/ZOcme3 (4393)

domisliti otroškega spomina, ki bi	mu	povedal, ali je bil London vedno prav
trenutku škrlatno pordel in solze so	mu	pritekle iz oči.
kajti bil je popolnoma prepričan, da	mu	je devetintrideset let, in zdelo se
je devetintrideset let, in zdelo se	mu	je, da je bil rojen leta 1944 ali 1945.
Za koga,	mu	je nenadoma prišlo na misel, pa piše
Čudno je bilo, da	mu	je ne samo zmanjkalo moči, da bi se
pripravljal na ta trenutek in nikdar	mu	ni prišlo na misel, da bo za to potreboval
popraskati, kajti kadar je to storil, se	mu	je vedno vnel.
Nenavadno pa je bilo to, da se	mu	je medtem v glavi izčistil popolnoma
To dekle pa	mu	je še posebej zbujalo vtis, da je nevarnejše
Na misel	mu	je prišlo celo to, da je mogoče agentka
je bilo povedanega o Goldsteinu, se	mu	je zdelo resnično.
spremenil v oboževanje in zdelo se	mu	je, da se Veliki brat vzdiguje, nepremagljivi,
azijskimi hordami; Goldstein pa se	mu	je kljub svoji osamljenosti, nemoči
Živi, čarobni prividi so	mu	preblisnili možgane.
Winstonu se je zdelo, da	mu	zmrzuje drobovje.
»S teboj sem,« se je zdelo, da	mu	pravi O'Brien.
Dosegli so samo to, da so	mu	ohranjali njegovo prepričanje ali upanje,
da bi nadaljeval njun trenutni stik,	mu	je komaj šinila v glavo.
Gin se	mu	je dvigal iz želodca.
Srce	mu	je udarjalo kakor boben, a njegov obraz
rokami in nerad se je sklanjal, ker	mu	je to vedno povzročilo kašelj.
pričevanje o vnemi njegovega življenja,	mu	je sledil, kamorkoli je šel, in ostajal
žilavega videza je kukal izpod mize in	mu	grozil z avtomatično pištolo - igračko,
nekdo, ki je sedel ob njegovi strani,	mu	je, ko je šel mimo, dejal: »Srečala
Šele kasneje in postopoma, se	mu	je zdelo, so postale pomembnejše.
Niti se	mu	to ni zdelo hudo važno.
Kot v odgovor so se	mu	povrnile tri parole z belega pročelja
Srce	mu	je vztrepetalo pred ogromno piramido.
Čudno, zdelo se	mu	je, da mu je bitje ure vlilo novega
Čudno, zdelo se mu je, da	mu	je bitje ure vlilo novega poguma.
Zdelo se	mu	je, da šele zdaj, ko je napravil odločilni
Obe sta gledali navzgor k	njemu	.
Spomin na mater	mu	je paral srce, ker je umrla v ljubezni
Vse to se	mu	je zdelo, da vidi v velikih materinih
Pokrajina, ki jo je gledal, se	mu	je tolikokrat prikazovala v sanjah,
Temnolaso dekle	mu	je prihajalo po polju naproti.
Tako popolnoma	mu	je izpraznil pljuča, da je lahko spet
Žile so	mu	nabrekle od napora pri kašlju in krčni
je zvonilo pod njegovimi nogami in	mu	jih nazadnje tako utrudilo, da se je
lahko zamišljal, da je tudi to, kar	mu	teče iz oči, čisti gin.
Zdelo se	mu	je celo, da ve, kaj je to.
Winston je sovražil to vajo, ki	mu	je povzročala zbadajoče bolečine vse
Nenaden vroč pot	mu	je udaril iz vsega telesa.
je spodbudno dodala Winstonu, ko se	mu	je z močnim sunkom posrečilo dotakniti
Z globokim, nezavednim vzdihom, ki	mu	ga ob začetku vsakodnevnega dela ni
Priložnostno so	mu	zaupali celo prečiščevanje vodilnih
Nenadoma	mu	je v pripravljene misli šinila podoba
Pri šestih - leto prezgodaj - ker so	njemu	na ljubo omilili pravila - se je pridružil
potem ko je prisluškoval pogovoru, ki	mu	je vzbudil vtis, da vsebuje zločinske
Prišlo	mu	je na misel, da lahko ustvarjaš mrtve
Toliko, da je omenil Novorek, že se	mu	je obraz razjasnil.
nežno roko ter se nagnil čez mizo, da	mu	ne bi bilo treba govoriti preglasno.
zamisel Velikega brata,« je dodal, kot bi	mu	to šele kasneje seglo v misel.
To	mu	je zapisano na obrazu.
bilo to, da je iz reke besed, ki so	mu	vrele iz ust, bilo komaj mogoče razločiti
Nekaj	mu	je manjkalo: previdnosti, neprizadetosti,
Pri petintridesetih so se	mu	že nabirali pasovi sala na vratu in
Znojne kapljice so se	mu	nabirale po vsem rožnatem obrazu.
Winston je našel in	mu	izročil dva zmečkana in umazana bankovca,
»Pravzaprav sem	mu	rekel, da mu bom fračo vzel, če bo
»Pravzaprav sem mu rekel, da	mu	bom fračo vzel, če bo to še kdaj storil.«
»Dve uri so	mu	bile za petami, naravnost skozi gozd
obrok bo dobil šele jutri in ostale so	mu	le še štiri cigarete.
ovaditi in izhlapeti vsakogar, ki bi	mu	namignil, da je obrok prejšnji teden
Zazdelo se	mu	je, da nagonsko ve, kdo bo preživel
Prejšnja misel se	mu	je povrnila: morda ni ravno članica
Ženska	mu	je spet obrnila hrbet.
Cigareta	mu	je ugasnila in pazljivo jo je položil
delu jo bo pokadil do konca, če se	mu	bo posrečilo obdržati tobak v njej.
Za trenutek	mu	je bilo pretežko nadaljevati.
Bila sta nekaj metrov narazen, ko	mu	je levo stran obraza spačil nekakšen
To se	mu	je vnovič zgodilo, ko sta šla ravno
Zdelo se	mu	je, da znova vdihava topli, zatohli
Razum	mu	je pravil, da mora biti nekaj izjem,
Nenadoma se	mu	je pri luči svetilke razkrilo, da je
Srce	mu	je poskočilo.
bleščeč klobuk cevaste oblike, ki so	mu	rekli cilinder.«
pokoren, so ga lahko vrgli v ječo, ali pa	mu	vzeli službo in ga izstradali do smrti.«
Zdelo se	mu	je, da vidi podobo Londona, ogromnega
Zanimivo, da se	mu	je dejstvo, da jo je bil držal v rokah,
Zdelo se je, da	mu	je pogum nenadoma sam od sebe zrasel.
je naslovljeno na nekega človeka in	mu	to dejstvo daje posebno barvo.
Srce	mu	je zastalo, ko je pomislil na vso velikansko
velikansko moč, ki je naperjena proti	njemu	, na lahkoto, s katero ga bo vsak partijski
nekaj kilometrov cest in v krčnem tvoru	mu	je kljuvalo.
tovarištvo, podmazano z ginom, vse to se	mu	je nenadoma zazdelo neznosno.
Vedno znova so se	mu	vračale te besede, ta ugotovitev skrivne
tlak dviga, toča lažjih predmetov se	mu	je usula na hrbet.
upognjen, a čvrst, z belimi brki, ki so	mu	štrleli kakor raku, je odrinil nihajna
On in nekaj drugih,	njemu	podobnih, so bili zadnje še obstoječe
Rekel bi	mu	: »Povejte mi kaj o svojem življenju,
slabosti, vendar ni bilo verjetno, da bi	mu	verjeli.
ostuden sirast vonj po kislem pivu	mu	je udaril v obraz.
mlad, je bilo lahko pivo - wallop smo	mu	rekli - po štiri penije polič.«
Zdelo se	mu	je, da kraj pozna.
zastarelo suknjo iz črnega žameta,	mu	je dajalo nedoločen videz intelektualca,
Zazdelo se	mu	je, da natanko ve, kako se počutiš,
Zdela se	mu	je nekam znana, čeprav se kipa ni spominjal.
minut in se pogovarjal s starcem, ki	mu	, kot je odkril, ni bilo ime Weeks -
Zdelo se	mu	je, da sliši, kako pritrkavajo z enega
pri Sv. Martinu. Nenadoma pa	mu	je zledenela kri in zvodenelo drobovje.
Pogledala	mu	je naravnost v obraz, potem pa hitro
Morala	mu	je slediti sem, kajti ni bilo verjetno,
Steklena krogla v žepu	mu	je na vsakem koraku udarjala ob stegno
Ko se je obrnil, se	mu	je zazdelo, da je dekle šlo mimo pred
misel na kakršenkoli telesni napor	mu	je bila neznosna.
Celo zdaj, pod vplivom alkohola,	mu	je topa bolečina v trebuhu onemogočala,
Imel je občutek, da se	mu	je njen glas zažrl v možgane kot nazobčani
tega je začel misliti na tisto, kar se	mu	bo zgodilo potem, ko ga bo odpeljala
»Srečala se bova na kraju, kjer ni teme,«	mu	je bil rekel O'Brien.
Toda ob glasu s telekrana, ki	mu	je tolkel na ušesa, ni mogel slediti
Takoj se	mu	je na jezik vsula polovica tobaka,
Kot počasno, mrtvaško zvonjenje so se	mu	povrnile besede: »Vojna je mir«»Svoboda
Samotna postava	mu	je prihajala naproti z drugega konca
Čuden občutek se	mu	je zganil v srcu.
Pred njim je bil sovražnik, ki	mu	je stregel po življenju, pred njim
jo je videl pasti na obvezano roko,	mu	je bilo, kot bi bil začutil bolečino
Pomolila	mu	je svojo prosto roko in pomagal ji
»Nič mi ni,«	mu	je kratko rekla.
ali dveh, ko ji je pomagal vstati,	mu	je dekle nekaj stisnilo v roke.
Srce	mu	je grozljivo glasno udarjalo v prsih.
bila nedvoumno absurdna, toda šinila	mu	je v glavo že tisti hip, ko je začutil
Šele nekaj minut kasneje	mu	je prišla na misel druga, verjetnejša
In celo zdaj, čeprav	mu	je razum govoril, da sporočilo verjetno
nerazumno upanje je vztrajalo, srce	mu	je razbijalo in z veliko težavo je
veliko težavo je obvladoval glas, da	mu	ni trepetal, ko je mrmral številke
Imel je občutek, da	mu	gori ogenj v trebuhu.
uri za kosilo, toda kakor nalašč se	mu	je prislinil tisti bedak Parsons, čigar
ga je moral neprestano prositi, naj	mu	ponovi nekatere bedaste pripombe.
dobil občutljivo, težko nalogo, ki	mu	je vzela več ur in je zahtevala, da
Winston dober, in za več kot dve uri se	mu	je posrečilo, da si je dekle popolnoma
Vse dokler ni bil sam,	mu	je bilo nemogoče razmisliti o razvoju
Duša se	mu	je zvijala od dolgočasja, toda za zdaj
ostal živ, in najmanjše tveganje se	mu	je nenadoma zazdelo neumno.
Nič več ni razmišljal o možnosti, da	mu	nastavlja kakšno past.
zaradi njene nedvomne vznemirjenosti, ko	mu	je izročala sporočilo.
misel, da bi zavrnil njeno ponudbo,	mu	je komajda padla na pamet.
misli, da bi jo lahko izgubil, da bi se	mu	njeno mlado belo telo lahko izmuznilo.
Pravzaprav so	mu	prišle na misel vse možnosti, da bi
občutljivostjo, z nekakšno prozornostjo, da	mu	je vsak gib, vsak zvok, vsak dotik,
preprosto premislila in sklenila, da se	mu	izogne.
Naslednjega dne se	mu	je skoraj posrečilo govoriti z njo
Winston je imel privid, da	mu	ravno v sredo zabada cepin.
Z zledenelim srcem	mu	je Winston sledil.
Teden dni je že minilo, odkar se	mu	je prvič približala.
Ostala	mu	je morda le še minuta za dejanje.
dolžino roke oddaljen od dekleta, a pot	mu	je zapiral velikanski moški in skoraj
obrnil postrani in s silovitim sunkom	mu	je uspelo, da je zrinil ramena mednju.
Za trenutek je čutil, kot da se	mu	drobovje med dvema mišičastima bokoma
je bila vse do komolca stisnjena k	njemu	.
natančnostjo, ki ga je presenetila,	mu	je začrtala pot, po kateri naj gre.
Tega	mu	ni bilo treba reči.
minuti je prišel do steze, o kateri	mu	je pravila, pravzaprav le steze za
začel nabirati, deloma zato, da bi	mu	minil čas, pa tudi zato, ker je nejasno
Neka roka se	mu	je lahno spustila na rame.
Še zdaj se	mu	je zdelo popolnoma verjetno, da se
Seglo	mu	je v misel, da ga doslej verjetno
sta do podrtega drevesa, o katerem	mu	je pravila.
Posrečilo se	mu	je, da se je primaknil bliže k njej.
Zvončnice so se	mu	usule iz rok.
Ovila	mu	je roke okrog vratu, imenovala ga je
Sedla	mu	je nasproti in mu položila roko okoli
Sedla mu je nasproti in	mu	položila roko okoli pasu.
pokusil čokolado, kot je bila ta, ki	mu	jo je dala.
Pa to	mu	ni bilo zoprno.
in vsem njenim metodam in zdelo se	mu	je nekako naravno in zdravo, kakor
Toda postopoma	mu	je poplava glasbe pregnala vsa razmišljanja
Prišlo	mu	je na misel, da še vedno ne ve za njen
Zdelo se	mu	je naravno, da to prepusti njej.
ki je Winstonu manjkala, in zdelo se	mu	je tudi, da izčrpno pozna londonsko
Pot, ki	mu	jo je določila, je bila popolnoma drugačna
domov po isti poti, kot si odšel,«	mu	je rekla, kot bi oznanjala neko važno
Povedala	mu	je za kraj, kjer se lahko čez štiri
Vrgla se	mu	je v objem, ga skoraj divje poljubila,
Toda nekaj prahu	mu	je prišlo v usta.
Ljudje, ki so tam delali, so	mu	dali vzdevek Kvantaška hiša, je pripomnila.
Opisala	mu	je, kot da bi sama videla ali občutila,
Z Julijo	mu	ni bilo težko govoriti o tem, sicer
nanjo dušeča popoldanska vročina, ki	mu	je izvabljala znoj s čela.
Tisti hip	mu	je prišlo na misel, kako popolnoma
Njena glava	mu	je počivala na rami in prijetni vonj
Vedno	mu	je oporekala, kadar je rekel kaj podobnega.
je naokrog in se s prsmi stisnila k	njemu	.
Pravzaprav	mu	je ta misel prvič šinila v glavo ob
očitno vesel tistih nekaj dolarjev, ki	mu	jih bo prinesla.
pogledu, s katerim jo je ošinil, se	mu	je zdela bolj bleda kot običajno.
Postala	mu	je telesna potreba, nekaj, česar si
Bežno	mu	je stisnila konice prstov in zdelo
stisnila konice prstov in zdelo se	mu	je, da mu to ne zbuja poželenja ampak
konice prstov in zdelo se mu je, da	mu	to ne zbuja poželenja ampak ljubezen.
temveč šele enkrat naslednjega dne	mu	je prišlo na misel, da bi najel sobo
Stopil je k njej, da bi jo objel, pa se	mu	je precej hitro izvila, deloma zato,
Ko jo je objel,	mu	je napolnil nosnice vonj po umetnih
suhega telesa s krčnimi žilami, ki so	mu	izstopale na mečih, in z brezbarvnim
Stisnila se je k	njemu	in ovila okrog njega, kot bi ga hotela
občutek, da spet doživlja moro, ki se	mu	je spet in spet vračala, odkar je bil
Odlomek iz pesmi, ki	mu	jo je povedal gospod Charrington, se
jo je povedal gospod Charrington, se	mu	je vrinil v misli in dodal je na pol
Vročina in ročno delo sta	mu	celo dala opravičilo, da se je zvečer
in velikanskimi škornji, ob boku pa	mu	je štrlela strojnica.
Zdelo se	mu	je. da je potreba po njem prešla.
ko sta imela varno skrivališče, se	mu	niti ni več zdelo muka, da se lahko
Ta misel	njemu	dobesedno nikdar ni padla na pamet.
v njem vzbudila nekakšno zavist, ko	mu	je povedala, da se med Dvominutnim
Na koncu se	mu	je posrečilo, da ji je oživil spomin,
Zdelo se	mu	je, da je vse življenje čakal na to.
je bil skoraj na tistem mestu, kjer	mu	je Julija spustila v roke listič, ko
Slednjič sta si stala nasproti in zdelo se	mu	je, da ne čuti drugega kot željo po
Srce	mu	je divje udarjalo.
prijateljskim izrazom, ki te je razorožil in	mu	ga je vedno uspelo položiti v svojo
želeli videti, tu me lahko najdete,«	mu	je bil rekel O'Brien.
je, kot da stopa v vlago groba in nič	mu	zato ni bilo bolje, ker je že od nekdaj
Julija se je zaspano prekotalila k	njemu	in zamrmrala nekaj, kar bi lahko bilo
in v nekaj trenutkih prebujanja se	mu	je povrnil kup drobnih pripetljajev,
Ni natanko vedel za datum, vendar	mu	ni moglo biti manj kot deset, mogoče
»fant,« dobiti največji obrok; a naj	mu	je še toliko dajala, vedno je zahteval
Mati	mu	je rekla, naj ne bo požrešen.
Nekaj v tej kretnji	mu	je reklo, da sestra umira.
zaščitniška kretnja roke, v kateri, se	mu	je zdelo, je zajet ves njihov pomen.
Misli so se	mu	povrnile k drugim sanjam pred dvema
minuto, pa se še vedno ozirala navzgor k	njemu	skozi temnečo vodo.
tem, česar se je spominjal o njej, se	mu	ni zdelo, da bi bila nenavadna ženska
si nekoga ljubil, si ga ljubil in ko	mu	nisi imel dati ničesar več, si mu
ko mu nisi imel dati ničesar več, si	mu	še vedno dajal ljubezen.
Raja,	mu	je nenadoma prišlo na misel, je ostala
uniformiran stražar, zahteval papirje in	mu	ukazal, naj se pobere ven.
bil mračnejši kot ponavadi, kakor bi	mu	ne bilo ljubo, da ga motijo.
Zdelo se	mu	je popolnoma mogoče, da je preprosto
moževo življenje igranje vloge in da se	mu	zdi nevarno tudi za trenutek odvreči
skoraj ni menil in videti je bilo, da se	mu	zdi samo po sebi umevno, da Winston
katekizem, katerega večina odgovorov	mu	je že znana.
Za trenutek se	mu	je zdelo, da mu je bil odvzet dar govora.
Za trenutek se mu je zdelo, da	mu	je bil odvzet dar govora.
»Morda bomo prisiljeni, da	mu	damo novo podobo.«
Winston	mu	je povedal o sobi nad Charringtonovo
Winston se je ozrl navzgor k	njemu	.
Zdelo se	mu	je, da ni nobenih drugih vprašanj,
povezane z O'Brienom ali Bratovščino,	mu	je prišla na misel nekakšna sestavljena
V tridesetih sekundah,	mu	je prišlo na misel, bo O'Brien spet
Na misel	mu	je prišla sama od sebe .
Zdelo se	mu	je, da njegovo telo nima samo šibkosti
Ogromna količina nezmernega dela	mu	je izsušila vso kri in sokrvico ter
je bil napor, ki je povzročal, da so	mu	sklepi škripali.
Težka aktovka, ki jo je nosil,	mu	je ob vsakem koraku butala ob kolena,
koraku butala ob kolena, pošiljajoč	mu	ščemeče občutke po koži nog.
vedno noseč aktovko s knjigo , ki	mu	je počivala med nogami, medtem ko je
Sladki poletni zrak se	mu	je igral ob licih.
Eastazije ali Evrazije in prepovedano	mu	je znanje tujih jezikov.
Če bi	mu	bili dovoljeni stiki s tujci, bi odkril,
bi odkril, da so to bitja, podobna	njemu	samemu, in da je večina tega, kar so
samemu, in da je večina tega, kar so	mu	o njih govorili, laž.
V nekem smislu	mu	ni povedala nič novega, a v tem je
je to, kar bi bil povedal on, ko bi	mu	bilo mogoče urediti zmedene misli.
rjavo torbo za orodje na tla in se	mu	vrgla v objem.
propada, je povprečnemu človeku bolje, kot	mu	je bilo pred stoletji.
hrupa uradne propagande, medtem ko	mu	je bila zaprta pot do vseh drugih virov
od tujih dežel, saj mora verjeti, da	mu	je bolje kot njegovim prednikom in
pa biti tudi nezaveden, sicer bi se	mu	pridružil občutek hinavstva in z njim
Zazdelo se	mu	je, da je Julija že nekaj časa zelo
Prvo poglavje, tako kot tretje,	mu	pravzaprav ni povedalo ničesar, česar
telo, ki se je dotikalo njegovega, sta	mu	vzbujala krepak, zaspan, zaupljiv občutek.
toda bežen pogled na staromodno uro	mu	je povedal, da je šele dvajset trideset.
Nikdar	mu	še ni prišlo na misel, da bi bila petdesetletna
njihov čas, svet, ki ga bodo zgradili,	njemu	, Winstonu Smithu, ravno tako tuj, kot
Winstonu Smithu, ravno tako tuj, kot	mu	je svet Partije?
Winstonu se je zdelo, da	mu	je zmrznilo drobovje.
Nista se dotikala, a zdelo se	mu	je, da čuti drhtenje Julijinega telesa.
Celo v svoji grozi se	mu	je zdelo, da čuti bolečino v lastnem
so prihajale same od sebe, a so se	mu	zdele popolnoma nezanimive, so mu
se mu zdele popolnoma nezanimive, so	mu	začele begati po glavi.
bi hotel ugotoviti, ali je to on, in	mu	nato ni več posvečal pozornosti.
Zdelo se	mu	je, da ima nekaj krušnih drobtin v
jo zvrnili v Winstonovo naročje in	mu	skoraj zlomili stegnenici.
Položila	mu	je svojo ogromno roko okoli ramen in
ramen in ga stisnila k sebi, sopeč	mu	pivo in bruhanje v obraz.
bolečina v trebuhu ni izginila, pač pa	mu	je bilo včasih bolje, včasih slabše,
včasih slabše, in v skladu s tem so se	mu	širile in krčile misli.
Kadar	mu	je postalo slabše, je mislil le na
Kadar	mu	je bilo bolje, ga je pograbil preplah.
Bili so trenutki, ko je stvari, ki se	mu	bodo zgodile, predvideval tako živo,
zgodile, predvideval tako živo, da	mu	je srce hitro udarjalo in zastajal
koraka z ene strani na drugo, kot bi se	mu	megleno dozdevalo, da mora biti tu
Neobrita brada	mu	je pokrivala obraz do ličnic in mu
mu je pokrivala obraz do ličnic in	mu	dajala videz surovosti, ki se je čudno
pikolovca, ki je odkril nepomembno dejstvo,	mu	je sijala skoz umazano in razmršeno
Pa tudi se	mu	v teh okoliščinah ni zdela posebno
je obležal kot omamljen, medtem ko	mu	je temna kri curela iz ust in nosu.
Med curkom krvi in sline sta	mu	padli iz ust polovici zobne proteze.
Po eni strani obraza	mu	je meso temnelo.
»Ne briga me, kdo je in kaj	mu	boste storili.«
Brca stražnikovega škornja	mu	je zlomila prste na eni od rok.
To ga je tako pretreslo, da	mu	je pregnalo vso previdnost.
Luč, ki se	mu	je zdela močnejša kot ponavadi, mu
mu je zdela močnejša kot ponavadi,	mu	je padala na obraz.
O'Brien in pozorno gledal dol proti	njemu	.
je to trajalo in trajalo, dokler se	mu	kruto, hudobno in nepozabno ni zdelo
preden se je pretepanje začelo, ko	mu	je bil že sam pogled na pest, pomaknjeno
Spominjal se je čemernega brivca, ki	mu	je prihajal brit brado in porezat
nesočutnih mož v belih plaščih, ki so	mu	tipali pulz, preizkušali reflekse,
grobimi prsti iskali zlomljene kosti in	mu	zabadali igle v roko, da bi zaspal.
Tepli so ga po obrazu,	mu	navijali ušesa, ga vlekli za lase,
za lase, silili stati na eni nogi,	mu	prepovedali, da bi šel urinirat, mu
mu prepovedali, da bi šel urinirat,	mu	svetili s slepečimi lučmi v obraz,
je bil kratko in malo ponižati ga in	mu	uničiti zmožnosti dokazovanja in sklepanja.
vleklo ure in ure, ko so ga zmedli,	mu	nastavljali pasti, preobračali vse,
preobračali vse, kar je rekel, dokazujoč	mu	pri vsakem koraku laži in protislovja,
Večino tega časa so ga kriče zmerjali in	mu	ob vsakem obotavljanju grozili, da
častnik z voščenim obrazom, sledila sta	mu	dva stražnika.
Priznaval je vse, celo tisto, kar	mu	je uspelo med mučenjem zadržati.
ga nahranijo, kdaj naj spi, kdaj naj	mu	vbrizgajo mamilo v roko.
spanju ali celo v trenutku budnosti -	mu	je neki glas zamrmral v uho: »Ne skrbi,
O'Brienov glas, a bil je isti glas, ki	mu	je bil rekel: »Srečala se bova na kraju,
Telo	mu	je priklepalo dol na vsaki pomembni
razen lahnega giba O'Brienove roke,	mu	je val bolečine preplavil telo.
kaj se dogaja, in imel je občutek, da	mu	zadajajo nekakšno smrtno poškodbo.
učinek izzovejo z elektriko; telo se	mu	je raztezalo navzven, sklepe mu je
se mu je raztezalo navzven, sklepe	mu	je počasi trgalo narazen.
Čeprav	mu	je bolečina pognala znoj iz čela, je
bil najhujši od vsega strah, da se	mu	bo vsak hip zlomila hrbtenica.
Zrak	mu	je vdiral v pljuča in spet uhajal v
Prsti so	mu	stali pred očmi, kot stebri, velikanski,
Bilo	mu	je zelo hladno, neobrzdano je drgetal,
hladno, neobrzdano je drgetal, zobje so	mu	šklepetali, solze so se mu kotalile
zobje so mu šklepetali, solze so se	mu	kotalile po licih.
Zdelo se	mu	je, da se za stisnjenimi vekami gozd
Skoraj isti hip se	mu	je po vsem telesu razširila blažena,
se je nenavadno spremenil in obraz	mu	je nenadoma postal strog in živahen.
Winston se je zavedal, da	mu	potiskajo neki težak aparat za glavo.
Tudi v glavi se	mu	je nekaj zgodilo.
Ko se	mu	je spet povrnil vid, se je spomnil,
bile velike zaplate praznine, kot bi	mu	bil odvzet kos možganov.
Razum se	mu	je skrčil, ko je pomislil na neodgovorljive,
Prsi so se	mu	dvigale in padale malo hitreje.
Še vedno ni postavil vprašanja, ki	mu	je prvo prišlo na misel.
Moral ga je zastaviti in vendar	mu	je bilo, kot bi ga jezik ne hotel izgovoriti.
Zdelo se	mu	je, da se celoten postopek razteza
To	mu	je bilo videti na obrazu.
Mučna bolečina	mu	je prestrelila telo.
očmi je imel vrečice, pod ličnicami se	mu	je koža povešala.
O'Brien se je sklonil nadenj, namenoma	mu	je približal zdelani obraz.
bi se dvignil v sedečo lego, pa se	mu	je le toliko posrečilo, da si je boleče
»Da	mu	povzroči trpljenje,« je rekel.
»Da	mu	povzroči trpljenje.«
Zdelo se	mu	je, da mu je zmrznilo srce.
Zdelo se mu je, da	mu	je zmrznilo srce.
»Privolil boš vanj,	mu	izrekel dobrodošlico, postal njegov
podpiralo, razen neme groze nad tem, kar	mu	je pravil O'Brien, se je vrnil v napad.
Winston je razvezal kos vrvi, ki	mu	je držal skupaj kombinezon.
Zadrga se	mu	je že davno odtrgala z njega.
Pod kombinezonom so se	mu	okoli telesa ovijale umazane zelenkaste
Približal se	mu	je in nato obstal.
Izvil se	mu	je nehoten krik.
sivkasta, okostnjaku podobna stvar	mu	je prihajala naproti.
bil gotovo njegov obraz, a zdelo se	mu	je, da se je bolj spremenil kot njegova
ozek kot pri okostnjaku, noge so se	mu	tako posušile, da so bila kolena širša
zavrtel, tako da je bil obrnjen proti	njemu	.
Segel je k Winstonovi glavi in	mu	izpulil šop las.
Samo ena misel se	mu	je motala po glavi: da mora biti tu
O'Brien	mu	je skoraj prijazno položil roko na
Winston je nehal jokati, čeprav so	mu	iz oči še tekle solze.
je vedno posrečilo razumeti, kar si	mu	povedal.
srečanjih, vse kar ji je rekel on ali ona	njemu	, njune črnoborzijanske obede, njuno
IV Bilo	mu	je veliko bolje.
Okopal se je in dovolili so	mu	, da se je kar pogosto umival v pločevinastem
Dali so	mu	celo toplo vodo za umivanje.
Dali so	mu	novo perilo in čist kombinezon.
Namazali so	mu	krčni tvor z blažilnim mazilom.
Izpulili so	mu	ostanke zob in mu dali novo zobno protezo.
Izpulili so mu ostanke zob in	mu	dali novo zobno protezo.
vžigalic, a nikdar govoreči stražar, ki	mu	je prinašal hrano, mu je dal ogenj.
govoreči stražar, ki mu je prinašal hrano,	mu	je dal ogenj.
Ko je prvikrat poskusil kaditi,	mu	je postalo slabo, toda prihranil je
Dali so	mu	belo skrilasto tablico in košček svinčnika,
Zdelo se	mu	je, da ni v tem nobene razlike, le
Zdelo se	mu	je, da je izgubil moč intelektualnega
dovolj jesti in da je bil povsod snažen,	mu	je popolnoma zadostovalo.
Bilo	mu	je mar samo to, da leži pri miru in
leži pri miru in da čuti, kako se	mu	moč nabira v telesu.
Vrteli so	mu	zvočne posnetke, mu kazali fotografije.
Vrteli so mu zvočne posnetke,	mu	kazali fotografije.
Svinčnik med prsti se	mu	je zdel debel in okoren.
Začel je zapisovati misli, ki so	mu	prihajale na pamet.
Zdelo se	mu	je, da se njegove misli ne morejo osredotočiti,
zavestnem premisleku, kaj mora biti; ni	mu	prišlo samo od sebe.
obrneš in plavaš s tokom, namesto da bi	mu	nasprotoval.
razbitine, ki predre vodno gladino,	mu	je vdrla v glavo misel: »To se v resnici
Ni	mu	bilo težko znebiti se zmote in ni bil
Vendar je kljub temu vedel, da	mu	ne bi bila nikdar smela priti na misel.
»Vse je odvisno od tebe,«	mu	je rekel O'Brien; vedel pa je, da ni
Znoj	mu	je udaril iz hrbtenice.
Zdelo se	mu	je, da ni le poleg njega, temveč v
Vedel je, da nima prav, in ljubše	mu	je bilo, da nima prav.
Poleg tega so	mu	, odkar se je zadnjič videl v ogledalu,
bi se ustavil v koraku, ne da bi se	mu	spremenila poteza na obrazu - nenadoma
Razstrelili	mu	bodo možgane na koščke, preden jih
»Ni dovolj, da se	mu	pokoriš; ljubiti ga moraš.«
svojega jetništva je vedel, ali se	mu	je vsaj zdelo, da ve, kje v poslopju
Nekakšen primež	mu	je od zadaj oklepal glavo in ga silil,
Zdelo se	mu	je, da mu drobovje vodeni.
Zdelo se mu je, da	mu	drobovje vodeni.
»To je le nagon, ki se	mu	je nemogoče upreti.«
»So oblika pritiska, ki se	mu	ne moreš upirati, tudi ko bi hotel.«
Winston je lahko slišal, kako	mu	šumi kri v ušesih.
Tudi za tega se	mu	je zdelo, da prihaja od zunaj.
brezupno: vsak del telesa, celo glavo,	mu	je negibno držalo.
predirljivih krikov in dozdevalo se	mu	je, da prihajajo iz zraka nad njegovo
Nenadoma	mu	je udaril v nosnice smrdljiv, zatohli
Vsa notranjost se	mu	je divje skrčila od gnusa in skoraj
Oval maske	mu	je bil zdaj dovolj blizu, da je vse
Maska se	mu	je zapirala na obraz.
Žica	mu	je ogrebla lica.
je svetlobna leta daleč, a O'Brien	mu	je še vedno stal ob strani.
stresel in celo malo zagolsnilo se	mu	je.
česar se je le na pol zavedal, kar	mu	je lebdelo blizu obraza, vonj, ki mu
mu je lebdelo blizu obraza, vonj, ki	mu	je visel ob nosnicah.
Ni	mu	bilo treba naročati.
rekli, račun, a imel je vtis, da so	mu	zmeraj premalo zaračunali.
Velikanski obraz	mu	je vračal pogled, poln mirne moči.
To so poročila s fronte; nagon	mu	je pravil, da so novice slabe.
Ves dan	mu	je z manjšimi sunki vznemirjenja misel
Zdelo se	mu	je, da res vidi evrazijsko armado,
Obris zahodnoafriške obale	mu	je ostro izstopal v spominu.
Misli so	mu	spet zablodile.
Meso	mu	je zmrzovalo od groze ob misli na to.
Prišlo	mu	je na misel, da bi bilo tkivo njene
navdihuje njegov zabuhli obraz in solze, ki	mu	jih je veter neprestano iztiskal iz
podzemske železnice, nenadoma pa se	mu	je to zasledovanje v mrazu zazdelo
vrnil v kavarno Pod kostanjem, ki se	mu	ni še nikdar zdela tako privlačna kot
trenila z očesom. Solze so	mu	privrele v oči.
z žgočimi usti ter s hrbtom, ki se	mu	je zdel ves polomljen, bi mu bilo nemogoče
ki se mu je zdel ves polomljen, bi	mu	bilo nemogoče celo vstati iz vodoravne
V komiteju so bili še štirje drugi,	njemu	podobni ljudje.
Njegova mati	mu	sedi nasproti in se tudi smeje.
Na koncu	mu	je mati rekla: »Zdaj pa bodi priden
Winston, ki je sedel v blaženih sanjah,	mu	ni posvetil nobene pozornosti, ko
Krogla, po kateri je dolgo koprnel,	mu	je stopala v možgane.
Dve z ginom prepojeni solzi sta	mu	kanili vzdolž nosu.
častijo »napačne« bogove, ne da bi	mu	bilo znano kaj več.
Ni	mu	bilo treba vedeti, da se ti bogovi
Slovnično pravilnost so	mu	žrtvovali, kadarkoli se je zdelo potrebno.
govornika kot dvoplusdobrega gosovornika,	mu	je izrekel topel in cenjen poklon.
Sedla sva k	njemu	; bilo je na voljo več stolov.
Neki mož s Serifa ga je zmerjal in	mu	očital, da ni postal slaven iz lastnih
postal slaven iz lastnih moči, temveč	mu	je k slavi pripomoglo njegovo mesto.
zahteva nazaj, mi bo vsakdo pritrdil, da	mu	ga oni ni dolžan vrniti in da ne more
veljati za pravičnega tisti, ki bi	mu	ga vrnil ali bi blaznežu zmeraj povedal
»Vsakomur je treba vrniti to, kar	mu	dolgujemo.
»Tisti, ki	mu	je bilo na primer zaupano zlato, ga
»Gotovo, vse, kar	mu	dolgujemo.
mojem mnenju, sovražniku samo to, kar	mu	pripada: slabo.«
pravično je, da predamo vsakomur to, kar	mu	pripada; pripadajočo stvar pa je imenoval
umetnost predati človeku od tega, kar	mu	dolguje in kar mu pristaja, da se lahko
človeku od tega, kar mu dolguje in kar	mu	pristaja, da se lahko imenuje zdravstvo?«
najinega pogovora povzel besedo, so	mu	pa bili navzoči to preprečili, ker
divji, sem ga prvi pogledal in tako sem	mu	bil zdaj sposoben odgovoriti.
koga vprašal, koliko je dvanajst, in	mu	vnaprej dejal: ’Človek, da mi ne rečeš,
kaj bi	mu	ti odgovoril?«
odkrito povedal svoje stališče - pa najsi	mu	to prepovemo ali ne?«
ne zna, in tega tudi ne trdi, in če	mu	, drugič, kakor hitro nekaj samo domneva,
močnejšemu, temveč, narobe, tudi to, kar	mu	je v škodo.«
	mu	je Kleitofon segel v besedo.
»če Trazimah to zdaj tako formulira,	mu	dajva veljati.«
mogočnikovo korist, ne glede na to, ali	mu	je tudi res v prid ali ne?
šibkejšega pravično, če dela to, kar	njemu	kot močnejšemu koristi.«
»Potemtakem zdravstvo ne raziskuje tega, kar	njemu	koristi, temveč kar je v prid telesu?«
omajano premoženjsko stanje, ker se	mu	ne more dovolj posvečati; zaradi svoje
samo eno nalogo, da namreč za to, kar	mu	je zaupano, kar najbolj skrbi, ker
spretnostjo, temveč v prid tistega, ki	mu	je zaupan.
Zato bi vsak pameten raje gledal, da	mu	korist prinašajo drugi, kakor da bi
»Ali	mu	naj poskušava dokazati, da se moti,
»Če	mu	zdaj,«
če nama nato odgovori in midva spet	njemu	, potem bo treba koristi prešteti in
kakršno koli prednost pred nepravičnikom in se	mu	zdi to pravično ali ne?«
»To se	mu	zdi pravično, tudi želi si to, toda
sem	mu	segel v besedo.
Snel	mu	ga je s prsta in se vrnil k čredi.
Vzeti	mu	moramo vsak videz pravičnosti; kajti
Zato	mu	je treba odvzeti vse razen pravičnosti
brazde duha, kjer žlahtni načrti	mu	skrbno zorijo.
pogodbe in občuje s komer hoče; povrhu	mu	življenje, ki ga živi kot zločinec,
izkazuje časti bogovom in ljudem, ki so	mu	všeč; zato mu morajo biti tudi bogovi
bogovom in ljudem, ki so mu všeč; zato	mu	morajo biti tudi bogovi - kakor je
nad deli Pravice, pa zemlja rojeva	mu	črna zlato pšenico in ječmen,
pod sadjem; stalno množe se	mu	črede, morje mu za dobro upravo
stalno množe se mu črede, morje	mu	za dobro upravo daje obilico
celo resnico in zavlada nad srečo, se	mu	je treba popolnoma posvetiti.
in sprejme od drugega, če meni, da	mu	to bolj ustreza.«
naj ga opravi, ravno čas, temveč se	mu	mora le‐ta posvetiti popolnoma in ne
nadarjenostjo posveča samo enemu delu in	mu	za vsa druga ni treba skrbeti.«
delo, upoštevajoč pri tem ugodnosti, ki	mu	jih daje čas.
pes vidi neznanca, renči, ne da bi	mu	ta prej kdaj storil kaj hudega; do
hudega; do znanca pa je prijazen, čeprav	mu	ta ni nikoli storil nič dobrega.
Kajti v tem času	mu	je moč vtisniti in izoblikovati tak
Kronovih dejanj in njegove usode, ki	mu	jo je pripravil sin, ne bi smeli, tudi
katere pesnitve s tem mislimo, kaj bi	mu	odgovorili?«
Nato sem	mu	odvrnil:
govori o bogovih, potem se jezimo nanj,	mu	ne damo zbora in ne dovolimo, da bi
mračnega Hadesa dom poleti iz udov	mu	duša, trdo usodo tožeč, pusti mladost
najljubši med vsemi junaki, zdaj	mu	je pasti od Patrokla rok, po sili usode!
obrnil na Agamemnona s prošnjo, naj	mu	vrne hčer; ta se je razjezil, Hrises
drugemu, pomeni to, da tistega, ki se	mu	prilagaja, posnema?«
zavzetju Troje srečno vrnili domov,	njemu	pa dali hčerko proti odkupnini in iz
to, le Agamemnon se je razsrdil in	mu	zapovedal, naj takoj odide in se ne
bo pri njem v Argu postarala, preden	mu	jo bo vrnil.
temveč ga bo sram; zlasti še zato, ker	mu	manjka spretnosti za podajanje takih
podajanje takih stvari, povrhu pa se	mu	upira, da bi se poglabljal v slabše,
izkazali največje časti, hkrati pa	mu	rekli, da takega moža v naši državi
odpravili v drugo državo, še prej pa bi	mu	vlili na glavo mirtovega olja in mu
mu vlili na glavo mirtovega olja in	mu	jo okrasili z volnenimi trakovi, sami
v nesreči - bodisi da je ranjen ali	mu	grozi smrt ali kakšno drugo zlo - ki
Ko se	mu	zbudi razum, ga z veseljem pozdravi
zaradi lepote same, seveda če je to	njemu	po volji; sicer pa naj živi s tem,
primeru si lahko nakoplje očitek, da	mu	manjka izobrazbe in čuta za lepoto.«
- pri oblastnikih in sodnikih - ker	mu	manjka čut pravičnosti?«
izpije, da se reši bolezni, ali pa	mu	zdravnik pomaga z dristilom ali s tem,
zdravnik pomaga z dristilom ali s tem, da	mu	boleče mesto izreže ali izžge.
Če pa	mu	zdravnik prepiše daljše zdravljenje,
nositi polsten klobuk ali podobno, potem	mu	bo hitro dejal, da se ne utegne ukvarjati
to zato, ker ima nalogo, brez katere	mu	postane življenje brezkoristno, ali
mora bogatin posvečati kreposti, če	mu	naj bo življenje življenja vredno,
eden od njih tudi Menelaju iz rane, ki	mu	jo je zadal Panda, kri... izsesal,
Kaj naj bi potem jedel in pil,	mu	prav tako kakor prej Evripilu nista
seznaniti mukoma pri drugih, pri čemer	mu	je v pomoč duh in ne osebna izkušnja.«
zvezi z njimi se bo spoprijemal, ker	mu	je bolj pri srcu želja, da si zbudi
18. »Če torej nekdo dopusti, da	mu	muzična umetnost očara dušo z zvoki
umetnost očara dušo z zvoki flavte in	mu	v ušesa kakor skoz lijak vliva sladke,
vladarja in čuvarja države, izkazovati	mu	je treba časti za življenja in po smrti,
smrti, treba ga je častno pokopati in	mu	postaviti spomenike.
njim imeti nobenega sočutja, temveč	mu	morajo dodeliti mesto, ki pripada njegovi
škrlatom, temveč s črno barvo; tu bi	mu	v obrambo upravičeno odgovorili: Čudak,
znova loteva z udarci tistega, ki se	mu	ravno približa, ter to ponavlja v soncu
politične zakone - pravi Damon, in jaz	mu	verjamem.«
mož, ki se ne razume na merjenje, in	mu	drugi, čeprav tudi nevešči, rečejo,
naravi je ravno tisti del najmanjši, ki	mu	je dano, da je deležen znanja, ki si
državi, in zaradi katerega stanu, ki	mu	je pogum lasten, se imenuje vsa država
tako obarvano, ohrani barvo; bleska	mu	ne more odvzeti nobeno pranje, ne z
sem	mu	dejal,
»Če pa kdo misli, da se	mu	godi krivica, potem se razvname, razjezi
razvname, razjezi in poteguje za to, kar se	mu	zdi pravično; rade volje prenaša lakoto
To	mu	ne pripada, povrhu pa lahko uniči vso
tisti mali del, ki v njem vlada in	mu	zapoveduje, ker ve, kaj koristi vsakemu
tem, da pripada oblast razumu, in se	mu	tadva zato ne upirata.«
»Popolnoma tuji so	mu	tudi tempeljski rop, tatvina in izdajstvo
vsakemu drugemu prej pripisati kakor	njemu	.«
Dela to, kar	mu	pripada, obvladuje samega sebe, ureja
pospešuje takšno duševno stanje; modrost	mu	je spoznanje, ki takšno dejanje vodi,
takšno dejanje vodi, za nepravično	mu	velja vse, ki to duševno stanje ruši,
sem	mu	potrdil.
celotni duši, da bi ji zavladal, vtem ko	mu	po njegovem bistvu pripada, da služi
ramenih, ga potegnil k sebi, se sklonil in	mu	nekaj zašepetal, od česar smo slišali
zločin nekoga proti volji ubiti kakor se	mu	lagati o lepem, dobrem in zakonitem.
opravlja posameznik samo eno, po naravi	mu	pripadajočo nalogo.‘
seveda vsakemu določiti tisto delo, ki	mu	ustreza.
Morda	mu	dokažemo, da ni nobenega javnega poklica,
»Dobro,	mu	bomo rekli, odgovori nam!
»In to ni bil noben majhen val, ki si	mu	srečno ušel.«
katerega naleti, si lahko misli, da	mu	je brat ali sestra, oče ali mati, sin
Tudi mislim, da	mu	sicer ne odreka dolžnega spoštovanja.
spoštljivost, sta namreč dovolj močna, da	mu	to preprečita: spoštljivost, da ne
»In	mu	stisnejo roko.«
junaka najustrežnejša počastitev, ki	mu	poleg priznanja daje še moč.«
kakor od prilizljivega zaljubljenca, ki	mu	rumenkasta barva ugaja, samo da je
samo pa ne, in ki ne more slediti, če	mu	kdo skuša pokazati pot k njenemu spoznanju,
»Kaj pa potem, če bi se mož, ki	mu	prisojamo samo domnevanja, ne pa spoznanja,
Premisli zdaj, kaj	mu	naj rečemo.
Ali pa	mu	raje zastavimo vprašanja in mu prej
Ali pa mu raje zastavimo vprašanja in	mu	prej zagotovimo, da nimamo nič zoper
zagotovimo, da nimamo nič zoper to, če	mu	je na voljo resnično spoznanje, nasprotno,
lepimi posamičnimi stvarmi, prijatelj,	mu	porečemo, je včasih tudi kaj, kar je
Manj kakor vsakemu drugemu se	mu	zdi vredno potegovati se za cilj, ki
»Duhu pa, ki sta	mu	lastni velikopoteznost in razgledanost
prepira med pomorščaki, ker vsak meni, da	njemu	pripada vodstvo ladje.
filozofi v državi ne uživajo časti,	mu	najprej povej to primero in mu pojasni,
časti, mu najprej povej to primero in	mu	pojasni, da bi bilo mnogo bolj čudno,
»Povej	mu	, da ima prav, če trdi, da so ravno
vsake stvari s tistim delom duše, ki	mu	je dano, da to dojame; dano pa je to
združi z njim in iz te združitve se	mu	rodita razumnost in resnica; tako pride
zdravo in pravično mišljenje, ki se	mu	potem pridruži tudi preudarnost.«
poklic, čeprav ni primeren zanje in	mu	tudi niso dorasli.
dobro, kar jo razdraži in zdivja, to	mu	velja za slabo.
»Ponižno prihajajo s prošnjami in	mu	izkazujejo časti.
nekdo pristopil k takemu človeku in	mu	mirno povedal resnico: tebi manjka
odtuji filozofiji, toda bolehnost, ki	mu	onemogoča politično delovanje, ga trdno
ne v krivičnost ne v brezbožnost, da	mu	življenje poteka v poštenosti in da
»In vendar ne ostane brez uspehov, ko	mu	odbije zadnja ura.«
so se takrat na nas jezili, ker smo	mu	hoteli zaupati državo.
tega je treba postaviti za vladarja in	mu	v življenju in po smrti izkazovati
žene zdaj sem, zdaj tja; stanovitnost	mu	je po vsem tem popolnoma tuja.«
tiste najvišje znanosti, edine, ki	mu	pristaja.«
vid ne organ, ki v njem biva in ki	mu	pravimo oko, ni sonce.«
sem	mu	odvrnil,
hipotez kot zadnjega vzroka, temveč	mu	le‐te rabijo samo kot ’hipoteze‘, to
kaj misliš, da bi odgovoril, če bi	mu	kdo rekel, da je prej gledal samo prazne
In ko bi	mu	tedaj kdo pokazal posamične stvari
prej gledal, resničneje kakor to, kar	mu	zdaj kažejo?«
da so le‐te jasnejše kakor to, kar	mu	zdaj kažejo.«
svetlobo, bi ga to gotovo znevoljilo in	mu	prizadejalo muke.
srečnega zaradi te spremembe in se	mu	ne bi smilili tisti, ki so še ostali
Ali pa se	mu	bo godilo, kakor pravi Homer, da�
podzemeljsko jamo na svoj stari prostor, ali	mu	ne bi bile oči potem, ko bi prišel
senc s stalnimi jetniki, čeprav so	mu	oči otopele in se mu bodo lahko šele
jetniki, čeprav so mu oči otopele in se	mu	bodo lahko šele po daljšem času navadile
daljšem času navadile teme, ali se	mu	ne bi vsi smejali in rogali, ker se
življenja, imel za srečno, druga se	mu	bo smilila.
očiščujejo človeku njegovo duhovno oko in	mu	ga obujajo k življenju, če mu ga druge
oko in mu ga obujajo k življenju, če	mu	ga druge zaposlitve pokvarijo in slepijo;
imel za odlično delo, vendar bi se	mu	zdelo smešno, da bi jih resno študiral
ki se posveti dialektiki, pri čemer	mu	ne pomagajo čutne zaznave, temveč mišljenje.
zakoni, dialektik pa bi ga zavrnil in	mu	z mnogimi in raznovrstnimi nasprotnimi
»Samo to	mu	preostane.«
ukvarjal, kakor zdaj, vsakdo, ki se	mu	zljubi, ne glede na to, ali je zrel
»Toda v drugih lastnostih	mu	ni podoben.«
do čiste kreposti ni neoporečno, kar	mu	manjka najboljši čuvar.«
poslov in podobnih zaposlitev; ljubše	mu	je življenje v samoti kakor z javnim
Skratka, pritožuje se	mu	o vsem, kar imajo v takih primerih
razumski del njegove duše, drugi pa	mu	razvnemajo poželenja in voljo.
Vse druge želje se	mu	zdijo puhle in jih zato v sebi potlači.«
»Duhovna izobrazba	mu	najbrž nikoli ni bila mar!«
bi slepca postavil za zborovodja in	mu	izkazoval največjih časti.«
dokazuje tole : pri drugih poslih, kjer	mu	gre za dobro ime, ki ga kot poštenjak
spodobnejši kakor mnogi drugi, toda pri tem	mu	docela manjka resnična popolnost enotne
In če na samem sreča tovariša,	mu	gotovo zaupno poreče:«
ostanku pa dado enake pravice v državi in	mu	ponudijo udeležbo pri vladanju, potem
vsakdo ureja življenje tako, kakor	mu	najbolj prija.«
trgovini z ustavami izbrati tisto, ki	mu	najbolj ugaja.
»Modelov zanjo	mu	tam gotovo ne manjka.«
sijočimi in nevarnimi živalcami, ki	mu	znajo pripraviti najraznovrstnejše
V dušo se	mu	povrne sramežljivost.
Toda če	mu	je sreča naklonjena in ne zabrede predaleč,
vodstvo nad sabo tistemu poželenju, ki se	mu	ravno oglasi.
Če	mu	kdo poreče: to so užitki lepih in dobrih
»Tako	mu	poteka življenje iz dneva v dan.
Takrat govori z javnega odra o vsem, kar	mu	ravno pride na jezik.
Tega si postavi na čelo,	mu	streže in prepušča vso oblast.«
se dogaja z voditeljem ljudstva, ki	mu	je množica zvesto vdana.
»In državljani	mu	jo dajo, ker se bojijo za njegovo življenje,
vsakdanjim skrbem ter manj stregli	njemu	po življenju.«
»Nekateri, ki so	mu	pomagali pri vzponu in so zdaj tudi
»Seveda, saj ti	mu	najzvesteje služijo.«
»Da, in tiranida velja	njemu	in drugim pesnikom za božansko in ne
premoženje ubitih nasprotnikov; tako	mu	ne bo treba obremenjevati ljudstva
tako imenovanih plemenitnikov; in če	mu	zdaj ljudstvo zapove, naj s svojimi
drznil očetu storiti silo, in če bi se	mu	postavil po robu, bi ga tudi pobil?«
»Vsekakor, toda prej bi	mu	odvzel orožje.«
Ne upirata se	mu	noben umor in nobena jed, ki se mu
mu noben umor in nobena jed, ki se	mu	je zahoče.
naravi boljši kakor ti zapeljivci, se	mu	je po krajšem kolebanju posrečilo ubrati
Človeka le‐te, zlasti Eros, ki	mu	druge strasti služijo kot telesna straža,
»Če se	mu	starši uprejo, jih najprej skuša okrasti
»In če se	mu	starec in starka postavita po robu
Zdaj pa, ko	mu	tiransko vlada Eros, postaja podnevi
slehernemu drznemu dejanju, ki lahko koristi	njemu	in sodrgi okoli njega, tistim poželenjem,
Na pomoč	mu	pridejo na novo pridobljeni prijatelji
države in ga odloži v puščavi, kjer	mu	predvidoma ne more pomagati noben svoboden
človek velja samo za velikega reveža, ki	mu	ostane večina želja neizpolnjenih,
Ali	mu	ne velja veselje, ki ga prinaša denar,
oblikah naslad v primerjavi s svojo, ki	mu	jo pripravlja spoznavanje resnice in
spoznanje, pa tudi izkušenj v tem si	mu	ni treba pridobiti.
občutita bojevnik in častihlepnež; ta	mu	je namreč bližja kakor naslada ljubitelja
zapolnjevanje telesa s stvarmi, ki	mu	po naravi pripadajo, zbuja naslado,
	Njemu	ni za razumnost in premišljenost, temveč
tiran najbolj oddaljen od resnične in	njemu	ustrezajoče naslade, najmanj pa kraljevski
»Gotovo	mu	ustrezajo.«
krivico, to koristi, če je pravičen, pa	mu	škodi, odgovarjamo takole: s tem ta
divjim in malopridnim ljudem, potem	mu	to ne more koristiti, pa čeprav bi
grajamo, ker slabita prav ta del duše in	mu	vcepljata strahopetnost?«
kakor je mislil Trazimah, namreč da	mu	morajo biti podrejeni kot sužnji, temveč
duši doseči tako stanje, medtem ko	mu	druge znanosti niso mar.«
uživa, druge pa, ki zanje misli, da	mu	lahko omajajo duševno stanje, zavrača
»Posveča se	mu	lahko v svoji državi, v svoji zdajšnji
zdajšnji domovini najbrž ne, razen če	mu	tega ne omogoči božja usoda.«
Da	mu	nikakor ne smemo odpreti vrat v našo
na voljo zaščitnega sredstva proti	njemu	, namreč poznavanja prave narave teh
Ali	mu	tudi pravimo izdelovalec stolov?«
prevari otroke in nerazumne ljudi, da	mu	verujejo, da je to v resnici mizar.«
dobro kot posamični strokovnjaki, potem	mu	moramo seči v besedo in mu povedati
strokovnjaki, potem mu moramo seči v besedo in	mu	povedati da je lahkoveren bedak, ki
spomin nase zapustiti mnoga lepa dela in	mu	bo ljubše, da bo sam hvaljen, kakor
sem	mu	pritrdil.
katere piščali so dobre za sviranje, in	mu	da navodila za njihovo izdelavo; izdelovalec
navodila, tisti pa, ki jih izdeluje,	mu	verjame in se ravna po njih.«
primer izguba sina ali česa drugega, kar	mu	je priraslo k srcu.«
6. »Razum in zakon	mu	ukazujeta, da se upira bolečini, čustvo
ljudi s tako naravo ne prikazuje; tudi	mu	ni za njihovo pritrjevanje, če hoče
sloves pri široki množici; pri srcu so	mu	marveč ljudje razburljivih in nestalnih
Podoben	mu	je namreč v tem, da njegovi izdelki
resnico, da so brez vrednosti, podoben pa	mu	je tudi v tem, da se obrača na slabši
Zavoljo tega	mu	je tudi zaprt vstop v našo državo prihodnosti,
ki nas zadene, skušamo obrzdati, ki	mu	ne dovolimo, čeprav si njegova narava
lastna čustva; kdor dopušča, da se	mu	razvije sočutje do tuje bolečine, ga
pravičen in nespameten človek, ki so	mu	dokazana nepoštena dejanja, propade
»Ko pa bi si kdo, samo zato, da	mu	ne bi bilo treba priznati nesmrtnosti
glasu in jih potem izroči tistemu, ki	mu	je lastna.«
Ko je Er prišel prednje, so	mu	naročili, da mora ljudem prenesti sporočilo
prenesti sporočilo o onostranstvu, in	mu	naložili, naj ima odprta ušesa in oči
nepravičnost in za vsakega človeka, ki so	mu	storile krivico, so bile zapored kaznovane,
po treznem preudarku izbere to, kar	mu	ustreza; da s pogledom na naravo duše
slabše življenje od boljšega, pri čemer	mu	za slabše življenje velja tisto, ki
življenje odloča v skladu s filozofijo in	mu	pri izbiri ne pripade ena izmed zadnjih
sina, ki ni hotel postati človek, ker	mu	je bila še vedno v spominu sodba v
	Njemu	niso dovolili, da bi pil to vodo; ne
Ohranil bo tudi nas, če	mu	bomo sledili; srečno bomo prestopili
Ko je to premišljeval, se	mu	je v spanju prikazal Gospodov angel
Rodila bo sina in daj	mu	ime Jezus, kajti on bo odrešil svoje
se je Jožef zbudil, je storil, kakor	mu	je naročil Gospodov angel.
ni približal, je rodila sina; in dal	mu	je ime Jezus.
je vzšla njegova zvezda, in smo se	mu	prišli poklonit.«
Odgovorili so	mu	:
Ko ga najdete, mi sporočite, da se	mu	pojdem tudi jaz poklonit!«
Nato so odprli svoje zaklade in	mu	darovali zlata, kadila in mire.
v spanju prikazal Gospodov angel in	mu	rekel:
deželo, kajti pomrli so, kateri so	mu	stregli po življenju.«
Pripravite pot Gospodu, zravnajte	mu	steze.’«
Tedaj so prihajali k	njemu	ljudje iz Jeruzalema in vse Judeje
Dajali so se	mu	krstiti v reki Jórdan in se spovedovali
od mene in jaz nisem vreden, da bi	mu	nosil sandale.
Galileje k Jórdanu do Janeza, da bi se	mu	dal krstiti.
ga je hotel od tega odvrniti, zato	mu	je rekel:
Jezus	mu	je odgovoril:
Tedaj	mu	je pustil.
Pristopil je skušnjavec in	mu	rekel:
mesto in ga postavi vrh templja ter	mu	reče:
Jezus	mu	je odgovoril:
Pokaže	mu	vsa kraljestva sveta in njihovo slavo
kraljestva sveta in njihovo slavo ter	mu	reče:
Tedaj	mu	Jezus reče:
‘Gospoda, svojega Boga, môli in samo	njemu	služi!’«
hudič pustil in angeli so pristopili in	mu	stregli.
Prinašali so k	njemu	vse bolnike, ki so jih mučile različne
Sédel je in njegovi učenci so prišli k	njemu	.
pride pred vrhovno sodišče; in kdor	mu	reče ‘brezverec’, zasluži, da pride
ampak če te kdo udari po desnem licu,	mu	nastavi še levo.
pravdati s teboj in ti vzeti obleko,	mu	pusti še plašč.
Če te kdo prosi,	mu	daj, in če si hoče od tebe kaj sposoditi,
in če si hoče od tebe kaj sposoditi,	mu	ne pokaži hrbta.«
kdor išče, najde; in kdor trka, se	mu	odpre.
Ali	mu	bo dal kačo, če ga prosi za ribo?
Tedaj je stopil k	njemu	gobavec, se poklonil pred njim do tal
Nato	mu	Jezus reče:
je prišel v Kafarnáum, je stopil k	njemu	stotnik in ga prosil:
Jezus	mu	pravi:
Stotnik	mu	je odgovoril:
Vstala je in	mu	stregla.
Ko pa se je zvečerilo, so	mu	privedli veliko obsedenih.
Tedaj se	mu	je približal neki pismouk in rekel:
Jezus	mu	je odgovoril:
Nekdo drug izmed njegovih učencev pa	mu	je rekel:
Jezus	mu	je dejal:
Stopili so k	njemu	, ga zbudili in rekli:
»Odkod je ta, da so	mu	pokorni celo vetrovi in jezero?«
drugo stran, v gadársko deželo, sta	mu	iz votlin opuščenih grobov prišla nasproti
Že so nesli k	njemu	hromega, ki je ležal na nosilih.
Rekel	mu	je:
Tedaj stopijo k	njemu	Janezovi učenci in ga vprašajo:
Poklonil se	mu	je do tal in rekel:
Oni pa so se	mu	posmehovali.
je stopil v hišo, sta slepa prišla k	njemu	.
»Dà, Gospod,«	mu	odvrneta.
Ko sta odhajala, so privedli k	njemu	nemega človeka, ki je bil obseden.
Ko je videl množice, so se	mu	zasmilile, ker so bile izmučene in
svojih učencih, ki jih je poslal k	njemu	:
Ko so farizeji to videli, so	mu	rekli:
kruh, ki ga ni bilo dovoljeno jesti	njemu	in njegovim spremljevalcem, ampak samo
vas, ki bi imel eno samo ovco in bi	mu	v soboto padla v jamo, bi je ne prijel
Dal	mu	bom svojega duha in narodom
Tedaj so	mu	privedli obsedenca, ki je bil slep
kako more kdo vdreti v hišo močnega in	mu	odnesti opremo, če prej močnega ne
kdo kaj reče zoper Sina človekovega,	mu	bo odpuščeno, če pa kdo reče besedo
kdo reče besedo zoper Svetega Duha,	mu	ne bo odpuščeno ne na tem svetu ne
nezvesti rod zahteva znamenje, toda ne bo	mu	dano drugo znamenje kakor znamenje
Nekdo	mu	je rekel:
On pa je rekel temu, ki	mu	je to povedal:
Kdor ima, se	mu	bo dalo in bo imel obilo; kdor pa nima,
in bo imel obilo; kdor pa nima, se	mu	bo vzelo še tisto, kar ima.
je ne razume, pride hudobni duh in	mu	ugrabi, kar je vsejano v njegovo srce.
posvetne skrbi in zapeljivost bogastva	mu	zadušijo besedo in ostane brez sadu.
Tedaj so prišli hlapci h gospodarju in	mu	rekli: ‘
»Odkod	njemu	ta modrost in te moči?
Odkod torej	njemu	vse to?«
Herodiáde, žene svojega brata Filipa, ker	mu	je Janez rekel:
Herodiádina hči plesala pred gosti in	mu	je bila tako všeč, da ji je s prisego
Zasmilili so se	mu	in ozdravil je njihove bolnike.
Proti večeru so stopili k	njemu	učenci in rekli:
Rekli so	mu	:
Peter	mu	je odvrnil:
Jezus	mu	je rekel:
je takoj stegnil roko, ga prijel in	mu	rekel:
dolgujem, sem namenil za dar templju,	mu	ni treba več spoštovati svojega očeta.’
Tedaj so prišli učenci in	mu	rekli:
K temu se je oglasil Peter in	mu	rekel:
Tedaj so prišle k	njemu	velike množice, ki so imele s seboj
Učenci	mu	rečejo:
Tedaj so prišli k	njemu	farizeji in saduceji.
nezvesti rod zahteva znamenje, toda ne bo	mu	dano drugo znamenje kakor Jonovo.«
Jezus	mu	je rekel:
Peter pa ga je potegnil vstran in	mu	začel braniti:
prišli k množici, je nekdo stopil k	njemu	, se vrgel pred njim na kolena in rekel:
Jezus	mu	je rekel:
vame verujejo, bi bilo zanj bolje, da	mu	obesijo mlinski kamen na vrat in se
Če pa se	mu	posreči, da jo najde, resnično vam
tvoj brat greši zoper tebe, pojdi k	njemu	in ga posvári na štiri oči.
Tedaj je pristopil Peter in	mu	rekel:
Jezus	mu	reče:
Ko je začel računati, so	mu	privedli nekoga, ki mu je bil dolžan
računati, so mu privedli nekoga, ki	mu	je bil dolžan deset tisoč talentov.
služabnik zasmilil, oprostil ga je in	mu	dolg odpustil.
je srečal enega svojih tovarišev, ki	mu	je bil dolžan sto denarjev.
ampak je šel in ga vrgel v ječo, dokler	mu	ne bi povrnil dolga.
Tedaj ga je gospodar poklical k sebi in	mu	rekel: ‘
gospodar, ga izročil mučiteljem, dokler	mu	ne bi povrnil vsega dolga.
Tedaj so prišli k	njemu	farizeji in ga skušali.
Rečejo	mu	:
Tedaj	mu	rečejo njegovi učenci:
Tedaj so	mu	prinesli otročičke, da bi nanje položil
Nekdo je stopil k	njemu	in rekel:
Odgovoril	mu	je:
Mladenič	mu	je rekel:
Jezus	mu	je rekel:
Tedaj se je oglasil Peter in	mu	rekel:
Ker nas nihče ni najel,’ so	mu	odgovorili.
Tedaj je stopila k	njemu	mati Zebedéjevih sinov s svojima sinovoma
Rekla sta	mu	:
tudi Sin človekov ni prišel, da bi	mu	stregli, ampak da bi stregel in dal
Ko so odhajali iz Jêrihe, se	mu	je pridružila velika množica.
V templju so se	mu	približali slepi in hromi in jih je
je zagledal smokvino drevo in šel k	njemu	, toda na njem ni našel drugega kakor
njem ni našel drugega kakor listje in	mu	je rekel:
in medtem ko je učil, so stopili k	njemu	véliki duhovniki in starešine ljudstva
Zakaj	mu	torej niste verjeli?’
vam in vam kazal pot pravičnosti in	mu	niste verjeli; cestninarji in nečistnice
verjeli; cestninarji in nečistnice pa so	mu	verjeli.
se tudi potlej niste skesali, da bi	mu	verjeli.«
Rečejo	mu	:
pa dal v najem drugim viničarjem, ki	mu	bodo ob svojem času dajali pridelek.«
Reče	mu	: ‘
Zvežite	mu	noge in roke in ga vrzite ven v temo,
K	njemu	pošljejo svoje somišljenike skupaj
Dali so	mu	denar.
Odgovorijo	mu	:
Tisti dan so prišli k	njemu	saduceji, ki pravijo, da ni vstajenja,
Odgovoril	mu	je: »‘
Odgovorijo	mu	:
In nobeden	mu	ni mogel odgovoriti besede, tudi se
Ko je odhajal, so stopili k	njemu	njegovi učenci in mu pogled obrnili
so stopili k njemu njegovi učenci in	mu	pogled obrnili na tempeljske stavbe.
sedèl na Oljski gori, so stopili k	njemu	učenci in ga na samem vprašali:
takrat ga bo grozovito kaznoval in	mu	dal delež, ki gre hinavcem; tam bo
Pojdite	mu	naproti!’
Gospodar	mu	je rekel: ‘
Gospodar	mu	je rekel:
Gospodar pa	mu	je rekel: ‘
Vzemite	mu	talent in ga dajte tistemu, ki jih
Tedaj	mu	bodo pravični odgovorili: ‘
ljudstva na dvoru vélikega duhovnika, ki	mu	je bilo ime Kajfa.
Betániji v hiši Simona Gobavca, se	mu	je približala neka žena.
Ti pa so	mu	določili trideset srebrnikov.
»Pojdite v mesto k temu in temu in	mu	recite: ‘
Odvrne	mu	:
Peter je posegel v besedo in	mu	rekel:
Jezus	mu	je rekel:
Peter	mu	reče:
Jezus pa	mu	je rekel:
po služabniku vélikega duhovnika in	mu	odsekal uho.
Tedaj	mu	Jezus reče:
Tedaj je véliki duhovnik vstal in	mu	rekel:
Véliki duhovnik	mu	je rekel:
Jezus	mu	odvrne:
Nato so	mu	pljuvali v obraz in ga bíli s pestmi.
Približala se	mu	je neka dekla in rekla:
ki so stali tam, stopili k Petru in	mu	rekli:
In Peter se je spomnil besede, ki	mu	jo je rekel Jezus:
Tedaj	mu	Pilat reče:
Jezus pa	mu	ni odgovoril niti na eno besedo, tako
Takrat so imeli zloglasnega jetnika, ki	mu	je bilo ime Jezus Barába.
Ko pa je sedèl na sodnem stolu,	mu	je njegova žena poslala sporočilo:
Iz trnja so spletli krono in	mu	jo dali na glavo in trst v njegovo
Pljuvali so vanj,	mu	vzeli trst in ga z njim tepli po glavi.
Ko so ga nehali zasmehovati, so	mu	slekli plašč in ga oblekli v njegovo
ven, so naleteli na moža iz Ciréne, ki	mu	je bilo ime Simon.
Gólgota, to je lobanjska vzpetina, so	mu	dali piti vina, pomešanega z žolčem.
Podobno so se	mu	posmehovali tudi véliki duhovniki s
napojil s kisom, nataknil na trst in	mu	poskušal dati piti.
Galileje sèm so spremljale Jezusa in	mu	stregle.
duhovniki in farizeji zbrali pri Pilatu in	mu	rekli:
Onidve pristopita,	mu	objameta noge in ga počastita.
Ko so ga zagledali, so se	mu	do tal priklonili, nekateri pa so dvomili.
Pripravite pot Gospodu, zravnajte	mu	steze.«
K	njemu	so prihajali iz vse Judeje in vsi iz
Dajali so se	mu	krstiti v reki Jórdan in se spovedovali
vreden, da bi se sklonil pred njim in	mu	odvezal jermenček njegovih sandal.
Živel je med zvermi in angeli so	mu	stregli.
Tedaj	mu	je Jezus zagrozil:
Celo nečistim duhovom ukazuje in so	mu	pokorni.«
tašča je ležala zaradi mrzlice in brž	mu	povedo o njej.
zvečerilo in je sonce zašlo, so prinašali k	njemu	vse bolnike in obsedence.
Ko ga najdejo,	mu	rečejo:
K	njemu	pride gobavec in ga na kolenih prosi:
Zasmilil se	mu	je, stegnil je roko, se ga dotaknil
stegnil je roko, se ga dotaknil in	mu	rekel:
Takoj ga je odpravil in	mu	zabičal:
vendar so od vseh strani prihajali k	njemu	.
Kar na lepem so prišli k	njemu	s hromim, ki so ga štirje nosili.
Vse ljudstvo je prihajalo k	njemu	in jih je učil.
Alféjevega sina, ki je sedèl pri mitnici, in	mu	rekel:
Farizeji so	mu	dejali:
okolice Tira in Sídona so prišli k	njemu	; velika množica teh, ki so slišali,
Tedaj je rekel učencem, naj	mu	pripravijo čoln, da množica ne bi pritiskala
In prišli so k	njemu	.
Nihče ne more vdreti v hišo močnega in	mu	izropati imetja, če prej močnega ne
Okrog njega je sedela množica, ko so	mu	rekli:
Kdor namreč ima, se	mu	bo dalo in kdor nima, se mu bo vzelo
ima, se mu bo dalo in kdor nima, se	mu	bo vzelo še tisto, kar ima.«
Zbudijo ga in	mu	rečejo:
»Kdo neki je ta, da sta	mu	pokorna celo veter in jezero?«
Takoj ko je stopil iz čolna,	mu	je prišel od grobov sèm nasproti človek
daleč zagledal Jezusa, je pritekel, se	mu	do tal priklonil in na ves glas zavpil:
Jezus	mu	je bil namreč rekel:
»Legija mi je ime,«	mu	reče, »ker nas je veliko,« in zelo
Vendar	mu	ni dovolil, temveč mu je rekel:
Vendar mu ni dovolil, temveč	mu	je rekel:
začel oznanjati po Deseteromestju, kaj	mu	je storil Jezus; in vsi so se čudili.
V gneči se	mu	je od zadaj približala in se dotaknila
Njegovi učenci so	mu	rekli:
strahu pristopila, se vrgla predenj in	mu	vse po pravici povedala.
In posmehovali so se	mu	.
»Odkod	njemu	to?
Kakšna je ta modrost, ki	mu	je dana, in kakšni čudeži se godijo
Apostoli se zberejo pri Jezusu in	mu	poročajo o vsem, kar so storili in
Zasmilili so se	mu	, ker so bili kakor ovce brez pastirja
je bila ura že pozna, so stopili k	njemu	njegovi učenci in mu rekli:
so stopili k njemu njegovi učenci in	mu	rekli:
Rekó	mu	:
Ko poizvedo,	mu	rečejo:
korbán,’ to se pravi dar templju; s tem	mu	niti ne dovolite, da bi še kaj storil
imela nečistega duha, in je prišla ter	mu	padla pred noge.
Tedaj	mu	privedejo gluhega, ki je tudi težkó
Vzel ga je od množice vstran,	mu	položil prste v ušesa in se s slino
Ozrl se je proti nebu, zavzdihnil in	mu	rekel:
Pri priči so se	mu	odprla ušesa, sprostila se je vez njegovega
Njegovi učenci so	mu	odgovorili:
Rečejo	mu	:
Rečejo	mu	:
Privedejo	mu	slepega in ga prosijo, da bi se ga
Nato	mu	je s slino omočil oči, položil nanj
Nato	mu	je še enkrat položil roke na oči in
Oglasil se je Peter in	mu	rekel:
Tedaj ga Peter potegne vstran in	mu	začne braniti.
Elíja je že prišel in so	mu	storili vse, kar so hoteli, kakor je
opazili, so ostrmeli, odhiteli so k	njemu	in ga pozdravljali.
Nekdo iz množice	mu	je odvrnil:
In privedli so ga k	njemu	.
»Koliko časa se	mu	že to dogaja?«
Jezus	mu	je rekel:
Janez	mu	je rekel:
imenu izganjal hude duhove, in smo	mu	branili, ker ni hodil z nami.«
»Ne branite	mu	!
ki verujejo vame, je zanj bolje, da	mu	obesijo mlinski kamen na vrat in ga
Prinašali so	mu	otroke, da bi se jih dotaknil, učenci
Jezus	mu	je odvrnil:
Odgovoril	mu	je:
Jezus se je ozrl vanj, ga vzljubil in	mu	rekel:
Tisti, ki so ga spremljali, so se	mu	čudili in grabil jih je strah.
Kar stopita k	njemu	Zebedéjeva sinova Jakob in Janez in
Zebedéjeva sinova Jakob in Janez in	mu	rečeta:
Odgovorila sta	mu	:
Odgovorila sta	mu	:
tudi Sin človekov ni prišel, da bi	mu	stregli, ampak da bi stregel in dal
Slepi pa	mu	je rekel:
Jezus	mu	je rekel:
Tedaj	mu	je rekel:
Peter se spomni in	mu	reče:
verjel, da se bo zgodilo, kar pravi, se	mu	bo res zgodilo.
ko je hodil po templju, so prišli k	njemu	véliki duhovniki, pismouki in starešine
Zakaj	mu	torej niste verjeli?’
Tedaj pošljejo k	njemu	nekaj farizejev in heródovcev, da bi
Prišli so in	mu	rekli:
Odgovorili so	mu	:
In zelo so se	mu	čudili.
K	njemu	pridejo saduceji, ki pravijo, da ni
Stopil je k	njemu	in ga vprašal:
Pismouk	mu	je rekel:
videl, da je pametno odgovoril, zato	mu	je rekel:
Ko je odhajal iz templja,	mu	je rekel eden izmed njegovih učencev:
Jezus	mu	je odvrnil:
so se razveselili in obljubili, da	mu	bodo dali denarja.
ko so klali velikonočno jagnje, so	mu	rekli njegovi učenci:
Peter pa	mu	je rekel:
Jezus	mu	odvrne:
jim je dremalo in niso vedeli, kaj bi	mu	odgovorili.
Ko je prišel, je takoj stopil k	njemu	in rekel:
po služabniku vélikega duhovnika in	mu	odsekal uho.
jih je namreč po krivem pričalo proti	njemu	, toda njihove izjave se niso ujemale.
Jezus pa	mu	je rekel:
Tedaj so začeli nekateri pljuvati vanj,	mu	zakrivali obraz in ga tolkli s pestmi
zapel in Peter se je spomnil besede, ki	mu	jo je bil Jezus rekel:
On pa	mu	je odgovoril:
zagrešili umor, je bil zaprt tudi nekdo, ki	mu	je bilo ime Barába.
škrlatne barve, spletli krono iz trnja in	mu	jo nadeli.
pljuvali vanj, poklekovali pred njim in se	mu	klanjali.
Ko so ga nehali zasmehovati, so	mu	slekli škrlatni plašč in ga oblekli
Dajali so	mu	vina, pomešanega z miro, vendar ga
gobo s kisom, jo nataknil na trst in	mu	ponujal piti.
so ga, ko je bil še v Galileji, in	mu	stregle.
Ko	mu	je stotnik pritrdil, je Jožefu dovolil
kralja v Judeji, je živel duhovnik, ki	mu	je bilo ime Zaharíja.
Tedaj se	mu	je prikazal Gospodov angel.
Angel pa	mu	reče:
Elizabeta ti bo rodila sina in daj	mu	ime Janez.
Angel	mu	je odgovoril:
Nazaret k devici, zaročeni z možem, ki	mu	je bilo ime Jožef, iz Davidove hiše,
Spočela boš in rodila Sina, ki	mu	daj ime Jezus.
Gospod Bog	mu	bo dal prestol njegovega očeta Davida
Po očetu so	mu	nameravali dati ime Zaharíja, toda
»Nikakor, temveč Janez	mu	bo ime.«
»Nikogar ni v tvojem sorodstvu, ki bi	mu	bilo takó ime.«
	Njemu	pa so se pri priči razvezala usta in
ker se je ozrl na svoje ljudstvo in	mu	pripravil odrešenje.
iz rok sovražnikov in nam dal, da	mu	bomo brez strahu služili v svetosti
Najvišjega, pojdeš namreč pred Gospodom, da	mu	pripraviš pot in daš njegovemu ljudstvu
višavah in na zemlji mir ljudem, ki so	mu	po volji.«
osem dni, da bi bil otrok obrezan, so	mu	dali ime Jezus, kakor ga je imenoval
Živel pa je v Jeruzalemu mož, ki	mu	je bilo ime Símeon; bil je pravičen
Sveti Duh	mu	je razodel, da ne bo umrl, dokler ne
sta bila presenečena in njegova mati	mu	je rekla:
Pripravite pot Gospodu, zravnajte	mu	steze!
Množicam, ki so prihajale k	njemu	, da bi jih krstil, je torej govoril:
Tedaj	mu	je hudič rekel:
Jezus	mu	je odvrnil:
Nato ga je povedel visoko,	mu	v hipu pokazal vsa kraljestva sveta
hipu pokazal vsa kraljestva sveta in	mu	rekel:
Jezus	mu	je odgovoril:
Gospoda, svojega Boga, môli in samo	njemu	služi.’«
Jeruzalem, ga postavil vrh templja in	mu	rekel:
Jezus pa	mu	je dejal:
Podali so	mu	zvitek preroka Izaija; odvil ga je
Vsi so	mu	pritrjevali in strmeli nad radostnimi
In Jezus	mu	je zapovedal:
kakršnekoli bolnike, te pripeljali k	njemu	.
Simon pa	mu	je odgovoril:
Naročil pa	mu	je:
šel ven in zagledal cestninarja, ki	mu	je bilo ime Lévi, in je sedèl pri mitnici.
Rekel	mu	je:
In Lévi	mu	je priredil veliko gostijo v svoji
Oni pa so	mu	rekli:
drugo, in kdor ti hoče vzeti plašč,	mu	tudi obleke ne brani.
imel na smrt bolnega služabnika, ki	mu	je bil zelo drag.
Ko je slišal za Jezusa, je poslal k	njemu	judovske starešine s prošnjo, da bi
»Vreden je, da	mu	to storiš.
Ko jo je Gospod zagledal, se	mu	je zasmilila in ji je rekel:
ga je imel Bog z njim, s tem da se	mu	niso dali krstiti.
od zadaj stopila k njegovim nogam in	mu	jih začela močiti s solzami.
Jezus se je oglasil in	mu	rekel:
Eden	mu	je bil dolžan petsto denarjev, drugi
»Prav si presodil,«	mu	je rekel.
so ljudje iz vseh mest prihajali k	njemu	, je spregovoril v priliki:
Kdor ima, se	mu	bo dalo, in kdor nima, se mu bo vzelo
ima, se mu bo dalo, in kdor nima, se	mu	bo vzelo še to, kar misli, da ima.«
Prišli pa so k	njemu	njegova mati in njegovi bratje, toda
Sporočili so	mu	:
Komaj je stopil na kopno,	mu	je iz mesta prišel nasproti moški,
in po vsem mestu oznanjal, kaj vse	mu	je storil Jezus.
Tedaj je prišel mož, ki	mu	je bilo ime Jáir; bil je predstojnik
pa jè nihče ni mogel ozdraviti, se	mu	je približala od zadaj.
Ko je Jezus to slišal,	mu	je rekel:
Posmehovali so se	mu	, ker so vedeli, da je umrla.
Apostoli so se vrnili in	mu	pripovedovali o vsem, kar so storili.
Pristopili so dvanajsteri in	mu	rekli:
Ko so šli naslednji dan z gore,	mu	je prišla naproti velika množica.
imenu izganjal hude duhove, in smo	mu	branili, ker ne hodi z nami.«
Med potjo	mu	je nekdo rekel:
Jezus	mu	je odgovoril:
Rekel	mu	je:
Spet drug	mu	je rekel:
Jezus pa	mu	je rekel:
On pa	mu	je rekel:
»Prav si odgovoril,«	mu	je rekel, »tako delaj in boš živel.«
Ko ga je zagledal, se	mu	je zasmilil.
Stopil je k	njemu	, zlil olja in vina na njegove rane
»Tisti, ki	mu	je izkazal usmiljenje.«
Jezus pa	mu	je rekel:
prijatelja, in bo prišel opolnoči k	njemu	ter ga prosil:
potovanja in nimam s čim postreči,’ in bi	mu	oni znotraj odgovoril: ‘
Povem vam, če ne bo vstal in	mu	dal zato, ker je njegov prijatelj,
zaradi njegove nadležnosti vstal in	mu	dal, kolikor potrebuje.
kdor išče, najde; in kdor trka, se	mu	odpre.
Ali bi	mu	dal škorpijona, če ga je prosil za
pride močnejši od njega in ga premaga,	mu	vzame vse orožje, na katero se je zanašal,
žena iz množice povzdignila glas in	mu	zaklicala:
Gospod pa	mu	je rekel:
odpuščeno; kdor pa preklinja Svetega Duha,	mu	ne bo odpuščeno.
Nekdo iz množice	mu	je rekel:
On pa	mu	je odgovoril:
Bog pa	mu	je rekel: ‘
njihov gospodar vrnil s svatbe, da	mu	takoj odpró, ko pride in potrka.
katero ne vé; razsekal ga bo na kosce in	mu	dal delež z neverniki.
Od vsakega, ki	mu	je bilo veliko dano, se bo veliko zahtevalo,
takrat jih je bilo nekaj pri njem in so	mu	pripovedovali o Galilejcih, katerih
Ta pa	mu	je odgovoril: ‘
Gospod pa	mu	je odgovoril:
Tedaj	mu	boste začeli dopovedovati:
uro je pristopilo nekaj farizejev in	mu	reklo:
In niso	mu	mogli na to odgovoriti.
izmed tistih, ki so sedeli pri mizi,	mu	je rekel:
Jezus pa	mu	je rekel:
Prvi	mu	je rekel: ‘
Spet drugi	mu	je odvrnil: ‘
dokončati; in vsi, ki bi to videli, bi se	mu	začeli smejati, češ: ta človek je
deset tisoč možmi postaviti po robu	njemu	, ki prihaja nadenj z dvajset tisoči?
Približevali so se	mu	vsi cestninarji in grešniki, da bi
rožiči, ki so jih jedle svinje, pa	mu	jih nihče ni dal.
Vrnil se bom k očetu in	mu	rekel:
Sin pa	mu	je rekel: ‘
Dajte	mu	prstan na roko in čevlje na noge!
Pojasnil	mu	je: ‘
hotnícami zapravil tvoje premoženje, si	mu	zaklal pitano tele.’
Oče pa	mu	je odvrnil: ‘
bogataš je imel oskrbnika in tega so	mu	zatožili, češ da zapravlja njegovo
Poklical ga je in	mu	rekel: ‘
On pa	mu	je vêlel: ‘
Rekel	mu	je: ‘
Vêlel	mu	je:
farizeji, lakomni na denar, in so se	mu	posmehovali.
njegovih vratih pa je poležaval revež, ki	mu	je bilo ime Lazar in je imel polno
Abraham	mu	je odgovoril: ‘
Nato	mu	je ta rekel: ‘
Abraham	mu	je odgovoril: ‘
Ta pa	mu	je odvrnil:
Odgovoril	mu	je: ‘
Bolje je zanj, da	mu	obesijo mlinski kamen na vrat in ga
greši, ga posvári, in če se spreobrne,	mu	odpústi.
Žal mi je,’	mu	odpústi.«
Mar	mu	ne bo rekel: ‘
zahvaljuje hlapcu, ker je naredil, kar	mu	je bilo ukazano?
Ob prihodu v neko vas	mu	je prišlo nasproti deset gobavcev.
je na obraz pred njegove noge in se	mu	zahvaljeval; in ta je bil Samarijan.
Nato	mu	je rekel:
živela tudi vdova, ki je prihajala k	njemu	in ga prosila: ‘
izvoljenim, ki noč in dan vpijejo k	njemu	, in bo z uslišanjem odlašal?
Prinašali so	mu	tudi otročičke, da bi polagal roke
Jezus	mu	je rekel:
Odgovoril	mu	je:
Ko je Jezus to slišal,	mu	je rekel:
Povedali so	mu	, da gre mimo Jezus nazaréjec.
ustavil in ukazal, naj ga pripeljejo k	njemu	.
Ko se	mu	je slepi približal, ga je vprašal:
»Gospod, da bi spet videl,«	mu	je odgovoril.
Jezus	mu	je rekel:
dospel na tisti kraj, je pogledal gor in	mu	rekel:
ubogim, in če sem koga v čem prevaral,	mu	četverno povrnem.«
Jezus pa	mu	je rekel:
Ukazal je, naj	mu	pokličejo služabnike, katerim je izročil
Rekel	mu	je: ‘
Reče	mu	: ‘
Vzemite	mu	mino in jo dajte tistemu, ki jih ima
Oni pa so	mu	rekli:
vaju kdo vpraša, zakaj ga odvezujeta,	mu	odgovorita: ‘
Nekaj farizejev iz množice	mu	je reklo:
Zakaj	mu	niste verjeli?’
Če	mu	pa odgovorimo: ‘
poslal k viničarjem služabnika, da bi	mu	dali od pridelka iz vinograda.
K	njemu	so poslali vohune, ki so se delali
pa ni Bog mrtvih, ampak živih, kajti	njemu	vsi živijo.«
vse ljudstvo je zgodaj prihajalo k	njemu	v tempelj, da bi ga poslušalo.
Razveselili so se in se pogodili z njim, da	mu	dajo denarja.
Peter	mu	je rekel:
Jezus pa	mu	je odgovoril:
Prikazal se	mu	je angel iz nebes in ga krepčal.
Jezus pa	mu	je rekel:
ki so bili okrog njega, videli, kaj	mu	grozi, so rekli:
po služabniku vélikega duhovnika in	mu	odsekal desno uho.
se je spomnil Gospodove besede, ko	mu	je rekel:
Zakrili so	mu	oči in ga spraševali:
Odgovoril	mu	je:
Zastavil	mu	je veliko vprašanj, Jezus pa mu ni
Zastavil mu je veliko vprašanj, Jezus pa	mu	ni nič odgovoril.
Ciréne, ki je prihajal s polja, in	mu	naložili križ, da ga je nesel za Jezusom.
Posmehovali so se	mu	tudi vojaki; pristopali so in mu ponujali
se mu tudi vojaki; pristopali so in	mu	ponujali kisa.
hudodelcev, ki sta visela na križu, se	mu	je rogal in govoril:
In odgovoril	mu	je:
Prišel je tudi mož, ki	mu	je bilo ime Jožef.
sta obstala in eden izmed njiju, ki	mu	je bilo ime Kleópa, mu je rekel:
izmed njiju, ki mu je bilo ime Kleópa,	mu	je rekel:
Ponudili so	mu	kos pečene ribe.
je človek, ki ga je poslal Bog; ime	mu	je bilo Janez.
Ko so Judje poslali k	njemu	iz Jeruzalema duhovnike in levíte,
za menoj in jaz nisem vreden, da bi	mu	odvezal jermen na sandali.«
Naslednji dan zagleda Jezusa, da prihaja k	njemu	, in reče:
Odgovorita	mu	:
najprej našel svojega brata Simona in	mu	rekel:
Jezus je uprl pogled vanj in	mu	rekel:
Srečal je Filipa in	mu	rekel:
Filip je srečal Natánaela in	mu	rekel:
Natánael pa	mu	je rekel:
Filip	mu	je odvrnil:
Jezus videl, da Natánael prihaja k	njemu	, reče o njem:
Jezus	mu	odvrne:
Natánael	mu	pravi:
Jezus	mu	odvrne:
Nato	mu	reče:
In nesli so	mu	.
so vedeli - je poklical ženina in	mu	rekel:
Tedaj so se oglasili Judje in	mu	rekli:
poznal in ker ni bilo treba, da bi	mu	bil kdo o kom kaj povedal; sam je namreč
Med farizeji pa je bil človek, ki	mu	je bilo ime Nikodém; bil je prvak med
Ponoči je prišel k Jezusu in	mu	rekel:
Jezus	mu	je odgovoril:
Jezus	mu	odgovori:
Nikodém	mu	je segel v besedo in ga vprašal:
Jezus	mu	je odgovoril:
Šli so torej k Janezu in	mu	rekli:
si pričeval, krščuje in vse hodi k	njemu	.«
»Človek si ne more ničesar prisvojiti, če	mu	ni dano iz nebes.
Oče ljubi Sina in	mu	je vse dal v roke.
Samarijanka	mu	odvrne:
Žena	mu	reče:
Kdor pa bo pil vodo, ki	mu	jo bom dal jaz, ne bo nikoli žejen,
bo nikoli žejen, ampak bo voda, ki	mu	jo bom dal, postala v njem vrelec vode,
Žena	mu	reče:
Žena	mu	odgovori:
Žena	mu	odvrne:
Žena	mu	odvrne:
Odšli so iz mesta in se napotili k	njemu	.
»Menda	mu	ni kdo prinesel jesti?«
Ko so Samarijani prišli k	njemu	, so ga prosili, naj bi ostal pri njih;
Judeje v Galilejo, se je odpravil k	njemu	in ga prosil, naj pride in mu ozdravi
k njemu in ga prosil, naj pride in	mu	ozdravi sina, ki že umira.
Jezus	mu	je rekel:
Uradnik	mu	reče:
Jezus	mu	odvrne:
Mož je verjel besedi, ki	mu	jo je rekel Jezus in odšel.
Že med potjo pa so	mu	prišli naproti njegovi služabniki in
Vprašal jih je, katero uro	mu	je odleglo.
Rekli so	mu	:
spoznal, da se je to zgodilo tisto uro, ko	mu	je Jezus rekel:
ker je vedel, da je že dolgo bolan,	mu	je rekel:
Bolnik	mu	je odgovoril:
Jezus	mu	reče:
Pozneje ga je Jezus srečal v templju in	mu	rekel:
Oče ima namreč Sina rad in	mu	pokaže vse, kar snuje sam in še večja
kar snuje sam in še večja dela od teh	mu	bo pokazal, tako da se boste čudili.
Kdor posluša mojo besedo in veruje	njemu	, ki me je poslal, ima večno življenje
Oblast	mu	je dal, da sodi, ker je Sin človekov.
povzdignil oči in videl, da prihaja k	njemu	velika množica, je vprašal Filipa:
Filip	mu	je odgovoril:
učencev, Andrej, brat Simona Petra,	mu	reče:
Rekli so	mu	:
Rekli so	mu	torej:
Vsak, kdor posluša Očeta in se	mu	dá poučiti, pride k meni.
rekel: nihče ne more priti k meni, če	mu	ni dano od Očeta.«
Simon Peter	mu	je odgovoril:
Njegovi bratje so	mu	tedaj rekli:
Pa glejte, javno govori in	mu	nič ne rečejo.
malo časa sem med vami nato pojdem k	njemu	, ki me je poslal.
Odgovorili so	mu	:
Vse ljudstvo je prihajalo k	njemu	, on pa je sédel in jih učil.
Postavili so jo v sredo in	mu	rekli:
Farizeji so	mu	tedaj rekli:
samega, ker vedno delam to, kar je všeč	njemu	.«
Odgovorili so	mu	:
Segli so	mu	v besedo in rekli:
Rekli so	mu	torej:
Judje so	mu	odgovorili:
Judje so	mu	torej rekli:
Judje so	mu	tedaj rekli:
Pomazal	mu	je z blatom oči in mu rekel:
Pomazal mu je z blatom oči in	mu	rekel:
»Ne, samo podoben	mu	je.«
dan, ko je Jezus napravil blato in	mu	odprl oči, je bila sobota.
Judje	mu	niso hoteli verjeti, da je bil slep
kako da zdaj vidi, pa ne veva, in kdo	mu	je odprl oči, ne veva.
poklicali človeka, ki je bil prej slep, in	mu	rekli:
Tedaj so ga ozmerjali in	mu	rekli:
Odgovorili so	mu	:
Ko ga je srečal,	mu	je rekel:
Jezus	mu	je rekel:
	Njemu	vratar odpre in ovce poslušajo njegov
»Hudi duh ga je obsedel in blede se	mu	.
Judje so	mu	odgovorili:
Veliko jih je prišlo k	njemu	in so govorili:
Gospoda mazilila z dišečim oljem in	mu	obrisala njegove noge s svojimi lasmi.
Učenci	mu	rekó:
Učenci pa so	mu	rekli:
Vendar le pojdimo k	njemu	!«
je Marta izvedela, da prihaja Jezus,	mu	je šla naproti; Marija pa je sedela
Marta	mu	odgovori:
Odgovori	mu	:
Marija to slišala, je hitro vstala in	mu	šla naproti.
Ko ga je zagledala,	mu	je padla k nogam in mu rekla:
je zagledala, mu je padla k nogam in	mu	rekla:
Rekli so	mu	:
Marta, sestra umrlega,	mu	reče:
Tam so	mu	pripravili večerjo; Marta je stregla,
pristne narde, mazilila Jezusu noge in	mu	jih obrisala s svojimi lasmi.
Tega pa ni rekel, ker bi	mu	bili ubogi pri srcu, ampak ker je bil
Vzeli so palmove veje,	mu	šli naproti in vzklikali:
da je bilo to pisano o njem in da so	mu	to storili.
Prav zato	mu	jih je tudi toliko prišlo naproti,
Andrej in Filip stopita k Jezusu in	mu	to povesta.
»Angel	mu	je odgovoril.«
Množica	mu	je odgovorila:
Ker je Jezus vedel, da	mu	je Oče dal vse v roke in da je prišel
Ko pride k Simonu Petru,	mu	ta reče:
Jezus	mu	odvrne:
Peter	mu	reče:
Jezus	mu	odgovori:
Simon Peter	mu	reče:
Jezus	mu	pravi:
»Kdor se je skopal,	mu	ni treba drugega, kakor da si umije
Simon Peter	mu	pomigne, naj ga vpraša, o kom govori.
da je sklonjen k Jezusovim prsim, in	mu	reče:
»Tisti, ki	mu	bom pomočil grižljaj in mu ga dal.«
»Tisti, ki mu bom pomočil grižljaj in	mu	ga dal.«
Jezus	mu	je tedaj rekel:
bili pri mizi, pa ni razumel, zakaj	mu	je to rekel.
denarnico, so nekateri mislili, da	mu	Jezus naroča:
Jezus	mu	odgovori:
Peter	mu	reče:
Tomaž	mu	reče:
Jezus	mu	odvrne:
Filip	mu	reče:
Jezus	mu	odgovori:
Oče, pa tudi jaz ga bom ljubil in se	mu	razodel.«
Juda, a ne Iškarijót,	mu	reče:
Jezus	mu	odvrne:
Prišla bova k	njemu	in prebivala pri njem.
sem bil pri vas zdaj pa odhajam k	njemu	, ki me je poslal, in nobeden izmed
da Sin poveliča tebe, kajti dal si	mu	oblast čez vse ljudi, da bi podaril
podaril večno življenje vsem, ki si	mu	jih dal.
Odgovorili so	mu	:
po služabniku vélikega duhovnika in	mu	odsekal desno uho.
Jezus	mu	je odgovoril:
Jezus	mu	je odgovoril:
Rekli so	mu	:
vélikega duhovnika, sorodnik tistega, ki	mu	je Peter odsekal uho, je dejal:
Odgovorili so	mu	:
Judje so	mu	odgovorili:
Jezus	mu	je odgovoril:
Pilat	mu	je rekel:
Pilat	mu	reče:
Vojaki so spletli iz trnja krono,	mu	jo dali na glavo in ga ogrnili s škrlatno
Stopali so k	njemu	in govorili:
Judje so	mu	odgovorili:
Jezus pa	mu	ni dal odgovora.
Tedaj	mu	Pilat reče:
Jezus	mu	odgovori:
Ko so vojaki Jezusa križali, so	mu	vzeli oblačila - razdelili so jih na
so nataknili na hizópovo stebelce in	mu	jo podali k ustnicam.
do Jezusa in videli, da je že mrtev,	mu	niso strli nog, temveč je eden izmed
»Nobene kosti	mu	ne bodo zlomili.«
Mislila je, da je vrtnar, in	mu	rekla:
Drugi učenci so	mu	torej pripovedovali:
Tomaž	mu	odgovori:
Jezus	mu	reče:
»Tudi mi gremo s teboj,«	mu	pravijo.
Odgovorijo	mu	:
Odgovori	mu	:
Reče	mu	:
Odgovori	mu	:
Reče	mu	:
»Ali me imaš rad?« in	mu	odvrne:
Jezus	mu	reče:
Ko je to izrekel,	mu	je dejal:
Jezus	mu	je odvrnil:
Toda Jezus	mu	ni rekel, da ne bo umrl, temveč:
da se je po sredini razpočil in se	mu	je izsulo vse drobovje.
Ker je bil prerok, je vedel, da	mu	je Bog s prisego obljubil, da bo sad
V hipu so se	mu	utrdila stopala in gležnji.
bili čisto iz sebe spričo tega, kar se	mu	je zgodilo.
in poznate, veroval v njegovo ime,	mu	je to ime dalo moč; in vera, ki prihaja
vera, ki prihaja po njegovem imenu,	mu	je vrnila popolno zdravje, kakor ste
Peter	mu	je rekel:
privržencev; ubili so ga in vsi, ki so	mu	sledili, so se razkropili in izginili.
starešine in pismouke, da so pristopili k	njemu	, ga zgrabili in odvlekli pred véliki
preden se je naselil v Haránu, in	mu	rekel: ‘
Po očetovi smrti	mu	je vêlel, naj odide od tam; in prišel
In ni	mu	dal niti sežnja dedne posesti; obljubil
niti sežnja dedne posesti; obljubil pa	mu	je, da bo dal deželo v last njemu in
obljubil pa mu je, da bo dal deželo v last	njemu	in njegovemu potomstvu, čeprav je bil
Toda jaz bom sodil ljudstvu, ki	mu	bodo hlapčevali kot sužnji,’ je rekel
In dal	mu	je zavezo obrezovanja; in tako se mu
mu je zavezo obrezovanja; in tako se	mu	je rodil Izak, ki ga je obrezal osmi
njim in ga je rešil iz vseh stisk ter	mu	izkazal milost in modrost pred faraonom,
očeta Jakoba in ga povabil, naj pride k	njemu	z vsem sorodstvom, ki je štelo petinsedemdeset
tujec v midjánski deželi; tam sta se	mu	rodila dva sinova.
Ko je minilo štirideset let, se	mu	je v puščavi ob Sínajski gori prikazal
Gospod pa	mu	je rekel: ‘
poglavarja in rešitelja po angelu, ki se	mu	je prikazal v grmu.
množici, zbrani v puščavi, z angelom, ki	mu	je govoril na Sínajski gori, in z našimi
popeljal iz Egipta - ne vemo, kaj se	mu	je zgodilo.’
Toda šele Sálomon	mu	je sezidal hišo.
svojih srcih in škripali z zobmi proti	njemu	.
svoja oblačila k nogam mladeniča, ki	mu	je bilo ime Savel.
Peter pa	mu	je rekel:
Padel je na tla in zaslišal glas, ki	mu	je rekel:
Ta je imel videnje, v katerem	mu	je Gospod rekel:
Gospod	mu	je rekel:
Judovi hiši poišči človeka iz Tarza, ki	mu	je ime Savel!
Gospod pa	mu	je rekel:
Pokazal	mu	bom, koliko bo moral trpeti za moje
Zaužil je hrano in vrnile so se	mu	moči.
Toda vsi so se ga bali in	mu	niso verjeli, da je učenec.
je Savel med potjo videl Gospoda, ki	mu	je govoril, in kako je v Damasku brez
Peter	mu	je rekel:
da se tam mudi Peter, so poslali k	njemu	dva moža s prošnjo:
imele solze v očeh; razkazovale so	mu	halje in obleke, ki jih je sešila Gazela,
prikazni razločno videl, kako prihaja k	njemu	božji angel, ki ga je ogovoril:
Angel	mu	je rekel:
Ko je angel, ki	mu	je to govoril, odšel, je Kornelij poklical
Pripravljali so	mu	jed, njega pa je obšlo zamaknjenje.
Glas pa	mu	je drugič rekel:
je še vedno premišljal o videnju, ko	mu	je Duh rekel:
Peter je hotel vstopiti, tedaj pa	mu	je Kornelij prišel naproti in padel
Peter	mu	je vêlel vstati z besedami:
Kornelij	mu	je odgovoril:
razumem, da Bog ne gleda na osebo, temveč	mu	je v vsakem narodu všeč, kdor se ga
Bog pa ga je obudil tretji dan in	mu	dal, da se je očitno prikazoval, ne
Vsakdo, kdor veruje vanj, so	mu	v njegovem imenu odpuščeni grehi.«
Rekli so	mu	:
Namenil se je, da	mu	bo po veliki noči javno sodil.
In glej, Gospodov angel je stopil k	njemu	in svetloba je oblila celico.
je Petra sunil v bok, ga prebudil in	mu	rekel:
In verige so	mu	padle z rok.
Nato	mu	je angel rekel:
Nato	mu	je rekel:
Ti so napotili k	njemu	skupno poslanstvo, si pridobili kraljevega
Savel, ki	mu	je bilo ime tudi Pavel, pa ga je ostro
tudi Pavel, pa ga je ostro pogledal in	mu	poln Svetega Duha rekel:
da ima vero, ki bi ga lahko rešila,	mu	je zaklical z močnim glasom:
govori Gospod, ki uresničuje, kar	mu	je znano od vekomaj.’
in se hotel ubiti; mislil je, da so	mu	jetniki pobegnili.
Pavel pa	mu	je zaklical z močnim glasom:
Odgovorila sta	mu	:
Nato sta oznanila Gospodovo besedo	njemu	in vsem, ki so bili v njegovi hiši.
On sploh ne potrebuje, da bi	mu	stregle človeške roke, temveč sam vsem
Nekateri možje pa so se	mu	pridružili in sprejeli vero.
Tam je našel Juda, ki	mu	je bilo ime Akvila, po rodu pa je bil
Ko pa so	mu	nasprotovali in grdo govorili, je otresel
tam in šel k bogaboječemu možu, ki	mu	je bilo ime Títij Jústus in čigar hiša
noči pa se je Gospod prikazal Pavlu in	mu	rekel:
Medtem je v Efez prišel Jud, ki	mu	je bilo ime Apólo in je bil po rodu
sta ga slišala, ga povabila k sebi in	mu	še podrobneje razložila božji nauk.
Posrečilo se	mu	je, da je s tem zavêdel že precéj ljudi,
je hotel nastopiti med množico, pa	mu	učenci niso pustili.
visoki provincialni uradniki, ki so	mu	bili naklonjeni, so mu poslali sporočilo
uradniki, ki so mu bili naklonjeni, so	mu	poslali sporočilo in odsvetovali, da
Mudilo se	mu	je, da bi bil, če le mogoče, za binkoštni
Ko so ga slišali, so slavili Boga in	mu	rekli:
Tedaj se	mu	je poveljnik približal, ga dal prijeti
Pavel	mu	je odgovoril:
Ko	mu	je dovolil, se je Pavel na stopnicah
Stotnik je odhitel k poveljniku in	mu	sporočil, kaj je slišal, ter ga vprašal:
Poveljnik	mu	je rekel:
Zato	mu	je drugi dan dal sneti vezi, hkrati
»Tebe bo Bog udaril, ti pobeljeni zid!«	mu	je rekel Pavel.
Tisti, ki so stali okrog njega, so	mu	rekli:
Kaj, če	mu	je govoril duh ali angel?«
Naslednjo noč je Gospod stopil k Pavlu in	mu	rekel:
je poklical enega izmed stotnikov in	mu	rekel:
Nekaj	mu	ima sporočiti.«
Ker sem bil obveščen, da	mu	strežejo po življenju, sem ga takoj
Ko je zvedel, da je iz Kilíkije,	mu	je rekel:
Judje so	mu	pritrjevali in govorili, da je to čista
Ko	mu	je namestnik namignil, je Pavel odgovoril
nobenemu izmed njegovih ne brani, da bi	mu	stregel.
Pavel pa	mu	je odvrnil:
Prepričan sem, da	mu	nobena teh stvari ni tuja, saj se niso
je s Pavlom človeško ravnal; dovolil	mu	je, da obišče prijatelje in ti so poskrbeli
nocoj je stopil k meni angel Boga, ki	mu	pripadam in služim, in mi je rekel:
vročine iz dračja švignila kača in se	mu	privila na roko.
Ko so domačini videli, kako	mu	žival visi od roke, so govorili med
morilec: rešil se je iz morja, zdaj pa	mu	Pravičnost ne pusti, da bi živel.«
je kačo stresel v ogenj, ne da bi se	mu	bilo kaj zgodilo.
čakali; nazadnje pa so videli, da se	mu	ni zgodilo nič hudega.
Pavel je prišel k	njemu	in molil, položil nanj roke in ga ozdravil.
zagledal, se je zahvalil Bogu in zrasel	mu	je pogum.
Oni pa so	mu	odgovorili:
zakaj o tem nauku nam je znano samó, da	mu	povsod ugovarjajo.«
se za dan, ko jih je še več prišlo k	njemu	v stanovanje.
‘Pojdi k temu ljudstvu in	mu	reci:
in sprejemal vse, ki so prihajali k	njemu	.
spoznali, ga niso kot Boga slavili ali se	mu	zahvaljevali, marveč so postali v svojih
»Abraham je veroval Bogu in to	mu	je bilo všteto v pravičnost.«
Tako tudi David blagruje človeka, ki	mu	Bog prišteva pravičnost ne glede na
grehi pokriti; blagor človeku, ki	mu	Gospod ne prišteva greha.«
Kako	mu	je bila torej všteta?
očeta mnogih narodov, ker je veroval	njemu	, ki oživlja mrtve in kliče v bivanje
In vera se	mu	ni omajala, čeprav je videl, da mu
mu ni omajala, čeprav je videl, da	mu	je telo že zamrlo, saj je imel nekako
Zato	mu	je tudi bilo to všteto v pravičnost.
To, da	mu	je bilo všteto, pa ni bilo zapisano
Če smo namreč	njemu	postali podobni v njegovi smrti, mu
njemu postali podobni v njegovi smrti,	mu	bomo tudi pridruženi v njegovem vstajenju.
se izročite komu kot sužnji, da bi	mu	bili pokorni, ste pač sužnji tistega,
pokorni, ste pač sužnji tistega, ki se	mu	pokoravate; bodisi greha, ki pelje
bi pripadli nekomu drugemu, namreč	njemu	, ki je vstal od mrtvih, tako da bi
pa, ki je iskal postavo, ki naj bi	mu	dala pravičnost, ni prišel do tega,
Toda kaj	mu	odgovori božji glas?
Ali kdo	mu	je bil za svetovalca?
Ali	mu	je kdo prej kaj dal, da bi moral dobiti
Zakaj iz njega, po njem in zanj je vse:	njemu	slava na veke!
razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro,	njemu	všečno in popolno.
razumno; vsak pač po deležu vere, ki	mu	ga je Bog dal.
»Če je tvoj sovražnik lačen,	mu	daj jesti; če je žejen, mu daj piti;
sovražnik lačen, mu daj jesti; če je žejen,	mu	daj piti; če boš namreč delal tako,
daj piti; če boš namreč delal tako,	mu	boš sipal na glavo žarečega oglja.«
	Njemu	pa, ki vas more po mojem evangeliju
bo vsak prejel od Boga priznanje, ki	mu	gre.
Sicer pa naj vsak živi tako, kakor	mu	je odmeril Gospod in kakor je koga
Ko pa pravi, da	mu	je vse podvrženo, je jasno, da razen
podvrženo, je jasno, da razen tistega, ki	mu	je vse podvrgel.
Ko	mu	bo vse podvrženo, se bo tudi Sin sam
podvrženo, se bo tudi Sin sam podvrgel	njemu	, ki mu je vse podvrgel, da bo Bog vse
bo tudi Sin sam podvrgel njemu, ki	mu	je vse podvrgel, da bo Bog vse v vsem.
Bog pa	mu	dá steblo, kakor je sklenil, in sicer
bo razveselil mene, če ne tisti, ki	mu	jaz povzročam žalost?
Za takega zadostuje tista kazen, ki	mu	jo naloži skupnost.
Zato	mu	raje odpustite in ga potolažite, da
Zato si tudi prizadevamo, da bi	mu	bili všeč, bodisi da živimo v telesu
prihodom, marveč tudi s tolažbo, ki ste	mu	jo dali vi
je prišel Kéfa v Antiohíjo, sem se	mu	v obraz uprl, ker je delal narobe.
z Abrahamom, ki je veroval Bogu in	mu	je bilo to všteto v pravičnost.
Abrahamu svojo naklonjenost s tem, da	mu	je dal obljubo.
	Njemu	pa, ki more po môči, katera deluje
tega, kar moremo prositi ali misliti,	njemu	slava v Cerkvi in v Kristusu Jezusu
in vsak posamezni ud prispeva, kakor	mu	ustreza, tako da gradi sam sebe v ljubezni.
Zato ga je Bog povzdignil nad vse in	mu	podelil ime, ki je nad vsakim imenom,
Nimam namreč nikogar drugega, ki bi	mu	bil podoben po srcu in bi se tako iskreno
Zelo se	mu	je namreč tožilo po vas vseh, pa še
pri njegovem trpljenju, pri tem pa	mu	postanem podoben v njegovi smrti in
živeli, kakor je vredno Gospoda in	njemu	všeč, da bi uspevali v vsakršnem dobrem
Dajem	mu	namreč priznanje, da se veliko trudi
	Njemu	čast in večna oblast!
Hvaležen sem Bogu, ki	mu	služim s čisto vestjo kakor moji predniki.
Naj	mu	dá Gospod, da bo tisti dan pri Gospodu
skazal preskušenega delavca, ki se	mu	ni treba sramovati, in da se boš držal
Gospod	mu	bo povrnil po njegovih delih.
	Njemu	slava na veke vekov!
»Jaz	mu	bom oče in on mi bo sin.«
Ko	mu	je namreč vse podvrgel, ni pustil ničesar,
vse podvrgel, ni pustil ničesar, kar	mu	ne bi bilo podvrženo.
Vendar zdaj še ne vidimo, da	mu	je vse podvrženo.
	Njemu	bomo dajali odgovor.
véliki duhovnik, ampak ga je tisti, ki	mu	je rekel:
prošnje z močnim vpitjem in solzami	njemu	, ki bi ga mogel rešiti smrti, in bil
tolažita, nas, ki smo se zatekli k	njemu	, da bi dosegli dano upanje.
»Abraham«	mu	je tudi odmeril »desetino od vsega«.
Poglejte, kako velik je ta, ki	mu	je dal celo očak Abraham najboljšo
je bil še v prednikovih ledjih, ko	mu	je šel naproti Melkízedek.
priseganja, ta pa s priseganjem tistega, ki	mu	je rekel:
grešnikov in višji od nebes, tak, ki	mu	ni treba kakor vélikim duhovnikom dan
drugim zagrinjalom pa je bil šotor, ki	mu	pravimo
daroval, čeprav je bil prejel obljube in	mu	je bilo rečeno:
spoštljivem strahu služimo, kakor je	njemu	všeč.
Kar	mu	je po volji, naj v nas uresniči po
nas uresniči po Jezusu Kristusu, ki	mu	bodi slava na veke vekov.
modrosti, naj si jo izprosi od Boga in	mu	jo bo dal, saj jo rad dá vsakomur,
dal, saj jo rad dá vsakomur, ne da bi	mu	kaj očital.
»Abraham je Bogu verjel in se	mu	je štelo v pravičnost,« in imenovan
Gospod ga bo okrepil; če je v grehih,	mu	bodo odpuščeni.
Boga, ki je njega obudil od mrtvih in	mu	dal slavo, tako da sta vaša vera in
K	njemu	stopíte, k živemu kamnu, ki so ga sicer
trpel, ni grozil, ampak je vse prepuščal	njemu	, ki sodi pravično.
je na božji desnici in podrejeni so	mu	angeli in oblasti in sile.
trpi, je nehal grešiti, da v času, ki	mu	ostane v tem umrljivem življenju, ne
	Njemu	gre slava in oblast na veke vekov.
Uprite se	mu	, ker ste trdni v veri.
	Njemu	oblast na veke.
Boga Očeta je prejel čast in slavo, ko	mu	je iz silnega veličastva zadonel glas
izprijenosti sveta, zopet zapletejo v svet in	mu	podležejo, so na slabšem kakor prej.
ljubi brat Pavel, seveda po svoje, z	njemu	lastno modrostjo.
	Njemu	slava zdaj in do dneva večnosti.
hodi v temi in ne vé, kam gre, ker	mu	je tema zaslepila oči.
Ko se prikaže, pa vemo, da	mu	bomo podobni, ker ga bomo gledali takšnega,
držimo njegovih zapovedi in delamo, kar	mu	je všeč.
a ne za smrt, naj zanj prosi in dal	mu	bo življenje, seveda tistim, ki ne
Pa	mu	to še ni dovolj.
vse žalitve, ki so jih izrekli proti	njemu	brezbožni grešniki.«
	Njemu	pa, ki vas more varovati pred padcem
Razodetje Jezusa Kristusa, ki	mu	ga je dal Bog, da bi pokazal svojim
Blagor	mu	, kdor bere, in tistim, ki poslušajo
	Njemu	, ki nas ljubi in nas je s svojo krvjo
duhovnike za svojega Boga in Očeta,	njemu	slava in oblast na veke vekov.
Glava in lasje so	mu	bili beli kakor bela volna, kakor sneg,
kakor bela volna, kakor sneg, oči so	mu	bile kakor ognjen plamen, noge je
desnici je držal sedem zvezd in iz ust	mu	je segal oster dvorezen meč, njegovo
Dal	mu	bom tudi bel kamenček in na kamenčku
prejel oblast od svojega Očeta in dal	mu	bom tudi zvezdo danico.
moj glas in odpre vrata, bom stopil k	njemu	in večerjal z njim, on pa z menoj.
Kdor zmaga,	mu	bom dal, da séde z menoj na moj prestol,
bitja izrekala slavo, čast in zahvalo	njemu	, ki sedi na prestolu in živi na veke
Rekel sem	mu	:
Dano	mu	je bilo veliko vonjav, da bi jih pridal
so imele angela brezna: po hebrejsko	mu	je ime Abadon, po grško pa Apolíon.
Stopil sem k angelu in	mu	rekel, naj mi dá knjižico.
In porodila je otroka, dečka, ki	mu	je bilo namenjeno, da bo pasel vse
»Bojte se Boga in izkažite	mu	čast, zakaj prišla je ura njegove sodbe.
drug angel in z mogočnim glasom zavpil	njemu	, ki je sedel na oblaku:
Z mogočnim glasom je zavpil	njemu	, ki je držal ostri srp in rekel:
Niso se spreobrnili, da bi	mu	izkazali čast.
Blagor	mu	, ki je čuječ in hrani svoja oblačila,
je čuječ in hrani svoja oblačila, da	mu	ni hoditi okrog nagemu in razkazovati
se je spomnil vélikega Babilona in	mu	dal čašo z vinom svoje strašne jeze.
kakor je sam izplačal, in povrnite	mu	dvojno po njegovih delih.
Dvojno	mu	nalijte v čašo, v katero je sam nalival.
in naslad, toliko muk in bridkosti	mu	prizadenite.
Veselimo se in radujmo ter	mu	izkažimo čast, zakaj prišla je Jagnjetova
Oči so	mu	kakor ognjen plamen in na glavi nosi
plašč, ki je bil namočen v krvi, in ime	mu	je Božja beseda.
Na belih konjih	mu	sledijo nebeške vojske, oblečene v
Iz ust	mu	sega oster meč, da z njim udari po
zmagal, bo to podedoval in jaz bom	njemu	Bog, on pa meni sin.
Izmeril	mu	je tudi obzidje: visoko je bilo sto
potrebuje ne sonca, ne lune, da bi	mu	svetila, zakaj razsvetljuje ga božje
Boga in Jagnjeta in njegovi služabniki	mu	bodo služili.
Blagor	mu	, kdor ohrani preroške besede, ki so
Najbliže so	mu	bile značajsko zapletene nravi, v katerih
operater zaprosi za koncesijo, država pa	mu	jo odobri oziroma izda ali ne.
hitro navezal stike s Hollywoodom, da	mu	ne bi še kdaj, kot v primeru Nikite,
11 odstotkov več premije, ne bo pa	mu	treba kriti 11 odstotkov odškodnine.
Božičnik je Dukiču podpisal izjavo, da	mu	je preprečil vstop po naročilu tržiškega
zahteval uro odmora in predsedujoči	mu	je dal dve .
predsednika DZ Janeza Podobnika, in v katerem	mu	sporočajo, da njihova poslanska skupina
obveščevalnih služb - predsedovala	mu	bo Polonca Dobrajc (SNS), znova pa
metropolit Franc Rode, pridružili pa so se	mu	upokojeni nadškof Alojzij Šuštar, pomožni
povedal, da razume slovensko in da	mu	ni treba prevajati - je bilo izjemno
Kabila je povedal, da so	mu	generali vladne vojske prisegli zvestobo
naj bi tam ostal 131 dni, družbo pa	mu	bosta delala ruska vesoljca Vasilij
Dirkališče v Pratru	mu	je tako veliko dalo v karieri, največ
Šikijev memorial sta	mu	namreč z rezultatoma svetovne vrednosti
centralni stavkovni odbor ter proti	njemu	in še približno petnajstim stavkajočim
v ladjedelnici v Bijeli obnovili in	mu	vrnili nekdanje razkošje, ima le malo
ga bilo mogoče kaznovati šele, ko bi	mu	duma odvzela nedotakljivost.
Očitali so	mu	kršitev spolne nedotakljivosti, spolno
Dekle je prisilil, da	mu	je še večkrat pozirala naga in jo zatem
nagrada v višini 900 tisoč tolarjev pa	mu	bo izročena na slovesnosti, ki bo prvič
turški policiji, ko je prijavil, da	mu	je žena ušla v Münchnu in zraven odnesla
današnjem sestanku izjavil Tit Turnšek,	mu	je Cohen zatrdil, da se ameriška administracija
se je trku poskušal izogniti, vendar	mu	ni uspelo.
poslance, naj se izrečejo o vprašanju, kot	mu	dovoljuje 15. člen zakona o referendumu
zboru tržiškega smučarskega kluba, ki	mu	sedaj predseduje Bojan Križaj, so opozorili
obstal v zraku in po izjavi pilota so	mu	odpovedali vsi inštrumenti.
oživljeno delo poslovnega odbora, ki	mu	je prepuščeno reševanje poglavitnih
Aretirali so ga, naložili so	mu	težke okove, priklenili ga na mrzlo
mračnih hodnikih in ga suvali, da se	mu	je kri cedila iz oguljenih zapestij
Štiri sive stene pa so se	mu	zarežale v obraz.
Zapele so	mu	s kruto sivino, vlago in polmrakom
Tako	mu	minevajo dnevi: dan, noč, zora, mrak
Vedno tesneje	mu	je pri srcu.
	Njemu	pa se sive stene reže:
Posmehovali so se	mu	, tudi pomilovali so ga nekateri; čutil
razkuštrane, mehke kostanjeve lase, ki so	mu	padali čez čelo na oči.
Ko je oče odhajal, je stopila k	njemu	in sta se poljubila.
Zdelo se	mu	je, da hodi po njej in da bere iz nje
Pred očmi se	mu	je meglilo.
in ponavljam zgodbo o potepuhu, ki	mu	je bilo ime Najdù:
Zastudile so se	mu	velike palače in zasovražil je mehko
Iz bosih nog	mu	curlja kri, zakaj mehka je njegova
Neda, živo dekle, se	mu	stiska na prsi.
Neda se še tesneje privija k	njemu	in prsi napete, kakor dva trna, ji
In rod stiska zobe in v srcih	mu	raste kletev.
kot v očeh divje živali in lasje se	mu	vsipajo po ramenih ko griva divjemu
eden izmed obsojencev na smrt obrnil k	njemu	in rekel:
In še so mi rekli, da si	mu	dala vse, kakor si dala meni vse v
tujca, sina poglavarja, in dala sem	mu	vse, zato, da bi rešila tebe.
- Neda, dala si	mu	vse, zato, da bi mene rešila!
Ali ne veš Neda, da si	mu	dala s tem svojo kri?
In veš Neda, še nocoj si	mu	dala vse, še nocoj, ko je bil Najdù
Dala si	mu	vse, ker Najdùju nič več ne vihrajo
konja, ker so motne njegove oči in ker	mu	je hoja trudna.
Oči zažarijo v divjem plamenu in hoja	mu	je mladostna in zdrava.
- Si prišel, pravijo, in	mu	stiskajo roko.
Treba	mu	bo dati kruha in nič nam ne bo koristil,
Rečejo	mu	bratje iz Dežele zlatega sonca in rdečega
Vsa vrata so	mu	zaprta.
tenak, skoraj prosojen; ampak črni lasje	mu	vihrajo v vetru kakor griva divjega
In vendar	mu	je včasih hudo.
Dala	mu	je vse, kar je imela, a tudi vzela
je vse, kar je imela, a tudi vzela	mu	je vse, kar je imel on.
Dali so	mu	pest denarja in rekli:
- Obljubil sem Naranu ob uri, ko so	mu	zavezali oči za zadnjo pot, da bom
Lasje	mu	vihrajo v vetru, kakor griva divjega
In lasje	mu	vihrajo v vetru, kakor griva divjega
Pozdrav	njemu	, bratu našemu, ki je prvi vstal in
Pozdrav nocoj	njemu	, ki je naš veliki brat.
zrastel na kraških gmajnah, nekaj pa so k	njemu	doprinesle istrske goličave.
ga od nikoder ne bo k nam poslal in	mu	naročil, naj za skozibog odreši te
Mislim, kaj bi	mu	narekoval.
Suha desna roka	mu	leži v povoju na prsih.
Prsta ne morem stegniti, da bi	mu	pokazal vrata.
Suha desna roka	mu	leži na prsih.
Ciborij se	mu	trese v levici.
Pokazal sem	mu	vrata.
Čez belo brado	mu	polzi tenek curek strjene krvi.
Sunkoma se	mu	dvigajo prsa:
Hočem skočiti k	njemu	.
ki plava v tej temi, je nag, da se	mu	vidijo misli in duša.
se ne more izogniti teh steza, in le	njemu	je dano govoriti veliko besedo, ki
Oči so se	mu	izbuljile v temo.
Spomin	mu	je uhajal mimo dijaškega življenja,
Komaj dvanajst let	mu	je bilo.
Zazdelo se	mu	je, da mora nekdo nekje umirati ob
Vrgli so	mu	jo še enkrat in on je potegnil.
majhen in nebogljen, kakor otrok, ki	mu	je umrla mati, razkuštran in bled,
Ukazali so	mu	, naj se sleče.
Roke so	mu	visele ob strani, kakor bi bile mrtve.
Pogledali so	mu	še v lase, med noge in pod pazduho
Šele ko ga je zazeblo v noge in	mu	je blato sililo za čevlje, se je zavedel.
Zazdelo se	mu	je, da nekje oddaleč prihajajo zvonovi.
se ga je neizrečen strah, mrzel pot	mu	je oblil čelo.
Velikanoč je, Velikanoč,	mu	je udarjalo na senci.
Pogled	mu	je padel na sončni žarek, ki se je
Tja so	mu	šle oči.
Zazdelo se	mu	je neverjetno lepo in zaželel si je,
Ukazali so	mu	, naj obrne pogled v steno.
Na čelu so se	mu	lepili kostanjevi lasje, na ustnicah
lepili kostanjevi lasje, na ustnicah	mu	je ležala kri.
celico so ga vrgli na posteljo, dali	mu	hleb kruha in odšli.
In ko je pomislil na Dreja, se	mu	je zarezalo v srce.
ga je proti luči, in krog usten se	mu	je zarisal žalosten smehljaj, ko je
In tako rad bi	mu	pisal.
Vse bi	mu	napisal, kako je hudo in kako še upa.
košček zanj, v njegovo sobo na mizo naj	mu	ga da, kadar se bo povrnil, se bo že
Roka se	mu	je tresla.
Kozarec se	mu	je zdel neverjetno težek.
Pred očmi se	mu	je zameglilo.
človeku hrepenenje, ko vse raste, ko se	mu	v žilah zaziblje kri, da bi rad, kako
da je doma, zakaj tako čudno lahko	mu	je pri srcu, nobena stvar ga ne teži.
In takrat ve, da	mu	je zemlja mati, da mu je prava mati,
takrat ve, da mu je zemlja mati, da	mu	je prava mati, čeprav je tu pa tam
je, za kazen jo je poglobil, ker so	mu	dedje šunko pojedli in stlačili tnalo
bo z vnukom, s slovenskim vnukom, ki	mu	poje še slovenska stara mati.
Bog	mu	daj mir.
Nagelj	mu	pade v naročje.
Tako lepo	mu	je pisala.
Šele pred dobrim tednom	mu	je pisala in je že odgovoril.
Pisal ji je njen drugi sin, da se	mu	še dobro godi, da hodi po otoku, lovi
Da	mu	je še dobro, piše.
fronte pisal vesele rdeče dopisnice, da	mu	je dobro, pa je umiral.
Nič takega	mu	ni pisala.
pomladi, ki jo tako težko pričakuje,	mu	je pisala.
takega, prav nič takega, še da je lačna,	mu	ni omenila.
Ampak, da sem	mu	jaz dala misel, prav jaz, uboga starka,
razsvetljeno gledališče in vsi so se	mu	klanjali in ko je stopil na oder, so
klanjali in ko je stopil na oder, so	mu	ploskali, ploskali.
Privila se je k	njemu	, zakrila ga s svojim šibkim telesom
Spomenik	mu	bodo kmalu postavili v Ljubljani.
Glava	mu	je padla na prsi, kakor bi pričakovala
Težki, napol sivi napol črni brki so se	mu	poveznili na široke, obledele ustnice.
Žena	mu	je mahala z robcem, otroci so kričali.
V prsih	mu	je zahropelo, kakor bi se nekje v podzemlju
Še ko	mu	je šrapnel razmesaril rebra in odtrgal
Na mah se	mu	je zazdela vsa lepa in dobra, vsa življenja
Dolgi, napol sivi lasje so se	mu	mršili v vetru.
Roke so	mu	omahnile ob telesu.
Stisnila je k sebi otroka,	mu	pokazala v prahu kapljo krvi in zamrmrala:
Glava	mu	je ležala na prsih.
je dejal Martin in žuljava roka se	mu	je tresla, ko je zvil na zapisnik svoje
in preplašeno strmel v ječarja, ki	mu	je ukazal:
Tam so	mu	dali vse njegove stvari.
Nič	mu	niso odgovorili.
Ukovali so	mu	roke in ga z verigo priklenili za klop.
Zameglilo se	mu	je pred očmi in je padel.
Ko so	mu	odvili okove in jih sneli, je iz gnojnega
V roke so	mu	potisnili hlebec starega kruha.
Hlebec	mu	je zdrknil iz rok in se zakotalil po
Lasje so	mu	segli čez tilnik.
Včasih pa so se	mu	napele mišice, dvigal je dolgi koščeni
je dolgi koščeni roki kvišku, da so	mu	rokavi padli čez lakti, in vlačil kakor
Oči so	mu	postale motne, čelo mračno.
Tona	mu	je vse to poslala in mu napisala pismo:
Tona mu je vse to poslala in	mu	napisala pismo:
V glavi	mu	je šumelo.
Zdelo se	mu	je, da pije kri svoje kraške zemlje.
Ustnice so	mu	trepetale.
Lasje so se	mu	usipali čez obraz, čez izsušena lica.
Žgala so v vrata, ki so se	mu	zopet bližala.
Roke so	mu	padle mrtve ob telo.
Zjutraj so	mu	odvzeli železni oklep.
Odprli so	mu	vrata.
Vse to »	mu	bo šlo strašno na živce«, vsak hip
je popivati, zaspal v snegu, noge so	mu	zmrznile in tako se zdaj vlači po cerkvi
Fantje se	mu	bodo smejali in mu dajali pijače.
Fantje se mu bodo smejali in	mu	dajali pijače.
Komaj dvajset let	mu	je, pa ima že precej denarja; s kontrabantom
koledar in krstil otroka, kakor se	mu	bo zdelo.
Tudi nocoj	mu	bo pisala, da bo vedel, kako misli
Hči	mu	je lepo ušla z nekim Lahom in se niti
Pomagal bi	mu	, toda, daj, pomagaj.
Poslali so	mu	dekret, s katerim se njegov priimek
Tak človek, kadar	mu	je najhujše, se naglas zakrohota.
Kar zaklopilo se	mu	je nekaj v grlu.
Oči so se	mu	zaiskrile.
jermen in se nasloni na vogal, kadar se	mu	od slabosti zamegli pred očmi.
Toda kadar so sile le prehude,	mu	iz želodca udari na možgane, da ne
občine; kajti človeštvo je tako: če	mu	ponudiš prst, zgrabi celo roko - saj
na treh nogah in zarjavelo cev, kar	mu	vse lahko še prav pride, si vse lepo
Francovichka pa se je razkoračila pred njim,	mu	ostro pogledala v oči in izsula iz
ko plin z glasnim brenčanjem gori,	mu	je silno dobro pri srcu.
�Karlo me je tepel, nič večerje	mu	ne daj!"
pločevinast krožnik, se zleknejo k	njemu	in začnejo neusmiljeno razbijati z
Odprla	mu	je vrata, potem pa je postavila predenj
Ko	mu	je žena sezula čevlje, se je umaknila
pred ljudmi - ženin �izvirni greh" pa	mu	prihaja neverjetno prav, da lahko s
se navduši, maha z rokami, besede se	mu	glasno vsipajo iz ust: laž.
Dopoldne gre človek k maši, in čevlji	mu	škripljejo, kar je sila imenitno; stoji
Ni	mu	bilo še dvajset let, ko se je odpravil
Žena	mu	je umrla, otroci pa so dorasli in se
nevrednega brata, jasno dokazal, da	mu	je več za dobrobit državnega
vpisal v socialistično stranko, kjer so	mu	med drugim obljubili tudi to, da bo
Pa ta misel	mu	zdaj na stara leta, �ko se je sprijaznil
Sobo v Hiši št. 14 pa so	mu	vendarle dali.
�Haha, to bo gledal, ko	mu	jo bom tako zagodel."
Chriznicha, Ferletisa in Andreicicha, ki se	mu	približajo.
Oče	mu	je bil zapustil precejšno kotlarsko
se hodil dve leti ponujat in ker so	mu	povsod pokazali vrata, se je naveličal
Kaj takega	mu	še zdaleč ni padlo na um.
H koncu pa sta	mu	vselej dve debeli solzi pripolzeli
Prijetno	mu	je, ko spušča dim pod orumenele veje,
Če se	mu	kolobarji posrečijo in prihajajo iz
dvigajo kvišku, deklica misli nanj, če se	mu	pa ne posrečijo, deklica ne misli nanj
znajo vsak čas potrkati in stopiti k	njemu	.
Še ozre se ne za njim in nič	mu	ni mar, kam je padel.
velika nehvaležnost in krivica; pa se	mu	zaradi tega res ni treba razburjati
njega nekdo hlastno vleče vase in kadar	mu	izsesa vso moč, in mu ostane v rokah
vase in kadar mu izsesa vso moč, in	mu	ostane v rokah samo kos onemoglega
mogel kaj prida pomagati, ker je tudi	njemu	slaba predla.
vrnil v celico, sem ogorek razsul,	mu	dodal še malo zdrobljene in umazane
cigareto, enkrat potegnil in jo potem dal	njemu	.
Marušič je potegnil samo trikrat, ko sem	mu	ponudil v četrto je zmajal z glavo.
se vržejo na človeka, ga kljujejo in	mu	ležijo na duši kakor neodpustljiv greh.
Človek stoji ob mrliču,	mu	naenkrat pride, da bi silno rad zažvižgal;
nocoj sem vendar lahko pokoncu.« sem	mu	odgovoril.
si mislil in nisem se upal pogledati	mu	v oči.
V kri	mu	je prišlo, trdi.
v vojski vzljubil nevarnost, vendar	mu	ni vsega verjeti. Za tem njegovim neprestanim
včasih tako « pravi Ludvik in oči se	mu	nekam čudno zaiskrijo.
pri sebi tega prokletega potepuha, ki	mu	ne da miru.
brigajo te njegove zadeve in prav zares	mu	ni prijetno, da bi kdo vtikal prste
župnika, ki na vsak način zahteva, da bi	mu	rekli Don.
Otroke krščuje kakor se	njemu	zdi in je zdaj naraščaj oblagodarjen
Kako	mu	je ime pa res ne vem, ker si njegovega
Celo dva otroka	mu	je že rodila, seveda brez božjega blagoslova.
da je baba silno nagla), vse cunje	mu	pomeče skozi okno na cesto in se dere
Ada	mu	ni šla iz glave.
Z nekim grenkim smehom	mu	je pripovedovala o Trstu, Benetkah
mirno poslušala, potem pa je rekla, da	mu	vse verjame in da pojde ž njim.
Pa tudi kadar se je zgodilo, da	mu	jih je življenje s silo tiščalo v možgane,
kar so metali nanj, ko je čutil, da	mu	po žilah teče kri, je hodil od vrat
Dokazali so	mu	, da je z nasiljem in uporom državi
Bilo	mu	je dvajset let in še je legal s kokošmi
Bil pa je prvorojenec in tako	mu	je pritikalo nasledstvo.
njegovih mladih letih, o tem, da se	mu	po žilah namesto krvi pretaka kislo
težko legalo nanj, ga tesno oklepalo in	mu	jemalo vid.
Ko je pritisnil mraz,	mu	je Marjeta pokazala peč in dejala:
To pa ni šlo tako hitro in Marjeta	mu	je morala skoraj do pičice razložiti,
je že poklical Bernarda k sebi ter	mu	kratko in jasno povedal:
�To je laž!" se je zadrl brigadir in	mu	naložil okove.
Niso	mu	verjeli.
nerazumljive - kimal je z glavo in ni	mu	preostajalo drugega kakor priznati
Trsta v Koper in iz Kopra v Rim ter	mu	neprestano dokazovali, da je upornik,
Sodniki sami so jih odklenili in	mu	dopovedali, kako ničevo in bedno je
samega sebe v vseh krivicah, ki so se	mu	pripetile - in kako smešen je bil s
Če bi	mu	bilo dano začeti življenje znova: za
Spočetka se	mu	je zazdelo čudno, kako je zašel med
črno oblečene sodnike in vprašanje, ki	mu	do tiste ure ni prišlo nikdar na misel,
več ni bil senca, bleda in šibka; kri	mu	je zavrela po žilah, skrčil je prste,
po žilah, skrčil je prste, v ušesih	mu	je zašumelo - zaželel si je prostih
Ko so	mu	povedali, da je obsojen na petindvajset
za vrati, razklenil roki in roki sta	mu	padli ob telesu.
Čudovito prijetno	mu	je bilo pri srcu.
Da bi rekel žagarju za cigareto, se	mu	je zdelo za malo; to se vendar ne spodobi
Izgubil ga je, padel	mu	je v vodo.
	mu	je že udarjal smrad po prismojeni moki.
Srce	mu	je naglo utripalo.
leti je šla zdoma, pred tremi leti	mu	je zadnjič pisala iz Milana, potem
Vsaj gospodinjila	mu	bo, če se izjalovijo vse njegove skrite
malo pisano culo in na ukovanih rokah	mu	je visela velika prazna ptičnica.
Ko so	mu	sneli okove, se je ritenski umaknil
snel z glave križasto kapo, da so se	mu	beli lasje usuli po visokem čelu, ter
svojo rojstno vas, tam ga čaka mlin, ki	mu	ga je oče zapustil.
je veselo vzkliknil, ker so se	mu	zadnje besede zdele sila imenitne.
Imam sina, Ernest	mu	je ime, Ernest Jakončič, in vse to,
najprej peljali na stranišče, da se	mu	kaj ne pripeti, ko bo zagledal okove.«
Potem so	mu	vrnili njegovo edino bogastvo, prazno
edino bogastvo, prazno ptičnico, - in k	njemu	je stopil star, debelušen detektiv
stopil star, debelušen detektiv in	mu	prijazno rekel, naj gre z njim.
Dal	mu	je cigareto in ga vprašal po tem in
Težek kamen se	mu	je odvalil s srca: torej ga le ne bodo
odrešen: zravnal se je, življenje se	mu	je zazdelo lepo - in počasi se mu je
se mu je zazdelo lepo - in počasi se	mu	je tudi jezik razvezal.
tem, da ni bil še nikdar zaprt, da se	mu	je to prvič pripetilo zdaj na stara
branjevki, kupil škrnicelj grozdja in	mu	ponudil.
Enega sina so	mu	zaprli, drugi je zbežal v Francijo,
lahko reklo, bi se lahko zatekel k	njemu	, saj je vendar moj sin.
Še branil sem	mu	.
je slišal po delavskih shodih in kar	mu	je v večernih urah razlagal Ernest
kakor staremu prijatelju, in	mu	jo je stisnil še enkrat, rekel neštetokrat
belolaso glavo, otresel težko solzo, ki se	mu	je bila potočila po globokih brazdah
pa še prej, saj ima doma mlin, kakor	mu	je že povedal.
Prinesel	mu	bo jajc in masla in moke, tega na kmetih
Pa kaj	mu	bo nosil, kar na dom ga bo povabil,
je bil naučil nekoliko tržaščine, so	mu	povedali tudi besedilo: govorilo je
dajal miličniku svoje dokumente, se	mu	je tresla roka.
in ko je muc prišel,	mu	ga je vrgel in rekel:
Nalovil jih bo polne kletke, da	mu	bodo žvrgoleli noč in dan.
je bilo prevzeto od vožnje, v ušesih	mu	je še zmerom brnela pesem, ki jo je
Jakončičem, kakor bi se bal, da	mu	uide.
okrenil na svojih visokih petah, da	mu	je pesek frčal izpod nog, in se vrnil
njegovih ustnicah ugasnil smeh, cula	mu	je padla izpod pazduhe, roka pa je
Martin Jakončič skoraj na pamet, ker	mu	jih je kasneje večkrat ponovil tudi
gospodovalen, da se je zaliti obraz umaknil in	mu	je gostilničarka sama prinesla vino.
Bilo	mu	je tako prijetno pri srcu, ker se je
se je tako sijajno izmazal; usta so	mu	lezla v smeh, oči so se mu svetile
usta so mu lezla v smeh, oči so se	mu	svetile in vse je kazalo, da bi bil
se je; fantalin se je bil ustavil in	mu	pokazal osle.
Najprej sta se napila vode; Jera	mu	je rekla, naj zamiži, in ko je zamižal
rekla, naj zamiži, in ko je zamižal	mu	je vrgla v obraz prgišče vode.
je bil v Trstu srečal s Kovačem, pa	mu	je omenil, da bo kmalu kupil hišo.
Tesnoba se	mu	je dvignila iz srca in mu silila v
Tesnoba se mu je dvignila iz srca in	mu	silila v grlo, da je le stežka požiral
stežka požiral slino, in oči so se	mu	ovlažile: pred njim je ležala vas.
Vaški otročaji so	mu	prišli prvi naproti.
dvajsetico in tri kocke sladkorja, ki so	mu	bile še ostale po rajnkem Pipiju.
Ko se je Martin okrenil, je stopil k	njemu	miličnik, ga premeril in vprašal po
v malho svojega črnega suknjiča, ki	mu	je bil veliko prekratek in pretesen
Miličnik je pustil Martina na ploščadi in	mu	rekel, naj počaka.
	mu	je skočil Cestar v besedo, »kajti tu
In zdaj je bila ta kmetija	njemu	dodeljena za prebivališče.
Kakšna sreča, je rekel Cestar, da se	mu	ni treba potepati od številke do številke,
Zdaj se je spomnil, da so	mu	pisali, ko je oče umrl, toda takrat
Martinov oče se je takrat sicer tožil, da	mu	jemlje vodno silo, toda tožbo je izgubil.
Zatožaril je vse, komaj da	mu	je ostala streha nad glavo.
Če se Martin kdaj vrne,	mu	ga že plačam, sicer pa lahko tudi rečem,
Vstopil je, in v nos	mu	je udaril vonj po mrhovini.
Potem pa se	mu	je smehljala in nekoč jo je mimogrede
odprla omaro, odrezala kos kruha in	mu	ga dala.
Še nikdar v svojem življenju	mu	niso dajali vbogajme.
kakor bi	mu	nastavili nož na prsi in povedal, da
Nesreča se	mu	je pripetila, kakor se lahko vsakemu.
Sklenil sem, da ga vzamem k sebi, da	mu	ne bo treba majati od številke do številke.«
Pologar je samo z roko zamahnil proti	njemu	in nadaljeval:
Pokazal	mu	bo hlapec.
gospodar jecljač, je zmerom kričal, da se	mu	ni zadevalo:
stopil v hlev in legel v listje, ki	mu	ga je bil odkazal hlapec.
In Cestar	mu	je razložil, da bo Martin prejemal
Se	mu	vsaj ne bo treba potepati od številke
Jakončiča vsega potrtega, so se umaknili in	mu	naredili pot, da je lahko zavil na
Jakončič je obstal pred kupom listja, ki	mu	ga je bil pokazal hlapec, in globoko
ozrl po hlevu, če je hlapec še tam, da	mu	pri priči odpre oči.
svojih mladih letih - in ko se je zgrel,	mu	je počasi postajalo prijetneje pri
naučil nekaj tržaškega dialekta, so	mu	povedali tudi besedilo, govorilo je
V začetku, ko	mu	je povedala, kako je z njo, se je sicer
bil sam v mlinu, je Jera pritekla k	njemu	in mu s solzami povedala, da jo je
mlinu, je Jera pritekla k njemu in	mu	s solzami povedala, da jo je oče nagnal
vedel, kdaj je postal star, kdaj se	mu	je hrbet upognil in zverižil, lasje
Ob večerih so prisedli k	njemu	tudi drugi starci in potem so razpravljali
domov, toda Bernard je pač rekel, da	mu	doma ne bo hudo, saj ima tam vendar
hudo, saj ima tam vendar star mlin, ki	mu	bo dal dovolj kruha, da bo lahko živel.
Zdaj	mu	ni prišlo na mar, da bi mu odpiral
Zdaj mu ni prišlo na mar, da bi	mu	odpiral oči, bil je preveč presenečen,
	mu	je hlapec pokazal na gmajno nad gozdom.
je prikimal Martin, vzel prot, ki ga	mu	je molil hlapec in stopil za kravami.
Pred tednom dni se	mu	o tem še sanjalo ni.
bi ga ne prijeli in poslali domov,	mu	še na misel ni prišlo, kako bo živel.
Gospodar	mu	je prišel že naproti.
toda pred temi odločilnimi besedami	mu	je jezik otrpnil.
lahko ga zapodijo od hiše - in Cestar	mu	je rekel, da je zanj velika velika
je zanj velika velika sreča, da se	mu	ni treba potepati od številke do številke,
krave, mirno pojedel skledo močnika, ki	mu	ga je bila gospodinja postavila na
kuhinjo, gospodinja je šla na polje in	mu	je naročila, naj pazi na otroka, ki
prav tako gnal na pašo, toda hlapec	mu	je naročil, naj se vrne, ko bo prvič
Ko je napojil in priklenil,	mu	je hlapec prinesel stare hlače in povedal,
ga je odločno ustavil Pologar,	mu	obrnil hrbet in izginil v hišo.
In čudno, niso se	mu	smejali, stisnili so mu roke in zmigavali
čudno, niso se mu smejali, stisnili so	mu	roke in zmigavali z rameni.
Ko so se poslovili, so	mu	rekli, naj pride kaj na vas, da se
se je prvo nedeljo vračal od maše,	mu	je bilo kar prijetno, ker ga niso v
naj ne vtika prstov v te stvari, pa	mu	jezik ne da miru.
toliko bolelo, kakor ga je bolelo, ko so	mu	očitali, da je njegov sin detektiv.
cerkvijo, ker se je bal, da bo stopila k	njemu	.
Na cesti se	mu	je ogibala; po eni strani pa je uživala,
se nikar tako ne žene, saj denarja	njemu	, hvalabogu, ne manjka, vest ga pa kljub
fotografijo po zraku, odpiral usta, beseda	mu	pa ni prišla iz grla.
vzel otroka v naročje, ga poujčkal in	mu	zapel svojo pesem.
zagledal svojo izvoljenko: pred očmi se	mu	je stemnilo, roka se mu je povesila,
pred očmi se mu je stemnilo, roka se	mu	je povesila, krivač mu je zdrknil na
stemnilo, roka se mu je povesila, krivač	mu	je zdrknil na tla in na palcu leve
Kri	mu	je hitreje zaplala po žilah, večkrat
potegnil sapo v nos - in zazdelo se	mu	je, da bi tudi on lahko obračal zemljo.
ta pomlad je vplivala nanj; gomazelo	mu	je po žilah kakor staro vino: štirideset
Hlapec se	mu	je naglas zakrohotal, Pologar pa ga
Postalo	mu	je pusto pri srcu, rad bi se pogovoril
rad bi se pogovoril s komerkoli in	mu	zaupal svojo srečo.
se o tem pogovarja s hlapcem, ki se	mu	smeje.
	mu	je Martin užaljeno skočil v besedo.
denar ima, kakor vse kaže, in treba	mu	bo pač dati, kar bo zahteval.
Hop, sem	mu	rekel, ne boš, dragec.
Naj krade, če se	mu	zdi, samo skrije naj se.
Za detektiva se	mu	je zdel preveč prijazen, za tatu predobro
kazal veliko nadarjenost: še tri mesece	mu	ni bilo, ko je že reagiral na stvari,
ženice, »ali bo kmalu umrl, ali pa bo	mu	to v življenju hodilo v napoto.«
Bral je, kar	mu	je (slučajno) padlo pod roke.
Tisti članek	mu	je prinesel celo nekaj slave, toda
prinesel celo nekaj slave, toda kasneje	mu	je v življenje prihajal v veliko napoto.
Hodil je ves dan, povsod so	mu	zaprli vrata in rekli, naj se zglasi
tristo lir na dan za svoje postopanje,	mu	je padlo v glavo.
se je Ernest zdaj spomnil besedi, ki	mu	jih je govoril v ječi njegov tovariš,
Ni	mu	bilo hudo, ker je sedel, pač pa, ker
Na izkaznico so	mu	vseeno napisali: privatnik.
obiskal v porodnišnici in jo prosil, naj	mu	kako preskrbi, da bi ga ne poslali
ječo, da je dobila hčerko, podobna je	njemu	in krstila jo je za Marijo.
priznati Ernestu, ker je že pozabil, da	mu	je sinoči, ko mu je vino zlezlo v glavo
je že pozabil, da mu je sinoči, ko	mu	je vino zlezlo v glavo in je bil precej
vse zgodaj, oblekel svetle hlače, ki	mu	jih je bil prinesel Ernest in odkorakal
V kasarni so	mu	pretipali hlače, pogledali čevlje in
Te hlače	mu	je dal in par lir, malenkost.
Predvsem je bil tu denar, ki	mu	je delal grenke ure.
drugič, orožniki bi bili prisiljeni, da	mu	osušijo žepe.
besede, toda ko je stopil iz cerkve,	mu	je jezik odpovedal in popihal jo je
Toda ko so	mu	stopile na jezik, so se mu na mah zazdele
Toda ko so mu stopile na jezik, so se	mu	na mah zazdele neprimerne in celo neumne.
	mu	je skočila v besedo Jera.
prav, tudi kar se božje volje tiče,	mu	je
Jera pa	mu	ni več ugovarjala, samo prikimala je
Kolena so	mu	klecala, glava mu je bila težka in
Kolena so mu klecala, glava	mu	je bila težka in vendar mu je bilo
klecala, glava mu je bila težka in vendar	mu	je bilo dobro pri srcu.
je bilo tako dobro pri duši, da bi	mu	bil skoraj odgovoril.
listje do vratu in ni bilo dolgo, ko so	mu	zrasle peroti, da je lahko zaplaval
Pisal je Ernestu pismo, odgovorila	mu	je Berta, da je Ernest zaprt.
Toda preden je končal,	mu	je župnik pokazal vrata.
Ko je tisto popoldne šel k Jeri,	mu	je pokazala hrbet in mu ni dala odgovora
šel k Jeri, mu je pokazala hrbet in	mu	ni dala odgovora niti na pozdrav.
Mislil je, da sem kmet, pa sem	mu	natančno razložil, da sem človek iz
Vi živite od vaških žuljev, sem	mu	rekel.
V župnišču	mu	dajo kost in kos kruha in če prosi
Še	mu	ne da kri miru.«
zaspanega in lačnega otroka k sebi,	mu	položila glavo v naročje in ga božala
Bilo	mu	je hudo, iskal je besedo, da bi jo
Po večerji	mu	je Pologarica dala tudi nekaj starih
nekaj mesecev, pred pol leta pa, so	mu	bili spet za petami; bežal je in na
Kovaču bo dobil nekaj desk, nemara	mu	bodo dali tudi staro posteljo in mizo,
Oblekli so	mu	prve hlače in jih je raztrgal.
koleni na ajdi in sam slačil hlače, da	mu	je gospod župnik s palico vbijal v
Mislil je tudi, da	mu	bo pri Medvedu bolje, kakor je bilo.
Streznil se je in bilo	mu	je žal.
ženo, na otroke, na zemljo in prvič se	mu	je zazdelo, da tu ni vse v redu.
Dali so	mu	konje in plug in Žef je oral.
pisati, nikjer pa ni našel rojaka, da bi	mu	napisal.
Tam je bil drug cesar, ki so	mu	sicer rekli car, in o katerem so govorili,
car, in o katerem so govorili, da se	mu	maje prestol.
Ko so	mu	ob koncu vojne v ujetništvu povedali,
In zdelo se	mu	je, da ga po krivici mečejo pod kap.
Slika se	mu	je zdela zelo majhna.
In tako se	mu	je v teh mislih njegova kmetija zazdela
hiši, kadarkoli so jo gnali k biku, se	mu	je razlezel čez lice smeh.
Oči so	mu	usihale, brki so se mu povesili, postal
Oči so mu usihale, brki so se	mu	povesili, postal je ves mehak: lahko
truden, se je zadrl na sopotnika, naj se	mu	umakne, da se bo odpočil.
se ti prizori le preveč ponavljali,	mu	je vse to postalo vsakdanje, celo smešno
Ko se	mu	je zdelo, da leži že silno dolgo, je
Zdele so se	mu	tako strme in grozne.
Korak	mu	je zastal.
Nanca pa se	mu	bo vrgla okrog vratu in pojde takoj
Tako	mu	je rojilo.
Nanca ni skočila k	njemu	in se mu ni vrgla okrog vratu; samo
Nanca ni skočila k njemu in se	mu	ni vrgla okrog vratu; samo zakrilila
spravil na peč, otepaval makov kruh, ki	mu	ga je pošiljal stric, in venomer pogledoval
in venomer pogledoval polno Kati, ki	mu	je kazala svoje bele zobe.
je imel belo ruto, svetli lasje so	mu	plavali v vetru, kurat je stal dva
kurat je stal dva koraka vstran in	mu	držal križ pred usti, šest cevi je
Zdelo se	mu	ni nič posebnega.
Če	mu	je kaka baba na vasi namignila, kaj
hlačah, s palico v roki - in beseda	mu	ni hotela iz grla.
Nanca	mu	je prinesla v posteljo skledo bele
Tako se	mu	ni godilo še nikdar v življenju.
štiri kozarčke in čutil, kako prijetno	mu	gomazi po nogah.
Strah	mu	je izginil z obraza, okrog usten so
izginil z obraza, okrog usten so se	mu	spet zarisale stare poteze vaškega
Spoznajmo in pokleknimo predenj in se	mu	iz dna duše zahvalimo.
Zgrudila bi se predenj na kolena in bi	mu	rekla, naj jo ubije.
Orgle so zabučale, naočniki so se	mu	zameglili in dve solzi sta padli na
Ko je bil še smrkav pastir,	mu	je nekoč gospodar pri skledi pripeljal
in tako malomarno majil oblico, da	mu	je - »dar božji« - zdrknil na tla.
podobnem duševnem stanju in prišla	mu	je na pamet tudi podobna misel.
Šibe so	mu	švigale po licih.
In zdaj	mu	je ta novec padel v visoko močvirnato
Od bridkosti in jeze sta	mu	prav kakor otroku privreli dve solzi
To plenkanje se	mu	je zdelo tako prijetno, da so ga zaskelele
Kar sape	mu	je primanjkovalo.
Noge so	mu	odpovedale in zgrudil se je ob klancu.
Pijanost se	mu	še ni popolnoma izkadila, vendar je
prekleti babi, pravzaprav sta oni dve	njemu	pokazali vrata.
Zdelo se	mu	je celo, da Jakob uživa nad to njegovo
Ni	mu	bilo prijetno pri srcu, ko je videl
kakor otrok - kadar povzdigne glas,	mu	vselej zacvili v grlu - namesto da
naskrivaj pošteno namlatil in bila bi	mu	pokorna: ubogala bi ga na pogled, želje
pokorna: ubogala bi ga na pogled, želje bi	mu	tako rekoč brala iz oči, ravnala bi
Zaenkrat	mu	ni treba hoditi v vas.
Kadar so	mu	očitali hribovstvo, bi najrajši vse
Natančno	mu	je razložil, kako se skuha.
Žef se je gnal, da	mu	je primanjkovalo sape.
In ker se	mu	je zdelo, da je rekel preveč, in bi
si je mislil Žef, da bo vedela, da	mu	zanjo nič ni.
Komaj je izustil te besede, so se	mu	zazdele zelo trde in grde.
stisnil in jo pohvalil za vse, kar	mu	je pripravila.
In je sklenila, da ne pojde k	njemu	.
K	njemu	ne grem.«
Vstal je in Nanca	mu	je stopila naproti z veliko zajemalko.
svojo plešasto glavo na kolena, da	mu	je brskala po čopih las, ki jih je
Zahajal je vanj in bilo	mu	je prijetno.
Omenili so	mu	Nanco in njene pregrehe.
Smejali so se	mu	, kajti nihče ni jemal resno njegovih
Če bi	mu	v tistem trenutku stopila pred oči,
senožeti, stopil je s steze, drselo	mu	je po rosni travi, da se je s kolenom
Zemlja se	mu	je zdela tako dobra, da bi se sklonil
Posojila	mu	niso odklanjali.
In prav zato, ker	mu	ga niso, je prosil za precejšnjo vsoto.
Bilo	mu	je tako prijetno pri srcu, da bi se
če zabije tisočake v zemljo, zemlja	mu	bo vse povrnila.
»To je njegova stvar, saj ste	mu	vendar grunt prepisali, mar ne?« je
vedel, da bo vse tako razgrebel, bi	mu	ga ne bil.
Ko se je Žef zvečer vrnil s polja,	mu	je Jakob pikro vrgel:
Spočetka	mu	ni nihče nič rekel, toda pozneje, ko
Nanca pa	mu	tudi ni ostajala dolžna.
Sredi vode	mu	je spodrsnilo na okroglem kamnu in
gostilne v gostilno in se zaklinjal, da	mu	ni več obstanka.
To se	mu	bo vsekakor posrečilo.
reka, recimo, tako nerodno teče, da	mu	ob vsaki povodnji odtrga nekaj metrov
Lahko bi	mu	bila zgorela tudi hiša, saj je bilo
bolečinami srca in podobnimi težavami, so se	mu	nasmehnili, zamahnili z roko in dejali:
Nekateri so celo trdili, da se	mu	kolesca ne vrte v pravo smer in so
kolesca ne vrte v pravo smer in so	mu	v šali večkrat nasvetovali urarja.
Takrat	mu	je bilo že štirideset let.
Vaščanom se je nekaj časa smilil in so	mu	dajali jesti.
Potem pa so se ga naveličali in so	mu	na vsak način hoteli vtepsti v drobno
glavo veliko misel na družico, ki bi	mu	nadomestovala mater.
Zato se	mu	je zdel tudi nasvet, ki sta mu ga dala,
Zato se mu je zdel tudi nasvet, ki sta	mu	ga dala, vsega upoštevanja vreden.
Ko sta	mu	obljubila, da mu poiščeta dekle, se
Ko sta mu obljubila, da	mu	poiščeta dekle, se je nasmehnil in
Katarina ga je tako milo pogledala, da so	mu	solze zalile oči.
z rokami zakril ušesa; vendar pa se	mu	je zdelo, da sliši pretresljive porodničine
času: kadar je človek vreden klofute,	mu	ne dajaj kruha.
To življenje s Srečo se	mu	je poznalo na duši in na telesu: lezel
je glasno sam s sabo in roke so se	mu	tresle.
Kadar	mu	je poslala denar, mu je zmerom obljubila
Kadar mu je poslala denar,	mu	je zmerom obljubila tudi obisk - in
tudi obisk - in tako je vselej, kadar	mu	je kdo kaj zabučal v uho, ponavljal
Vendar pa bi rad, da bi	mu	kdaj kaj poslal, če bi mogel.
Zdaj je posebno v stiski, ker	mu	grozijo z dražbo.
Pošiljati	mu	nič ne smejo.
Kadar	mu	kdo kaj zatuli v uho, se nasmehne in
Pisal sem	mu	o svojih težavah in ga potolažil.
enkrat prebral in videl sem, da sem	mu	pisal, naj potrpi in naj si nikar tako
Vse	mu	je novo: okno, pod, polica, vrata,
Da se	mu	je posrečila tako globokoumna misel,
Ko sem tudi	njemu	omenil gosenico, se je neverjetno razvnel.
Vsa kri	mu	je planila v glavo, zavijal je oči
Čutil sem, da so se	mu	oči zaostrile.
Stopil sem k	njemu	.
Samo ozke brezkrvne ustnice so se	mu	krivile v komaj zaznaven smehljaj -
kolobarje ter se rahlo nasmehnil, kadar se	mu	je posrečilo.
Bel je pekovski, ki	mu	pri nas kmetje in delavci pravijo sapa,
Ko	mu	je trgovka pripravila, je stopil bliže,
od Kanala, da je bil študent, da se	mu	je omračil um zaradi ljubezni in podobno.
Od tistega dne smo	mu	pri nas rekli »Okouinokou«.
teden, obiskal nekaj hiš in ljudje so	mu	radi dajali.
Na obrazu se	mu	je poznalo,
popolnoma osivelo, obraz izpit, zobje so	mu	izpadli in izza dlesen se mu je cedila
zobje so mu izpadli in izza dlesen se	mu	je cedila sokrvica.
potjo smukneš v kakšen grm po granato,«	mu	je rekel in odrezal dve močni leskovi
S prvo	mu	je zvezal noge, drugo pa je pretaknil
pod mrtvečevim hrbtom skozi gabre in	mu	potem pokleknil na prsi, da bi ga močneje
»Tako,« je zadovoljno rekel, ko	mu	je naredil na prsih velik vozel, »zdaj
Na spomlad so	mu	vaščani postavili hrastov križ.
Stopila je k	njemu	, vrgla predenj vrv in osorno zahreščala
pokadil cigareto in prosil Petra, naj	mu	prišije dušico k srajci.
desnici nebeškega očeta, o katerem sta	mu	tako vztrajno prepevala prečastiti
človeku prosto voljo, prav tako pa	mu	je napisal knjigo zakonov, v kateri
koleno, nekaj bridkih trenutkov pa	mu	je Venc Poviškaj vendar prizadejal.
Naglo je skočila za cerkovnikom in	mu	naročila, naj kar zvoni z malim zvonom,
prekrižala roke na junaških prsih in	mu	začela brati levite.
Očitala	mu	je predolg jezik in preveliko gorečnost.
In ali	mu	ni nemara že takrat povedala, da tista
nagubančenemu obličju prijazen izraz, kar se	mu	pa ni posrečilo.
ostrmel in se seveda na tihem jezil, ker	mu	ni mogel vreči svojih ostrih besedi
Graparjevemu Petru, ga zgrabil za rame, se	mu	s svojimi ščetinastimi brki skoraj
vrv?« je zrogovilil Šmonov Izidor, ki	mu	je potrpežljivost že pohajala.
napotil k Zavoglarjevemu študentu, da bi	mu	raztolmačil prisego sv. Krišpina, kajti
zelenca, kakor bi ga hotel ustreliti, ter	mu	začel dokazovati učinkovitost te najskrivnostnejše
ranjenega srca in naperil kazalec proti	njemu	, toda stavka ni končal.
je ostal trd in neomajen: kolena so	mu	trmasto štrlela kvišku, čez široko
štrlela kvišku, čez široko odprte oči so	mu	potegnili raztrgan in zamaščen klobuk,
nageljnov, jih postavili k hlevski luči, ki	mu	je svetila ob vzglavju, ter odmolili
Peter pa je razmišljal, če	mu	ob zadnjem srečanju ni preveč rekel
»Tako	mu	je bilo pač usojeno,« je dejal Peter.
in je Peter stopil na rob groba, so	mu	resnične solze zalile oči.
Zameglilo se	mu	je.
vsi skomizgnili z rameni in rekli, da	mu	je bilo pač tako usojeno; kadar pa
preklinjal svojega naslednika, ki se	mu	ni hotel roditi.
V prvih letih zakona sta se	mu	sicer rodila hčerka in fantek, toda
sklenil, da se svojega naslednika, če	mu	ga bo bog dal, ne bo veselil in da
svojo zakonsko dolžnost, dokler se	mu	v jesenskih letih ni rodil drugi sin.
Ko je babica stopila k	njemu	v izbo, kjer je s strogim obrazom paral
strogim obrazom paral staro suknjo, in	mu	rekla, da si ga že lahko ogleda, ni
njegovi postelji je že stala usoda in	mu	takoj izročila novo bridkost.
»Tako	mu	je bilo pač usojeno.«
Kakor hitro se je oglasil, so	mu	takoj zamašili usta z zdrobom, z mlekom,
»Pob, pogleda pa nimaš bistrega,«	mu	je rekel.
Oče	mu	je za to slovesno priliko sešil nov
sešil nov širok pas iz trdega platna,	mu	krepko opasal trebušček, ga postavil
opasal trebušček, ga postavil na tla in	mu	veselo rekel:
da bi Venček poskočil, toda ta stvar	mu	vendarle ni šla tako naglo od rok.
Ko	mu	je bilo štiri leta, so ga ošpice položile
Oče	mu	je še krepkeje zategnil pas, zalivali
jih je prinašala Pajntarjeva Jera,	mu	dajali macesnove smole in medu, ga
smole in medu, ga kadili s satovjem in	mu	pripravljali parne kopeli s senenimi
Oče	mu	je sešil torbo, segel za podobo sv. Andreja
Učitelj ga je posadil v prvo klop in	mu	rekel, da mora biti miren in tih.
Nekega dne ga je zvabila v hram in	mu	v poltemi rekla.
vprašala Zinka prikupno in se pritisnila k	njemu	.
»Povedati, trapa, za kakšno me pa imaš,«	mu	je očitajoče vrgla Zinka in priprla
Peter in še ta le zaradi tega, ker	mu	je učitelj vpričo vsega razreda rekel,
Trdno je bil prepričan, da se	mu	godi velika krivica.
Posedal je doma, prebral vse, kar	mu	je tiskanega prišlo pred oči, se potepal
Ko	mu	je oče umrl, mu je v oporoki zapisal
Ko mu je oče umrl,	mu	je v oporoki zapisal hrano in stanovanje
Ko	mu	je bilo šestnajst let, se mu je v rokah
Ko mu je bilo šestnajst let, se	mu	je v rokah raztreščila granata, mu
mu je v rokah raztreščila granata,	mu	odtrgala desnico za zapestjem in izbila
zavlekel domov in se ni pokazal, dokler se	mu	rane niso zacelile, toda svoje štulaste
pazljivo pregledal, zmajal z rameni in	mu	osorno dejal:
Oče	mu	je vrgel v naročje star suknjič in
Oče se je večkrat nagnil nadenj in	mu	z velikim potrpljenjem razložil in
šla od rok, ga je zgrabil za ušesa,	mu	pogledal v oči in dejal:
da ni zdrav, potrpi naj, počasi se	mu	bo že odprla glava.
mleka, kajti teta Marjanca	mu	iz previdnosti zvečer ni dajala vodenih
Samo nos se	mu	je zdebelil in od dne do dne bolj vihal
prvič opazil obsežni nos svojega sina,	mu	je takoj potisnil v roke telovnik in
je takoj potisnil v roke telovnik in	mu	rekel, naj obšije gumbnice.
Pa tudi trebuh	mu	nagaja.«
sabo na romanje na Sv. goro, da bi	mu	mati božja razbistrila um in ga srečno
Pa ne da bi človek rekel, da	mu	kaj manjka.«
svetle črne čeveljčke, v spominu pa so	mu	plesala tri rdeča jabolka.
gozdu se je včasih srečal s Petrom, ki	mu	je govoril o svojih načrtih.
»Ali	mu	razlagaš svoje povesti?«
Ko	mu	je pismonoša izročil poziv, je Vencu
Res je da se	mu	je s tem odpirala pot med dozorele
dodala obilico armanca in peteršilja ter	mu	ocvrla »frtaljo«, ki je bila pravi
Skuhala	mu	je pristne črne kave ter mu tudi z
Skuhala mu je pristne črne kave ter	mu	tudi z velikimi svojimi razumskimi
na pomoč, to se pravi, da	mu	je svetovala, naj zaupa v božjo voljo.
deležen - toda v tistem trenutku se	mu	je božja volja zdela tako šibka in
tako prevzel, da je požrl kletvino, ki	mu	je ležala na jeziku.
fanta dobrohotno nasmehnila, se je tudi	njemu	razjasnil obraz.
Izidor in Peter sta se	mu	dolgo smejala in se na tihem čudila
	mu	je obraz svetil kakor koscem sredi
zalil redke ščetinaste brke, ki so	mu	kakor trske štrlele izpod čokatega
Oče je trdil, da ni za zemljo, zato	mu	je postavil ob cesti prostrano hišo
postavil ob cesti prostrano hišo in	mu	rekel, naj se posveti kakšni obrti.
premišljeval: posvetil se je gostilni, ker se	mu	je zdela ta obrt lahka pa hkrati zabavna
vztrajno letala za Vencem, ga škropila in	mu	polagala na srce, naj se nikar ne napije
nikar ne vozi z Mojim Jezusom, da se	mu	kaj ne pripeti.
je kljub žalostnim spominom, ki so	mu	brneli v pijani glavi, razumel, da
Ko	mu	je vino zlezlo v glavo, je sedel k
Zinka Vencu, ga zgrabila za lase in	mu	dvignila glavo z mokre mize.
in ga tako neokretno zvrnil, da se	mu	je polovica vina pocedila po bradi
Maričko«, da se je Kočarica vdala in	mu	odprla.
srce; zbiral je rime in iz srca so	mu	kar žuboreli verzi, se kakor vojaki
»svoje stare« - in »njegova stara«	mu	je skuhala črne kave in mu z mlačno
»njegova stara« mu je skuhala črne kave in	mu	z mlačno vodo umila obraz, ki si ga
toda Petra je njegova bridka pesem, ki	mu	jo je narekovala noč, tako izčrpala,
Kri	mu	je udarila v glavo, žile na vratu so
je udarila v glavo, žile na vratu so	mu	nabrekle, okrog bledih debelih ustnic
nabrekle, okrog bledih debelih ustnic so se	mu	zarisale poteze telesne bolečine in
zdramil iz hudih sanj, in po licih sta	mu	pricurljali dve debeli solzi.
nos, pa še takrat se drži, kakor bi se	mu	godila nečloveška krivica, čeprav mu
mu godila nečloveška krivica, čeprav	mu	gospodinja streže z jedjo kakor bolniku
zmerjala, krcala po umazanih prstih in	mu	pripovedovala zgodbe o svetih
prišli orožniki, je Zinka stopila k	njemu	in ga vprašala, če bo še kaj pil, ker
pil, ker pa je Venc zmajal z glavo,	mu	je pokazala vrata.
prijeten hlad, je Zinka stopila k Vencu,	mu	položila roko na rame in rekla z mehkim
se me bojiš?« je rekla očitajoče in	mu	vzela klobuk z glave, da so se mu črni
in mu vzela klobuk z glave, da so se	mu	črni kodri usuli po nizkem čelu.
Zinka je stopila k	njemu	, mu grebla z rokami po črnih laseh
Zinka je stopila k njemu,	mu	grebla z rokami po črnih laseh in govorila:
Stisnila se je še tesneje k	njemu	, tako da ga je skoraj zakrila s svojim
kakor bi se zbudil iz hudih sanj, kri	mu	je udarila v glavo, zaprl je oči, stegnil
Ko je vstopil, sta se	mu	oba fanta zasmejala.
Tako se je ogrel, da	mu	je kar sapa pohajala, je rekla.
Glava	mu	je zabuhnila od težkih misli in se
je zabuhnila od težkih misli in se	mu	nagnila na prsi, čokati nos se mu je
se mu nagnila na prsi, čokati nos se	mu	je poveznil na usta, svetle črne oči
poveznil na usta, svetle črne oči so	mu	nekam potemnele in se umaknile globoko
Fant se ji je smilil; zato	mu	je pustila to edino veselje.
Čez dan pa	mu	je lajšala gorje s tem, da mu je začela
dan pa mu je lajšala gorje s tem, da	mu	je začela pripovedovati neskončno dolge
Srcé	mu	je napolnila žalost in v njej je plavala
zameglilo pred očmi, dolge črne veke so	mu	vztrepetale, zagrebel je glavo v suknjič
Bilo	mu	je laže pri duši, toda saj vsi vemo,
Toda usoda ga je brezmejno ljubila in	mu	z vso marljivostjo pripravljala že
da bi obrisal obilne solze, ki so se	mu	že stekale v oči.
in pridno uporabljal robec, ker so	mu	solze od smeha kar drle po raskavem
potrepetavala na polnem Zinkinem životu,	mu	je zastal korak.
Naglo je skočil pod cesto, kakor bi se	mu	vnelo pod nogami, in jo ubral kar preko
njegovo roko, ko je začutila, kako burno	mu	je utripala žila v zapestju.
V glavi	mu	je tako šumelo, da ni slišal vode,
Neštetokrat se je nasmehnil in neštetokrat so	mu	solze zalile oči.
postavila predenj četrtinko rebule,	mu	vzela zamaščeno klofeto z glave in
vzela zamaščeno klofeto z glave in	mu	razkuštrala lase.
in s prstom razmazal kapljo vina, ki	mu	je kanila na prt.
križala in obupavala, prigovarjala	mu	je, naj bo pameten, saj vendar vidi,
se norčevala, kako ga bo zibala in	mu	pela pesmi, samo da bi lahko prikrila
prešuštnici, ki zavaja dobrega človeka, ki	mu	pravični Bog - je že vedel zakaj -
močeh maščeval Zinki in vsem, ki so	mu	kdaj koli prizadejali kaj hudega in
Pri srcu	mu	je bilo čudovito in lahko.
Petra in Izidorja, kako bodo skočili k	njemu	in ga s sklenjenimi rokami prosili,
vendar premisli in zahteva od Pavle, da	mu	vrne hišo.
bi se bal, da bo Marjanca stopila k	njemu	in mu brala iz oči, kakšnega vraga
bal, da bo Marjanca stopila k njemu in	mu	brala iz oči, kakšnega vraga je skuhal.
Ko je bil še otrok,	mu	je nekoč padel na boso nogo in mu zmečkal
otrok, mu je nekoč padel na boso nogo in	mu	zmečkal palec.
Pri tem opravilu	mu	je srce vselej burno utripalo, ker
nenadoma spustil iz rok ali pa da se	mu	bo roka iztrgala iz ramena.
je z glavo in čisto na dnu srca se	mu	je zazdelo, da je zagrešil veliko neumnost,
ki so zdaj iz mraka strmele vanj in	mu	nemo očitale, da jih je kar tako mimogrede
želodcu ga je težila obilna »frtalja«, ki	mu	jo je bila ocvrla Pavla, in v glavi
jo je bila ocvrla Pavla, in v glavi	mu	je šumelo žganje; Pavla mu je seveda
v glavi mu je šumelo žganje; Pavla	mu	je seveda pridno natakala, ker se je
počasi povedal Venc in okrog ust se	mu	je zarisal trpek nasmeh.
V očeh so se	mu	nabrale solze, okrog ustnic se mu je
se mu nabrale solze, okrog ustnic se	mu	je znova zarisal trpek nasmeh.
Vse se	mu	je zdelo mrtvo in neprijazno.
Skočil je pokonci, a še preden se	mu	je spomin razbistril, je že stala Marjanca
razbistril, je že stala Marjanca pred njim,	mu	mahala pred očmi z nekakšnim papirjem,
nekakšnim papirjem, zmerjala, vila roke,	mu	žugala s prstom in trdila, da jo je
nekega večera hotel zlekniti po peči,	mu	je Pavla z žalostnim glasom povedala,
za nekaj dni umakne na kaščo, kjer	mu	je že pripravila posteljo.
Kadar je bila jasna noč,	mu	je mesečina lila naravnost v obraz.
včasih vzel Venca s sabo v gozd, da	mu	je pomagal nastavljati zadrgalice srnam
Nihče se ni zanimal zanj, pa tudi	njemu	ni bilo nikogar mar.
»Hišo ti je dal, ti pa	mu	še pomij ne privoščiš!« je rekla Pavli.
Poviškaj!« je Pavla zatulila vanj in	mu	posadila v naročje kričečega otroka.
Marjanca	mu	je tu pa tam stisnila
je kdo ozmerjal s Poviškajem, so se	mu	oči rahlo zaiskrile.
Na kašči	mu	je bilo mraz, skozi leseni opaž je
hlačnega gumba, toda prijetna toplota	mu	je kmalu zatisnila oči.
Toda orožniki so	mu	rekli, naj drži gobec, in Moj Jezus
zgrabilo, da bi najrajši planila k	njemu	in ga stisnila k sebi.
Marjanca je včasih stopila k	njemu	in mu pod predpasnikom prinesla kruha
Marjanca je včasih stopila k njemu in	mu	pod predpasnikom prinesla kruha in
Stopila je k	njemu	, vrgla predenj vrv in osorno zahreščala
»Tamle sédi,« je rekel Peter in	mu	pokazal skrinjo pri vratih.
Venc je ponižno sédel, kamor	mu	je bilo ukazano.
ozrl okrog sebe in prosil Petra, če bi	mu	skuhal kanček črne kave.
Prve pomladne ptice so	mu	pele iz grmovja, teloh je cvetel ob
trpljenjem zaslužila večno kraljestvo in	mu	tam prepevala na vekov veke čast in
motilo, da ne bi čutil krivic, ki so se	mu	godile.
Ponujali so	mu	sicer delo pri krojačih, toda njemu
so mu sicer delo pri krojačih, toda	njemu	nikakor ni šlo v glavo, da si bo moral
Ljubljano in se je sam napotil v mesto,	mu	je Tinca rekla, naj pazi, da se ne
ženitvah, o orožnikih, o svoji kravi, ki se	mu	nikakor noče ubrejiti.
In potniki so se	mu	smejali.
nato pa je skuhal Čarju črne kave in	mu	natočil drnulovega žganja.
Ozek ovratnik iz kavčuka	mu	je oklepal tenki vrat in na vozlu belega,
posrečilo zapeti ovratnik iz kavčuka, ki	mu	ga je Nanca kupila za ta slovesni praznik.
Hustarja, ki je imel tako šibak glas, da se	mu	je izgubil že v košatih brkih.
staromoden ovratnik, debele kaplje so	mu	orosile nos in čelo, ampak obrisati
ampak obrisati se ni utegnil, ker bi	mu	medtem nota lahko ušla; sklonil se
a ker je povedal nekaj slabega, so	mu	ljudje verjeli.
Peskarjev Ludvik pa je stopil k	njemu	, ga cvenknil po ustih in mu rekel,
stopil k njemu, ga cvenknil po ustih in	mu	rekel, naj ponovi, če si upa.
Kobilčerja za ramo, češ naj zaigra in	mu	vzame besedo.
popolnoma vnemar dve težki solzi, ki sta	mu	drli po lepih starčevskih licih, in
je sedel poleg Peskarjevega Nandeta,	mu	je stregel kakor bolniku: natakal mu
mu je stregel kakor bolniku: natakal	mu	je, mu prigovarjal, naj se kar razmahne
stregel kakor bolniku: natakal mu je,	mu	prigovarjal, naj se kar razmahne in
prigovarjal, naj se kar razmahne in	mu	celo ponudil v zamenjavo kos piščanca,
piščančka pa, piščančka,« je žvrgovel, ko	mu	je Nanca ponudila lepo bedrce.
je ta lajdra »sparila«, in marsikdo	mu	je celo verjel, češ vse je mogoče,
preveč razgrajal, je bilo dovolj, da	mu	je kdo vrgel, češ ti se vlačiš po gostilnah,
Toda ta pot	mu	je bila prihranjena, kajti mlade svate
Peskarjev Nande s težavo požrl slino, ki se	mu	je nabrala v ustih.
zaletavalo v oster rob ovratnika, da se	mu	je koža odrgnila do krvi.
kmetje puščajo pod spodnjo ustnico, in	mu	razlagal, da je hvala bogu tudi zadnjo
Štefucu je bilo prijetno v vetru, ki	mu	je pihal v obraz.
ki	mu	jih je prizadejalo Adamovo jabolko,
Svoje dolžnosti je opravljal, kakor	mu	je to narekovala narava.
namreč, in njegova sestra Tina, ki	mu	je gospodinjila, nista trpela samcev
in naglo smuknil za čebelnjak, ker	mu	je kri bušila v glavo od sramu, da
Gospodična Tina ga sicer ni zadavila, pač pa	mu	je temeljito pristrigla peruti in rep;
kakor bi imel vodo v ušesih in obraz se	mu	je začel počasi jasniti ...
Laneni lasje so se	mu	lepili na vzbočeno čelo; veke, dolge
veke, dolge kakor mecesnove igle, so	mu	ležale do srede bledih lic; skozi priprta
�Čumi, čumi! kraljica majniška prizanesi	njemu	in nam!" je v Štefetovi duši gorela
se nikakor ni mogla odločiti, da bi	mu	otrla potno čelo.
otrok nikdar ne živi, in če živi, bi	mu	bilo bolje, da ne bi živel.
Ni	mu	bilo še šest let, pa je že stregel
Sam pokojni gospod Teodor Čar	mu	je bil boter.
je dejal, ko	mu	je dal soli na jezik.
narobe!" je jezno zabrundal, kakor bi	mu	kdo ugovarjal.
Ko si je nabral novih sil in	mu	je srce nehalo skakati v grlo, je z
merila zdaj njega zdaj psico Smuko, ki	mu	je z laježem skakala v besedo.
ki je bilo poraslo z belim puhom, da	mu	je vsa kri udarila v glavo.
steklenega valja težek zlat križ in	mu	ga dala.
Naglo je snela prstan in	mu	ga trdo položila v dlan.
Feliksu je pojemal glas, lica so	mu	kopnela, v očeh ni bilo več bistrosti,
očeh ni bilo več bistrosti, čeprav so	mu	uro obesili k peči in je bila rajska
Objel ga je hlad, srce se	mu	je kar tajalo od strahu.
Večna luč	mu	je pritrdilno pomežiknila, Kristus
pritrdilno pomežiknila, Kristus se	mu	je nasmehnil in s prstom pokazal omaro.
Nasmehnila sta se	mu	in rekla:
želel ter se je jezil na Kokošarja, ki	mu	je pregrobo podkoval čevlje.
Roke so	mu	popustile v laktih.
Keliha in monštranca so	mu	zdrknili iz naročja ter se na stopnišču
�Koliko jih je bog dal!" se	mu	je izvilo.
Skop je, da	mu	je žal dima, ki mu uhaja iz dimnika,
Skop je, da mu je žal dima, ki	mu	uhaja iz dimnika, in kapnice, ki mu
mu uhaja iz dimnika, in kapnice, ki	mu	s strehe kaplja na cesto.
Prisluhnil je in nenadoma se	mu	je zazdelo, da zvonovi ne pojo več
O, moj bog, zdaj zdaj	mu	lahko položi težko roko na rame in
Brigadir Finochiaro je slabe volje; brki	mu	grozeče štrlijo izpod nosa.
Zato naglo stopi k Dragiču, ki	mu	je najbližji, in mu potegne kramp iz
stopi k Dragiču, ki mu je najbližji, in	mu	potegne kramp iz roke.
pričakovanje novega udarca, novega utripa, ki	mu	oznanja, da je še življenje v njem.
Z veseljem čuti, da	mu	je zgornji del telesa prožen, močan
�Tak, ne teci naravnost!"	mu	začne prigovarjati misel.
Že dvakrat je slišal, kako	mu	je krogla zažvižgala mimo glave.
�Teci!"	mu	še v isti sekundi udari na uho.
Zmeraj huje ga muči, kakor bi	mu	vest začela očitati grd greh.
Teci!"	mu	šepeta na uho.
Tako blizu	mu	šepeta, da čuti celo dih znanih ust.
Fic!"	mu	švigneta dve krogli mimo ušes.
nova sila, a tudi neka tesnoba, ki	mu	je znana in ki ni neprijetna.
je stiskala rezka bolečina, ki pa se	mu	je kljub vsemu zdela prijetna.
živa, da se za trenutek zmede in da se	mu	celo zazdi, da je izgubil smer in da
na desno in kar sliši, kako glasno	mu	utriplje srce.
�Teci!"	mu	zdaj spet udari glas na uho.
ki ga zdaj prav dobro pozna in zato	mu	je lahko pri duši, tako lahko pri duši,
�To je nebo,"	mu	pove zavest.
Veke	mu	postajajo vedno bolj težke; treba bo
In zaradi tega	mu	spet postaja hudo.
�In to so oblaki,"	mu	pove že zelo oddaljena zavest.
jih zravnala brana dobre volje; glava	mu	je lahka in ne kloni k tlom, oči so
bitje, da se kar s pobočja nagne k	njemu	.
Zavoglar in drobni dobrodušni Čargo, ki se	mu	murček v podobi zvezdice sveti v ušesu
pa bajtarsko temeljit: vsake bilke	mu	je škoda, in kamor ne more s koso,
»Kar počez, kar počez!«	mu	prigovarja Polde in maha z vilicami.
Bilo	mu	jih je petinsedemdeset, ko je odbila
Rekli so	mu	očka Orel.
Dali so	mu	ime očka Orel prav zaradi njegovih
To, hočem reči to, da so	mu	dali ime očka Orel zaradi oči, mu spočetka
so mu dali ime očka Orel zaradi oči,	mu	spočetka ni bilo prav.
‘Gledaš kakor kralj!’	mu	je zabrusil.
Dva sta	mu	padla.
Desno oko so	mu	izbili in hišo so mu zažgali.
Desno oko so mu izbili in hišo so	mu	zažgali.
Vsaj taka, da	mu	je zaprla kljun.
Pravijo, da se	mu	meša.
Loputnica, bog ji daj nebesa; roke so	mu	mahale že mimo kolen.
Tudi noge so se	mu	že tresle.
kasarno, kjer so ga karabinjerji pretepli,	mu	izcukali polovico brk ter ga nato o
Odmerili so	mu	šest let.
je tudi pesmi skladal; vsaj pobje so	mu	nagajali
in	mu	včasih rekli Gregorčič.
In prizadejala	mu	je mnogo gorja.
Pred petimi leti je umrla in	mu	poslala svojega sedemletnega sina.
sliši, slep ni, grbe nima, toda v glavo	mu	ne moreš pogledati.
Boris	mu	je bilo ime.
‘Pihni zverino!’ so	mu	rekli.
In prav takrat se	mu	je tik za hrbtom oglasil Obrekar, ki
Stulil se je, kakor da bi	mu	do vrha nakidan oprtnik gnoja vrgli
se ga morale te besede prijeti, ker	mu	je Obrekar enkrat že rešil življenje
‘Bogami’ so	mu	rekli.«
»In zakaj ste	mu	rekli Fra Diavolo?«
Pod staro poznico za hlevom	mu	je izkopal jamo.
Jasno je, da	mu	Obrekar ni verjel.
In potem	mu	je umrl v naročju ...«
»Baje ga je moral ustreliti ... ker	mu	ni bilo več rešitve ...«
sem, da ima še nekaj za bregom, pa da	mu	beseda ne gre z jezika.
In da mi boš držal jezik! sem	mu	zažugal.
In gledal me je že tako, da sem	mu	moral verjeti ...’
kar koli, opomin je: človek čuti, kadar se	mu	bliža huda ura.
Bichi se je uslužno okrenil k	njemu	, pokazal z revolverjem Obrekarja in
Sam je stopil k Obrekarju,	mu	pritisnil revolver pod brado in se
Kosti so	mu	pokale.
Potem pa je Obrekarica planila k	njemu	in zgrabila domobranca za roke.
Noge so se	mu	tresle, da se je moral z rokami upreti
častnik zravnan, da se	mu	je visoka kapa dotikala trama v stropu.
Kri se	mu	je pocedila po uleknjenih licih in
padel, pa se je sam pobral, ne da bi	mu	kaj rekli.
Kri	mu	je curljala iz ust in iz nosa, gledal
ves rdeč v krvavi zarji in oči so se	mu	svetile.
Zaupali	mu	niso.
Kar kapljalo	mu	je s čela.
Toda Obrekar ga je prijel za roko in	mu	rekel:
Rekli so	mu	, naj se okrene.
Nekaj časa so se	mu	krohotali, potem pa so mu dali dolg
časa so se mu krohotali, potem pa so	mu	dali dolg in debel kol.
psu, toda oficir je naglo skočil k	njemu	.
To	mu	je plačilo.
Ni čuda, da se	mu	meša!«
se lesketale, znojne kapljice so se	mu	nabirale na zgornji ustnici, kjer je
Toda članke	mu	vračajo, češ da niso pisani v pravem
Toda	njemu	se nič ne utrne.
Že trideset let	mu	zvesto služi, tako zvesto, da mu je
let mu zvesto služi, tako zvesto, da	mu	je zapisal tudi svoje srce: postal
In vendar se	mu	večkrat zgodi, da se celo javno znajde
čepico s težkim svilenim čopom, ki	mu	drsi s košate grive črnih žimnatih
Vse glave se spet zasučejo k	njemu	.
giornate. Tri dni,« mrko ponovi Rejc in	mu	pokaže tri debele prste.
z rokami ob telesu in čakati, kdaj	mu	bo kak Leonardis, ali pa celo njegov
Danes	mu	sicer nič ne poje, toda na njenem zagorelem
položila nanjo otroka in se zleknila k	njemu	.
Hitro poboža otročička in	mu	začne dopovedovati:
zakrohotal, nato pa se je zjezil; zdelo se	mu	je za
Jaz tudi! - je odbila Barbara in	mu	pogledala v oči; zdaj ni bila več njegova
zdaj pa ti mene ščiplješ za dušo; bilo	mu	je malce nerodno, zato se je spet zasmejal
Banka	mu	je silila denar, on pa je zidal in
sonca ožganih, bronastih prsi pa se	mu	kar valijo zategli kriki:
suva z roko proti Modrijanu, kakor bi	mu	nož potiskala v grlo in ga tam obračala.
pogreznil v zemljo, hkrati pa čuti, da	mu	vre kri in da ga jezik že strašansko
Žile se	mu	napenjajo na vratu in na senceh, kri
napenjajo na vratu in na senceh, kri	mu	dere v glavo, da so njegova lica že
še kriči vanj, kakor bi čutila, da	mu	mora do kraja iztisniti žolč:
Možje se	mu	namuznejo, nato pa krenejo za ženskami,
kratke krive noge in debela glava, ki	mu	skoraj sloni na kolenih.
Okrogličar pa je tekel, ker se	mu	je pob smilil, čeprav je že pri Zagomiličarju
rameni potiska v stran kmete, ki so	mu	v napoto, in vleče Okrogličarja naprej.
slino pomaže gnojno peto, v kateri	mu	je začelo spet kljuvati.
hruško je obstala, se ozrla v klopotec,	mu	požugala s prstom in rekla:
ki da ima že spet zlatenico, ona pa	mu	daje križ, zakaj znano je, da zlato
dvometrsko palico s kozlovim rogom, levica	mu	počiva na močnem vratu mogočnega psa
Samo gleda ga, gleda	mu	pod noge, ker je prag zelo visok, Čar
potegne v izbo okroglo Justino, ki se	mu	vsaj na videz upira.
Na!« zavpije Prikrajarica in	mu	vrže prgišče vode v potni obraz.
Venček spočetka igra počasi, potem pa	mu	prsti začno vedno hitreje prebirati
»K	njemu	grem,« se takoj odloči in še enkrat
In še v sanjah	mu	ne pride na misel, da bi se žena jezila,
misel, da bi se žena jezila, ker se	mu	jezik že malce zapleta.
Kar videti je, kako se	mu	tla zibljejo pod nogami.
vpraša Prikrajar, ker je ponosen, da se	mu	je posrečila tako lepa primera.
Brada se	mu	trese, po uvelih licih mu polzita dve
Brada se mu trese, po uvelih licih	mu	polzita dve debeli solzi.
Okrogličar vrže glavo kvišku, da	mu	solzi odletita z lic.
»Policijske ni!«	mu	odreže besedo Hlipov Lojz in takoj
brigadir Cesare Barandello; črni brki	mu	grozeče krilijo pod orlovskim
precej časa niso bili podstriženi, se	mu	svedrajo izpod premajhne triglavanke
Puška	mu	je očividno v napoto.
To je študent, ki	mu	primorski partizani pravijo Gregorčič.
Puška	mu	počez visi na hrbtu.
Obraz	mu	žari v zadovoljstvu, kakor bi se neprestano
mešata ginjenost in navdušenje, a hkrati	mu	z obraza sije otroški ponos, kakor
Trde poteze se	mu	omehčajo, obraz se mu sprosti v sreči
Trde poteze se mu omehčajo, obraz se	mu	sprosti v sreči in hrepenenju.
kokodajsal, da si strohnel v Španiji, da	mu	skoraj verjame.«
»Naj	mu	kar verjame,« z ljubeznijo v glasu
»Pravi, da	mu	je Giusto ime.«
naglo pove Boris, ki se	mu	očividno strašansko mudi.
Drejc jo prehiti, a Tildica	mu	vzame škaf iz rok in ga odnese v hišo.
korak naprej, ker se Drejc umika, in	mu	govori samozavestno, razločno in odsekano,
samozavestno, razločno in odsekano, kakor bi	mu	vsak zlog posebej zabijala v trmasto
ravnotežje in si popravi suknjič, ki	mu	je zlezel z ramena, izpod čela pogleda
»Glej ga!«	mu	teče mirno, a z uničevalnim pomilovanjem.
izpitih lic; pritlikavi, drobni Lokar, ki	mu	res drobni obraz izginja pod pokvečenim
Moj Jezus se pobere in se stisne k	njemu	.
in se zarije v gručo, da bi planil k	njemu	.
Boris plane k	njemu	in se takoj polasti brzostrelke.
zaničljivo zmrdne Drejc, zmigne z rameni in	mu	zviška vrže:
Drejc se okrene, da bi	mu	odgovoril.
boste imeli!« zavpije Dragarica in	mu	pomoli figo pod nos.
»Pojdi!«	mu	reče pridušeno, a ukazujoče.
očko Orla, kakor bi hotel reči, naj	mu	oprosti, ker je prišel v vas o belem
»Nančiko pozdravite!«	mu	reče proseče ter se z bliskovito naglico
sitno in zdolgočaseno, kakor bi se	mu	vse priskutilo.
dostojanstveno, samo Okrogličar, ki	mu	trepečejo ustnice in zalita brada,
Fašist vleče Nančiko za roko in Nančika	mu	sledi vdano, toda popolnoma odsotno,
Bichija, dvigne sklenjene roke, hiti proti	njemu	in vrešči:
»Drejc!« krikne z grozo v glasu in	mu	s tresočo se roko kaže svojega sina,
zamakne v Dragiča in Staneta, ki se	mu	, oba v partizanski uniformi, smehljata
Mišice na obrazu	mu	trzajo, krčevito stiska čeljusti in
stegne roko proti fotografiji, a roka	mu	obstane nad revolverjem in vztrepeta,
Na obrazu	mu	zasije rahlo upanje.
Upanje	mu	kopni z obraza.
Bichi nepremično strmi vanj, kakor bi	mu	Kutschera zabodel v oči svoj jekleni
Tenke ustnice se	mu	zverižijo v blaziran nasmeh.
Kutschera	mu	zapre pot v ozkem prehodu med pisalno
»Hitler kämpft ja auch für Italien!«	mu	Kutschera poniževalno in hkrati vzpodbujajoče
Obraz se	mu	začne spreminjati, kakor bi mu Kutschera
Obraz se mu začne spreminjati, kakor bi	mu	Kutschera ponujal roko.
vratom in jih odpre, toda Kutschera	mu	pokaže na hodnik in odide šele za njim.
slino, kakor bi požiral hude besede, ki	mu	prihajajo v usta.
Ves je zasopljen, a obraz	mu	žari kakor vsakemu otroku, ki prinese
»Skrij se!«	mu	govori pridušeno in proseče.
Dragarica priteče in se stisne k	njemu	.
zadovoljno prikima in pomigne častniku ter	mu	z roko pokaže ob zidu klanca in ceste.
»... en sam milijon, ki pijejo	mu	kri bi‐ri‐či, en sam
Obrekarica vstane, počasi stopi k	njemu	in ga vprašujoče gleda.
Žepi se	mu	napno.
»Ne vsi!« mirno odvrne očka Orel in	mu	pomaga zadeti nahrbtnik.
Tildica se	mu	prizanesljivo nasmehne, obsedi poleg
Oči	mu	zažarijo.
Obraz se	mu	razleze v poželenju; z jezikom si oblizne
jo nato spusti na mizo, kakor bi se	mu	tilnik prelomil.
zamaje, nato ga zviška pogleda in se	mu	strupeno nasmehne:
puškami in tremi revolverji, ki so	mu	jih očividno dali vojaki; široko maha
odrine zariplega Mojega Jezusa, ki	mu	ponuja roko, in takoj plane k topu.
prihiti partizan Mali - plavi lasje se	mu	še vedno svedrajo izpod triglavanke
Moj Jezus plane k	njemu	in mu vrže roke okrog vratu.
Moj Jezus plane k njemu in	mu	vrže roke okrog vratu.
Borisa, začne stopicati na mestu in se	mu	nasmiha, kakor bi ga prosil, naj se
Obraz se	mu	dobrodušno razleze.
»Boga mi!« zagrmi Sova in	mu	z obema rokama da znak, naj spusti
»Zdravo, tovariš kurir!«	mu	resno in veselo odzdravi Stane ter
Boris se stisne k	njemu	ter ponosno krene z njim in s Sovo
čakala za vežnimi vrati, in hiti proti	njemu	.
Obraz se	mu	jasni v olajšanju; počasi potegne desnico
Naravnost pogleda Drejcu v oči ter	mu	reče prijazno, a vendar pomenljivo:
Tildica se	mu	radostno nasmehne, a ga takoj zgrabi
zravna, ga globoko in ponosno pogleda ter	mu	možato ponudi desnico.
Vsi se	mu	hahljajo.
Travnikarica se z otrokom v naročju preriva k	njemu	in mu karajoče žuga.
otrokom v naročju preriva k njemu in	mu	karajoče žuga.
»Ha!« ponosno buhne Sova in	mu	krepko stresa roko.
Sova se	mu	umakne ter mu s široko kretnjo in ponosnim
Sova se mu umakne ter	mu	s široko kretnjo in ponosnim izrazom
Stane pohiti k	njemu	; dolgo se gledata in si molče stiskata
Vaščani	mu	zaploskajo.
vaščani, se zgrinjajo okrog Staneta in	mu	vseprek nudijo roke.
Prvi	mu	jo stisne očka Orel, nato Travnikarica,
Bom!«	mu	kriči Stane na uho in mu veselo stiska
Bom!« mu kriči Stane na uho in	mu	veselo stiska roko.
odpahne, zgrabi Staneta za obe roki,	mu	jih krepko stresa in ginjeno ponavlja:
Stane	mu	veselo prikimava.
Peter, ki očividno poveljuje tej četi,	mu	s ceste maha z roko in kriči:
Drobni Lokar stopi k	njemu	in mu nalije kozarec žganja.
Drobni Lokar stopi k njemu in	mu	nalije kozarec žganja.
naglo naliva partizanom, ki molijo k	njemu	kozarce.
tovornjaku, pogleda Sovo in dvigne roke k	njemu	.
Dragarica	mu	naglo zapre pot.
Glava	mu	pade na mizo.
Krčevito hlipanje	mu	stresa široka pleča.
Nato se	mu	obraz pomrači v težki slutnji in globoko
Kutschera in zabode pogled v Angelco; obraz	mu	zaživi v zlobnem užitku,
drugega, toda dva vojaka takoj stopita k	njemu	in ga potegneta iz množice.
»Was?« Angelca	mu	pogleda v oči in reče jasno, zelo mirno,
Obraz se	mu	skrči v bolečini in brezupu.
Tildica dvigne glavo,	mu	pogleda v oči in tiho reče:
Se zamakne v daljavo, obraz se	mu	razleze v nasmeh, kakor bi gledal prijetne
Tone plane k	njemu	in mu zamaši usta.
Tone plane k njemu in	mu	zamaši usta.
koža na poraščenem, izpitem obrazu se	mu	stresa v sunkovitem drdranju. -
Oči se	mu	divje svetijo.
Vse telo	mu	drgeta od prestanega napora, dve solzi
drgeta od prestanega napora, dve solzi	mu	tečeta po licih, obraz mu trza in se
dve solzi mu tečeta po licih, obraz	mu	trza in se dolgo pripravlja na smeh.
ki spet negibno strmi po čistini, se	mu	smeh sprevrže v hlipanje.
prejšnjega poguma in odločnosti; vse telo	mu	drgeta, roke mu vztrepetavajo, čeprav
odločnosti; vse telo mu drgeta, roke	mu	vztrepetavajo, čeprav strojnica še
Šele ko	mu	krogle zažvižgajo okrog glave, se globoko
Obraz se	mu	lomi v nadčloveškem naporu; potne srage
Oči se	mu	širijo, a so vedno bolj motne, steklene.
si z roko odtrže nevidno kopreno, ki	mu	zastira pogled.
Vzdihne in se počasi zgrudi, samo levica	mu	kot mrtva obvisi na strojnici.
Stane se spomni Sove, se naglo nagne k	njemu	in ga začne zaskrbljeno stresati:
ranjen, nato ga krepko strese in se	mu	zasmeje:
Res?« zazija nejeverno, a obraz se	mu	bolj in bolj jasni.
»Kajpak!« naglo pritrdi Stane in se	mu	z razumevanjem nasmehne.
Stane	mu	položi roko na ramo ter mu resno reče:
Stane mu položi roko na ramo ter	mu	resno reče:
»Ti na Nančiko glej,«	mu	reče toplo.
Stane se naglo okrene; obraz se	mu	skrči v bridkosti in bolečini.
pri Malem, ki omahuje pod strojnico,	mu	položi roko na ramo in skoraj trdo
»Daj sem!«	mu	ukaže Stane, mu vzame brzostrelko in
»Daj sem!« mu ukaže Stane,	mu	vzame brzostrelko in koraka z njim
»Reci	mu	, naj se kar pod nosom obriše!«
Lokar se zvito hahlja in	mu	nalije drvarsko mero.
Sova	mu	pokima in se okrene.
Telegrafist plane mimo njega,	mu	izbije skledo iz rok in drvi proti
Telegrafist plane h komandantu in	mu	izroči listek.
Staneta, naglo razširi roke in plane proti	njemu	, a prav v tem se pripodi Gregorčič
prav v tem se pripodi Gregorčič in	mu	prileti naravnost v objem.
Sovo in s Tildico, ki je skočila k	njemu	.
Obraz se	mu	razžalosti.
Jera seže za solnico, stopi k Malemu,	mu	skrivaj stisne cigareto in se vrne
Tildica skoči izza ognjišča in	mu	zastavi pot.
»Ker imaš ti prehrupne noge,« se	mu	zbadljivo nasmehne Tildica.
Boris se zravna,	mu	odkrito pogleda v oči in odločno reče:
Boris kar vzdrhti; obraz	mu	zasije.
ko spet pogleda, se zgrozi in sekira	mu	pade iz rok, kakor bi ga zapustile
zagledata Borisa, ki hiti navkreber, in	mu	planeta naproti.
»Bombe?« se zavzame Sova in se skloni k	njemu	.
Ko pride med mizo in klop pred hišo,	mu	nenadoma zastane korak.
Vse mišice na obrazu se	mu	napno in oči se mu drzno zasvetijo.
mišice na obrazu se mu napno in oči se	mu	drzno zasvetijo.
Prsti	mu	že krčevito grabijo, zato začne ribati
Radost in jeza se	mu	naglo menjavata na obrazu; menca z
Ga sunkovito potegne s praga,	mu	stisne desnico in ga objame:
A jeza	mu	že spet privre na vrh; pahne ga od
Nato	mu	pomežikne, se hudo zresni in ga nadere:
jo previdno položi pred Sovo in se	mu	nasmehne.
Naglo strese Drejca,	mu	pokaže strojnico in odločno ukaže:
»	Mu	bom že jaz za mater! ...«
Tildica se stiska k	njemu	in mu drži roko
Tildica se stiska k njemu in	mu	drži roko
Sova sedi na pogradu; na ustnici	mu	visi cigaretni papirček, z rokami brska
Položi Drejcu roko na ramo in	mu	veselo reče:
»Napadli?« se	mu	zbadljivo nasmehne Tildica.
Stane se	mu	dobrodušno zahahlja.
Tildica ga prime za roko in	mu	reče ljubeznivo karajoče:
Stane	mu	veselo pokima:
glavo, Tildica se nagonsko stisne k	njemu	, očitajoče pogleda Staneta in razočarano
Stane se	mu	skrivnostno nasmehne:
živega bunkerja - krogle iz strojnice	mu	žvižgajo nad glavo in klestijo grm
Čelada se	mu	je zakotalila daleč po progi in se
ženske ga gledajo izpod kosilnic in se	mu	samo skrivnostno nasmihajo.
še tebe ne pokosijo!« zavpije Sova,	mu	potegne iz rok putrih, ga naglo odčepi
Žena	mu	je neprestano za petami in ga nestrpno
nazadnje pa ji žilica ne da miru, da	mu	ne bi potegnila zajemalke iz rok in
pokima, stisne roko staremu kmetu in	mu	nato pomaga zadeti na rame težak zaboj
glavo naprej; vse poteze na obrazu se	mu	napno, kakor bi tudi sam drvel v naskok.
Sova se okrene, ga jezno ošine in	mu	začne spet naglo podajati.
Drejc	mu	potegne opeko iz roke.
»Čenče!« v zadregi revsne Sova, skoči k	njemu	in mu pomaga upreti v steber težek
zadregi revsne Sova, skoči k njemu in	mu	pomaga upreti v steber težek tram.
Na stegnu	mu	zeva široka rana.
Drejc se skloni k	njemu	, ga zgrabi in ga hoče odnesti.
»Poberi!« ukaže Sova Borisu in	mu	s pogledom kaže brzostrelki in zvitek
poda Giustu, ki tako nerodno pije, da	mu	curlja za vrat.
»Ali jo še poznate?«	mu	Tone zavpije na uho.
sunkovito potisne Zavoglarja na tla, da	mu	odleti klobuk in mu z roko dopove,
Zavoglarja na tla, da mu odleti klobuk in	mu	z roko dopove, naj leži.
Zavoglar se pomakne k	njemu	in ga strese.
Nato	mu	položi titovko na obraz, vzame njegovo
belimi lasmi kot s puhom, okrog ust	mu	igra čuden nasmeh: mešanica jeze, zadovoljstva
Tone se skloni k	njemu	in ga začne stresati.
Tildica naglo priskoči in	mu	popravlja vzglavje.
»Pa Nančiko pozdravi!«	mu	naroča Tildica.
Nato se prvi skloni k	njemu	, da bi mu z robcem zavezal oči.
Nato se prvi skloni k njemu, da bi	mu	z robcem zavezal oči.
ne pove!« mirno odvrne bolničar in	mu	zaveže oči.
ga pogleda, trzne, naglo poklekne k	njemu	, mu odveže oči in skoraj radostno vzlikne:
pogleda, trzne, naglo poklekne k njemu,	mu	odveže oči in skoraj radostno vzlikne:
Nančika hiti ob njem in	mu	v eni sapi pripoveduje:
»Vi komandir,« se nasmehne Nančika in	mu	pokaže zvezdo na rokavu suknjiča.
Nančika ga takoj zgrabi, da bi	mu	pomagala vstati, a Sova se pomrači,
otovorjen kot laška mula; harmonika	mu	gleda izpod šotorskega krila.
minut počitka,« presrečno zamrmra in	mu	zdrsne iz rok, kakor bi se mu ob komandantovem
zamrmra in mu zdrsne iz rok, kakor bi se	mu	ob komandantovem povelju zmehčale vse
»O, nič ...« vdano zamrmra Tildica in	mu	položi glavo na ramo.
Obraz se	mu	zmehča in zasije, kakor bi nenadoma
Sredi poletja,«	mu	tiho pove Tildica.
»Sneg in burja!«	mu	glasno pritrdi Stane in ga krepko strese.
Nančika se	mu	zasmeje.
»In v oči	mu	poglej!«
Obraz se	mu	razleze v nasmeh, oči se mu zasvetijo.
Obraz se mu razleze v nasmeh, oči se	mu	zasvetijo.
»Takega sonca v Franji ni bilo, kaj?« se	mu	rahlo zbadljivo nasmehne Tildica.
»Češ, vse bodo opravili brez mene,«	mu	Tildica spet z nasmehom seže v besedo.
»Davi,«	mu	pove Tildica.
si jo vrže na rame, toda oprtnica se	mu	sname in brzostrelka pade na tla.
Stane seže v kot in	mu	ponudi drugo brzostrelko:
cigareto in upira pogled v očka Orla, ki	mu	je že na obrazu videti, da globoko
Očka Orel	mu	pogleda naravnost v oči.
očku Orlu cev revolverja pod brado in	mu	začne dvigati glavo. »
čelo, namrši obrvi, stisne čeljusti,	mu	dvigne glavo še više in besno zasika:
»Povej	mu	, da je na mojem hrbtu sedemdeset garaških
zavpije Narte, ga zgrabi za ramena in se	mu	s škornjem upre v hrbtenico, da bi
s škornjem upre v hrbtenico, da bi	mu	jo zravnal.
Noge se	mu	tako tresejo, da se mora z rokami upreti
opoteče, a ulovi ravnotežje, se zravna in	mu	drzno pogleda v oči.
pade, a se takoj pobere, se zravna in	mu	spet drzno pogleda v oči.
Kri	mu	curlja iz nosa in iz ust, njegov pogled
Boris prileti k	njemu	.
glavi, nato pa ga odtrga od sebe in	mu	ukazujoče zašepeta:
... tovariš gospodarski referent!« se	mu	zareži in mu s tako silo vrže vrečo
gospodarski referent!« se mu zareži in	mu	s tako silo vrže vrečo na hrbet, da
...« srečno zamrmra Drejc - in glava	mu	omahne.
Sova zmaje z glavo, nato se	mu	široka pleča stresejo v krčevitem joku.
»Ata!« zahlipa Boris in poklekne k	njemu	.
Se skloni k	njemu	in ga dvigne kvišku.
obraz v prvem jutranjem soncu in veter	mu	veselo zaigra v kuštravih laseh ...
iz težkih sanj, in živahno skoči k	njemu	, a ko je pred njim, ga dolgo vprašujoče
Stane	mu	pokima, nato počasi spusti iz objema
	Njemu	je to važno križišče, vrata na Balkan
Smrdi ...«	mu	reče Sova, dvigne glavo, pogleda okrog
zadrdra, se Mali zdrzne; na čelu se	mu	prikaže curek krvi in glava mu omahne.
čelu se mu prikaže curek krvi in glava	mu	omahne.
Tone se takoj splazi k	njemu	, ga pogleda, stisne ustnice, ga odvali
Nenadoma se	mu	oči zaiskrijo; počasi pripravi brzostrelko
»Smo!«	mu	prikima Stane in se oddahne.
Sova potegne sapo v nos, nato se	mu	zasvetijo oči.
»Po morju diši,«	mu	odgovori Sova in se nasmehne.
Stane hiti mimo, a Sova ga ustavi,	mu	kaže tankista in kriči:
Stane se	mu	veselo nasmeje.
Nato položi Borisu roko na ramo in	mu	reče zelo toplo:
Sova se	mu	široko zasmeje in ga udari po ramenu,
nato pa se zamakne v morje in obraz	mu	vedno bolj žari v srečnem nasmehu velikega
Carlo Carniglia se je zakrohotal, da	mu	je zmanjkalo sape.
Naduha ga je tako stisnila, da	mu	je obraz pomodrel.
Meni je bilo sedemnajst,	njemu	kakih petdeset let.
Ko sem	mu	povedal, da so me prijeli zaradi politike,
Ko se	mu	je jeza nekoliko polegla, je rekel,
vseeno imel kar temno višnjevo kožo, ker	mu	je poganjala gosta in črna brada.
je stopil k Travnikarjevemu stricu,	mu	položil smolnato roko na rame ter ga
	mu	je pihal na dušo ter si s hrbtom roke
Pa tudi	njemu	gre delo od rok, kaj?« je vprašal in
»Seveda	mu	gre,« je pritrdil Venček.
Venček je skočil k Justinu in	mu	pomagal odvreči novo desko.
Živ krst	mu	ni rekel drugače.
v sebi do smrti, kajti vtisnila se	mu	je bila še v čisto, otroško dušo:
svetlo zelena, on pa drvi po mostu, da	mu	zmanjkuje sape.
Bilo	mu	je, kakor bi se nenadoma znašel skoraj
spoštljivo gledal starega Hlipa, ki	mu	je drgetala nenavadno dolga koščena
»Hudo	mu	je,« se je zasmilil Venčku, »ker so
je,« se je zasmilil Venčku, »ker so	mu	karabinjerji ukazali, da bo moral peljati
vendar jih je tako napeto ogledoval, da	mu	ni ušla niti najmanjša njihova kretnja.
Nato se je vzpel na prste,	mu	pljunil v obraz in ga hkrati udaril
Odgovarjal	mu	je Modrijanov petelin, ki se je zbegano
Nenadoma pa so	mu	debele solze pridrle po licih:
po vsem telesu se	mu	je razlila bridka bolečina, kajti spomnil
In tudi Peter se ne bo več nagnil k	njemu	s svetlimi očmi, si potisnil pod čepico
potisnil pod čepico čop kodrastih las ter	mu	hudomušno požugal s kazalcem:
»Ne, nikdar več	mu	Peter ne bo dal kovanca za dve liri
Ob tej misli	mu	je bilo tako nepopisno hudo, da se
izpukali so	mu	bili brke.
ustnica, ogromna, zabuhla in krvava,	mu	je visela na brado; temni curki krvi
visela na brado; temni curki krvi so se	mu	vijugali po zagorelem vratu in izginjali
l'Italia! ...« Odgovorila so	mu	nema usta.
Peter	mu	je gledal naravnost v oči in molčal.
ricinovega olja, ga dal Petru v roko in	mu	poveljeval:
okrog njega, ga suvali, bili s kiji,	mu	dajali ricinovega olja ter se neprestano
Travnikarjevemu stricu in trepetal, a solze	mu	niso več drle po licih.
Peter se	mu	je smilil v dno duše, ker ga je imel
duše, ker ga je imel rad - a še bolj se	mu	je smilil zaradi tega, ker je vedel,
pravični usodi, ki je doletela Petra,	mu	je posušila solze, zato pa mu je še
Petra, mu je posušila solze, zato pa	mu	je še huje razplamenela žgočo bolečino,
huje razplamenela žgočo bolečino, ki	mu	je z razbeljenimi kleščami trgala srce.
»Zaprt je bil v Ankoni, to vem,«	mu	je Venček segel v besedo.
Joj! - bog	mu	greh odpusti ... ampak pomisli, v kakšno
Ves praznik	mu	je zagrenil ...
Venček se je prvi zganil in	mu	položil roko na rame.
je otiral čopaste obrvi, kjer so se	mu	nabirale znojne kaplje.
mož nekaj na duši, pa je upala, da	mu	bo z ostro besedo prej razvezala jezik.
pismonoša je planil kvišku, a žena	mu	je s strastno kretnjo roke povedala,
spremenjenem, bolj polnem životu - in takoj	mu	je bilo vse jasno.
zlata duša in podložnik v hiši, zato	mu	še v sanjah ni nikdar prišlo kaj podobnega
je ves skrušen in nebogljen: glava	mu	je klonila, hrbet se mu je krivil,
nebogljen: glava mu je klonila, hrbet se	mu	je krivil, noge so se mu tresle.
klonila, hrbet se mu je krivil, noge so se	mu	tresle.
Zdelo se	mu	je, da je neka strašna sila potegnila
Obraz	mu	je zaživel; pogledal je ženi naravnost
Trikrat smo	mu	poslali računčke, trikrat.
Še preveč je dal, pa smo	mu	morali tiščati denar nazaj.
Država pa, meni nič, tebi nič,	mu	daje denar in ga redi, a ti - « je
se je ozrl okrog sebe, in zazdelo se	mu	je, da je na tujem, čeprav je vedel,
»Korenine, koreninice je pognal,« se	mu	je za hrbtom oglasil Modrijan.
neso, kajti žalost je že stopila k	njemu	, ga prijela pod pazduho ter ga odvedla
sanj seveda ne zaupa nikomur, da se	mu	ženitev ne bi podrla.
sin precejšnega kmeta Usadarja, ki	mu	je ob cesti postavil hišo, ga oženil
ga je skoraj užaljeno pogledala in	mu	trdo povedala,
ravnala z njim kot s tujcem: postregla	mu	je hladno in se ni nikdar zadržala
vrati, a to komaj še pravi čas; kar kri	mu	je udarila v glavo ob misli, da bi
počasi in previdno, a težka vrata so	mu	smuknila iz rok ter se za njim zaprla
kmet, ki je že dva dni popival, ker	mu	je banka naznanila, da mu bo pognala
popival, ker mu je banka naznanila, da	mu	bo pognala posestvo na boben, se je
razumeš!« se je opravičeval oholi kmet in	mu	tiščal smrdljivo cigaro pod nos.
Tra‐la‐la‐laaa ...« je skušal zapeti, a ker	mu	je v grlu samo ostro zakrulilo, je
Kri	mu	je kar zacvrčala pod kožo.
»Če	mu	stopiš na rep, se tako raztogoti, da
Bilo	mu	je tako mučno, da je sklonil glavo
»In prosil je, naj	mu	odpustimo, če je bilo kaj narobe,«
rekel?« je zajecljal pismonoša, ki se	mu	je v očeh že vžgala prva iskrica upanja.
Moj Jezus, prida ni mogel povedati, ker se	mu	je jezik zapletal.
»Jezik se	mu	je zapletal?
Če se bo le preveč ščeperil,	mu	popukaj krivce, pa bo!
po piskru ga česni - cvenk! - da se	mu	pamet zbudi!
A če	mu	tako ne prideš do živega, mu navrtaj
A če mu tako ne prideš do živega,	mu	navrtaj glavo in mu luknjo zasuj s
prideš do živega, mu navrtaj glavo in	mu	luknjo zasuj s soljo! ...
Moj Jezus je vrgel roke kvišku in planil k	njemu	.
»No, in ker veš, daj še enega,«	mu	je znova nalil Okrogličar.
se je sesedel na klop, kakor bi se	mu	pri priči stajale kosti.
jezom, zdaj pa je popustil, in pijanost	mu	je v hipu zalila slabotno in piškavo
Tako naglo je bil omahnil, da se	mu	je klobuk zvrnil z glave in narobe
pritrdil pijani kmet, in težka glava	mu	je pri tem pritrjevanju kar padla na
In to	mu	tudi pritiče! ...
Res je: pritiče	mu	.
Vino	mu	je že udarilo v glavo, pa je hudo mežikal
Dolgo je strmel nepremično, potem pa	mu	je obraz zaživel.
Nato se je zasukal k pismonoši,	mu	položil težko roko na rame in počasi
...« je otožno zategnil pismonoša in	mu	naglo prikimal.
je nepremično in mrmral, dokler se	mu	ni glava zvrnila na levo rame in se
In prav tako dobro veš, da	mu	gospod ne bi prinesel zadnje tolažbe,
Rekla sem	mu	, da bo jedel na Laznah ... in da bo lahko
odkimala Temnikarica in dvignila k	njemu	svoje mokre oči.
»Tako	mu	je bilo usojeno.«
»Tako	mu	je bilo usojeno,« je vdano vzdihnila
In mleko	mu	diši pol ure daleč.«
glasno dihal; v širokem in ploskem nosu	mu	je cvililo, košati brki so v enakomernih
nedolžna!« je vzkliknila Temnikarica,	mu	potegnila lonec iz rok in izlila ostanek
	mu	je očitno zdel najbolj oster, položil
stekla, da je bilo videti, kakor bi	mu	blisk švignil izmed prstov.
ni bila palica že tako tenka, da se	mu	je zlomila v rokah.
A glej, da ne boš preveč drnjohal!«	mu	je požugala.
Nesrečne matere pa so se	mu	zahvaljevale s tem, da so otroku izbrale
slišal, da otrok ne bo Jernej in da	mu	doma niso izbrali imena, je z veseljem
in povrhu še Egipčan, kakor pravijo,	mu	ne boste obesili nobenega čudaškega
pritrdil modri župnik, ki je vedel, da bi	mu	utegnilo škoditi pri beri, če bi se
krstili za Matijo, to se pravi, da	mu	bodo po domače rekli Matic.
Ko bo spregledal, se	mu	bodo oči že očistile.«
»Figo se	mu	bodo očistile!« je spet pribila Lužnica,
Mokrote	mu	ne manjka!«
Lužnica ga je vlačila od hiše do hiše ter	mu	dopovedovala, kako se po domače pravi
Otročaji so se	mu	približali, ga drezali s koli in ga
kolenu, pokazal oba konca Maticu ter	mu	strogo zažugal:
zavzel za zapuščenega otroka, da so	mu	kmalu vsi rekli Hotejčev Matic.
Matic hišnih številk ni poznal, so	mu	pri hiši, kjer se je danes najedel,
Palica se je tanjšala ter se	mu	naposled zlomila v rokah.
očmi in z grozo gledal v gosto kri, ki	mu	je kapljala od debelih prstov.
Hotejec, izpral Maticu rano z žganjem in	mu	obvezal roko.
»No, zdaj	mu	pa ti dopovej, da so hlače za rabo,
»Midva	mu	tega nisva dokazovala, zato se nikar
Osoli	mu	jo s palico ali brez palice, toda nag
	Mu	bom že dopovedal,« je rekel Hotejec
da je sam kriv, zato	mu	ni osolil pameti s palico.
Najprej ga je oblekel, nato pa	mu	je z raznimi grožnjami skušal dopovedati,
	mu	je strogo govoril in žugal.
Dekleta so se	mu	umikala, če so v samoti sama naletela
»Pravijo, da se boš oženil s Katro,« so	mu	nagajala.
Zato so trdile, da bi	mu	bilo treba pognati strah v kosti, preden
rokama prijel za ramena, ga stresel,	mu	pogledal v velike, nejasne oči ter
napotil v Dominov rob in je storil, kakor	mu	je rekel Hotejec.
»Veš kaj, baba, če	mu	ne privoščiš požirka mleka, ga dobro
gledat, in če je bilo dekle pametno,	mu	je včasih dala rožo.
Matic ni bil preveč žalosten, ker so	mu	dekleta takoj izbrala drugo ljubico
Včasih je šel k ljubici, da	mu	je dala rožo, enkrat na teden pa je
To	mu	je tako ugajalo, da se je zarežal in
bosimi nogami je oral po rosni travi, ki	mu	je segala do kolen in je bila tako
A ker	mu	hudomušna žilica le ni dala miru, je
»In nikar se mi ne oščajaj po vasi!«	mu	je zažugal Loputnik, ko ga je obril
Nasmehnila se	mu	je, mu pokimala in krenila naprej.
Nasmehnila se mu je,	mu	pokimala in krenila naprej.
ne bi z brado pritiskal na cvet, ki	mu	je žarel na prsih, ter jo nemo ubiral
pa zares zbogom!« je rekla Tilčka in	mu	stegnila roko.
»Tako!« je rekla Tilčka ter	mu	jo hrabro stisnila in stresla.
pretakala vanj neka čudna toplota; naglo se	mu	je razlila po vsem telesu, mu nabreknila
naglo se mu je razlila po vsem telesu,	mu	nabreknila žile in mu tako divje vdrla
vsem telesu, mu nabreknila žile in	mu	tako divje vdrla v srce ter ga napela
srce ter ga napela do takih meja, da	mu	je začelo preplašeno butati v prsnem
»Tako!« je ponovila Tilčka,	mu	še enkrat stresla roko, se obrnila
ne bo šlo!« se je zasmejala dekla in	mu	potegnila sončnico izza srajce.
obležal popolnoma negibno; rezka bolečina	mu	je prešinila vse telo.
glavo in pogledal po sebi: na trebuhu	mu	je režala skoraj dve pedi široka rana.
Matic mora k Hotejcu, da	mu	pokaže rano, zakaj kaj takega se mu
mu pokaže rano, zakaj kaj takega se	mu	še ni primerilo.
Krenil je po sredi ceste, saj se	mu	je vendar zgodilo nekaj takega, da
pazduho je tiščal palico, na prsih pa	mu	je žarela velika sončnica - žarela
Znoj	mu	je v curkih lil s čela, oči so bile
Gledal je v večerno sonce, zato se	mu	je vsa gruča bližala kakor črne sence.
»Matic!« je vzkliknil v tišino, planil k	njemu	ter ga zgrabil z obema rokama, kakor
zapečka svojo temno rdečo blazino ter	mu	jo počasi potisnil pod glavo.
Toda kljub bolečini	mu	je okrog ust spet zaigral rahel smehljaj
zmeraj!« je hitro pritrdil Hotejec in	mu	položil koščeno roko na mokro čelo.
rabo, zmeraj!« je kimal Hotejec in	mu	s koščeno roko otiral čelo.
»Žganja	mu	dajte!« se je oglasil Robar.
Saj	mu	je vendar zagrozil, da ne sme nikdar
»No, no, Matic!« je rekel Hotejec in	mu	potisnil glavo na blazino.
Groza	mu	je izginila iz oči, a vendar je še
Hotejec	mu	je z levico dvignil viseče brke in
je z levico dvignil viseče brke in	mu	vlil žganje v usta.
»No, tako	mu	je bilo usojeno,« je zaključil Hotejec
Položil	mu	je roko na čelo in ga počasi potisnil
bo, Matic!« ga je krotil Hotejec in	mu	potiskal glavo na blazino.
»Dajte	mu	še žganja!« se je oglasil Robar.
In dali so	mu	še žganja.
Hotejec je naglo stopil k Maticu,	mu	položil levico na čelo, z desnico pa
roko, in to s tako krčevitostjo, da	mu	je škrtnilo v laktu.
Sapa	mu	je začela pojemati.
Še enkrat je glasno vzdihnil, da se	mu	je razširil in dvignil mogočni prsni
Nato je izdihnil; brki so	mu	vztrepetali nad počrnelimi ustnicami
dvigala nad globoko vodo, in zazdelo se	mu	je, da tudi od njenega širokega, hladnega
In zasmilita se	mu	, kakor bi bila za vse večne čase izgubljena
zakaj očetov glas je bil tako topel, da	mu	je na mah pregnal grozotno misel iz
Beseda	mu	ni tekla tako sproščeno in gladko kakor
Zgodb	mu	ne bi manjkalo.
je začutil znano tesnobo in začelo	mu	je primanjkovati sape.
Zazdelo se	mu	je, da visi nad njim grozeči plaz grušča,
In to	mu	ni bilo všeč, ker se je bal, da bo
pameten človek bi se mi smejal, če bi	mu	to rekel.
še najbolj ga je bolelo to, ker se	mu	je zdelo, da ga vsi gledajo s pomilovanjem,
vsi gledajo s pomilovanjem, kakor bi	mu	manjkala neka lastnost, ki brez nje
Zdaj ni vprašal poba, če	mu	je že pripovedoval o Ravnici, pač pa
Vidiš, in v tisti meglici se	mu	je najbolj jasno prikazovala.
»Kdo se	mu	je prikazoval?« ga je prekinil pob.
Vsi so se	mu	posmihali.
človek, globok človek, moder človek, ki	mu	življenje ni dalo, kar bi mu bilo moralo
človek, ki mu življenje ni dalo, kar bi	mu	bilo moralo dati! ...
ta pobral piškavko na njenem vrtu,	mu	piškavko vzela ter ga nato s palico
Kadar	mu	je nekaj šinilo v glavo, je bil
jok, se križala, opletala z rokami in	mu	kričala, naj se za božjo voljo vrne
Domačija	mu	je razpadala: stog se mu je sesedel,
Domačija mu je razpadala: stog se	mu	je sesedel, svinjak se mu je sesedel,
razpadala: stog se mu je sesedel, svinjak se	mu	je sesedel, polovica hleva se mu je
se mu je sesedel, polovica hleva se	mu	je sesedla, pa tudi hiša bi se mu bila
se mu je sesedla, pa tudi hiša bi se	mu	bila sesedla, če ne bi bila zidana
bi bila zidana iz zdravega kamna, ki	mu	tudi v stoletjih nobena bolezen ne
pustiva to!« je zamahnil z roko, ker se	mu	je zdelo, da je pobu nerodno.
Ravničarica	mu	je izbirala nevesto za nevesto - in
Ravničarica	mu	je začela groziti, da bo prepisala
in jo prosil, naj ga pretepe, da bi	mu	odleglo.
večkrat ga je pretepla, toda odleglo	mu	ni.
In prepričan sem, da	mu	kaj takega ni prišlo niti na um.
Pisala	mu	je iz Trsta.
ne bi imel rad, toda ne verjamem, če	mu	je kdaj prišlo na misel, da so tisti
tretji in so možje posegli vmes ter	mu	začeli prigovarjati, naj se oženi vsaj
Možje so se spogledali, nato pa so	mu	resno rekli, da mora o tem
Bilo	mu	je nekoliko nerodno, ker oče ni še
Ljudje so ga poslušali in se	mu	seveda posmihali.
da je Oti umrla!’ so vzdihovali in	mu	nato z narejeno smrtno resnostjo svetovali,
bi Jelko primerjal s podobo, ki se	mu	je tam prikazovala.
svojo sobo in da je živel z doto, ki	mu	jo je bil brat odštel po materini smrti.
Tudi kuhal si je sam, ker se	mu	je Zamorka zdela preveč umazana.
postavil predenj, se prijel za nos in	mu	smrtno resno rekel:
slišati, je kar oblečena zabredla k	njemu	.
Vsi so šli k pogrebu, peli so	mu	.«
Hotejec, da so ga lahko vsi slišali, in	mu	pokazal hrbet.
spogledali in nato prikimali, češ zmešalo se	mu	je.
Posedli so ga na posteljo in	mu	dali žganja, da bi se opomogel.
Nesrečneža je torej zapekla vest in se	mu	je zmešalo.
»Vidiš, možje so	mu	sicer dopovedovali, da se nihče ne
se nihče ne vrača, toda dopovedali	mu	niso.
vso hišo, našli nekaj suhih hrušk in	mu	jih prinesli.
Možje so torej sprevideli, da	mu	ni pomoči.
»Prav	mu	je!« je hotel reči pob, pa se je še
in nečloveški, zakaj človek, ki se	mu	stemni razum, se nam mora smiliti.
na tegobe vsakdanjega dne; pobrišejo	mu	z oči prah nezadovoljstva in s srca
se rad razgovoril, toda v kapelici	mu	je bilo
tako močne in nepojmljive sreče, da	mu	je šlo skoraj na jok.
obrnil k pobu, kakor bi bil pomislil, da	mu	nima kam uiti in da se bo zato moral
Bilo	mu	je neprijetno, kakor bi mu oče spet
Bilo mu je neprijetno, kakor bi	mu	oče spet očital neko duševno pomanjkljivost.
bil?« je hitro vprašal pob, ker bi	mu	rad ustregel.
bo očeta zadela kap od sramote, ker	mu	sin dela na cesti.
Pripovedovala	mu	je bila mama, ki je marsikaj pretrpela
In zato	mu	je bilo teže pri srcu, ker se je sam
»Mlinarjev Cene jih piše, pa se	mu	vsi posmihajo.«
»Posmihajo se	mu	,« je prikimal oče.
Snovi, kakor se reče,	mu	ne bi manjkalo ...
papirjev, popisanih s pisavo, ki se	mu	je zdela znana.
izpovedal nečesa otročjega, nečesa, kar	mu	je jemalo dostojanstvo očeta, dostojanstvo
Prej	mu	je bil tako blizu, tako domač, tako
tako domač, tako razumljiv, zdaj pa se	mu	je nekako odmaknil, in bili so trenutki,
In ko	mu	je oče na stopnišču še enkrat rekel,
pogovarja prijazno in z zanimanjem,	mu	je pob veselo, res iz srca obljubil,
trepeče nazaj, hrepenenje	mu	je pokazalo i pot i kraj...«
- To si	mu	dobro povedala, - sem izdavil.
In kadar sem srečala Martina, sem se	mu	v mislih rogala in zanikavala s prstom,
Mama se	mu	je tiho posmihala, potem pa je plosknila
- In mama bi se	mu	še zdaj lahko smejala, če bi bila živa,
Harmonij sem	mu	očistila in namazala.
Saj veš, da bo takoj sedel k	njemu	in poskusil, kako mu kaj poje.
takoj sedel k njemu in poskusil, kako	mu	kaj poje.
Niti v najhujših stiskah	mu	ni prišlo na misel, da bi ga prodal.
Mar si ti edini, ki so	mu	ubili očeta?
Vsi smo skočili na noge, vsi smo	mu	veselo stiskali roko.
sem	mu	rekel in mu položil roko na široko
sem mu rekel in	mu	položil roko na široko rame.
Nato je nejevoljno zagrčal in glava	mu	je spet omahnila.
	mu	je zdel res primeren, ker je bil lep
Ali sem sin, ki so	mu	ubili očeta, ali sem pisatelj, ki
lahko tako od blizu motri sina, ki so	mu	ubili očeta?
	mu	rečem in mu pogledam v sive, svetle
mu rečem in	mu	pogledam v sive, svetle oči.
Počasi se	mu	okrog ust zarišejo trpke sence.
svojo dolžnost, svobode in pravice pa	mu	tudi ni treba meriti, ker si ju je
Najbrž	mu	v srcu
pobriše pepel s kamnitega praga, ki	mu	ogenj ni mogel do živega, in sede nanj,
ponos nikdar ne pozabi, kdaj so se	mu	pred žensko tresla kolena, da je moral
Umolknil je, kakor bi se	mu	zataknilo.
vajeti, je iz mesečne noči priplaval k	njemu	obrazek v objemu pšeničnih las.
Vsaka stopinja	mu	je znana in vendar je v vsakem koraku
Toda kmalu	mu	noga zastane, ker je zašumelo na drugem
pomika po tekočem srebru - nato pa se	mu	takoj umakne s poti.
Tedaj se	mu	skrči srce v grozljivi, a vendar sladki
Svet se	mu	zamaje pod nogami, Vranjek se zgane
Vranjek se zgane in začne nagibati proti	njemu	, širi se in dviga, in dvorogi vrh hiti
gazi in gazi po visoki travi, da se	mu	v čevljih nateče rosa in da so mu hlače
se mu v čevljih nateče rosa in da so	mu	hlače mokre do kolen ...
Nasmehnila se	mu	bo kar se le da živahno, celo s senco
zagledala se bo tako globoko, da se	mu	bodo zašibila kolena.
ter bi tam brala nekaj takega, kar je	njemu	še skrito.
drugič so ga zadele v živo, kakor bi	mu	prikrito očitali nekakšno duševno pomanjkljivost,
In ko jih bo zdaj slišal tretjič,	mu	bo tako hudo, da bi najraje takoj izginil
Toda niti ganil se ne bo, zakaj vest	mu	bo grenko očitala že samo misel, da
iz daljne prihodnosti valili proti	njemu	kalni valovi še neznanih tegob in gorja.
potem pa je moral ostati doma, ker	mu	je revščina nepreklicno zaprla pot
Kar videl je, kako se	mu	vaščani posmehujejo, še zlobneje pa
seveda posmehujejo očetu, češ prav	mu	je, zakaj se pa bajtar napenja in pošilja
smehljajem in z redkimi sivimi brki, ki so	mu	v dveh koničastih pramenih viseli izpod
prikrival prebrisano zlobo, ki se	mu	je bila že zdavnaj zajedla v brazde
Te, te, te, petnajst petelinov, kako	mu	gre žaganje od rok, od rokic! -
se je ozrl in zagledal Kadetko, ki	mu	je že stala za hrbtom.
je mračno zagodrnjal pob, ki	mu	je bilo nerodno, ker ga je zalotila
se	mu	je nasmehnila in ga pogledala z velikimi,
Zrinila se je k	njemu	, pokazala s prstom skozi zakajeno steklo
prisluškovanju, temveč še bolj zato, ker bi	mu	bilo nerodno, če bi slišala, kaj bo
je jezno preganjal vse besede, ki so	mu	količkaj dišale po italijanščini.
Nak, moj	mu	že ni kos, ni mu kos!
Nak, moj mu že ni kos, ni	mu	kos!
poudarkom in se takoj zravnal, kakor bi	mu	pri tej besedi prišla v glavo odrešilna
In res	mu	ne smeš zameriti, saj veš -
sem	mu	zagrozil.
užival v nezaslišani krivici, ki se	mu	je godila.
Še globlje pa so	mu	zdaj segle zadnje materine besede,
Brada	mu	je rahlo vzdrgetala, pa jo je poribal
Pob je začutil, da	mu	namerava še nekaj reči, zato se je
Ko sta prišla na polico in obstala,	mu	je položil roko na rame in ga obrnil
Pob je vzdignil glavo in	mu	pogledal v oči.
besedi sta ga skoraj podrli; v glavi	mu	je zašumelo, kolena so se mu zašibila.
glavi mu je zašumelo, kolena so se	mu	zašibila.
- je rekel z bodrilnim poudarkom in	mu	spet položil roko na ramo.
izginjala pod njim, izpod mize pa so	mu	gledale nenavadno dolge noge v križastih
Ko	mu	je pob povedal, kaj bi rad, je zmajal
Saj	mu	niso bili rekli niti pol besede, toda
Mama	mu	je bila prišila na platnene hlače štiri
takoj utihnil, ker je sprevidel, da se	mu	šala ni posrečila.
zamolklim glasom ponovil besede, ki	mu	jih je bil v jeseni rekel pri zeleniki
Solze so	mu	navrele v oči.
zmerjal, da je zakrknjen slabič, ki	mu	ni para na svetu.
Pob je vedel, da te besede veljajo	njemu	, zato je odkimal, ne da bi se ozrl.
- Odkar	mu	je pod nosom začel poganjati puh, človeka
Dolgi, plavi, gladki mehki lasje so se	mu	vsipali na čelo, v enakomernih presledkih
Nato je napel vse svoje sile, da bi	mu	ritem enajsterca ne zadrževal kose,
zapeljivec, nesrečni svak Paolo Malatesta,	mu	nista prišla v spomin.
- A tisti s krivim nosom, ki so	mu	lani v Tolminu postavili spomenik.
pri birmi, kdaj se je poročil in kdo	mu	je bil boter in kdo priča.
na tilniku in enega pod pazduho, da	mu	je rekla:
in da	mu	je ona nato rekla:
so beli oblaki kar sikali iz obliča,	mu	švigali čez glavo in se trkljali po
kuhinjo ali pred hišo, poiskali očeta in	mu	stisnili roko ter se nato pridružili
- Človek ima srce zato, da	mu	poganja kri.
ga je potrapala,’ je rekla, ‘da se	mu	je vsa dolina smejala.’
sem se zelo rad pritihotapil za njim,	mu	neslišno sledil in poslušal njegove
- No, pa	mu	jih daj!
Kri	mu	je udarila v glavo.
preveč začudil in vznemiril, čeprav	mu	nisem nikdar pripovedoval o svojih
- Ali sem	mu	kaj podobna?
Pa sem	mu	podobna, ker mami nisem.
sem	mu	rekel in nato pogledal v gorenji konec.
za ta najveličastnejši prizor, samo	njemu	je dodeljen, njemu, državljanu vsega
najveličastnejši prizor, samo njemu je dodeljen,	njemu	, državljanu vsega ...«
zleknilo v počitek, samo srce, ki	mu	je strogo zapovedano, da mora od našega
se je podpisoval Julius Roth, ker so	mu	nekoč rekli, da je tako cesarju ljubše,
Preklinjal je, zmerjal in rohnel, da so	mu	trepetala uvela lica in
	mu	je ded takoj pregriznil besedo.
obstal trd in nepremičen, samo brada se	mu	je tresla.
Ded se je zazibal, kakor bi	mu	odpovedale noge, se oprijel roba peči
Vstal je in se zravnal, da se	mu	je sivolasa glava dotikala prečnega
Ko pa se	mu	je posvetilo, se je velikodušno nasmehnil,
vrečo, je že pritekla mama in planila k	njemu	:
kolesa, ded je stisnil kadetu roko ter	mu	s kretnjami in s tistimi petimi nemškimi
je dajal mami hraniti komis, da ga	mu	ne bi tovariši pokradli.
je zaškripal tako srdito, da	mu	je še dolgo potem trepetala koščena
Bil je lep, mlad in tako prikupen, da	mu	je moja mlajša triletna sestrica zlezla
ga začela vleči za zlato vrvico, ki	mu	je visela okrog vratu.
je prinašati težke pošiljke, ki sta	mu	jih pošiljali mati in lepa nevesta
Nato je prosil mamo, naj	mu	hrani jestvine, da ga v »Peknem domu«
krožnik z mize, da bi ga sam pomil, se	mu	je zgodila nesreča: krožnik mu je zdrknil
pomil, se mu je zgodila nesreča: krožnik	mu	je zdrknil iz rok, padel na tla in
pa se je čudno nasmehnil, kakor bi	mu	šinila zlobna misel v glavo.
- Nanca, reci	mu	pobu mu, naj mi ga pomaga nesti mi!
- Nanca, reci mu pobu	mu	, naj mi ga pomaga nesti mi! ...
Toda ker	mu	ni nihče odzdravil, mu je pogum takoj
Toda ker mu ni nihče odzdravil,	mu	je pogum takoj splahnel z lic.
pobral iz nje kadetove priboljške,	mu	jih postavil na klop pred hišo, mu
mu jih postavil na klop pred hišo,	mu	molče pokazal prag in zaprl vrata za
Odvezali so	mu	roke in mu dali kramp in lopato.
Odvezali so mu roke in	mu	dali kramp in lopato.
Ko sta ga spustila iz rok, so	mu	noge klecnile v kolenih, da se je zgrudil.
pobrala in ga pridržala, da je stopil k	njemu	vojni kurat.
kurata, ga postavila na rob jame in	mu	zavezala oči.
Kadet je hlastno pil, a roka se	mu	je tako tresla, da mu je voda tekla
pil, a roka se mu je tako tresla, da	mu	je voda tekla po bradi.
Ded je šel po žganje in	mu	nalil.
Mama nam je takoj pobrala denar, da bi	mu	ga vrnila, toda medtem je kadet potegnil
slovensko, ga ne bi razumeli, ker so se	mu	čeljusti tresle, kakor bi jih zvijal
Mama	mu	je spet ponudila vode, toda kadet je
Mama je skočila za njim, da bi	mu	vrnila denar in medaljonček, toda kadet
se je raztreščila v njegovi bližini,	mu	je bila odtrgala roko in izlila oko,
kroglo v glavo, in prav nobene sile	mu	ni bilo! -
- Bog	mu	grehe odpusti!
je bil gol do pasu in tako zalit, da	mu	je trebuh visel čez hlačni jermen.
in nas začel vabiti, naj pridemo k	njemu	.
otroci, zato se je nagnil k dedu in	mu	pokazal pecivo.
zmajeval z glavo spričo tega početja,	mu	metal pečene jabolčne zavitke na že
deda,	mu	hudobno pomežiknil in tiše dodal:
masti, pod topim, rdečim nosom so se	mu	ježili grozeči brki, ki so bili grozeči
je najprej grozotno nadrl: preklel	mu	je vse prednike in vse potomce, ki
bilo potrebno, pomagal bolniku, če se	mu	je še dalo pomagati, a za plačilo je
in si otrl debelo, kalno solzo, ki	mu	je pripolzela iz prazne očesne dupline.
pokroviteljsko potrepljal po golem ramenu in	mu	pomežiknil, kakor bi hotel reči:
kako vznak leži v postelji: odeja se	mu	dviga nad velikim trebuhom, roke ima
se je Testen obrnil k	njemu	.
stena; po visečih, dolgih licih sta	mu	drseli dve solzi, kakor bi resnično
zobali fižol, tisti debeli fižol, ki	mu	pri nas pravimo očetov fižol ali ščurkovec.
vzkliknila mama in se pritisnila k	njemu	.
je kmalu sprijaznila s tem in šla k	njemu	, bratca pa ni bilo mogoče iztrgati
rekel z veselim glasom, kakor bi se	mu	zdaj izpolnila skrivna želja.
trda, skoraj negibna, samo na senceh	mu	je utripala modrikasta žila.
mama ob šestih vstala, je stopila k	njemu	.
Mama	mu	je takoj pripravila krožnik zmečkanega
Oče ga je moral podpreti in	mu	položiti blazino pod hrbet.
Glava	mu	je včasih zakinkala, kakor bi se mu
mu je včasih zakinkala, kakor bi se	mu	vrat zmehčal.
je rekel oče in	mu	popravil odejo.
mlad od doma, odnese s sabo samo, kar	mu	je drago.
rumeno, pomladno puhasto cvetje, ki	mu	ne vem imena.
Prinesel sem	mu	škopnik, ga razgrnil po latah ter nato
sem zagledal mladega vojaka, ki so	mu	plavi lasje vihrali v jesenskem vetriču,
»In vidiš, kako se	mu	mudi!
ga začel presneto navijati, kakor bi	mu	drugače pamet sploh ne tekla v glavo,
To se	mu	mora čudno zdeti, žandarju, da tudi
se je obrnil k meni, »malce se	mu	je zmešalo, češ saj pravijo:
»Kar pa se Testena tiče, se	mu	je res malce pomešalo, ko so ga fašisti
Začelo	mu	je nekam narobe zvoniti po glavi pa
sem bil v Gorici, sem stopil tudi k	njemu	.
O, saj	mu	ni bilo hudega.
da je imel tri druge norce, ki so	mu	stregli.
pa vidimo rajnkega Zagričarja, bog	mu	daj nebesa, kako zajame že tretjega
je živo in nadrobno razložil, kako	mu	je v Leobnu, kjer je delal dolga leta,
je stisnil kakor železen klobuk in	mu	posnel vse lase.
okroglo, zalito in plešasto glavo, da se	mu	je na soncu svetila kakor tiste steklene
Ko	mu	je mama obrazložila, kako je prišlo
»Preden gre,	mu	le moram povedati, kaj se je zgodilo.«
jo bo razčesnil od vrha do tal, če	mu	še kdaj blekne kaj podobnega.
	mu	je teta odrezala besedo.
Otroci takoj potišajo in se	mu	začno umikati v velikem loku.
Obrekarjevemu Borisu, k Orliču, ki	mu	je bil najbližji.
je mislil, da se pob sramuje vzeti,	mu	stisne hlebec za pas šolske torbice.
Travnikarjev stric se	mu	je zlobno zakrohotal in šel.
Gino je gledal za njim, dokler	mu	niso solze zalile oči.
Oče je stopil k	njemu	, obstala sta na tnalu ter se začela
Oče ga je začel miriti ter	mu	dopovedovati, da se to njega nič ne
se je znočilo, je oče spet stopil k	njemu	ter mu začel prigovarjati, naj gre
znočilo, je oče spet stopil k njemu ter	mu	začel prigovarjati, naj gre domov.
- Tako ... da se	mu	ne bi kaj zgodilo... - je vztrepetala.
- Oh, vse	mu	bodo verjeli! -
Obraz	mu	je kar žarel.
pošaliti, čeprav je bilo vidno, da	mu	šala ni šla od rok.
naj mi pove, kaj bi rekel očka, če bi	mu	povedala, da je bila poredna.
Grob	mu	bom lepo uredila.
Kar zdaj	mu	bom nasadila šmarnic,«
Trideset krogel	mu	je šlo skozi glavo.
Čutila si, da Gino ne bi bil cel, da bi	mu	nekaj manjkalo.
Bil je nenavadno miren, da sem	mu	začudeno pogledal v obraz.
močnega: jeza in upor zoper usodo, ki	mu	je pobrala komandanta, ki mu je pobrala
usodo, ki mu je pobrala komandanta, ki	mu	je pobrala brata v orožju, v tistih
Pogledal sem	mu	v obraz.
Muhe in obadi ga pikajo, zbadajo in	mu	pijejo kri, da ima sirota konice ušes
Mirno leži, ker se je prepričal, da	mu	je pač usojeno žrtvovati konice svojih
Poleg tega pa zahaja k	njemu	dveletna Usadarjeva Tinka, ki ga ima
nenadoma zasmili, tako zasmili, da leže k	njemu	, položi svojo glavico nanj ter ga boža
položi svojo glavico nanj ter ga boža in	mu	v svojem nerazumljivem otroškem jeziku
poleže ušesa, ga dobrohotno pogleda in	njemu	v pozdrav trikrat udari s košatim repom
Pazi široko zazdeha, da	mu	čeljusti zacvilijo, in spet trikrat
Odnehaj!«	mu	klikne stari Hlip.
vse grlo, ves zaripel od jeze, da se	mu	dolgi lasje usipajo po licih. »
Bledica jeze	mu	je že izginila z obraza in začenja
pograbi kravo za povodec, toda oče	mu	odtegne povodec iz roke, okrene kravo
svetlo zelena, on pa drvi po mostu, da	mu	zmanjkuje sape.
Bilo	mu	je, kakor bi se nenadoma znašel skoraj
spoštljivo gledal starega Hlipa, ki	mu	je drgetala nenavadno dolga koščena
»Hudo	mu	je,« se je zasmilil Venčku, »ker so
je,« se je zasmilil Venčku, »ker so	mu	karabinjerji ukazali, da bo moral peljati
vendar jih je tako napeto ogledoval, da	mu	ni ušla niti najmanjša njihova kretnja.
Nato se je vzpel na prste,	mu	pljunil v obraz in ga hkrati udaril
Odgovarjal	mu	je Modrijanov petelin, ki se je zbegano
Nenadoma pa so	mu	debele solze pridrle po licih: po vsem
pridrle po licih: po vsem telesu se	mu	je razlila bridka bolečina, kajti spomnil
In tudi Peter se ne bo več nagnil k	njemu	s svetlimi očmi, si potisnil pod čepico
potisnil pod čepico čop kodrastih las ter	mu	hudomušno požugal s kazalcem:
»Ne, nikdar več	mu	Peter ne bo dal kovanca za dve liri
Ob tej misli	mu	je bilo tako nepopisno hudo, da se
Izpukali so	mu	bili brke.
ustnica, ogromna, zabuhla in krvava,	mu	je visela na brado; temni curki krvi
visela na brado; temni curki krvi so se	mu	vijugali po zagorelem vratu in izginjali
»Evviva l'Italia! ...« Odgovorila so	mu	nema usta.
Peter	mu	je gledal naravnost v oči in molčal.
ricinovega olja, ga dal Petru v roko in	mu	poveljeval:
okrog njega, ga suvali, bili s kiji,	mu	dajali ricinovega olja ter se neprestano
Travnikarjevemu stricu in trepetal, a solze	mu	niso več drle po licih.
Peter se	mu	je smilil v dno duše, zato je z odprtimi
To	mu	ni bilo všeč, ker je bil žagar, žaga
Kodrasti lasje so se	mu	usipali na čelo, zakaj Venček je bil
je že spet oglasilo Venčkovo srce in	mu	ponagajalo:
besede so ga tako neprijetno dirnile, da	mu	je kri udarila v glavo, zakaj spomnile
izdavil Venček, zakaj začutil je, da	mu	srce sili v grlo in da ga moči zapuščajo,
in da ga moči zapuščajo, kakor bi se	mu	tajale kosti.
Še enkrat	mu	požuga s prstom in že hiti po vrtu.
je zapustil grobljasti kolovoz, da	mu	ne bi kamenje hrustalo pod okovanimi
da se bo utrudila, da bo sedla in da	mu	bo sedla na tem bregu.
ki pa ga je zdaj tako prevzel, da so	mu	skoraj noge odpovedale.
In bilo	mu	je resnično žal, ker je čaplja odletela,
Pogreznil se je v molk, srce pa	mu	je burno utripalo, ker se je bal, da
»Nikar ne rogovili!«	mu	je takoj ponagajalo srce.
Kri	mu	je udarila v glavo, toda zdaj se je
Srce	mu	je burno utripalo, pa je vseeno stopil
Vse	mu	je bilo v napoto.
je Travnikar polival s kropom, da se	mu	ne bi pri oranju klecala lemež in črtalo.
pustila precej časa na žerjavici, preden	mu	je rekla, naj stopi k Modrijanu po
je pobral svojo uradno čepico, ki se	mu	je bila zakotrljala po blatu in nekaj
»Uh, le zakaj se	mu	tresejo hlače,« je prhnila Neža.
Dva karabinjerja sta ga zgrabila in	mu	iztrgala gorjačo iz rok.
potisnila na sedež za uklenjenimi fanti in	mu	začela natikati lisice.
zahlipala Rejčevka in se pognala proti	njemu	.
Počakaj, mama!« je rekel Ivan, ki	mu	je bilo kljub vsemu nerodno spričo
Nasmehnil se je in zašepal proti	njemu	.
Toda poštar	mu	ni dal do besede.
Sunkovito je trznil in se zravnal, kolikor	mu	je bilo dano spričo lesene noge ter
kovača primerno ime, toda rekli so	mu	Tomaž, ker je verjel samo tisto, kar
V otroških letih so	mu	to šteli za slabost in grdo napako,
je bil še bolj močan, tako močan, da	mu	po splošnem priznanju ni bilo enakega
in buškastimi glavami pritrdili, da	mu	res nihče ni kos, je pretegnil svoje
je pretegnil svoje žilasto telo, da	mu	je zaškrtalo v sklepih, in poželjivo
Vse	mu	je šlo gladko izpod rok in vse je bilo
Pretegnil je svoje telo, da	mu	je zaškrtalo v sklepih, in kar na vsem
Za prvi greh	mu	je škof poveznil na glavo širokokrajni
Ko se je drugič pregrešil,	mu	je vrgel čez ramo žensko volneno ruto,
tretjič pregrešil, je škof obupal; dal	mu	je dvometrsko palico s kozlovim rogom
Toda ni	mu	pomoči!« je zmajala z glavo in nato
obložen z vsemi vidnimi kaznimi, ki	mu	jih je bil nadškof naložil za njegove
vznemiril, kadar je zagledal tekmeca, ki	mu	bo nemara kos.
»Kaj bo rekel župnik, če	mu	to pride na ušesa?«
Toda kako naj se stvar razčisti, se	mu	še sanjalo ni, zato se je naslednje
Župnik pa je naposled sam prišel k	njemu	po razno orodje, toda o kovačevem izzivanju
kovača, kako se suče in udriha, potem pa	mu	žilica ni dala miru, da ne bi tudi
Korakal je veselo, ponosen sam nase, ker	mu	je bila noga lahka in korak prožen,
mraku ga je imel že toliko pod kapo, da	mu	je bila potrebna družba, in ker je
oziral v nebo in okrog sebe, in zdelo se	mu	je, da take noči še ni videl.
bilo videti niti oči, iznad čela sta	mu	štrlela dva precej velika rožička.
prhnil hudič in udaril s peto ob tla, da	mu	je izpod noge švignila iskra.
In pripeljal	mu	je tako zaušnico, da je zrak zažvižgal.
Ob udarcu	mu	je zavrela kri, prebudil se je stari
Kovač se je pobral, in ker se	mu	je zdelo, da zdaj ne utegne posebej
ognjem, ga naposled spravil na tla,	mu	pokleknil na prsni koš, ga zgrabil
Mar so	mu	takrat, ko so ga posvetili v mašnika,
Bolj in bolj se	mu	je zdelo, da je res prave župnikove
kovač ni mislil pretirano hitro, se	mu	je
Hudič bi	mu	bil verjetno srečno ušel, če bi se
preveč dolgih krakov, toda poštena jeza	mu	jih je krepko podaljšala in tako hitro
Ko	mu	je bil tik za petami, se je hudič bliskovito
hudič bliskovito ustavil, se obrnil in	mu	podstavil nogo.
Kovač	mu	je odmeril še precej udarcev z nogami
In ko	mu	je klečal na prsih, ga je vprašal:
Palice ni bilo, ker	mu	jo je bil kovač zlomil v boju.
Župnik	mu	je pripeljal tako krepko, da je kovač
pokazala, da prinašamo učitelju rože in da	mu	jih prinašamo za prvi maj.
Dali smo	mu	šmarnice in medvejke ter mu povedali,
Dali smo mu šmarnice in medvejke ter	mu	povedali, kaj se je bilo pripetilo.
govoril tudi Mlinarjev Cene, a tudi	njemu	moja razžaljena in jezna otroška duša
Kraljičkovo Otilijo, da je skoraj ponorel, ko	mu	je mati odločno povedala, da bo bajtarska
Prikimal sem, ker se	mu	nisem mogel zlagati.
»Ne bom!« sem zarevsal, se	mu	iztrgal in stekel po cesti.
Topole	mu	bo požrl ...
O, jaz bi	mu	že pokazal, hudiču pogoltnemu!« je
In ker je živel z njo, so	mu	v mislih živeli in rasli tudi sinovi.
oči, potem pa sem zajel sapo in sem	mu	razložil:
In potem sem	mu	obrazložil naprej:
Ravničar me zabodeno gleda, pa	mu	pribijem:
Če bi bil jaz ti, bi topole posekal,	mu	jih pripeljal pred hišo in rekel:
In bil sem	mu	celo nevoščljiv, ker se mu je porodila
bil sem mu celo nevoščljiv, ker se	mu	je porodila tako velika maščevalna
Položil	mu	je roko na ramo in rekel z globokim
Ravničarju, ga potrepljala po rami ter	mu	začela s kretnjami dopovedovati, naj
spogledala, potegnila iz torbice verigo ter	mu	spet s kretnjami dopovedovala, da ga
Ravničar pa se je zamajal proti	njemu	; z levico je mahal fašistom, češ da
»Potegni	mu	robec iz žepa!«
Kako rad bi	mu	rekel, naj si nikar ne maže svojih
»Namesto stare kose	mu	bom privezal kravji zvonec!«
»No, potem	mu	pa kar koso pustim!« sem se zasmejal
Samo prosil sem ga, če grem lahko k	njemu	spat.
roko, toda ker so se verjetno tudi	njemu	tresle noge, ga je odvrgel, da bi se
Kako	mu	je bilo pravzaprav ime, so že vsi pozabili.
Rekli so	mu	Tantadruj, ker je vsak stavek začel
Ko je bil še majhen in so	mu	vaški otročaji nagajali, se je njegova
razdalji, ter se kriče pritoževala, da	mu	je nagajal »ta in ta in ta druj «.
Kasneje, ko se je naučil govoriti,	mu	je ta beseda ostala, da je z njo razmajal
Odkar	mu	je bila mati nekako dopovedala, da
zahteval ritem njegove pesmice, ki	mu	jo je bila zložila hroma Tratarjeva
enakomerno s svetlim, toplim glasom, ki so	mu	stare ženice rekle angelski glas:
lahko dobro izbral,« so rekli kmetje in	mu	stisnili nekaj drobiža.
Ob boku	mu	je visela dolga sablja, okrašena s
okrašena s svilenim čopom, na glavi se	mu	je svetila čelada z dolgo in ostro
čelada z dolgo in ostro konico, kakor bi	mu	iz temena rasel srebrn rog.
Tantadruj se je obrnil k	njemu	, ker bi mu rad povedal, da je zdaj
Tantadruj se je obrnil k njemu, ker bi	mu	rad povedal, da je zdaj našel pravo,
ostati trezen do slovesne maše, zato	mu	še na misel ni prišlo, da bi zdaj poskušal
desnice in namesto leve noge, ki so	mu	jo bili odrezali sredi stegna, je imel
Ko so	mu	v vsem pritrdili, se je veselo poslovil.
časa zidal v Gorici in Trstu, zato	mu	je še ostalo nekaj italijanskih besed.
o svojem načinu zidanja, Vojskar pa	mu	je prav tako vneto pritrjeval, da bi
Tantadruj je skočil k	njemu	in mu ves srečen povedal:
Tantadruj je skočil k njemu in	mu	ves srečen povedal:
je zato vedel, kje prodajajo zvonce,	mu	je položil svojo edino šapo na rame
preveč bistre pameti, toda zakaj se	mu	je zares zmešalo, ni nihče vedel.
Naslednje jutro	mu	je gospodar rekel, naj poveže culo
Gospodar je zakričal, kakor bi	mu	hoteli odsekati glavo, se zgrudil na
Skočil je predenj in	mu	hitro povedal, da je zdaj našel pravo.
naleteli na Hotejčevega Matica, ki so	mu	rekli tudi Enaka Palica.
Ko je Matic nekega dne pritaval k	njemu	, izgubljeno gledal okrog sebe, nato
Palica, ki je bila zdaj komaj še šiba, se	mu	je zlomila v rokah.
ponovil Enaka Palica in se obrnil k	njemu	.
	mu	je hitro povedal Tantadruj.
Lokovčenu, ki je prodajal zvonce, in	mu	ukazal, kakor ukazuje samo trden kmet:
»Lokovčen, daj	mu	tri zvonce!«
našli na dan tega svetnika, in rekli so	mu	Najdeni, ker je bil najdenček.
mladosti je veliko prejokal, čeprav	mu	ni bilo nikdar sile, ko pa je odrastel
Hotejec tega ni mogel razumeti, zato	mu	ni nikdar odpustil.
Bil je lepotec, da	mu	ni bilo para.
klarinet, citre in trobento, sploh vse, kar	mu	je prišlo v roke, pel pa je tako lepo,
Tantadruj pa je skočil k	njemu	in ga milo zaprosil:
Peregrin	mu	je položil roko na rame in ga prijazno
»Če je pa tako, ti bom zapel!« se	mu	je prisrčno nasmehnil Peregrin.
»Dovolj za zdaj, pa še drugič kaj!« se	mu	je hudomušno nasmehnil in izginil v
tistega, ki si ga je naposled izbral,	mu	je Rusepatacis iztrgal iz rok, vrgel
Rusepatacis iztrgal Tantadruju iz rok, ter	mu	jih nato z jermenčki privezal na vrv,
zamomljal Matic Enaka Palica, ker se	mu	je zazdelo, da mora nekaj reči, pa
otrokom prav tako strogo, kakor je bil	njemu	strogo rekel župnik, ko mu je bil povedal
je bil njemu strogo rekel župnik, ko	mu	je bil povedal svojo misel, da bo skočil
lahkotno v gosji vrsti pozibavali proti	njemu	.
norčka, nato pa se je spet obrnil k	njemu	in mu rekel:
nato pa se je spet obrnil k njemu in	mu	rekel:
prst in strogo nadaljeval, kakor bi	mu	zabijal besedo za besedo v glavo:
so v zboru ponovili tuji župniki in	mu	požugali z rožnatimi zalitimi kazalci.
Slonel je nepremično in poslušal, kako	mu	šumi v glavici in kako mu divje utriplje
poslušal, kako mu šumi v glavici in kako	mu	divje utriplje v drobnih prsih.
tem čudnem šumenju in utripanju se	mu	je zazdelo, da ga od daleč kličejo
umrl!« je odkimal norček in obrnil k	njemu	svoj žalostni, nagubani obrazek.
prestradali, ga nato polili z mrzlo vodo ter	mu	zagrozili, da bo vse večne čase sedel
res ne prinesem repe in krompirja!«	mu	je zagrozila Pepa.
so ga prijazno ogovorili, tretji so	mu	molče stisnili v roko nekaj drobiža,
vogala, se je ustavil pri Tantadruju,	mu	položil roko na rame in ga zdramil.
»Dominik, reci	mu	, naj zaigra!«
stopil k Tantadruju in ga prosil, naj	mu	posodi zvonec.
Norček, ki je Peregrinu vse zaupal,	mu	je dal zvonce, samo prosil ga je, naj
se	mu	je nasmehnil Peregrin.
»Tako bodo igrali mučeniki!«	mu	je prijazno prikimal Peregrin.
pobožnjakarski bajtar Arnac, ki so	mu	rekli Presveta Moštaca, ker se je v
po mizi in tako belo pogledal, da se	mu	je Peregrin nasmehnil in prikimal.
stopil k Peregrinu in ga prosil, naj	mu	vrne zvonce.
pustil vnemar debele solze, ki so se	mu	trkljale po zariplih licih.
obrazih in mokrih očeh, Peregrin pa	mu	je medtem obesil vrv z zvonci čez ramena,
pragu se je prikazal Batov Janez, ki so	mu	rekli Janez Žakaj.
mizo ti!« je zagrmel Okrogličar in	mu	spet položil težko roko na koničasto
naveličano zakričal Okrogličar in stopil k	njemu	s kozarcem vina.
namreč v sveti jezi udaril po mizi,	mu	s tresočo se roko pokazal vrata in
Nihče	mu	ni odgovoril.
Luka, ki je bil dobrega srca in se	mu	je Tantadruj smilil.
videl, kako hitijo nad njegovo glavo, da	mu	sploh ni bilo treba pogledati kvišku.
se s sklenjenimi rokami pognal proti	njemu	.
Ko pa je bilo zgodbe konec, se	mu	nisem več upiral.
Prepustil sem se	mu	.
»Resurrecturis!« sem	mu	hvaležno pokimal.
Pomahal sem	mu	in se obrnil proti domu.
Svojega pogleda se ni niti zavedal; to	mu	je bilo v krvi.
ritmu tako glasno utripalo v njem, da	mu	je bilo skoraj nerodno.
Znanstveno, a kar brez rokavic,	mu	pretipajo jetra in obisti in mehur
najpoglavitnejša stvar! - prebezajo	mu	drob, izžmejo srce, prežagajo lobanjo
dokaj svojsko in sugestivno, čeprav	mu	naposled vendarle nekaj manjka; da
Kmet je odprl usta in koščeni prsti so	mu	otrpnili na poraščeni bradi.
Peter Majcen je čutil, da so se	mu	zameglile oči, a vseeno je jasno gledal
nekam drugam; tudi v fantastiko, čeprav	mu	včasih šele tam prav vzdrgeta in zledeni
Nemara bi bilo kar zanimivo, če bi	mu	pogledal v drob.
Težko bi	mu	stisnil roko...
je trznil Peter Majcen in nenadoma	mu	je postalo nekam neprijetno pri duši.
zarjavelo, trdno, usnjato kožo so se	mu	razločno poznala ozka rebra.
zamazane hlače iz temno rjavega žameta so	mu	ohlapno visele na kolkih, kakor bi
Kakor bi se	mu	iz grla usipal grušč po lesenem koritu
mračno odbil Peter Majcen in temna senca	mu	je spet švignila čez obraz.
In nikamor se	mu	ne mudi!
Ko bo prišla smrt in	mu	poreče:
A ne odgovarjaj	mu	več!« si je ukazal Peter Majcen.
»Ne odgovarjaj	mu	več, pa bo šel!«
Če bi ga do jutri tresel, se	mu	pamet ne zbudi!
a obrnil se ni, ker ni maral, da bi	mu	žena videla v obraz.
O, kolikokrat se	mu	je bila v tistem kratkem, prekratkem
Zmeraj se	mu	je skrivala za vrata, a on je bil tako
potem pa je njena podoba zbledela in se	mu	je prikazala le redkokdaj in še takrat
In v srcu se	mu	je nekaj premaknilo, kakor se mu je
se mu je nekaj premaknilo, kakor se	mu	je bilo premaknilo že tolikokrat.
je strogo in zaskrbljeno obrnila k	njemu	.
Ne nori! - je stopila k	njemu	.
je že skoraj popolnoma pozabil, kako	mu	je bilo davi, ko se je zbudil.
obup, obup se je zgostil v tesnobo in	mu	stisnil srce, tesnoba pa se je potem
je potem strdila v mrzel kamen, ki	mu	je obležal v drobu.
Hotel ji je povedati, kako čudno	mu	je, kako mu leži mrzel kamen v drobu,
je povedati, kako čudno mu je, kako	mu	leži mrzel kamen v drobu, pa se je
bo tam spoprijel z njimi, tisti hip	mu	je odleglo.
Bil je nejevoljen nase, ker se	mu	je zazdelo, da je bil rekel preveč
s temi besedami nehote ponaša, kar	mu	prav tako ni bilo všeč.
In vendar	mu	je bilo neprijetno pri duši.
Zasmilila se	mu	je.
začudeno zategnil kmet in koščeni prsti so	mu	otrpnili na poraščeni bradi.
Nasmehnil se je, a vendar	mu	je bilo tako nerodno, da je brez potrebe
Potem	mu	baba ukazuje...
miznico, ker je hotel s tem povedati, da	mu	je dovolj tega razgovora.
je trznil Peter Majcen in črna senca	mu	je švignila čez obraz.
Kako ste	mu	že rekli?«
Prsti so	mu	otrpnili na bradi, odprl je usta in
njegovo živo in večno žgočo rano, da	mu	je izgorevalo srce in telo; hudoval
zato, ker ga kmet ni zanimal in ker	mu	osebno ni bil všeč.
In nihče ne bi razumel, nihče, če	mu	ne bi prej razložil Temnikarjevega
ne!« je hitro odkimal Peter Majcen, ki	mu	je bila zdaj žena še manj všeč kakor
živahnosti in smehu in snažni obleki se	mu	je zazdela nekam nečista, ne preveč
in pa tudi človeka razumejo in ... in	mu	lahko povedo, kako in kaj...
Nato se je krepko pretegnil, da	mu	je kar zaškrtalo v sklepih, se vzdignil
požvižgavati lenobno angleško popevko, ki	mu	je že prej brnela v ušesih.
so naglo utripali, poskakovali in se	mu	zaletavali v glavo, da ga je kar bolelo
tesnobo, tesnoba se je strdila v kamen, ki	mu	je mrzlo obležal v drobu.
Ogenj ustvarjalne radosti, ki	mu	je prej ožarjal obraz, je ugasnil;
skrbi in bridkosti so oživele in so se	mu	zasmejale kot premaganemu starcu.
skozi okno, se odbijali od sten in se	mu	zaletavali v senca.
Prsti so	mu	obstali na tipkah.
Bilo	mu	je nekam nerodno, da bo moral zdaj
precej ostro odbil Peter Majcen, ker se	mu	je zdelo, da je v kmetovem glasu zvenelo
»Če človek posluša klepanje kose, se	mu	včasih res zdi, da traja celo večnost.«
rekel Peter Majcen in se obrnil, ker	mu	je bilo nerodno zaradi trobente.
»Hej!«	mu	je njen glas tako ostro butnil v hrbet,
In nehaj!«	mu	je ukazala žena.
In to	mu	je bilo zelo všeč.
Stavek	mu	je zadonel v ušesih tako nevsakdanje,
nevsakdanje, a hkrati tako domače, da	mu	je za hip zastala noga.
»Blagor	mu	!...
Počasi je stopila k	njemu	in se ozrla v njegovo krošnjo.
se z vsem telesom tesno pritisnila k	njemu	.
Svaljkal jo je med prsti, in ko	mu	je ostal v roki samo še papirček, ga
Nekaj mladih dreves	mu	je prihajalo naproti skoraj do doline.
Okovani čevlji	mu	grdo zaškripljejo na gladkem kamnu.
Že spet noriš! - reče Tilčka in	mu	vrže mokre roke okrog vratu, da ga
Zvok trobente	mu	je še ugašal v ušesih.
Pa tudi oči so se	mu	zameglile, da se je Krn nekoliko zabrisal,
Krn nekoliko zabrisal, hkrati pa se	mu	je zdelo, da nekam nemirno poskakuje
Peter Majcen	mu	je požugal s palico in krenil naprej.
»Muuu...« se	mu	je oglasilo za hrbtom.
Tudi samokres, ki so	mu	ga bili prinesli partizani, je Cika
tako blizu in tako glasno, kakor bi	mu	donela nad glavo.
je donela nekam slovesno, kakor bi	mu	ukazovala, naj obstane in se zamakne
njegovo oko, temveč je samo zrcalo, ki	mu	ga drži spomin.
ker se je prav nagonsko bal, da se	mu	bo novela razrasla in potem razpadla
razrasla in potem razpadla na kose, kar se	mu	je zgodilo že večkrat.
Hkrati pa je čutil, kako	mu	srce hitreje utriplje, kako je bolj
Rekli so	mu	tudi Prekleta strešnica, ker je imel
je žena rada postajala na njem ter	mu	s tiste višine pridigala in delila
»Če bi bil	njemu	podoben, bi bil šel z njim,« je pomislila
začela premišljevati, ali je bolje, ker	mu	ni podoben in je ostal pri njej, ali
Spomnila se je, kako	mu	je bila ob slovesu rekla:
prevzema neka neznana toplina; bila	mu	je tako blizu, kakor še nikoli...
In tako blizu	mu	je bila tudi zdaj, ko ga je črna kača
- Bog	mu	daj večni mir! - je rekla v tišino
- Ti	mu	ga nisi dala! - je iz tišine odgovoril
bridkosti je zažarelo spoznanje, kako	mu	je grenila življenje in kako ga je
Šla bi	mu	naproti.
In tudi jaz	mu	grem naproti.
kakor bi bil prejel zaušnico, in jezik	mu	je za hip res okamenel.
Čelada	mu	je zakrivala skoraj polovico drobnega,
začela zvijati rok in ni se vrgla k	njemu	, čeprav bi bila to rada storila kakor
Nemška smrt	mu	je pomigala s kazalcem ter se nato
Tone! - se je Temnikarica spustila k	njemu	.
Potegnila	mu	je z dlanjo po mrzlem, mokrem čelu
bi bilo Jerneju, če bi ga videl, a	mu	je bila ta muka prihranjena, kako hudo
- O Jernej! -	mu	je govorila v mislih.
Smrt	mu	je pokazala Temnikarjev samokres, ki
si je počasi natikala rokavice in se	mu	režala z zlatimi zobmi.
nesrečnik! - je strogo rekla in se	mu	sunkovito iztrgala.
Skočila je k Jerneju in pokleknila k	njemu	.
Položila	mu	je svojo raskavo, a skoraj prozorno
vrata po brisačo, zaplahutala z njo in	mu	počasi pokrila glavo.
- Pusti me! - je rekla in se	mu	spet iztrgala.
- Pustite me! - je ukazala in se	mu	tako sunkovito iztrgala, da je omahnila
Schuss! - je mrzlo ukazala nemška smrt in	mu	z dolgo roko pokazala, naj ustreli
Ko je prišla do Preklete strešnice,	mu	je mirno rekla:
poklicala k sebi čokatega Mongola ter	mu	s kretnjami dopovedala, da bo treba
Mongol je stopil k Prekleti strešnici in	mu	z obema rokama ponujal sekiro.
Saplater! - je jekleno zavpila smrt in	mu	ustrelila mimo glave.
Vstal je tako sunkovito, da se	mu	je zavrtelo.
Zašumelo	mu	je v ušesih in noge so se mu zašibile
Zašumelo mu je v ušesih in noge so se	mu	zašibile v kolenih.
Šumenje se	mu	je zgostilo v sencih, se tam strdilo
Toda vse se	mu	je zdelo nenadoma tiho in tako čudno
Srh	mu	je počasi pregomazel vse telo in minil.
Zbirala se	mu	je v drobu ter je bila težja in težja.
Majcna globoko pretresla in glavi sta se	mu	neizbrisno vtisnili v spomin.
bil zapomnil vse poteze in kmalu sta	mu	bila oba obraza tako znana, kakor bi
zaprl, pa ju je zagledal, večkrat sta se	mu	prikazovala v polsnu, posebno
cigareto, odsekal glavo; videl je, kako so	mu	mehki in gladki plavi lasje padli na
kakor okamenel, samo gole nožice so se	mu	tresle v kolenih, odprte in posinele
kolenih, odprte in posinele ustnice so	mu	drhtele, na vekah osteklenelih oči
drhtele, na vekah osteklenelih oči sta	mu	viseli dve okrogli in zelo svetli solzi...
Peter Majcen je čutil, da se	mu	snov gosti in da dobiva svoj zvok,
Bolj in bolj pogostoma sta se	mu	prikazovali, in Petru Majcnu se je
ozračju ter da bosta krožili in se	mu	prikazovali, dokler ne bo napisal novele.
»Kaj pa, če	mu	ne dam privida?
Če	mu	ne pokažem požiga in pokončanja?«
neznanega ognja in po okamenelih licih sta	mu	počasi drseli dve solzi.
Temnikar je stegnil roke, da	mu	je sonce obsijalo dlani.
se je na stezo in tam počakal, da se	mu	je Javorka približala.
je bilo nekaj otožnega in okrog ust	mu	je ležala senca žalostnega nasmeha.
Otrok je stegnil roke in starec	mu	je dal trobento.
trikrat!« se je jasno oglasil vnuk in	mu	požugal s kazalčkom.
Seveda	mu	daje.
Sladkor	mu	daje in moč mu daje in -«
Sladkor mu daje in moč	mu	daje in -«
zdaj v hram!« ga je prekinil otrok, ki	mu	je bilo očitno dolgčas.
»Ampak prej boste še zaigrali,«	mu	je otrok ponudil trobento.
»Nabrala...« se	mu	je otožno nasmehnil starec in vzel
sprašujem...« je odgovoril starec in	mu	položil svojo veliko roko na glavo.
Čisto na tihem	mu	je bilo žal, ker se ni oglašala samo
samo v njegovi domišljiji, a zakaj	mu	je bilo žal, ni vedel.
Bilo	mu	je tako neprijetno, da se je jezno
povedali pravljico,« je rekel otrok,	mu	vzel trobento in se obrnil, da bi stopil
»Saj se ne bojim!«	mu	je očitajoče odvrnil otrok in stopil
bil zdaj rajši poslovil, toda bilo	mu	je žal starca, še bolj pa mu je bilo
toda bilo mu je žal starca, še bolj pa	mu	je bilo žal otroka, ki je bil tako
»Še začudil se je, ko sem	mu	rekel, da slišim trobento.«
že pogledal,« je odgovoril Jankec in	mu	potisnil trobento v roke.
že trikrat,« je topo odvrnil ded in	mu	vrnil trobento.
Jankec?« je ljubeznivo rekel, stopil k	njemu	in ga spet pobožal po kodrastih laseh.
»Kaj pa	mu	je?« se je Peter Majcen obrnil k starcu.
Roka se	mu	je nekoliko tresla, pa se mu je zato
Roka se mu je nekoliko tresla, pa se	mu	je zato curek vina zavijugal po poraščeni
prestrašeno rekel starec in hitro stopil k	njemu	z majoliko.
Peter Majcen je sedel, toda bilo	mu	je tako mučno, da je takoj spet vstal
prijel za roko, ga odpeljal v hram in	mu	ponudil kozarec.
Teta je odpeljala Jankca na prag in	mu	dala na kolena krožnik z ocvrtimi jajci.
vse rad bere, lepo in hudo, in vse	mu	gre enako do
domov?« je toplo rekla teta, stopila k	njemu	in ga pobožala po glavi.
nasmehnil, hitro postavil predenj kozarec in	mu	nalil.
to rekel, že se je oglasila vest in	mu	očitala, da bi bilo to grdo in da je
bom!« je sklenil Peter Majcen, a čeprav	mu	je bilo neprijetno in grenko pri duši,
hitro odkimal ded in spet stopil k	njemu	.
zmeraj bodo,« je prikimal starec in	mu	položil široko dlan na kodrasto glavico.
»Saj bom,« je prikimal in	mu	spet položil roko na glavo.
In spet	mu	je udarila kri v glavo zaradi tega
Otrok je stopil k	njemu	in mu počasi vzel trobento iz rok.
Otrok je stopil k njemu in	mu	počasi vzel trobento iz rok.
gospod piše povesti,« je rekel starec in	mu	spet položil roko na glavo.
Trobenta se	mu	je svetlikala na kolenih in tudi njegovi
je ves zasopljen in začutil je, da	mu	znoj teče po hrbtu.
- Po skalah! - se	mu	je kar nenadoma posvetilo.
Ta misel	mu	je olajšala dušo in mu vlila novih
Ta misel mu je olajšala dušo in	mu	vlila novih moči.
Tedaj se	mu	je zazdelo, da stoji nekdo za njim
opazuje; ne sovražnik, temveč nekdo, ki	mu	je zelo znan in domač.
Ni ga bil vajen, pa tudi zaupal	mu	ni.
A tudi če bi	mu	zaupal, se je zdaj spomnil, da ne sme
Te besede so	mu	spet olajšale dušo in mu vlile novih
besede so mu spet olajšale dušo in	mu	vlile novih moči.
za rame in ga sunkovito potegnil, da	mu	je padel za hrbet.
v njem nekaj preklalo, kakor bi se	mu	duša iztrgala iz živega telesa.
ga je samo oplazila po glavi in se	mu	zasekala v rame.
neko čudno olajšanje in nov val moči	mu	je preplavil telo.
Temnikar je vzdignil sekiro, toda roka	mu	je za hip zastala, ker ga je oni že
vzdignil sekiro in se pognal proti	njemu	.
ni mogel vzdigniti puške; omahnila	mu	je celo niže, saj so krogle prasnile
Martin v grozi izbuljil oči, kakor bi se	mu	bližala neranljiva pošast in ne stari
je spustil sekiro, zgrabil za cev in	mu	z enim samim sunkom potegnil puško
Vedel pa je, da je opravil, in to	mu	je dobro delo, kakor mu je dobro delo,
opravil, in to mu je dobro delo, kakor	mu	je dobro delo, da zdaj leži in da bo
je, da bo zaspal srečno, saj so se	mu	prsi širile in se polnile z blagim
mirom, kakor bi ga Tilčka objela in	mu	rekla:
Stari Blažič	mu	je položil roko na koleno in je zdaj
starec in dve samotni sivi solzi sta se	mu	prikazali na nabreklih vekah.
zašepetal starec in se še globlje nagnil k	njemu	.
nato pa hitro pograbil majoliko in	mu	začel nalivati.
Ded je hitro stopil k	njemu	, ga stisnil k sebi in mu začel s svojimi
stopil k njemu, ga stisnil k sebi in	mu	začel s svojimi trdimi prsti grebsti
ga je takoj spet pritisnil k sebi in	mu	začel spet grebsti po laseh.
Otrok pa se je vzravnal in	mu	ponudil trobento:
»Saj bom,« je vzdihnil ded in se	mu	nasmehnil.
Starec se je nagnil k	njemu	in komaj slišno zašepetal:
rjuhe in tiste tri vrbe so hitele proti	njemu	kakor tri mrke tete, tri črne Parke.
Spoznal je Črnilogarja, ki se	mu	je bližal s koso na rami.
In kaj bi rekel, ko bi	mu	povedal, da sem odkril trobento?«
Ta nemogoča misel bi se	mu	lahko tik pred smrtjo spremenila v
ga začudeno pogledala, češ spet se	mu	nekaj sanja.
In bilo	mu	je žal, ker se ni bil dogovoril, da
žal, ker se ni bil dogovoril, da bi	mu	hrano nosili v sobo.
strah, ki ga je zdaj že poznal; tako	mu	je bilo pri duši, ko je bil še otrok
Spreletel ga je isti strah in v nos	mu	je udaril isti mrzli in zatohli vonj.
Trznil je, ker se	mu	je zazdelo, da je nekdo potrkal na
Nato je stopila k	njemu	in molče stegnila roko; bila je velika,
Vstala je in	mu	pomolila zvezek.
Majcen je obstal nepremično, samo srce	mu	je burno utripalo.
Stopila je k	njemu	, mu vzela zvezek iz roke in hitro napisala:
Stopila je k njemu,	mu	vzela zvezek iz roke in hitro napisala:
Potegnila	mu	je zvezek iz rok in se naglo obrnila
»Ali poznate Zmago Gorjančevo?«	mu	je Peter Majcen segel v besedo.
V dolgi roki	mu	je visela hlevska luč.
Pomislil je, kako bi se	mu	umaknil, a ker ni poznal druge poti,
»Res je hotel iti, pa sem	mu	rekla, naj ne nosi glave naprodaj.«
Pograbila je budilko in jo zabrusila proti	njemu	.
Ne izdajte me!« je planila k	njemu	ter se ga oklenila z obema rokama.
Počasi se	mu	je nekje daleč v gluhi glavi oglasila
Dolgo je kljuvala, preden	mu	je dopovedala, da sedi pod obešencem
pomisli, da sediš pod obešencem, ki si	mu	sam potisnil vrv v roke!« je ostreje
Temnikar	mu	jo je potisnil, Temnikar -«
Glava	mu	je zdrknila še niže.
Pred noge	mu	je priletel suh hrastov list, vztrepetal
Kmalu je žalost stopila k	njemu	in pregnala obup.
Včasih	mu	še s kleščami ne bi potegnil besede
Pravemu dedcu solze ne tečejo ven, temveč	mu	tečejo noter.
Na dušo	mu	kapljajo.
In če ni hladila,	mu	dušo prežge! ...
»Veš, stari Rupar, bog	mu	daj nebesa, je bil takšna mrha, da
Počasi sem se premaknil, da bi	mu	prišel za hrbet in pogledal v tolmun.
Oddahnil sem se in stopil k	njemu	na kamen.
»No, potem	mu	pa kar koso pustim!« sem rekel in sedel
roko, toda ker so se verjetno tudi	njemu	tresle noge, ga je odvrgel, da bi se
Prikimam	mu	in se celo vdano nasmehnem.
Kapitan!« so veselo vzkliknili otroci in	mu	stekli nasproti.
V brezzobih čeljustih	mu	je skoraj zmeraj tičala kratka pipa.
Dolge noge so	mu	opletale v širokih prtenih hlačah,
v širokih prtenih hlačah, prsni koš	mu	je pokrivala prava mornariška progasta
A ni	mu	bilo slabo.
njegove matere Rodice, pa se je tudi	njemu	zdelo lepo in dobro.
In bilo	mu	je res kar dobro in lepo.
Bilo	mu	je torej lepo, samo bil je sam.
Bilo	mu	je malce hudo, ker je bil tako trde
Pa se	mu	je le malce posvetilo.
»Vseeno bi	mu	rada povedala, kaj je ljubezen.«
vendar si je želel, da bi priletela k	njemu	in da bi potem skupaj odletela v modre
»V dolino?« se je začudil kamen in	mu	ni bilo preveč prijetno ob tej misli.
začudeno poslušal, in nič kaj veselo	mu	ni bilo pri srcu.
Bolj in bolj se	mu	je zdela lepa in privlačna.
Zdelo se	mu	je, da ga neprestano kliče in vabi.
Bilo	mu	je čudno radostno, ko je padal.
Potem so	mu	začeli nagajati prvi grmiči, pa je
Bilo	mu	je res hudo, posebno, ker je macesen
Pa se je tudi	njemu	nekaj zazdelo, da se trese in je vprašal:
Kamen se je razveselil, a vendar	mu	je bilo hudo za jelko in macesnom.
Vendar	mu	je bilo zdaj lepše kakor v gozdu.
mornar res ni vedel, kaj naj stori: bilo	mu	je težko in čudno.
»Ne stokaj!« so se obrnili otroci k	njemu	, potem pa takoj k staremu mornarju:
njegovih očeh in po nasmehu so vedeli, da	mu	je pravljica dozorela, pa so vseeno
je ječar tlačana privezal na klop in	mu	z debelim protom naštel petindvajset
Stopil je torej h grajskemu mizarju, da	mu	je dal tri majhne brinove šibe, in
brinove šibe, in h grajskemu sedlarju, da	mu	je urezal tri tanke jermene iz tankega
Pa tudi to se	mu	je zdelo premalo in je zato na konec
Sprva se	mu	je izpopolnitev zdela prav imenitna
Graščaka Bičnjaka, tako ime	mu	je ostalo v zgodovini zaradi truda,
naročal, vse že iz gole navade in ker	mu	hudobija ni dala miru.
Ko so	mu	prav tedaj prinesli nov bič, je vprašal:
je in oblačil spodobno, kolikor so	mu	dopuščala sredstva.
Dal ga je privesti predse in	mu	ukazal:
svojega najokrutnejšega valpta, dal	mu	je pesnikov bič in rekel:
Bič se	mu	je iztrgal iz rok, švignil po zraku
Tedaj pa so že drugi valpti pritekli in	mu	povedali, da se pri cvetočem biču zbirajo
Toda bič	mu	je švignil iz roke, poletel nad glavami
je prav tako kratko, nič daljše,« se	mu	je tedaj zazdelo, da se je oglasila
Ušel	mu	je vzklik:
Bouvard	mu	je rekel, naj sleče suknjič, in dodal,
prihajajočega duhovnika, gotovo zato, da	mu	ne bi bilo treba nič reči.
več videl trirogeljnika, je dejal, da	mu	je odleglo, ker da prezira jezuite.
Pécuchet se je bal začimb, češ da bi	mu	utegnile sežgati telo.
pri tem je kazal zobe in rame so se	mu	tresle, tako da so se gostje že pri
Toda krogli sta	mu	kar naprej padali, se kotalili med
Pécuchet je bil sin majhnega trgovca, mati	mu	je umrla zelo mlada, tako da je sploh
oddelka zaposlil v ekspeditu, kajti všeč	mu	je bila njegova pisava.
Od strica, ki	mu	je nekoč za spomin poslal sloviti portret,
da se škrici dolgega suknjiča, ki so	mu	opletali po petah, na koleščkih vozijo
januarja 1839) je bil Bouvard v službi, ko	mu	je poštar prinesel pismo.
Roke je dvignil kvišku, glava se	mu	je polagoma povesila, brez zavesti
Uslužbenci so planili na noge; razvezali so	mu	samoveznico; poslali so po zdravnika.
je odprl oči in na vprašanja, ki so	mu	jih postavljali, odgovarjal:
mornarico, brisal si je čelo, zdelo se	mu	je, da se mu je zmešalo, skušal se
brisal si je čelo, zdelo se mu je, da se	mu	je zmešalo, skušal se je umiriti.
potolkel Pécucheta po hrbtu, potem pa se	mu	je za pet minut čisto zmešalo.
prikrival in ga razglašal za nečaka; nečak	mu	je vedno govoril stric, čeprav je vedel,
stiskal ustnice, kakor da bi se bal, da	mu	skrivnost ne uide.
Profesor	mu	je predlagal redno dopisovanje, med
vsem novem v književnosti, še enkrat	mu	je čestital, potem pa mu zaželel trdnega
še enkrat mu je čestital, potem pa	mu	zaželel trdnega zdravja.
gostilnah, večerov v gledališču, čenč, ki	mu	jih je povedala hišnica, vseh svojih
ceste zavili na stransko in zdelo se	mu	je, da bo vsak hip zagledal strehe
sta naletela na polža, sta stopila k	njemu	in ga zmečkala, pri tem pa se kremžila,
Toda manjkalo	mu	je konjskega gnoja, ki je tako koristen
Čestitala	mu	je, potem pa se zanimala za njegovega
Notar iz Pariza	mu	je poslal denar.
gričku, ki je bil poln kamenja in ki so	mu	rekli Hrib.
zelenele pod vodo, ki je pršela nanje, se	mu	je zdelo, da se tudi on odžejuje in
Izjalovilo se	mu	je z brokoliji, melancanami, repo in
To je vrgel skozi okno, rekoč, da	mu	ni nič več jasno.
tvegati ves razpoložljivi kapital, ki	mu	je še preostal: trideset tisoč frankov.
kri, koščice in peške, perje, vse, kar	mu	je prišlo pod roke.
Na dvorišče so	mu	prinašali poginule živali in z njimi
In hudo	mu	je bilo, ker ni imel še več gnoja.
Zdelo se	mu	je, da bi bilo dobro, če bi obnovil
sestanke, potem pa na to pozabil, v glavi	mu	je šumelo od delovnih načrtov.
dovolil podreti kopic, moledoval je, naj	mu	pomagajo, hotel je imeti vodo, zahteval
Oči so	mu	skoraj izginile pod oteklimi vekami,
oteklimi vekami, videti je bilo, kot da se	mu	je ves obraz razširil od bolečine.
igrala z resicami zelenega ogrinjala,	mu	govorila ‘ubogi gospod’ in ga skušala
bel, imel je odprta usta, lasje so se	mu	sprijeli v mrzlem znoju, ves zamišljen
zakopal v Bouvardove registre, ki so se	mu	zdeli ‘pravcati blodnjak’.
Pri breskvah se	mu	je zmešalo s primarnimi in sekundarnimi
Ta podobnost	mu	je zelo godila.
upal dol in začel je kričati, dokler	mu	ni Pécuchet prišel na pomoč.
sanjaril, kako bi bil zdaj - če bi	mu	bila usoda naklonjena - član kmetijske
Bouvard	mu	je odgovoril:
Bouvard	mu	je dajal nasvete.
odkril, obrezal je drevesi po skicah, ki	mu	jih je poslal Dumouchel.
Blede ustnice so	mu	drhtele in kazal je dlesne.
odšel, je boječe zaupal Pécuchetu, da se	mu	navidezna grobnica sredi sočivja ne
zato, ker je navezan na vas in ker se	mu	tako dobra lastnika smilita.
»Velja!« in	mu	udaril v roko.
razgovoril o tem, kako očarljivo se	mu	je nekoč zdelo secirati, Bouvard pa
Zdravnik	mu	je hotel ustreči in s knjižne police
Pisal je Barberouju in ta	mu	je poslal podatke o tem.
tolikšna, da je pritisnil nanj, češ naj	mu	vendarle razloži, zakaj in kako, in
Bouvard	mu	je rekel:
Prijatelj je sedel poleg na stolu in	mu	bral.
brakom, rumene dlake, garjav, jezik	mu	je visel iz gobca.
nato pa se je začel smehljati psu in	mu	nežno govoriti.
Ko se je Pécuchet spet oblekel,	mu	je ušel vzklik:
Lahko bi	mu	dala injekcijo fosforja, ga zaprla
zaprla v klet, potem pa gledala, ali	mu	gre ogenj iz nozdrvi.
Toda kako naj	mu	dasta injekcijo?
zaprla pod pnevmatski stroj, da bi	mu	dala dihati plin, da bi mu dala piti
stroj, da bi mu dala dihati plin, da bi	mu	dala piti strup.
Ponudil	mu	je almanahe, nabožne knjige, blagoslovljene
Brošura	mu	je bila tako všeč, da je pisal Barberouju,
tako všeč, da je pisal Barberouju, naj	mu	poišče véliko delo.
Barberoux	mu	ga je poslal, v pismu pa mu je tudi
Barberoux mu ga je poslal, v pismu pa	mu	je tudi sporočil naslov lekarne, kjer
pritoževal nad alojevimi tabletami, češ da	mu	povzročajo hemoroide.
tisto, s čimer se je preživljal, kar	mu	je dajalo posebne pravice in pomen
Bouvard	mu	je zaman dopovedoval, da ga varujejo
Meša da se	mu	zaradi tega.
Pécuchet	mu	je povedal svojo zgodbo, ki se mu je
Pécuchet mu je povedal svojo zgodbo, ki se	mu	je zdela veliko resnejša, in nekoliko
nekoliko ga je prizadelo, ko je videl, da	mu	ni mar za to.
Opazoval se je, zazdelo se	mu	je, da je nekam rumen, posumil je,
se včasih zgodi, da človek kihne, pa	mu	poči anevrizma...
pretiravanje in kako naj človek ve, ali	mu	nekaj ustreza?
Hudo	mu	je bilo, ker je bil tak nevednež, in
Pécuchet obrnil proti Velikemu medvedu,	mu	pokazal Severnico, nato Kasiopejo,
Oči so	mu	lezle skupaj.
Odkritja, ki	mu	jih pripisujejo, morda niti niso tako
morskih ježkov, torej posebnosti, ki so	mu	zelo pri srcu in ki so pogoste v njunem
Pécuchet ga je odvedel naprej po obali in	mu	pokazal amonite, ki so bili vdelani
se je zagledal v morje in zazdelo se	mu	je, da v daljavi vidi dim, ki se dviga
V sencih	mu	je šumelo.
Nenadoma se	mu	je zazdelo, da so se tla stresla, pečina
suknjiča so vihrali za njim, nahrbtnik	mu	je opletal po hrbtu.
drugem ovinku pogledal v praznino,	mu	je zledenela kri v žilah.
vrgel nahrbtnik na tla in izjavil, da	mu	je tega dovolj.
Pécuchet	mu	je hotel pomagati in tako je pod prahom
je pištolo na mesec, skratka, tako	mu	je bila všeč, da jo je hotel vzeti
spomenika se ne ujema vedno s časom, ki se	mu	pripisuje.
Prosil ju je celo, naj	mu	najdeta nekaj sekir iz kremena, ki
Peter s tistim pijanskim obrazom pa se	mu	je zdel kratko in malo klavrn.
skril obraz v dlani, sončna svetloba	mu	je padala na plešo...
Vstopil je, vso glavo	mu	je pokrivala čelada - železen lonec
Bouvard	mu	je čestital, sam pa je bil deležen
skrbel za njegove poslovne zadeve,	mu	je povedal, da sta Bouvard in Pécuchet
stopnici, in ko so bili v drugi sobi, sta	mu	pokazala v Noronu izdelani vrč za maslo,
Brž sta	mu	razkazala muzej, začenši z vitrajem,
Duhovnik ju je ustavil, ker se	mu	je razstava zdela nespodobna.
Misel na potovanje	mu	ni bila všeč, in ker sta toliko govorila
Larsonneur ni verjel niti besedice, ko sta	mu	to povedala.
Vendar	mu	je bil Genoude zelo všeč, kajti zdelo
bil Genoude zelo všeč, kajti zdelo se	mu	je, da je skrajnosti francoske zgodovine
Vendar	mu	je od Saumurja do Nantesa od krvi rdeča
Pécuchet se je strinjal z njim in hotel	mu	je nekaj prebrati iz Vica.
V Torinu	mu	ukažejo, naj ulije top; proučuje bojne
Mesto	mu	priredi sprejem.
Kralj	mu	zaupa poveljstvo vseh sil.
preveč hvaliti njegovega poguma; dodal	mu	je še veliko politiko.
Vendar	mu	ni manjkalo odločnosti.
prebirati Walterja Scotta, toda naposled	mu	je začelo presedati ponavljanje istih
najdenček, ki na koncu doseže vse, kar	mu	gre, in premaga tekmece.
Skoraj vse so se	mu	zdele še bolj trapaste kot romani.
Toda že pri prvem stavku se	mu	je glas izgubil v nekakšno brenčanje.
Bouvard je bil poln izkušenj in svetoval	mu	je, kako naj ga ukroti: razvijati ga
La Harpovem Filoktetu, imenitno se	mu	je kolcnilo v Gabrielle de Vergy in
strašen, ko se je zastrmel v sina in	mu	rekel:
Manjkala so	mu	sredstva, ne pa dobra volja.
Sicer pa so se	mu	zaljubljenci zdeli dokaj hladni, rezonerji
Gospa Bordinova	mu	je segla v besedo:
Bouvard je začutil, kako	mu	razbija srce.
Zato se	mu	je zdelo neznansko smešno, da ga je
gospoda, in zaželel si je, da bi se	mu	maščeval s knjigo.
vprašanja so ga tako zelo mučila, da	mu	je udarilo na jetra.
Prikazovalo se	mu	je morišče, pričakoval je grozote.
Foureau in Marescot sta	mu	segla v besedo, kričeč, da je komunist.
Čestitala sta	mu	.
zdravnika, zato je odšel k Heurtauxu in	mu	razložil, kakšne možnosti ima.
da bo prav gotovo odstavljen, če se	mu	izjalovi.
Bouvard in Pécuchet sta nastopila proti	njemu	, opozarjala sta na to, kako se je upiral
Pošastno se	mu	je zdelo, da je krčmar bolj cenjen
je nekega večera prišel k župniku in	mu	povedal, da bo v Normandijo prišel
Župan se je tresel; zmanjkalo	mu	je glasu.
Zaploskali so	mu	.
Gorju	mu	je prišel na pomoč.
Odšel je šele potem, ko	mu	je Bouvard zagrozil s silo.
Skozi luknje na škornjih so	mu	gledali palci.
pisal nekdanjima gospodarjema, naj	mu	čimprej pošljeta spričevalo, da je
posameznik obrne ta aksiom proti vam	mu	ne znate odgovoriti drugače kot s silo.«
Bouvard in Pécuchet sta	mu	zato čestitala nekega dne, ko sta šla
Konec tedna sta	mu	vrnila obisk.
delal, da se temu smeji, toda revščina	mu	je zaznamovala lica.
Iz oči so	mu	švigali bliski.
Čeljust	mu	je drhtela.
Na njej je bil državljan, ki	mu	je izpod suknjiča štrlel rep, ta pa
Hotman, Mably itd.; in Tomaž Akvinski	mu	dovoljuje, da se znebi trinoga.
Neznansko smešno se	mu	je zdelo, da se je Thiers znašel v
navsezadnje sprejme vsakega tirana, če	mu	le kaj vrže v korito.
Kar naj	mu	maši usta, hodi po njem in ga iztreblja!
ljubezni, ko je vsako noč prihajala k	njemu	na skedenj, tako da je njen mož nekoč
Pécuchet se ni ganil; zemlja v jarku	mu	je segala do brade, gledal ju je in
spominjal na okroglo blazino, manjkala sta	mu	podočnika in njegov obraz je bil vedno
Zdelo se	mu	je, da je nebo krivično z njim, počutil
je imel rdeča kot nekoč, lasje so se	mu	kodrali kot včasih, niti enega zoba
pomislil, da bi lahko še ugajal ženski, se	mu	je povrnila mladost.
Prvič	mu	je dala vedeti, da ji je všeč, ko so
perilo ali si dala opraviti s posodo,	mu	ni bilo nikdar preveč sreče, da jo
Kako	mu	je razbijalo srce, brž ko so se vrata
katerih je prihajal mlačen vonj, ki	mu	je razgrel lica.
da je ni ugriznil, tako slastna se	mu	je zdela.
Vrnila	mu	je poljub.
se je večalo, bolj ko se je bal, da	mu	ne bo mogel zadostiti.
Nekega večera, ko se	mu	je Méliejina kuhinja že uprla, se je
je, natrgala nekaj vijolic, potem pa	mu	jih je ponudila in rekla:
»Nič	mu	ne bom povedal.
Poslala sta	mu	podroben opis bolezni, da bi ga pokazal
ga je s starim skakačem, obenem pa	mu	čestital.
oblazinjen, bil bi predrag in odrekla sta se	mu	; posekana lipa na vrtu jima je služila
Bolj sta	mu	bili všeč ‘ortosomatični palici’, se
pobrali, je bil prekrit s prstjo, kri	mu	je tekla iz nosa, bil je bled kot smrt
nosa, bil je bled kot smrt in zdelo se	mu	je, da si je nekaj pretegnil.
Razložila sta	mu	svoj magnetni postopek.
bergle pod kolena, bose noge pa so	mu	tičale v copatah.
Starec, ki	mu	je mišični krč zvil hrbtenico, se je
Izpod slabo zašite zajčje ustnice so	mu	štrleli sekalci, obraz je imel zavit
preizkusiti in segel je po lanceti, in ker	mu	je zdravnik ni dal, je bolnico močno
Zdravnik	mu	je zavezal oči z dvojno samoveznico,
napredka in zdravnikova razlaga se	mu	je zdela realistična, meščanska.
Nekoč	mu	je duh naročil, naj ustanovi ‘veliko,
Kmalu	mu	je srce začelo hitreje biti in pogled
srce začelo hitreje biti in pogled se	mu	je skalil.
Videti je bilo, da se	mu	to upira, zato ga je Pécuchet vprašal:
Bouvard se je držal zadaj; Pécuchet	mu	je kazal hrbet in metal na ognjišče
je zgrudil v naslanjač in dobro se	mu	je zdelo, da ni zagledal Bešta, kajti
Tla so se	mu	v valovih izmikala izpod nog, žveplo,
je vedel in znal, in od dolge bede	mu	je ostala nenasitna lakota.
Vse	mu	je prijalo, živali, ki jih je pobrala
Pogostoma se	mu	je zazdelo, da ga neka sila ali nekaj
počasneje, odprl je usta in zenice so se	mu	zožile.
Vaucorbeil ga je opazoval, potem pa	mu	zbil čepico z glave.
Spinozi, in pisal je Dumouchelu, naj	mu	priskrbi Saissetov prevod.
Dumouchel	mu	je poslal primerek, ki je bil nekoč
nekega vzroka, potem bi imel potrebo, bi	mu	manjkala popolnost.
pri tvojem Voltairu,« je dodal in se	mu	globoko priklonil.
oprijemal, pri tem pa zatrjeval, da	mu	je čedalje manj jasen.
svetega Petra in jezno se je obrnil proti	njemu	:
Marianne da	mu	je prejle povedala za prodajo Ecallesa.
Ravno tam je bil pridelek najboljši,	njemu	je zelo ustrezalo, skoraj nobenega
Ecallesa, ocenjena na 2000 frankov,	mu	bo prinesla letno 70 frankov škode,
Zagrozil je, da	mu	bo vse skupaj zmetal v glavo.
»Nagajate	mu	,« so rekli vsi zbrani.
Odgovoril	mu	je notar.
Bouvard pa je gubal čelo in solze so	mu	privrele iz oči.
Naravi vrne tisto, kar	mu	je posodila, in nič, ki je pred njim,
In ker se	mu	je zdela pijača zanič, jo je okrepil
Gospodarja sta	mu	jo podelila.
na oslici, sredi glasne aleluje, ko	mu	veter z drhtečih palm dviga lase; naposled
je obračal te strani, kajti zdelo se	mu	je, da so bile napisane v meglenem
Obiskal ju je abbé Jeufroy in vrnila sta	mu	obisk.
Nenadoma so	mu	roke začele drhteti, njegov veliki
njegov veliki obraz je prebledel, glava	mu	je omahnila nazaj.
Ko se je nekega večera vrnil domov,	mu	je z obraza sijala resnobna radost.
Manjkala	mu	je neka druga čednost: krepost.
Kajti pri sebi	mu	je bilo hudo za Mélie in pastelna podoba
Nekoč	mu	je pripeljala debelušnega človeka z
Prišel je dan, ko	mu	je petelinje petje postalo zoprno in
petelinje petje postalo zoprno in ko so se	mu	vrtnice zastudile; nič več ni stopil
dobrodejnega sonca; prijateljeva pobožnost se	mu	je zdela nenavadna, neprijetna.
povzdigovanjem je prosil Mater božjo, naj	mu	pošlje stanovitno in neuničljivo vero.
Pécucheta za suknjič, starec z naočniki	mu	je položil roko na ramo; vsi hkrati
pa kdaj je izustil kletvico, potem	mu	je Goutman kaj potihem rekel, da se
opazoval, čez četrt ure pa stopil k	njemu	.
Goutman, ki je ‘obdeloval škofije’,	mu	je med cerkvenimi ljudmi priskrboval
Bil je v zadregi, saj	mu	ni bilo do tega, da bi Pécuchet nekega
Župnik je pogostoma hodil k	njemu	.
Rad bi	mu	daroval dušo, duše drugih, zamaknjenje,
Čeprav je goreče molil, so se	mu	nekateri deli maše zdeli nekoliko dolgi.
Župnik	mu	je komaj vtaknil hostijo v usta.
Bouvard tako zelo razklenil čeljust, da	mu	je jezik kakor zastava visel čez ustnico.
kočijo, se je obrnila k Bouvardu in	mu	predstavila bodočega zeta:
Kar naprej so	mu	govorili, da ga bo zakrament spremenil,
Gospod Jeufroy ga je pomiril in	mu	priporočil Katekizem abbéja Gauma.
Vaucorbeil se	mu	je smejal v brk, Girbal je skomignil
videti zadovoljen in gospa de Noarisova	mu	je rekla:
Abbé	mu	je odgovoril, da je treba preseči takšno
v istem evangeliju pa priznava, da	mu	je podrejen.
Ksisutrovo ladjo, kajti s temi podobnostmi	mu	je hotel dokazati enakost verstev.
Duhovnik si je izmišljal zvijače, da bi	mu	ušel.
Voda	mu	je tekla po hrbtu, v škornje, ušesa,
pokazal noge, s trirogeljnega bareta pa	mu	je voda tekla na ramena kot iz žlebov
»Koliko nesrečnikov se je zateklo k	njemu	?«
Ko je nekoč igral biljard,	mu	je namreč zašila svetinjico v čepico.
vdova, on pa ni slutil ljubezni, ki bi	mu	morda prinesla srečo v življenje.
Nekega večera	mu	je grajski hlapec prinesel brento knjižic
Bouvard	mu	je dal v branje tale odlomek iz Louisa
Gospa de Noarisova	mu	je celo želela smrt.
Tatvino bi	mu	navsezadnje še lahko odpustili, nesramnosti
Bouvard	mu	je zagotovil, da je ponižen pred stvarnikom,
Prikimala sta	mu	, kajti kljub spominom na hemoroide
ščebetanje, jo objeti, kadar bi se	mu	zahotelo; in ganjenost se je dvignila
se je dvignila od srca k ustnicam,	mu	zmočila veke, mu skoraj vzela sapo.
od srca k ustnicam, mu zmočila veke,	mu	skoraj vzela sapo.
Lepo	mu	je bilo, ko je čutil krepke in trdne
imel napol zaprte, zajčja ustnica se	mu	je raztegnila in bil je tak kot fakir
opraviti s takšnimi stvarmi, da bi	mu	bil ti nevoščljiv, če bi jih mogel
da si bo otrok sam delal igrače, naj	mu	pri tem malo pomaga, vendar tako, da
Victor je zelo rad jedel, zato sta	mu	povedala, kako se kakšna jed imenuje;
kakšnega fanta z očetom, sta prosila, ali	mu	smeta otipati glavo - seveda z znanstvenimi
bi ga oddal v zakristijo, in vsi so	mu	čestitali.
»Odkrij se,«	mu	je rekel oče.
Nogavice so se	mu	vedno nabrale na gležnjih, celo pri
Pécuchet	mu	je z atlasom razlagal Evropo.
Knjigarnar iz Bayeuxa	mu	je poslal papir, radirke, dve mapi,
Victor	mu	je prinesel kalužnice (vrsto zlatic
zgodilo v teh treh letih, med drugim	mu	je umrla žena.
Hitro se	mu	je izmaknila.
Gouy se je spravil nadnju, češ da sta	mu	izpridila konja, ker mu iz nozdrvi
češ da sta mu izpridila konja, ker	mu	iz nozdrvi teče kri.
Prvi, ki	mu	je bilo ime Adolphe, je poljubljal
se pri seštevanju sploh ni zmotil,	mu	je Bouvard prišil na suknjič trak,
je pozabil, kdaj je umrl Henrik IV.,	mu	je Pécuchet posadil na glavo oslovska
rigati in to je počel tako dolgo, da	mu	je moral sneti uhlje iz lepenke.
je grdo ravnala z Marcelom, plezala	mu	je na hrbet, vlekla ga je za lase;
imel tak kot vrv, velikanske oči so	mu	silile iz duplin.
Če ni lačen, pa bi še jedel,	mu	kar dajte; potem ga bo bolel želodec
Če je otrok len,	mu	ne dajajte dela, kajti do tega ga bo
lahko še tako preobjedel, in lenarjenje	mu	je zelo ustrezalo.
sistem, medicinsko kazen, dajala sta	mu	zoprne naloge, a postal je še bolj
je Bouvard začel norčevati iz njega,	mu	rekel lepotec, gizdalin, polizanec.
»Striček« se ni mogel več krotiti in tako	mu	je primazal, da se je zakotalil v kot
drugi strani vrat, prosil, naj odpre,	mu	obljubil slivov kolač.
bilo mogoče narediti pisatelja, vendar	mu	ne bi škodilo, če bi znal lepo sestaviti
domislila, da bi bilo dobro, če bi	mu	stlačila v glavo nekaj književnosti.
Nosila	mu	je rože, dokler je ni razkrinkal Zéphyrin.
Toda Victor ni bil tak, da bi se	mu	lahko sanjalo o angelu.
»No, potem pa	mu	kupi aparat!«
prevzelo, recimo z lovom, toda zato bi	mu	bilo treba kupiti puško in psa.
Čeprav sta se menjavala,	mu	nista bila kos, zvečer pa nista imela
Sorel	mu	sploh ni odgovoril, temveč je vzel
Mirovni sodnik	mu	je rekel, naj se usede, potem se je
»Zakon vam je ne nalaga!«	mu	je zabrusil Pécuchet.
Girbal	mu	ni bil kos, zapletel se je v protislovja
Boleče misli so se	mu	podile po glavi.
Potem je šel budit Pécucheta in	mu	na hitro povedal, kaj se je zgodilo.
Pobalin ga je namreč prosil, naj	mu	ga zamenja v drobiž.
Potem sta poklicala Victorja in	mu	ukazala, naj odpre predal.
in se dereta kot dva norca, saj se	mu	že pozna, da je tvoj sin«), sem mu
mu že pozna, da je tvoj sin«), sem	mu	vse razložil in ga vprašal, če smem
Bilo	mu	je komaj tri leta in pol.
Pa sem ga res in hvaležen sem	mu	za to.
bom že spustil, da me zaščiti, sem	mu	obljubil.
divjih osvajanj iz azijskih step so	mu	dodajali nove, nepremišljene oblike,
Tako zelo sem pogrešal koga, ki bi	mu	rekel:
katerega kot da se ne smem spustiti, se	mu	predati, ga sprejeti vase, da bom jaz
zaprtega, šef policije je sladokusec, to	mu	omogoča vojno stanje, vendar nima nobenih
poljubila, potem se je opravičil, da se	mu	mudi in izginil po stopnicah.
maham, energično skočim k stražarju in	mu	dam roko in ga lopnem po rami:
Če pride popotnik,	mu	pomagaj!
Pri tem	mu	pomagajo molitev, premišljevanje, meditacija,
je v veliki vojski pokoril vse, kar	mu	ni ušlo v omenjene tri doline, v katerih
zatrjevali, nikogar ne moti in v takem domu	mu	ni slabo.
biciklistu, ki je izznojil vse strupe in	mu	je telo čisto in željno čaka na vsrkanje
takem stanju razloži vizije, ki se	mu	kažejo kot bodoča perspektiva vasi.
Enega sem močno lopnil po rami in	mu	po slovensko povedal, da nima smisla,
ga morajo Patani sprejeti v hišo in	mu	pomagati, dokler je potreben pomoči.
vojaki in zdaj je v strahu čakal, če	mu	bodo vrnili potni list.
stražo je bil postavljen najmlajši, ki	mu	je bilo zabičano, naj skrbno čuva,
sem gluh, slep, da sem butec, ki se	mu	je od vojne zmešalo in zato ne morem
dobra, mi je kot častnemu gostu, ki	mu	je bilo dano vreči žogo med moštvi
karakterjem, oziroma z vsem zahodnim, kar sem	mu	predstavljal, mlad pakistanski intelektualec,
običajno sem najprej poiskal župana, da bi	mu	izročil pisma, ki so mi jih dali ljudje
Niti tablet proti bolečinam	mu	nisem mogel več dati, skušal sem ga
Ismet, kot	mu	je bilo ime, se je nekaj časa nasmihal,
Razložil sem	mu	celo zadevo in stari se je tolkel po
odreagiramo restriktivno, ga obsojamo (in	mu	hkrati komaj zavedno zavidamo), silimo
tribune, kjer sem sedel kot obsojenec, ki	mu	uspevajo dokazati vse grehe.
Ko sem zagledal tisti tank, kot	mu	pravijo, v resnici fantastično jezerce,
Heinrich Harrer, ki so	mu	v Tibetu dovolili ostati potem, ko
Mao	mu	je dejal, da je budizem dobra vera,
Ponudil sem	mu	dve konzervi mleka v prahu.
in prstan, sem ga stisnil ob zid in	mu	oboje začel vleči z udov.
V sanjah	mu	je bilo namignjeno, da je tak kip mogoče
lokalnega plemenskega poglavarja, preden so	mu	pokazali tempelj s kipom, pa še tedaj
pokazali tempelj s kipom, pa še tedaj so	mu	zavezali oči, ko so ga peljali tja
kralju v sanjah ponovno pomagal tako, da	mu	je naročil, naj iz morja blizu Purija
Včasih	mu	dajo denar tudi kar tako, ker se jim
bil navdušen, videl sem, kako so se	mu	zasvetile oči.
Čisto nič ni dvomil v sebe, vse, kar	mu	je padlo na misel, se mu je zdelo dobro.
sebe, vse, kar mu je padlo na misel, se	mu	je zdelo dobro.
Le ta	mu	je baje odgovoril, da se kralji v primerih,
Njegova najdražja lastnina so	mu	bili zaporniki.
Tik pred razodetjem	mu	je hudič v agoniji, ponudil svoji lastni
deželi, kadar so mi zrasli čez glavo, in	mu	pojasnim, da sem ladja in da morajo
umazano odejo pokrival mrliča, sem	mu	precej iz sebe, zavedajoč se, da bi
Oči za dragimi okvirji očal so	mu	živčno žarele.
sem Portugalci, so na kraju, ki so	mu	dali ime Bon Bahia, dober zaliv, našli
prisiliti, da bi ga stisnil za vrat in	mu	pri priči pregledal prtljago, zato
mi prav take ukradli in ga, strmeč	mu	naravnost v oči, vprašal, če kaj ve
skozi prakticiranje joge, ki naj bi	mu	okrepila moči in sposobnosti, baje
Rekel sem	mu	- vi imate besedo, Indija bo govorila
Predvsem	mu	očitajo otroške bolezni vseh institucij.
nerodno, češ da ga nočejo sprejeti, da so	mu	prepovedali vstop v jedilnico in prihajanje
Kontrole nad ašramom	mu	nočejo prepustiti, ker so se je sami
odgovoril eden, kdor ima tu denar,	mu	ni treba niti s prstom migniti.
K	njemu	so hodili nemirni duhovi z vsega sveta,
Častili so ga in	mu	postavili ašram, kamor se v okrilje
ljudi, ki človeku pomagajo, tako da	mu	spet vlijejo upanje v dobro, v poštenost
Za to sem	mu	tako hvaležen.
sem osebni Radživov prijatelj in da	mu	grem telefonirat, pa ni nič pomagalo.
dvignil, suh kot posušena veja, oči so se	mu	hladno in mokro bleščale.
ostajajo funkcionalni, tako kot pima, ki	mu	opij ne brani, da si ne bi zapomnil
vseh 10.000 verzov: nasprotno, pomaga	mu	pri vztrajnosti recitiranja, slabi
In ti preprosti vaščani naj bi	mu	kar verjeli, pozabili naj bi stare
tega je, da duh otroka obnori ali pa	mu	vsaj povzroča hude glavobole.
sprejme takšnega, kakršen je, nudi	mu	vso svojo ljubezen in to so za otroka
Star je bil kot zemlja, oči pa so se	mu	živo svetile.
Kljub evropski obleki se	mu	je poznalo, da uživa posebni ugled.
bogato, z vsem, kar premore ta lepi svet,	mu	prav gotovo ne bi pozabil omeniti tistega
pogosto bolan, si pomagajo tako, da	mu	spremene ime.
Iz hrbta	mu	je curela kri.
dovoliti telesu, da brca, dokler se	mu	pač zljubi.
Srečal sem Francoza, ki so	mu	ukradli ključ od ključavnice na biciklu
ključ od ključavnice na biciklu in	mu	ga na vsak način skušali prodati nazaj.
vsak popotnik prespi, kadarkoli se	mu	zljubi.
govoril o slabih vetrovih, ampak to	mu	ni nihče verjel.
Zaradi tistega aresta, ki	mu	je bilo verjetno namenjeno tisto devetmesečno
živečega živalskega in rastlinskega sveta	mu	ni para na svetu.
posteljo, ga nežno ljubeče pokril in	mu	obljubil in ga rotil, da bi za vedno
Pogled na ljubi obrazek, ki sem	mu	jaz oče, so zameglile solze.
vrtu komune, kjer je vsak delal, kar	mu	je prišlo na misel.
Bal se je, da	mu	bom vsega pojedel ali kaj.
je naprimer tak solarni sistem, da	mu	močni elektromotorji avtomatsko namakajo
Hišo	mu	je po svojih mladostnih idealih postavil
izobraževanje ne verjame, zato meni, da	mu	je usojeno, da propada v očetovem spomeniku.
Zato potrebuje ljudi, ki	mu	morajo služiti tako kot krampi in lopate.
Nekateri so bili nanj tako jezni, da so	mu	proti koncu stolkli oba mešalca, polomili
obremenjen z eksistenčnimi problemi, ostaja	mu	čas, da lahko opazuje, kako samo pehanje
Starec se približa mladeniču,	mu	ponudi roko in dvigne klobuk v pozdrav.
Zdaj pa, odkar	mu	je umrla žena, je precej osamljen...
solze iz oči, mojster seže z roko k	njemu	, a jo odmakne, še preden ga doseže.
Predlagam, da se jaz vživim v Kartezija, kot	mu	lepo pravimo po naše, in si predstavljam,
tako kot v Kartezijevih časih, ko so	mu	morali po opoldanskem sprehodu zakuriti
Saj	mu	zaupam, mojstru, a to še ne pomeni,
Več	mu	moram povedati o sebi in Dragi. ...
prosil Kestnerja, Lottinega moža, naj	mu	v pismu pošlje podroben opis tega dogodka.
logika zdi še tako jasna & razločna, pa	mu	zanesljivo jamstvo, da se ne moti v
zgodi, sem tu vedno jaz sam, ki se	mu	to in to dogaja, in četudi v življenju
jima sledil, da bi tipa mahnil, ali	mu	preprosto rekel, naj dá roke proč od
potem pa s pametnimi vprašanji, ki	mu	jih je zastavljala glede njegove dualistične
Tudi Werther se je tega zavedal, ko	mu	je prijatelj Wilhelm svetoval:
Še veliko bolj nore: na primer, da	mu	zli demon dopoveduje, da je dva krat
tudi ko je pisal o strasteh duše, se	mu	ni bilo treba ubadati s takšnimi življenjskimi
Marija ga vzame v naročje in	mu	ponudi košček pršuta.
vrhunca, ko je postal prepričan, da bi	mu	bila pripravljena darovati vse.
skrbjo sprašujejo, ali bo prav, če	mu	nalije še vina.
in privesti na pravo pot, s tem da	mu	predoči nujnost alternative ali‐ali
najbolj pravični, če presodimo, da	mu	povsem ne ustrezata niti A niti B,
preudarni Wertherjev prijatelj, ki	mu	nesrečni zaljubljenec piše svoja viharniška
”Ljudje pa se zbirajo krog pesnika in	mu	govorijo: spet zapoj, kar pomeni: naj
ozira se k cvetočemu drevju, medtem se	mu	dve muci dobrikata okrog nog in v pričakovanju
preprosto in surovo polaščal vse, kar	mu	je prišlo na misel, pred oči in ušesa.
imel Kierkegaard še kako prav, da se	mu	je uprl!
Kako pa naj človek vé, kaj se	mu	zgodi po naključju in kaj po nujnosti?
(sámo)spoznanju, v presežnem védenju, ki se	mu	po grško reče tudi gnosis, ne sme
oddaljuje od poti spoznanja, izmakne se	mu	tisto odrešujoče védenje, in zato
učenec pobere vrč in kozarce z mize ter	mu	sledi.
Koder svetlih las	mu	pade čez čelo.
Rekel	mu	je:
Ali ni že čas, da se	mu	odrečemo, da se oklenemo česa pametnejšega,
s tem pa si pridobi ves svet; to se	mu	zgodi v Himalaji, deželi budizma...
zadnje čase klical na pomoč, budizem se	mu	ni prav nič vsiljeval - v nasprotju
bolnika operativno pozdravijo tako, da	mu	presekajo most med hemisferama, ki
izražanja, naš façon de parler, ki se	mu	sicer težko izognemo, da pa je jaz,
Parfit res hoče reči nekaj takega, saj	mu	je budizem blizu.
gosposko se drži, kakor izkušen lovec, ki	mu	je puška tako domača kakor pastirju
ponošenih škorenjcih, medtem ko mož, ki	mu	temni lasje že sivijo, potegne kukalce
stezi med kraškimi vrtačami, bi se	mu	zazdelo, da popotnika na vse kriplje
nagonsko povpraša za svet, in v hipu se	mu	razodene, na kateri točki zemeljske
daleč od preprostega naturalizma, ki so	mu	ga pozneje očitali nekateri platoniki.
Verjetno se	mu	je zdelo potrebno to poudariti.
življenja, ne more pa si več pomagati, da	mu	na glavo ne bi sedel golob - toda saj
golob - toda saj ne vemo, morda bi	mu	bil golobov obisk celo všeč.
urbanističnega ideala, ki naj bi se	mu	približale predvsem Firenze, pa Benetke
Ali bi se	mu	tiste palače zdele še vedno tako platonsko
tedaj se Bruno vendarle odloči, da	mu	pritrdi tudi z besedami: ”
pa je bila tako živ otrok, vzela bi	mu	mir... zdaj pa, ko je Cecilija že odrasla,
vasi živiva in kadar želim, pridem k	njemu	, pomagam mu, rada ga imam...
kadar želim, pridem k njemu, pomagam	mu	, rada ga imam...
Sredi misli mož opazi, da ga žena, ki	mu	sedi nasproti, na gondolskem kanapeju
slednjimi tudi svetega Roka z angeli, ki	mu	je prek omenjenega natečaja omogočil
Ker	mu	ne bi ljudje verjeli nič bolj kot poganskim
roko si podpira glavo, smrtna tesnoba	mu	hromi misli, medtem ko pod njim mirno
Janez opazi, da sta se	mu	približala Bruno in Marija, šele tedaj,
bronasti kači za način zdravljenja, ki	mu	ponavadi rečemo ”klin se s klinom izbija“?
Marija	mu	stisne roko. ...
preživel v Benetkah - in za katerega se	mu	je zdelo, da je za zmeraj izgubljen
tek vesoljnega časa nebeški urar, ki	mu	običajno pravimo - Bog?
ustvaril vse stvari v času, v katerem	mu	jih je ugajalo ustvariti.
namreč s stvarmi, poleg tega pa se	mu	je zdelo nepredstavljivo, kako naj
odkril jo je baje v tistem hipu, ko	mu	je, počivajočemu v senci pod drevesom
najboljši od vseh možnih svetov, in	mu	[Bogu] zato nanj ali v njem ni treba
ki se nanaša na odnos do tistih, ki	mu	služijo; Božanstvo pa ni gospostvo
popravljati njegovega mehanizma, niti	mu	ni treba skrbeti, da se bo ”svetovna
Očitno	mu	je malce nerodno pred Janezom zaradi
zajca, zato najprej stopi do njega in	mu	poda hrapavo desnico, medtem ko v levici
Bruno	mu	pomigne, naj se usede h kaminu.
Oči	mu	zasijejo.
bolje ogledati podobico, in mojster	mu	jo podá.
Bruno stopi k oknu in	mu	pomaha v pozdrav.
Sobica ”za goste“	mu	je zdaj že bolj domača, saj je v njej
Toda vsakič, ko spet stopi vanjo, se	mu	pogled ustavi na manjši oljni sliki
razprostira tik pred njim, zastira	mu	noč, ki sega od obzorja do obzorja
in krščanskim ”izvirnim grehom“, ki	mu	je, kot piše v Svetem pismu, sledil
času kot ”številu gibanja“ in nasproti	njemu	postavi lastno pojmovanje časa kot
Avguštin najprej govori o večnosti - ki	mu	kot kristjanu pomeni večnost troedinega
ne pozna govor nobene besede, ki bi	mu	bila bolj domača in znana in bi jo
opredelitve časa le ni tako brezupen, kot se	mu	sprva zdi?
Kdo	mu	pride do dna?
gibanje sonca, meseca in zvezd, pa	mu	nisem pritrdil“ [prav tam XI/23 (261)].
tisto odločilno vprašanje, ki si se	mu	že približal, ko si spraševal o odnosu
znanost kot deterministično - tako se	mu	je pač kazala v tistih pozitivističnih
Beethovnove pete simfonije, medtem ko	mu	pri Bachovih kontrapunktih ne bo prav
lahek priklic melodije, tudi če se	mu	zdi, da jih zna na pamet, kadar jih
komaj slišno sikne, Bruno in Janez	mu	sledita, hodita vštric in nadaljujeta
tj. ne more drugega posvariti, kaj se	mu	bo zgodilo v prihodnosti - to pa spet
Bruno	mu	vendarle prisluhne.
Bog res ne kocka, ker	mu	ni treba kockati - saj je tudi brez
večnost - toda energijska enačba, ta	mu	dela sramoto!
Bruno drži fanta za roko in	mu	meri utrip.
drži v roki, metulj pa, kakor da bi	mu	hotel priti nasproti, vzleti s svetlina,
ga vpeljuje kot sogovornika, da bi	mu	izkazal svojo hvaležnost in spoštovanje.
sam z Angelom, prvič po tistem, ko se	mu	je pred dobrima dvema mesecema ob prihodu
svoj slamnik, kakor v pozdrav, in se	mu	nasmehne.
Res, mislim, da bi	mu	[Aristotelu] bilo treba reči, da roka,
môči, / ako ni onkraj kàj, kar dela	mu	mejo; tako da / vidimo točko le‐tu,
svetovni, / misli, da v teku dospeš	mu	do kraja, na skrajno obalo / tu pa
biva že kaj, kar kopje zavrè in ne dá	mu	/ priti na ukazani cilj ter v miru
do Sežane v mislih pripravljal, kako	mu	bom povedal ta dokaz!
zapisal, kot smo prej prebrali, češ da se	mu	”zdi smešno govoriti, da onkraj neba
V nasprotju s tem pa bi	mu	prav ta primerjava lahko navdihnila
kot se v tem prostoru nahaja tale, ki	mu	pravimo svet?“
iz telesne razsežnosti (puščam, da	mu	svet ničesar ne dodaja), tako tudi
Pri cvetočem rožnem grmu se	mu	pridružita muci, oranžno tigrasta in
vse do tistega strašnega dne, ko so	mu	prižgali grmado!
Marijin vrtiček z začimbami, ker se	mu	zdi najbolj presušen, tam zraven na
Človek živi v upanju, da	mu	česa takega nikoli ne bo treba vedeti.
Razsrediščeni labirint Ramona Mendoze, vendar	mu	knjiga tako na hitro ne more kaj dosti
Janez se presede na naslonjaču, saj	mu	je leva noga skoraj zaspala pod prekrižano
izenačil vesoljne duše z Bogom, kakor so	mu	očitali panteizmu sovražni teologi
De minimo, ki je izšlo malo preden	mu	je bilo v inkvizicijskih zaporih odvzeto
lahko verjame toliko o njih, kolikor	mu	dopušča razum“ [2:132].
vsakdo lahko verjame toliko, kolikor	mu	dopušča razum!
Bruno	mu	odgovarja, v svojih mislih.
kakor hoče, v skladu s tem, kar se	mu	zdi zanj najbolje in kar ga najbolj
pripoveduje, da je Bog razodel Samuelu, da	mu	bo poslal Savla, vendar Bog ni poslal
Ne, nič	mu	ne bom pravil o Spinozovi kritiki krščanstva,
očitno naklonjen krščanstvu in jaz	mu	tega ne smem vzeti, čeprav se je v
Če danes ne pride,	mu	prispodobo povem jutri ali prihodnji
Eno ne bi bilo več popolno, saj bi	mu	tisto drugo manjkalo, pa tudi ne bi
od zunanjih ”vzorcev“ in bi, če bi	mu	bili predloženi drugačni vzorci, pač
Marija, da bi	mu	pomagala.
”neestetske“, razen morda za tistega, ki	mu	prebijanje skozi zapletene, v sebi
Adam, zakorači v turkizni tolmun; ko	mu	voda seže do vratu, se obrne k Mariji
filozofu tisto najvišje ravno zato, ker	mu	tako rekoč odstira najsvetejše, kjer
malce zgubljen, stopi še do njega in	mu	stisne roko.
spinozizem kot ”dogmatizem substance“ in	mu	postavljal nasproti svobodni subjekt,
bitij, celo neskončne substance same, ki	mu	je pač tudi [zgolj] reč.
Marija, kaj govoriš... menda	mu	je ne boš prodala!
Zajeto iz vira reči in	njemu	enako, ima tisto večno v duši neko
samo; kajti vsako gibanje išče mir, mir	mu	je kakor hrana, se pravi tisto, iz
bere in Bruno premišljuje, kako bi	mu	utrl pot skozi pragozd Vekov sveta
bom, si reče Marija in se skloni k	njemu	.
”bistvu“ še vedno tulipan, tudi ko	mu	iz stebla poženejo cvetoče veje, kakor
Kajti šele navezava nanjo	mu	lahko dá popolno določitev.
Schellingom ni nobenega nasprotja, ki so	mu	ga očitali heglovci; vezni člen med
Marija gre psu nasproti in	mu	ponuja hrbtno stran roke.
hipu priteče tudi Janez in mojster	mu	pokima v pozdrav.
Podobno je menil Kant, ki	mu	je bila aktualna neskončnost samo regulativna
Prve tri minute, predvsem pa znani nobelovec, ki	mu	je uspelo vzpostaviti fizikalno simetrijo
razumeti končne teorije, tudi če bi	mu	jo razodel kak dobrohotni bog ali angel
filozofi spletli s terminologijo »svetov«,	mu	priporočam, naj rajši uporablja izraze
antropična ”naravna selekcija“, saj	mu	zadošča mnoštvo možnih svetov, odprt
je imel v Westminstrski opatiji, ko	mu	je bila leta 1995 podeljena ugledna
je pomagal Wertherju preživeti, ko	mu	je bilo najhuje... in za to mu bo zmeraj
preživeti, ko mu je bilo najhuje... in za to	mu	bo zmeraj hvaležen! ...
Bruno	mu	stisne roko.
Pisala	mu	je, naj pride.
Lepo, toda mislila sem, da	mu	bova lahko midva skupaj pomagala... ko
Sicer pa sva	mu	malce vendarle pomagala in po svoje
Res, neverjetno	mu	je podoben.
Po drugi strani pa	mu	očita, da ima premajhne matematične
premajhne matematične rezervacije in	mu	onemogoča normalno poslovanje.
celoti sanirala sklad obrtnikov in	mu	omogočila normalno poslovanje.
Tisti, ki	mu	boste oporekali, imate možnost, da
Jaz sem	mu	dal besedo zato, da bi že v uvodu imeli
Dosedanji javni odzivi, tudi strokovni,	mu	v glavnem niso naklonjeni.
da inštrument bohinjske trme, ki smo	mu	priča pri obravnavi tega zakona, ni
Danes sem	mu	moral povedati, da je to pri nas in
Ruparja moj indic, mojo bojazen, da	mu	popuščajo tablete, samo dokazuje, da
Nalaga	mu	, da ne opravlja le svojih nalog kot
in pove, da je to politiziranje, če	mu	postavimo vprašanje, zakaj ni tega
predsedujočim tudi tako neusmiljeni, da	mu	niso hoteli priznati prav ničesar,
osnutek nove evropske ustave, ni pa	mu	mogel podariti še čarobne paličice,
Nasprotno, stara Evropa	mu	je celo zamerila, da se je med predsedovanjem
Če imaš otroka rad,	mu	boš dal več.«
pozabljivec, saj je država prepričana, da	mu	lahko po mili volji natrosi neumnosti
tistem, nad čimer se je prej pridušal, da	mu	je sveto.
Ljudje so prihajali k	njemu	, on pa je drugim skupnostim pošiljal
Apostolskih del, v Novo zavezo sta vključeni dve	njemu	pripisani pismi.
pošiljal sle, ti pa so se vračali k	njemu	in mu poročali.
sle, ti pa so se vračali k njemu in	mu	poročali.
Zia ul Haka so na oblast postavile ZDA, ki so	mu	hkrati dovolile, da je dve leti po
generala v civilni obleki pa kažejo, da	mu	vratolomnega zasuka niso odpustili
ukazal vodstvu avguštinskega reda, ki	mu	je Luther pripadal, naj težavnega meniha
Ko	mu	je spodletelo, je papež zaman poskušal
obtožil krivoverstva v 41 točkah in	mu	ukazal, naj se v šestdesetih dneh podredi
je zelo hitro razširilo, papež pa se	mu	ni postavil nasproti, dokler ni bilo
hčerki in hudo ranil partnerico, so	mu	kriminalisti odvzeli prostost in ga
ranjen, začasno je izgubil vid, a se	mu	je ta že povrnil.
je v šop zvezane petarde, pri tem pa	mu	je ena eksplodirala v roki in ga osmodila.
Raketa	mu	je raztrgala hlačnico in ga ranila
Med prerivanjem	mu	je raztrgal žep na bundi, občanu pa
V noči na sredo so	mu	odnesli menjalni denar, glasbeni stolp,
da ne maram teh anket, povedal sem	mu	že lani, ampak letos si dobil Herderjevo nagrado,
Želim in upam, da	mu	bo uspelo odpraviti in uravnovesiti
Predstavil sem	mu	finančni položaj kluba v slovenskih
»Tukaj	mu	pravimo kar ljubezenski dvoboj.
stezo je bil sicer navdušen, težave pa	mu	je povzročalo blato, ki se mu je zagozdilo
težave pa mu je povzročalo blato, ki se	mu	je zagozdilo med sprednje kolo in blatnik
V prvi seriji	mu	je usoda namenila nekaj več dobrodejnega
po tekmi celo pritoževal, češ da so	mu	zmago vzeli sodniki, čeprav so ga obakrat
prednost je toliko bolj varljiva, ker	mu	je huda prometna nesreča pred poltretjim
Za spodbudo pa	mu	bo prav gotovo vrnitev na »kraj zločina«,
Ko je bil še otrok,	mu	je babica za malico rezino kruha obložila
položaj postavil Peking in lansko leto so	mu	podelili še en mandat, čeprav je zaradi
pripravljen dati nič, pa še skrbno pazi, da	mu	ne bi kdo kaj vzel od ubornega imetja,
Šeki, kakor	mu	pravijo njegovi simpatizerji, je na
loteval s pestmi, razen tistih, ki so	mu	z močjo argumentov in besed dorasli.
vojvodinske skupščine Nenad Čanak, ki	mu	je v nekem televizijskem dvoboju naravnost
Glasba	mu	je bila inspiracija.
profesorju Borisu Čampi iz Ljubljane, ki sem	mu	neskončno hvaležna.
Župan	mu	je rekel, da mu bodo dali vse, kar
Župan mu je rekel, da	mu	bodo dali vse, kar si želi, če bo to
Potem pa je pričakoval to, kar so	mu	obljubili, a so mu odgovorili: »Če
pričakoval to, kar so mu obljubili, a so	mu	odgovorili: »Če si nam dal tako malo,
boljši, ne pa pokvarjeni svet, in so	mu	začeli slediti; z upanjem na drugačen
Zelo ste se	mu	trudili to dopovedati.
Zelo hitro se spreminja, kdor	mu	ne sledi, ne opazi, kako hitro se izraža
Takrat	mu	je umrla mama.
da si človek upa živeti, tako kot se	mu	zdi prav ali kakor si želi, in tudi
Chirac je ravno dovolj kolerika, da	mu	je ušlo tisto o kandidatkah za Evropsko unijo,
malo napet odnos, ampak mislim, da	mu	je zdaj že tudi iz drugih prigod jasno,
na očeh kot garjava ovca zakorakal k	njemu	, me je vprašal neko nepomembno neumnost
Ne vem, kako bi	mu	ustregel,« se ozira Miklavž po prijateljih
izvoljenega predsednika in zdelo se	mu	je, da sedaj ni več nespodobno imeti
zakaj vedno piše stvari, zaradi katerih	mu	grozijo, pa se je samo nasmehnil in
bolnika z rakom zdravijo za malarijo, se	mu	bo samo poslabšalo.
Kolonializem je bil bolezen, boj proti	njemu	je bil poskus ozdravljenja bolezni.
kajti dobra hrana, ki je ni vajen,	mu	ne prija.
ravna z vprašanjem veroizpovedi, kakor	mu	je ljubo, dokler zadeva ne bo enkrat
pojavi božjega kraljestva na zemlji in	mu	ni veliko mar obstoječega posvetnega
A	njemu	to pomeni tako malo kot njegovemu najbližjemu
poskusila odvrniti od druge zveze, sta	mu	pisno potrdila: »Če pa se je vaša knežja
Pustijo	mu	živeti, zato da poenoti državo, kar
Prišel pa bo brkati Turek in kar je še	njemu	podobnih in tu, kjer so bili nekoč
Ni mogoče drugače, kot pritrditi	mu	, da je v primeru povojnih izvensodnih
Kdor ni imel »domovnice«,	mu	je ostalo le jamstvo nove države, ne
Prilegale bi se	mu	Edgarjeve besede iz Kralja Leara: »Ubogi
Mož, ki	mu	nikoli ne vidimo obraza, prečesava
kot z oslom, kot z garjavim psom, ki	mu	s kondomom orokavičen sanitarec šari

Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU Laboratorij za korpus slovenskega jezika

/ZOcme3 (4393)

Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Laboratorij za korpus slovenskega jezika