven in	ga	pregovarjal.
Poklical	ga	je in mu rekel: ‘
kraljestvo in vsak se trudi, da stopi	vanj	.
Ko je revež umrl, so	ga	angeli odnesli v Abrahamovo naročje.
Tudi bogatin je umrl in so	ga	pokopali.
Prosim te torej, oče, da	ga	pošlješ v hišo mojega očeta.
Bolje je	zanj	, da mu obesijo mlinski kamen na vrat
mu obesijo mlinski kamen na vrat in	ga	vržejo v morje, kakor da pohujša enega
Če tvoj brat greši,	ga	posvári, in če se spreobrne, mu odpústi.
Ko so	ga	farizeji vprašali, kdaj pride božje
enega izmed dni Sinu človekovega, pa	ga	ne boste videli.
Tedaj so povzeli besedo in	ga	vprašali:
tudi vdova, ki je prihajala k njemu in	ga	prosila: ‘
Neki vplivni človek	ga	je vprašal:
Izročili	ga	bodo namreč poganom, ki ga bodo zasmehovali,
Izročili ga bodo namreč poganom, ki	ga	bodo zasmehovali, z njim grdo ravnali
zasmehovali, z njim grdo ravnali in	ga	opljuvali; bičali ga bodo in umorili,
grdo ravnali in ga opljuvali; bičali	ga	bodo in umorili, a tretji dan bo vstal.«
Tisti, ki so hodili spredaj, so	ga	svarili, naj utihne; on pa je še glasneje
Jezus se je ustavil in ukazal, naj	ga	pripeljejo k njemu.
Ko se mu je slepi približal,	ga	je vprašal:
naprej in splezal na divjo smokvo, da bi	ga	videl, kajti tam mimo bi moral iti.
Brž je splezal dol in	ga	z veseljem sprejel.
Njegovi podložniki so	ga	sovražili.
vložil mojega denarja v hranilnico in bi	ga	jaz ob vrnitvi dobil z obrestmi vred?’
Odvežita	ga	in odpeljita!
Če vaju kdo vpraša, zakaj	ga	odvezujeta, mu odgovorita: ‘
Gospod	ga	potrebuje.’«
»Gospod	ga	potrebuje.«
In odvedla sta	ga	k Jezusu, vrgla vrhnji obleki na osliča
osliča in pomagala Jezusu, da je sédel	nanj	.
pismouki pa so iskali priložnost, da bi	ga	umorili.
kako bi to storili, kajti vse ljudstvo	ga	je zavzeto poslušalo.
duhovniki in pismouki s starešinami in	ga	vprašali:
»Neki človek je zasadil vinograd in	ga	dal v najem viničarjem, sam pa je za
Viničarji pa so	ga	pretepli in odslovili praznih rok.
Svojega ljubljenega sina bom poslal, vsaj	njega	bodo spoštovali.’
Ko so	ga	viničarji zagledali, so se posvetovali
Dajmo, ubijmo	ga	, da bo dediščina naša.’
Vrgli so	ga	iz vinograda in ubili.
‘Kamen, ki so	ga	zidarji zavrgli, je postal vogelni
se bo razbil, in na kogar on pade,	ga	bo zmečkal.«
Pismouki in véliki duhovniki bi	ga	bili najraje pri priči prijeli, pa
Prežali so	nanj	.
vohune, ki so se delali pravične, da bi	ga	ujeli v besedi, tako da bi ga lahko
da bi ga ujeli v besedi, tako da bi	ga	lahko izročili oblastem in pristojnosti
Vprašali so	ga	:
Vprašali so	ga	:
»Učitelj, dobro si povedal,« in niso	ga	upali še kaj vprašati.
David	ga	torej imenuje ‘Gospod’, kako more biti
Pred vso množico, ki	ga	je poslušala, je rekel svojim učencem:
Vprašali so	ga	:
prihajalo k njemu v tempelj, da bi	ga	poslušalo.
pismouki so iskali možnost, kako bi se	ga	znebili, kajti bali so se ljudstva.
in se z njimi domenil, kako bi jim	ga	izročil.
iskal primeren trenutek, da bi jim	ga	izročil tako, da ne bi bilo zraven
Onadva sta	ga	vprašala:
In vzel je kruh, se zahvalil,	ga	razlomil, jim ga dal in rekel:
kruh, se zahvalil, ga razlomil, jim	ga	dal in rekel:
je določeno, toda gorje tistemu, ki	ga	izdaja.«
zato vam prepuščam kraljestvo, kakor	ga	je meni prepustil moj Oče, da boste
Jezus napove, da	ga	bo Peter zatajil
Prikazal se mu je angel iz nebes in	ga	krepčal.
Ko	ga	je obšel smrtni boj, je še bolj goreče
Stopil je k Jezusu, da bi	ga	poljubil.
Dotaknil se je ušesa in	ga	zacelil.
straže in starešinam, ki so prišli	nadenj	, pa je rekel:
Zgrabili so	ga	torej in odvedli.
Pripeljali so	ga	v sodno hišo vélikega duhovnika; Peter
Ko	ga	je opazila neka dekla, da sedi pri
opazila neka dekla, da sedi pri ognju,	ga	je premerila z očmi in rekla:
»Ne poznam	ga	, žena.«
Kmalu nato	ga	je opazil nekdo drug in pripomnil:
ki so imeli Jezusa vklenjenega, so	ga	zasmehovali in pretepali.
Zakrili so mu oči in	ga	spraševali:
veliko drugih kletvin so izrekli zoper	njega	.
ljudstva, véliki duhovniki in pismouki ter	ga	privedli pred svoj véliki zbor.
Vprašali so	ga	:
Vzdignila se je vsa množica in	ga	peljala k Pilatu.
Začeli so	ga	tožiti:
Pilat	ga	je vprašal:
zvedel, da je izpod Heródove oblasti,	ga	je poslal k Heródu, ki se je tiste
Že zdavnaj	ga	je želel videti, ker je slišal o njem.
Pričakoval je, da	ga	bo videl narediti kak čudež.
in pismouki, ki so stali zraven, so	ga	hudo tožili.
Heród	ga	je s svojimi vojaki vred zasramoval,
je s svojimi vojaki vred zasramoval,	ga	v posmeh ogrnil z belo haljo in poslal
češ da hujska ljudstvo, jaz pa sem	ga	vpričo vas zaslišal in nisem našel
nobene krivde v stvareh, zaradi katerih	ga	tožite.
Tudi Heród jè ni našel, ker	ga	je poslal nazaj k nam.
Dal	ga	bom pretepsti in ga nato izpustil.«
Dal ga bom pretepsti in	ga	nato izpustil.«
»Križaj	ga	!
Križaj	ga	!«
Dal	ga	bom pretepsti in ga nato izpustil.«
Dal ga bom pretepsti in	ga	nato izpustil.«
ves glas kričali in zahtevali, naj	ga	križa.
zaradi upora in uboja v ječi in so	ga	zahtevali; Jezusa pa je izročil njihovi
Ko so	ga	odvedli, so prijeli Simona iz Ciréne,
prihajal s polja, in mu naložili križ, da	ga	je nesel za Jezusom.
se imenuje Lobanja, so tam križali	njega	in oba hudodelca, enega na desnici
Drugi pa se je oglasil in	ga	svaril:
stali daleč proč; tudi žene, ki so	ga	spremljale od Galileje sèm, so stale
In snel	ga	je s križa, ga zavil v platneno rjuho
grob in kako je bilo telo položeno	vanj	.
Ni	ga	tukaj, temveč je vstal.
Njune oči pa so bile zadržane, da	ga	nista spoznala.
pred Bogom in vsem ljudstvom; kako so	ga	naši véliki duhovniki in poglavarji
poglavarji izročili v smrtno obsodbo in	ga	križali.
Vendar sta	ga	silila in govorila:
sédel z njima za mizo, je vzel kruh,	ga	blagoslovil, razlomil in ga jima dal.
vzel kruh, ga blagoslovil, razlomil in	ga	jima dal.
Tedaj so se jima odprle oči in sta	ga	spoznala.
kaj se je zgodilo na poti in kako sta	ga	prepoznala po lomljenju kruha.
Bil je človek, ki	ga	je poslal Bog; ime mu je bilo Janez.
Jeruzalema duhovnike in levíte, da so	ga	vprašali:
Si mar Elíja?« so	ga	vprašali.
Vprašali so	ga	torej:
Segli so v besedo in	ga	vprašali:
krščujem z vodo, med vami pa stoji on, ki	ga	ne poznate, tisti, ki pride za menoj
In jaz	ga	nisem poznal, vendar sem zato prišel
In jaz	ga	nisem poznal; toda tisti, ki me je
Privedel	ga	je k Jezusu.
Jezus je uprl pogled	vanj	in mu rekel:
»Našli smo	njega	, o katerem so pisali Mojzes v postavi
Natánael	ga	vpraša:
veličastvo in njegovi učenci so verovali	vanj	.
»Šestinštirideset let so gradili ta tempelj, ti pa	ga	boš postavil v treh dneh?«
Jeruzalemu, so mnogi začeli verovati	vanj	, ker so videli znamenja, ki jih je
Nikodém	ga	vpraša:
Nikodém mu je segel v besedo in	ga	vprašal:
edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor veruje	vanj	, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.
Kdor veruje	vanj	, ne bo sojen; kdor pa ne veruje, je
Ženinov prijatelj pa, ki stoji zraven in	ga	posluša, se srčno veseli, ko sliši
besede, kajti Bog ne meri duha, ko	ga	daje.
Daj mi piti,’ bi	ga	ti prosila in dal bi ti žive vode.«
kajti pet mož si imela, in ta, ki	ga	imaš zdaj, ni tvoj mož.
Bog je duh, in kateri	ga	molijo, ga morajo moliti v duhu in
Bog je duh, in kateri ga molijo,	ga	morajo moliti v duhu in resnici.«
čudili, da je govoril z žensko, vendar	ga	nobeden ni vprašal:
Medtem so	ga	učenci silili in govorili:
iz tistega mesta je začelo verovati	vanj	zaradi besed žene:
Ko so Samarijani prišli k njemu, so	ga	prosili, naj bi ostal pri njih; in
Sami smo	ga	namreč slišali in vemo, da je on zares
Ko je prišel v Galilejo, so	ga	Galilejci sprejeli, ker so videli vse,
Galilejo, se je odpravil k njemu in	ga	prosil, naj pride in mu ozdravi sina,
»Včeraj ob sedmih	ga	je mrzlica pustila.«
To pa je bilo že drugo znamenje, ki	ga	je storil Jezus, odkar je iz Judeje
Jezus	ga	je videl, kako leži tam, in ker je
Vprašali so	ga	:
Pozneje	ga	je Jezus srečal v templju in mu rekel:
povedal Judom, da je Jezus tisti, ki	ga	je ozdravil.
Zato so	ga	Judje še bolj zalezovali, da bi ga
ga Judje še bolj zalezovali, da bi	ga	umorili, ker je ne samo kršil soboto,
časti Sina, tudi ne časti Očeta, ki	ga	je poslal.
slišali glas Božjega Sina, in kateri	ga	bodo slišali, bodo živeli.
meni, in vem, da je pričevanje, ki	ga	daje o meni, veljavno.
v vas, ker ne verjamete tistemu, ki	ga	je poslal.
Če pride kdo drug v svojem imenu,	ga	boste sprejeli.
To pa je rekel, ker	ga	je skušal; sam je namreč vedel, kaj
Jezus spoznal, da nameravajo priti in	ga	po sili postaviti za kralja, se je
Hoteli so	ga	vzeti v čoln, pa so bili že pri obrežju,
Ko so	ga	našli na drugem bregu, so ga vprašali:
Ko so ga našli na drugem bregu, so	ga	vprašali:
Tedaj so	ga	vprašali:
delo je to, da verujete v tistega, ki	ga	je on poslal.«
prišlo k meni; in kdor pride k meni,	ga	nikoli ne bom zavrgel, ker nisem prišel
ima vsak, kdor vidi Sina in veruje	vanj	, večno življenje, in jaz ga bom obudil
kruh, ki prihaja iz nebes, da tisti, ki	ga	uživa, ne umrje.
začetka vedel, kateri ne verujejo in kdo	ga	bo izdal, zato je dodal:
Iškarijóta; to je eden izmed dvanajsterih, ki	ga	je pozneje izdal.
Judeji namreč ni maral hoditi, ker so	ga	Judje hoteli umoriti.
njegovi bratje namreč niso verovali	vanj	.
Judje so	ga	med praznikom iskali in spraševali:
čast, kdor pa išče čast tistega, ki	ga	je poslal, je resnicoljuben in v njem
»Ali ni ta tisti, ki	ga	hočejo umoriti?
Jaz	ga	poznam, ker sem od njega in me je on
Tedaj so	ga	hoteli prijeti, toda nobeden ni stegnil
množico pa jih je precéj začelo verovati	vanj	in so govorili:
duhovniki in farizeji služabnike, da bi	ga	prijeli.
»Kam namerava oditi, da	ga	ne bomo našli?
To pa je rekel o Duhu, ki naj bi	ga	prejeli tisti, ki verujejo vanj.
naj bi ga prejeli tisti, ki verujejo	vanj	.
Nekateri izmed njih so	ga	hoteli prijeti, toda nobeden ni stegnil
»Zakaj	ga	niste privedli?«
voditeljev ali farizejev sprejel vero	vanj	?
»Mar naša postava koga sodi, če	ga	prej ne zasliši in ne poizve, kaj dela?«
To pa so rekli, ker so	ga	skušali, da bi ga mogli tožiti.
so rekli, ker so ga skušali, da bi	ga	mogli tožiti.
Tedaj so	ga	vprašali:
Toda nihče	ga	ni prijel, ker njegova ura še ni prišla.
Tedaj so	ga	vprašali:
govoril, jih je veliko začelo verovati	vanj	.
Jezus rekel Judom, ki so že verovali	vanj	:
Toda vi ga ne poznate, jaz pa	ga	poznam in ko bi bil rekel, da ga ne
pa ga poznam in ko bi bil rekel, da	ga	ne poznam, bi bil lažnik, podoben vam,
bil lažnik, podoben vam, toda poznam	ga	in se držim njegove besede.
veselil, da bo videl moj dan; videl	ga	je in se vzradoval.«
Tedaj so pograbili kamenje, da bi	ga	metali vanj; Jezus pa se je skril in
pograbili kamenje, da bi ga metali	vanj	; Jezus pa se je skril in odšel iz templja.
Njegovi učenci so	ga	vprašali:
Sosedje in tisti, ki so	ga	prej videli, da je beračil, so se spraševali:
Spraševali so	ga	:
Vprašali so	ga	:
Tudi farizeji so	ga	spraševali, kako je spregledal.
	Njega	vprašajte.
namreč že sklenili, da bodo vsakega, ki	ga	bo priznal za Kristusa, izključili
»Dovolj je star,	njega	vprašajte.«
Vprašali so	ga	:
Tedaj so	ga	ozmerjali in mu rekli:
In pahnili so	ga	ven.
Jezus je slišal, da so	ga	pahnili ven.
Ko	ga	je srečal, mu je rekel:
»Kdo je to, Gospod, da bi veroval	vanj	?«
»Vidiš	ga	; ta, ki govori s teboj, ta je.«
farizejev, ki so bili pri njem in so	ga	vprašali:
sem prišel, da bi imeli življenje in	ga	imeli v obilju.
ljubi, ker dam svoje življenje, da	ga	spet prejmem.
Nihče mi ga ne more vzeti, ampak	ga	dam sam od sebe.
Oblast imam, da	ga	dam, in oblast imam, da ga spet prejmem.
imam, da ga dam, in oblast imam, da	ga	spet prejmem.
»Hudi duh	ga	je obsedel in blede se mu.
Kaj	ga	poslušate?«
Tedaj so	ga	obstopili Judje in vprašali:
Judje so spet pograbili kamenje, da bi	ga	kamnali.
more ovreči - boste mar tistemu, ki	ga	je Oče posvetil in poslal na svet,
Spet so	ga	torej hoteli zgrabiti, pa se je umaknil
In mnogi so tam začeli verovati	vanj	.
»Gospod, tisti, ki	ga	imaš rad, je bolan.«
prijatelj Lazar spi, vendar grem, da	ga	zbudim.«
zdaj vem, da ti bo Bog dal, karkoli	ga	poprosiš.«
Ko	ga	je zagledala, mu je padla k nogam in
jokajo tudi Judje, ki so prišli z njo,	ga	je do srca ganilo in je vzdrhtel.
»Kam ste	ga	položili?«
»Poglejte, kako	ga	je imel rad.«
»Razvežite	ga	in pustite, naj hodi!«
je Jezus storil, je začelo verovati	vanj	.
Če	ga	pustimo tako delati, bodo vsi verovali
pustimo tako delati, bodo vsi verovali	vanj	.
tega dne je bilo torej sklenjeno, da	ga	usmrtijo.
tisti, ki bi zvedel, kje je, naznani, da	ga	bodo prijeli.
v Betánijo, kjer je bival Lazar, ki	ga	je Jezus obudil od mrtvih.
Iškarijót, eden izmed njegovih učencev, ki	ga	je pozneje izdal, je rekel:
»Pustite jo, za moj pogrebni dan	ga	je prihranila.
tudi zato, da bi videla Lazarja, ki	ga	je obudil od mrtvih.
Jezus je našel osliča in sédel	nanj	, kakor je pisano:
ko je poklical Lazarja iz groba in	ga	obudil od mrtvih, je torej pričala
obudil od mrtvih, je torej pričala	zanj	.
ki je bil iz Betsájde v Galileji, in	ga	prosili:
Če kdo služi meni,	ga	bo počastil Oče.«
»Poveličal sem	ga	in ga bom spet poveličal.«
storil toliko znamenj, niso verovali	vanj	, da se je spolnila beseda, ki jo je
voditelji precéj, ki so začeli verovati	vanj	, toda zaradi farizejev tega niso priznavali,
sliši moje besede in jih ne ohrani,	ga	ne sodim jaz, ker nisem prišel, da
prišel, da bi svet sodil, ampak da bi	ga	rešil.
ima nad seboj sodnika: nauk, ki sem	ga	oznanil, ga bo sodil poslednji dan;
seboj sodnika: nauk, ki sem ga oznanil,	ga	bo sodil poslednji dan; kajti nisem
Juda Iškarijóta, Simonovega sina, da	ga	izda.
Vedel je namreč, kdo	ga	bo izdal, zato je rekel:
in poslanec ne večji kot tisti, ki	ga	je poslal.
vam povem: kdor sprejme tistega, ki	ga	pošljem, sprejme mene; kdor pa sprejme
Jezus napove, kdo	ga	bo izdal
Eden izmed njegovih učencev, tisti, ki	ga	je Jezus ljubil, je sedèl ob Jezusu.
Simon Peter mu pomigne, naj	ga	vpraša, o kom govori.
»Tisti, ki mu bom pomočil grižljaj in mu	ga	dal.«
Tedaj pomoči grižljaj,	ga	vzame in dá Judu, sinu Simona Iškarijóta.
je Juda vzel grižljaj, je šel satan	vanj	.
Če je Bog poveličan v njem,	ga	bo tudi Bog poveličal v sebi in poveličal
tudi Bog poveličal v sebi in poveličal	ga	bo kmalu.
Jezus napove, da	ga	bo Peter zatajil
Simon Peter	ga	vpraša:
Že zdaj	ga	poznate in videli ste ga.«
Že zdaj ga poznate in videli ste	ga	.«
Duha resnice, ki	ga	svet ne more prejeti, ker ga ne vidi
resnice, ki ga svet ne more prejeti, ker	ga	ne vidi in ne pozna.
Vi	ga	poznate, ker prebiva pri vas in bo
spolnjuje, me ljubi; kdor pa me ljubi,	ga	bo ljubil moj Oče, pa tudi jaz ga bom
se bo držal moje besede in moj Oče	ga	bo ljubil.
A Tolažnik Sveti Duh, ki	ga	bo poslal Oče v mojem imenu, vas bo
Ne dajem vam	ga	, kakor ga daje svet.
Ne dajem vam ga, kakor	ga	daje svet.
Če kdo ne živi v meni,	ga	vržejo proč kakor mladiko in se posuši.
ostane; in Oče vam bo dal, karkoli	ga	boste prosili v mojem imenu.
Ko pa pride Tolažnik, ki vam	ga	bom poslal od Očeta, Duh resnice, ki
Jezus je spoznal, da so	ga	hoteli vprašati, in jim je rekel:
tem, da sem dokončal delo, ki si mi	ga	dal.
Ohrani jih v svojem imenu, ki si mi	ga	dal, da bodo eno kakor midva.
Tam je bil vrt in stopil je	vanj	, sam in njegovi učenci.
Izvlekel	ga	je in mahnil po služabniku vélikega
Ali naj ne izpijem keliha, ki mi	ga	je dal Oče?«
Peljali so	ga	najprej k Hanu; bil je namreč tast
Nato	ga	je Hana zvezanega poslal k vélikemu
»Če ne bi bil hudodelec, bi ti	ga	ne bili izročili.«
»Vzemite	ga	in ga sodíte po svoji postavi.«
»Vzemite ga in	ga	sodíte po svoji postavi.«
spet v sodno hišo, poklical Jezusa in	ga	vprašal:
Tedaj je Pilat vzel Jezusa in	ga	dal bičati.
trnja krono, mu jo dali na glavo in	ga	ogrnili s škrlatno rdečim plaščem.
»Pozdravljen, judovski kralj!« in	ga	tolkli po obrazu.
»Glejte, pripeljem vam	ga	ven, da boste uvideli, da ne najdem
Ko so	ga	véliki duhovniki in služabniki zagledali,
»Križaj	ga	, križaj ga!«
»Križaj ga, križaj	ga	!«
»Vzemite	ga	vi in ga križajte, kajti jaz ne najdem
»Vzemite ga vi in	ga	križajte, kajti jaz ne najdem na njem
Odslej si je Pilat prizadeval, da bi	ga	oprostil.
Posadil	ga	je na sodni stol na kraju, ki se imenuje
»Proč, proč, križaj	ga	!«
Tedaj jim	ga	je izročil, da bi ga križali.
Tedaj jim ga je izročil, da bi	ga	križali.
Tam so	ga	križali in z njim vred dva druga, na
Pilat je dal napraviti tudi napis in	ga	pritrditi na križ.
svojo mater in zraven nje učenca, ki	ga	je ljubil, je rekel materi:
»Gledali bodo	vanj	, ki so ga prebodli.«
»Gledali bodo vanj, ki so	ga	prebodli.«
Vzela sta Jezusovo telo in	ga	z dišavami vred povila s povoji, kakor
Simonu Petru in k drugemu učencu, ki	ga	je imel Jezus rad, ter jima reče:
so vzeli iz groba in ne vemo, kam so	ga	položili.«
Gospoda so odnesli in ne vem, kam so	ga	položili.«
»Gospod, če si	ga	ti odnesel, mi povej, kam si ga položil,
si ga ti odnesel, mi povej, kam si	ga	položil, in ga bom jaz vzela.«
Učenec, ki	ga	je Jezus ljubil, reče tedaj Petru:
Jezus je pristopil, vzel kruh in jim	ga	ponudil; prav tako tudi ribo.
Spet v drugo	ga	vpraša:
V tretje	ga	vpraša:
Peter se užalosti, ker	ga	je v tretje vprašal:
Jezus in učenec, ki	ga	je Jezus ljubil
in videl, da gre za njima učenec, ki	ga	je Jezus ljubil in se je pri zadnji
večerji naslonil na njegove prsi in	ga	vprašal:
Ko	ga	je Peter zagledal, je rekel Jezusu:
Ko so bili zbrani, so	ga	vprašali:
vzdignil pred njihovimi očmi in oblak	ga	je zastrl njihovim pogledom.
nebo, bo prišel prav tako, kakor ste	ga	videli iti v nebo.«
je določil Matija in pridružili so	ga	enajstim apostolom.
Jezusa nazaréjca, ki	ga	je Bog pred vami potrdil z močmi, čudeži
predvideval - izročili vam, vi pa ste	ga	po rokah krivičnežev pribili na križ
Toda Bog	ga	je rešil iz smrtnih muk in obudil od
Izraelova hiša: tega Jezusa, ki ste	ga	vi križali, je Bog naredil za Gospoda
Vsak dan so	ga	polagali pred tempeljska vrata, ki
Peter in Janez sta se zazrla	vanj	in Peter je rekel:
In prijel	ga	je za desno roko in ga dvignil.
In prijel ga je za desno roko in	ga	dvignil.
Prepoznali so	ga	: bil je prav tisti, ki je navadno sedèl
poveličal svojega služabnika Jezusa, ki ste	ga	vi izdali in zavrgli pred Pilatom,
Toda Bog	ga	je obudil od mrtvih in mi smo temu
In ker je mož, ki	ga	vidite in poznate, veroval v njegovo
	Njega	morajo sprejeti nebesa do časov, ko
imenu Jezusa Kristusa nazaréjca, ki ste	ga	vi križali, Bog pa ga je obudil od
nazaréjca, ki ste ga vi križali, Bog pa	ga	je obudil od mrtvih.
‘kamen, ki ste	ga	vi zidarji zavrgli, a je postal vogelni
tvojega svetega služabnika Jezusa, ki si	ga	ti mazilil.
ali hiše, so prinašali izkupiček ter	ga	polagali k nogam apostolov; in sleherni
Jožef, levít, po rodu s Cipra, ki so	ga	apostoli klicali Bárnaba (to v prevodu
prodal njivo in prinesel denar ter	ga	položil k nogam apostolov.
Če	ga	ne bi bil prodal, ali ne bi imetje
In ko si	ga	prodal, ali ti ni bil denar na voljo?
Pristopili so mladeniči,	ga	pokrili, odnesli in zagrebli.
naših očetov je obudil Jezusa, ki ste	ga	vi pribili na križ in usmrtili.
Bog pa	ga	je kot voditelja in odrešenika povišal
teh dogodkov, pa tudi Sveti Duh, ki	ga	je Bog dal njim, ki ga poslušajo.«
Sveti Duh, ki ga je Bog dal njim, ki	ga	poslušajo.«
kakih štiristo privržencev; ubili so	ga	in vsi, ki so mu sledili, so se razkropili
pismouke, da so pristopili k njemu,	ga	zgrabili in odvlekli pred véliki zbor.
Slišali smo	ga	, kako je rekel, da bo tisti Jezus nazaréjec
obrezovanja; in tako se mu je rodil Izak, ki	ga	je obrezal osmi dan, in Izaku Jakob
Toda Bog je bil z njim in	ga	je rešil iz vseh stisk ter mu izkazal
Faraon	ga	je postavil za upravitelja nad Egiptom
je poslal po svojega očeta Jakoba in	ga	povabil, naj pride k njemu z vsem sorodstvom,
v Síhem in jih pokopali v grobu, ki	ga	je Abraham za srebrn denar kupil od
Ko pa je bil izpostavljen,	ga	je vzela faraonova hči in si ga vzgojila
izpostavljen, ga je vzela faraonova hči in si	ga	vzgojila za sina.
Ko je dopolnil štirideset let,	ga	je v srcu obšlo, da bi obiskal brate,
se nekomu izmed njih godi krivica,	ga	je branil in se maščeval nad njegovim
Toda mož, ki je storil krivico sosedu,	ga	je odrinil in vprašal: ‘
Tega Mojzesa, ki so	ga	zavrgli z besedami:
Toda naši očetje	ga	niso hoteli ubogati.
Zavrnili so	ga	in si v svojih srcih želeli nazaj v
naročil on, ki je rekel Mojzesu, naj	ga	naredi po podobi, ki jo je videl.
prevzeli v dediščino naši očetje in	ga	odnesli s seboj, ko so pod Józuetovim
zatisnili ušesa in vsi hkrati planili	nadenj	.
Pahnili so	ga	iz mesta in ga kamenjali.
Pahnili so ga iz mesta in	ga	kamenjali.
Poslušale so	ga	in gledale znamenja, ki jih je delal:
Vsevprek	ga	je občudovalo, mlado in staro.
Filip je pritekel in	ga	je slišal, da bere preroka Izaija.
Vprašal	ga	je:
Odlomek iz svetega spisa, ki	ga	je bral, se je glasil takole:
»Kakor jagnje so	ga	gnali v zakol, in kakor ovca ne dá
evnuh, sta stopila v vodo in Filip	ga	je krstil.
Evnuh	ga	ni več videl; šel je veselo naprej
potjo, ko se je bližal Damasku, pa	ga	je nenadoma obsijala luč z neba.
»Jaz sem Jezus, ki	ga	ti preganjaš.
Prijeli so	ga	za roko in peljali v Damask.
imenom Hananíja, kako je vstopil in	nanj	položil roke, da bi spet videl.«
Položil je	nanj	roke in rekel:
Vsi, ki so	ga	slišali, so osupnili in govorili:
že precéj dni, so Judje sklenili, da	ga	ubijejo.
vratih so prežali dan in noč, da bi	ga	ubili.
Zato so	ga	učenci neko noč vzeli in po vrvi v
Toda vsi so se	ga	bali in mu niso verjeli, da je učenec.
Tedaj se je	zanj	zavzel Bárnaba in ga predstavil apostolom.
Tedaj se je zanj zavzel Bárnaba in	ga	predstavil apostolom.
helenisti in se z njimi prerekal, ti pa so	ga	nameravali ubiti.
Ko so bratje to zvedeli, so	ga	odpeljali v Cezaréjo, nato pa poslali
Videli so	ga	vsi, ki prebivajo v Lidi in Šarónu,
Ko je prispel tja, so	ga	peljali v gornji prostor.
Obstopile so	ga	vdove, ki so vse imele solze v očeh;
kako prihaja k njemu božji angel, ki	ga	je ogovoril:
Kornelij se je zastrmel	vanj	in preplašen vprašal:
Pripravljali so mu jed,	njega	pa je obšlo zamaknjenje.
»Glejta, jaz sem tisti, ki	ga	iščeta!
vstal in odpotoval z njima; spremljalo	ga	je nekaj bratov iz Jópe.
Naslednjega dne je prispel v Cezaréjo; tam	ga	je že čakal Kornelij, ki je povabil
mu je v vsakem narodu všeč, kdor se	ga	boji in pravično ravna.
Judeji, začenši v Galileji s krstom, ki	ga	je oznanjal Janez:
Veste o Jezusu iz Nazareta, ki	ga	je Bog mazilil s Svetim duhom in z
Razpeli so	ga	na križ in usmrtili.
Bog pa	ga	je obudil tretji dan in mu dal, da
ljudem in pričamo, da je on tisti, ki	ga	je Bog določil za sodnika živih in
Vsakdo, kdor veruje	vanj	, so mu v njegovem imenu odpuščeni grehi.«
Nato so	ga	prosili, naj ostane še nekaj dni med
Ko	ga	je našel, ga je odpeljal s sabo v Antiohíjo.
Ko ga je našel,	ga	je odpeljal s sabo v Antiohíjo.
Dal	ga	je prijeti in vreči v ječo ter ukazal
ukazal štirim četvericam vojakov, naj	ga	stražijo.
Peter je bil tedaj v ječi, Cerkev pa je	zanj	goreče molila k Bogu.
Tisto noč, preden	ga	je Heród nameraval pripeljati pred
Angel je Petra sunil v bok,	ga	prebudil in mu rekel:
Ko so nazadnje le odprli, so	ga	zagledali in osupnili.
bodo tiho, in povedal jim je, kako	ga	je Gospod rešil iz ječe.
Heród je ukazal, naj	ga	poiščejo.
V hipu pa	ga	je udaril Gospodov angel, ker ni dal
Razjedli so	ga	črvi in izdihnil je.
Savel, ki mu je bilo ime tudi Pavel, pa	ga	je ostro pogledal in mu poln Svetega Duha
In v hipu sta	ga	zagrnila mrak in tema, tipal je naokrog
tema, tipal je naokrog in iskal, da bi	ga	kdo peljal za roko.
kaj se je zgodilo, je veroval; tako	ga	je prevzel Gospodov nauk.
ljudstvo v egiptovskem izgnanstvu ter	ga	z dvignjeno roko popeljal iz tuje dežele.
Ko	ga	je zavrgel, jim je za kralja obudil
poslal Izraelu odrešenika Jezusa, ki	ga	je pred njegovim prihodom Janez s krstom
Prebivalci Jeruzalema in njihovi voditelji	ga	niso spoznali.
zaslužil smrt, so od Pilata zahtevali, naj	ga	dá usmrtiti.
vse, kar je bilo zapisano o njem, so	ga	sneli s križa in položili v grob.
Toda Bog	ga	je obudil od mrtvih.
Rekel je, da	ga	je obudil od mrtvih, ker noče, da bi
Ta pa, ki	ga	je Bog obudil, ni videl trohnobe.
nevoščljivost; ugovarjali so Pavlovim besedam in	ga	sramotili.
Pavel	ga	je premeril z očmi, in ko je videl,
in ko je videl, da ima vero, ki bi	ga	lahko rešila, mu je zaklical z močnim
pridobili so množice ter kamenjali Pavla in	ga	odvlekli iz mesta, ker so mislili,
Toda ko so	ga	obstopili učenci, je vstal in šel v
priporočila božji milosti za delo, ki sta	ga	zdaj opravila.
naložiti na tilnik učencev jarem, ki	ga	ne naši očetje ne mi nismo mogli nositi?
svoje oznanjevalce po vseh mestih, saj	ga	vsako soboto beró po shodnicah.«
Sila in odpotoval z njim; in bratje so	ga	priporočili Gospodovi milosti.
Pavel	ga	je hotel vzeti s sabo, zato ga je dal
Pavel ga je hotel vzeti s sabo, zato	ga	je dal obrezati.
Pred njim je stal neki Makedonec in	ga	prosil:
povabil k mizi; in veselje je navdalo	njega	in vso njegovo hišo, ker so našli vero
Ko je Pavel v Atenah čakal nanju,	ga	je v dno duše prizadelo, ker je videl,
Vzeli so	ga	s sabo in odpeljali v Areopág ter vprašali:
zvedeli, kakšen je ta novi nauk, ki	ga	oznanjaš?
iskali in se morda do njega dotipali in	ga	našli, saj ni daleč od nikogar izmed
zlatu ali srebru ali kamnu, ki sta	ga	izoblikovali človeška umetnost in domiselnost.
vesoljnemu svetu pravično sodil po možu, ki	ga	je za to izbral in pred vsemi potrdil
izbral in pred vsemi potrdil tako, da	ga	je obudil od mrtvih.«
In tudi veliko Korinčanov, ki so	ga	slišali, je verovalo in se dalo krstiti.
kakor en mož dvignili zoper Pavla,	ga	privlekli pred sodišče in rekli:
nad Sosténa, načelnika shodnice in	ga	pred sodiščem pretepli.
Prosili so	ga	, naj bi ostal še dlje, pa ni privolil.
Priskíla in Akvila sta	ga	slišala, ga povabila k sebi in mu še
Priskíla in Akvila sta ga slišala,	ga	povabila k sebi in mu še podrobneje
je nameraval odpotovati v Ahájo, so	ga	bratje spodbujali in pisali učencem,
bratje spodbujali in pisali učencem, naj	ga	prijazno sprejmejo.
»Zaklinjam vas pri Jezusu, ki	ga	oznanja Pavel.«
mislili, da je kriv Aleksander, ki so	ga	Judje potiskali pred sabo.
nameraval odpluti proti Siriji, tedaj pa so	ga	Judje zalezovali, zato je sklenil,
Spremljali so	ga	Sópater, Pirov sin iz Beróje, Aristárh
padel s tretjega nadstropja, tako da so	ga	pobrali mrtvega.
Pavel je stopil dol, se sklonil	nadenj	, ga objel in rekel:
Pavel je stopil dol, se sklonil nadenj,	ga	objel in rekel:
Nato se je povzpel nazaj, lomil kruh,	ga	zaužil ter še dolgo govoril, vse dokler
Ko se je z nami sešel v Asosu, smo	ga	vzeli na krov in prišli v Mitiléno.
jok, vrgli so se Pavlu okrog vratu in	ga	v slovo poljubljali.
so bili potrti ob njegovi besedi, da	ga	poslej ne bodo več videli.
Nato so	ga	pospremili do ladje.
Zagledali smo Ciper,	ga	objadrali ob južni obali in pluli v
Jeruzalemu zvezali moža, ki nosi ta pas, in	ga	izročili poganom.«
Ko so	ga	slišali, so slavili Boga in mu rekli:
je že skoraj izteklo sedem dni, so	ga	Judje iz province Azije opazili v templju.
Nahujskali so množico,	ga	popadli in kričali:
Efežana Trófima, pa so mislili, da	ga	je Pavel pripeljal v tempelj.
Zgrabili so Pavla,	ga	vlekli iz templja in takoj zaprli tempeljska
Že so	ga	nameravali ubiti, tedaj pa je poveljnik
Tedaj se mu je poveljnik približal,	ga	dal prijeti in ga ukazal vkleniti z
poveljnik približal, ga dal prijeti in	ga	ukazal vkleniti z dvojnimi verigami.
mogel ugotoviti nič zanesljivega; zato	ga	je dal odgnati v vojašnico.
Ko so bili na stopnicah, so	ga	morali vojaki nesti, da bi ga zavarovali
stopnicah, so ga morali vojaki nesti, da bi	ga	zavarovali pred nasiljem drhali, ki
Ko so	ga	ravno hoteli odpeljati v vojašnico,
Jaz sem Jezus nazaréjec, ki	ga	ti preganjaš.’
In tisti trenutek sem	ga	zagledal.
ust, da boš pred vsemi ljudmi pričal	zanj	, kaj si videl in slišal.
Videl sem	njega	, ki mi je rekel:
Do tu so	ga	poslušali.
Poveljnik je ukazal, naj	ga	odpeljejo v vojašnico; naročil je,
odpeljejo v vojašnico; naročil je, naj	ga	z bičanjem zaslišijo, da bi zvedel,
bi zvedel, zakaj tako kričijo zoper	njega	.
Ko pa so	ga	z jermeni zvezali, je Pavel vprašal
in mu sporočil, kaj je slišal, ter	ga	vprašal:
Poveljnik je prišel k Pavlu in	ga	vprašal:
»Jaz pa	ga	imam od rojstva,« je pripomnil Pavel.
so odstopili od njega tisti, ki so	ga	nameravali zasliševati.
Nato je dal pripeljati Pavla in	ga	postavil prednje.
»Udarite	ga	po ustih!«
Pavla potegnili iz njihove srede in	ga	odgnali v vojašnico.
starešin sporočite poveljniku, naj	ga	privede k vam, češ da bi radi njegov
Mi pa smo pripravljeni, da	ga	ubijemo, še preden bo tukaj.«
Stotnik	ga	je vzel s sabo, ga peljal k poveljniku
Stotnik ga je vzel s sabo,	ga	peljal k poveljniku in rekel:
prijel za roko, se z njim umaknil in	ga	na samem vprašal:
da ne bodo ne jedli ne pili, dokler	ga	ne ubijejo.
Nato	ga	je odslovil.
Tudi konja naj pripravita, da bodo	nanj	posadili Pavla in ga varno spravili
pripravita, da bodo nanj posadili Pavla in	ga	varno spravili do cesarskega namestnika
	Zanj	je napisal pismo s tole vsebino:
državljan, zato sem z vojsko posegel vmes in	ga	rešil.
Hotel sem ugotoviti, česa	ga	obtožujejo, zato sem ga dal pripeljati
ugotoviti, česa ga obtožujejo, zato sem	ga	dal pripeljati pred njihov zbor starešin.
Odkril sem, da	ga	obtožujejo zaradi spornih vprašanj
obveščen, da mu strežejo po življenju, sem	ga	takoj poslal k tebi, hkrati pa sem
sem tožnikom sporočil, da lahko zoper	njega	nastopijo pred tabo.«
Pavla, kakor jim je bilo ukazano, in	ga	ponoči pripeljali do Antipatríde.
namestniku in tudi Pavla pripeljali	predenj	.
Nato je ukazal, naj	ga	imajo pod stražo v Heródovem dvorcu.
Poskusil je celo tempelj oskruniti, pa smo	ga	prijeli.
Če	ga	boš zaslišal, boš lahko sam ugotovil
zaslišal, boš lahko sam ugotovil vse, česar	ga	obtožujemo.«
pa ti tudi to, da po tem nauku, ki	ga	označujejo kot ‘ločíno’, služim Bogu
Morda tisti stavek, ki sem	ga	vzkliknil, ko sem stal sredi med njimi:
Dal je poklicati Pavla in	ga	poslušal, ko je govoril o veri v Jezusa
Zato	ga	je dal še večkrat poklicati in se z
pri njem z obtožbami zoper Pavla in	ga	prosili, naj jim izkaže naklonjenost,
Jeruzalem; pripravljali so se namreč, da	ga	spotoma iz zasede umorijo.
»in če ima mož kaj slabega na vesti,	ga	lahko obtožijo.«
stol in ukazal, naj Pavla privedejo	predenj	.
Ko se je Pavel prikazal, so	ga	obstopili Judje, ki so prišli iz Jeruzalema,
prišli iz Jeruzalema, in izrekli zoper	njega	veliko hudih obtožb, vendar jih niso
Tožitelji so	ga	obstopili, vendar niso mogli navesti
vedel, kako naj raziščem ta primer, sem	ga	vprašal, če je pripravljen odpotovati
Zato sem ukazal, naj	ga	zadržijo v ječi, dokler ga ne pošljem
ukazal, naj ga zadržijo v ječi, dokler	ga	ne pošljem pred cesarja.«
njegovo veličanstvo, sem odločil, da	ga	pošljem predenj.
veličanstvo, sem odločil, da ga pošljem	predenj	.
Zato sem ukazal, naj	ga	pripeljejo sèm pred vas, zlasti predte,
jetnika, ne da bi navedel, kakšne obtožbe	ga	bremenijo.«
Jaz sem Jezus, ki	ga	ti preganjaš.
Kralj se na to razume, in ker zaupam	vanj	, govorim prostodušno.
obišče prijatelje in ti so poskrbeli	zanj	.
Mornarji so	ga	dvignili, nato so ladjo zavarovali
vrvi pomožnega čolna in pustili, da	ga	je odneslo.
kruh, se vpričo vseh zahvalil Bogu,	ga	razlomil in začel jesti.
Pavel je nabral kup dračja in	ga	vrgel na ogenj; tedaj pa je zaradi
prav tedaj ležal bolan, dajala sta	ga	mrzlica in griža.
je prišel k njemu in molil, položil	nanj	roke in ga ozdravil.
njemu in molil, položil nanj roke in	ga	ozdravil.
lahko stanuje zasebno z vojakom, ki	ga	je stražil.
božje odrešenje poslano poganom: ti	ga	bodo tudi poslušali.«
je Pavel ostal v stanovanju, ki si	ga	je bil najel, in sprejemal vse, ki
oznanjevanje božjega evangelija, ki	ga	je Bog napovedal po svojih prerokih
Čeprav so namreč Boga spoznali,	ga	niso kot Boga slavili ali se mu zahvaljevali,
zablodili in se vsi skupaj izpridili; ni	ga	, ki bi delal dobro, ni ga, niti enega.
	Njega	je Bog javno določil, da bi bil s svojo
bo všteto tudi nam, ker verujemo v	njega	, ki je obudil od mrtvih Jezusa, našega
enkrat za vselej; življenje pa, ki	ga	živi, živi Bogu.
za greh je namreč smrt; dar pa, ki	ga	milostno daje Bog, je večno življenje
Ne delam namreč dobrega, ki	ga	hočem, marveč delam zlo, ki ga nočem.
dobrega, ki ga hočem, marveč delam zlo, ki	ga	nočem.
svoji volji, ampak po volji njega, ki	ga	je podvrgel, a vendar v upanju: da
ni prizanesel lastnemu Sinu, temveč	ga	je dal za nas vse.
izvolitvi, ker se ne opira na dela, ampak	nanj	, ki kliče -:
skalo pohujšanja, toda kdor bo veroval	vanj	, ne bo osramočen.«
Gospod, in boš v svojem srcu veroval, da	ga	je Bog obudil od mrtvih, boš rešen.
»Kdorkoli	vanj	veruje, ne bo osramočen.«
isti je Gospod vseh, bogat za vse, ki	ga	kličejo.
Toda kako naj	ga	kličejo, če niso verovali vanj?
kako naj ga kličejo, če niso verovali	vanj	?
ni zavrgel svojega ljudstva, ki si	ga	je bil izvolil od vsega začetka.
sedaj tudi ti zaradi usmiljenja, ki ste	ga	bili deležni, postali neposlušni, da
Zakaj iz njega, po njem in	zanj	je vse: njemu slava na veke!
razumno; vsak pač po deležu vere, ki mu	ga	je Bog dal.
Če ima kdo dar preroštva, naj	ga	uporablja v skladu z vero.
Kdor ima dar slúženja, naj	ga	uporablja za slúženje.
Kdor je predstojnik, naj	ga	odlikuje vestnost.
torej upira oblasti, se upira redu, ki	ga	je določil Bog.
jé, naj ne sodi tistega, ki jé, saj	ga	je Bog sprejel med svoje.
stal, saj je Gospod dovolj močan, da	ga	drži pokonci.
če kdo misli, da je kaj nečisto, je	zanj	nečisto.
Prepričanje, ki	ga	imaš iz vere glede jedi, ohrani zase
Gospoda, vsi narodi, in slavijo naj	ga	vsa ljudstva!«
prihaja vladat narodom: narodi bodo upali	vanj	.«
»Videli	ga	bodo tisti, ki jim ni bil oznanjen,
mojega dragega Epájneta, prvega, ki	ga	je dala Azija Kristusu.
prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki	ga	ljubijo,« to nam je Bog razodel po
	Zanj	je to nespamet in tega ne more razumeti,
Kdo bo	njega	učil?«
Razkril	ga	bo namreč tisti dan, ker se bo razodel
pa kdo božji tempelj podira, bo Bog	njega	uničil.
Vsak greh, ki	ga	stori človek, je zunaj telesa; kdor
Mar ne veste, da je vaše telo, ki	ga	imate od Boga, tempelj Svetega Duha,
Suženj, ki	ga	je Gospod poklical, je namreč Gospodov
osvobojenec, in prav tako je tisti, ki	ga	je poklical kot svobodnega, Kristusov
tisti, ki ta svet uživajo, kakor da	ga	ne bi uživali, zakaj podoba tega sveta
Kdor pa je v svojem srcu trden in	ga	nič ne priganja ter obvlada svojo voljo
Če pa kdo ljubi Boga,	ga	tudi Bog pozna.
Bog, Oče, od katerega je vse, mi pa	zanj	, in en Gospod Jezus Kristus, po katerem
sediš v malikovalnici za mizo, ali	ga	ne bo njegova vest zavêdla, da bo jedel,
propadel slabotni brat, ki pa je Kristus	zanj	umrl.
Mar kruh, ki	ga	lomimo, ni udeležba pri Kristusovem
bil izdan, vzel kruh in se zahvalil,	ga	razlomil in rekel:
Nihče	ga	namreč ne razume, ker v Duhu govori
kakšen neveren ali neuk človek, bi	ga	vsi opominjali in presojali.
pa, bratje, na evangelij, ki sem vam	ga	oznanil in ste ga tudi sprejeli ter
evangelij, ki sem vam ga oznanil in ste	ga	tudi sprejeli ter vztrajate v njem.
njem ste na poti zveličanja, če se	ga	trdno držite, kakor sem vam ga oznanil,
če se ga trdno držite, kakor sem vam	ga	oznanil, razen če ste zaman postali
pričali, da je obudil Kristusa, ki	ga	potemtakem ni obudil, če je res, da
Nihče naj	ga	torej ne prezira.
V miru	ga	opremite za pot, da pride k meni, ker
opremite za pot, da pride k meni, ker	ga	pričakujem z brati.
Glede brata Apóla pa tole: silno sem	ga	prosil, da bi šel z brati k vam, pa
prosil, da bi šel z brati k vam, pa	ga	nikakor ni bila volja, da bi šel zdaj.
potrpežljivo prenašate isto trpljenje, ki	ga	prenašamo tudi mi.
	Vanj	zaupamo, da nas bo še rešil.
Saj Božji Sin Jezus Kristus, ki smo	ga	med vami oznanili jaz in Silván in
Zato mu raje odpustite in	ga	potolažite, da se tak človek morda
Zato vas prosim, da	ga	ponovno vzljubite.
pismo, ki je zapisano v naših srcih in	ga	poznajo in berejo vsi ljudje.
je, da ste Kristusovo pismo, ki sem	ga	pisal jaz in ga nisem pisal s črnilom,
Kristusovo pismo, ki sem ga pisal jaz in	ga	nisem pisal s črnilom, temveč z Duhom
Zaupanje, ki	ga	imamo po Kristusu v Boga, je takšno,
branjem Stare zaveze neodgrnjeno, ker	ga	odgrinja šele Kristus.
Ker imamo po usmiljenju, ki smo	ga	bili deležni, to službo, ne omagujemo.
Čeprav smo Kristusa poznali po človeško,	ga	zdaj ne poznamo več tako.
spominja ubogljivosti vas vseh, ker ste	ga	v spoštljivem strahu sprejeli.
to delo ljubezni tudi izpelje, kakor	ga	je bil že začel.
Z njim pa pošiljamo brata, ki	ga	zaradi evangelija hvalijo vse Cerkve.
Cerkve so nam	ga	tudi izvolile za popotnega tovariša
njima pošiljamo našega brata, ki smo	ga	v mnogih stvareh velikokrat preskusili
ne da bi se hvalili z delom, ki so	ga	na tujem področju opravili drugi.
sam sebe priporoča, ampak tisti, ki	ga	priporoča Gospod.
pride kdo in oznanja drugega Jezusa, ki	ga	mi nismo oznanili, ali če prejmete
oznanili, ali če prejmete drugega Duha, ki	ga	niste prejeli, ali drug evangelij,
niste prejeli, ali drug evangelij, ki	ga	niste slišali, seveda voljno prenašate.
Zato sem trikrat prosil Gospoda, da bi	ga	odstranil od mene, a mi je rekel:
po Jezusu Kristusu in Bogu Očetu, ki	ga	je obudil od mrtvih, in vsi bratje,
evangelij, ki je drugačen od tistega, ki ste	ga	prejeli, naj bo zavržen!
Evangelij, ki sem	ga	oznanil, ne izvira od človeka.
Nikakor	ga	namreč nisem prejel in se ga naučil
Nikakor ga namreč nisem prejel in se	ga	naučil od človeka, temveč po razodetju
razodeti v meni svojega Sina, da bi	ga	oznanjal med pogani.
Predložil sem jim evangelij, ki	ga	oznanjam med pogani, in še posebej
varuhi in oskrbniki vse do dne, ki	ga	je določil oče.
zasačite koga pri kakšnem prestopku,	ga	vi ki imate duha, opomnite z vso krotkostjo.
naj vse, kar ima, deli s tistim, ki	ga	poučuje.
volje po blagohotnem načrtu, kakor si	ga	je bil vnaprej zastavil, da bi ga
ga je bil vnaprej zastavil, da bi	ga	uresničil v polnosti časov: osrediniti
	Vanj	ste tudi verovali in v njem prejeli
dediščine, v odrešenje ljudstva, ki si	ga	je Bog pridobil, v hvalo njegovega
dal duha modrosti in razodetja, da bi	ga	resnično spoznali.
mogočnost, ki jo je pokazal v Kristusu, ko	ga	je obudil od mrtvih in ga posadil na
Kristusu, ko ga je obudil od mrtvih in	ga	posadil na svojo desnico v nebesih,
Zakaj njegovim nogam je podvrgel vse,	njega	pa postavil čez vse kot glavo Cerkvi,
	Vanj	se z drugimi tudi vi vzidavate za božje
modrost, in sicer po večnem načrtu, ki	ga	je Bog izpeljal v Kristusu Jezusu,
On nam vliva srčnost, da se po veri	vanj	bližamo Bogu v popolnem zaupanju.
ljubezni, da bomo v vsakem pogledu rasli	vanj	, ki je glava, Kristus.
Iz	njega	dobiva rast celotno telo, združeno
povsem drugače učili Kristusa, če ste	ga	le poslušali in se dali o njem poučiti,
človeka, kakor je živel doslej in ki	ga	uničujejo slepljive strasti, da se
mišljenja in oblečete novega človeka, ki	ga	je Bog ustvaril v resnični pravičnosti
nikoli sovražil svojega telesa, temveč	ga	hrani in neguje, kakor Kristus Cerkev:
K vam	ga	pošiljam prav zato, da bi zvedeli,
samo da v Kristusa verujete, ampak da	zanj	tudi trpite, saj prenašate isti boj,
trpite, saj prenašate isti boj, ki ste	ga	videli na meni in ki ga, kakor veste,
boj, ki ste ga videli na meni in ki	ga	, kakor veste, še prenašam.
Zato	ga	je Bog povzdignil nad vse in mu podelil
Upam torej, da	ga	pošljem takoj, ko ugotovim, kako je
svojega sodelavca in sobojevnika, ki ste	ga	vi poslali, da bi mi stregel v moji
Toda Bog se	ga	je usmilil, pa ne samo njega, ampak
Toda Bog se ga je usmilil, pa ne samo	njega	, ampak tudi mene, da se ne bi zgrinjala
Poslal sem	ga	torej čim hitreje, da bi ga spet videli
Poslal sem ga torej čim hitreje, da bi	ga	spet videli in se razveselili in bi
Sprejmite	ga	torej v Gospodu z vsem veseljem in
Gre za to, da spoznam	njega	in moč njegovega vstajenja ter svoj
tistih, ki se vedejo po zgledu, ki	ga	imate v nas.
preobrazil naše bedno telo, tako da	ga	bo naredil podobno svojemu poveličanemu
In mir, ki	ga	daje Bog in ki presega vse, kar si
je bilo tudi pri vas od dne, ko ste	zanj	slišali in resnično spoznali božjo
Vse je bilo ustvarjeno po njem in	zanj	.
se ne pustite odtrgati od upanja, ki	ga	daje evangelij, o katerem ste slišali.
sem njen služabnik po načrtu, ki mi	ga	je Bog določil, da vam oznanim polnost
	Njega	namreč oznanjamo, ko vsakega človeka
Gospodu Kristusu Jezusu, kakor ste	ga	sprejeli!
ker ste verovali v mogočnost Boga, ki	ga	je obudil od mrtvih.
srcih, saj ste bili tudi poklicani	vanj	v enem telesu in bodite hvaležni.
Pošiljam	ga	k vam prav zato, da bi bili poučeni,
prejeli navodila: če bo prišel k vam	ga	lepo sprejmite, in Jezus, imenovan
boste pismo prebrali, poskrbite, da	ga	bodo prebrali tudi v laodikéjski Cerkvi,
Bogu, da ste božje oznanilo, ki ste	ga	prejeli od nas, sprejeli ne kot človeško
zahvalimo Bogu glede vas za vse veselje, ki	ga	zaradi vas čutimo pred našim Bogom?
pridružil Jezusu tiste, ki so umrli v veri	vanj	.
Veste pa tudi, kaj	ga	sedaj zadržuje, da se ne more razodeti
tedaj se bo razodel veliki upornik, ki	ga	bo Gospod Jezus usmrtil z dihom svojih
Jezus usmrtil z dihom svojih ust in	ga	uničil z veličastjem svojega prihoda.
živi neredno in ne po izročilu, ki so	ga	prejeli od nas.
sami postavimo za zgled, ki naj bi	ga	posnemali.
poslušen temu, kar naročamo v pismu, si	ga	zapomnite in se ne družite z njim,
zapomnite in se ne družite z njim, da	ga	bo sram.
Vendar	ga	ne imejte za sovražnika, ampak ga opominjajte
Vendar ga ne imejte za sovražnika, ampak	ga	opominjajte kot brata.
velikodušnost za zgled tistim, ki bodo verovali	vanj	in tako prišli v večno življenje.
To je bilo izpričano v času, ki	ga	je določil.
ki so zunaj, mora uživati ugled, da	ga	ne bo doletelo zaničevanje in da se
telesu, potrjen po Duhu, gledali so	ga	angeli, oznanjen je bil poganom, svet
angeli, oznanjen je bil poganom, svet je	vanj	veroval in povzdignjen je bil v slavo.
besede vere in dobrega nauka, ki si se	ga	oklenil.
Opominjaj	ga	kakor očeta, mlajše pa kakor brate,
	Vanj	si bil poklican in si to lepo izpovedal
našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki	ga	bo ob svojem času pokazal blaženi in
nesmrtnost, ki biva v nedostopni svetlobi in	ga	noben človek ni videl in ga ne more
svetlobi in ga noben človek ni videl in	ga	ne more videti.
ugovorov lažnega spoznanja, ki so se	ga	nekateri oprijeli in tako glede vere
sem prepričan, da more zaklad, ki mi	ga	je zaupal, obvarovati do tistega dne.
Besede zdravega nauka, ki si	ga	od mene slišal v veri in ljubezni do
opravke, da bi bil po volji tistemu, ki	ga	je izbral za vojaka.
	Zanj	prenašam celo verige, kakor bi bil
Če pa	ga	bomo zatajili, bo tudi on nas zatajil.
Toda trdni temelj, ki	ga	je položil Bog, stoji in ima ta napis:
zame pripravljen venec pravice, ki mi	ga	bo dal tisti dan Gospod, pravični sodnik.
Vzemi Marka in	ga	pripelji s seboj, ker mi je zelo koristen
prideš, mi prinesi popotni plašč, ki sem	ga	pustil v Troádi pri Kárpu, in knjige,
sem oznanjevanje dopolnil in da so	ga	slišali vsi pogani.
Trdijo, da Boga poznajo, a	ga	v dejanjih zanikajo, ker so zoprni
dejavna v spoznavanju vsega dobrega, ki	ga	moramo storiti za Kristusa.
Jezusa - za svojega otroka, ki sem	ga	rodil v verigah, za Onézima.
Pošiljam	ga	nazaj k tebi, svojega srčnega ljubljenca.
Sicer bi	ga	bil rad zadržal pri sebi, da bi mi
za kratek čas ločen od tebe, da bi	ga	spet pridobil za zmeraj, in sicer
Če me imaš torej za tovariša,	ga	sprejmi kakor mene.
	Njega	je postavil za dediča vsega in po njem
mar za tako dragoceno odrešenje, ki	ga	je začel oznanjati Gospod in so ga
ga je začel oznanjati Gospod in so	ga	tisti, ki so ga poslušali, utrdili
oznanjati Gospod in so ga tisti, ki so	ga	poslušali, utrdili med nami.
	Zanj	je pričal Bog z znamenji in čudeži,
»Kaj je človek, da se	ga	spominjaš, ali sin človekov, da skrbiš
spominjaš, ali sin človekov, da skrbiš	zanj	!
Le malo pod angele si	ga	postavil, s slavo in častjo si ga ovenčal
si ga postavil, s slavo in častjo si	ga	ovenčal in vse podvrgel njegovim nogam.«
Gledamo pa	njega	, Jezusa, »ki je bil postavljen le malo
Zato	ga	ni sram, da jih imenuje brate, ko
»	Vanj	bom zaupal,«
On je zvest tistemu, ki	ga	je postavil, kakor je bil Mojzes zvest
mi, če ohranimo zaupanje in ponos, ki	ga	daje upanje.
Ker torej drži, da nekateri	vanj	pridejo, a tisti, ki jim je bila blagovest
prej, zaradi neposlušnosti niso stopili	vanj	, znova določa dan, »danes«, ko po
Ker tudi	njega	obdaja slabost, more potrpeti z nevednimi
si te časti ne prisvaja sam, ampak	ga	kliče Bog, kakor Arona.
da je postal véliki duhovnik, ampak	ga	je tisti, ki mu je rekel:
močnim vpitjem in solzami njemu, ki bi	ga	mogel rešiti smrti, in bil je uslišan
dosegel popolnost in postal vsem, ki	ga	ubogajo, počelo večnega zveličanja,
ubogajo, počelo večnega zveličanja, ker	ga	je Bog razglasil za vélikega duhovnika,
najvišjega Boga, je šel naproti Abrahamu in	ga	blagoslovil, ko se je ta vračal iz
rodu, je od Abrahama dobil desetino in	ga	blagoslovil, ker je bil nosilec obljube.
služabnik svetišča in pravega šotora, ki	ga	je postavil Gospod in ne človek.
namreč ni stopil v svetišče, ki bi	ga	naredila človeška roka in bi bilo le
greha, temveč kot zveličar tistim, ki	ga	pričakujejo.
Če kdo Mojzesovo postavo zavrže,	ga	po pričevanju dveh ali treh prič brez
zapravite torej svojega zaupanja, ki	ga	čaka veliko plačilo.
bil prenesen, da ni videl smrti, in »	ga	ni bilo najti, ker ga je Bog prenesel«.
videl smrti, in »ga ni bilo najti, ker	ga	je Bog prenesel«.
verovati, da jè in da poplača tiste, ki	ga	iščejo.
Zato	ga	je kot podobo dobil nazaj.
Ker so Mojzesovi starši verovali, so	ga	po rojstvu tri mesece skrivali, ker
veroval, je odklonil, ko je odrasel, da bi	ga	imenovali sina faraonove hčere.
On je za veselje, ki	ga	je čakalo, preziral sramoto in pretrpel
Pomislite vendar	nanj	, ki je od grešnikov pretrpel tolikšno
strahuje, in tepe vsakega sina, ki	ga	ima rad.«
Kje je namreč sin, ki	ga	oče ne bi vzgajal!
Glejte, da ne boste zavrnili	njega	, ki govori!
zemlji, bomo tem manj mi, če bi odklonili	njega	, ki govori iz nebes.
je namreč podoben morskemu valu, ki	ga	veter vzdiguje in premetava.
bogat pa s tem, da je ponižan, ker	ga	bo konec kakor rože na travniku.
življenja, ki je obljubljena tistim, ki	ga	ljubijo.
skuša njegovo lastno poželenje, ki	ga	vleče in zavaja.
bogati v veri in dediči kraljestva, ki	ga	je obljubil tistim, kateri ga ljubijo?
kraljestva, ki ga je obljubil tistim, kateri	ga	ljubijo?
Ali	ga	more vera rešiti?
človeka in razvnema kolo življenja,	njega	pa podžiga pekel.
»Do ljubosumnosti hrepeni po Duhu, ki	ga	je naselil v nas?«
starešine Cerkve in naj molijo nad njim ter	ga	v Gospodovem imenu mazilijo z oljem.
iz vere, bo bolnika rešila in Gospod	ga	bo okrepil; če je v grehih, mu bodo
če kdo izmed vas zaide od resnice in	ga	kdo spreobrne, naj vé: kdor grešnika
Ljúbite	ga	, čeprav ga niste videli.
Ljúbite ga, čeprav	ga	niste videli.
Verujete	vanj	, čeprav ga zdaj še ne vidite, radujete
Verujete vanj, čeprav	ga	zdaj še ne vidite, radujete se v neizrekljivem
To zveličanje so preiskovali in se	vanj	poglabljali preroki, ki so prerokovali
njega vi morete verovati v Boga, ki je	njega	obudil od mrtvih in mu dal slavo, tako
njemu stopíte, k živemu kamnu, ki so	ga	sicer ljudje zavrgli, a je pri Bogu
Kdor se bo	nanj	zanesel, ne bo doživel sramote.«
»Kamen, ki so	ga	zidarji zavrgli, je postal vogelni
jih je pač doletelo, da se spotikajo	obenj	.
Ko so	ga	sramotili, ni vračal sramotenja, ko
Tako je Sara ubogala Abrahama in	ga	je imela za gospodarja.
Če pa kdo trpi kot kristjan, naj	ga	ne bo sram.
Vse svoje skrbi preložite	nanj	, saj on skrbi za vas.
Po Silvánu, ki	ga	štejem za zvestega brata, vam na kratko
Rešil pa je pravičnega Lota, ki	ga	je bolelo življenje brezbožnih razuzdancev.
na pot Beórjevega sina Bileáma, ki	ga	je zmamil krivičen zaslužek, a ga
ga je zmamil krivičen zaslužek, a	ga	je za njegovo nepoštenost posvarila
Preljubi, to je že drugo pismo, ki vam	ga	pišem.
življenje se je razodelo, gledali smo	ga	.
To pa je oznanilo, ki smo	ga	slišali od njega in vam ga oznanjamo:
oznanilo, ki smo ga slišali od njega in vam	ga	oznanjamo:
Iz tega vemo, da	ga	zares poznamo, če spolnjujemo njegove
»Poznam	ga	,« pa njegovih zapovedi ne spolnjuje,
Vi poznate	njega	, ki je od začetka.
Vi pa: maziljenje, ki ste	ga	dobili od njega, je v vas in zato ni
Ker je resnično in ne laž, se	ga	držite, kakor vas je tudi poučilo.
nas le zato ne spozna, ker ni spoznal	njega	.
prikaže, pa vemo, da mu bomo podobni, ker	ga	bomo gledali takšnega, kakršen je.
Vsak, kdor se zanaša	nanj	, se posvečuje, kakor je tudi on svet.
živi v njem, ne greši; kdor pa greši,	ga	ni videl in ga ni spoznal.
greši; kdor pa greši, ga ni videl in	ga	ni spoznal.
In zakaj	ga	je ubil?
lahko zanesemo na Boga in dobimo od	njega	vse, za kar ga prosimo, ker se držimo
Boga in dobimo od njega vse, za kar	ga	prosimo, ker se držimo njegovih zapovedi
v nas, pa spoznamo po Duhu, ki nam	ga	je dal.
In mi smo	ga	gledali, zato pričujemo, da je Oče
Kdor ne ljubi svojega brata, ki	ga	vidi, ne more ljubiti Boga, katerega
Kdor pa Bogu ne veruje,	ga	ima za lažnivca, ker ne veruje v pričevanje,
Zanesemo se, da nas sliši, kadar	ga	prosimo po njegovi volji.
vemo, da nas v vsem posluša, kadar	ga	česa prosimo, tudi vemo, da že imamo,
prosimo, tudi vemo, da že imamo, kar smo	ga	prosili.
njegov brat greši, a ne za smrt, naj	zanj	prosi in dal mu bo življenje, seveda
ki je rojen od Boga, ne greši, ampak	ga	Božji Sin varuje, da ga ne zgrabi hudič.
greši, ampak ga Božji Sin varuje, da	ga	ne zgrabi hudič.
pride k vam pa ne prinese tega nauka,	ga	nikar ne sprejemajte v hišo in ga ne
nauka, ga nikar ne sprejemajte v hišo in	ga	ne pozdravljajte.
Že kdor	ga	pozdravi, sodeluje pri njegovih hudobnih
Starešina dragemu Gaju, ki	ga	imam iz srca rad.
Zato	ga	bom, kadar pridem, posvaril zaradi
resnica, in tudi mi zastavimo besedo	zanj	.
Razodetje Jezusa Kristusa, ki mu	ga	je dal Bog, da bi pokazal svojim služabnikom,
Sporočil	ga	je tako, da je poslal svojega angela
bo v sprevodu oblakov in vsako oko	ga	bo videlo, tudi tisti, ki so ga prebodli,
oko ga bo videlo, tudi tisti, ki so	ga	prebodli, in zaradi njega se bodo bíli
Ko sem	ga	zagledal, sem se zgrudil k njegovim
sovražiš početje nikolajevcev, saj	ga	tudi sam sovražim.
Kdor zmaga,	ga	druga smrt gotovo ne bo prizadela.’«
sebi imaš ljudi, privržence nauka, ki	ga	zastopa Bileám.
ne pozna nihče, razen tistega, kdor	ga	prejme.’«
Kdor zmaga,	ga	bom naredil za steber v svetišču svojega
	Nanj	bom napisal ime svojega Boga in ime
vrata v nebo in prejšnji glas, ki sem	ga	bil slišal govoriti z mano kakor trobento,
pred sedečim na prestolu in molilo	njega	, ki živi na veke vekov, ter metalo
Starešine pa so padli	predenj	in ga molili.
Starešine pa so padli predenj in	ga	molili.
prikazal se mi je bel konj in tisti, ki	ga	je jezdil, je imel lok.
Tistemu, ki	ga	je jezdil, je bilo dano odvzeti mir
prikazal se mi je črn konj, in tisti, ki	ga	je jezdil, je držal v roki tehtnico.
Tistemu, ki	ga	je jezdil, je bilo ime smrt, za njim
besede in zaradi pričevanja, ki so	ga	bili dajali.
In angel, ki sem	ga	bil videl stati na morju in zemlji,
Glas, ki sem	ga	bil slišal iz nebes, mi je spet spregovoril
Toda oni so	ga	premagali s krvjo Jagnjeta in z besedo
Glas, ki sem	ga	slišal, je bil kakor zvok harfistov,
neba in je imel večni evangelij, da	ga	oznani prebivalcem zemlje in vsakemu
Molíte	njega	, ki je naredil nebo in zemljo, morje
Izplačajte	ga	, kakor je sam izplačal, in povrnite
tega bodo v enem samem dnevu prišle	nadenj	šibe: smrt, žalost in lakota, in bo
Zakaj mogočen Gospod je Bog, ki	ga	je sodil.«
blesk je odpadel od tebe in nikoli več	ga	ne bodo našli.«
kamen, velik kakor mlinski kamen, in	ga	zagnal v morje, rekoč:
bo vržen Babilon, véliko mesto, in	ga	ne bo več najti.
Boga vsi njegovi služabniki, vi ki se	ga	bojite, mali in veliki!«
Tedaj sem padel k njegovim nogam, da bi	ga	molil.
Ta, ki	ga	je jezdil, se je imenoval Zvesti in
veliko krono; napisano pa ima ime, ki	ga	ne pozna nihče, le on sam.
staro kačo, to je hudiča in satana, in	ga	zvezal za tisoč let.
Nato	ga	je vrgel v brezno, ga tam zaklenil
Nato ga je vrgel v brezno,	ga	tam zaklenil ter zapečatil vhod nad
Zatem sem videl velik, bel prestol in	njega	, ki je sedel na njem.
da bi mu svetila, zakaj razsvetljuje	ga	božje veličastvo in njegov svetilnik
ki mi je bil vse to razkazal, da bi	ga	molil.
Če bi jim kdo kaj dodal,	ga	bo Bog udaril s šibami, ki so opisane
njegovi smrti je prispela v času, ko	ga	po slovenskih kinematografih gledamo
	Nanj	je prvič stopil leta 1952 po diplomi
komisija za poslovnik odločila, da	vanj	doda določbo o dopustnosti umika podpore
Vladi so predlagali, naj	ga	poviša in se tako izogne dodatnim stroškom
že najmanj 23 novih točk ATP, kar bi	ga	lahko pripeljalo med prvih 300.
Mislili ste, da letite v Evropo, a glej	ga	, zlomka, pristali ste - v Sloveniji.
v tujini z doplačilom zavaroval, da	ga	njegova domača zavarovalnica pri izplačilu
zbiranje podpisov državljanov Danes	ga	je ministrstvo za notranje zadeve obvestilo,
je Sun City v Južni Afriki, prej pa	ga	nismo poznali,« je prepričan Tomi Brezovec.
Parlament naj bi	ga	obravnaval na 4. izredni seji 14. maja.
Kot še piše predsednik Kučan,	zanj	ni bilo nikoli sporno, da morajo o
povedala, da obsežni dokazni postopek, ki	ga	je izvedlo sodišče, ni potrdil obtožb
Hkrati je zanikal podatek, ki	ga	je te dni sporočila Banka Slovenije,
davka na dodano vrednost (uvedli naj bi	ga	leta 1999), tretja težava, ki posredno
Janeza Janše o prekinitvi točke in	ga	z večino glasov zavrnil.
»Denar je impotenten, a vseeno	ga	mnogi ljubijo,« tako je rekel in se
Obstrukcija je politično dejanje, ki	ga	ni mogoče sankcionirati kot neopravičeno
pred baziliko Marije pomagaj, ki so	ga	pripravili mladi, so med drugim sodelovali
zairske, ter se s tem odpovedal imenu, ki	ga	je dosedanji predsednik Mobutu Sese
hutujskih beguncev iz Ruande, saj so	ga	celo nekateri predstavniki mednarodne
pokazalo nadaljevanje sezone, v kateri	ga	čaka še vrsta tekmovanj na najvišji
Iskali so	ga	gorski reševalci, številni posamezniki,
Od 69 navzočih poslancev je	zanj	glasovalo 41, proti pa je bilo 29 poslancev.
parlamentarnih strank so se na sestanku, ki	ga	je sklical premier dr. Janez Drnovšek
zahteve za razpis referenduma o gozdovih (	zanj	so združena lista, nacionalna stranka
Franc Pepevnik, ki	ga	tovariši kličejo Aco, je bil na vrhu
predvidoma na Severnem sedlu in jutri	ga	pričakujejo že v zgornji bazi.
mudil v ameriški prestolnici, kjer	ga	bo sprejela ameriška zunanja ministrica
Depo kostumov SNG na Prešernovi, ki	ga	je uničil požar, so zažgali otroci.
Galeb, ki so	ga	v ladjedelnici v Bijeli obnovili in
Črnogorska vlada	ga	ne namerava uporabljati, kupca zanj
vlada ga ne namerava uporabljati, kupca	zanj	pa ni .
uživa poslansko imuniteto, zato bi	ga	bilo mogoče kaznovati šele, ko bi mu
pa je povedal, da s pozivom, ki so	ga	sindikati naslovili na predsednika
Še sreča, da so	ga	odkrili, saj je od prvega pa do zadnjega
Policisti so	ga	s kazensko ovadbo dan po aretaciji
je razložil v poslovilnem pismu, ki	ga	je zataknil za brisalce svojega dostavnega
centralnega stavkovnega odbora SŽ, ki	ga	vodi Slavko Kmetič, predlagati izredno
spolne nedotakljivosti, za katera so	ga	koprski kriminalisti ovadili že decembra
Hudečka Ulice mojega predmestja (izdala	ga	je založba Mihelač), Numeri Uroša Kalčiča
pralnice Zdravilišča Rogaška Slatina, kjer	ga	je s terenskim motorjem, primernim
Njegov pajdaš, ki	ga	je čakal na motorju, pa je nekoliko
srednje in vzhodnoevropskih držav, ki se	ga	je udeležil notranji minister Mirko
Kljub temu pa gre za vprašanje, ki	ga	je treba na evropski ravni posebej
posebnem davku od cestnih vozil, ki naj bi	ga	kupci vozil plačevali od 1. julija
svetnik Boris Šuštaršič, utemeljil pa	ga	je z njegovo diskriminatornostjo do
smo izvedeli, naj bi po sporočilu, ki	ga	je o priznanju osumljenega Turka posredoval
Nemškim kriminalistom je, ko so	ga	prijeli zaradi suma storitve nekega
tožilstvo, sloni zdaj na pričanju, ki so	ga	zapisali nemški varnostni organi, ni
delodajalske pogajalske skupine in da	ga	zamenja njegov namestnik dr. Bogdan
dobili denarja, ker ne vedo, kam bi	ga	nakazali.
Upniški odbor, ki	ga	vodi Drago Gajzer, prvi mož Tamovih
današnjem podpisu dogovora (podpisal	ga	je tudi direktor SŽ Marjan Rekar) lahko
zastavljeno, bo pobudnike pozval, naj	ga	preoblikujejo.
»V Beogradu nimamo veleposlanika in	ga	ne bomo imeli, dokler teh problemov
pa so potem gnev zlili v pismo, ki	ga	je objavil Gorenjski glas.
referendum; predlog je sprejet, če	zanj	glasuje večina udeležencev referenduma.
določa, da je referendum veljaven, če se	ga	udeleži najmanj 30 odstotkov upravičencev.
meseca pripada premieru Drnovšku, saj	ga	je največ vprašanih, ki so 28. maja
referendum s takšnim vprašanjem, kot so	ga	predlagali ustavni sodniki.
programu prestrukturiranja podjetij, ki	ga	je vlada predlagala med svežnjem gospodarskih
Dragonje bo s tem Sklad za razvoj, ki smo	ga	v Sloveniji ustanovili sredi devetdesetih
Drug program, ki	ga	bo uresničevala Slovenska razvojna družba,
zadržanemu oziroma odklonilnemu stališču, ki	ga	je ameriška delegacija izrekla do razširitve
osnutka »memoranduma o soglasju«, ki	ga	je pripravil mednarodni posrednik sir
petih enakopravnih naslednicah, ki	ga	zagovarjajo vsi mednarodni dokumenti.
zgolj presnele, toda odstopiti jim	ga	ne namerava.
da naj bi vsakdo dobil tisto, kar se	nanj	neposredno nanaša.
postopka sprememb ustave, ki naj bi	ga	vlada poslala poslancem po jutrišnji
lastninski in drugih stvarnih pravicah, ki	ga	predvideva že zdajšnji 68. člen ustave,
procedure - v parlamentarni postopek	ga	je poslala prejšnja vlada maja 1995,
začetek postopka za spremembo ustave, ki	ga	bo vlada jutri dostavila v državni
Vrtiljak, ki so	ga	doslej že nekajkrat skušali pognati,
gostitelja, predsednika Milana Kučana, se	ga	bodo udeležili predsedniki Poljske,
sprejem takega števila visokih gostov, ki	ga	v Sloveniji lahko štejemo za zgodovinskega.
Zanimivo je priporočilo, ki	ga	je naša delegacija dobila v Washingtonu,
Tam je najprej oplazil golfa, ki	ga	je Frančišek R. peljal proti Gorenjski.
referendumu in ljudski iniciativi, ki so	ga	lani vnesli na novo.
sedaj zaključujejo, in kot predvideva,	ga	bodo do konca junija predložili občini.
opozoriti, da Wattsov dokument, ki	ga	sam naslavlja kot »neformalni osebni
različico osnutka memoranduma, ki jim	ga	je sicer dostavil že lanskega julija.
pogojevali podpis sporazuma s tem, da	ga	podpiše tudi GZS kot eden od pomembnih
in predlagali, da naj bi veljal, če	ga	bo podpisala večina članov ekonomskosocialnega
predstavili prometni koledarček, ki so	ga	tudi letos namenili vsem voznikom,
je mogoče razbrati s koledarčka, ki	ga	bodo voznikom kmalu začeli deliti na
spremembe ustave z odpoklicem poslancev, ki	ga	zahtevajo socialdemokrati, in z ustanovitvijo
plače in o letošnjem regresu, ki naj bi	ga	določila nova tarifna priloga pogovarjali
podpisan, po zadnjih informacijah naj bi	ga	socialni partnerji podpisali ta četrtek
programu prestrukturiranja podjetij, ki	ga	sicer obravnavajo po hitrem postopku.
gre za podoben interventni zakon, kot	ga	je DZ sprejel že lani.
naj bi začel veljati 1. julija, če	ga	bo pri vnovičnem glasovanju na seji
predvidoma povezan z velikim tveganjem, ki	ga	lahko obvladajo le ZDA, je od tamkajšnjega
kar dve uri rezali pločevino, da so	ga	lahko osvobodili.
Kompromisa, ki sta	ga	skupini sklenili v noči s torka na
predlog zakona o deviznem poslovanju in	ga	poslala v postopek.
predloga socialnega sporazuma, ki so	ga	prejšnji teden uskladili na pogajanjih
naraščajoči trend podpore Sloveniji, ker bi	ga	bilo vedno teže ustaviti«.
društvo iz Dobrovega, pripravlja pa	ga	v tesnem sodelovanju z Aktivom kmečkih žena,
toliko časa, da bi lahko povedal, kdaj	ga	bodo poslali v obravnavo vladi.
pravzaprav zapisano poslansko vprašanje, ki	ga	je postavil kot poslanec DZ.
kazensko odgovoren za mnenje ali glas, ki	ga	je izrekel na sejah DZ ali njegovih
poslanec ne sme biti priprt, niti se zoper	njega	, če se sklicuje na imuniteto, ne sme
sodišče o tem obvestilo parlament in	ga	hkrati zaprosilo, da odloči o tem,
kazenskega postopka zoper Jelinčiča ali pa	ga	varuje poslanska imuniteta.
Tomac in liberalec Vlado Gotovac - ki	ga	podpira 14 opozicijskih strank.
Voznica je z vozilom trčila	vanj	v trenutku, ko se je skušal dvigniti
ko se je skušal dvigniti s ceste in	ga	hudo ranila, tako da je kmalu za tem
popravljal avtomobil, potem pa naj bi	ga	potegnilo s ceste na njivo, kjer je
Aretirali so	ga	, naložili so mu težke okove, priklenili
naložili so mu težke okove, priklenili	ga	na mrzlo verigo, ki se ga je ovila
priklenili ga na mrzlo verigo, ki se	ga	je ovila kakor kača, in ga odpeljali.
verigo, ki se ga je ovila kakor kača, in	ga	odpeljali.
Vozili so	ga	dolgo, dolgo; dve noči in en dan.
Vlekli so	ga	po dolgih mračnih hodnikih in ga suvali,
so ga po dolgih mračnih hodnikih in	ga	suvali, da se mu je kri cedila iz oguljenih
Pahnili so	ga	v celico, v temo.
Posmehovali so se mu, tudi pomilovali so	ga	nekateri; čutil ž njim pa ni nihče.
Sedaj	ga	pa je strah.
Vsakokrat, ko je Peter ljubil,	ga	je bilo strah.
je vrnil iz zapora, a še ni pozabil	nanj	, ni pozabil na mrzlo železo, na mrzlosivi
štiri sive stene, ki so venomer režale	vanj	in ponavljale trd refren:
Tam sem	ga	odprl in bral.
Natakar se je nasmehnil,	ga	pogledal in dejal polglasno:
Moli za zlato sonce, ki	ga	obseva in za rdeče vino, ki ga opaja,
sonce, ki ga obseva in za rdeče vino, ki	ga	opaja, moli za temne gozdove, ki ga
ga opaja, moli za temne gozdove, ki	ga	obdajajo in za zeleno morje, ki se
deklico svojo, petnajstletno Nedo, ki	ga	ljubi.
In še	ga	vprašajo:
Zgrabijo za močne jermene in	ga	bičajo.
Zidovi in jekleni križi	ga	ne obdajajo več.
Sneg je in megla se	ga	krčevito objema na težki poti.
Poslušajo	ga	mrtvo.
Najdù govori in bratje	ga	poslušajo.
Grize	ga	grenko vprašanje.
bi ugasnil še tisto malo ognja, kar	ga	je še ostalo v njem.
bogokletnik, je besnel poglavar in	ga	vrgel na cesto.
Nihče več se ne zmeni	zanj	.
vesti nima od doma, a on vseeno ve, da	ga	je Neda zatajila vsega.
In nobena deklica	ga	ne bo več ogrela.
Srečali so	ga	žalostnega, lačnega in raztrganega.
Iz usmiljenja so mi	ga	dali, ne po pravici, razumete.
odhajali, je zgrabil denar v pest,	ga	vrgel po dvorani in se glasno zakrohotal:
Obsevalo	ga	bo gorko in zlato sonce in napil se
Prišel je, da	ga	odreši.
Vse žrtvuje	zanj	, trpi in se križati da, samo da zasije
Na vseh pokrajinah sveta	ga	pričakujejo, ker se je rodil za vse
Samo mi, da bi	ga	vedno pričakovali zaman.
Nekaj so	ga	dale tolminske gore in nekaj cerkljanski
gore in nekaj cerkljanski hribi, nekaj	ga	je dala Vipavska dolina in nekaj soška,
bomo povzpeli do tja, bomo stopili	čezenj	.
nikoder drugod ne bo prišel in od drugod	ga	nam ni pričakovati.
Nihče	ga	od nikoder ne bo k nam poslal in mu
za nas še nikdar ne misli priti, kaj	ga	bomo v vek čakali zaman? ...
papir sprejme vse, kar se iz srca vlije	nanj	, vse dobro in vse hudo.
K vsem bo prišel, samo k meni	ga	ne bo.
Kaj briga	njega	moja žalost.
še ne vedo, da samo tisti vedo, ki	ga	morejo obhajati med štirimi stenami.
Kakor otrok mora biti nocoj vsak, ki	ga	pričakuje.
Ali	ga	pričakujete vi mi govori jetniški
Svoje oči upiram	vanj	in svojo koščeno roko dvigam.
Najprej raztržejo človeku vse srce, ki	ga	ima, potem ga pa vržejo na cesto.
človeku vse srce, ki ga ima, potem	ga	pa vržejo na cesto.
zave, da je ‘brezdomec, človek, ki	ga	lahko vsak stražnik vpraša po stanovanju;
Da bi	zanj	lahko še kaj prišlo in nad tem je skoro
Sanjati pa	ga	je bilo sram samim pred sabo.
Zeblo	ga	je in dolgo ni mogel zaspati.
Zbudili so	ga	iz sanj.
Zabolelo	ga	je.
sebe predrzne ječarjeve oči, in skoro	ga	je bilo sram svojih otroških sanj.
Kdo ve,	njega	mogoče le izpustijo.
V Gorico, v ječo,	ga	je pretreslo.
Ne, ne, je takoj udarilo	vanj	.
Pripeljali so	ga	skozi dvoriščna vrata.
svojo usodo in mislil na življenje, ki	ga	čaka v Gorici.
Detektiva pa sta	ga	prijela in rekla:
je bila ladja že čisto prazna, sta	ga	prijela pod pazduho in rekla:
Deževne kaplje, ki so leta in leta kapale	nanj	, so obvisele tam, kakor podolgovate
zarjavel in Vladimir ni mogel verjeti več	vanj	.
Vodili so	ga	po dolgih hodnikih na desno in levo,
tako sedel in se je prestrašil, ko so	ga	poklicali:
- Fuori! Zopet so	ga	vlačili po stopnicah navzgor in navzdol,
Nazadnje so	ga	pahnili čez široko dvorišče k sodniku.
Ječarja sta	ga	podpirala in ga vlekla.
Ječarja sta ga podpirala in	ga	vlekla.
votel zrak je dihal iz kleti in zazeblo	ga	je.
Počasi sta	ga	postavila čez prag in zaprla vrata.
Šele ko	ga	je zazeblo v noge in mu je blato sililo
Naslonil se je nanjo, neizrečena trudnost	ga	je objela.
- Obsojen, umrl bom,	ga	je spreletelo.
In če zavpije, kdo	ga	bo čul?
Polastil se	ga	je neizrečen strah, mrzel pot mu je
Nenadoma je padlo	vanj	čudno vprašanje:
Ta misel	ga	je tako silno prevzela, da se je dvignil
Našli so	ga	ob steni nezavestnega, sključenega
Dvignili so	ga	, on pa ni dal znaka življenja.
Zavedal se je šele, ko so	ga	prinesli na stopnišče v prvem nadstropju.
neverjetno lepo in zaželel si je, da bi	ga	nosili tako celo večnost.
V drugem nadstropju so	ga	stisnili k zidu.
Človek, ki so	ga	ječarji nesli, je bil mlad, dolg in
In kakor nalašč sta ječarja, ki sta	ga	nesla, spregovorila med sabo.
V celico so	ga	vrgli na posteljo, dali mu hleb kruha
Spral	ga	je, ampak krvi ni mogel sprati.
Ovil	ga	je dobro in ga potem razgrnil po kamnu
Ovil ga je dobro in	ga	potem razgrnil po kamnu na sončni lisi.
Pobral	ga	je in ugriznil.
Zobje so	ga	zaboleli od prejetih udarcev.
po celici, se sklonil nad robcem in	ga	pobral.
Razgrnil	ga	je proti luči, in krog usten se mu
Očetu pa ne morem pisati,	ga	je prevzelo čez hip.
Pisal bi, naj	zanj	poljubijo Krista za veliki petek, saj
po vsem tem, kar delajo ž njim, res	zanj	ni nobenega Krista več.
Kako bi, saj	ga	vendar mučijo in obsojajo pred Kristom
blagoslovljen kruh za vse, odreže tudi košček	zanj	, v njegovo sobo na mizo naj mu ga da,
zanj, v njegovo sobo na mizo naj mu	ga	da, kadar se bo povrnil, se bo že sklonil
- Morda pa je strup,	ga	je prešinilo, ampak samo za hip.
Ko se je dotaknil ustnic,	ga	je zazeblo.
lahko mu je pri srcu, nobena stvar	ga	ne teži.
zimi, paziš tudi na svoj klobuk, če	ga	imaš.
In kadar	ga	bodo slišali vsi, kadar bo vsem do
Fant si	ga	zatakne za klobuk in je vesel.
Moj Bog, saj	ga	ima tako rada in po vrisku ga je spoznala.
Bog, saj ga ima tako rada in po vrisku	ga	je spoznala.
Ves ogenj, kar	ga	je še bilo v starkinih očeh, je zagorel
kakor vsako leto in naj eno lučko tudi	zanj	prižge.
ji je, da burja ziblje ves Kras, da	ga	z neznansko brzino vleče nekam silno
Privila se je k njemu, zakrila	ga	s svojim šibkim telesom in zaprosila:
dolgo prosi za potni list, zdaj pa ji	ga	bodo gotovo dali, saj bo plačala.
Poiskala je steklenico starega terana, ki	ga	je hranila za sina in jo stlačila na
Tako kar naenkrat	ga	vam ne moremo dati.
	Ga	dobro poznamo.
Svetem Petru tostran Tibere zapel zvon,	ga	je spreletelo.
skozi jeklene križe, se je prevalila	nanj	težka bolečina.
Kar vrglo	ga	je iz postelje.
bo ", je razsodil, dvignil kramp in	ga	zasadil za korenine bodičastega grmovja.
Visoko je dvigal težak kramp in	ga	globoko zasajal v zemljo.
rokami je grabil za bodeče grmičevje in	ga	ruval.
	Zanj	je bilo dovolj, za nas je tudi.
Dviga kramp in	ga	zasaja za korenike.
držijo krčevito kramp, kakor bi bile	nanj	priraščene.
* Peljali so	ga	mimo bajte.
Peljali so	ga	v orožniško kasarno in pahnili v klet.
Pod večer so prišli	ponj	.
�O, kaj pa ti, Martin?"	ga	je ogovoril eden izmed njih.
Dvignilo se je do sonca in	ga	vsrkavalo vase.
svetega Justa je bíla enajsta ura, ko so	ga	drugo noč zbudili.
Ko se je oblekel, so	ga	gnali v pisarno.
Peljali so	ga	na vlak.
Ukovali so mu roke in	ga	z verigo priklenili za klop.
še enkrat stopil orožniški častnik,	ga	prijel za okove in jih stresel.
in se čez uro zaril v Apennine, kjer	ga	je zajela noč.
Iz vlaka so	ga	pripeljali v avto in potem v Trastibero
Peljali so	ga	k sodniku.
Pobrali so	ga	in ga peljali v celico.
Pobrali so ga in	ga	peljali v celico.
Ko je bil otrok, so	ga	v cerkvi učili, da je Rim sveto mesto
Rada bi ti	ga	več, pa ne morem.
Saj	ga	nimajo veliko, ampak nocoj, ko je božič,
Močne roke so	ga	pograbile in ga priklenile na posteljo.
Močne roke so ga pograbile in	ga	priklenile na posteljo.
Zdravnik	ga	je preiskal in ukazal:
�Peljite	ga	na zrak!"
potep, saj se ve ne ure ne dneva, kdaj	ga	utaknejo v ječo.
Doma so zmerom v strahu	zanj	.
Mati	ga	je že večkrat s sklenjenimi rokami
bo pisala, da bo vedel, kako misli	nanj	.
Angela v trgovini ji	ga	je morala prebrati najmanj desetkrat.
toliko davkov in drugih stroškov, bi	ga	najbrže redila, tako pa ga bom morala
stroškov, bi ga najbrže redila, tako pa	ga	bom morala prodati.
Krstili so	ga	za Anico, toda bebasti deklici, ki
spet stokaje hodila okrog njega in	ga	prigovarjala, naj za skozibog ostane.
Edino živo bitje, ki sem	ga	tedaj srečal iz teh krajev, je bil
pretrgala že zdavnaj in skoraj sem	ga	že pozabil.
Težko mi je bilo ob pogledu	nanj	.
- Najbrž	ga	ne bom več videl, je dejal, ko sva
- Ne, zaprli so	ga	.
Saj	ga	vidim, kako je stopil v gostilno, si
Poznam	ga	.
menili, da je to edino dobro delo, ki	ga	je grofica storila v svojem življenju.
ko je človek doslužil bogatinu, se	ga	lahko posluži vsak nemanič!
Občuduje	ga	in se divi belim cestam, ki se križajo
se divi belim cestam, ki se križajo	čezenj	.
se ne bi več majala, poišče žebelj,	ga	zabije pri oknu v zid in obesi nanj
žebelj, ga zabije pri oknu v zid in obesi	nanj	kletko s škorcem.
kos porumenelega papirja in natisne	nanj	z grobimi črkami svoje ime:
mladostno zasukne na zdravi peti in	ga	nabije na vrata.
in na Questuro za konfidenta - da bi	ga	strela udarila; Jaconcic je star čevljarski
jutru, molče preštejejo izkupiček, ki	ga	jim je dala noč in potem polegajo ves
naletela na bogvekako odobravanje -	zanj	pa je bila velikega pomena, ker je
Pozimi, ko se je ves tresel od mraza,	ga	je neka Kristina Pettarin poklicala
Pettarin poklicala k sebi v posteljo, �da	ga	ogreje, ubogega capina".
toliko ljudi in samo bogate; ko so	ga	lovili, je ubil dva karabinjerja in
zavaljena točajka in se težko naslonila	nanj	.
mu je vrata, potem pa je postavila	predenj	večerjo, malo zazehala in tipaje vprašala:
bilo splošno znano vsej hiši in kadar	ga	je kdo pičil na ta račun, se je Pettaros
svetlega dogodka - v svojih mislih	ga	je imenovala �svetli dogodek" - se
Kruha pa, ki	ga	je Angela prinašala domov in ga delila
ki ga je Angela prinašala domov in	ga	delila otrokom, se ni pritaknil; tisti
Nocoj pa sta	ga	zavest, da je po nepotrebnem zapravil
je na ulico s papirnatim cvetjem in	ga	ponujala; ves dan je prodala samo dva
razgraja nič več; tako je kakor bi	ga	ne bilo v hiši.
vsemi dejstvi, kar jih je navalilo	nanj	in kar jih je še ostalo krog njega."
zloglasnega žeparja Ernesta Jaconciga in	ga	aretiral.
Ko je stopil v socialni urad, so	ga	vprašali, kako in kaj, ali ima družino,
ali ni njegov sin žepar? so silili	vanj	.
Ali	ga	je mar on učil te obrti?
smrkavec pa ni več, da bi	ga	človek lahko prijel za ušesa in naklestil.
pa bo lepo zavil v papir in napisal	nanj	:
ne zmečkajo - pihne na prag, razgrne	nanj	žepni robec in previdno sede.
je dobro razumel na posel, toda bilo	ga	je sram, ostati v svoji lastni hiši
Drugim pa je bilo dobro znano, da	ga	v precejšnji meri podpirajo njegove
napravil je križ čez vse, živ krst	ga	več ne zanima.
Pa tudi potreben sem	ga	, hihi.
�Marš! ti prokleta baba, sama	ga	je požrla, zdaj pa bi rada še naše."
paragraf nima ne nog ne glave - človek	ga	lahko obrača na vse strani, in njegova
tako je tudi zdaj vsa jeza navalila	nanj	.
In vsulo se je	nanj	toliko psovk, da se je zdelo policaju
Toda večkrat se zgodi, da	ga	ji ukradejo.
potegne vase dim, potem zakroži ustnice,	ga	počasi izpuhava in skuša delati kolobarje.
podrhtevaje dvigajo kvišku, deklica misli	nanj	, če se mu pa ne posrečijo, deklica
Kadar cigareta dogori, in	ga	zapeče v prste, jo malo pomečka in
Tudi	njega	nekdo hlastno vleče vase in kadar mu
v rokah samo kos onemoglega telesa,	ga	prav tako zažene vstran.
pločnikih in kadar srečajo gosposki ogorek,	ga	lepo nataknejo, se ozrejo okrog sebe,
opazuje pri tem nefinem početju, in	ga	previdno dvignejo s tal.
računal na spomin, ki si ga bom ohranil	nanj	.
bogvedi odkod, se vržejo na človeka,	ga	kljujejo in mu ležijo na duši kakor
Dobro se zaveda, da to ni prav, vest	ga	peče in v srcu čuti bolečino, toda
otresti takih misli tembolj legajo	nanj	in tem tesneje se ga oklepajo.
tembolj legajo nanj in tem tesneje se	ga	oklepajo.
Ali naj	ga	pokadim do konca, ali naj ga vržem
Ali naj ga pokadim do konca, ali naj	ga	vržem na tla, ali naj ga spravim?
konca, ali naj ga vržem na tla, ali naj	ga	spravim?
nevrednikom življenja, ugasnil ogorek in	ga	počasi spravil v žep.
Vzel sem	ga	iz žepa in si ga pazljivo ogledal.
Vzel sem ga iz žepa in si	ga	pazljivo ogledal.
mrtev, zakaj nobenega upanja ni, da bi	ga	pomilostili.
Morda	ga	pomiloste?
Toda, če	ga	pomiloste, izgubi ta ogorek vso vrednost,
Ne, ne, saj	ga	pomiloste, sem si rekel takoj, morajo
pomiloste, sem si rekel takoj, morajo	ga	pomilostiti, že zaradi teh mojih strašnih
smrtjo človeka računam zaradi spomina	nanj	, zaradi navadnega ogorka.
Zavil sem ogorek v košček papirja in	ga	spravil v notranji žep.
Previdno	ga	je odvil in zapičil vame svoj pogled.
Vendar pa bi	ga	ob tisti uri ne odstopil za noben denar.
»Pustite mi	ga	.«
zdrknil z dlani in padel na tla, stopil	nanj	z velikim okovanim čevljem in ga zmečkal.
nanj z velikim okovanim čevljem in	ga	zmečkal.
»Ali	ga	je bilo ravno danes treba srečati?«
Pobralo	ga	je kar nanagloma.
merjasec, pa se je tudi Tamnikar spravil	nadenj	.
Ada	ga	je nekaj časa mirno poslušala, potem
Tinika se	ga	je prijela za rokav in trudno prikimala:
Bernard Tul ločil samo po zvoku, ki sta	ga	njuni imeni sprožili na strunah njegovega
molčal in udano prenašal, kar so metali	nanj	, ko je čutil, da mu po žilah teče kri,
Tul se je še dobro spominjal, kako	ga	je stric Tone kot otroka strašil z
stregel po življenju - in zato so zvalili	nanj	paragraf, ki pravi, da se vsako delovanje,
glavo v pastirski metež, so vsi planili	nadenj	in si na njem zadružno ohladili svoje
šiljastih oči; prešerni fantovski vriski	ga	niso prav nič vznemirjali.
občutki, toda usedlina vseh teh občutkov	ga	ni težila vse do tistih dni, ko so
Liza	ga	je zasmehovala in fantje so pred cerkvijo
pred cerkvijo javno kazali s prstom	nanj	.
Poslali so	ga	v Galicijo, ga tam zmerjali in pretepali,
Poslali so ga v Galicijo,	ga	tam zmerjali in pretepali, dokler ga
ga tam zmerjali in pretepali, dokler	ga	Rusi niso zajeli in poslali v internacijo.
Vse to je težko legalo	nanj	, ga tesno oklepalo in mu jemalo vid.
Vse to je težko legalo nanj,	ga	tesno oklepalo in mu jemalo vid.
Besede so se rušile	nanj	, težke in nerazumljive - kimal je z
njem kar naenkrat odprla vrata, ki so	ga	zapirala v hladnokrvnost.
Ko so	ga	zmerjali, je mirno raportiral - :
toda polagoma se je umiril - na tihem	ga	je bilo celo sram, da je tako pozno
odkrito povedal, kako in kaj; ko so	ga	vprašali, če je resnično dejal, da
nikdar na misel, se je zdaj postavilo	predenj	: čemu ga sodijo?
se je zdaj postavilo predenj: čemu	ga	sodijo?
Pustite	ga	, naj se vrne med svoje skale, naj še
Potem je mirno šel, kamor so	ga	vlekli.
Zaprli so	ga	v celico in zaklenili vrata za njim.
potem pa je stopil na širok jez, ki	ga	je bil zgradil čez reko.
Potem so	ga	zdramili iz tega prijetnega razpoloženja
iz tega prijetnega razpoloženja in	ga	poklicali na žago; kmet iz hribovske
In tedaj je tudi	njega	prijela nevzdržna želja, da bi kadil.
Izgubil	ga	je, padel mu je v vodo.
postavila v vodo in zgrmela med kolesa,	ga	je spreletelo.
njegovih ust ni bilo glasu; v grlu	ga	je davilo in v prsih je čutil tisto
mogel prileteti na tla ... in ta bolečina	ga	je zbudila.
In če bi	ga	nihče ne videl, bi bilo še dobro, ampak
kakor razbojnik, kakor potepuh, to	ga	je skelelo do dna srca.
V Gorico so	ga	bili pripeljali pred petimi dnevi s
sojetnikom v glavo svojo nesrečo, ki	ga	je zadela tako nepričakovano.
vrne domov, v svojo rojstno vas, tam	ga	čaka mlin, ki mu ga je oče zapustil.
rojstno vas, tam ga čaka mlin, ki mu	ga	je oče zapustil.
popolnoma zapuščen, toda v kratkem	ga	bo za silo popravil in začel novo življenje.
	ga	je posmehljivo vprašal vipavski potepuh,
posmehljivo vprašal vipavski potepuh, ki	ga	je že med vožnjo dražil, - in se je
Tudi ostali se niso menili	zanj	.
če bi me doma ne čakal mlin, ki mi	ga	je oče zapustil.
pokorščino in dobro bi bilo, da bi	ga	najprej peljali na stranišče, da se
sta na cesto in detektiv ni revsal	nanj	.
Dal mu je cigareto in	ga	vprašal po tem in onem - in
Jakončič oddahnil od prvega strahu,	ga	je vprašal, kam ga zdaj žene.
od prvega strahu, ga je vprašal, kam	ga	zdaj žene.
Martin je hlastno pograbil dokument in	ga	spravil v žep, ne da bi ga prebral.
dokument in ga spravil v žep, ne da bi	ga	prebral.
kamen se mu je odvalil s srca: torej	ga	le ne bodo pripeljali v domačo vas
Sicer pa ni tako hudo, saj	ga	doma čaka mlin.
zagomazelo po vsem životu, segrelo	ga	je in nikakor ni mogel razumeti, kje
Nemara ste	ga	že kdaj srečali.«
Detektiv	ga	je osuplo pogledal.
Prikimal je in dejal, da	ga	pozna.
Francijo, on sam pa je bil prepričan, da	ga	bodo upokojili.
Kar na lepem so	ga	premestili h goriški policiji.
V Gorici so	ga	sprejeli s posmehom, in od takrat se
prisoten, in če je treba udariti, če	ga	komisar samo pogleda in reče:
Že dvakrat je prosil, naj	ga	upokoje, pa ne marajo nič slišati.
Zdaj	ga	je bolelo, da je bil povedal o Bernardu.
pa je bilo tega treba, saj	ga	ni nihče vprašal po tem ?
Lahko bi	ga	bil zatajil.
se pa Bernarda tiče, moram reči, da	ga	nisem nikdar gonil k policiji.
Ernest naredil šest realk, na kar so	ga	potem izključili, po krivici, zaradi
Nikdar	ga	ne bo pozabil in vse bo povrnil, nemara
Pa kaj mu bo nosil, kar na dom	ga	bo povabil, na počitnice, saj drugo
tistem tričetrtinskem taktu, ki so	ga	udarjala kolesa vlaka.
fulil predse napev furlanske pesmi, ki	ga	je zvesto spremljala skozi življenje.
načrtov - a kar je bilo poglavitno: doma	ga	je čakal mlin.
skoraj po vsaki veliki povodnji so	ga	morali popravljati.
si je ob lini, ponoči je luna sijala	nanj	in preden je zaspal, je prisluškoval
betonski jez, pravzaprav, zakaj bi	ga	ne sezidal kar čez celo reko.
In če naredi mlin na dva kamna,	ga	lahko naredi na štiri.
Poginil je v Tržiču, ječar	ga	je
in ko je muc prišel, mu	ga	je vrgel in rekel:
Prisopihal je mimo njega in	ga	pisano pogledal izpod košatih obrvi
čase nekajkrat odkril, toda ker so	ga	vsi začudeno gledali, je odnehal.
In zdaj	ga	je tako polomil.
Postavila je steklenico	predenj	in sedla za mizo pri vratih kakor bi
Gostilničarka	ga	je debelo pogledala in ni rekla ne
»Kam greste s tisto ptičnico?«	ga	je vljudno vprašala.
ne bi vstopila dva karabinjerja in	ga	vprašala po papirjih.
karabinjerja se nista več zanimala	zanj	, sedla sta za mizo, prišla je prsata
desetimi dnevi odigrali v Trstu, bi	ga	bilo sram v dno duše; oblila bi ga
ga bilo sram v dno duše; oblila bi	ga	rdečica, če bi videl samega sebe, ko
tresel kakor otrok pred stražnikom, ki	ga	je aretiral, in se potem proseče zagovarjal
štejemo tistega prisiljenega izleta, ki	ga	je z granatami za pasom in puško na
In kaj naj zdaj reče, če	ga	bodo vprašali po tem ?
Ko so	ga	zagledali, so onemogli in kakor na
Martinov nasmeh so se ojunačili in	ga	začeli takoj zasliševati zaradi ptičnice.
Ko so	ga	zagledale, so se nagnile naprej in
bila spremenila vas v teh letih, odkar	ga	ni bilo doma.
okrenil, je stopil k njemu miličnik,	ga	premeril in vprašal po papirjih.
je bevsknil miličnik in	ga	vlekel s sabo.
prizibal iz hiše debelušen možakar,	ga	prijel za suknjič in peljal v občinsko
je vzkliknil Martin, ko	ga	je spoznal; bil je Cestar, skupaj sta
Velik je in poujčkati	ga	ne boš mogel več.
Prijel je Martina za rokav ter	ga	potegnil k oknu »ali vidiš,«
začudeno zamajal z glavo - in potem se	ga	je polastil občutek kakor da so ga
ga je polastil občutek kakor da so	ga	javno okradli pri belem dnevu.
ker se ni nihče brigal za obzidje,	ga	je voda ob veliki povodnji izpodjedla,
Druga povodenj	ga	bo odnesla, si je rekel Ferjan, treba
odnesla, si je rekel Ferjan, treba	ga	je posekati in spraviti.
Če se Martin kdaj vrne, mu	ga	že plačam, sicer pa lahko tudi rečem,
plačam, sicer pa lahko tudi rečem, da	ga	je odnesla voda.
Pripeljali so	ga	h kasarni in ga spravili pod kap; kasneje
Pripeljali so ga h kasarni in	ga	spravili pod kap; kasneje je izginil
Na ovinku so	ga	srečali financarji in ga vprašali po
ovinku so ga srečali financarji in	ga	vprašali po papirjih. »
do velikega kamna, je nehote sedel	nanj	: kolikokrat se je kot otrok prekucnil
kolikokrat se je kot otrok prekucnil	čezenj	.
odprla omaro, odrezala kos kruha in mu	ga	dala.
Martin je čakal na skrinji, v srcu	ga	je zaskelelo, začel je sumiti, da so
je zaskelelo, začel je sumiti, da so	ga	potegnili.
Najbrže	ga	je Cestar kar takole za šalo poslal
Bog	ga	daj,« je odgovoril Pologar in sedel
Tišina	ga	je morila in začel je nekaj mencati,
kmalu dvignil glavo, toda pogleda, ki	ga	je ves čas upiral v mizo, ni premaknil.
Prišel je na beraško palico, pa so	ga	poslali domov.
Sklenil sem, da	ga	vzamem k sebi, da mu ne bo treba majati
stopil v hlev in legel v listje, ki mu	ga	je bil odkazal hlapec.
je nekaj bleknil o tej stvari, pa so	ga	prijeli, kajti na vasi je bilo osem
nagle smrti umrl kmet Laznar, zadela	ga	je kap, testamenta ni napisal - in
poštarica rodila nezakonsko dete in	ga	ob povodnji vrgla v reko.
Stari, ki so se	ga	še spominjali, so morali razlagati
spominjali, so morali razlagati svoje spomine	nanj	in babe so požirale in opravljale.
Morda je še pri moči in bi	ga	lahko porabil za pastirja.
Pologar je pomislil: za osemdeset lir	ga	že lahko redim, je dejal, čeprav ne
K sreči se je oglasil Pologar, da	ga	vzame k sebi.
vedel, prej ali slej se bo vrnil, da	ga	bomo redili.
je obstal pred kupom listja, ki mu	ga	je bil pokazal hlapec, in globoko zavzdihnil.
katerega niso utegnili uresničiti in	ga	zapuščajo svojim otrokom kot bogato
Napev pa	ga	nikdar več ni zapustil.
Proti večeru bi se bil nemara vrnil, pa	ga	je bilo sram.
široko razlagal o svojem mlinu, ki	ga	čaka doma, ga je samo postrani pogledala
razlagal o svojem mlinu, ki ga čaka doma,	ga	je samo postrani pogledala in se nasmehnila,
Kadar	ga	je Ernest obiskal, je bil še posebno
bi bil prestal, če bi se ne bal, da	ga	primejo in pošljejo v rojstno vas,
Samo da bi	ga	še osem dni ne prijeli, pa bi bilo
In da bi	ga	prignali kakor starega potepuha!
Kar mraz	ga	je stresel ob tej misli.
Skrival se je tri dni, četrti dan so	ga	ujeli.
Peljali so	ga	na policijo, kjer je nekaj časa zatrjeval,
Martin	ga	je s sklenjenimi rokami prosil, naj
je s sklenjenimi rokami prosil, naj	ga	nikar ne pošlje domov, toda Bernard
In tako so	ga	po osmih dneh uklenili na verigo in
pomlad se vrne Ernest iz ječe in pride	ponj	.
Martin še ni spal, ko so zapeli v drugo,	ga	je hlapec zbudil iz sladkih sanj.
je prikimal Martin, vzel prot, ki	ga	mu je molil hlapec in stopil za kravami.
dnevi skrival po Starem mestu, da bi	ga	ne prijeli in poslali domov, mu še
Stopil je preden in zakričal, ne da bi	ga	pogledal:
Kdove, lahko	ga	zapodijo od hiše - in Cestar mu je
hiše - in Cestar mu je rekel, da je	zanj	velika velika sreča, da se mu ni treba
temveč da živi pri hiši, ki bo skrbela	zanj	, kakor za svojega.
mirno pojedel skledo močnika, ki mu	ga	je bila gospodinja postavila na skrinjo
nogo zibati in prepevati pesem, da bi	ga	potešil.
Prepeval je svojo pesem, ki	ga	je spremljala že toliko let.
in snažil čevlje, Martin je stopil	predenj	in stresel hlače, ki jih je držal v
	ga	je odločno ustavil Pologar, mu obrnil
premišljeval, potem se je spet zbal, da bi	ga	utegnili zapoditi od hiše, pa se je
izmuzniti prav po isti poti, pa so	ga	zadržali.
potem se vrne Ernest in pride	ponj	.
temu privadil, kajti zaradi vsega tega	ga	ni nihče sovražil.
Da so vedeli za Ernesta,	ga	ni toliko bolelo, kakor ga je bolelo,
Ernesta, ga ni toliko bolelo, kakor	ga	je bolelo, ko so mu očitali, da je
Toda Jera se ni zmenila	zanj	.
jo je videl že dvakrat, še pogledala	ga	ni.
huje, ker so lahko s prstom kazali	nanj	.
denarja njemu, hvalabogu, ne manjka, vest	ga	pa kljub vsemu peče.
Iz teh sladkih misli so	ga	zbudili šklepetajoči koraki ženskih
Obstal je kakor prikovan, zganil	ga	je šele otrokov jok.
se je v izbo, vzel otroka v naročje,	ga	poujčkal in mu zapel svojo pesem.
doživljal pomlad, in ta pomlad je vplivala	nanj	; gomazelo mu je po žilah kakor staro
Plug	ga	je premetaval po brazdah, kakor razposajen
mu je naglas zakrohotal, Pologar pa	ga	je nagnal domov, naj pazi na otroke.
zazibal zibko, in ker se otrok ni zbudil,	ga	je narahlo pobožal po licu, dokler
Vzel	ga	je v naročje in stopil z njim iz izbe.
In otrok se je smejal na ves glas,	ga	grabil s svojimi drobnimi, a že močnimi
spustil po strmi stezi v dolino, kar so	ga	nesle stare klecave noge.
Aretirajo	ga	lahko samo, če ga zasačijo na delu.«
Aretirajo ga lahko samo, če	ga	zasačijo na delu.«
Denar ima isto vrednost, če	ga	prejmeš iz morilčevih ali svetnikovih
in kmalu bi se bil zagovoril, če	ga	ne bi Ernest dregnil, »da, to je on,
sem	ga	vprašal.
Cestarju, »skoraj lahko rečemo, da so	ga	po nedolžnem zašili.«
Čisto po nedolžnem	ga	gotovo nismo prijeli.
	ga	moraš pač prijeti, pa čeprav je tvoj
In lahko rečem, da	ga	moraš prijeti še posebno, če je tvoj
	ga	je prekinil Ernest.
ne bi prišel k Berti praznih rok, so	ga	že prijeli, pa je spet odsedel osem
»Rad bi	ga	videl.
enakomerni utrip iz njegovega srca - in ko	ga	je vprašal, če spi, se Martin ni oglasil.
Kadar	ga	je profesor poklical pred tablo, ni
vstal in povedal, da je bral, da so	ga	konfinirali.
predavat v delavsko društvo, na kar so	ga	izključili.
Takrat so	ga	prvič aretirali.
Ječa	ga	je sicer podžgala v sovraštvu do fašizma,
kruha ni bilo, toda izmed vseh stvari	ga	je najbolj bolelo, ker se ni mogel
napravi prav tako in spusti v nabiralnik,	ga	bo že policija našla.
verjel v to svoje prepričanje, na tihem	ga	je še zmerom pekla vest.
Dve leti je srečno vozil, potem so	ga	prvič prijeli.
hudo, ker je sedel, pač pa, ker so	ga	zasmehovali.
so si aretacije sledile - in ko so	ga	kasneje spraševali na policiji po poklicu,
Spočetka je molčal, toda, ko	ga	je vprašala, odkod prejema denar, ji
Stresla se je,	ga	pogledala s svojimi velikimi očmi,
je rekla Berta in	ga	je ljubila takšnega, kakršen je bil.
prosil, naj mu kako preskrbi, da bi	ga	ne poslali domov.
Imel je smolo, prijeli so	ga	in šel je nazaj za osem mesecev.
Berta	ga	je obiskala v ječi in ni bila žalostna,
popisal svoje življenje na kmetih in	ga	prosil, naj ga zaskozibog kmalu spravi
življenje na kmetih in ga prosil, naj	ga	zaskozibog kmalu spravi v Trst.
vedel, saj sem	ga	že mislil prijeti, pa je krota prej
pretipali hlače, pogledali čevlje in	ga	temeljito zaslišali.
so	ga	vprašali.
In ker so	ga	precej trdo prijeli, je nekaj zavijal,
Če bi bil le malo vrtal	vanj	, bi bil Martin vse priznal, še denar
skoraj edini človek na vasi, ki so	ga	klicali za tolmača in s katerim so
Ne samo zaradi tega, ker so	ga	bili orožniki prijeli in ker je vsa
prag, je odskočil kakor otrok, ki so	ga	bili zalotili pri kraji.
Martin se je ustrašil, da bi	ga	lahko videla, zato se je stisnil še
Jera je prišla do	njega	, ga pogledala in stopila naprej.
Jera je prišla do njega,	ga	pogledala in stopila naprej.
se to ni strinjalo z naukom, ki se	ga	je sama prijela na vasi.
	ga	je prekinila Jera.
»Ne, toliko	ga	ni imela,«
Doma je bil raztresen; kadarkoli	ga	je Pologar kaj vprašal, se je vselej
je nemara celo pripravljena, da bi	ga	sprejela pod svojo streho.
razpihavati v njem in bal se je, da	ga	bo župnik prijel za bogve kakšen nezaslišan
hodi in k spovedi in prosi Boga, da bi	ga	vzel k sebi, pa nima kam položiti svoje
in kos kruha in če prosi prenočišča,	ga	naženejo:
Hodil je med poljem, tu pa tam so	ga	srečali fantje, ga potrepljali po ramenu
poljem, tu pa tam so ga srečali fantje,	ga	potrepljali po ramenu in rekli:
»Glejte	ga	, ta je pa tič.
žitu, v desnici je mencal stotak, ki	ga	je nameraval dati Jeri, in je bil zdaj
in jih vlekel po bralnem klasju, da	ga	je ščegetalo po dlani.
vasi in potem stopila k pismonoši, ter	ga	vprašala, kje stanuje Martin Jakončič.
Ko je stopila Gilda	predenj	, se je zastrmel vanjo; že šest let
Pa zdaj ne teče več, saj	ga	je že oče opustil.
obrnila se je k svojemu otroku in	ga	vzela v naročje.
Tudi otrok, ki	ga	je Martin držal v naročju, je začel
Pologar vrnil, je Gilda takoj planila	nadenj	.
ji je pravil o vasi, o mlinu, ki so	ga	imeli doma in ki ga še zmeraj čaka.
sebi, mu položila glavo v naročje in	ga	božala po črnih laseh.
»Še slabše, ustrelili so	ga.	«
Če bi	ga	bili prijeli, bi bil sedel, da bi bil
je pravzaprav vseeno boljše, da so	ga	počili na begu.
»Že vem, zakaj so	ga	, organizacije.
v Milanu nista dolgo uživala miru;	njega	so parkrat zaprli po nekaj mesecev,
spet za petami; bežal je in na begu	ga	je zadela krogla.
Mlin je bil sicer slab, treba	ga	bo popraviti.
svetovne vojne in se je potem točilo	vanj	vse do njegove smrti.
slaboten in počasen, mečkač, kakor	ga	je zmerjala žena.
Zato	ga	kmetje niso marali na dnino.
pratiko, poiskal svetnika tistega dne in	ga	debelo prekrižal z mizarskim svinčnikom.
nikdar postale resnica; vse te stvari so	zanj	popolnoma nedosegljive.
te cesar pokliče, pojdi in pretoči	zanj	svojo zanikrno bajtarsko kri.
Poslali so	ga	na fronto v Karpate.
In zdelo se mu je, da	ga	po krivici mečejo pod kap.
Kadar pa je lepo rejen, človek potegne	zanj	prav lepe denarje.
povesili, postal je ves mehak: lahko bi	ga	peljali kamorkoli in bi se ne branil.
sebe, poiskal vrv, si izbral par ter	ga	odgnal.
In ker je že imel voz, je naložil	nanj	moke, kave, konserv in sladkorja.
To	ga	bodo pogledali doma!
In tako rad bi bil, da bi	ga	vsi videli, kako zmagoslavno se vrača.
Žef pa se je oziral po njivah in obup	ga	je grabil za dušo.
Stiskalo	ga	je v grlu; te gore se lahko vsak hip
grlu; te gore se lahko vsak hip zrušijo	nanj	.
To bo vesela,	ga	je kar naenkrat prevzelo.
Žefu je zašumelo v glavi, kakor bi	ga	bil kdo udaril.
svoje drobne, ostre sive oči naravnost	vanj	in se zadrla:
na peč, otepaval makov kruh, ki mu	ga	je pošiljal stric, in venomer pogledoval
Levi je snel zobovje iz ust,	ga	položil v svojo vojaško skledo in zalil
svojo molitev in poljubil škapulir, ki	ga	je nosil pod srajco.
kramp v roke; počakal je za kratek hip,	ga	potem zarezal v mehko zemljo in kopal.
usti, šest cevi je bilo namerjenih	vanj	.
Toda taka vprašanja so	ga	vendar razgibala.
s tem je opravičeval svojo vest, ki	ga	je potem, ko je izpil dva kozarčka
Komaj je stopil v kuhinjo, so	ga	že obkolili vojaki.
»Hajde, očka!« so silili	vanj	vsak s svojo čutarico, »požirek gorkega
Zakaj	ga	ni bilo k nam?
Nekega dne se je drevo zrušilo	nanj	in ga ubilo.
Nekega dne se je drevo zrušilo nanj in	ga	ubilo.
Ko so	ga	nesli mimo hiše, vsega razmesarjenega,
Kristinca	ga	ni pojedla.
Pojedli so	ga	vojaki.
župnišča so prinesli kos belega kruha in	ga	ji dali v roke.
Kristinca je pograbila kruh,	ga	stisnila k sebi, se nasmehnila in zaprla
Spoznajmo in pokleknimo	predenj	in se mu iz dna duše zahvalimo.
govoril tudi o grešnem življenju, ki	ga	je prinesla vojska.
prositi odpuščanja gospoda boga, ki so	ga	s svojim grdim početjem užalile, potem
Zgrudila bi se	predenj	na kolena in bi mu rekla, naj jo ubije.
Zavalil je k deblu težak štor, stopil	nanj	in zavihtel jermen.
Tiščal	ga	je med potnimi prsti kakor otrok.
se mu je zdelo tako prijetno, da so	ga	zaskelele noge.
tobačnico, vzel iz nje ščepec tobaka,	ga	nasul na hrbet roke in posmrknil.
»Te‐te‐te, petnajst petelinov, glej	ga	no, saj si ti, botrček Žef.
nogami in dvignil roke z mize; tako so	ga	srbele dlani, da bi Cestarja najrajši
Žef je molče pograbil frakelj,	ga	izpraznil in postavil pred Cestarja.
Prišel je ta in oni,	ga	potrepljal po ramenu in ga kaj vprašal,
in oni, ga potrepljal po ramenu in	ga	kaj vprašal, ker pa ni dobil odgovora,
Skočil je pokonci, kakor bi	ga	oblil s kropom, potisnil kučmo na tilnik,
Danes	ga	kličejo, da blagoslavlja vojno,
Pograbil je frakelj in	ga	v dušku izpraznil.
Milost božja	ga	je zapustila.
Ljudje so posedali krog njega in silili	vanj	.
Segel je v žep po nož,	ga	odprl, zavijal bele oči
Popoldne so prišli karabinjerji in	ga	vrgli iz gostilne.
Hodil je počasi, da bi	ga	kdo ne opazil.
sami, ne da bi jima on pokazal vrata,	ga	je razkačilo.
»To ste jima vi rekli!« je bevsknil	vanj	.
vreščijo za prazen nič, in fajmošter	ga	je v nedeljo vrgel s prižnice.
bi otroku prinesel škrnicelj cedel,	ga	vzel v naročje in poviškal, saj otrok
namlatil in bila bi mu pokorna: ubogala bi	ga	na pogled, želje bi mu tako rekoč brala
povedano, da se kratko malo požvižga	nanj	in na njegovo streho pa celo na njegovo
Vsekakor	ga	je polomil.
In naj	ga	strela udari, če bo šel ponjo.
»Ti,« je butnil Žef	vanj	, »zakaj nisi izpregel konj?«
»	Ga	ni?
»Jaz si	ga	ne bašem v nos, to dobro veste,« je
In zdaj	ga	je stara spet ozmerjala kakor smrkavca.
iz njega mehur, vzel prežo tobaka,	ga	zribal med prsti in nasul starki v
Otroci so se najedli sadja in	ga	še prinesli v beračih domov.
obesili kotel na verigo, nalili vode	vanj	in čakali.
Zdaj so	ga	imeli radi, čeravno se je povrnil s
je naložil tram in naložila sta si	ga	tudi poba.
stokala pod težkim bremenom, pa sta	ga	vendar zmogla, ker nista hotela pokazati,
tam vse preveč spominjal Nance, kar	ga	je jezilo.
Kako se naj zdaj pravzaprav vede, da	ga	spet ne polomi.
Nanca je postavila	predenj	večerjo in povečerjal je, kakor bi
dobrote in prikupnosti, spraševala	ga	je za svet pri vsaki malenkosti:
Poklicali so	ga	v šolo in se je vdal.
ugibale so in težko pričakovale, kdaj	ga	bo zadela očitna kazen božja.
Varoval	ga	je kakor svoje najdražje in ponosno
Zahajal je	vanj	in bilo mu je prijetno.
Med vojno se	ga	nihče ni pritaknil.
Žef	ga	je pisano pogledal in zarjul:
Ko se je zbudil,	ga	je bilo spet sram vsega, kar je počenjal.
Saj smo bili vendar vsi tako ponosni	nanj	.
Vso vojno sem tako pazil	nanj	, da bi kdo ne posegel s sekiro med
Še nikdar	ga	nismo imeli.«
Še pred zimo	ga	je hotel spraviti pod streho.
Vendar	ga	je sneg prehitel.
hlev zaplankali z deskami in spravili	vanj	krave in konje.
Zdaj mora kajpak na njivo in tja	ga	je tudi klicalo s staro strastjo.
bilo denarja pri hiši, je šel in si	ga	izposodil.
In prav zato, ker mu	ga	niso, je prosil za precejšnjo vsoto.
Sklonil se je k Nančinemu,	ga	vzel v naročje, ga poviškal in rekel:
je k Nančinemu, ga vzel v naročje,	ga	poviškal in rekel:
je potolažil, prijel Žefa za ušesa,	ga	potresel ter se nasmehnil od srca,
Otrok pa je vstal in	ga	kar naprej vlekel za hlačnico.
Žef se zdaj ni več zmenil	zanj	.
Mučilo	ga	je samo to, da niso utegnili podreti
poželi so ječmen in Žef je užival, ko	ga	je švigal.
letih so se spet najedli tistega, ki so	ga	sami pridelali.
»Seveda sem	ga	, ampak če bi bil vedel, da bo vse tako
vedel, da bo vse tako razgrebel, bi mu	ga	ne bil.
dozorevajoče klasje, pometel odpadlo listje in	ga	zvrtinčil s prahom na hišnem voglu.
skrinje, pobral debelo ledeno zrno in	ga	zdrobil na tnalu.
vsi so se z očitajočimi očmi ozirali	vanj	.
Mraz	ga	je oblival, počasi je izgubljal potrpljenje
Toda voznik	ga	je pregovoril, da jo je nesel spet
pravzaprav še počenja doma; vse zija samo	vanj	in zahteva kruha, čevljev, obleke in
»Kam pa?« so	ga	začudeno vprašali.
Podsulo	ga	je z dvajsetimi tovariši v črnem rudniku.
Pokopali so	ga	na državne stroške - in nad njegovim
nesrečno padel, da si je zlomil nogo, so	ga	tolažili in modro dodajali:
in trdil, da bo prej ali slej tudi	njega	doletela sreča.
Spravila	ga	je k cestarju za pomočnika, da bi se
delavci na kmetijah ne norčevali iz	njega	; peljala ga je v semenj, šla z njim
kmetijah ne norčevali iz njega; peljala	ga	je v semenj, šla z njim romat na Sveto goro
semenj, šla z njim romat na Sveto goro in	ga	vodila k maši kakor otroka - in Matija
Potem pa so se	ga	naveličali in so mu na vsak način hoteli
Končno sta	ga	o tem vprašala tudi oba kramarja od
se mu je zdel tudi nasvet, ki sta mu	ga	dala, vsega upoštevanja vreden.
je nasmehnil in prikimal, češ tudi	njega	bo doletela sreča.
Toda Katarina	ga	je tako milo pogledala, da so mu solze
ki je grizla svoje rožnate pesti in	ga	opazovala z drobnimi, za spoznanje
križpotjih duhovnega življenja, ki	ga	je poznal do dna.
jecljal - in ker smo strumno strmeli	vanj	, je zvišal svoj glas in povedal, da
in le s težavo sem se premagal, da	ga	nisem pobaral, ali je to samo srečno
razbeljenega proda in dražil menkà, ki sem	ga	bil ujel in zagradil v malo kotanjo,
nagelj iz izreza pri polnem životku in	ga	vrtela v rokah, ki so bile potne; sonce
otroka s svojo lastno hčerjo; videla	ga	je na lastne oči.
Strežek pa je šel po vasi in, ko so	ga	vprašali po Tinki, je zmajal z glavo
Strežek je šel od hiše do hiše in bi	ga	rad vsakomur posebej pokazal.
Na pomlad	ga	pride obiskat.
kurnik in jo s solznimi očmi zapiral	vanj	.
naglušen in, če je kdo kaj zatulil	vanj	, je zmerom zamomljal:
svojem težkem življenju, o dolgovih, ki	ga	tarejo, o davkih, ki jih ne zmore,
Krompir gnije, čeprav so	ga	sadili samo v peščenico.
na Mengore bi človek videl	skozenj	.
peči, se tolkel po prsih in tožil, da	ga	stiska.
Vsi so	ga	začudeno gledali.
S silo so	ga	morali spraviti v hišo in jed so tudi
hišo in jed so tudi komaj spravili	vanj	.
Pisal sem mu o svojih težavah in	ga	potolažil.
Preden sem pismo zapečatil, sem	ga	še enkrat prebral in videl sem, da
stare cape na vratovih njiv, da bi	ga	nagnali iz koruze.
Obokan strop, tla iz cementa, ki	ga	je zidar z nerodno roko kar z zidarsko
kos sira, sem prosil Cesarja, naj mi	ga	razreže.
Nisem	ga	ovadil, kar niti mislil nisem.
mi je, da je trepetal pred usodo, ki	ga	je čakala.
mi je, da je srce vedelo odgovor, a	ga	ni znalo spremeniti v besede.
je posrečila tako globokoumna misel,	ga	je tako pretreslo, da jo je kar dvakrat
Ravnatelj je zapičil	vanj	svoje oči, potem je z njimi obšel sobo
Dvignil je prah na dvorišču in	ga	zanesel prav do drugega nadstropja.
tistega kaplana videl, toda poznam	ga	vendarle.
pred sabo opravičujem zaradi časa, ki	ga	tako izgubljam, imenujem te opojne
Kar oglejte si	ga	, barona baronastega.
Stal je tam kakor nedolžen tujec, ki	ga	je pot povsem po naključju prinesla
založen s podobnimi srečanji ter da bi	ga	nemara lahko celo osumili, da nalašč
»No, zdaj	ga	slišite na svoja ušesa,« je povzela
Človek	ga	je z veseljem gledal.
Kadar	ga	je mama vsajala v peč, je vsak hlebec
»Bog in sveti duh naj	ga	dvigneta.«
Toda bog in sveti duh sta	ga	vselej stlačila, da je bil komaj dva
potem pa je otrdel kakor kamen in če	ga	je jedel stari oče, je točil sline
stari oče, je točil sline in tožil, da	ga	peče zgaga.
Kruh, ki	ga	je meni rezalo življenje, je bil najrazličnejših
Le redkokdaj	ga	je kdo srečal na kolniku med njivami
naslonil nanje, kakor bi se bal, da bi	ga	kdo napadel iz zasede.
V gozdu pa si takoj naletel	nanj	.
so se spočetka nekoliko pozanimali	zanj	, toda ko so dognali, da nabira staro
dognali, da nabira staro železo, ki	ga	je po gozdu nastlala svetovna vojna,
po gozdu nastlala svetovna vojna, so	ga	prepustili usodi.
prej ali slej	ga	bo tako in tako ali tako raztreščila
To ime se	ga	je prijelo ko klop, se naglo razneslo
razneslo po vasi in v kratkem času	ga	ni nihče imenoval drugače.
granate, jih prenašal in odpiral in nobena	ga	ni raztreščila.
Vsa vas se	ga	je bila že zdavnaj privadila - in kadar
Strašili so otroke z njim in	ga	spoštovali, ker je bil pošten.
ni zganil, je mama odprla vrata in	ga	vprašala, kaj bi rad.
Dobil je kos kruha,	ga	spustil čez ramo v oprtnik in šel.
	Zanj	bi bilo treba nove vojne,« so govorili
Ljudje so	ga	pogrešali in ugibali, kam neki je izginil.
Prvi teden po novem letu	ga	je našel Šmonov Izidor, ki je zmeraj
Šel sem	ga	gledat.
kakšna neki mora biti taka smrt, in če	ga	bodo pokopali v blagoslovljeno zemljo.
»Haha, kar poglejte	ga	: dvakrat na leto vidim kruh, ta ti
gabre, da bi naredil vlače, »kajti kdo	ga	bo nosil,
in mu potem pokleknil na prsi, da bi	ga	močneje zategnil.
niso vedeli pravega imena, so napisali	nanj	:
vas in slišal zgodbo o življenju, ki	ga	je živel Okouinokou.
Stopila je k njemu, vrgla	predenj	vrv in osorno zahreščala vanj, naj
vrgla predenj vrv in osorno zahreščala	vanj	, naj se pri priči odviška po drva,
Pogovoril se je z njim o sanjah, ki so	ga	zadnje noči mučile v ječi - sanjal
večnim plačilom in nad sedežem, ki	ga	bo po tem trpljenja polnem življenju
Modrijan obesil pred očmi vse vasi, bi	ga	pokopali s peto mašo in štirje župniki
Venc pa je revež, in ker je revež,	ga	bodo vrgli v jamo kakor psa.«
Vprašala	ga	je, če se nemara še spomni, kakšnega
povedala, da je masla zmeraj manj in da	ga	v bodoče nemara sploh več ne bo.
mrlič, skočil h Graparjevemu Petru,	ga	zgrabil za rame, se mu s svojimi ščetinastimi
dotaknil obraza in pritajeno puhnil	vanj	:
in spet stegnil kazalec, toda zdaj	ga	ni uporabil pri svojem nosu, pač pa
zato se je zdaj obrnil k dekletcu,	ga	z dvema prstoma prijel za nosek in
najbrž z njo zavezal Vencu noge, ko	ga	je vlekel iz gozda.
kazalec v visokonogega zelenca, kakor bi	ga	hotel ustreliti, ter mu začel dokazovati
je starega Zavoglarja tako zadel, da	ga	je neprijetno požgečkalo v sapniku.
ki se je bilo pričaralo k polenti,	ga	odtrgal od sklede in postavil v kruto
»Ne bil bi	ga	smel jemati s sabo, ko sem hodil nastavljat
preveč rekel v tisti pridigi o usodi in	ga	tako nehote spomnil na samomor.
verze, da jih bo vpletel v govor, ki	ga	bo Vencu govoril ob odprtem grobu.
Toda kljub temu, da	ga	je ginjenost stisnila za grlo, je izdavil
njegovo ime, ali Venc Poviškaj, kakor so	ga	zadnja štiri leta imenovali, je bil
Prva bridkost	ga	je doletela, še preden je bil spočet.
pač pa je premislil in spoznal, da	ga	je bog oče kaznoval, ker se je svojega
svojega naslednika preveč veselil in ker	ga	je preveč pomehkužil.
sklenil, da se svojega naslednika, če mu	ga	bo bog dal, ne bo veselil in da ga
ga bo bog dal, ne bo veselil in da	ga	tudi pomehkužil ne bo.
paral staro suknjo, in mu rekla, da si	ga	že lahko ogleda, ni takoj planil s
Krstili so	ga	za Venčka.
Kadar je teta Marjanca šla na dnino,	ga	je povila in nesla v izbo.
v hišo, sklenila roke in rekla, naj	ga	zaskozibog potolažijo; vsaj včasih
zaskozibog potolažijo; vsaj včasih naj	ga	poviškajo, saj tako lahko dobi še kilo,
drl in napenjal toliko časa, dokler	ga	ni Marjanca nekega dne položila Fratniku
Oče	ga	je včasih vzel v naročje, ga poviškal,
Oče ga je včasih vzel v naročje,	ga	poviškal, kadar sta bila sama, se zamaknil
platna, mu krepko opasal trebušček,	ga	postavil na tla in mu veselo rekel:
Ko mu je bilo štiri leta, so	ga	ošpice položile na posteljo, potem
ošpice položile na posteljo, potem	ga	je davila davica, v petem letu ga je
potem ga je davila davica, v petem letu	ga	je napadel oslovski kašelj, ki je naravnost
krepkeje zategnil pas, zalivali so	ga	z različnimi čaji, ki jih je prinašala
mu dajali macesnove smole in medu,	ga	kadili s satovjem in mu pripravljali
kopeli s senenimi mrvami, toda kašelj	ga	je vztrajno gnal.
šola je položila	nanj	svojo roko.
Učitelj	ga	je posadil v prvo klop in mu rekel,
bil je miren in tih, tih celo, kadar	ga	je učitelj kaj vprašal.
Nekega dne	ga	je zvabila v hram in mu v poltemi rekla.
rdeče jabolko in tako hlastno ugriznila	vanj	s svojimi ostrimi zobmi, da se ji je
»Hočeš jabolka?«	ga	je vprašala Zinka prikupno in se pritisnila
Kakšen pob pa si?« je rekla in sedla	predenj	na berač.
še po dve jabolki ter jih postavila	predenj	med krompir.
Potem je položila roko okrog vratu in	ga	stisnila k sebi.
ogibal, Zinka pa je še zmeraj silila	vanj	.
V šoli	ga	je včasih Šmonov Izidor, ki je bil
na rame in	ga	nosil po razredu, Zinka pa je hodila
Potem je papir previdno zganil,	ga	spravil za podobo svetega Andreja,
Oče se je večkrat nagnil	nadenj	in mu z velikim potrpljenjem razložil
ker Venčku stvar le ni šla od rok,	ga	je zgrabil za ušesa, mu pogledal v
včasih oživele, tekle za njim in zevale	vanj	, da je Venček hotel bežati, toda ni
kajti s tako važnim in težkim delom	ga	oče še ni mučil.
»Zaskozibog, pusti	ga	no v miru, saj vidiš, da nima nosu
Venček je sedal k mizi, toda oče	ga	ni ogovarjal.
Na pomlad	ga	je teta Marjanca vzela s sabo na romanje
bi mu mati božja razbistrila um in	ga	srečno vodila skozi življenje.
izkazalo, da je vse prizadevanje zaman,	ga	je oče kmalu pustil pri miru.
In na pomlad	ga	je pobrala pljučnica.
je zdaj stopil; kadar je bil doma,	ga	je pa Marjanca nagnala v gozd po drva.
je Venc dopolnil dvajseto leto, so	ga	poklicali na nabor, da ga bodo pregledali
leto, so ga poklicali na nabor, da	ga	bodo pregledali in dognali, če je sposoben
Tisti Kristus	ga	je očividno tako prevzel, da je požrl
vstopil, sta fanta komaj zadržala smeh in	ga	pretirano resno vprašala, kaj ga je
in ga pretirano resno vprašala, kaj	ga	je prignalo.
zajecljal Venc, segel v žep po poziv,	ga	razgrnil in tako previdno položil na
pobrali Matevža, bodo nedvomno tudi	njega	.
Še vprašali	ga	ne bomo.
široko mizo, in odganjal ščurke, ki so	ga	vztrajno naskakovali od vseh strani,
Hebnita	ga	nazaj na klop!« je ukazala Zinka Petru
Mož je znova zatulil, da	ga	tirajo naravnost v grob, toda Zinke
Janez Čuhar ali Moj Jezus, kakor so	ga	imenovali zaradi tega, ker je imel
Ta vest	ga	je tako prizadela, da se je še globlje
vode, jo nalila v kozarec, pomakala	vanj	suho oljčno vejico in vztrajno letala
vejico in vztrajno letala za Vencem,	ga	škropila in mu polagala na srce, naj
pa ti cmeriš?« je rekla Zinka Vencu,	ga	zgrabila za lase in mu dvignila glavo
pogledal v stran, zgrabil kozarec in	ga	tako neokretno zvrnil, da se mu je
bradi in za ovratnik iz kavčuka, ki	ga	je bil kupil za to slovesno priložnost.
»Tri krone«, to je bil kraj, ki	ga	je prečastiti Rihard Orel v svojih
mu z mlačno vodo umila obraz, ki si	ga	je bil potolkel in opraskal, ko je
»Moraš!« je pribil Izidor,	ga	zgrabil za vrat in ga stresel.
pribil Izidor, ga zgrabil za vrat in	ga	stresel.
Izidor je zgrabil Venca za vrat in	ga	stresel.
malhi steklenico močnega žganja, ki	ga	še pred mrakom položi v posteljo in
ki grebejo okrog njega, koprive, ki	ga	duše, podgane, ki včasih švignejo po
to drevo ni deležno, pa tudi viharji	ga	ne bičajo k tlom; neopaženo živi svoje
Takrat	ga	gospodar prvič opazi, premeri ga od
Takrat ga gospodar prvič opazi, premeri	ga	od golih korenin do bornih cvetočih
Na naboru so	ga	pregledali in dognali, da ni sposoben
vsako posodo, ki je bila pri ognju, da	ga	je Marjanca venomer zmerjala, krcala
roko in jo vlekel po rosnem klasju, da	ga	je prijetno žgečkalo v dlan.
Travnate bilke so se nagibale	nadenj	in v tistih bilkah je Venc nekega dne
Na mostu je srečal Šmonovko, ki	ga	je začudeno pogledala, se nasmehnila
začudeno pogledala, se nasmehnila in	ga	hudomušno vprašala:
Peter	ga	je začudeno pogledal, potem pa vstal,
Izidor pograbila Venca na cesti in	ga	vlekla k Mojemu Jezusu.
ves preplašen otepal, fanta pa sta	ga	pošteno ozmerjala; da je vendar že
orožniki, je Zinka stopila k njemu in	ga	vprašala, če bo še kaj pil, ker pa
se nasmehnila, stopila k avtomatu,	ga	navila in sprožila, da je v polmračno
Stisnila se je še tesneje k njemu, tako da	ga	je skoraj zakrila s svojim bogatim
izvila iz njegovega krčevitega objema,	ga	pahnila od sebe in se zakrohotala:
»Glejte	ga	no, prašička, saj ni tak bedak.
K večerji	ga	seveda ni bilo, tako da je Marjanca
stokala Marjanca in prosila Izidorja, naj	ga	gre iskat.
dolgo in široko pripovedovala, kako	ga	je preizkušala.
Venc se je držal doma, ker	ga	je teta Marjanca strože vzela v roke.
stali pri ognju, toda teta Marjanca	ga	zdaj ni več krcala po prstih.
Spremljala	ga	je kakor senca in od hude skrbi bi
goreče molila za svojega nečaka in	ga	izročala v varstvo božjemu sinu, Mariji
zamaknjeno v ta ničvredni svet, da	ga	častitljivo in bradato obličje boga
nič potolažilo; ravno narobe, dvakrat	ga	je celo tako razkačilo, da je zvrnil
je po mrzlih deskah, slekel suknjič,	ga	zvil, si ga dal pod glavo ter se zamaknil
deskah, slekel suknjič, ga zvil, si	ga	dal pod glavo ter se zamaknil v strop.
odtis železnega hlačnega gumba, ki	ga	je nekdo kdo ve kdaj odtisnil v mehki
Tiščalo	ga	je v prsih in bolečina je bila tako
Toda usoda	ga	je brezmejno ljubila in mu z vso marljivostjo
stisnila pest: planila bi na kogar koli in	ga	zmlinčila, kajti prepričana je bila,
»Hudič	ga	je dal, bog ga bo vzel, ali pa narobe,«
»Hudič ga je dal, bog	ga	bo vzel, ali pa narobe,« je zaključila
Vtaknila je kazalec v usta,	ga	sesala kakor nedolžno dekletce v prijetni
lepem jutru zajela tudi njeno srce ter	ga	začela mehčati.
»Zakaj pa ne	njega	?« se je nenadno glasno vprašala.
odvrnila Zinka, stopila k avtomatu in	ga	sprožila.
mirno prenašala njegovo zmerjanje in	ga	celo prisrčno božala z mehko dlanjo
»Kakšna zverina neki,« je rekla Zinka in	ga	potrepljala po rami.
Toda komaj je izpregovoril, sta	ga	Moj Jezus in Zinka začudeno pogledala.
njegovem zarjavelem samskem srcu, ki	ga	je imenoval kamen, se je v tistem trenutku
Venc Poviškaj pokazal na cesti, so	ga	ljudje ogovarjali z ženinom in spraševali,
Dohitela	ga	je na produ in zgrabila za potno roko.
kostmi?« je rekla,	ga	krepko stresla in okrenila k sebi.
Lej	ga	no, saj se me res boji,« je rekla sama
trapasta,« je rekla, se nasmehnila,	ga	rahlo udarila po znojnem licu in šla.
Zinka je postavila	predenj	četrtinko rebule, mu vzela zamaščeno
je vrnila, je spet sedla k Vencu in	ga	vprašala, kdaj se bo ženil.
Vaščani so	ga	hodili gledat; spraševali so ga, kdaj
so ga hodili gledat; spraševali so	ga	, kdaj se bo oženil, in se nasmihali.
naj bo pameten, saj vendar vidi, da	ga	Zinka vleče za nos, toda ko je sprevidela,
prošnje zaman, se je zatekla k župniku in	ga	s sklenjenimi rokami prosila, naj spravi
»Ta Zinka, ta poguznica	ga	je spravila ob pamet.
pripovedovala o njem in se norčevala, kako	ga	bo zibala in mu pela pesmi, samo da
pokonci njegov nezakonski sin in stopil	predenj	.
Marjanca	ga	je samo pogledala in je videla, da
dvignil z vero in upanjem, dvakrat	ga	je treščilo ob tla.
velikimi črnimi očmi Venca Poviškaja in	ga	zapeljevalo s svojimi pisanimi prosojnimi
strumno in, če bi vaški paglavci stopili	predenj	, se zgrabili za trebuhe in se začeli
Izidorja, kako bodo skočili k njemu in	ga	s sklenjenimi rokami prosili, naj se
»Kje si jedel?«	ga	je vprašala.
je počival na koncu mize, kakor bi	ga	potrebovali vsak dan.
stopil k mizi, vzel likalnik v roke,	ga	potežkal in previdno položil nazaj.
Kasneje, ko	ga	je oče učil šivanja, se je veliko preznojil
Neštetokrat	ga	je vihtel v veži, da bi se oglje razžarelo.
vselej burno utripalo, ker se je bal, da	ga	bo, nenadoma spustil iz rok ali pa
Potegnil je klobuk na čelo, kakor bi	ga	bilo sram pred vsemi temi mrtvimi rečmi,
rečmi, ki so zdaj iz mraka strmele	vanj	in mu nemo očitale, da jih je kar tako
V želodcu	ga	je težila obilna »frtalja«, ki mu jo
bleknil?« je tiše dejal Izidor, ker	ga	je začela peči vest.
je zatulil Izidor	vanj	.
Zjutraj	ga	je predramilo babje prerekanje, ki
otepal z rokami, potem je zatulil, naj	ga	puste na miru, se vrgel na trebuh po
Tone «, kakor so	ga	imenovali na vasi, ker je zmerom spal,
	Njega	vse te stvari niso vznemirjale.
	Zanj	ni bilo važno, kje je stanoval.
povedala, da je Tone prehlajen, in	ga	lepo prosila, naj se za nekaj dni umakne
Spočetka so	ga	redno klicali k skledi, kasneje so
skledi, kasneje so večkrat pozabili	nanj	.
Nihče se ni zanimal	zanj	, pa tudi njemu ni bilo nikogar mar.
K skledi so	ga	tako poredko klicali, da se je Marjanca
Vi	ga	pa nikar ne zagovarjajte, saj sta oba
»Na, tu	ga	imaš in ga poviškaj.
»Na, tu ga imaš in	ga	poviškaj.
si pa Poviškaj!« je Pavla zatulila	vanj	in mu posadila v naročje kričečega
»Če	ga	spustiš na tla, ti razčesnem nos, zapomni
»Saj	ga	ne bom,« je zastokal Venc in nesel
K jedi so	ga	sicer redno klicali, toda moral je
Pavla	ga	je psovala, »zaspani Tone « ga sploh
Pavla ga je psovala, »zaspani Tone «	ga	sploh ni videl.
Samo kadar	ga	je kdo ozmerjal s Poviškajem, so se
fantalin le ni odnehal, se je dvignil in	ga	krcnil po prstih.
Zagrabil je likalnik,	ga	potežkal, se vrnil k peči, ga zavihtel
likalnik, ga potežkal, se vrnil k peči,	ga	zavihtel in trdó položil na svakovo
»Zdaj sem	ga	ubil.
Zdaj sem	ga	ubil - - -.«
začudenje nad neznanim občutkom, ki	ga	do takrat še ni poznal.
Odpeljali so	ga	v Gorico in zdravnik je rekel, da se
jutro pa je Moj Jezus napregel Mico in	ga	odpeljal v Tolmin.
Ko so	ga	orožniki zjutraj vklenjenega pripeljali
zgrabilo, da bi najrajši planila k njemu in	ga	stisnila k sebi.
Sodniki so hodili mimo njega in	ga	zasliševali, se nasmihali in skomigali
skomigali z rameni; ječar je odpiral vrata,	ga	za roko vlekel po hodniku in ga pahnil
vrata, ga za roko vlekel po hodniku in	ga	pahnil v celico.
dva sta odpirala vrata na kaščo in	ga	zmerjala z besedami, ki sta jih slišala
Stopila je k njemu, vrgla	predenj	vrv in osorno zahreščala vanj, naj
vrgla predenj vrv in osorno zahreščala	vanj	, naj se pri priči odviška po drva,
Pri mostu so se zakadili	vanj	vaški paglavci, se zgrabili za trebuhe
položil nogo čez prag, je Peter zakričal	nanj	, naj ostane v veži.
metal lase s čela in ni vedel, kaj naj	ga	vpraša.
Kadar smo sami,	ga	položimo v dlan in zremo vanj, pred
smo sami, ga položimo v dlan in zremo	vanj	, pred drugimi ga skrijemo in samozavestno
v dlan in zremo vanj, pred drugimi	ga	skrijemo in samozavestno zatajimo trikrat
Bil je roman ‘L'été 1914’, ki	ga	je napisal Roger Martin du Gard.
V tem romanu, ki sem	ga	sicer prebral šele 85 strani, sem srečal
če si zadovoljen z imenom, ki so ti	ga	izbrali; kasneje, ko dorasteš in ti
kakor se privadiš svojega imena, ki si	ga	dobil pri prvem krstu, tako se privadiš
privadiš tudi svetovnega nazora, ki si	ga	prejel pri drugem krstu.
tistega vseprešinjajočega duha, ki	ga	imenujemo svetovni nazor’ in ki je
postavil svoj okostnjak k umivalniku in	ga	nekoliko umil.
Bil je sicer samo krojač, toda to	ga	ni motilo, da ne bi čutil krivic, ki
toliko časa vtikal prste v politiko, da	ga	je politika pošteno priščenila.
Konfinirali so	ga	na Ponzo za pet let.
Zdaj	ga	spet srečujem: oblečen je slabo, roke
»Kako pa kaj, Nande?« sem	ga	vprašal, ko sem ga dohitel.
kaj, Nande?« sem ga vprašal, ko sem	ga	dohitel.
»Saj	ga	imam prav rada, samo kadar pride v
Če jim je bil kdo v napoto, so	ga	z mečem podolgem preklali na dvoje,
sklonil glavo; in vsakemu znancu, ki sem	ga	srečal, sem razložil, da prihaja pomlad.
pametno razlagal, potem pa se je tudi	njega	polastila razposajenost, da se je pridružil
ob nedeljah, ko greste k maši?« smo	ga	vprašali.
potegnila iz doline svoj široki plašč ter	ga	vlekla počasi više in više skozi hoste
dokler ni kost spet skočila na mesto, ki	ga	ji je določila božja previdnost.
zanergal in si pomencal oči, ki so	ga	ostro zaščemele.
britve po zamaščenem jermenu, ki so	ga	obesili na kljuko pri vratih, nato
posrečilo zapeti ovratnik iz kavčuka, ki mu	ga	je Nanca kupila za ta slovesni praznik.
svoj najveličastnejši preludij, ki	ga	je sicer odprl samo na veliko noč,
grmu, ki	ga	je gospodar pustil sredi senožeti,
pustil sredi senožeti, da lahko skrije	vanj	koso, grablje in putrih mrzle studenčnice.
stal na sredi, Modest in Zanut pa sta	ga	z leve in desne podpirala s svojimi
negnojevi opornici podpirata kozolec, da	ga	veter ne prekucne.
kakor pravimo, toda Peskarjevi so se	ga	vendarle bali, češ kaj ti pomaga, če
vendarle bali, češ kaj ti pomaga, če	ga	lahko vtakneš v luknjo, klofute, ki
čeprav med njo in Lazarjevim Pepijem, ki	ga	je takrat imela rada, ni bilo ne hribov
Peskarjev Ludvik pa je stopil k njemu,	ga	cvenknil po ustih in mu rekel, naj
je omenil tudi vaške zvonove, ki so	ga	vrgli iz tira, da je popolnoma pozabil
Kobilčer pa	ga	je samo začudeno pogledal in naprej
se zlecnil, odmaknil roke, kakor bi	ga	tipke zapekle - in cesarska himna je
kovaški meh, na njenem obrazu pa, ki	ga	je nebeški tesar sicer le na debelo
Pečan in stegnil vrat iz ovratnika, ki	ga	je nezaslišano tiščal.
Štefuc je sicer tulil, da	ga	je ta lajdra »sparila«, in marsikdo
Toda ko se je otrok rodil, se	ga	je Štefuc tako razveselil, da je Katro
kaj vprašal?« je zagrmel Štefuc in	ga	tako belo pogledal izpod čela, da je
Sem	ga	že zopet ...« je vzdihnil Kobilčer in
dobro?« je dejal Ruparjev Franc in stopil	predenj	.
zakrilil z rokami, toda ko je videl, da	ga	nihče ne posluša, se je izmuznil iz
hram, Nace je dvakrat obrnil ključ in	ga	vtaknil v žep.
»Če človek pridno dela,	ga	pa res zasluži kozarček.
iz kočije, pobral Mojega Jezusa in	ga	spet posadil na kozla.
»Sem z njim, sem z njim, da	ga	jaz česnem!«
»Takoj, hop, ti	ga	pripeljem, hop,« je kolcal Pečan in
se je valjal po sirotki in škripcih,	ga	je prijela stara strast.
»Jezus, ubil	ga	je, ubil ga je!« je zatulil Moj Jezus
»Jezus, ubil ga je, ubil	ga	je!« je zatulil Moj Jezus in položil
prijela Nace in Ruparjev Franc za noge in	ga	odnesla v izbo.
Položili so	ga	na klop in ga močili.
Položili so ga na klop in	ga	močili.
Zora	ga	je najprej dala v naročje Nacetu, ki
je najprej dala v naročje Nacetu, ki	ga	je potežkal, rekel, da je brhek pob,
potežkal, rekel, da je brhek pob, in	ga	dal Ruparjevemu Francu.
prav tako rekel, da je brhek pob, in	ga	dal Štefucu, ki se je očetovsko zamaknil
Štefucu, ki se je očetovsko zamaknil	vanj	, zmajal z glavo in ga izročil Mojemu Jezusu,
očetovsko zamaknil vanj, zmajal z glavo in	ga	izročil Mojemu Jezusu, ki je vzkliknil
»Moj Jezus!« in	ga	dal naprej.
Vsi so	ga	hvalili in se izražali dobro o njem;
Tudi cerkovnikov petelin, ki	ga	je cerkovnik podedoval po pokojnem
Tina je zgrabila petelina za vrat,	ga	zabrusila čez plot in zagrozila cerkovnikovi
Gospodična Tina	ga	sicer ni zadavila, pač pa mu je temeljito
župnik je res tako dobro opravil, da	ga	je skesani cerkovnik zaprl v hram,
Sklenjeno je namreč, da	ga	bodo zaklali za sv. Jerneja, farnega
naglico in s takim truščem, kakor bi	ga	klicali pred sodni stol.
glavo, se zgrudil na kolena, kakor bi	ga	izpodsekali ter začel iskati po umazanem
�Vzemi čukča in poglej	ga	.
je s svojimi živimi očmi merila zdaj	njega	zdaj psico Smuko, ki mu je z laježem
steklenega valja težek zlat križ in mu	ga	dala.
�Pa da	ga	mi ne vseješ, malič!"
Toda Trohovka	ga	je zgrabila za rokav, ga pahnila v
Toda Trohovka ga je zgrabila za rokav,	ga	pahnila v barko, preden je utegnil
besedo, pograbila dolg kol in se uprla	obenj	.
drugem bregu Štefe naglo skočil na prod,	ga	je dregnila s kolom in dejala:
Naglo je snela prstan in mu	ga	trdo položila v dlan.
verjel, da je zdravje v zdravilu, ki	ga	nimaš.
je že tako raztreseno odgovarjal, da	ga	je novi gospod resno pokaral:
pohlepno visele na zlatem kelihu, ki	ga	je župnik tako brezbrižno zaklepal
Objel	ga	je hlad, srce se mu je kar tajalo od
Tedaj so se vratca zaprla in	ga	udarila po rokah.
Kar zaklali	ga	bomo, reveža oskubljenega, o pa še
bomo, reveža oskubljenega, o pa še kako	ga	bomo zaklali."
�Seveda	ga	bomo, saj drugače se bo nam na steblu
Planil je v zakristijo, kajti prešinila	ga	je misel, da je nemara kdo okradel
In če bi	ga	res doklicali?
Rupar	ga	je le srečal na Čelarjevem prelazu,
položi težko roko na rame in zahrumi	vanj	:
Šipkov grm cvete, veter	ga	stresa, da je klop pri koritu vsa posuta
znova okrog njega prazen prostor, ki	ga	zelo vznemirja.
Drnulov Drejc naglo plane	predenj	ter odpahne vrata.
Tedaj pa Drejc spet plane	predenj	, sname vrata s tečajev in jih vrže
pograbi renčelico, poseka šipkov grm in	ga	vrže čez zid na klop in na korito.
Modrijanove hiše njegova mati in da	ga	mati gleda.
pripravil govor, toda zdaj dobro ve, da	ga	preveč stiska v čeljustih in da ne
Nespretno in s težavo dvigne kramp, ker	ga	ovira lesena noga, a vendar ga dvigne,
ker ga ovira lesena noga, a vendar	ga	dvigne, zamahne in kramp udari ob kamnitni
Dragič prime kramp ter si	ga	prisloni k desni nogi.
�Avanti!" zavpije	vanj	.
Dragič se ne gane, samo gleda	ga	naravnost v oči.
kramp že sili kvišku s tako močjo, da	ga	ne bo mogel zadržati.
In	ga	tudi ne more.
Usadarjeve hiše premetava star škrnicelj ter	ga	zanaša proti Modrijanovi ploščadi.
kajti miličniki in karabinjerji, ki	ga	preganjajo, bodo morali prav tako skočiti
In to	ga	muči.
Zmeraj huje	ga	muči, kakor bi mu vest začela očitati
tesnobo je občutil v otroških letih, ko	ga	je mati o mraku poslala zapret kurnik,
zapah, se je pognal v tek, kolikor so	ga	nesle pete.
Tekel je in za srce	ga	je stiskala rezka bolečina, ki pa se
In prav v tem trenutku začuti, da	ga	je nekaj krepko in ostro sunilo v hrbet.
Od nekod prihaja klic, ki	ga	zdaj prav dobro pozna in zato mu je
Prikrajnar in skloni glavo, nekoliko, ker	ga	je res sram, nekoliko pa tudi zaradi
dnevu vsa obložena s cvetnim prahom, ki	ga	veter v rahlih meglicah raznaša na
koso odreže z okna rdeč nagelj ter si	ga	zatakne za svoj zeleni klobuk, ki ga
ga zatakne za svoj zeleni klobuk, ki	ga	nosi prišpičenega in po robovih že
gozdu, na vsem zelenem prostranstvu, ki	ga	lahko objame spočito oko.
dvajset let živi Dragič na njem, a	ga	šele danes, s koso na rami, prvič spozna.
da bi drobna kaplja žalosti kanila	vanj	.
enkrat odrežemo, pa smo pri šmohorki«,	ga	tolaži Polde in pokaže staro košato
ne ob tej uri in na našem domu, ki	ga	nisem videl že toliko dolgih let.
Zadnje čase	ga	večkrat gledam in zdi se mi, da je
mi je bilo skoraj neprijetno gledati	vanj	.
»Ko sem poldrugo leto, odkar	ga	ni več, včasih cincala, ali bi nesla
bi nesla pošto ali bi je ne nesla,	ga	nisem marala pogledati.
Prav dobro sem vedela: če	ga	pogledam, bom šla.
In da bi	ga	ne pogledala, spet nisem mogla.
»Še zdaj, ko	ga	takole gledam, se mi zdi, da bo najprej
Povedal je, da	ga	je pred leti, ko je po maši stopil
vojsko!’ je zalajal Okrogličar, ki	ga	je napuh kar razganjal.
Pobje so	ga
Beli so	ga	strašno pretepli.
kajpak bela; denar in pogoltnost sta	ga	potegnila k hudiču.
Ne vem, zakaj	ga	naši še niso zaprli.
In vest	ga	mora peči.
In še sam	ga	je moral zagrebsti.
»Ali so	ga	ubili?« sem vprašal.
In zgaga	ga	je pekla, da je kar naprej točil sline.
bil pripravljen na večni počitek, ki	ga	je prav gotovo zaslužil.
tudi; saj ni nikomur skrivil lasu,	njega	pa je življenje sedemdeset let teplo
se ni več osladno vlekel, kakor bi	ga	po krošnjarsko prodajala na vatle.
Prijeli so	ga	ter ga vlekli v kasarno, kjer so ga
Prijeli so ga ter	ga	vlekli v kasarno, kjer so ga karabinjerji
ga ter ga vlekli v kasarno, kjer so	ga	karabinjerji pretepli, mu izcukali
pretepli, mu izcukali polovico brk ter	ga	nato o belem dnevu gnali z njegovo
Tam so	ga	kasneje tudi zaprli.
odsedel sedem let nekje na Srbskem, so	ga	vrgli nazaj čez
Tu so	ga	prijeli in poslali na otoke.
Zidovi so	ga	izpili ...
misel; človeka tako zravna in utrdi, da	ga	muke ne upognejo in da zanjo celo umre.
Motrila	ga	je precej časa, nato pa je prav počasi
In Trsta tudi ne morejo odrezati ter	ga	v žepu odnesti.
prosil, zmerjal z vsemi psovkami, da	ga	je bilo kar grdo poslušati.
Toda čeča se je zrušila	predenj	in rekla, da ne more več.
Oba stara sta se navezala	nanj	in čakala, da se kdo vrne.
Spomladi dvainštiridesetega	ga	je žena dolgo nagovarjala, naj bi šel
No, pa	ga	je stara le spravila.
se ogibal Smukača, ki se je zaganjal	vanj	.
In Drejc	ga	je res ustrelil, kajti toliko poguma
Smukač ni niti zastokal, samo očitajoče	ga	je pogledal, tako človeško očitajoče,
saj tudi če bi bil iz kamna, bi se	ga	morale te besede prijeti, ker mu je
Takrat so	ga	naši ujeli in slabo bi bil končal.
bi Obrekar in Fra Diavolo potegnila	zanj	...«
In ‘divanil’ bi kar naprej, da	ga	ni mlada Travnikarica potipala za pravo
puškah in sabljah, lepo ukrotila ter	ga	v najkrajšem času vzgojila za odlično
Najbrž tudi pri partizanih, pa so	ga	tako krstili.
Saj ime je bilo	zanj	kakor nalašč; pravijo, da je bil vražji
Boris	ga	je položil v jamo, ga pogladil ter
Boris ga je položil v jamo,	ga	pogladil ter se nato okrenil k Obrekarju.
dobrega Pazija, tudi volčjaka, ki so	ga	karabinjerji ustrelili pred petnajstimi
ves poklapan pritepel k Obrekarju ter	ga	prosil, naj ga spravi k partizanom.
pritepel k Obrekarju ter ga prosil, naj	ga	spravi k partizanom.
Sprevidel je, da se ga ne bo odkrižal, pa	ga	je lepo odvedel k Travnikarjevemu stricu,
odvedel k Travnikarjevemu stricu, češ naj	ga	tam pretehtajo.
In stric	ga	je vzel v roke.
Spreobrnil	ga	je pa le.
»Baje	ga	je moral ustreliti ... ker mu ni bilo
In prav nič	ga	ni bilo treba priganjati.
Še danes	ga	vidim, kako se je s svojim upognjenim
‘Dobro sem	ga	vzel v precep.
Zdaj je bil, zdaj	ga	že ni bilo več.
Sama dobra volja	ga	je bila.
imel že tako svetle in ostre, da si	ga	lahko gledal samo, kadar si svoje delo
»Kdaj pa so	ga	prijeli?« sem tiho vprašal.
Vsi smo	ga	začudeno pogledali, kajti vsi smo nekako
»Saj drugače se ne bi tepel	zanj	.«
Samo videli	ga	nismo ...
Kar pogledali smo	ga	.
Zdaj	ga	vsi rešujejo.
se je nasmehnil Obrekar, ‘toda zdaj	ga	branimo.
Najprej	ga	moramo rešiti.
In ko	ga	bomo sami rešili, ga bomo tudi sami
In ko ga bomo sami rešili,	ga	bomo tudi sami uredili.
Ko pade kramp iz roke,	ga	zgrabi sin, in ko očetu oprtnik zdrkne
in ko očetu oprtnik zdrkne z ramen,	ga	sin zadene in nese naprej.
»Prijeli so	ga	!« je nenadoma rekla s spremenjenim
Obrekar mirno vstal, potresel poba,	ga	potegnil s peči in postavil na tla.
Vsi smo	ga	razumeli.
Bichija v rebra in zelo osorno bevsknil	vanj	.
toliko nemško razumela, da je rekel, naj	ga	nikar tako ne bije, ker je mrha stara
Greš mimo njega, ošineš	ga	s pogledom in kar vidiš, kako se te
nekaj časa stiskal ustnice, potem pa	ga	je udaril z revolverjem po glavi in
Zravnajte	ga	!’
domobranca sta skočila k Obrekarju ter	ga	začela lomiti.
roko trepljal po glavi, toda Bichi	ga	je takoj sunil s škornjem in zavpil:
zabodel pogled v Obrekarja, toda Obrekar	ga	je motril naravnost in živo, še trenil
Domobranci so pograbili Obrekarja ter	ga	odvlekli.
Zakadil se je	vanj	kakor razjarjen bik ter ga plosknil
se je vanj kakor razjarjen bik ter	ga	plosknil po licu.
Bichi	ga	je spet udaril; pob je padel, pa se
Bichi	ga	je še enkrat mahnil z vso silo svoje
Pob	ga	je ugnal.
Premagal	ga	je.
Le kako si	ga	izvrtal iz te piškave grape?’
Suvali so	ga	s puškinimi kopiti, toda čeprav je
In potem so	ga	odgnali.
In tako so	ga	imeli na preizkušnji.
sam; prav včeraj mi je povedal, da	ga	je Obrekar sunkovito pahnil za deblo,
In otrok	ga	je razumel.
Drejc	ga	je zagrabil, pritisnil k tlom in rekel:
Glavo bi dal	zanj	.
Seveda je to videl tudi Drejc, pa	ga	je prosil, naj ga odreši.
videl tudi Drejc, pa ga je prosil, naj	ga	odreši.
Rekel pa je tudi, da se	ga	bo stric usmilil in da bo storil, kar
Ko je varčno ostrgala krompir,	ga	oprala in pristavila pisker k ognju,
naložili težka bremena blaga, ki so	ga	bili naropali.
Toda Obrekar	ga	je prijel za roko in mu rekel:
In	ga	je pregovoril, da je spet zadel svoje
Obrekarja pa so vrgli na voz in potem	ga	ni nihče več videl, to se pravi, Podoreharjev
več videl, to se pravi, Podoreharjev	ga	je še videl, ko so ga mučili v Tolminu.
Podoreharjev ga je še videl, ko so	ga	mučili v Tolminu.
Pa tudi, če bi	ga	ne bil videl in če bi prav nič ne povedal,
Včasih sedim v izbi, gledam	ga	in slike mi kar migotajo pred očmi.
Najprej so	ga	pretepli, kajpak.
Drugi dan pa so	ga	vsega krvavega privlekli v pisarno.
Tam so	ga	zasliševali nemški častnik, Bichi,
uniformi, neki Gregorjev Vinko z Modrej pa	ga	je tepel s pasom.
Tudi zaradi oči so	ga	tepli.
‘Poglej me!’ se je zadrl	vanj	oficir.
Tako so	ga	mučili.
Potem pa so	ga	odvlekli na dvorišče.
Tam	ga	je skozi lino videl Podoreharjev.
je bil sredi dvorišča, so zakričali	vanj	, naj obstane.
‘Ric naj	ga	povoha!’ je mrzlo ukazal oficir.
Mrha se je zakadila v Obrekarja in	ga	podrla.
Zgrabil pa	ga	pes ni.
se je in že je mislil zaklicati, naj	ga	pokončajo, pa so se njegove oči srečale
S kolom	ga	udari!
‘Mislil je, da sem streljal	nanj	.
»In mar misliš, da so	ga	pokopali?
Vrgli so	ga	na Modrijanov vrt in rekli Modrijanu,
Modrijanov vrt in rekli Modrijanu, naj	ga	zagrebe, kakor ve in zna.
Ali so se	ga	tako bali?
Sam	ga	je moral zagrebsti v svojem lastnem
»Saj smo	ga	že.
»Glej	ga	, orla!
Glej	ga	!«
»Videl sem	ga	.
»Si	ga	?« je radostno vzkliknil in mi pogledal
To	ga	tako jezi, da bi se najraje zgrizel.
tako okrogel, napet in prazen, da bi	ga	lahko zamenjal s tistim delom telesa,
S svilenim robčkom, ki	ga	drži v zaliti, do ramena goli roki,
nagonsko stisne k svojemu sinu in trepeče	zanj	, kakor bi se tisti mrki ljudje onstran
poti lahko vsak hip zganili in planili	nadenj	; bolj in bolj trepeče in išče rešitve
prišel takoj po zasedbi leta 1918, toda	zanj	je to še zmeraj samo zasedena sovražna
Ta dvom	ga	seveda ostro grize, kajti po njegovem
	njega	pahnili na vasi na drugo mesto in ga
njega pahnili na vasi na drugo mesto in	ga	tako rekoč ponižali za svojega hlapca.
pomeljejo nekaj grobega tobaka ter	ga	nato z ustnicami poberejo z razpokane
Širokoplečati Okrogličar, ki	ga	je banka prejšnji teden vrgla na boben,
glasno izpljune, vrže jezik iz ust ter	ga	mojstrsko zvije in zavrti cigaro na
In res	ga	najde.
ozre za njim, nato pa spet v Rejca in	ga	samo s pogledom vpraša:
nikamor ne premakne, kakor bi čas pozabil	nanj	.
jim zaduši z mernikom fižola; usuje	ga	na prostrano mizo ter otrokom s pogledom
Prav kmalu pograbijo krepelce ter	ga	jezno zabrusijo za psom ali za petelinom.
kjer jemljejo v roke razno orodje in	ga	ogledujejo, kakor ga ne bi še nikdar
razno orodje in ga ogledujejo, kakor	ga	ne bi še nikdar videli.
Mati	ga	vzame v široko plavnico svojega krila.
mladi, večno živi smehljaj sreče, ki pa	ga	vselej in povsod spremljata tudi luč
z roko podpira glavo in se nagiblje	nadenj	, da bi ga lahko vsak trenutek pokrila
glavo in se nagiblje nadenj, da bi	ga	lahko vsak trenutek pokrila in branila.
otrok prvič ujel glas iz življenja, ki	ga	obdaja, a takoj se tudi sama zresni,
Pogrešala	ga	bom.
skorjo ima trdo, zato je mislil, da	ga	kravja dekla sploh nima. -
Okrogličar, zlezel na češnjo po klopotec ter	ga	ji dal. -
Tre Venezie* so	ga	požrle.
pa, ko je vse lepo pozidal in uredil,	ga	je banka na mah pognala na boben -
In tudi ti	ga	boš imel rad, čeprav je Lah.
Pravi Lahi so tudi	njega	preganjali.
Saj so	ga	poslali za kazen v Kalabrijo.
preprost in pošten človek, zato je	zanj	Barbaron še zmeraj nerešljiva uganka.
To ime se	ga	je prijelo kakor klop.
Saj	ga	tudi Lahi zaničujejo.
presedal, kakor bi čutil, da	ga	Cene prežvekuje, se okrene in zrogovili:
Takoj se zresni in zdrzne, kakor bi	ga	stresel mraz, a vseeno zabevska v hlapca:
Saj	ga	je obsedlo,«
še niso razpršili oblački prahu, ki	ga	je dvignil s svojimi širokimi bosimi
Tako rada	ga	je imela!
kakor bi mu nož potiskala v grlo in	ga	tam obračala.
hkrati pa čuti, da mu vre kri in da	ga	jezik že strašansko peče.
Zdaj že prav dobro čuti, da	ga	zapušča mrzla trgovska preračunljivost
so za njegovim hrbtom hude sile, ki	ga	potiskajo naprej in ki se jim ne
Žuželjčevka pa še stiska pesti in še kriči	vanj	, kakor bi čutila, da mu mora do kraja
Zgrabi	ga	s trdo roko - in še isti mah je Modrijan
skloni k svojemu gospodarju, da bi	ga	pobral.
»Če te pisker peče, vtakni	ga	pod žleb!« zviška vrže za njim Travnikarjev
ki si briše roke ob hlače, kakor bi	ga	on pretepel.
Ritorniamo in Italia!« vzklika proseče ter	ga	začne stresati z obema rokama.
»Zagovarjaš	ga	!
Možakar je ves poten in zasopljen, ker	ga	je Tinč vso pot držal za roko in vlekel.
Tukaj je!« ponavlja in	ga	potiska k tlom.
Tinč pa se vrže na kolena in	ga	gleda s takim zaupanjem, da bi Okrogličar
Žuželjča pa je Ustinar potegnil iz korita,	ga	stresel in postavil k vratom, češ da
Zato	ga	možakarji venomer pošiljajo sem in
venomer pošiljajo sem in tja, da bi	ga	razgibali.
veliki, skrivnostni smehljaj, ki so	ga	sprejele tudi odprte, mokre oči.
prikimala Barbara in se takoj ozrla	vanj	.
potrebujem,« je zamrmrala, odložila lonček,	ga	skrbno pokrila s preveliko pokrovko
Trohovka je odlomila vršiček in	ga	vtaknila v kozarec.
Samo gleda	ga	, gleda mu pod noge, ker je prag zelo
Fantje	ga	jezno premerijo, a nihče ne golsne.
Fantje	ga	premerijo z začudenimi pogledi, kakor
kuhinji in pijejo žganje in jabolčnik, ki	ga	Prikrajar prinaša iz kleti kar v škafu.
potem?« vprašuje Travnikarjev stric, ki	ga	vse pretepaške zgodbe zelo zanimajo.
»Saj smo	ga	zaklali.
in	ga	šele potem zakoljejo ... no, kaj zato?
»Tukaj je zdaj dihur!« glasno reče in	ga	sunkovito pahne v izbo.
»Tiho!« butne	vanj	iz več grl hkrati.
Vsi utihnejo in se ozrejo	vanj	.
seže v žep, potegne na dan potni list,	ga	bliskovito pretrga na dvoje, ga zabrusi
list, ga bliskovito pretrga na dvoje,	ga	zabrusi na pod in začne z nogami skakati
Ne nori!« se možje zaženejo	vanj	.
Prav tako razigran in košat, kakor bi	ga	bili prinesli s sabo s Prikraja.
Koščen, oglat, skoraj trd obraz, ki	ga	mehčajo globoke, dobre oči.
roko, objame Staneta okrog vratu in	ga	krepko strese ter veselo zagrmi vanj:
ga krepko strese ter veselo zagrmi	vanj	:
Vsi	ga	pogledajo in se veselo zasmejejo.
Karabinjer	ga	uslužno naravna, da teče voda naravnost
uslužno naravna, da teče voda naravnost	vanj	, nato naglo pobere svoje stvari.
»Kje si bil, Boris?«	ga	Angelca vedro vpraša.
»In kaj si staknil tam?«	ga	hudomušno pobara Angelca in pokaže
Dobro so	ga	krstili.«
»Vprašajte	ga	.
Tildica se počasi ozre ter	ga	začudeno in nejeverno pogleda.
Drejc vrže glavo kvišku, kakor bi	ga	z nožem sunila v hrbet.
prehiti, a Tildica mu vzame škaf iz rok in	ga	odnese v hišo.
»Ljudi?!« reče Angelca zgražajoče in	ga	trdo premeri.
»Glej	ga	!« mu teče mirno, a z uničevalnim pomilovanjem.
Radi bi sedli na grunt, ki sta	ga	enkrat že zapravili!
V grmovje bi	ga	radi spravili!
Pa so	ga	spet!« reče navdušeno in udari s pestjo
Drejc	ga	rahlo sune z nogo in se zbadljivo obregne:
»Štirikrat!«	ga	prekine izza gruče jasen, prodoren
samo dokazuje, da smo zadeli v živo!«	ga	pri priči potolče Dragič.
pogledom, zajame sapo in se zakadi	vanj	:
Potegne Drejcu časopis iz rok ter	ga	jezno raztrže, zmečka in vrže pred
Dragič	ga	pogleda.
stegne roke proti Dragiču, kakor bi	ga	hotela pahniti.
Vse oči so uprte	vanj	in mimo njega na oba vhoda na trg.
mirnega obraza razbrati, kakšna usoda	ga	čaka.
vedere ... niente sapere ...« Fašist	ga	s puškinim kopitom sune v hrbet.
Moj Jezus se nerodno zamaje, toda Drejc	ga	ujame in trdno postavi na noge.
Vaščani stoje negibno in nemo gledajo	vanj	.
Tildica	ga	trdo stisne za zapestje.
Fašisti vlečejo	nanj	mrtvega Dragiča.
posebej pomoli fotografijo pod nos in	ga	pri tem ostro gleda v obraz.
»Coraggio!«	ga	podžge Bichi.
Tildica	ga	stisne krčevito za roko, Drejc se zravna
Fašisti se počasi bližajo in	ga	zaprepaščeno gledajo.
za odhod, steče k avtomobilu, skoči	vanj	in odbrzi.
od gruče, naglo stopi k Drejcu, ki	ga	Tildica še vedno drži za roko, in ga
ga Tildica še vedno drži za roko, in	ga	potegne za rokav.
izgubljeno pogleda Tildico, toda Dragarica	ga	sunkovito odtrže od nje ter ga naglo
Dragarica ga sunkovito odtrže od nje ter	ga	naglo odvleče s trga.
revolverju, a se umakne, še preden se	ga	dotakne.
Bichi spet pograbi časopis in se zatopi	vanj	.
»Cavaliere!«	ga	pokliče preplašen glas.
kvišku in se sunkovito okrene, kakor bi	ga	z nožem sunili v hrbet.
mlad človek ostro rezanega obraza ter	ga	motri
Kutschera.« Bichi nepremično strmi	vanj	, kakor bi mu Kutschera zabodel v oči
Kutschera stopi dva koraka naprej, ne da bi	ga	spustil s svojega ostrega pogleda in
... si ... Ja ... ja ...« Šele zdaj	ga	Kutschera spusti s svojega pogleda
Arbeit machen!« trdo zaškriplje in	ga	spet jekleno pogleda.
ki visi na srednjih vratih omare, in	ga	glasno prebere:
Bichi obstane in	ga	spet nepremično motri.
Toda Kutschera	ga	ne posluša.
Odpahne	ga	s kazalcem, stegne roko k zemljevidu
Baccia ... A Coritenza ...« »Gut!«	ga	zviška prekine Kutschera.
Bichi	ga	začudeno in preplašeno pogleda.
Bichi	ga	še enkrat plašno pogleda, nato vdano
ker se Drejc ne ustavi in ne odkrije,	ga	ostro pogleda in skoraj kriče ponovi:
Vsa zaprepaščena plane k sinu in	ga	zgrabi za rokav suknjiča.
ponovi Dragarica in vsa iz sebe stopi	predenj	.
pokriža in zgrabi Drejca za roko, da bi	ga	odvlekla.
Dragarica	ga	nejeverno in izgubljeno pogleda.
se pomakne pred nahrbtnik, kakor bi	ga	hotel skriti njenim očem.
Obrekarica se zdramita ter se zamakneta	vanj	.
en sam milijon, ki	ga	tr‐trpljenje kro‐krotoviči,
Nato hitro zapogne pismo in	ga	vtakne v ovitek, stopi izza mize ter
Boris nestrpno plane	predenj	ter ga motri z vprašujočimi očmi.
Boris nestrpno plane predenj ter	ga	motri z vprašujočimi očmi.
Očka Orel	ga	premeri, nato prikima, si neha zapenjati
Prav lahko	ga	nesem.«
Obrekarica vstane, počasi stopi k njemu in	ga	vprašujoče gleda.
Očka Orel	ga	premeri:
Obrekarica stegne roke, da bi	ga	stisnila k sebi.
Nato pogleda moža in	ga	prime za zapestje.
Tildica	ga	vprašujoče pogleda.
Krepko strese snop,	ga	trdo pritisne k tlom ter iz vso odločnostjo
Tildica	ga	objame z ljubeznivim pogledom, nato
Tildica	ga	pogleda izpod čela.
Nato	ga	ošvrkne z ostrim pogledom in ujedljivo
mene!« rezko odgovori Tildica, ne da bi	ga	pogledala.
Caposquadra	ga	z naveličano kretnjo pahne proti stopnišču
Caposquadra	ga	spet pahne.
Tildica si zaveže ruto in	ga	pogleda.
Krepko so se	ga	že nabrali.
»Liter	ga	bomo še udušili, pri moji duši!«
pritlikavega belogardista za lase in	ga	začne neusmiljeno stresati:
Moj Jezus pobere drobiž, ki so	ga	pustili fašisti, se približa belogardistom
belogardist okrene pijano glavo in	ga	belo pogleda.
Nato stisne pest, počasi sune	vanj	s svojo neverjetno dolgo roko in se
trudi, da se ne bi preveč zibal, in	ga	hinavsko gleda izza debelih leč.
»Ti si nekaj rekel?«	ga	po premolku vpraša s tihim, grozečim
Narte se zamaje, nato	ga	zviška pogleda in se mu strupeno nasmehne:
Nekateri se v teku celo zaletijo	vanj	, ker se tako nerodno suče sredi ceste.
Oba	ga	ljubeznivo ogledujeta in rahlo otipavata.
navdušeno kriči s hripavim glasom in	ga	hoče poljubiti.
Sova	ga	s široko kretnjo odpahne in dobrodušno
lopataste roke njegov žareči obraz in	ga	stisne k sebi:
»Glej	ga	, korenjaka!«
Pride!«	ga	pomiri Sova.
Sova	ga	premeri z nekoliko jeznim, razočaranim
Vsi se naglo zberejo okrog topa in	ga	začno potiskati proti Dragi.
na mestu in se mu nasmiha, kakor bi	ga	prosil, naj se vendar potegne zanj.
bi ga prosil, naj se vendar potegne	zanj	.
»Res?« se veselo začudi Stane in	ga	pogleda z rahlim nasmeškom
vprašujoče okrene h komandantu, kakor bi	ga	hotel pobarati, zakaj je obsedel v
resno in veselo odzdravi Stane ter	ga	nato prisrčno potreplja po glavi.
»Mar	ga	ne poznaš? ...«
»Dovolj, Sova, dovolj!«	ga	dobrohotno prekine Stane.
»Joj, kako se bojim	zanj	! ...«
Dragarica	ga	pogleda z grozo v očeh, se požene k
očeh, se požene k Drejcu in se vstopi	predenj	, kakor bi ga hotela zaščititi s svojim
Drejcu in se vstopi predenj, kakor bi	ga	hotela zaščititi s svojim telesom.
in se z vidnim naporom zadržuje, da	ga	ne bi nahrulil.
Drejc	ga	vprašujoče pogleda, nato počasi stegne
Tildica se mu radostno nasmehne, a	ga	takoj zgrabi za roko, pokaže proti
Tildica drži Staneta za roko in	ga	vleče proti materi.
toda mati se z vidnim naporom zravna,	ga	globoko in ponosno pogleda ter mu možato
partizana razgrnila plakat, ki sta	ga	na zgornjem robu že pribila na steno.
»Vsak, kdor lahko puško nosi!«	ga	z užitkom zbode Sova.
»Mrha ti, grda!«	ga	s smehom ošteva Travnikarica.
Pob	ga	takoj pocuka za rokav in ga možato
Pob ga takoj pocuka za rokav in	ga	možato vpraša:
Sova	ga	hudomušno premeri:
Ata je prišel!« klikne,	ga	zgrabi za roko in ga začne nestrpno
prišel!« klikne, ga zgrabi za roko in	ga	začne nestrpno vleči proti Angelčini
»Glej	ga	!« se razveseli očka Orel.
Takoj	ga	pokličem!«
Očka Orel stegne roke, da bi	ga	zadržal, toda Sova se zakadi proti
Nančika	ga	otožno gleda naravnost v oči.
napeto poslušal, se prerine k Stanetu,	ga	zgrabi s svojo koščeno roko, trka s
posebej!« hrešči in jezno gleda Drejca, ki	ga	odriva.
Toda Drejc	ga	odpahne, zgrabi Staneta za obe roki,
Sova	ga	z užitkom zvrne in glasno pomlaska
Stane potegne očka Orla k sebi,	ga	predirno pogleda in resno vpraša:
Žena	ga	proseče pogleda in izgine v množici,
Sova	ga	veselo potegne k sebi.
kuharja boš že dober!« reče prešerno in	ga	potreplja s svojo lopatasto roko.
Dragarica	ga	zgrabi za roke in se očitajoče zastrmi
zgrabi za roke in se očitajoče zastrmi	vanj	.
reče strastno in	ga	začne pehati od vrat.
Moj Jezus votlo bulji	vanj	, nato se zgrabi za glavo in preplašeno
karajoče, zapodi otroke od okna in	ga	zagrne.
Travnikarica strmi	vanj	, kakor bi bila uročena in ne bi mogla
kakor bi bil globoko užaljen, da se	ga	kdo drzne ogovarjati, ne da bi bil
Vsi strmijo	vanj	.
Kutschera pokaže s prstom	nanj	.
dva vojaka takoj stopita k njemu in	ga	potegneta iz množice.
»Kam?« besno zagrmi Sova,	ga	jezno hebne pod rebra in zaničljivo
Tone plane na noge in	ga	preplašeno gleda.
Tone	ga	izgubljeno pogleda in zajeclja:
»Kaj?«	ga	z globokim, očitajočim glasom prekine
Peter	ga	postrani pogleda ter ga naveličano,
Peter ga postrani pogleda ter	ga	naveličano, skoraj razdraženo vpraša:
»Stoj!«	ga	strogo prekine Tone in mračno pogleda
Sova	ga	vprašujoče pogleda.
Vsi	ga	začudeno gledajo.
potegne negibni Nančiki šaržer iz rok,	ga	naglo porine v strojnico, pritisne
ti mene, hudič prekleti!« udari iz	njega	razkačena trma.
v nadčloveškem naporu; potne srage	ga	oblivajo.
Moči	ga	zapuščajo: vsa planjava pred njim se
spomni Sove, se naglo nagne k njemu in	ga	začne zaskrbljeno stresati:
srca, ker vidi, da Sova ni ranjen, nato	ga	krepko strese in se mu zasmeje:
»Jasno!« pribije Stane in	ga	udari po ramenu.
izgine, nato se pomakne k Stanetu,	ga	proseče gleda in v zadregi jeclja:
Stane	ga	zelo prijazno odpahne.
Sova	ga	globoko pogleda in pokima, nato se
vrsti; mimogrede pogleda ranjenca in	ga	spet pokrije, se nasmehne Tildici,
»In Dragič ...« vzdrhti Nančika in	ga	hrepeneče pogleda.
Tak kurir je, pa so	ga	poslali v Bosno.
»O, glej	ga	!«
Nančika razočarano strmi	vanj	:
Videla sem	ga	...«
in žalostno gleda predse; očividno	ga	glodajo grenke misli.
Stane	ga	bodrilno strese:
Mali	ga	otožno pogleda in počasi spregovori:
Stane	ga	bistro, a očetovsko premeri.
ženska pa že potiska poba od sebe in	ga	nestrpno priganja:
In glejte	ga	: drobni Lokar, ki je v uniformi že
še za papir, boga mi!« jezno zagrmi	vanj	in ga začne pehati od kotla.
papir, boga mi!« jezno zagrmi vanj in	ga	začne pehati od kotla.
Nato	ga	s komolcem odrine, se sam široko razkorači
»Toplo ...« ponovi Nančika in	ga	pogleda kot tujca.
Telegrafist plane mimo	njega	, mu izbije skledo iz rok in drvi proti
Komandant preleti listek in	ga	z žarečim obrazom takoj dá Stanetu.
partizanih, ki stoje nepremično, strmijo	vanj	in čakajo.
»A?!«	ga	vpraša z žarečimi očmi.
Potrdili	ga	bomo z novimi akcijami in novimi -
zasmeje in prešerno zamahne z roko, ker	ga	nihče ne posluša.
Sova	ga	jezno premeri, nato pa se zakrohota
jezno premeri, nato pa se zakrohota in	ga	s široko kretnjo pahne proti kuhinji:
»Ti preveč grmiš ...«	ga	skuša potolažiti Stane.
Plameni švigajo izpod njega in	ga	oblizujejo; na stenah se lesketa črna
»Čakali	ga	ne bomo!« reče odločno, plane k oknu
Tildica se namrši in	ga	očitajoče premeri.
Tildica	ga	v zadregi pogleda izpod čela, nato
in	ga	nato nudi Tildici:
dvorišču in se vidno oddahne, kakor bi	ga	domobranci motili pri delu.
Naglo sleče suknjič in	ga	s klobukom vred vrže na kup svežih
in sekira mu pade iz rok, kakor bi	ga	zapustile vse moči.
»Jaz	njega	ne!« jasno reče Tildica in pogleda
Jera	ga	pomirljivo pogleda, a odgovora ne najde.
prihiti do Sove, se ustavi in se zagleda	vanj	.
Zasadil je sekiro v ogromen, vejnat trš,	ga	s silnimi zamahi dviga visoko nad glavo
Sedimo na sonce, dokler	ga	je še kaj!«
brzostrelko, ki je komaj tri korake od	njega	prislonjena k steni.
Samo rogovilasti domobranec	ga	debelo pogleda, zmaje z glavo in se
V vratih stoji nemški vojak in meri	vanj	z revolverjem.
Drejc	ga	pokosi z rafalom.
Dragarica	ga	zagleda tik pred sabo, v grozi vrže
Sova	ga	premeri.
»Ti bo že Stane dal kropa!« zagrmi	vanj	.
in že z robato dobrodušnostjo revsne	vanj	:
	Ga	sunkovito potegne s praga, mu stisne
potegne s praga, mu stisne desnico in	ga	objame:
jeza mu že spet privre na vrh; pahne	ga	od sebe in ga začne zviška hruliti:
privre na vrh; pahne ga od sebe in	ga	začne zviška hruliti:
brzostrelke, jih spusti pred Sovo na tla in	ga	ponosno pokliče:
Sova	ga	zadovoljno potreplja in veselo pogleda.
Nato mu pomežikne, se hudo zresni in	ga	nadere:
Boris	ga	bistro pogleda in jo naglo pobriše.
Dragarica plane	predenj	, ga lovi za roko, išče njegove oči
Dragarica plane predenj,	ga	lovi za roko, išče njegove oči in proseče
Drejc se ozre, a Tildica	ga	takoj potegne za sabo.
na rami, kakor bi	ga	skušala pomiriti.
Sova zažari in poskoči, kakor bi	ga	beseda pogum vrgla kvišku.
Zagrozi Drejcu s pestjo in zagrmi	vanj	:
»Zakaj?«	ga	spet zbode Tildica.
trenutek pogleda v cigaretni papirček in	ga	pogladi, nato pa se hrabro izprsi in
Tildica	ga	prime za roko in mu reče ljubeznivo
Stane	ga	strese za ramo in reče po premolku:
Drejc počasi dvigne glavo in	ga	hvaležno pogleda.
Nato položi Drejcu roko na ramo,	ga	strese in bodrilno reče:
Drejc	ga	samo za hip pogleda, nato bulji predse,
Boris takoj dvigne glavo ter	ga	živahno in zelo nestrpno vpraša:
potegne iz blazine koruzni omajek,	ga	počasi trga z zobmi in zamišljeno strmi
si zavezal čevelj, pogleda Borisa in	ga	pobara s toplim glasom:
»Glej	ga	, no!« ga podraži očka Orel.
»Glej ga, no!«	ga	podraži očka Orel.
Boris začudeno strmi	vanj	.
Zasopljene ženske	ga	gledajo izpod kosilnic in se mu samo
zavpije Sova, mu potegne iz rok putrih,	ga	naglo odčepi in dvigne nad nagnjeno
žena, zagleda Sovo in neučakano zahrope	vanj	:
»Pri kotlu	ga	dobiš!« široko buhne vanjo Sova in
Žena mu je neprestano za petami in	ga	nestrpno gleda, kako meša po kotlih;
zaboj streliva; pogleda ranjenca, ki so	ga	pravkar prinesli, in pokima Tildici,
Halo!«	ga	prevpije telefonist.
Sova se okrene,	ga	jezno ošine in mu začne spet naglo
»Ti!« kar nenadoma trdo butne	vanj	.
Drejc	ga	pogleda izpod obrvi in v zadregi nekaj
»Oženil se boš! ...«	ga	z dobrodušnim prigovarjanjem vzpodbuja
Drejc	ga	sočutno pogleda.
besno pogleda, kakor bi se jezil, da	ga	Nemci motijo pri razmišljanju, in se
»Ej, Sova!«	ga	prisrčno oklikne Drejc.
Sova naglo vrže Borisa na tla in	ga	pokrije s svojim telesom.
Sova	ga	jezno pogleda, obrne glavo proti stebru
Drejc se skloni k njemu,	ga	zgrabi in ga hoče odnesti.
Drejc se skloni k njemu, ga zgrabi in	ga	hoče odnesti.
»Prižgi!« besno zatuli Sova in	ga	pahne od sebe.
Drejc plane k Sovi,	ga	zgrabi in ga z Borisovo pomočjo odvleče
Drejc plane k Sovi, ga zgrabi in	ga	z Borisovo pomočjo odvleče za drugi
do partizana; priroma do Toneta, ki	ga	mojstrsko nagne in se temeljito odžeja,
mojstrsko nagne in se temeljito odžeja, in	ga	nato poda Giustu, ki tako nerodno pije,
jezo nemara bi,« zahrešči Zavoglar,	ga	hudomušno pogleda in se nasmehne.
Zavoglar se pomakne k njemu in	ga	strese.
Tone	ga	pogleda začudeno in hkrati zaskrbljeno.
Tone se skloni k njemu in	ga	začne stresati.
Zavoglar počasi dvigne težke veke,	ga	globoko pogleda, se ponosno nasmehne,
ki mehko vztrepetava in se sklanja	nadenj	.
bolničarja prineseta na nosilnici Giusta in	ga	položita na tla zraven Sove, ki ga
ga položita na tla zraven Sove, ki	ga	samo pogleda, a ne zine nobene.
Dva bolničarja	ga	pograbita in ga dvigneta na voz.
Dva bolničarja ga pograbita in	ga	dvigneta na voz.
»Peljal se boš, Sova, peljal,«	ga	draži Tildica in ga poboža po ščetinastih
Sova, peljal,« ga draži Tildica in	ga	poboža po ščetinastih laseh.
Dva bolničarja stopita k Sovi in	ga	položita na nosilnico.
je spet to?« se jezno zadere Sova in	ga	odpahne.
pomirljivo odgovorita bolničarja,	ga	dvigneta in nekako veselo in lahkotno
Bolničarja prineseta Sovo in	ga	položita na tla.
Nančika priteče,	ga	pogleda, trzne, naglo poklekne k njemu,
Bolničarja	ga	dvigneta in ga naglo neseta proti operacijski
Bolničarja ga dvigneta in	ga	naglo neseta proti operacijski lesenjači.
»O, glej	ga	, Sovo!« se veselo oglaša iz vseh kotov.
Nančika	ga	otožno pogleda.
»In	ga	ne bo ...
Tudi v Bosni	ga	ni ...«
Ni	ga	...« skrušeno prizna Sova.
Nančika	ga	takoj zgrabi, da bi mu pomagala vstati,
naprej, se zadene	vanj	.
Tone da strojnico Malemu, stopi	predenj	in začne gaziti sneg.
reče Stane, se skloni h Gregorčiču in	ga	začne pobirati.
Tildica počasi dvigne glavo in	ga	toplo pogleda.
ponovi Tildica in skrivnostno posveti	vanj	s svojimi mokrimi očmi.
»Drejc!«	ga	tiho pokliče.
»Hiše ...« še v snu zamrmra partizan, ki	ga	Stane drami, »hiše ...
burja!« mu glasno pritrdi Stane in	ga	krepko strese.
Sonce!«	ga	s smehom prekine Nančika.
Nančika	ga	zgrabi za roko in radostno sili vanj:
ga zgrabi za roko in radostno sili	vanj	:
»Zdaj pa kar stopi!«	ga	Stane potreplja po ramenu in po premolku
Sova	ga	vprašujoče pogleda.
Tildica skoči za njim in	ga	ujame za roke.
A včasih	ga	zanese.
Na mizi je kup fižola, ki	ga	očka Orel in Obrekarica počasi izbirata.
pretepena sodrga se vali na Primorsko!«	ga	precej trdo prekine Drejc.
že zdavnaj niste več stari Obrekar!«	ga	takoj opomni Drejc in nadaljuje s poudarkom:
»Vi ste očka Orel, ki	ga	pozna vsa grapa.
Zavaljeni domobranec plane k očku Orlu,	ga	zgrabi za tilnik in ga surovo pahne
k očku Orlu, ga zgrabi za tilnik in	ga	surovo pahne k peči.
Kutschera se zravna pred očkom Orlom,	ga	ošine s kratkim pogledom, se našobi
se opravičeval, da je sovražnik, ki	ga	iščeta, takle nebogljen starec.
Kutschera stopi korak bliže in	ga	zaničljivo premeri.
orokavičeno roko in naperi revolver	vanj	; počasi ga bliža k njegovemu obrazu
roko in naperi revolver vanj; počasi	ga	bliža k njegovemu obrazu in ga hkrati
počasi ga bliža k njegovemu obrazu in	ga	hkrati motri s svojim ledenim, jeklenosivim
njegovega obraza, nato naglo sune vstran in	ga	dregne v dvignjene roke.
stopi k očku Orlu in se surovo zadere	vanj	:
so niente!« besno izbruhne Bichi in	ga	s tako silo sune z revolverjem v hrbet,
Narte	ga	ujame in ga postavlja na noge.
Narte ga ujame in	ga	postavlja na noge.
Kutschera	ga	skuša prebosti s svojim jeklenosivim
jeklenosivim pogledom, a očka Orel	ga	gleda tako mirno, tako jasno in tako
...« »Še!« se zadere Narte in	ga	spet sune v rebra.
Očka Orel	ga	samo za hip ošvrkne s pogledom in jasno
zmerjal boš, hudiča!« zavpije Narte,	ga	zgrabi za ramena in se mu s škornjem
Obrekarica dvigne glavo k možu in	ga	začudeno pogleda.
Obrekarica	ga	še enkrat pogleda in začudeno vzdihne:
Bichi	ga	sune s škornjem in se zadere:
Narte	ga	s puškinim kopitom hebne pod rebra,
rebra, a očka Orel se niti ne zmeni	zanj	.
zavaljeni domobranec zgrabita očka Orla in	ga	odvlečeta iz izbe.
med mizo in skrinjo stoji Boris in	ga	drzno motri.
Nato naglo stopi k Borisu,	ga	zgrabi za lase in ga potegne predse.
stopi k Borisu, ga zgrabi za lase in	ga	potegne predse.
pesti in čeljusti, dvigne glavo ter	ga	pogleda jasno, odločno in ponosno.
nasmehne pribočnik, počasi dvigne roko in	ga	udari po licu.
Pribočnik	ga	spet udari.
Pribočnik, ki je že spet dvignil roko,	ga	razočarano pogleda, nato jezno zgrabi
nato jezno zgrabi Borisa za tilnik in	ga	vrže skozi vrata.
Narte	ga	čaka pred stopnicami in ga s puškinim
Narte ga čaka pred stopnicami in	ga	s puškinim kopitom sune proti očku
Očka Orel	ga	za hip stisne k sebi in ga potreplja
Očka Orel ga za hip stisne k sebi in	ga	potreplja po glavi, nato pa ga odtrga
sebi in ga potreplja po glavi, nato pa	ga	odtrga od sebe in mu ukazujoče zašepeta:
Boris	ga	začudeno pogleda, a očka Orel ga hitro
Boris ga začudeno pogleda, a očka Orel	ga	hitro potisne za hrbet, v temo.
Narte se takoj skloni	nadenj	in ga začne suvati s puško.
Narte se takoj skloni nadenj in	ga	začne suvati s puško.
Bichi potegne revolver,	ga	naperi in sproži.
Nemški vojaki in domobranci tečejo	čezenj	, da bi si poiskali kritje.
a Drejc se ne zmeni zanje, kakor bi	ga	usoda prikovala k temu deblu, kjer
Boris stoji za njim in	ga	radostno gleda.
»Otrok! ...« vzklikne Drejc in	ga	silovito stisne k sebi.
»Teci!« vzklikne Drejc in	ga	začne potiskati od sebe, kakor bi se
»Drejc!« zahlipa Boris in	ga	zgrabi z obema rokama.
Ne, Drejc! ...« proseče hlipa Boris in	ga	vleče navkreber proti grmovju.
»Drejc!« se vzradosti Boris in	ga	začne strastno stresati.
Sova pridrvi, poklekne k Drejcu in	ga	strese.
»Stric!« glasno zajoka Boris in	ga	zgrabi za roke.
Sova	ga	počasi dvigne in ga pritisne k sebi.
Sova ga počasi dvigne in	ga	pritisne k sebi.
približa in zapiči v rušo majhen križ, ki	ga	je sam naredil iz leskovega prota.
Sova	ga	toplo pogleda, nato vzame križ in zmaje
Boris stoji nepremično in	ga	otožno gleda.
Partizani	ga	otožno pogledajo in dvignejo glave.
Vsi	ga	pogledajo z ginjenostjo in spoštovanjem.
»Stric!«	ga	pridušeno pokliče.
»Bomo, bomo,« pokima Sova in	ga	pritisne k sebi.
»V šolo?«	ga	Boris razočarano pogleda.
Boris upre	vanj	svoje sive oči in se nasmehne:
Se skloni k njemu in	ga	dvigne kvišku.
živahno skoči k njemu, a ko je pred njim,	ga	dolgo vprašujoče gleda, preden počasi
Tildica	ga	predirno pogleda in nato tiho reče,
Stane	ga	presunljivo motri, nato naglo položi
Nekaj trenutkov molče strmi	vanj	, nato se okrene k mizi in spregovori
Za Hitlerjev rajh, ki	ga	ni več? ...
neseta ranjenca, se ustavi pri Tonetu in	ga	potegne vstran.
Tone	ga	zaskrbljeno pogleda.
Malem, ki utrjuje težko strojnico, in	ga	navdušuje:
Tone se takoj splazi k njemu,	ga	pogleda, stisne ustnice, ga odvali
njemu, ga pogleda, stisne ustnice,	ga	odvali od strojnice, jo zgrabi in začne
plazi ob položaju, kar plane k Tonetu,	ga	odpahne, zgrabi za strojnico in začne
Tildica se privleče k Tonetu in	ga	strese:
plane kvišku, a Sova je že pri njem in	ga	z vso silo podere s puškinim kopitom.
»Bravo, Sova!« se oglasi zraven	njega	Stane.
»A?« zazeva Boris in	ga	začudeno pogleda.
Sova	ga	skoraj jezno pogleda in začne grmeti
skoraj jezno pogleda in začne grmeti	vanj	:
« »Saj bomo!«	ga	pomiri Stane.
Sova	ga	začudeno in nejeverno pogleda:
Sova	ga	navdušeno strese in grmi vanj:
Sova ga navdušeno strese in grmi	vanj	:
»Iz Bosne!« ves iz sebe zavpije Sova,	ga	objame in stisne k sebi. »
mi!« Stane hiti mimo, a Sova	ga	ustavi, mu kaže tankista in kriči:
»Ali nas poznaš?«	ga	strupeno vpraša Sova.
Boris	ga	pogleda in reče nekoliko otožno:
Sova se mu široko zasmeje in	ga	udari po ramenu, kakor bi s tem potrdil
Boris	ga	hvaležno pogleda, nato pa se zamakne
»Videl sem	ga	!« sem si zmagoslavno oznanil, in kamen
»Ali sem	ga	res videl?
V temi se je zazibal obraz, ki	ga	moj spomin, po pravici ali po krivici,
Hotel sem	ga	odgnati, toda preden sem zbral dovolj
Naduha	ga	je tako stisnila, da mu je obraz pomodrel.
Toda še medtem, ko	ga	je tako dušilo, je zlobno majal z glavo,
sebi, je že s prvim požirkom zraka, ki	ga	je spet izhropel, zlobno povedal, da
to se pravi v sanjah sanjati, da sem	ga	videl, zakaj sanje res nekaj pomenijo,
Carniglia je bil prvi jetnik, ki sem	ga	srečal v življenju.
zakrohotal, nato pa se je tako razkačil, da	ga	je kar vrglo s postelje.
morem sanjati o belem konju, čeprav sem	ga	razločno videl dirjati čez Melinski laz.
odsekanim in prijetnim votlim pokom, ki	ga	je Travnikarjev stric tako dobro poznal.
mu položil smolnato roko na rame ter	ga	začel prositi, naj počaka nekaj trenutkov,
»Eh,	ga	bo že zganil,« je Travnikarjev stric
»Sicer pa, tudi če	ga	ne bo.
To pa je jezik, ki se	ga	hitro naučiš.
Justino, da se je tudi ta morala zagledati	vanj	.
Bili so bridki časi za oba:	njega	so zmerjali karabinjerji, finančni
svoji čudni latinski laščini, da bi	ga	tudi ženin razumel.
in najbolj groba dela, toda kmalu so	ga	že najemali za orača, za kosca in za
je zamrmral Travnikarjev stric, ko	ga	je zdaj gledal pri delu.
svojo ogromno šapo na Justinovo ramo in	ga	košato pobaral:
povem, kako smo se v Bosni dogovarjali,«	ga	je očetovsko povabil Travnikarjev stric
zamajala in Obrekarjev zavitek, ki	ga	je bil pismonoša obesil Travnikarjevemu
Justin je ustrežljivo poskočil in	ga	pobral ter začel stepati z njega mokro
...« je karajoče vzkliknil Venček in	ga	začudeno pogledal.
iztegnjenih rokah predpasnik in lovila	vanj	debele svetle solze, ki so ji kapljale
»Tepli so	ga	! ...
Po tleh so	ga	valjali! ...« se je stresel Venček ter
vzpel na prste, mu pljunil v obraz in	ga	hkrati udaril s kijem po desnem licu.
potegnili Petra karabinjerjem iz rok ter	ga	surovo odpehali nazaj v postojanko.
»Ubili	ga	bodo ...«
»Ubili	ga	bodo ...« je drhtel, a jokal ni.
bridka bolečina, kajti spomnil se je, da	ga	Peter ne bo nikdar več ustavil na mostu,
čudno čepico s svetlim črnim ščitom in	ga	veselo pobaral:
In Venček	ga	ne bo več začudeno pogledal ter ga
ga ne bo več začudeno pogledal ter	ga	že stotič radovedno vprašal:
kovanca za dve liri ... nikdar več ... ker	ga	bodo zdaj fašisti ubili.«
»Ubil	ga	je ...« je vztrepetal Venček.
»Ustrelil	ga	bo ...« je pomislil Venček.
A caposquadra	ga	ni ustrelil; samo s škornjem ga je
caposquadra ga ni ustrelil; samo s škornjem	ga	je sunil, da je Moj Jezus padel na
na peti, planil k Petru in zakričal	vanj	:
Caposquadra	ga	je s kijem udaril po glavi.
	vanj	ricinovega olja, ga dal Petru v roko
vanj ricinovega olja,	ga	dal Petru v roko in mu poveljeval:
»Uno, due, tre! Bevi!« Peter	ga	je zaničljivo pogledal, počasi dvignil
Fašisti so	ga	dolgo gonili po vasi.
Skakali so okrog njega,	ga	suvali, bili s kiji, mu dajali ricinovega
Peter se mu je smilil v dno duše, ker	ga	je imel rad - a še bolj se mu je smilil
obrnil k Travnikarjevemu stricu in	ga	tiho vprašal:
se je zdrznil in se namrščil; Venček	ga	je dregnil v živo, kajti tudi sam se
Saj	ga	sploh zaprli niso.
No, in ker so Petra preveč zmlatili,	ga	karabinjerji niso marali odgnati v
Že naslednje leto so	ga	zgrabili in ga obsodili na tri leta
Že naslednje leto so ga zgrabili in	ga	obsodili na tri leta ječe ...«
»O, upognili so	ga	, hudiči!
Zlomili	ga	pa niso!
V cementarno	ga	seveda niso več marali, zato je šel
dveh letih je prišla novica, da so	ga	prijeli in obsodili kar na osem let
»Ko so	ga	, siromaka, dobro premleli in polomili,
siromaka, dobro premleli in polomili, so	ga	vrgli nazaj čez mejo, čeprav so vedeli,
nazaj čez mejo, čeprav so vedeli, da	ga	bodo Lahi zaprli.
Petra - a ni bil doma teden dni, ko so	ga	že pobrali, ga odvlekli v Rim in ga
doma teden dni, ko so ga že pobrali,	ga	odvlekli v Rim in ga obsodili na deset
ga že pobrali, ga odvlekli v Rim in	ga	obsodili na deset let ...
»Jaz sem	ga	aretiral in odgnal v Tolmin ...« je izdavil
Jok	ga	je začel daviti, zato je skočil na
bi te doma čakala pečena kokoš,« bi	ga	rada ujela na klepet Usadarica, priletna,
bi lahko razbil to muko, boja, ki si	ga	je zdaj tako želela, ni bilo, kakor
je zdaj tako želela, ni bilo, kakor	ga	v tej hiši ni bilo še nikoli.
srce: spoznala je, da je breme, ki	ga	je zvalila s sebe, zavalila nanj.
breme, ki ga je zvalila s sebe, zavalila	nanj	.
‚O Gospod, vzemi	ga	k sebi!
Pokliči	ga	, saj je bil dober človek in zlata dušaaa
dopoldne - bilo je tako sonce in tak mir -	ga	je raztrgalo.
granata, ki je priletela tisto dopoldne,	ga	je raztrgala ...
In čisto na samem, kakor bi prav	njega	iskala ...«
Kam?«	ga	je ustavil Modrijan, ki je pravkar
»	Ga	bo pa kje drugje počakal.
Pri nas	ga	ni več.
Moj Jezus	ga	je odpeljal.«
točilno mizo natočil šilce žganja,	ga	dvignil v luč, ga nato zaužil ter glasno
natočil šilce žganja, ga dvignil v luč,	ga	nato zaužil ter glasno pogrknil in
Saj ni vedel, kje se	ga	glava drži.
No, Lojzek, ti si	ga	tudi dobro poznal, pa reci, če ni bil
»Papaaači! ...«	ga	je s hreščečim glasom prekinila starejša
O, ti lumpek grdi!«	ga	je oštevala z zoprno, narejeno otroškostjo.
meni nič, tebi nič, mu daje denar in	ga	redi, a ti - « je dvignil svoj okrogli
vanti! Avanti!«	ga	je vabil z obema rokama, hkrati pa
komolci odrival pismonošo in sikal	vanj	:
korenine!« je z gromkim glasom butnil	vanj	hlapec Cene, ki je obračal voz.
se je zlecnil in naglo odskočil, da	ga	Cene ne bi podrl z ojesom.
Prav nič se ni spraševal, kam	ga	neso, kajti žalost je že stopila k
kajti žalost je že stopila k njemu,	ga	prijela pod pazduho ter ga odvedla
k njemu, ga prijela pod pazduho ter	ga	odvedla naravnost k Mojemu Jezusu.
Usadarja, ki mu je ob cesti postavil hišo,	ga	oženil in ga lepo spustil, češ zdaj
ob cesti postavil hišo, ga oženil in	ga	lepo spustil, češ zdaj pa sam plavaj.
Ni	ga	bilo dedca, ki si ne bi obliznil vseh
ne zaradi natakarskega poklica, ki	ga	na kmetih sicer ne cenijo, temveč zaradi
je pograbila italijanski roman, ki	ga	ji je poslala iz Trsta sestra Matilda,
Trsta sestra Matilda, in se zatopila	vanj	.
človeka, nobene drage duše, ki bi skrbela	zanj	v tej hudi zapuščenosti.
Zinka	ga	je skoraj užaljeno pogledala in mu
veljalo tudi staro pravilo, ki so se	ga	vsi držali skoraj brez oporekanja:
se zapil; saj še vedel ni, kdaj so	ga	noge prinesle k Mojemu Jezusu.
Tedaj pa so se postavila	predenj	široka vrata gostinske sobe.
	ga	je okliknil zviška, kajti kljub pobitosti
zmečkano cigaro, vrgel jezik iz ust,	ga	mojstrsko zvil v koritce in tako dolgo
Glej	ga	, kako je grozan! ...
Moj Jezus mi je povedal, da so	ga	poslali v Kalabrijo.
»Tako je prav!«	ga	je pohvalil okajeni kmet.
Še kap bi	ga	lahko zadela.«
»Recimo: pride revolucija - šššc! - in	ga	pobriše.
‚Je‐e‐e‐e‐zušček!‘ bo lahko zastokal in že	ga	bo hudič odnesel, da še smradu ne bo
Mar si	ga	moral pozdravljati z roko?«
ogromni kazalec na fašistični znak, ki	ga	je pismonoša nosil na zavihu suknjiča.
Dva litra sva	ga	zvrnila.
O človeka moja, komaj sem	ga	potisnil v vlak!«
človeku pa vsak prah sede na dušo in	ga	teži kakor kamen.
Premehak je bil; s kostmi in lasmi	ga	bodo požrli in amen!
»Od tam	ga	boš dobil.
mize svoj zakrpani škorenj in pokazal	nanj	.
Za vrata	ga	stisni in po piskru ga česni - cvenk!
Za vrata ga stisni in po piskru	ga	česni - cvenk! - da se mu pamet zbudi!
z roko po zraku, zgrabil kozarec in	ga	hlastno zlil vase.
Moj Jezus je zarenčal in se odmaknil, da	ga	Okrogličar ne bi mogel več doseči s
ne,« je zatrjeval pismonoša, ki se	ga	je že prijemala omotica.
Pa ne zaradi tega, ker	ga	že dva dni nabiram.
glavo v pismonošo, da je skoraj trčil	vanj	.
Dvignil	ga	je, ga precej časa motril od vseh strani,
Dvignil ga je,	ga	precej časa motril od vseh strani,
precej časa motril od vseh strani,	ga	spet položil predse in pogledal vanj.
ga spet položil predse in pogledal	vanj	.
glave svoj klobuk, najprej dolgo gledal	vanj	in ga nato položil h krčmarjevemu,
klobuk, najprej dolgo gledal vanj in	ga	nato položil h krčmarjevemu, kakor
Okrogličar	ga	je tako začudeno premeril, kakor bi
je tako začudeno premeril, kakor bi	ga	bil šele sedaj opazil.
pa je počasi porinil pred pismonošo,	ga	pogledal z motnimi očmi in resno rekel:
»Ti	ga	povezneš na glavo in greš, pod njem
»In ko zares zavre ...«	ga	je ta izgubljeno pogledal in očitno
prijel zamaščeni krčmarjev klobuk in	ga	tako previdno položil na klop, kakor
Prijel je kozarec in	ga	počasi izpraznil.
Počasi	ga	je tesneje in tesneje objemala prijetna
Oči so	ga	ščemele.
sem kriva! ... jaz sem kriva! ... jaz sem	ga	poslala v vas ...
Matic pride kar tako: zdaj	ga	ni nikjer, ti pa se samo obrneš in
»Ho‐ooo‐hoj, danes	ga	že ne bo!« so odgovorili otroci.
Pa vendar so	ga	gledali s spoštovanjem in začudenjem.
pohiti!« je rekla Temnikarica, ki bi se	ga	že rada znebila.
in pritisnili nosove k oknu, da bi	ga	še enkrat videli, ko bo odhajal po
zakrival	ga	je s svojim tršatim telesom, njegova
Prišla je do Matica in	ga	pregrnila, pregrnila je hišo, pregrnila
Temnikarica se je spomnila, zakaj še čaka, pa	ga	je vprašala:
miru greš!« je rekla Temnikarica in	ga	premerila, kakor bi ga hotela tudi
Temnikarica in ga premerila, kakor bi	ga	hotela tudi s pogledom odsloviti.
Pa	ga	ni odslovila, temveč ga je celo zadržala.
Pa ga ni odslovila, temveč	ga	je celo zadržala.
In res	ga	je dohitel.
rekli tistemu nezakonskemu otroku, ki »	ga	je dal Bog «, to se pravi, da niti
odrasel, ni bil tako nevaren, da bi	ga	morali odgnati v norišnico, to se pravi,
torej »božji otrok božji«, zakaj »dal	ga	je Bog «, rodil se je z nejasno pametjo
Lužnikova Pepa	ga	je še nerojenega prinesla iz Egipta,
»Imamo	ga	!« so prikimale ženske.
In ni čakal, da bi	ga	prosili, temveč se je kar sam ponudil.
Hotejčevka prišla po otroka, da bi	ga	nesla h krstu, ter sta vprašala, kako
Hotejec je bil sicer pripravljen, da	ga	bo Lužnica oplazila z jezikom, a vendar
Lužnica oplazila z jezikom, a vendar so	ga	te besede neprijetno zadele.
Če ženske ne bi vedele, da	ga	je Pepa prinesla iz Egipta, bi verjetno
Lužnica je sicer skrbela	zanj	, a vendar ne preveč.
Res je, da	ga	je skromno redila, a prav tako je res,
skromno redila, a prav tako je res, da	ga	je nenehno ponujala božji dekli, naj
je nenehno ponujala božji dekli, naj	ga	pobere, ker bo tako
bolje	zanj	, zanjo, pa tudi za »mrho«, to se pravi
Lužnica, ki si je pri tem mislila, če	ga	božja dekla ni pobrala v bajti, ga
ga božja dekla ni pobrala v bajti,	ga	bo nemara pobrala pred bajto.
Toda božja dekla	ga	tudi pred bajto ni pobrala, čeprav
utonil v luži, pa tudi nobena bolezen se	ga	ni lotila.
Lužnica	ga	je vsak večer, ko se je vrnila s svojih
ne mara in te ne mara!« je bevsknila	vanj	.
»Te ne mara, ne!« je pribila Lužnica,	ga	odvlekla v bajto in ga nahranila.
pribila Lužnica, ga odvlekla v bajto in	ga	nahranila.
Ko je Lužnica sprevidela, da	ga	božja dekla res ne bo vzela, ga je
da ga božja dekla res ne bo vzela,	ga	je začela jemati s sabo na obiske.
je Matic najprej srečal s smehom, ki	ga	dotlej ni poznal, nato pa se je počasi
Lužnica	ga	je vlačila od hiše do hiše ter mu dopovedovala,
Dokler je hodil z Lužnico, so	ga	vaški otročaji pustili pri miru, zdaj
pri miru, zdaj pa so se zaletavali	vanj	.
Preganjali so	ga	s koli in se drli za njim:
Matic je bežal, kolikor so	ga	nesle pete, nekega dne pa se je postavil
Vaški otročaji so	ga	obkolili pri napajališču ter ga začeli
so ga obkolili pri napajališču ter	ga	začeli obmetavati z blatom.
Otročaji so se mu približali,	ga	drezali s koli in ga dražili:
mu približali, ga drezali s koli in	ga	dražili:
Ustinarjevemu Janezku palico iz rok,	ga	z vso silo mahnil po hrbtu in začel
živino h koritu, se je zakadil v Matica,	ga	zgrabil ter ga začel obdelovati z rokami
je zakadil v Matica, ga zgrabil ter	ga	začel obdelovati z rokami in z nogami.
Hotejec je pobral kol,	ga	s treskom prelomil na kolenu, pokazal
»Kdo	ga	je obmetal z blatom?«
Hotejec	ga	je skušal privaditi k delu, toda njegov
Pastir, ki je bil gluh, se ni zmenil	zanj	; žvečil je tobak, bzikal rjavo slino
Hotejec je nekega dne naletel	nanj	na Lazarjevem ovinku.
Če sva	ga	prav razumela, je vrgel srajco in hlače
Najprej	ga	je oblekel, nato pa mu je z raznimi
In dobro si	ga	je zapomnil; nikdar več ni prišel nag
umikala, če so v samoti sama naletela	nanj	; če pa jih je bilo več, so se pokratkočasila
K Loputniku pojdi in	ga	prosi, naj te ostrže!«
»Kadar	ga	me sreča me, se ga zmeraj ustavi se
»Kadar ga me sreča me, se	ga	zmeraj ustavi se in ga me gleda me!«
sreča me, se ga zmeraj ustavi se in	ga	me gleda me!« se je jokaje pritoževala
»A da si	ga	slišal si?« je prikimala zavaljena
»Kakor zaboden vol	ga	me gleda me! ...«
»Da	ga	ni nevaren ni?« je užaljeno zategnila
»Ti se	ga	lahko smeješ se, ker ga nisi ženska
»Ti se ga lahko smeješ se, ker	ga	nisi ženska si! ...
Če bi	ga	bil ženska bil, bi se ga tudi ti tresel
Če bi ga bil ženska bil, bi se	ga	tudi ti tresel bi se! ...«
»Jaz se	ga	nič malce ne tresem se!« je zastokala
»Vsa se	ga	tresem se!«
»Nič	ga	ni preveč ni!« je užaljeno ugovarjala
»Do kosti se	ga	tresem se! ...
In tudi ti bi se	ga	tresel se, če bi te napadel te! ...«
»In mene me	ga	je napadel me!« je solzavo rekla Katra,
»Matic me	ga	je napadel me « je počasi povedala
»Prav nič se	ga	ne lažem se!« je užaljeno odvrnila
»V Žlebeh me	ga	je napadel me ...
Šla sem	ga	mimo Štrukljevega senika sem, bila
mimo Štrukljevega senika sem, bila sem	ga	že mimo sem ga bila, pa sem se ga ozrla
senika sem, bila sem ga že mimo sem	ga	bila, pa sem se ga ozrla se in sem
sem ga že mimo sem ga bila, pa sem se	ga	ozrla se in sem ga zagledala sem.
bila, pa sem se ga ozrla se in sem	ga	zagledala sem.
V opažu	ga	je stal in se ga režal se ...«
V opažu ga je stal in se	ga	režal se ...«
»Skočil	ga	je ...
Začela sem	ga	teči sem, pa sem ga slišala sem, kako
Začela sem ga teči sem, pa sem	ga	slišala sem, kako je zakričal -
Ho‐ooo‐hoj! - in	ga	je skočil iz opaža ga je ...
Ho‐ooo‐hoj! - in ga je skočil iz opaža	ga	je ...
Tekla sem	ga	sem, pa ga nisem mogla nikamor ga nisem!
Tekla sem ga sem, pa	ga	nisem mogla nikamor ga nisem!
sem ga sem, pa ga nisem mogla nikamor	ga	nisem!
Kakor iz svinca so	ga	bile noge so! ...
On pa	ga	je bil že za mano ga je bil in mi ga
On pa ga je bil že za mano	ga	je bil in mi ga je pihal že za vrat
ga je bil že za mano ga je bil in mi	ga	je pihal že za vrat je ...«
»Ni	ga	me zgrabil me,« je priznala Katra,
»Pa bi me	ga	prav gotovo zgrabil me, če se ga ne
me ga prav gotovo zgrabil me, če se	ga	ne bi od strašne groze zbudila se!
»Saj	ga	me ni v resnici napadel me ...
Samo sanjala sem	ga	sem, da me je napadel me ...
In vsa mokra sem	ga	bila sem od strašne groze sem, ko sem
»Kaj	ga	me tako gledaš me?« je jokaje vprašala
»No, ali	ga	boš zdaj prijel ga?« je vprašala Katra.
»No, ali ga boš zdaj prijel	ga	?« je vprašala Katra.
»Če	ga	ti ne boš prijel ga, ga bom šla h karabinjerjem
»Če ga ti ne boš prijel	ga	, ga bom šla h karabinjerjem bom!« je
»Če ga ti ne boš prijel ga,	ga	bom šla h karabinjerjem bom!« je zagrozila
»Tudi če sem	ga	trapasta sem, sem ga ženska sem!
»Tudi če sem ga trapasta sem, sem	ga	ženska sem!
»In šla	ga	bom h karabinjerjem bom!«
in da bi bilo celo nespametno, če bi	ga	opozarjali na take stvari, toda ker
premišljal, kako bi Matica prijel ter	ga	primerno podučil.
Toda preden	ga	je podučil, je prišlo do nesreče, ki
fantje Matica »za šalo« napili ter	ga	nato poslali h Katri »v vas «.
Marija, o prečista Devica, Matic me	ga	je me ...«
»Tudi ti bi se	ga	drl se, če bi ga bil ženska ga!« se
»Tudi ti bi se ga drl se, če bi	ga	bil ženska ga!« se je užaljeno repenčila
bi se ga drl se, če bi ga bil ženska	ga	!« se je užaljeno repenčila Katra.
»Kaj pa, če	ga	ne bi ušla bi, a?
Lahko bi	ga	bila zdaj že mučenica bi! ...«
karabinjerji poiskali nesrečnega Matica,	ga	privlekli h kasarni, ga dobro opljuskali
nesrečnega Matica, ga privlekli h kasarni,	ga	dobro opljuskali z mrzlo vodo ter ga
ga dobro opljuskali z mrzlo vodo ter	ga	nato pahnili za zapah.
Hotejec	ga	je odvlekel domov in ga najprej nahranil
Hotejec ga je odvlekel domov in	ga	najprej nahranil ter ga šele nato vzel
odvlekel domov in ga najprej nahranil ter	ga	šele nato vzel v precep.
»Če	ga	boš samo poskusil, te bodo karabinjerji
kuhinjo, se vrnil s starim žepnim nožem in	ga	dal Maticu, ki ga je hlastno pograbil
starim žepnim nožem in ga dal Maticu, ki	ga	je hlastno pograbil ter začel ogledovati
Hotejec	ga	je z obema rokama prijel za ramena,
je z obema rokama prijel za ramena,	ga	stresel, mu pogledal v velike, nejasne
baba, če mu ne privoščiš požirka mleka,	ga	dobro zakleni!«
kratkočasila z nedolžnim velikanom, so	ga	precej časa nagovarjala, preden so
precej časa nagovarjala, preden so	ga	toliko pomirila, da je spet postajal
Zdaj	ga	niso več dražila s Katro, temveč so
raskavem deblu, da se je z drevesa usula	nanj	bogata rosa.
kvišku v zelene veje, ki so se sklanjale	nadenj	.
ter se še enkrat poribal ob deblo, da	ga	je spet obsula hladna rosa.
te obrije,« je ponovil in spreletelo	ga	je od ugodja, ko se je spomnil, da
je od ugodja, ko se je spomnil, da	ga	bo
Obstal je nepremično, dokler	ga	ni zdramila četa partizanov, ki se
zvil in vtaknil v star škorenj, ki	ga	je nato zagrebel v kup raztrganih obuval.
besede pahnil Matica na trinožnik ter	ga	ogrnil s svojim smolnatim čevljarskim
Toda preden	ga	je začel obdelovati s svojim trdim,
Toda komaj	ga	je dvakrat zavrtel na kosu mila, že
Dolgo	ga	je molče drgnil, zmajeval z glavo,
po vasi!« mu je zažugal Loputnik, ko	ga	je obril in pahnil iz bajte.
bilo otrok, da bi se usuli za njim ter	ga	spraševali, na katerem koncu je zdaj
in dvignil kratko zalito roko, da bi	ga	ustavil.
trmasto tele iz temačnega hlevčka, se	ga	je razveselila.
»Zvečer, ko bodo fašisti odšli,	ga	pa spet priženi domov.«
zate!« je rekla, se dvignila na prste in	ga	potrepljala po širokem licu.
Iz Tilčkine roke se je pretakala	vanj	neka čudna toplota; naglo se mu je
žile in mu tako divje vdrla v srce ter	ga	napela do takih meja, da mu je začelo
Če ne verjameš, pojdi po gospoda in	ga	prosi, naj on pokadi.
klobuk, udaril z njim ob koleno, da bi	ga	sprašil, in zamišljeno rekel:
siknil ogenj - in še isti hip je butnil	vanj	neznani vihar in ga pahnil z zida.
hip je butnil vanj neznani vihar in	ga	pahnil z zida.
in odprl oči, je videl, da je okrog	njega	vse rumeno.
se je vsa bolečina zgostila tam in	ga	zapekla, kakor bi vsuli vanj kotel
zgostila tam in ga zapekla, kakor bi vsuli	vanj	kotel žerjavice.
»Ustrelili so me ...«	ga	je prešinilo.
čudno, zato je precej dolgo mežikal	vanj	.
»Kdo me bo zdaj strgal? ... «	ga	je zaskrbelo.
na to vprašanje si ni odgovoril, ker	ga	je zmotilo kruljenje prašičev.
»K Hotejcu ...«	ga	je prešinilo.
In na njegovem obrazu, ki	ga	je oblival mrzel znoj bolečine, je
tesneje objel trebuh z rokama, kakor bi	ga	nesel v nečkah, ter se začel prav počasi
dva koraka pred njim ter molče uprl	vanj	svoje velike, nejasne oči.
vzkliknil v tišino, planil k njemu ter	ga	zgrabil z obema rokama, kakor bi se
dve mizi, počasi dvignili Matica ter	ga	polegli vznak.
Nato so stopili bliže in se sklonili	nadenj	.
»Saj	ga	je skoraj prežagalo,« je zašepetal
»Kozarec	ga	bova zdaj zvrnila.«
»Ti si?« je počasi rekel in	ga	prebodel s svojimi sivimi očmi.
Jaz sem	ga	poslala v vas! ...«
»A da	ga	bo umrl bo?« je zajavkala in izbuljila
»Oče naš, ki si	ga	v nebesih si ...«
Kmetje so	ga	le s silo zadržali na mizi.
Šele Hotejec	ga	je spet pomiril.
Položil mu je roko na čelo in	ga	počasi potisnil nazaj na blazino.
»Dovolj bo, Matic!«	ga	je krotil Hotejec in mu potiskal glavo
Nato pa	ga	je začela stresati taka mrzlica, da
»I kdo?«	ga	je zaničljivo ošinil Ustinar.
Mrzlica	ga	je tresla še vso noč.
Tedaj	ga	je zazeblo tudi pri srcu.
Pri srcu	ga	je stisnilo, kakor bi se z dolino vred
Ob tej podobi in ob tej misli	ga	je kar nenadoma in z vso močjo prešinilo
prišla do mosta in se molče odzibala	čezenj	, molče sta stopila na široko cesto
Da nisem?« se je začudil oče in	ga	nejeverno pogledal od strani.
se je bal, da bo zdaj začel vrtati	vanj	.
Počasi je potegnil iz žepa robec,	ga	z obema rokama razgrnil in zaplahutal
Pob	ga	je rad poslušal.
ter za vsako ceno skušal izluščiti iz	njega	življenjsko modrost.
pokopal zadnjega Samotežnika, ki so	ga	bili našli mrtvega šele po nekaj tednih,
Zgrabila	ga	je bila samo primera z bogastvom, ki
grušča, ki se lahko vsak hip sesuje	nanj	ter ga pokoplje in res zaduši.
ki se lahko vsak hip sesuje nanj ter	ga	pokoplje in res zaduši.
je bal, da bo oče zdaj začel vrtati	vanj	.
Razmišljal je, kaj naj	ga	vpraša, da se bo spet spustil v daljše
Pa	ga	je oče prehitel.
Pob je iskal odgovor, toda še preden	ga	je našel, se je onstran reke oglasil
kako se dviga in pada, je zvok, čeprav	ga	z ušesom ni slišati.
Razumljivo je, da	ga	je bolelo, ker je imel glasbo rad,
A še najbolj	ga	je bolelo to, ker se mu je zdelo, da
je bolelo to, ker se mu je zdelo, da	ga	vsi gledajo s pomilovanjem, kakor bi
je kar potegnil iz žepa svoj robec,	ga	razgrnil, zaplahutal z njim, se useknil,
»Kdo se mu je prikazoval?«	ga	je prekinil pob.
»Ne, nisi!«	ga	je takoj zavrnil pob.
napreden gospodar, tako napreden, da so	ga	starokopitni kmetje imeli za brezverca.
Narava	ga	je zanimala, naravni pojavi, kakor
In led	ga	je tudi pokopal.
je pisano v svetem pismu, a ne da bi	zanj	morale delati naravne sile, to se pravi,
njenem vrtu, mu piškavko vzela ter	ga	nato s palico pretepla, ‘da nesrečni
In prav tista obsedenost	ga	je ugonobila.«
in se s pestjo tolkel po prsih, ker	ga	je težilo v srcu ...
Možje so	ga	začeli miriti, a je bilo vse zaman.
Zgrabili so	ga	, pa se jim je iztrgal in planil iz
Planili so za njim in	ga	prosili, naj bo vendar pameten.
je v sami srajci pritekla k vodi in	ga	s sklenjenimi rokami rotila, naj se
Slišali so, kako je drsel po ledu, že so	ga	zagledali komaj dva metra pred sabo
»Kako	ga	boš rešil?
Teden dni so	ga	iskali ...
‘Hudič	ga	je potegnil k sebi!’ so trdili pobožnjaki.
Če bi	ga	bili dali v šole, bi bil nemara postal...
Sicer pa	ga	niti videl ni.
	Zanj	se je šele tedaj začelo.
izbirala nevesto za nevesto - in vsaka bi	ga	bila rada vzela, ker je bil res lep
‘Ne!’ in stvar je bila	zanj	opravljena.
sam zrušil pred njo in jo prosil, naj	ga	pretepe, da bi mu odleglo.
Nato se je prekrižala in	ga	začela tepsti...
Še večkrat	ga	je pretepla, toda odleglo mu ni.
rad, potem pa nihče več, zakaj Oti	ga	je tako presunljivo pogledala, da je
Ravničarica	ga	sploh ni izpustila izpred oči, ker
Ponoči	ga	je celo zaklepala.
	ga	je prekinil pob, ki ga Putkova Marjanca
ga je prekinil pob, ki	ga	Putkova Marjanca ni prav nič zanimala.
vse rešil!« se je oče prijazno ozrl	vanj	.
»A Zamorka?«	ga	je prekinil pob.
ne bodo nič opravili z njim, pa so	ga	pustili pri miru,« je nadaljeval oče.
naslikal strahote peklenskega gorja, ki	ga	s svojim pregrešnim življenjem pripravlja
Tedaj pa se je uboga Zamorka zrušila	predenj	in zahlipala.
Vidiš, ženska	ga	je imela rada.
In nemara niti vedela ni, da	ga	ima rada ...
Vsakemu, kdor	ga	je le hotel poslušati, je nadrobno
Ljudje so	ga	poslušali in se mu seveda posmihali.
Vidiš, tako so	ga	dražili.
Dobila	ga	je ...
Da, srce je srce in narava, ki	ga	da, se prav nič ne vpraša, kam ga bo
ki ga da, se prav nič ne vpraša, kam	ga	bo vtaknila: ali za gospodovo ali za
»Pustila sva	ga	na mostu, ko so ga dražili, naj si
»Pustila sva ga na mostu, ko so	ga	dražili, naj si poišče nevesto,« je
tisti ki še zdaj živi v norišnici,	ga	je spravil v grob in sicer tako, da
je spravil v grob in sicer tako, da	ga	je spravil v vodo.«
Janez	ga	je spravil v vodo, da bi se umil...
se je napenjal, da bi govoril, kakor	ga	je še učitelj učil v šoli: ‘rekelj’,
Nihče	ga	ni maral, ker je bil res zoprn.
Ravničar	ga	je debelo pogledal, potegnil glavo
No, naposled pa	ga	je Janez le spravil v vodo.
Lepega dne se je postavil	predenj	, se prijel za nos in mu smrtno resno
Ravničar	ga	je gledal bolj in bolj debelo, preplašeno
Otroci, ki so	ga	bili videli, so prihiteli po mater.
Zamorka se je zagnala k vodi in	ga	začela milo klicati.
Začeli so kričati	vanj	, naj se takoj spravi iz vode, ker se
spravi iz vode, ker se bo prehladil in	ga	bo
Potegnili so	ga	iz vode, ga zavili v cunje in odvlekli
Potegnili so ga iz vode,	ga	zavili v cunje in odvlekli domov.
v vodo, a?’ so dedci jezno kričali	vanj	.
In prav gotovo bi	ga	bili prebutali, če bi bil doma ...
V sedmih dneh	ga	je res pobrala pljučnica.«
»Pa	ga	vendar ni Janez spravil v vodo zato,
»Zamorke pa ni bilo,«	ga	je prekinil pob.
Janezu, ki je še stal pri grobu, in	ga	vprašal, kako misli z otroki.
povzdignjenim glasom rekel Hotejec, da so	ga	lahko vsi slišali, in mu pokazal hrbet.
krivaček, odrezala vsak svoj leskov prot,	ga	oklestila, zažvižgala z njim po zraku
Lužnikov Martin, tisti potepuh, ki	ga	je kasneje na Melinskih lazih raztrgala
‘Ti si	ga	spravil v vodo!
Ti si	ga	spravil v vodo!’ sta
sikala	vanj	in ga tepla z vso jezo.
sikala vanj in	ga	tepla z vso jezo.
Tedaj sta vrgla	nanj	vsak svoj prot, si obrisala roke pod
požugali vsi otroci, tudi najmlajši, ki	ga	je uboga Zamorka držala v naročju.«
štirinajst dni, minili so trije tedni, pa	ga	ni še nihče videl.
Res je, da sta	ga	bila Zamorkina poba hudo pretepla,
Možje so	ga	potegnili izza omare, pa se je začel
Posedli so	ga	na posteljo in mu dali žganja, da bi
njegova vrata, trka s palico po njih in	ga	preklinja:
pripomogla tudi Zamorkina poba, če sta	ga	res preveč mlatila po glavi.
»In potem so	ga	odpeljali v norišnico,« se je oglasil
»Spominjam se, kako so prišli z avtomobilom	ponj	.«
ni bilo nikogar, ki bi lahko skrbel	zanj	, so ga spravili v norišnico.
nikogar, ki bi lahko skrbel zanj, so	ga	spravili v norišnico.
ugriznil v jezik, ker je vedel, da bi	ga	oče pošteno oštel zaradi teh besed.
Sram	ga	je bilo.
Kakor že večkrat, se	ga	je bil namreč tudi zdaj polastil občutek,
je zato skušal pravično dognati, ali	ga	je usoda ljudi z Ravnice samo zanimala
usoda ljudi z Ravnice samo zanimala ali	ga	je tudi pretresla.
Oče se je od strani ozrl	vanj	in umolknil.
gorah, ki se zdaj dvigajo pred njim ter	ga	s svojo mogočno lepoto pretresajo,
Ta podoba	ga	je tako prevzela, da si je izbral lestev,
bilo več ozko in težko, svinčeno, ki	ga	je prej tako tlačilo k tlom.
hrbti so dvignili vse svinčeno nebo in	ga	odvalili za gore.
Ta misel	ga	je spomnila mame.
Vso pot ni bil pomislil nanjo, zato	ga	je vest tako zapekla, da je vzdrgetal.
Pob	ga	je pogledal in nato zmajal z glavo.
Sedemnajst let bo star, pa	ga	prav nič ne zanima! ...«
Potegnil je iz žepa robec,	ga	razgrnil in zaplahutal z njim, toda
Spravil	ga	je spet v žep, se prijel za nos in
Sam sem silil, drugi so	ga	silili, a vse je bilo bob ob steno.
In tudi otepal sem se	ga	.
Oče	ga	je bil pahnil iz hiše; še dobro, da
je bil pahnil iz hiše; še dobro, da	ga	ni bil razsekal s sekiro ...
Če se je kdo veselil nabora, sem se	ga	jaz veselil.
Zavzeto	ga	je poslušal in hkrati premišljal, da
Pob je poskočil in zardel, kakor bi	ga	bil oče vprašal, če je zaljubljen.
Nasmehnil se je in	ga	začel miriti:
»Saj vem,«	ga	je prekinil pob.
In če bi	ga	bili dali v šole, bi nemara zares pisal.
Začutil je, da	ga	gleda s pomilovanjem, hkrati pa tudi
večjim in drugačnim spoštovanjem, kakor	ga	je bil gledal prej.
so trenutki, ko se je skrivaj zazrl	vanj	in ga gledal, kakor ga ne bi bil še
trenutki, ko se je skrivaj zazrl vanj in	ga	gledal, kakor ga ne bi bil še nikdar
skrivaj zazrl vanj in ga gledal, kakor	ga	ne bi bil še nikdar videl ...
In nenadoma je začutil, da	ga	ima tako rad, kakor ga ni imel rad
začutil, da ga ima tako rad, kakor	ga	ni imel rad še nikoli.
imela nož v rokah, bi z nožem planila	nanj	.
divje je zaoralo v meni, da sem zrasla	nadenj	:
Poravnala je rokav, ki	ga	je bil veter vzdignil in zapletel med
Bogve kod so	ga	vlačili, siromaka, in kod se še zdaj
Samo poglej	ga	!
Zmeraj je bil zelo navezan	nanj	, zadnja leta pa sploh.
stiskah mu ni prišlo na misel, da bi	ga	prodal.
Saj vem, da	ga	jutri še ne bo, pa vendar, ali ni lepo,
glavo, si z obema rokama pokril obraz in	ga	trdo poribal, kakor bi hotel izbrisati
»A tudi ti	ga	ne boš videl nikdar več!«
»Ne, ne bom	ga	več videl ...«
A še tisti hip sem	ga	zagledal.
Prav razločno sem	ga	videl, kako gazi pred mano in s toporiščem
Treba je nekaj reči, da bi	ga	prehitel.
Takoj začutim, da sem	ga	polomil.
Pa sem takoj stresel z glavo, da	ga	res ne bi spet zagledal.
»Ne, ni	ga	!«
»Ni	ga	, čeprav sem ga videl še ta trenutek.
»Ni ga, čeprav sem	ga	videl še ta trenutek.
Ubili so	ga	! ... «
Šele pred pol ure so	ga	pripeljali iz Celovca.
ki so prodrli na Koroško, odhiteli	ponj	ter ga z avtomobilom pripeljali v Ljubljano.
prodrli na Koroško, odhiteli ponj ter	ga	z avtomobilom pripeljali v Ljubljano.
Privedli so	ga	naravnost v dvorano na slavnostno
Skratka, vedel se je, kakor bi	ga	bili vrgli iz globokega sna ter ga
ga bili vrgli iz globokega sna ter	ga	pehali od tujca do tujca.
Posedli so	ga	zraven mene.
Pogledal sem	ga	, on pa je samo še enkrat zagrčal, češ
Vsa slavnost	ga	ni prav nič zanimala.
Nisem se več oziral	vanj	, ker mi je bilo žalostno in mučno pri
zaničljivost in vojaško užaljenost, ker so	ga	prehiteli ti balkanski pastirji in
Mirno odreže kos mesa,	ga	potisne v usta in začne žvečiti, pri
- Steiner	ga	je, - pravi prijatelj, ne da bi se
Pognal se je ob vrsti in	ga	našel.
Obstal je pred njim in	ga	premeril.
Stopil je iz cokle, jo pobral in	ga	mahnil z njo po sencih.
In tudi kozarec, ki	ga	držim, je neznansko debel in lesen,
glavo in sežem proti cvetju, da bi	ga	potipal.
izvedel, da so mi ubili očeta, ki sem	nanj	čakal dolgih petnajst let.
In tedaj	ga	spoznam: stojim pred samim sabo.
zanima, zato pa tako nečloveško kljuješ	vanj	.
napisali tam naš najslavnejši list ter	ga	predali z mirnim ponosom, rekoč:
Dvignil se je, ko so	ga	poteptali na tla, in šel z golimi rokami
Zamaknil sem se	vanj	in čakal, kdaj bo po stari navadi z
mu ogenj ni mogel do živega, in sede	nanj	, se pomiri.
Pa	ga	nisem, zakaj gledal sem jo z nerazumljivim
gledal sem jo s hrepenenjem, ki sem	ga	poznal.
Prav jasno sem	ga	videl, kako je strmel v noč, in prav
In kako	ga	je prav to zapeklo!
Presunila	ga	je skeleča bolečina in bridko si je
je bila visoka, skrivnostna noč, ki	ga	je z močnim utripanjem svojih črnih
tečejo skozi njegovo rahlo telo ter	ga	vznemirjajo in polnijo z močno otožnostjo,
let, odkar se je Justina vrgla v vodo,	ga	pri tej vrbi še zmeraj zgrabi ledena
premagati, da ne bi od strani vrgel pogleda	vanj	.
Negibno leži in strmi	vanj	z mrtvimi, steklenimi očmi, njeni dolgi
Ta podoba	ga	tako presune, da ga mršavica spreleti
Ta podoba ga tako presune, da	ga	mršavica spreleti po vsem telesu.
Ob tem pogledu	ga	zmeraj prešine misel, kaj bi bilo,
Grozljiva tesnoba	ga	zgrabi za srce in nagonsko se pritisne
in nagonsko se pritisne k steni, da	ga	zvezdnata globina res ne bi potegnila
Takrat pa skoraj vedno zažvižga vidra in	ga	zdrami.
Tudi nocoj	ga	bo nastavil vidri, ki domuje v Dominovem robu,
Izidor ni človek slabega srca, pa vendar	ga	pob ponoči nič kaj rad ne srečuje,
Le kakšna nepojmljiva nagonska sla	ga	žene?
kolniku, se tega početja tako sramuje, da	ga	oblije rdečica.
O, tudi nocoj	ga	vleče ven!
Mama bi	ga	gotovo slišala in bi nemirno čakala,
ročajem metle rahlo potrkala na strop in	ga	poklicala k sebi, kakor ga je poklicala
strop in ga poklicala k sebi, kakor	ga	je poklicala še
bo ustavil na tistih rokah in v grlu	ga	bo stisnilo, kakor bi na njih bral
	ga	bo zdramil njen glas, ki bi bil rad
Toda ne bo	ga	mogla skriti v priprtih očeh, ki se
njen najlepši izraz, a prav ta izraz	ga	bo spomnil najsrečnejših dni, hkrati
Zagledala se bo	vanj	, zagledala se bo tako globoko, da se
Zato	ga	te besede zmeraj pretresejo.
Mama	ga	bo spet dolgo motrila s tako čudnim
tako čudnim pogledom, kakor bi skozi	njega	prodrla nekam v daljavo ter bi tam
Prvič so	ga	samo neprijetno ganile, drugič so ga
ga samo neprijetno ganile, drugič so	ga	zadele v živo, kakor bi mu prikrito
Pozdravila	ga	bo z vabljivo rumenkasto belino, da
svojo štirikotno belo ploskvijo ter	ga	z nemim sočutjem pospremila do vežnih
Tedaj	ga	bo spet objela prejšnja tišina, ki
Stisnilo	ga	bo pri duši, položil bo nogo na majavo
Posmeh na njegov račun	ga	je sicer rezal v živo, a vendar je
Tudi ta	ga	je bolel, toda bolečina je bila pristna
Kako lepo bi bilo, če	ga	sploh ne bi bilo! ...
odžagala klado in jo zavalila na tla, sta	ga	zagledala.
da bi lahko videl in slišal, če bi	ga	vaški bogataš še vzel na jezik.
odskočila, ker je dobro vedela, da	ga	bo pihnil vanjo.
	ga	je zavrnila Kadetka.
zagodrnjal pob, ki mu je bilo nerodno, ker	ga	je zalotila pri prisluškovanju.
se mu je nasmehnila in	ga	pogledala z velikimi, modrimi očmi.
- Vseeno	ga	ne maram! -
To	ga	je vznemirjalo in dražilo.
Zdaj ne več samo zato, ker	ga	je Kadetka zalotila pri prisluškovanju,
Hotel se je umakniti, pa	ga	je popadla trma, zato je ostal in uprl
Idrijce zagledal svoj travnik pa je uprl	vanj	svoj pogled kakor v odrešenika in sproščeno
Otavnika je bilo dva voza, da, dva vozička	ga	je bilo, otavnička, otavnice pa še
bi očeta res prepričal, kako globoko	ga	je užalil, je ogorčeno zacepetal z
pozdravi botrčka,’ mi je rekel, ‘in prosi	ga	, naj mi nikar ne zameri, če sam ne
	ga	je prekinil oče.
Sam si	ga	izbral, sam si ga prosil, in prav nič
Sam si ga izbral, sam si	ga	prosil, in prav nič se te ni otepal,
	ga	je z naveličanim zamahom roke prekinil
dahnila v poba in se vprašujoče zazrla	vanj	s svojimi velikimi, modrimi očmi.
poba poklical k materini postelji ter	ga	vprašal brez vsakega uvoda, kar ni
in se pomaknil za končnico postelje,	ga	je začel nenavadno živo in odločno
je oče silil	vanj	.
Ko	ga	je zagledala, se je hitro zravnala,
zravnala, prekrižala roke na hrbtu in	ga	vprašujoče pogledala.
obstala, mu je položil roko na rame in	ga	obrnil k sebi.
Ti dve besedi sta	ga	skoraj podrli; v glavi mu je zašumelo,
po pameti že dognana resnica, tudi	zanj	dognana resnica, toda srce jo je stalno
potrdil z nekim določenim namenom, ki	ga	bo zdaj povedal.
Še isti hip	ga	je spreletela misel, da je smrt že
se je pob preplašeno zazrl	vanj	.
- Zaradi vas vseh, -	ga	je pomiril oče.
Zato pa se začni pripravljati	zanj	, - je rekel z bodrilnim poudarkom in
razmršene sive lase in se zamaknil	vanj	.
Motril	ga	je precej časa, nato pa je prikimal
Denarja seveda nimata preveč, da bi	ga	lahko razmetavala za šolske knjige,
predmet,	ga	je ravnatelj zviška prekinil, češ da
da to vedo že vrabci na strehi, in	ga	odslovil.
je rekel in	ga	očetovsko potrepljal po ramenu.
čez domači prag, toda zadovoljstvo	ga	je takoj minilo.
Brata in sestre se niso niti zmenili	zanj	.
Toda mama	ga	je bila slišala in ga je poklicala
Toda mama ga je bila slišala in	ga	je poklicala k sebi.
vprašala Kadetka, ki je stala za njim in	ga	zaverovano gledala.
Mirno	ga	je gledala z velikimi modrimi očmi,
Zanimala	ga	je samo italijanska književnost, nekoliko
Vsako jutro	ga	je oče zbudil s požirkom vrele kave,
- Tomaž, nikar	ga	ne moti, - se je oglasil oče. -
Sinoči pa	ga	je bil oče ujel na pragu in ga vprašal:
Sinoči pa ga je bil oče ujel na pragu in	ga	vprašal:
... težak ... najtežji ... toda prestati	ga	mora vsak ...
Iz teh misli	ga	je zdramila rezka sirena policijskega
A še tisti hip	ga	je zazeblo pri duši, češ kakšna brezdušna
	ga	je zdramil stricev bobneči glas.
znamenje, - je prešinilo poba in spreletel	ga	je mraz.
pritisnil debeli palec na drobčkani nos in	ga	neusmiljeno mečkal, kakor bi samo na
	ga	je vprašal stric, ko se je približal.
Pritisnil je palec na nos,	ga	začel mečkati in razlagati:
	ga	je zavrnila Brika.
	ga	je pokaral oče.
- No,	ga	bomo že na glavo postavili v Sočo,
- Seveda	ga	ima.
- In ima	ga	po naši strani! -
- Ne rečem, da	ga	ima po meni, ki ob nedeljah zvečer
Ima	ga	po mami.
Kaže, da bo dobro pela, ko bo zrasla, -	ga	je zmotil oče, ki je z žlico pokazal
Zdaj drvi po tistem svetu, ki	ga	je nekoč branila s svojimi močnimi,
Sicer pa sem	ga	odklenil, da je šel z malimi tremi.
so se veselo spustili v tek, ko so	ga	zagledali, videl sem, kako je počepnil
ure in ure strmel v strop, ki sem	ga	bil v jeseni prekril z belo lepenko,
Oče	ga	je molče odrinil in nato pogledal strica,
je začel polaščati čuden nemir, ki	ga	do takrat še nisem poznal.
Zato, ker	ga	srbi.
	ga	je pokarala Kadetka.
- Pa če bi	ga	videli?
‘Tako	ga	je potrapala,’ je rekla, ‘da se mu
Če	ga	je kdo opomnil na to navado, je najprej
In spet nisem vedel, ali	ga	je vzdignil zaradi mene ali samo zaradi
- Ta kos naše zemlje, ki	ga	je šest tisoč naših najboljših sinov
globlje zabredli v najhujši zločin, ki	ga	je treba plačati z glavo!
Ti si	ga	poznal?
- Rahlo se	ga	spominjam.
Dere se, kadar nima tobaka, da bi si	ga	tlačila v nos, - je priznala Kadetka.
‘Iz vseh šol so	ga	vrgli.
In čeprav so	ga	izpustili iz ječe, ga bodo prav kmalu
In čeprav so ga izpustili iz ječe,	ga	bodo prav kmalu spet pobrali.
mi pade nov dan v naročje, razgrnem	ga	in se učim na njem, zato upam, da se
popolnoma netvaren, prosojen, kakor bi	ga	lahkotna roka kitajskega umetnika narisala
iz sebe in se dvigne tako visoko, da	ga	vesoljstvo sprejme vase.
Če je cel roman, bo le pametneje, da	ga	odloživa na jutri, kaj?«
sekiro skušal pognati iz sebe jezo, ki	ga	je hotela raznesti.
spet vzel gospodarstvo v roke, kar	ga	je vidno pomladilo.
Sprožil	ga	je Strmar; prvič, ker je bilo utelešeno
Julček je razgrnil pred sabo bel list in	ga	spoštljivo gladil z dlanjo, Dominik
je planil ded, kakor bi	ga	pičila kača.
besede so Testena tako živo zadele, da	ga	je kar vrglo kvišku.
začel je preklinjati svojega očeta, ki	ga	je »po nemarnem« spočel, uro svojega
nekega »prekletega Krčmančka«, ki	ga	je baje zmotil, da je šel v žandarski
Vzemi pamet v roko, -	ga	je skušal pomiriti Strmar.
preplašenemu pisarju papir iz rok,	ga	zmečkal in ga začel stiskati v pesteh,
pisarju papir iz rok, ga zmečkal in	ga	začel stiskati v pesteh, kakor bi res
je naglo sklonil in pobral papir ter	ga	z vsem potrebnim spoštovanjem do uradnih
do uradnih listin zravnal na mizi in	ga	začel previdno gladiti z dlanjo.
Ded se je zamajal, kakor bi treščilo	vanj	.
Bal sem se	ga	, a hkrati se mi je tako smilil, da
zemlje, ki človeka neposredno redi,	ga	prepoji do poslednjega vlakenca.
poldrugo leto, je vzela v naročje, ker	ga	je razjarjeni ded tako prestrašil,
Mama je vzdihnila, pogledala potrdilo,	ga	zganila in zataknila za podobo sv. Andreja,
Pri prevrnjenem vozu, ki so	ga	vojaki s kletvinami postavljali na
videti strog, a bilo je očitno, da so	ga	vojaki ubogali samo iz prizanesljivosti
Ded	ga	je pocukal za rokav, pokazal vreče,
Kadet	ga	je vprašujoče pogledal in precej časa
Komis bomo prepekli in	ga	spravili na kaščo.
Do pomladi	ga	bo dovolj.
Do poletja	ga	bomo imeli.
kretnjo vzel iz nje razmočeni komis,	ga	potežkal, ga poljubil in ga previdno
iz nje razmočeni komis, ga potežkal,	ga	poljubil in ga previdno položil v kosilnico.
komis, ga potežkal, ga poljubil in	ga	previdno položil v kosilnico.
ki je dajal mami hraniti komis, da	ga	mu ne bi tovariši pokradli.
Očitno	ga	je v hiši motil hrup, ker je bil ves
Vojnac se je venomer kremžil, kakor bi	ga	trgalo po glavi, vzdihoval in se prekladal,
misliti, da bi skakal človeku po glavi in	ga	živega zabil v zemljo kakor kol.
- Mahni	ga	!
S palico	ga	česni!
Hoesu se ni ustavil pri dedu, ker se	ga	je bal, ženske pa so se ustavile:
- No, za prašiča bo že dober, če	ga	redite.
deda in se tresli, ker smo vedeli, da	ga	bo zdaj zdaj zgrabila sveta jeza.
tretji dan kurila peč, sušila komis,	ga	prebirala in odnašala v kaščo v prazne
triletna sestrica zlezla v naročje ter	ga	začela vleči za zlato vrvico, ki mu
potegnil izpod srajce medaljonček in	ga	nam razkazal.
- Pobaral	ga	še nisem, - je zamišljeno dejal ded.
prosil mamo, naj mu hrani jestvine, da	ga	v »Peknem domu« ne okradejo.
vzel iz sklednika krožnik, si narezal	nanj	slanine v drobne kocke ter nato jedel
hotel odnesti krožnik z mize, da bi	ga	sam pomil, se mu je zgodila nesreča:
bankovec zdaj dedu, zdaj mami, ki sta se	ga	oba otepala.
Večkrat sem naletel	nanj	pri Vojnačevih, a nikdar nisem videl,
tako imenovani »vojaški plevel«, ki	ga	je zasejala vojska, in ga odnašala
plevel«, ki ga je zasejala vojska, in	ga	odnašala daleč od njive, za gosto živo
moja mama seveda ni poznala, ker sva	ga	s Katro iz razumljivih razlogov obdržala
- Na Slemenih sem	ga	bila sem ... - je povedala Katra v svojem
ponavljajočih se glagolov in zaimkov, ki smo	ga	otroci radi oponašali, dokler nas ni
- Nekaj sem	ga	nabrala ga ... - je zastokala Katra in
- Nekaj sem ga nabrala	ga	... - je zastokala Katra in se začela
Lačna sem	ga	sem pa sem se ga spomnila na štruklje
Lačna sem ga sem pa sem se	ga	spomnila na štruklje se.
Tudi tam sem se	ga	zjokala se ...
- Ti se	ga	lahko smeješ se ... - je očitajoče zahlipala
- Mlada si	ga	si in lahko ga delaš ga.
- Mlada si ga si in lahko	ga	delaš ga.
- Mlada si ga si in lahko ga delaš	ga	.
- Ali mi boš nesel	ga	jerbas mi? ...
- Nanca, reci mu pobu mu, naj mi	ga	pomaga nesti mi! ...
- Postavi	ga	na tla jerbas ga.
- Postavi ga na tla jerbas	ga	.
- Ti	ga	nič ne veš ga, - je užaljeno ugovarjala
- Ti ga nič ne veš	ga	, - je užaljeno ugovarjala Katra.
- Brala sem	ga	, da ga potovke imajo jerbas ga.
- Brala sem ga, da	ga	potovke imajo jerbas ga.
sem ga, da ga potovke imajo jerbas	ga	.
- Ne vem	ga	.
Ali	ga	ti veš ga?
Ali ga ti veš	ga	?
- A da	ga	rečejo koš? ...
- A oprtnik	ga	je zadel ga, piše ga pa koš, piše?
- A oprtnik ga je zadel	ga	, piše ga pa koš, piše? ... -
- A oprtnik ga je zadel ga, piše	ga	pa koš, piše? ... -
očitno je imela v mislih gnojni koš, ki	ga	pri nas pletemo iz debelega protja
pri nas pletemo iz debelega protja in	ga	samotež vozimo na dveh nizkih kolesih.
- Hudoba si	ga	si! ...
V pekel	ga	boš šel boš! ...
Takoj sem sklenil, da	ga	zvečer ne bo k nam.
Od tistega dne sem	ga	le redkokdaj videl.
Niti pri Vojnačevih nisem več naletel	nanj	.
in dolgi ter so še prav tako kakor	njega	dni živo premetavali klinčke in bliskovito
Dva vojaka sta pristopila in	ga	potegnila ven.
Ko sta	ga	spustila iz rok, so mu noge klecnile
Vojaka sta	ga	pobrala in ga pridržala, da je stopil
Vojaka sta ga pobrala in	ga	pridržala, da je stopil k njemu vojni
Vojaka sta	ga	odtrgala od kurata, ga postavila na
Vojaka sta ga odtrgala od kurata,	ga	postavila na rob jame in mu zavezala
bili prepričani, da so ustrelili prav	njega	, posebno še, ko smo se spomnili njegove
spletel venec, prebredel Idrijco in	ga	položil na sveži grob.
je v kuhinjo, se vrnil s krožnikom,	ga	spustil na kamniti prag, stopil na
nam je takoj pobrala denar, da bi mu	ga	vrnila, toda medtem je kadet potegnil
kadet potegnil izza srajce medaljonček,	ga	s sunkom odtrgal in ga pritisnil mami
medaljonček, ga s sunkom odtrgal in	ga	pritisnil mami v denar, ki ga je držala
odtrgal in ga pritisnil mami v denar, ki	ga	je držala v rokah.
Rekel je nekaj po češko, a	ga	nismo razumeli, pa če tudi bi govoril
razumeli, pa če tudi bi govoril slovensko,	ga	ne bi razumeli, ker so se mu čeljusti
Otrok je bil tako slaboten, da sta	ga	babica in mama sami krstili.
Pred vsakim vojakom, ki je stopil	predenj	in je hotel po stopnicah na vrh, je
velikanske kepe kose belega testa,	ga	valjal s steklenico, ga s konservino
belega testa, ga valjal s steklenico,	ga	s konservino škatlo rezal v kroge,
Vzeli smo pecivo in	ga	v hipu pojedli.
brez tečajev in z žeblji pribito, zato	ga	nismo odprli, odkar sem pomnil.
- Le jejte	ga	!
Le jejte	ga	, otročiči ... - Nato se je ozrl v deda
zavitke na že »umite« krožnike ter	ga	hkrati otožno karal:
- Kratkovič, ti si	ga	prava svinja, prava svinja ...
stiski so se tudi domačini obračali	nanj	.
važno premeril deda in mamo, kakor bi	ga	bili ravnokar postavili najmanj za
je ded zarevsal	vanj	.
vzkliknila mama in se proseče ozrla	vanj	.
-	Njega	vprašaj! -
pokazal hrkajočega oficirja, toda Testen	ga	je pokroviteljsko potrepljal po golem
- Pusti ljudi pri miru, pa je, -	ga	je prekinil kuhar.
Gledal sem	ga	nenavadno pozorno, kajti še nikoli
je rekel kuhar in postavil	predenj	novo steklenico ruma.
Bil je bled in se je tresel, kakor bi	ga	držala mrzlica.
koraki: ni minilo mesec dni, ko so	ga	premestili v bližino Gorice, kjer ga
ga premestili v bližino Gorice, kjer	ga	je raztrgala granata.)
skozi okno zlivala vodo na ogenj, ki so	ga	ujetniki zakurili pod kapom.
predpasnik po skrinji in sesula moko	nanj	.
Nato	ga	je zavezala v culo in obstala pri mizi.
svetlo in toplo poletno sonce - nato pa	ga
razveselil, da je odložil pipo, vstal in	ga	prijel z obema rokama.
Zamaknil sem se	vanj	.
Videl sem	ga	popolnoma drugačnega, res usihajočega.
Začeli smo	ga	iskati vsepovsod, a še preden smo ga
ga iskati vsepovsod, a še preden smo	ga	našli, nas je cerkovnik Štefe poklical
Gledal sem	ga	samo iz veže.
Bal sem se	ga	še, a spoštoval ga nisem več.
Bal sem se ga še, a spoštoval	ga	nisem več.
Mama in oče pa sta stopila k dedu in	ga	začela spraševati, če bi kaj jedel.
Oče	ga	je moral podpreti in mu položiti blazino
Ko je pojedel in	ga	je oče spet polegel, je vprašal:
Potegnila mi je kruh iz rok in mi	ga	sama nadrobila v kavo.
razmočil, tako sluzast in zoprn, da sem	ga	komaj spravil vase.
- Prekleto hitro	ga	je stisnilo! ... -
- Saj	ga	ni stisnilo, - sem ugovarjal.
se zamislil v velikanski škorenj, ki	ga	je držal v lopatastih rokah.
- Glej	ga	, glej ga, poba!
- Glej ga, glej	ga	, poba!
ubral s tako dolgimi koraki, da sem	ga	komaj dohajal.
Pokopali smo	ga	že naslednji dan, ker je moral oče
Ko so deda položili v krsto, smo	ga	še enkrat pokropili in se za vselej
Podzemljič poveznil pokrov, pokleknil	nanj	, oslinil vsak žebelj posebej in ga
nanj, oslinil vsak žebelj posebej in	ga	tako trdo zabijal v les, da je votlo
vojska, seveda ni bilo domačinov, da bi	ga	nesli k zadnjemu počitku.
Zvrnili so	ga	na dušek in se glasno odkrehnili.
grbastega Strežnikovega Martinčka, ki se	ga	je že zdavnaj prijelo ime Vešpa, ker
tega, ker se je čutil počaščenega, da	ga	kličemo k hiši »za odraslega človeka,
	ga	je z vzklikom prekinila mama. -
teloha in vresja, spletla venec ter ji	ga	položila k nogam.
Kdo	ga	bo redil?
rojstvo domačega majskega dne, ki sem se	ga	tako veselil.
papirjem, ki sem pred dvajsetimi leti	nanj	napisal vse oblike latinskih glagolov,
Kako malo ljudi je, ki	ga	znajo pravilno spregati!...«
grobu, pač pa sem se spomnil, kako so	ga	odpeljali v bronasti krsti.
Prinesel sem mu škopnik,	ga	razgrnil po latah ter nato zajahal
kakor bi čakala, da ji bo nekaj padlo	vanj	.
- Hitro	ponj	!
- To bodo noge tistega Čeha, ki so	ga	ustrelili sedemnajstega leta.
posmehnila, češ glej	ga	no, bedaka, četrt stoletja bo, odkar
Ravninski ljudje bi	ga	še v poštev ne vzeli.
njegove topole in jih pognalo v vis,	ga	obrobilo s svetlo sivimi vrbami... skratka,
državna, se je Podzemljič takoj obregnil	vanj	:
Zavoglar je pri priči hlastnil ter	ga	vzel v precep:
čokati palec na svoj drobčkani nos in	ga	začel presneto navijati, kakor bi mu
pa je razgrnil pred Zavoglarjem in	ga	hkrati nasadil še na oster pogled,
Razveselil sem se	ga	kakor v svojih otroških letih.
To je nalašč	zanj	.«
»To pa res ni	zanj	,«
je rekel, ko je izpraznil šilce in	ga	vrnil teti, »šest let je mlajša od
je prhnila teta in	ga	pahnila na tla.
»Premestili so	ga	na oni svet.
mora čudno zdeti, žandarju, da tudi	njega	lahko kdo pobere.
se mu je res malce pomešalo, ko so	ga	fašisti prebutali v Tolminu.
nekam narobe zvoniti po glavi pa so	ga	vtaknili v šentpetrsko norišnico.
Hudič si	ga	vedi, saj je imel svoj obraz, celo

Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU Laboratorij za korpus slovenskega jezika

/ZOcme4 (7302)

Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Laboratorij za korpus slovenskega jezika