/ZOcže4 (3365)

skodelico, se pripravil na udarec in	jo	zvrnil kot zdravilo.
podobna solitrni kislini, še več, ko si	jo	pogoltnil, si imel občutek, da so te
zavojčka z napisom Cigarete Zmaga in	jo	neprevidno podržal pokonci, tako da
Pero je bilo zastarela priprava, ki so	jo	celo za podpise le redkokdaj rabili,
bučanja glasbe in rahle okajenosti, ki	jo	je povzročil gin.
prsi kot bi se hotel zariti naravnost	vanjo	in ženska je ovijala roke okrog njega
strojev za pisanje romanov, kajti večkrat	jo	je videl z oljnatimi rokami in izvijačem.
Ljudje so	jo	imenovali, če sploh, samo knjiga .
Do smrti bi	jo	prebičal z gumijevko.
Golo bi	jo	privezal na kol in jo prestrelil z
Golo bi jo privezal na kol in	jo	prestrelil z gozdom puščic kakor svetega
Posilil bi	jo	in ji v trenutku orgazma prerezal grlo.
zdaj je bolje kot prej vedel, zakaj	jo	sovraži.
Sovraži	jo	, ker je mlada in lepa in brezspolna,
Včasih je verjel	vanjo	, včasih ne.
Miselni zločin ni bil stvar, ki bi se	jo	bilo dalo za zmeraj prikriti.
ujeti melodijo vojaške koračnice, ki	jo	je telekran še vedno oddajal.
opreme nove plavajoče trdnjave, ki so	jo	ravnokar zasidrali med Islandijo in
Pokrajina, ki	jo	je gledal, se mu je tolikokrat prikazovala
bil nikdar popolnoma prepričan, ali	jo	je kdaj v resnici videl ali ne.
V budnih mislih	jo	je imenoval Zlata dežela.
sam gib, je strgala s sebe obleko in	jo	brezbrižno odvrgla.
časih ni tako imenovala: imenovali so	jo	Anglija ali Britanija, čeprav se je
In če vsi drugi sprejmejo laž, ki	jo	je natvezla Partija - če vsi dokumenti
zavračati moralo, pa se hkrati sklicevati	nanjo	, verjeti, da je demokracija nemogoča,
najbliže spominske odprtine in ga spustil	vanjo	, kjer ga je val toplega zraka odvrtinčil
nanašalo le na čisto preprosto pomoto, ki	jo	bo lahko urediti v nekaj minutah.
najnižje vrste pornografije, ki so	jo	razpošiljali v zapečatenih zavojih
Ožji partiji izbrali to ali ono verzijo,	jo	znova izdali in sprožili zamotane procese
je naredil načrt ročne granate, ki	jo	je Ministrstvo miru sprejelo in ki
prav, popolnoma se strinjam z vami« ki	jo	je izgovoril mlad in rahlo neumen ženski
»Ne vem, ali	jo	poznaš: gosovor, gagati kot gos.«
je v kavarno Pod kostanjem , ki so	jo	obiskovali slikarji in glasbeniki.
Winston je kadil cigareto Zmaga, ki	jo	je skrbno držal v vodoravni legi.
verjetno nimaš nobene britvice, ki bi mi	jo	lahko dal?«
V dveh letih	jo	bodo otroci ovadili Miselni policiji.
Cigareta mu je ugasnila in pazljivo	jo	je položil na rob mize.
Po delu	jo	bo pokadil do konca, če se mu bo posrečilo
zažgala krilo stari branjevki, ker sta	jo	videla, da zavija klobase v plakat
»Punčka je zadnjič eno prinesla domov -	jo	preizkusila na vratih naše dnevne sobe
celo spodbujala k prostituciji, ker	jo	je imela kot ventil za nagone, ki jih
Nenavadno, kako redkokdaj je mislil	nanjo	.
čeprav morda samo zato, ker je poznal	njo	zaupneje kot druge - da ima brez izjeme
ne bi bila mogla pogoltniti, če ji	jo	je Partija ponudila.
»Živi magnetofonski trak,«	jo	je imenoval sam pri sebi.
Objemati	jo	je bilo, kot bi objemal leseno soho.
Ko sem	jo	zagledal pri svetlobi -
Ko sem	jo	zagledal pri svetlobi, je bila čisto
lasje, sta zagrabili isto ponev in	jo	skušali druga drugi izpuliti iz rok.
Za trenutek sta	jo	vlekli, potem pa je ročaj odpadel.
da je raja po naravi manjvredna in	jo	je treba držati v podvrženosti kot
oblečen v dolgo črno suknjo, ki so	jo	imenovali frak, in čuden bleščeč klobuk
zgodovinskih knjigah, celo tista, ki	jo	je človek sprejel brez pridržka, čista
izbrisana, pozabljeno je bilo, da so	jo	izbrisali, laž je postala resnica.
Melodija, ki so	jo	igrali, se je menjala in ravno tako
rigajoča posmehljiva nota; Winston	jo	je pri sebi imenoval rumena nota.
kaj je na fotografiji in kaj pomeni,	jo	je pokril z listom papirja.
bila za telekran narobe obrnjena, ko	jo	je razvil.
Potem je fotografijo, ne da bi	jo	bil znova razkril, hkrati z drugimi
Zanimivo, da se mu je dejstvo, da	jo	je bil držal v rokah, zdelo pomembno
Toda danes bi fotografija, če bi	jo	bilo mogoče kakorkoli obuditi iz pepela,
ustavila patrola, če bi slučajno naletel	nanjo	.
Brcnil	jo	je v jarek in, da bi se izognil množici,
imel nič opraviti pri loteriji, ki	jo	je vodilo Ministrstvo obilja, toda
krohot in zdelo se je, da je zadrega, ki	jo	je povzročil Winstonov prihod, izginila.
Pivo je bila edina pijača, ki si	jo	lahko dobil v gostilni za rajo.
svetila v luči svetilke, in dvignil	jo	je.
»Torej, če bi	jo	slučajno radi kupili, bi vas veljala
»Še ena soba je zgoraj, ki bi	jo	morda radi videli,« je dejal.
je bila divja, nemogoča namera, ki	jo	je bilo treba čimprej opustiti, a soba
Klementinu, to je bila pesmica, ki smo	jo	peli, ko sem bil še deček.«
»	Jo	že imam!«
imeti stekleno kroglo in nemogoče bi	jo	bilo odnesti domov, tudi ko bi jo vzel
bi jo bilo odnesti domov, tudi ko bi	jo	vzel iz okvira.
Nenavadno, ampak kadar si	jo	govoril sam pri sebi, si imel občutek,
litografijo Sv. Klementina Danskega,	jo	vzel iz okvira in skrito pod kombinezonom
Svetloba je ugašala, a prepoznal	jo	je brez težave.
Miselne policije, ali pa samo amaterska vohunka, ki	jo	podžiga velika zagnanost, je bilo komaj
stegno in bil je že na pol odločen, da	jo	vzame ven in vrže proč.
pred največ tremi minutami in da bi	jo	s tekom morda še lahko ujel.
je človek ne bo nikdar videl, vendar	jo	vnaprej doživlja na neki mistični način.
večera, ko je pred starinarno naletel	nanjo	.
V trenutku, ko	jo	je videl pasti na obvezano roko, mu
vrata, je tisto stvar potisnil v žep in	jo	otipal s prsti.
je neprestano dvigala glavo, čeprav	jo	je skušal potlačiti.
je nekakšna mrzlica ob misli, da bi	jo	lahko izgubil, da bi se mu njeno mlado
Če bi	jo	lahko dobil samo pri mizi nekje v sredini
zvok, vsak dotik, vsaka beseda, ki	jo	je moral spregovoriti ali poslušati,
Olajšanje, da	jo	spet vidi, je bilo tako veliko, da
tako veliko, da se ni mogel upreti in	jo	je nekaj sekund nepremično gledal.
stiskala, je njena roka poiskala njegovo in	jo	bežno stisnila.
Čeprav	jo	je le otipal, bi jo na videz spoznal.
Čeprav jo je le otipal, bi	jo	na videz spoznal.
Obrniti glavo in	jo	pogledati bi bilo nepojmljivo noro.
Gledal	jo	je na razdaljo nekaj korakov.
Prijel	jo	je za roko.
Potegnil	jo	je na tla, bila je popolnoma predana,
Potem, kot bi	jo	dotik pasu na nekaj spomnil, je segla
Prelomila	jo	je na pol in en kos dala Winstonu.
pokusil čokolado, kot je bila ta, ki mu	jo	je dala.
Ko	jo	je prvič poduhal, je njen vonj zbudil
»Pravzaprav sem tiste vrste dekle, ki se	jo	opazi.«
»Pokrajina, ki	jo	včasih vidim v sanjah.«
Obrnil	jo	je naokrog, tako da sta stala s prsmi
predstavljal, je strgala s sebe obleko in ko	jo	je vrgla proč, je to storila z isto
Povlekel	jo	je navzdol, tako da sta klečala z obrazom
»Obožujem	jo	.«
Pritisnil	jo	je na travo, med padle zvončnice.
Pod očmi je imela gubo ali dve, če si	jo	od blizu pogledal.
Toda tista neskrbna nežnost, ki	jo	je čutil pod leskovjem, medtem ko je
Pot, ki mu	jo	je določila, je bila popolnoma drugačna
Stisnil	jo	je k sebi in se zavedel, da poljublja
Ni bila »bistra«, marveč	jo	je veselilo ročno delo in med stroji
sestavljanja romanov, od splošne direktive, ki	jo	je izdal Komite za planiranje, pa do
Zdelo se je, da	zanjo	to, da te hoče Partija oropati užitkov,
histerijo, ta pa je bila zaželena, saj	jo	je bilo mogoče preoblikovati v vojno
strah, sovraštvo in blazno vero, ki	jo	Partija potrebuje pri svojih članih,
V resnici pa ga je ta hip spomnila	nanjo	dušeča popoldanska vročina, ki mu je
in ji položil roko okoli pasu, da bi	jo	podprl.
»Jaz bi	jo	.«
»Ja, ljuba, ti bi	jo	.«
»Tudi jaz bi	jo	, ko bi bil isti človek kot sem danes.«
Povlekel	jo	je bliže k sebi.
»V tej igri, ki se	jo	gremo, ne moremo zmagati.«
vedela, da je sama obsojena na to, da	jo	bo Miselna policija slej ko prej ujela
»Nujno	jo	morava odložiti za tako dolgo, kot
»Dovolj dolgo sva	jo	pustila počivati.«
drugemu, toda po bežnem pogledu, s katerim	jo	je ošinil, se mu je zdela bolj bleda
V mesecu dni, kar	jo	je poznal, se je narava njegove želje
Ko	jo	je, sedeč na robu postelje, čakal,
se ji bilo mogoče ogniti, mogoče pa	jo	je bilo odložiti, in vendar si je človek
grobega rjavega platna, tako, kakršno	jo	je včasih videl nositi sem in tja po
Stopil je k njej, da bi	jo	objel, pa se mu je precej hitro izvila,
»Lahko	jo	vržeš proč, ker je ne bova rabila.«
Toda ni ji bilo treba praviti, zakaj	jo	je odvila.
Pravzaprav je pričakoval, da	jo	bo zagledal golo.
Ko	jo	je objel, mu je napolnil nosnice vonj
si bom nekje pravo žensko obleko in	jo	nosila namesto teh prekletih hlač.«
razmišljal, ali je bilo v preteklosti, ki so	jo	odpravili, nekaj običajnega, da ležiš
z istim fantovskim gibom roke, kot	jo	je videl vreči slovar v Goldsteina
»Videla sem	jo	, ko je pomolila svoj svinjski smrček
»Pa sem	jo	krepko prestrašila.«
s tistim, kar je pravila Julija, ko	jo	je prekinil.
drugič sem, bom prinesla nekaj malte in	jo	pošteno zadelala.«
ki ga ji je dajal sladkor, stvar, ki	jo	je Winston po dolgoletnem uživanju
Šla je tja, da bi	jo	pogledala.
Odlomek iz pesmi, ki mu	jo	je povedal gospod Charrington, se mu
»Snela	jo	bom in jo enkrat pošteno očistila.«
»Snela jo bom in	jo	enkrat pošteno očistila.«
bila že zložena in na telekranih so	jo	vrteli v neskončnost.
Kadar	jo	je tulilo na stotine glasov ob topotanju
Raja	jo	je vzljubila in na polnočnih cestah
Parsonsova otroka sta	jo	nevzdržno igrala ob vsaki dnevni ali
Četa prostovoljcev, ki	jo	je organiziral Parsons, je pripravljala
	Nanjo	to ni napravilo vtisa.
v tem njihovo bistvo - kretnjo, ki	jo	je napravila njegova mati in ki jo
jo je napravila njegova mati in ki	jo	je trideset let kasneje ponovila Židinja,
trideset let kasneje ponovila Židinja, ki	jo	je videl v filmskem tedniku, ko je
»Zakaj si	jo	umoril?«
so živeli; temne, zatohle sobe, ki	jo	je na pol zasedala postelja z belim
zakaj ni dovolj hrane, kričal je in	jo	hrulil (spominjal se je celo zvena
Jasno je bilo, da	jo	je treba razdeliti na tri enake dele.
mati odlomila tri četrtine čokolade in	jo	dala Winstonu, ostalo četrtino pa njegovi
Deklica	jo	je vzela in jo topo gledala, verjetno
Deklica jo je vzela in	jo	topo gledala, verjetno ne vedoč, kaj
Winston je stal in	jo	za hip opazoval.
Njegova sestra, zavedajoč se, da so	jo	nečesa oropali, je slabotno zajokala.
Čisto mogoče je bilo, da so	jo	poslali le v taborišče za prisilno
Kar zadeva sestro, so	jo	morda poslali, tako kot samega Winstona,
posledica državljanske vojne; ali pa so	jo	morda poslali v prisilno taborišče
taborišče skupaj z materjo, ali pa so	jo	preprosto nekje pustili, da umre.
Tista strašna stvar, ki	jo	je storila Partija, je bila v tem,
življenju ni preziral raje ali mislil	nanjo	kot na neko inertno silo, ki bo nekega
videl ležati na tlaku odrezano roko in	jo	je brcnil v jarek, kot bi bila zeljni
Grozo, ki	jo	je Winston že čutil, je nenadoma prestrelila
proti Partiji, in da ste vi zapleteni	vanjo	.«
»Rada bi se ji pridružila in delala	zanjo	.«
»Položi	jo	na okroglo mizo.«
»Imenujemo	jo	Bratovščina.«
sebi umevno, da Winston lahko govori	zanjo	.
S precej odsotnim izrazom	jo	je O'Brien potisnil proti drugim, si
kateri živimo ter o strategiji, s katero	jo	bomo uničili.«
ploščato belo tableto ter ji rekel, naj	jo	položi na jezik.
zaprla, se je zdelo, da je pozabil	nanjo	.
bo uničen tudi zadnji izvod, lahko	jo	obnovimo skoraj besedo za besedo.«
»V tisti, ki vam	jo	bo dal, bo izvod Goldsteinove knjige.«
»Vrnili	jo	boste v štirinajstih dneh.«
lahko, če dvigne roko, videl svetlobo	skoznjo	.
Težka aktovka, ki	jo	je nosil, mu je ob vsakem koraku butala
Znotraj je bila knjiga, ki	jo	je zdaj imel v lasti že šest dni in
preden bo imel priložnost, da pogleda	vanjo	.
uničujočo fizično nalogo, stvari, ki	jo	ima človek pravico zavrniti, pa bi
ima človek pravico zavrniti, pa bi	jo	kljub temu nevrotično rad izvršil.
vznemirjalo dejstvo, da je vsaka beseda, ki	jo	mrmra v narekovalnik, vsaka poteza
narediš s knjigo, za katero veš, da	jo	boš končno prebral in prebiral znova
prebral in prebiral znova vsako besedo,	jo	je odprl na drugem mestu in se znašel
zgodilo, deloma zaradi revščine, ki	jo	je povzročila dolga vrsta vojn in revolucij,
Končno so	jo	izločili kot zastarelo; nikdar ni prinesla
Dosegli	jo	bodo ali s postopnim zaseganjem več
ohraniti potrebno mentalno atmosfero, ki	jo	hierarhična družba potrebuje.
stopnicah in se dvignil s stola, da bi	jo	sprejel.
»Oh, imaš	jo	?«
Mišičasta ženska z rdečimi rokami, ki	jo	je Winston videl pri svojem prvem
»Brati	jo	morava,« je rekel.
»Vsi člani Bratovščine	jo	morajo brati.«
»Ti	jo	beri,« je rekla z zaprtimi očmi.
»Potem mi	jo	lahko mimogrede razložiš.«
Pridigali so	jo	kralji in aristokrati, duhovniki in
so bili njihovi priskledniki, ter so	jo	navadno omilili z obljubami o nadomestilu
Neenakost je bila cena, ki so	jo	plačevali za civilizacijo.
je treba boriti, ampak nevarnost, ki	jo	je treba odvrniti.
neuresničljiva, je bilo prav lahko verjeti	vanjo	.
socialističnega programa, s posledico, ki so	jo	predvideli in načrtno povzročili, da
svet, je dejansko nepremagljiva in bi	jo	mogle premagati le počasne demografske
družbi od razvoja strojne tehnike dalje,	jo	je rešila iznajdba stalnega vojskovanja
Ožjo partijo pride Širša partija, ki	jo	, če opišemo Ožjo partijo kot možgane
najenostavnejša stopnja v disciplini, ki	jo	lahko vcepiš že otrokom, se v Novoreku
Ta vsakdanja potvorba, ki	jo	opravlja Ministrstvo resnice, je tako
pa ves čas upoštevati stvarnost, ki	jo	zanikuješ - vse to je neogibno potrebno.
nekoč posebnost ročnih delavcev in so	jo	iz tega razloga prevzeli.
Zaprl je knjigo,	jo	skrbno položil na tla, legel in potegnil
Še vedno	jo	je bilo povsod slišati.
Dvignila je pečico in	jo	stresla.
Nato sta	jo	dva moža dvignila pri kolenih in ramenih
dvignila pri kolenih in ramenih in	jo	kot vrečo odnesla iz sobe.
Skrite luči so	jo	preplavljale s hladno svetlobo in slišati
običajni zapor ali začasna ječa, ki	jo	uporabljajo patrole.
besede, jedli vtihotapljeno hrano, ki so	jo	privlekli iz skrivališč v obleki ter
prinesli noter štirje stražarji, ki so	jo	držali vsak na enem koncu.
s katerimi jih je skušala brcniti,	jo	zvrnili v Winstonovo naročje in mu
Ni mogel osredotočiti svojih misli	nanjo	.
Ljubil	jo	je in je ne bo izdal, a to je bilo
Položil si je roko na čelo in si	jo	za hip pritisnil na senca, kot bi se
»Odnesel	jo	bom s petimi leti, ne misliš tako?«
»Pravzaprav sem ponosen	nanjo	.«
»To vsekakor kaže, da sem	jo	vzgojil v pravem duhu.«
to je bila le razumska odločitev, ki	jo	je napravil, ker je vedel, da jo mora
ki jo je napravil, ker je vedel, da	jo	mora napraviti.
- ali je mogoče, da si želiš, kadar	jo	v resnici trpiš, naj se iz kakršnegakoli
od tal in da je bil nekako pritrjen	nanjo	, da se ni mogel premakniti.
zavest, celo tiste vrste zavest, ki	jo	človek ohrani v spanju, ustavila in
vohunstvo, sabotaža in podobno - ki	jo	je moral vsakdo praviloma priznati.
življenja je pripovedoval poslušalstvu, ki	jo	je že poznalo.
»Verjel si, da si	jo	res držal v svojih rokah.«
katero je naletel pred enajstimi leti in	jo	nemudoma uničil.
Ampak videl	jo	je, nedvomno jo je videl!
Ampak videl jo je, nedvomno	jo	je videl!
fotografijo med prsti ali vsaj videti	jo	.
»Ponovi	jo	, prosim.«
»Raje si bil norec, manjšina, ki	jo	predstavlja en sam proti vsem.«
»Nemogoče je videti stvarnost, razen če	jo	gledaš skoz oči Partije.«
morala spet dvigniti, pa ni gledal	nanjo	.
lahko premaknil, bi iztegnil roko in	jo	položil na O'Brienovo ramo.
»Prva stvar, ki	jo	moraš razumeti je, da na tem kraju
hinavec, verjame v vsako besedo, ki	jo	reče.
Ni bilo misli, ki bi	jo	on kdaj domislil ali lahko pomislil,
»Komaj bi	jo	prepoznal, če bi jo videl.«
»Komaj bi jo prepoznal, če bi	jo	videl.«
»Mučili ste	jo	.«
»Ste	jo	vi brali?«
»Jaz sem	jo	napisal.«
»Prva stvar, ki	jo	moraš doumeti, je, da je oblast kolektivna.«
»Druga stvar, ki	jo	moraš doumeti, je to, da je oblast
»Dramo, ki sem	jo	igral s teboj teh sedem let, bodo igrali
»Človek je iz snovi, ki	jo	lahko po mili volji oblikuješ.«
Nikdar ni obstajala, on si	jo	je izmislil.
Takoj	jo	je potlačil.
kot inteligenca in prav tako težko si	jo	je bilo pridobiti.
V tem trenutku	jo	je ljubil veliko bolj, kot jo je ljubil
trenutku jo je ljubil veliko bolj, kot	jo	je ljubil kdaj prej, ko sta bila še
Pokoraval se je Partiji, a sovražil	jo	je še vedno.
je spoznal, da moraš skrivnost, če	jo	želiš ohraniti zase, skriti tudi pred
vznikne v zavest v kakršnikoli obliki, ki	jo	je moč imenovati.
ognju, smrt z utopitvijo, smrt, ki	jo	izkusiš, če te nataknejo na kol, ali
O'Brien je dvignil kletko in	jo	prinesel na bližjo mizo.
Pazljivo	jo	je postavil na zeleno sukno.
»Raztrgajte ji obraz, oberite	jo	do kosti!«
prihranjena; celo kadar je bil lokal poln,	jo	je imel zase, ker ni bilo nikomur do
na telekranu je utihnila in zamenjal	jo	je glas.
Končnica je bila zamotana in	jo	je bilo treba rešiti z dvema tekačema.
Videl	jo	je; celo govoril je z njo.
zmrzlimi rokami in zasolzenimi očmi, ko	jo	je zagledal slabih deset metrov od
Odločil se je, da	jo	pospremi vse do postaje podzemske železnice,
Mlačno	jo	je poskusil ujeti, potem pa je zastal,
Želel je, da naj	njo	in ne njega izročijo tistim -
posmehljiva nota, rumena nota, je udrla	vanjo	.
je bila v rabi leta 1984 in ki sta	jo	utelešali Deveta in Deseta izdaja slovarja
zanimala končna, izpopolnjena verzija, kot	jo	je zajemala Enajsta izdaja slovarja.
Novoreku še imeli, toda uporabljati	jo	je bilo mogoče samo v trditvah kot
sama sebi namen, in nobeni besedi, ki	jo	je bilo mogoče pogrešiti, ni bilo
Beseda, ki	jo	je bilo težko izgovoriti ali jo je
ki jo je bilo težko izgovoriti ali	jo	je bilo moči netočno slišati, je ipso facto
uvedena skoraj nagonsko, v Novoreku pa so	jo	uporabljali z zavestnim namenom.
Kominterna je beseda, ki	jo	je moč izreči skoraj brez misli, medtem
za uresničevanje teh ciljev, pravico	jo	spremeniti ali odpraviti in ustanoviti
tehnični priročniki in podobno - ki	jo	je bilo treba enako obravnavati.
kaj imaš za največjo dobrino, ki ti	jo	daje bogastvo?«
prednost, dragi Sokrat, za največjo, ki	jo	lahko prinese denar pametnemu človeku.
rekli - da je treba prejeto stvar, ki	jo	lastnik nespametno zahteva nazaj, vrniti;
»Kakšno drugo kakor kazen, ki	jo	zaslužijo nevedni!
svojo korist in ne zapoveduje glede na	njo	, temveč skrbi za korist ladje in mornarjev?«
oblastno funkcijo, v pravem smislu,	jo	po tvojem mnenju opravlja prostovoljno?«
daje korist, različno od koristi, ki	jo	dajejo druge, tako daje na primer medicina
»Korist, ki	jo	sploh obrtnikom prinaša njihovo delo,
»Potemtakem lahko rečemo: korist, ki	jo	prinaša obrtnikom zaslužek, izvira
»Koristi, ki	jo	prinaša zaslužek, če ne črpa vsak posameznik
razumem pa, kaj misliš s kaznijo in zakaj	jo	postavljaš v isti red s plačilom.«
Zdaj pa	jo	čisto jasno označuješ za nekaj lepega
sploh veljajo za pravičnost, saj si	jo	drzneš postaviti celo ob stran kreposti
»Le pretresi	jo	!«
»Ima	jo	.«
»Seveda	jo	imajo.«
»k najlepši, ki	jo	mora vsakdo, če hoče postati srečen,
sodi k utrudljivi vrsti; gojijo pa	jo	ljudje zaradi denarne koristi in zunanjih
»in zato	jo	Trazimah že od nekdaj graja, pravičnost
slišal nekoga, najraje tebe, ki bi	jo	pohvalil zaradi nje same.
ne ljubijo kot nekaj dobrega, temveč	jo	spoštujejo iz slabosti, ker ne morejo
možnost, da lahko stori krivico, tam	jo	tudi stori.
Ali se ne bo nujno smejal, če	jo	bo slišal hvaliti?
kar samo po sebi koristi tistemu, ki	jo	ima, kakor pri nepravičnosti to, kar
utemeljitve o premoči pravičnosti, kakor sem	jo	podal Trazimahu, ne sprejemata.
je večja, tudi več pravičnosti, ki	jo	je zato lažje spoznati?
zmeraj ne bo prevelika, če vključimo	vanjo	kravarje, ovčarje in druge živinorejce,
»Toda ustanoviti	jo	v kraju, kjer ne bi potrebovala nobenega
telesne moči, in ker pravimo plačilu	zanjo	dnina, imenujemo nje same dninarje.
država pa je po mojem mnenju ta, ki sva	jo	pravkar opisala.
prvotna, zdrava ne zadostuje več, temveč	jo	je treba dopolniti z množico ljudi,
sva se odvrnila od podobe, ki sva si	jo	postavila.«
Kronovih dejanj in njegove usode, ki mu	jo	je pripravil sin, ne bi smeli, tudi
Zgodbe: kakor o Heri, ki	jo	je sin prikoval na stol, o Hefaistu,
dokopati do nekako takšne misli, kakor	jo	zdaj iščemo, in pokazati, da je bog
kot nekakšno zdravilo koristna, če	jo	uporabimo v obrambo pred sovražniki
zadene takšna nesreča, ne toži, temveč	jo	potrpežljivo prenaša?«
laži sploh ne potrebujejo, ljudje pa	jo	lahko uporabljajo kot zdravilo, potem
lahko uporabljajo kot zdravilo, potem	jo	je očitno treba prepustiti zdravnikom,
niti ni hotel iti domov, temveč si	jo	je hotel vzeti takoj in kar na zemlji;
ne znajo jasno izražati - stvar, ki	zanjo	gre, razložil samo na primeru in ne
pripoved brez posnemanja, označuje pa	jo	posredno podajanje.
pri njem v Argu postarala, preden mu	jo	bo vrnil.
mož, in druga, tej nasprotna vrsta, ki	jo	uporablja in v njej govori prvemu po
vlili na glavo mirtovega olja in mu	jo	okrasili z volnenimi trakovi, sami
ne da bi opazil, našo državo, ki smo	jo	prej imenovali razkošno, spet očistili.«
’dobre čudi‘; vsekakor ne iz tiste, ki	jo	olepšujoče uporabljamo za nespametnost,
za dnem nabirali neustrezno hrano in	jo	po malem zauživali.
»je vzgoja, ki	jo	daje glasba, tako pomembna; pri njej
najglobje v dušo ritem in harmonija,	jo	najmočneje prevzameta in naučita človeka
»Potemtakem bi ti v državi, ki smo	jo	ustanovili, vpeljal zakon: ljubimec
od njih tudi Menelaju iz rane, ki mu	jo	je zadal Panda, kri... izsesal,
Panda, kri... izsesal, potrosil	jo	spretno z lečilom.
gimnastiko najlepše združi z muziko in	jo	v zmerni obliki približa duši, tega
zasledujejo korist države, kakor hitro	jo	spoznajo, in nikoli ne store ničesar
dober varuh samega sebe in vzgoje, ki	jo	je bil užival, zmerom umirjen in harmoničen,
»Samo povej	jo	, brez strahu!«
kod naj vzamem pogum in besede, da	jo	povem in poskusim prepričati najprej
skrbeti kot za mater in hraniteljico in	jo	pred vsemi, ki jo skušajo ogrožati,
in hraniteljico in jo pred vsemi, ki	jo	skušajo ogrožati, braniti, njihova
rokah; nimajo pa koristi od tega, kakor	jo	imajo vsi drugi, ki obdelujejo polja,
drugi strani samo v njihovi moči, da	jo	dobro vodijo in osrečujejo.
katera koli druga država razen te, ki	jo	ustanavljamo mi, vredna da nosi ime
država živela pametno, tako, kakor smo	jo	uredili, bo najmogočnejša, ne po zunanji
»Dolžnost, ki jim	jo	nalagamo, je zelo preprosta!«
»Še lažja pa je ta, ki smo	jo	omenili v prejšnjem pogovoru: čuvarji
tako nihče ne pomisli na škodo, ki	jo	prinaša.«
»Kako bi	jo	tudi mogli imeti!«
krene življenje po tisti poti, ki mu	jo	nakaže vzgoja.
nam je potrebna za srečo, bodisi da	jo	želimo uživati skrivaj ali javno pred
iščemo eno od njih, smo zadovoljni, če	jo	takoj najdemo.
potem s tem odkrijemo tudi četrto, ki	jo	iščemo.
Očitno je potem ta ista, ki	jo	predmet še ima poleg teh treh.«
»Lastnost, ki	jo	najprej opazimo, je gotovo modrost.
»Namreč: država, kakor smo	jo	zasnovali, se zdi v resnici modra.«
Znanje, ki	jo	lahko, pouči, kako naj najbolje uredi
»Mislim, da smo	jo	zadostno obrazložili.«
ali pogumno samo glede na stan, ki se	zanjo	bojuje in vojskuje.«
strašnem, o strah zbujajočem, kakor	jo	je izoblikovala v skladu z zakonom
»Sprejmi	jo	vsaj za pogum, kolikor se tiče države;
»Potem	jo	smemo imenovati tudi preudarno?«
»Ker	zanjo	ne velja isto kakor za pogum in modrost.
Pazi in potrudi se: morda	jo	prej zagledaš kakor jaz pa mi jo pokažeš.«
morda jo prej zagledaš kakor jaz pa mi	jo	pokažeš.«
In tako smo	jo	zgrešili.«
pravičnosti, toda ne opazimo, da gre	zanjo	.«
Postavili smo zahtevo in	jo	večkrat ponovili, kakor se boš spominjal,
bomo skušali končati raziskavo, ki smo	jo	začeli v upanju, da bomo laže spoznali
spoznali pravičnost pri posamezniku, če	jo	najprej raziščemo na kaki večji stvari.
Zato smo si	jo	zamislili kot najbolj popolno, v prepričanju,
potem se bomo znova vrnili k državi in	jo	še enkrat raziskali.
predmetu svojega poželenja, ali da	jo	privlačuje to, kar želi imeti, ali
Žeja	jo	čisto po živalsko sili samo k pitju.
»nekoč sem slišal tole zgodbo, ki	jo	imam tudi za resnično: Leontij, Aglainov
»Prva oblika države je ta, ki smo	jo	tu opisali.
Razloži nam, kako si	jo	ti zamišljaš.
Pomolil bom k Adrasteji, Glavkon, in	jo	poprosil milosti za to, kar mislim
boljše sleči obleko kakor se zavijati	vanjo	, potem se to ljudem ni zdelo več smešno,
Če se bomo tako lotili zadeve, potem	jo	bomo tudi uspešno končali, ali ne?«
dolgolascem prepovedati čevljarsko obrt, če	jo	že opravljajo plešci, tem pa jo prepovedati,
če jo že opravljajo plešci, tem pa	jo	prepovedati, če jo opravljajo dolgolasci.«
opravljajo plešci, tem pa jo prepovedati, če	jo	opravljajo dolgolasci.«
»Dalje, ta ljubi znanost, druga	jo	sovraži; ta ima močno voljo, druga
hočemo usposobiti ženo za dobro čuvarko,	jo	moramo prav tako vzgajati kakor dobrega
duhovna vzgoja, če je takšna kakor smo	jo	opisali.«
Za zdaj bi	jo	samo suponiral in bi takoj prešel,
poskušal dokazati veliko korist, ki	jo	prinaša uresničitev za državo in čuvarje.
valiti krivde za to na vladarje, temveč	jo	morajo pripisati naključju.«
državo kaj slabšega, kakor je to, kar	jo	ruši in cepi v posamične dele?
Ali kaj boljšega, kakor je to, kar	jo	tesno povezuje in združuje v enoto?«
do duše in do njenega vladajočega,	vanjo	enotno vključenega dela; ob bolečini
dajejo kot nagrado za čuvanje hrano, ki	jo	morajo zauživati, ker hočejo res biti
Zmaga, ki	jo	dosežejo čuvarji, je namenjena ohranitvi
ljudeh - kakor pri živalih - in kako	jo	je mogoče uresničiti.«
»In država, ki	jo	ustanavljaš, je seveda grška?«
se raje poskušajmo prepričati, ali	jo	je moč uresničiti in kako.
dokazati, da je taka država, kakor smo	jo	opisali, tudi uresničljiva?«
vendar pokažem, kako in v katerem smislu	jo	je moč najhitreje uresničiti, potem
pa, ki se lahko približajo lepoti in	jo	lahko zase čisto gledajo, so gotovo
ki veruje v lepoto samo po sebi in	jo	lahko kakor tudi stvari, ki so pri
vsaka od mnogih stvari lastnost, ki ji	jo	pripisujemo, v večji meri kakor tej
prapodobe resnice; ki se ne morejo	nanjo	opirati in je tudi ne natanko opazovati,
Podobna so reki, ki	jo	speljejo v drugo strugo.«
Ali tak človek ljubi laž ali pa	jo	, nasprotno sovraži?«
»Seveda	jo	sovraži.«
filozofih hvalili, kvarijo njihovo dušo in	jo	odtegujejo filozofiji.
torej filozofska narava, kakor smo	jo	opisali, deležna ustrezne vzgoje, se
Graja in hvala, ki ju tu sliši,	jo	odplavita in potegneta za seboj.
lastnosti - kako se ji lahko približa, kako	jo	sme prijeti, kdaj je krotka in kdaj
glasove od sebe in s katerimi glasovi	jo	kdo lahko pomiri ali razdraži; prav
njej prijetno, to imenuje dobro, kar	jo	razdraži in zdivja, to mu velja za
resnico: tebi manjka pameti, čeprav	jo	nujno potrebuješ, pridobiš pa si jo
jo nujno potrebuješ, pridobiš pa si	jo	lahko, če se boš zanjo nesebično trudil
pridobiš pa si jo lahko, če se boš	zanjo	nesebično trudil - ali misliš, da bi
drugi ljudje, ki so je nevredni, ki	jo	ponižujejo in ji delajo silo.
politično delovanje, ga trdno veže	nanjo	.
filozofiji krivi tisti ljudje, ki so se	vanjo	nepoklicani od zunaj vrinili.
da je država lahko srečna samo, če	zanjo	napravijo načrt slikarji, ki se zgledujejo
ne bo uresničena ustava, ki smo si	jo	v mislih zasnovali?«
mislim - tista mladika dobrega, ki si	jo	je dobro ustvarilo kot podobo samega
Razumi	jo	kot vzrok našega znanja in kot vzrok
našega znanja in kot vzrok resnice, ki	jo	spoznavamo.
jasnost odvisna od stopnje resnice, ki	jo	imajo njihovi predmeti.«
nizek zid, podoben pregraji, ki si	jo	navadno postavijo glumači pred gledalci,
in je le s težavo spoznatna; če pa	jo	spoznaš, potem se pokaže, da je počelo
nam pomaga do resnice in razumnosti;	vanjo	mora upirati svoj pogled vsakdo, kdor
nevednosti v svetlejše življenje in	jo	blišč slepi.
prepričanja, da vzgoja ni to, za kar	jo	neki ljudje obetavno izdajajo.
otroških letih reši svinčenih uteži, ki	jo	, od rojstva z njo zrasle ter navezane
najboljše, da se posvetijo znanosti, ki smo	jo	malo prej imenovali najvišjo, to se
Ko pa pridejo tja in	jo	vidijo, potem jim ne smemo več dovoliti
prisilimo, da skrbijo za našo državo in	jo	varujejo.
pri igri, temveč za obrnitev duše, ki	jo	je treba popeljati iz nočnega dneva
»Potemtakem se mora znanost, ki	jo	iščemo, raztezati tudi na to?«
»To torej ni znanost, ki	jo	iščemo.«
je to muzična izobrazba, kakor smo	jo	prej opisali?«
stvarjo je tako : čutna zaznava, ki	jo	imamo za trdoto, je nujno ista kakor
matematična znanost dušo močno dviga in	jo	sili, da govori samo o čistih številih,
medtem ko torej ti enoto razdeluješ,	jo	oni pomnožujejo in pri tem skrbno pazijo,
»Potem	jo	predpišemo kot drugi učni predmet za
»Za	njo	si najprej uvrstil astronomijo, ki
najprej uvrstil astronomijo, ki si	jo	potem spet umaknil.«
»toda v želji, da stvar hitro obdelam,	jo	samo zavlačujem.
razvila tudi tretja znanost, ki sem	jo	malo prej prešel, kakor hitro se bo
malo prej prešel, kakor hitro se bo	zanjo	zavzela država.«
prav po vsakdanje hvalil astronomijo,	jo	hočem zdaj po tvoje hvaliti.
jasno, da sili dušo, da gleda navzgor in	jo	s tem vodi odtod v inostranstvo.«
»Astronomija, kakor	jo	obravnavajo tisti, ki jo postavljajo
»Astronomija, kakor jo obravnavajo tisti, ki	jo	postavljajo v zvezo s filozofijo, obrača
zahtevnejša naloga, kakor je naloga, ki	jo	sedaj opravljajo astronomi.«
Z njo, ki	jo	je moč dojeti samo z mišljenjem, lahko
pa preidimo h ’glavni melodiji‘ in	jo	pretresimo, kakor smo prej pretresli
vodi navzgor, pri čemer ji pomagajo in	jo	podpirajo pravkar omenjene znanosti.
pa mirno sprejema in ni nevoljna, če	jo	zasačijo v nevednosti, temveč se kot
filozofijo, in ker se mi je zdelo, da	jo	po krivici sramotijo, sem se razburil
kakšno zlo izvira iz dialektike, kakor	jo	danes uporabljajo?«
veselje, se prilizujejo naši duši in	jo	vabijo naj se jim vda.
da se mladi ljudje z dialektiko, ko	jo	prvič okusijo, igrajo, uporabljajo
prvič okusijo, igrajo, uporabljajo	jo	za nenehno ugovarjanje, posnemajo spodbijanja
zljubi, ne glede na to, ali je zrel	zanjo	ali ne.«
Ali zategadelj	zanjo	zadostuje dvakrat toliko let, kolikor
Njej služijo,	njo	pospešujejo in pri tem izgrajujejo
njej - približno isto kakor sedaj, da	jo	namreč imaš v opisani obliki za dobro
kretska in lakedemonska oblika države, ki	jo	vsi najbolj hvalijo; druga po vrsti
kazalo, da bi šli po isti poti, ki smo	jo	ubrali takoj v začetku, ko nismo obravnavali
ureditvi - drugega primernega imena	zanjo	ne vem, zato bo najboljše, da jo imenujemo
zanjo ne vem, zato bo najboljše, da	jo	imenujemo kar timarhijo ali timokratijo.
cenili muzične vzgoje tako, kakor bi	jo	morali.
sovražnika bati široke množice, če	jo	popeljejo oboroženo v boj, ali pa se
Za slavo, ki	jo	prinašajo takšna tekmovanja, ne žrtvuje
»Tako pojdemo po poti, ki smo si	jo	določili,« je odvrnil Adeimant.
Mnogi	jo	zato razglašajo za najsijajnejšo državo,
Ko si	jo	izbere, se lahko loti ustanavljanja
»Modelov	zanjo	mu tam gotovo ne manjka.«
Nihče te ne sili k pokorščini, če	jo	odklanjaš.
Ali ni imenitna vnemarnost, ki	jo	kažejo mnogi obsojenci?
nemožato, prav tako izženejo, potem ko	jo	prej še ozmerjajo.
	Zanjo	je njegova trdnjava zaprta.
bolezen, ki se je lotila oligarhije in	jo	uničila, se pojavi tudi v demokratiji,
Tako si	jo	popolnoma podvrže.
delati isto kakor mož v zgodbi, ki	jo	pripovedujejo o svetišču likejskega
»In državljani mu	jo	dajo, ker se bojijo za njegovo življenje,
Pitijino naročilo Krezu: ... ucvri	jo	k peščenemu Hermu, brž, ne
S čim	jo	bo vzdrževal?«
Takšna je tudi narava tiranide, kakor	jo	razumejo vsi ljudje.
»Mislim, da smo	jo	prav opredelili.«
da gremo v notranjost države in si	jo	temeljito ogledamo, ne bomo svoje sodbe
Želo strasti	jo	nenehoma s silo poganja kvišku, tako
je njegova narava takšna, kakor smo	jo	opisali: polna tesnobnih občutkov in
naslad v primerjavi s svojo, ki mu	jo	pripravlja spoznavanje resnice in nenehno
resnice, izkušenejši v nasladi, ki	jo	prinaša znanje, kakor filozof v nasladi,
znanje, kakor filozof v nasladi, ki	jo	prinaša dobiček?«
resničnega sveta - okusiti slasti, ki	jo	prinaša to spoznanje, pa tudi izkušenj
Ali pa je manj izkušen v nasladi, ki	jo	prinaša čast, kakor oni v nasladi,
prinaša čast, kakor oni v nasladi, ki	jo	prinaša spoznanje?«
Toda naslade, ki	jo	prinaša spoznavanje resničnega sveta,
»Vsekakor naslado, ki	jo	občutita bojevnik in častihlepnež;
dosežejo resnično naslado, kolikor	jo	je sploh moč doseči; dosežejo jo pač
kolikor jo je sploh moč doseči; dosežejo	jo	pač zato, ker sledijo resnici; hkrati
»Razumem: v državi, ki smo	jo	malo prej ustanovili in opisali; v
obstaja njena prapodoba za tistega, ki	jo	hoče videti in po njej urediti svojo
ne izdeluje noben obrtnik; kako bi	jo	tudi mogel?«
dober, lahko z mizarjevo sliko, ki	jo	od daleč kaže, prevari otroke in nerazumne
mi, ali se bo bolj upiral bolečini in	jo	skušal premagati, če ga gledajo drugi
rad zapadaš čarom poezije, zlasti če	jo	doživljaš ob Homerju?«
mi svojo ljubezen do poezije, ki nam	jo	je v naših lepih državah vcepila vzgoja,
ne zapademo v otroško ljubezen, ki	jo	mnogi gojijo do nje.
Zato se mora vsak, ki	jo	posluša, varovati pred njo iz strahu
»Če stvar zadene kaj takega,	jo	pokvari, razkroji in naposled popolnoma
kar res obstaja, najdemo stvar, ki	jo	njej lastno zlo sicer slabi, ne more
krivičnih dejanj izrečena smrtna kazen, ki	jo	drugi nad njimi opravijo.«
telesom in drugimi napakami, temveč si	jo	moramo v duhu predstavljati takšno,
povedali resnico, toda ta resnica velja	zanjo	samo tedaj, kadar je duša takšna, kakršna
nam zdaj kaže; to stanje, v katerem	jo	poznamo, je podobno stanju, v katerem
Podobno je tudi z našo dušo, ki	jo	kazijo neštete napake.
kamenje in školjke, ki so prirasli	nanjo	: kopico kamenja in zemlje, ostankov
pojedine‘, saj je zemlja tista, ki	jo	hrani.
mogočno zarjovela, kadar se je poskušal	skoznjo	povzpeti kak posebno velik ničvrednež
Po tem, ali	jo	kdo spoštuje ali prezira, bo od nje
Kdor	jo	je vzdignil, je vedel, kateri je po
Ob spominu na prejšnje trpljenje	jo	je minila vsa častihlepnost.
predla; s tem je postala usoda, ki	jo	je napredla, nepreklicna in nespremenljiva.
prenese in preživi vse dobro in slabo, ki	jo	zadene, sledili mojemu nasvetu in se
maral osramotiti, temveč je sklenil, da	jo	skrivaj odslovi.
odpravili na pot; in glej, zvezda, ki so	jo	videli vziti, je šla pred njimi, dokler
Če se pa sol pokvari, s čim	jo	bomo osolili?
za drugo, kakor da se proč vrže in	jo	ljudje pohodijo.
In če te desna roka zapeljuje,	jo	odsekaj in vrzi od sebe, kajti bolje
oblači travo, ki je danes na polju in	jo	jutri v peč vržejo, mar ne bo veliko
vodi v življenje, in malo jih je, ki	jo	najdejo.«
Prijel	jo	je za roko in mrzlica je odnehala.
pravkar umrla, vendar pridi, položi roko	nanjo	in bo oživela.«
Jezus pa se je obrnil,	jo	pogledal in rekel:
Ko stopite v hišo,	jo	pozdravite.
Če bo hiša tega vredna, naj pride	nadnjo	vaš mir, če pa ne bo vredna, naj se
Stegnil	jo	je in bila je zdrava kakor druga.
vam pa: za vsako prazno besedo, ki	jo	ljudje izgovorijo, bodo dajali odgovor
Ko pride,	jo	najde prazno, pometeno in urejeno.
duhov, hujših od sebe, in vstopijo	vanjo	ter v njej prebivajo.
tla, je tisti, ki besedo posluša in	jo	takoj z veseljem sprejme, nima pa
zemljo, je tisti, ki besedo posluša in	jo	tudi razume.
Hočeš torej, da gremo in	jo	poberemo?’ ‘
Poberite najprej ljuljko in	jo	povežite v snope, da jo sežgemo; pšenico
ljuljko in jo povežite v snope, da	jo	sežgemo; pšenico pa spravite v mojo
Sovražnik, ki	jo	je zasejal, je hudič.
Kakor pobirajo ljuljko in	jo	sežgejo, tako bo ob dovršitvi sveta.
nebeško kraljestvo podobno mreži, ki	jo	vržejo v morje in zajame vse vrste
Ko je polna,	jo	potegnejo na obrežje, sedejo in odberejo
razžalostil, toda zaradi prisege in gostov	jo	je ukazal dati.
Prinesli so na pladnju njegovo glavo in	jo	dali deklici, ta pa jo je odnesla materi.
njegovo glavo in jo dali deklici, ta pa	jo	je odnesla materi.
»Odpravi	jo	, ker vpije za nami!«
torej tvoja roka ali noga zapeljuje,	jo	odsekaj in vrzi od sebe!
Če pa se mu posreči, da	jo	najde, resnično vam povem: bolj se
Mojzes zapovedal dati ločitveni list in	jo	odsloviti?«
Odvežita	jo	in ju pripeljita k meni.
Vsi so	jo	namreč imeli za ženo.«
svetem kraju gnusobo opustošenja, ki	jo	je napovedal prerok Daniel - kdor bere,
gospodar postavil nad svojo služinčad, da	jo	oskrbi z živežem o pravem času?
velika množica z meči in koli, ki so	jo	poslali véliki duhovniki in starešine
In Peter se je spomnil besede, ki mu	jo	je rekel Jezus:
Iz trnja so spletli krono in mu	jo	dali na glavo in trst v njegovo desnico.
stekel eden izmed njih, vzel gobo,	jo	napojil s kisom, nataknil na trst in
Pristopil je,	jo	prijel za roko in jo vzdignil.
Pristopil je, jo prijel za roko in	jo	vzdignil.
Stegnil	jo	je in roka je bila spet zdrava.
besedo z veseljem sprejmejo, takoj ko	jo	slišijo, nimajo pa v sebi korenine,
»Mar zato prinesejo svetilko, da	jo	postavijo pod mernik ali pod posteljo?
Mar ne zato, da	jo	denejo na podstavek?
Pridi in položi roko	nanjo	, da ozdravi in ostane pri življenju!«
užalostil, vendar ji zaradi prisege, ki	jo	je izrekel vpričo gostov, ni maral
Prinesel je na pladnju njegovo glavo in	jo	dal deklici, deklica pa jo je dala
glavo in jo dal deklici, deklica pa	jo	je dala materi.
Če te tvoja roka zapeljuje,	jo	odsekaj!
Če te tvoja noga zapeljuje,	jo	odsekaj!
Če pa se sol pokvari, s čim	jo	boste popravili?
dovolil napisati ločitveni list in	jo	odsloviti.«
»Učitelj, poglej, smokva, ki si	jo	preklel, se je posušila.«
Vzel	jo	je drugi in umrl, ne da bi pustil za
Vseh sedem	jo	je namreč imelo za ženo.«
in gledal, kako ljudje mečejo denar	vanjo	.
In hudovali so se	nanjo	.
»Pustite	jo	!
njim množica z meči in koli, ki so	jo	poslali véliki duhovniki in starešine.
in Peter se je spomnil besede, ki mu	jo	je bil Jezus rekel:
barve, spletli krono iz trnja in mu	jo	nadeli.
je pritekel in napojil gobo s kisom,	jo	nataknil na trst in mu ponujal piti.
starosti; in to je šesti mesec njej, ki so	jo	imeli za nerodovitno.
moje oči so videle rešitev, ki si	jo	pripravil pred očmi vseh narodov:
nad njimi, kajti meni je izročena in	jo	dam, komur hočem.
izpolnila beseda Svetega pisma, ki ste	jo	slišali.«
imela hudo mrzlico in prosili so ga	zanjo	.
Sklonil se je	nadnjo	, zapovedal mrzlici in bolezen je odnehala.
Stegnil	jo	je in roka je ozdravela.
Naliv butne	vanjo	in se takoj podre in podrtija tiste
Spremljalo	jo	je veliko ljudi iz mesta.
Ko	jo	je Gospod zagledal, se mu je zasmilila
vendar so modrosti dali práv vsi, ki so	jo	sprejeli.«
ki z veseljem sprejmejo besedo, ko	jo	slišijo, vendar nimajo korenine: nekaj
plemenitim srcem besedo poslušajo in	jo	ohranijo ter obrodijo sad v potrpljenju.«
»Nihče ne prižiga svetilke in	jo	potem ne pokriva s posodo ali postavlja
posodo ali postavlja pod posteljo, ampak	jo	daje na podstavek, da tisti, ki vstopajo,
On pa	jo	je prijel za roko in zaklical:
Ko pride,	jo	najde pometeno in urejeno.
drugih duhov, hujših od sebe, in gredo	vanjo	ter v njej prebivajo; in nazadnje bo
»Nihče ne prižiga svetilke in	jo	postavlja na skrit kraj ali pod mernik,
Če pa travo, ki je danes na polju in	jo	jutri vržejo v peč, Bog tako oblači,
Posekaj	jo	, čemú še izčrpava zemljo?’
Gospod, pústi	jo	še letos, da jo okopljem in pognojim.
Gospod, pústi jo še letos, da	jo	okopljem in pognojim.
Morda bo naposled obrodila; če pa ne,	jo	boš posekal.’«
Ko	jo	je Jezus opazil, jo je poklical k sebi
Ko jo je Jezus opazil,	jo	je poklical k sebi in ji rekel:
Položil je	nanjo	roke in prècej se je vzravnala ter
Nejevoljen je bil, ker	jo	je Jezus ozdravil v soboto, in je rekel
Te pa, ki je Abrahamova hči in	jo	je satan imel zvezano, slišite, osemnajst
veliko večerjo in jih je mnogo povabil	nanjo	.
Njivo sem kupil in si	jo	moram ogledati; prosim te, imej me
porabna ne za zemljo ne za gnoj; proč	jo	mečejo.
In ko	jo	najde, jo vesel zadene na rame.
In ko jo najde,	jo	vesel zadene na rame.
In ko	jo	najde, skliče prijateljice in sosede
menoj, ker sem našla drahmo, ki sem	jo	zgubila.’
Gospod, tu je tvoja mina, ki sem	jo	hranil v prtiču.
Vzemite mu mino in	jo	dajte tistemu, ki jih ima deset.’
žena ob vstajenju, kajti vseh sedem	jo	je imelo za ženo?«
tudi siromašno vdovo, kako je dajala	vanjo	dva bakrena kovanca, in je rekel:
»Kje hočeš, da	jo	pripraviva?«
nadaljeval, »kdor ima denarnico, naj	jo	vzame, prav tako tudi torbo; in kdor
Vzel	jo	je in jo vpričo njih pojedel.
Vzel jo je in	jo	vpričo njih pojedel.
Tistim pa, ki so	jo	sprejeli, je dala pravico, da so postali
Videli smo njeno slavo, slavo, ki	jo	ima po Očetu kot edinorojeni Sin, poln
verovali so Svetemu pismu in besedi, ki	jo	je Jezus povedal.
imenovano Sihár, nedaleč od posesti, ki	jo	je dal Jakob svojemu sinu Jožefu.
Kdor pa bo pil vodo, ki mu	jo	bom dal jaz, ne bo nikoli žejen, ampak
nikoli žejen, ampak bo voda, ki mu	jo	bom dal, postala v njem vrelec vode,
Mož je verjel besedi, ki mu	jo	je rekel Jezus in odšel.
drug od drugega in ne iščete časti, ki	jo	daje edini Bog?
ki ostane za večno življenje in vam	jo	bo dal Sin človekov; tega je namreč
Kdo	jo	more poslušati?«
farizeji na lepem pripeljejo ženo, ki so	jo	zasačili pri prešuštvovanju.
Postavili so	jo	v sredo in mu rekli:
je brez greha, naj prvi vrže kamen	vanjo	.«
Jezus se je zravnal in	jo	vprašal:
ki vam je povedal resnico, kakor sem	jo	slišal od Boga.
iščem svoje časti; je pa nekdo, ki	jo	zahteva in sodi.
Judje, ki so bili pri njej v hiši in	jo	tolažili, so opazili, da je Marija
denarnico in je izmikal, kar so dajali	vanjo	.
»Pustite	jo	, za moj pogrebni dan ga je prihranila.
vanj, da se je spolnila beseda, ki	jo	je izrekel prerok Izaija:
ne drži mojih besed; in beseda, ki	jo	slišite, ni moja, ampak od Očeta, ki
ste že čisti po besedi, ki sem vam	jo	povedal.
Spominjajte se besede, ki sem vam	jo	rekel: ‘
poveličaj pri sebi s slavo, ki sem	jo	imel pri tebi, preden je bil svet.
In dal sem jim slavo, ki si	jo	dal meni, da bodo eno, kakor sva midva
da bodo gledali mojo slavo, ki si mi	jo	dal, ker si me ljubil, preden je svet
odidejo,« da bi se spolnila beseda, ki	jo	je bil povedal:
Vojaki so spletli iz trnja krono, mu	jo	dali na glavo in ga ogrnili s škrlatno
»Nikar je ne parajmo, ampak žrebajmo	zanjo	, čigava bo,« da se je spolnilo Sveto pismo,
In od tiste ure	jo	je učenec vzel k sebi.
nataknili na hizópovo stebelce in mu	jo	podali k ustnicam.
Ogovorila sta	jo	:
Daj svojo roko in	jo	položi v mojo stran in ne bodi neveren,
Vrgli so	jo	, pa jè zaradi obilice rib niso mogli
Z nagrado, ki	jo	je dobil za svoje umazano delo, je
Vi ste sinovi prerokov in zaveze, ki	jo	je Bog sklenil z vašimi očeti, ko je
zaslišujete zaradi dobrote, ki sva	jo	storila bolnemu človeku.
Peter	jo	je ogovoril:
Vstopili so mladeniči in	jo	našli mrtvo; odnesli so jo ter jo zagrebli
mladeniči in jo našli mrtvo; odnesli so	jo	ter jo zagrebli poleg njenega moža.
in jo našli mrtvo; odnesli so jo ter	jo	zagrebli poleg njenega moža.
sorodnike in pojdi v deželo, ki ti	jo	bom pokazal!’
Bolj ko se je bližal čas obljube, ki	jo	je Bog dal Abrahamu, bolj je ljudstvo
prikazen, in se hotel približati, da bi	jo	bolje videl.
Mojzesu, naj ga naredi po podobi, ki	jo	je videl.
zakol, in kakor ovca ne dá glasu, kadar	jo	strižejo, tako tudi on ni odprl svojih
»Pojdi, zakaj on je posoda, ki sem si	jo	izbral, da ponese moje ime pred pogane
Umili so	jo	in položili v gornji prostor hiše.
je poklical vernike in vdove in jim	jo	predstavil živo.
ugibal, kaj naj bi pomenila prikazen, ki	jo	je videl.
Pogledal sem	vanjo	in videl štirinožne zemeljske živali,
Bog	jo	je izpolnil nad nami, ki smo njihovi
Ker pa	jo	zavračate in sami sebe nimate za vredne
Davidovo hišo iz razvalin, na ruševinah	jo	bom obnovil in na novo postavil.
In pri priči	jo	je duh zapustil.
Ogrožena je veličina boginje, ki	jo	časti vsa naša provinca in ves obljudeni
svoj tek in dovršim službo, ki sem	jo	prejel od Gospoda Jezusa, da izpričam
skrbnike, da bi pasli božjo Cerkev, ki si	jo	je bil pridobil s svojo krvjo.
Tam smo našli ladjo za Feníkijo, se	nanjo	vkrcali in odpluli.
sodiščem zaradi upanja v obljubo, ki	jo	je Bog dal našim očetom.
Aleksandríje v Italijo, in nas vkrcal	nanjo	.
nato so ladjo zavarovali tako, da so	jo	vso opasali z vrvmi.
pravičnosti, ta pa je izvirala iz vere, ki	jo	je bil prejel, ko je bil še neobrezan.
temveč tudi hodijo po stopinjah vere, ki	jo	je imel naš oče Abraham, preden je
Zakaj smrt, ki	jo	je za greh pretrpel, je pretrpel enkrat
mož umrje, je oproščena postave, ki	jo	je vezala na moža.
Bo mar lončenina rekla tistemu, ki	jo	je naredil:
moje, bom imenoval svoje ljudstvo, in	njo	, ki ni ljubljena, ljubljeno.
pravičnost, ni prišel do tega, da bi	jo	spolnjeval.
pričakoval iz vere, temveč je mislil, da	jo	bo dosegel iz del.
tvojem srcu;« namreč beseda vere, ki	jo	oznanjamo.
na potrpežljivost in na tolažbo, ki	jo	daje Sveto pismo, zdržali v upanju.
veste; to pa v môči milosti, ki mi	jo	je dal Bog.
diakonísa v Cerkvi v Kenhréjah: sprejmite	jo	v Gospodu, kakor se spodobi svetim,
skrivnostno božjo modrost, tisto prikrito, ki	jo	je Bog pred veki vnaprej določil za
Zakaj ko bi	jo	bili spoznali, Gospoda veličastva pač
Tako tecite, da	jo	boste dosegli.
ampak bo ob skušnjavi tudi pomagal, da	jo	boste premagali.
vêdli preprosto in z iskrenostjo, ki	jo	daje Bog, torej ne v posvetni modrosti,
prizadeti, ampak da bi spoznali ljubezen, ki	jo	imam prav posebno do vas
takega zadostuje tista kazen, ki mu	jo	naloži skupnost.
Ne vidimo poti, pa	jo	še najdemo.
prihodom, marveč tudi s tolažbo, ki ste mu	jo	dali vi
vsakršno gorečnost in ljubezen, ki smo	jo	prebudili v vas tako se tudi odlikujte
za vas je koristno, da stvar, ki ste	jo	lani ne le začeli, ampak tudi želeli,
popotnega tovariša pri tej nabirki, ki smo	jo	mi prevzeli Gospodu samemu v čast in
Poznam vašo dobro voljo, ki	jo	vam v čast hvalim pred Makedonci.
tega ne bi doživel sramote, saj bi	jo	tudi vi če namreč z menoj pridejo
poveličevali zaradi vaše poslušnosti, ki	jo	izkazujete Kristusovemu evangeliju,
imeli zaradi obilne milosti, ki vam	jo	je naklonil Bog.
še bolj ponašal s svojo oblastjo, ki	jo	je dal Gospod v vaše napredovanje in
prešuštvovanje in razuzdanost, ki so	jo	zagrešili, niso spokorili.
navzoč nastopal ostro z oblastjo, ki mi	jo	je dal Gospod, da bi zidal, ne pa podiral.
zagrizeno preganjal božjo Cerkev in	jo	skušal uničiti.
nekoč preganjal, sedaj oznanja vero, ki	jo	je nekoč skušal zatreti.«
bratje, da bi prežali na našo svobodo, ki	jo	imamo v Kristusu Jezusu, in da bi nas
Kdor	jo	bo spolnjeval, bo živel od nje.
bila dana obljuba, razglasili pa so	jo	angeli po sredniku.
je veličastvo njegove dediščine, ki	jo	daje svetim, kakšno neznansko moč,
To je tista mogočnost, ki	jo	je pokazal v Kristusu, ko ga je obudil
oznanil ljudem prejšnjih rodov, kakor	jo	je zdaj po Duhu razodel svojim svetim
kakor je Kristus glava Cerkvi, ker	jo	je odrešil, saj je njegovo telo.
kakor je Kristus ljubil Cerkev in dal	zanjo	sam sebe, da bi jo posvetil, potem
Cerkev in dal zanjo sam sebe, da bi	jo	posvetil, potem ko jo je očistil s
sebe, da bi jo posvetil, potem ko	jo	je očistil s kopeljo vode in besede,
Cerkve, neoporečen v pravičnosti, ki	jo	terja postava.
Sicer ste	jo	imeli že prej, a manjkala vam je priložnost.
v Kristusu Jezusu in o ljubezni, ki	jo	imate do vseh svetih, in sicer zaradi
tudi trudim in bojujem z močjo, ki mi	jo	on daje in ki močno deluje v meni.
Odstranil	jo	je iz naše srede in jo pribil na križ.
Odstranil jo je iz naše srede in	jo	pribil na križ.
skrivnosti sem tudi v verigah: da bi	jo	le živel tako, kakor jo moram oznanjati!
verigah: da bi jo le živel tako, kakor	jo	moram oznanjati!
da boš dobro opravljal službo, ki si	jo	sprejel v Gospodu.«
ljubeznijo drug do drugega in do vseh, kakor	jo	čutimo mi do vas da bi tako utrdil
treba je samó, da se umakne on, ki	jo	zadržuje.
Zanesljiva je ta beseda in zasluži, da	jo	vsi sprejmejo:
beseda je zanesljiva in vredna, da	jo	vsi sprejmejo.
Tudi mi se namreč	zanjo	trudimo in bojujemo, ker smo zaupali
let, le enkrat poročena, taka, ki	jo	priporočajo dobra dela, ki je vzgajala
se namreč tvoje iskrene vere, ki sta	jo	prej imeli tvoja stara mati Loída in
Prepričan pa sem, da	jo	imaš tudi ti.
po svojem sklepu in milosti, ki nam	jo	je pred večnimi časi podaril v Kristusu
o tvoji ljubezni in o zvestobi, ki	jo	imaš do Gospoda Jezusa in do vseh svetih.
Naj bi vera, ki	jo	izžarevaš, postala dejavna v spoznavanju
Zakaj če se je beseda, ki so	jo	oznanjali angeli, skazala za trdno
odposlanca in vélikega duhovnika vere, ki	jo	izpovedujemo.
da njim ni koristila beseda, ki so	jo	slišali, ker se v veri niso pridružili
in rodi koristne rastline tistim, ki	jo	obdelujejo, dobi od Boga blagoslov.
take, kakor je bila zaveza, ki sem	jo	sklenil z njihovimi očeti tistega dne,
To je namreč zaveza, ki	jo	bom po tistih dneh sklenil z Izraelovo
véliki duhovnik, pa ne brez krvi, ki	jo	daruje za svoje prestopke in za prestopke
srednik nove zaveze, da bi po smrti, ki	jo	je pretrpel za odrešenje od pregreh
To je »kri zaveze, ki	jo	je Bog sklenil z vami.
»To je zaveza, ki	jo	bom sklenil« z njimi »po tistih dneh,«
svetišče po novi in živi poti, ki nam	jo	je odprl skozi zagrinjalo, skozi svoje
svet in postal deležen pravičnosti, ki	jo	daje vera.
klic, naj odide v deželo, ki naj bi	jo	dobil v delež.
doživeli izpolnitve obljub, vendar so	jo	iz daljave gledali, pozdravljali in
»Tudi če se žival dotakne gore,	jo	je treba kamnati.«
komu izmed vas manjka modrosti, naj si	jo	izprosi od Boga in mu jo bo dal, saj
modrosti, naj si jo izprosi od Boga in mu	jo	bo dal, saj jo rad dá vsakomur, ne
izprosi od Boga in mu jo bo dal, saj	jo	rad dá vsakomur, ne da bi mu kaj očital.
Prosi pa naj	jo	v veri in nič naj ne omahuje; omahljivec
grešite in postava priča zoper vas, da	jo	kršite.
bodite, popolnoma zaupajte v milost, ki	jo	imate zaradi prihoda Jezusa Kristusa.
To je beseda, ki smo vam	jo	oznanili.
postrezite drug drugemu z milostjo, kakor	jo	je kdo prejel.
Če je kdo v kakšni službi, naj	jo	opravlja v mejah, ki jih daje Bog.
božjo čredo, ki vam je zaupana, pazíte	nanjo	, pa ne zgrda, ampak rade volje, kakor
In vi prav delate, da	nanjo	pazite kakor na svetilko, ki sveti
spoznali poti pravičnosti, kakor pa da so	jo	spoznali, pa se kljub temu obrnili
zapoved Gospoda in Odrešenika, ki so	jo	oznanjali vaši apostoli.
zapovedi, temveč staro zapoved, tisto, ki	jo	imate od začetka.
zapoved je zajeta že v besedi, ki ste	jo	slišali.
vedeli za resnico, ampak prav zato, ker	jo	poznate in ker nobena laž ne izvira
Obljuba, ki nam	jo	je sam dal, je večno življenje.
Mi smo spoznali ljubezen, ki	jo	ima Bog do nas, in verujemo vanjo.
ljubezen, ki jo ima Bog do nas, in verujemo	vanjo	.
pisal novo zapoved, ampak tisto, ki	jo	imamo od začetka:
na Kájnovo pot, zaradi zaslužka so	jo	udrli v Bileámovo zmoto in so propadli,
previdni in sovražíte celo obleko, ki	jo	je omadeževala mesenost.
Glej, vržem	jo	na bolniško posteljo, tiste, ki so
ni mogel odpreti knjige ne pogledati	vanjo	.
vreden, da odpre knjigo in pogleda	vanjo	.
kakor smokva otrese nezrele sadeže, če	jo	premetava silovit veter.
Nato je angel segel po kadilnici,	jo	napolnil z ognjem z oltarja ter jo
jo napolnil z ognjem z oltarja ter	jo	vrgel na zemljo.
bo dopolnila božja skrivnost, kakor	jo	je Bog oznanil svojim služabnikom prerokom.«
»Vzemi	jo	in pojej!
vzel iz angelove roke knjižico ter	jo	pojedel in v mojih ustih je bila sladka
A ko sem	jo	pojedel, me je v trebuhu zagrenilo.
spremenita v kri, in nad zemljo, da	jo	udarita z vsakršno šibo, kolikorkrat
ji je Bog pripravil zavetje, da bi	jo	tam hranili tisoč dvesto šestdeset
žrela za ženo kakor reko vode, da bi	jo	odnesla.
odprla v požiralnik ter popila reko, ki	jo	je bil zmaj bruhnil iz žrela.
Zver, ki sem	jo	videl, je bila podobna panterju in
Ko sem	jo	zagledal, sem se silno začudil.
ti bom skrivnost ženske in zveri, ki	jo	nosi in ima sedem glav in deset rogov.
Zver, ki si	jo	videl, je bila, a je ni več, vzdignila
ti bodo vlačugo sovražili: oplenili	jo	bodo in slekli, požrli njeno meso ter
Ženska, ki si	jo	videl, pa pomeni veliko mesto, ki kraljuje
svojim nečistovanjem, in je maščeval nad	njo	kri svojih služabnikov.«
To je človeška mera, ki	jo	je uporabil tudi angel.
Kdor dela krivico, naj	jo	dela naprej, kdor je umazan, naj se
zaprosi za koncesijo, država pa mu	jo	odobri oziroma izda ali ne.
	Zanjo	so pripravili nakazila na znesek 0,00
V gotovini	jo	lahko dvignejo od danes, 5. maja 1997.
del Jugoslavije, je po mojem mnenju	zanjo	prej prednost kot slabost,« je rekel
odstotka več kot v ponedeljek, ko so	jo	uvrstili v borzno kotacijo.
sporazuma z Evropsko unijo (EU), ki	jo	je včeraj v državnem zboru vložilo
postopka v tej fazi - ne glede na to, kdo	jo	predlaga - verjetno negativno vplivala
ZDA	jo	imajo za »otok stabilnosti« v tem delu
Če	jo	bodo pravilno vložili in če bo vprašanje
hitrih motornih čolnov - »formule 1«, ki	jo	po vsem svetu pripravlja mednarodna
prireditev na 7. september 1997 in	jo	uvrstili v koledar enajstih letošnjih
vaje in v štabnem procesu vaje, ki	jo	bodo vzporedno s praktično vajo vodili
11. maja - Slovenska delegacija, ki	jo	sestavljajo podpredsedniki HZS Nestl
zasedanju Evropskega sveta v Amsterdamu, in	jo	potisnila v samoosamitev, tako da bodo
pridružitvenega sporazuma, ki naj bi	jo	državni zbor obravnaval v sredo na
sodelovalo 9655 delavcev, organiziralo	jo	je šest železniških sindikatov, minila
pogajalska skupina vztraja pri ponudbi, ki	jo	je postavila prejšnji četrtek, oblikovala
postavila prejšnji četrtek, oblikovala pa	jo	je na podlagi projekcije poslovanja
interpretativne deklaracije, ki naj bi	jo	državni zbor sprejel ob obravnavi zakona
Če	jo	bodo v prihodnjem letu oklestili za
z geslom Ohranimo naše bogastvo in	jo	preložilo na naslednjo sejo, saj za
privedli k preiskovalnemu sodniku, da	jo	je zaslišal.
tudi zato, ker so poslanci, ki so se	zanjo	odločili, sedeli v dvorani, ignorirali
generalni stavki železničarjev, ki	jo	napovedujejo za prihodnji torek, 20.
Kongo pripravljal na samostojnost, ki	jo	je dobil leta 1960.
leta, toda trije prebivalci Mira so	jo	potem za silo vendarle popravili.
zunanji minister - a predvsem tako, da	jo	priznajo za enakopravno partnerico.
»Evropi« gojimo besedno privrženost, ki	jo	v praksi pogosto postavljamo na laž.
Uredba, ki	jo	je vlada sprejela v četrtek, pomeni
uredba nima pravne podlage, zato so	jo	poslali v presojo ustavnemu sodišču.
domačih tleh nimajo veljave, ki bi si	jo	zaslužili.
spomladanskem kmetijskem sejmu, ki	jo	je pripravilo Združenje slovenskih gospodarstvenikov,
dobiti na svojo stran ameriško vlado in	jo	prepričati, da si Slovenija zasluži
Afera, ki	jo	je povzročil Geršakov nastop, bi se
To je storila zato, ker	jo	je vročekrvni Žirinovski med slovesnostmi
napadel, porinil v svoj mercedes in	jo	povrh vsega še grdo žalil.
posnela ta incident, se je grobo spravil	nanjo	, hkrati z njo pa je napadel tudi snemalca
ustrelil s pištolo zastava, kalibra 7,65,	njo	in sebe polil z bencinom, ob dimnik
Škoda, ki	jo	je povzročila stavka, zdaj po besedah
datumom, so pri Ivanu našli po nesreči, ki	jo	je pred nedavnim imel s traktorjem.
Prvič naj bi	jo	slikal skozi okno njene spalnice, zatem
skozi okno njene spalnice, zatem pa	jo	začel izsiljevati, da bo slike poslal
izsiljevati, da bo slike poslal na šolo, ki	jo	je obiskovala, in jih pokazal staršem.
da mu je še večkrat pozirala naga in	jo	zatem prisilil še k spolnim odnosom.
podjetje je po raziskavi Ugled 97, ki	jo	je tretje leto zapored opravila ljubljanska
podelitvijo nagrade za roman leta, ki	jo	od letos naprej podeljuje in organizira
konvenciji o odpravi prisilnega dela, a so	jo	poslanci po obrazložitvi predstavnika
odločanju o obsegu stavke in zakaj	jo	tako zaostruje, da gre že za zlorabo
Ustavno sodišče je odločbo, ki	jo	je sprejelo 23. maja, posredovalo javnosti
bi ženska ušla iz avtomobila, vendar	jo	je dohitel in jo s tem orodjem udaril
avtomobila, vendar jo je dohitel in	jo	s tem orodjem udaril tako močno, da
dr. Helena Hren Vencelj (SKD), ki	jo	je kandidirala skupina poslancev s
Razpravo so prekinili in	jo	bodo nadaljevali v prihodnjih dneh.
»Izhajamo iz zakona o stavki, ki pravi, da	jo	je treba napovedati in navesti razloge
treba napovedati in navesti razloge	zanjo	deset dni pred njenim začetkom.
vrnila stavko v zakonite okvire ali	jo	jutri prekinila, ker ni bila napovedana.
upravitelj pripravljeno gotovino, ki	jo	lahko upravičenci dvignejo v tovarni.
pomenil »nadaljevanje tiste prakse, ki	jo	je SKD v svojih analizah definirala
nepravilnosti pri zbranih podpisih, zato	jo	je vrnila predsedniku parlamenta, ta
vrnila predsedniku parlamenta, ta pa	jo	bo izročil pobudnikom.
upoštevana višina prve pokojnine, ampak si	jo	lahko na novo izračunajo na podlagi
razširjeno sejo predsedstva stranke, ki	jo	vodi predsednik Borut Pahor.
Tako je prva možnost, ki	jo	je predlagalo tudi ustavno sodišče,
vsekakor politična in predsednik Clinton	jo	bo sprejel tik pred madridskim vrhom.
ZRJ namreč še vedno zahteva, naj bi	jo	obravnavali kot nadaljevalko SFRJ,
dvajsetega stoletja oziroma o tem, kako	jo	organizirati tako, da bo čim bolj in
Če bo Evropa za širši scenarij,	jo	bo podprl tudi Washington, zato je
Frančišek R. iz okolice Ivančne Gorice,	jo	je odnesel brez ran .
dnevnega reda izredne seje, zato so	jo	umaknili.
Če	jo	hočemo obdržati v obratovanju, je potrebnih
Plečnikovo sakralno posodje, ki so	jo	prav tako pripravili v Arhitekturnem muzeju
ne morejo podpisati pogodbe, ki so	jo	sicer v četrtek uskladili z delodajalci,
opredeli eskalacijska lestvica, kot	jo	je določil zakon o uresničevanju socialnega
postopka za spremembo ustave, ki bi	jo	bilo možno, če bo dvotretjinsko večina,
nekajurnih testiranjih ugotovili, da	jo	je spet mogoče vključiti v omrežje.
veleposlaništvu udeležil večerje, ki	jo	je priredil obrambni minister ZDA William
naraščajočo podporo Sloveniji, ki bi	jo	bilo vedno teže zaustaviti.
trdil, da prekupčuje s kozmetiko, ki	jo	kupuje v Trstu.
ustanovitelj nima jasne politike, ki bi	jo	njegovi člani v organih upravljanja
povest je znal skorajda na pamet, saj	jo	je pripovedoval samemu sebi že tisoč in tisočkrat.
Napisal	jo	je takrat, ko je odložil okove, ko
Nosil pa	jo	je vedno s sabo.
Rajši	jo	je ponavljal v duhu.
Tudi jaz sem	jo	imel.
Vidim	jo	na njivi.
Vidim	jo	, kako drži v žuljavi roki plevnico
so jokali krog nje, in s četrtim, ki	jo	je težil pod srcem.
Prijel sem	jo	za belo, koščeno roko, z mrzlim mrtvaškim
mrzlim mrtvaškim potom oblito roko,	jo	pogledal v oči in rekel:
Zakopali so	jo	tam, na Brdu, nad globeljo.
Lepa dežela je in po vsej pravici	jo	kličejo Dežela zlatega sonca in rdečega
Dobil sem	jo	od matere, in matere ne zatajim.
Dobil sem	jo	od pradedov in pradedom ostanem zvest.
nikdar ne umre v človeku - jetniku, če	jo	je slišal samo enkrat.
Ne umre, če	jo	je slišal zaigrano z mogočno fanfaro
- Neskončno pravični bog	jo	bo kaznoval, si pravi Najdù.
Vse noči	jo	vidim, kako hitro raste ...
Povest iz zagrebškega življenja,	jo	nazivlja pisatelj sam.
Vrgli so mu	jo	še enkrat in on je potegnil.
praznovali Velikonoč v krogu svojih dragih,	jo	boste praznovali pri nas.
pogledal sleherni košček njegove obleke in	jo	metal na posteljo.
Vladimir se je oblekel, se vsedel	nanjo	in sklonil glavo.
Naslonil se je	nanjo	, neizrečena trudnost ga je objela.
Hodiš po njej in	jo	spoznaš.
Vsako ped zemlje ogradijo in pazijo	nanjo	.
Jezus nam	jo	je vzel.
Poglobil	jo	je, za kazen jo je poglobil, ker so
Poglobil jo je, za kazen	jo	je poglobil, ker so mu dedje šunko
grenke tolminske trde tepke, a jaz	jo	imam vseeno rad, še rajši, saj to je
Pri Tolminu se zliva v	njo	Tolminka.
Pri Sv. Luciji pripodita	vanjo	svoje valove še Idrijca in Bača.
Mati je sklenila, da pozabi	nanjo	.
Srce pa	jo	je sleherni večer spomnilo nanjo in
Srce pa jo je sleherni večer spomnilo	nanjo	in marsikatera solza je zdrknila med
Kaj je popolnoma pozabil	nanjo	, se je žalostila mati.
Da bi	jo	pozabil on, Albin, njen najstarejši,
čita knjige in vedno, prav vedno misli	nanjo	.
In prosi	jo	, naj na sveti večer le naredi jaslice
o Vladimirju, o sebi, o pomladi, ki	jo	tako težko pričakuje, mu je pisala.
Kadar bo dokončal, bo pisal, da	jo	preseneti, da jo razveseli, morda ravno
dokončal, bo pisal, da jo preseneti, da	jo	razveseli, morda ravno za božič.
ozrla krog sebe, kaj naj bi še vzela,	jo	je s stene pogledala Vladimirjeva slika.
seboj, da bi se kedaj lahko zjokal	vanjo	.
Violino je držal pod pazduho in	jo	je peljal v bajno razsvetljeno gledališče
Za	njo	sem že jaz sama velik udarec. -
potegnila izpod šupe vozico in naložila na	njo	omaro, stare cape in še vse drugo,
terana, ki ga je hranila za sina in	jo	stlačila na vozico.
Kolena so ji klonila in mahnila	jo	je skozi vrata.
je držala k prsim steklenico in cula	jo	je tlačila k tlom.
Zdelo se ji je, da	jo	vsi tisti obrazi, ki so drveli mimo
ne, tako kruti vendar ne bodo, da bi	jo	za sina oropali.
veseljem in ognjem, se je mati vrgla	vanjo	.
Zravnala se je, da	jo	je veter objemal vso.
Čez teden	jo	bom slišala in nič več ne bo mraz takrat.
materinih oči niso več prišla, ker	jo	je srečala smrt v snegu.
Krstili so	jo	in z žulji so podpisali pravico do
Sami	jo	bomo priklicali.
Dvignil je majoliko in	jo	približal razboljenim ustnicam.
šestnajstletno; še dobro razvila se ni, pa	jo	je Ludvik že opazil.
Najboljše je, dragi moj, da si	jo	izbiješ iz glave.
Menda	jo	je pustil na vasi Madžar.
vstala, zavila k sebi svojo srečo in	jo	nesla na vas.
Dekle je reklo, da	jo	je oni posilil.
Kaj naj bi	jo	mar pohvalil
zato je hišo kupila ter se naselila	vanjo	z vsemi svojimi cesarsko‐kraljevimi
zapustila mestni občini z naročilom, naj	jo	preuredi v zavetišče brezposelnim služkinjam.
spočetka, potem pa so popolnoma pozabile	nanjo	, da je uboga žival poginila od lakote,
poginila od lakote, ker se ni nihče zmenil	zanjo	, naj je zmerjala ali pa prepevala cesarsko
mestni gradbeni urad hišo pregledal in	jo	�spoznal za nezmožno nadaljne uporabe".
Mestni gradbeni urad	jo	je ponovno pregledal, nekoliko zmajal
se streha zruši ljudem na glave - in	jo	končno odobril, da lahko v teh dneh,
škripajočimi vozovi, vozicami in rameni ter	jo	naskočili.
morda prav kakor ta začudila, da si	jo	lahko še kdo poželi.
Izbral si je najlepšo sobo in	jo	samozavestno zasedel.
sunejo kako stvar, ki se da vnovčiti ter	jo	stlačijo v svoje brezdanje, raztrgane
Hitro najdejo kje kos oglja in napišejo	nanjo	z velikimi črkami:
Jaconcic ima karbidovko, imenuje	jo	�moja centrala" in je sila ponosen
�moja centrala" in je sila ponosen	nanjo	; očisti jo vsak večer, jo počasi prižge
centrala" in je sila ponosen nanjo; očisti	jo	vsak večer, jo počasi prižge in ko
ponosen nanjo; očisti jo vsak večer,	jo	počasi prižge in ko plin z glasnim
baba, viš!" se je gromko zakrohotal in	jo	objel z obema rokama čez obilne prsi.
je še dodal in	jo	cmokaje poljubil.
staro znamenje in žena je vedela, kaj	jo	čaka.
Mož je odpel hlačni jermen in navalil	nanjo	.
sicer nekoliko začudila, toda držala bi	jo	najbrže.
prepustila toku življenja, in ta tok	jo	je zanesel neke noči pod borovce v
o �ognju žena v južnih pristanih,"	jo	prijel za roko, jo stisnil k sebi,
južnih pristanih," jo prijel za roko,	jo	stisnil k sebi, jo poljubil, ji razpletel
prijel za roko, jo stisnil k sebi,	jo	poljubil, ji razpletel dolge kite,
poljubil, ji razpletel dolge kite,	jo	dvignil v naročje in nesel na posteljo
Potem	jo	je zgrabil za vrat in zavpil:
Mož pa je navalil	nanjo	, �na tiho vodo, na ta pobeljeni grob."
šopka - proti večeru pa se je obregnil	obnjo	debelušast gospod, češ, ti bi si pa
Ko se je zgrudila,	jo	je Pettaros dvignil s tal in jo nesel
zgrudila, jo je Pettaros dvignil s tal in	jo	nesel na posteljo.
Zdaj je bolna: jetična je in po telesu	jo	žge.
pljuva po podu in objema kako dekle, ki	jo	potem zvleče v grmovje ali pa se skobaca
�Haha, to bo gledal, ko mu	jo	bom tako zagodel."
Nocoj ima nekaj denarja; odkurila	jo	bosta v mesto, da malo poživita.
�Glej	jo	no, v teh časih, ko še za slan krompir
Debela Crista se vrže na Augusto in	jo	peha skozi vrata.
všteta v abecedi nobenega jezika, pa	jo	kljub temu vsi prav dobro poznajo,
k njej obtožniki in obtoženci, prvi	jo	blagoslavljajo, drugi preklinjajo.
policaju najboljše, če se lepo pobere; in	jo	je ubral.
teče za njo, samo vprašanje je, če	jo	bo še dotekel.
sučeta po promenadi in ne vesta, kam bi	jo	mahnila.
ure, zakorakam nazaj po cesti, ki sem	jo	že premeril na svojem romanju preko
kako že zdavnaj pozabljeno ljubezen,	jo	odpre, vzame iz nje cigareto, jo posvaljka
ljubezen, jo odpre, vzame iz nje cigareto,	jo	posvaljka med prsti, prižge in z užitkom
tudi večkrat zgodi, misli na tisto, ki	jo	je imel včasih, ali pa sanja o lepih
cigareta dogori, in ga zapeče v prste,	jo	malo pomečka in vrže ogorek vstran.
Prižgal sem cigareto, enkrat potegnil in	jo	potem dal njemu.
ki se sprehaja po mrtvečevem nosu,	jo	pazljivo ogleduje kakšne vrste muha
Kmalu sem	jo	pobrisal čez mejo.
potem malce pretrdo pretipali kosti, so	jo	primahali žandarji iz trga in zbujali
»Če	jo	ne mahnem vsak teden vsaj enkrat, sem
razlil kapljo rdečega vina na bel prt in	jo	začel s prstom raztegavati v rožo.
stopi k njej, si odpne hlačni jermen in	jo	korenito namaže.
večer je gledal v tisto baletko in	jo	končno poklical k sebi.
hribovec in ji prigovarjal in prigovarjal,	jo	prepričeval, da je njen oče in da se
Nekdaj, za njegovih mladih dni, so	jo	kmetje kaj poredkoma jemali v misel,
In tako	jo	je nekega pomladnega dne primahal v
je polzela v dolino; vsako pomlad so	jo	nosili na vrh, on v košu, otroci v
�Jaz nisem kriv, ali kdor	jo	je pognal, je storil prav."
Jemal je eno po eno,	jo	obračal in ogledoval od vseh strani.
Prijel je svojo glavo in	jo	zamajal - res, kako smešno in prazno
svojimi prsti praskati izza skal in	jo	v prgiščih nositi na kup, da si zgradijo
ob njej, ji zakrivati peščene rane,	jo	negovati in pitati, dosledno pitati.
kulturnih pravic in zato sem prepričan, da	jo	boste delili po vesti in bleščeči tradiciji
Treba bo poklicati Jero, na vsak način	jo	je treba doklicati, je udarjalo v njem,
je čutil tisto skelečo bolečino, ki	jo	je večkrat čutil kot otrok, ko je v
ležišče, se obrnil v steno in bziknil	nanjo	.
bilo manj prahu, kakor v obleki, ki so	jo	pravkar prinesli od krojača.
spomnil se je strahu in sramote, ki	jo	je občutil v okovih.
Na vsak način	jo	mora najti in spraviti k sebi, da bo
kakor staremu prijatelju, in mu	jo	je stisnil še enkrat, rekel neštetokrat
prazno ptičnico, se s komolci naslanjal	nanjo	in se z vsem telesom pozibaval v tistem
beznicah preganjal svoje domotožje,	jo	je večkrat slišal.
je bila takrat v modi, žvižgali so	jo	otroci na cesti, prepevale so jo ženske
so jo otroci na cesti, prepevale so	jo	ženske po oknih, fakini
in pristaniški težaki so	jo	brenkali na kitare - in potem se je
srce s tisto grenkosladko tesnobo, ki	jo	občuti človek, ko se po dolgih letih
ušesih mu je še zmerom brnela pesem, ki	jo	je pritajeno požvižgaval na vlaku.
osi, pogledal na desno in levo, in	jo	naglo ubral za Martinom
Kaj pa	jo	briga, kaj ima in česa nima.
Snel	jo	je, se nagnil nad njo, pobrenkal po
Snel jo je, se nagnil nad	njo	, pobrenkal po njej in zapel:
Nemara	jo	bom kupil.«
»Da, če ustanovim orkester,	jo	bom kupil,«
poskočil k mizi, prijel ptičnico in	jo	dvakrat postavil s klopi na mizo in
ti brenka na kitaro in obljublja, da	jo	bo kupil, govori o ptičih in malo je
z levico, je urezal vrbovo mladiko,	jo	zvil, naredil culi oprtnice in jo vrgel
mladiko, jo zvil, naredil culi oprtnice in	jo	vrgel čez ramena.
Potem je on zmočil	njo	in vreščala sta
»Čisto ne, toda kasneje sem	jo	nameraval kupiti.
in so	jo	ubrisali po strmi stezi.
snel oknice, drugi je rabil šipo in	jo	je vzel, tretji je izruval tečajnik
Potem pa se mu je smehljala in nekoč	jo	je mimogrede prijel okrog pasu in jo
jo je mimogrede prijel okrog pasu in	jo	poljubil.
Sedela sta na klopi, stiskal	jo	je k sebi - in njene prsi so takorekoč
za spoznanje zazibala, ko si stopil	nanjo	.
je dejal Pologar, stopil k uri,	jo	navil, vzel v roke debeli rožni venec,
je bila takrat v modi: brundali so	jo	fakini po cestah, otroci so jo žvižgali
brundali so jo fakini po cestah, otroci so	jo	žvižgali in težaki so jo brenkali na
otroci so jo žvižgali in težaki so	jo	brenkali na kitare.
požvižgaval ter mislil na svojo Jero, ki	jo	je pustil doma nosečo in zbežal od
njemu in mu s solzami povedala, da	jo	je oče nagnal iz hiše.
S težavo	jo	je pregovoril, da je šla domov.
Postal je z vrečo,	jo	prislonil h kolenu, dvignil glavo k
Služiti otrokom in možu je bila	zanjo	postava.
Otroke je učila moliti, kakor so učili	njo	, in ko so se Martinovi znanci temu
smejali, je doma nastopil s pridigo, ki	jo	je bil slišal v delavskem društvu o
sama sesuti,	jo	je razsula mestna občina: umakniti
živino in	jo	nagnal iz hleva.
Zdaj pa je sedel na skali, ki	jo	je kot otrok tolikokrat gledal iz doline.
»Lahko	jo	srečam, in kaj naj ji rečem?
Sesula se je, to se pravi, da so mi	jo	sesuli.
miličnikom na nos vsako besedo, ki	jo	je bil kdo izrekel.
ko se je vračal iz vasi, je mislil	nanjo	, vsako nedeljo je trepetal pred cerkvijo,
Pri cerkvi	jo	je videl že dvakrat, še pogledala ga
let, ko je zanosila z Martinom, Martin	jo	je popihal in ostala je sama.
Oče je bil nagel mož, in	jo	je prepal, mati je prosila, naj jo
jo je prepal, mati je prosila, naj	jo	reši te nezaslišane sramote.
Martin	jo	je snel, poganjal z nogo zibel in gledal
Stopil k njej,	jo	prosil odpuščanja in ji položil na
Vzel je sliko, ki	jo	je prej vrgel na mizo, stopil je k
Otroci pa so se trgali za otko, kakor bi	jo	svoj živi dan še ne bi bili videli.
vendar sladko bolečino okrog pasu, ki	jo	občuti človek po prvem težkem pomladanskem
segel z roko v grm, odkrhnil mladiko,	jo	zvil, omajil, in zmlel med prsti smolnate
kričečega otroka v naročje prvi ženski, ki	jo	je srečal, rekel
Najbolje je, če	jo	odkuriva iz vasi: na senožeti pojdiva,
karabinjerji ne bodo tako predrzni, da bi si	jo	natančneje ogledali.
ponosljal, obrisal roko ob srajco in	jo	stegnil proti Ernestu.
Če bi bila v Trstu, bi	jo	mahnila v kakšno zakotno kavarno in
Doma je stopil v stranišče in	jo	odprl: 1000 lir.
trafiko, kupi veliko kuverto, deni	vanjo	vse njegove stvari, zalepi, kupi znamko
Martin	jo	je ves preplašen obiskal v porodnišnici
preplašen obiskal v porodnišnici in	jo	prosil, naj mu kako preskrbi, da bi
hčerko, podobna je njemu in krstila	jo	je za Marijo.
Pridem kmalu, da	jo	pogledam, je odgovoril.
Prišel je, toda da ne bi stopil pred	njo	praznih rok, se je že na poti lotil
Zdaj pač lahko stopi pred	njo	, ji odrine dva stotaka in se pomeni
odpravil se je s trdno mislijo, da	jo	bo nagovoril, med mašo je zbiral besede,
cerkve, mu je jezik odpovedal in popihal	jo	je domov.
Stopil je tik pred	njo	in se delal, kakor da je ne vidi.
glavo vso pridigo o družbenem redu, ki	jo	je bil slišal od Ernesta, o današnjem
pravi, da je nisem kupil, pač pa da	jo	je ona kupila.
To se reče spočetka, potem sem	jo	pa res kupil.«
bila naprodaj, pa sem rekel: kupimo	jo	.«
Posuli so	jo	zaradi cestne politike.
Pravzaprav sem	jo	vzel čisto iz usmiljenja, ker je preveč
Križ	jo	je zmerom bolel in vse prste je imela
Samo oče in mati sta	jo	tako gnala; zaradi vzgoje sta govorila,
in ki se prijema rok, če jih položiš	nanjo	, počivalnik, stara pisalna miza in
Dolgo je silil	vanjo	z vprašanji in šele z velikim trudom
Dolgo vrv sem prinesel s sabo in sem	jo	vrgel na balkon.
z mano, pa so	jo	dali v samostan, tretji se je pa zmešalo.
Pismonoša	jo	je sumljivo premeril in pokazal z roko
Pismonoša	jo	je še bolj začudeno pogledal, ubogal
še bolj začudeno pogledal, ubogal pa	jo	je vendarle.
stopila Gilda predenj, se je zastrmel	vanjo	; že šest let je ni videl in tako je
Stopil je k Gildi	jo	božal po laseh in ji govoril, naj si
	jo	je tolažil.
da se je pravzaprav zelo malo menil	zanjo	.
hlač in zašitih nogavic, se je drl	nanjo	, da nima socialnega čuta.
Pologar	jo	je premeril od nog do glave in glasno
mu je hudo, iskal je besedo, da bi	jo	potolažil, pa je ni našel.
Ko se je Gilda pomirila,	jo	je previdno vprašal:
vzel na skrinji obilno večerjo, ki	jo	je Pologarica naskrivaj postavila tja,
po treh mesecih je obolela, zdravnik	jo	je pregledal in izjavil, da ne more
izvrševati svojega poklica, policija pa	jo	je poslala iz mesta.
videla beli dan samo takrat, ko so	jo	gnali k biku.
Vojnac ovil debelo vrv okrog rogov in	jo	z muko izvlekel skozi ozka in nizka
nerodno zaritala po vrtu, Vojnac pa	jo	je krčevito držal na vrvi, sopihal
krčevito držal na vrvi, sopihal za njo in	jo	miril:
Še preden so	jo	utegnili prenesti v hišo, se je Žef
govorili ljudje, »hitro skočiš k njej,	jo	potrepljaš po ramenu, pa ti že počepne.«
praznika, ki je bil v hiši, kadarkoli so	jo	gnali k biku, se mu je razlezel čez
	Skoznjo	so kapljale redke, debele deževne kaplje,
Pripravljal je besede, s katerimi	jo	bo pozdravil.
In	njo	bo sram.
Stara mati je trdila, da	jo	bo zadela kap.
Kikić	jo	je potrepljal po ramenu, Ostriš jo
jo je potrepljal po ramenu, Ostriš	jo	je objel krog pasu in Nanca ni odskočila.
stisnila roko Hösuju in Hösu se je nagnil	nadnjo	in jo poljubil.
Hösuju in Hösu se je nagnil nadnjo in	jo	poljubil.
Nanca in Kati sta	jo	hitro spravili v skrinjo.
Spočetka	jo	je še včasih zapekla vest, posebno
Podnevi pa sta	jo	Ostriš in Kikić z blazino vred prenesla
Trdila je, da	jo	hočejo zastrupiti, da bo poklicala
z lipovo vejo, da bi muhe ne sedale	nanjo	.
Anca	jo	je motila s staro pratiko.
razmesarjenega, je Kristinca stekla k materi,	jo	s premrlimi ročicami zgrabila za krilo
zmleto lipovo oglje na mleku, kadili so	jo	z osjim satovjem - vse je bilo zaman.
zaželela, da bi takrat stopil Žef pred	njo	.
predenj na kolena in bi mu rekla, naj	jo	ubije.
Žef pa bi	jo	dvignil in ji vse odpustil.
»Nagnal	jo	bom, razumete!
v tem času sezidala novo hišo in mi	jo	zdaj poklanja v dar.
Na kolena bi moral pasti	prednjo	in reči:
je, da si kazal nož in prisegel, da	jo	boš zaklal ...
kakor bi držal bič v njej, in on bi	jo	gnal ko živino.
In naj ga strela udari, če bo šel	ponjo	.
Žef se je sklonil, pobral mehnico,	jo	obrisal ob hlače in snedel.
Poiskal je primerno barako in	jo	preuredil za hlev.
vrnil k vozu, zadel vrečo sladkorja in	jo	nesel v bajto.
Žef je šel po vrečo moke in	jo	prislonil k ognjišču.
bridko se vara, če misli, da pojdem sam	ponjo	.
Pa	jo	prinesite!
Naredite	jo	iz cunj!
Jaz ne bom hodil	ponjo	, to vam rečem!« se je zadrl.
Pot	jo	je kar tako prinesla mimo in tako je
Ucvrla sta	jo	za njo.
Bila sta hitrejša in sta	jo	prehitela.
sta se suhih hrušk in orehov, pa sta	jo	hotela ubrati nazaj.
je mislil Žef, da bo vedela, da mu	zanjo	nič ni.
Žefovo srajco je obesila pred hišo, da	jo	bo videl, kadar se bo vrnil.
Ali naj	jo	pretepe, ali naj jo nažene, ali naj
Ali naj jo pretepe, ali naj	jo	nažene, ali naj se dere ali naj molči?
Kajpak, zdaj naj bi ji še roko stisnil in	jo	pohvalil za vse, kar mu je pripravila.
Pričakovala sta	jo	drug od drugega, črhnil pa ni nobeden;
Najprej je stopila k Anci, da bi	jo	očedila.
Nesla	jo	je Jakobu in Anci.
Vreča moke ni bila	zanjo	nič.
k Cestarju in popravil sramoto, ki	jo	je bil tam zagrešil pred dobrim mesecem.
Naravnost tja pojde in	jo	bo za lase privlekel domov.
šila in kopita in	jo	mahnila od hiše!
Mahnil	jo	je kar preko senožeti, stopil je s
se sklonil k njej, odkrhal grudo in	jo	pokusil.
razkačila, da je planil k Veroniki in	jo	z vso silo udaril.
»Božjast, do božjasti	jo	je!«
Potem si je sam naprtil vrečo in	jo	nesel v mlin - in čudno, takrat sta
Pripovedoval je o tisti njivi, ki	jo	je oral ves teden in še ni bil pri
kadar je bil Žef kje v bližini, da	jo	je lahko slišal.
Tudi v Slavonijo	jo	lahko pobriše, saj je ne drži za rep!
Moral je skrbeti	zanjo	in za otroke.
Prvi dan	jo	je nesel Žef k sosedu.
tako dolgo, da je občina sklenila, da	jo	pošljejo v hiralnico.
Meglenega oktobrskega jutra	jo	je Žef naložil na hrbet in jo nesel
jutra jo je Žef naložil na hrbet in	jo	nesel čez reko.
sredi valov in premišljal, potem pa	jo	je vendarle nesel dalje.
Toda voznik ga je pregovoril, da	jo	je nesel spet domov.
Ljudje so po vasi šepetali, prihajali so	jo	kropit in prinašali otrokom kruha,
in iz prelepe knjige »Naš cesar«, ki	jo	je napisal c. kr. učitelj Jožef Apih.
je še vprašanje, če so sploh vedeli	zanjo	.
kakih deset let mlajšo žensko, ki sta	jo	kramarja pripeljala od svoje beneške
Kadar	jo	je učitelj poklical, je hitro planila
S sveto jezo sem	jo	zgrabil za kite, jo neusmiljeno zlasal
sveto jezo sem jo zgrabil za kite,	jo	neusmiljeno zlasal in pretepel.
Grabil sem	jo	za lase, za roke in okrog pasu, in
njegovih hčerah ter o čisti Suzani, ki sta	jo	pri kopanju zalezovala dva nečedna
Upodabljali so	jo	kot deklico z zavezanimi očmi, ki stoji
se fantje s svetlimi očmi ozirali za	njo	, »tega otroka bo doletela sreča.«
In doletela	jo	je.
Pogledal sem	jo	.
Ko sem se po nekaj korakih ozrl, sem	jo	videl, kako je počasi skakljala s kamna
tistih dveh nemarnih starinah, ki sta	jo	zasledovala pri kopanju; in ker se
»No, zdaj	jo	je pa doletela sreča.
»Ah, zdaj	jo	bo pa le doletela sreča,« je govoril
beneške meje je bilo zaman: na pomlad	jo	je pobralo.
Polagal	jo	je v mlado travo na pomladansko sonce
Končno	jo	je vendar doletela sreča.
Strežek	jo	je komaj krotil.
Strežek	jo	je le stežka uganjal.
Kadar je kam šel,	jo	je zgrabil in s širokimi trakovi privezal
je zrasla, je sam stesal kurnik in	jo	s solznimi očmi zapiral vanj.
»Da, zdaj pa zdaj, sreča	jo	je doletela.
ostal samo štiri mesece, potem sem	jo	ubral čez mejo, kjer sem v lastnih
Kar grdo je to napisati, a bilo	jo	je strašno slišati.
Imeli so	jo	zaprto.
Vse bi	jo	rade videle in so kar v procesijah
pač krčevito držati svoje matere in	jo	gristi.
Kdaj sem	jo	prvič videl, ne vem.
Opazoval sem	jo	dva dni.
Poznal sem	jo	prav natančno.
globokoumna misel, ga je tako pretreslo, da	jo	je kar dvakrat ponovil in s svojim
debelim kazalcem bodel vame, kakor bi mi	jo	hotel stlačiti v glavo.
Tako sem	jo	zasovražil, da bi jo zmlinčil.
Tako sem jo zasovražil, da bi	jo	zmlinčil.
izvlekel malo vijoličasto steklenico,	jo	počasi odmašil in poškropil po nageljnih.
Počasi je odtrgal roko od sebe in	jo	dvigal k meni.
je za hip obvisela v zraku, potem pa	jo	je potegnil vase kakor polž svoje roge.
Pričakujemo	jo	vsi in vsak čas in vendar smo začudeni
Samo poglejte	jo	.
prah v žuljavo dlan, si zvil cigareto,	jo	prižgal in se spet naslonil na ograjo.
bogve kje, tiščal štruco pod pazduho,	jo	prirezoval z velikim krivačem, žvečil
pozabil sekiro v gozdu, se ni tresel	zanjo	: sekira se je ponoči sama vrnila in
stezi vtaknil nogo v zadrgalico, ki	jo	je Šmonov Izidor nastavil
»Treh kron«, od Rozine ali Zinke, kakor	jo	je imenoval, od Petra, od Izidorja;
smrti, kakor pravimo tisti smrti, ki	jo	počakamo doma v postelji, lepo spodobno
takrat povedala, da tista pridiga, ki	jo	je naslednjo nedeljo spustil o semenu
»Ali te zebe?«	jo	je skrbno vprašal oče, toda odgovora
zadrgalico res našel pri obešenčevih nogah,	jo	odvezal, si jo najprej pozorno ogledal,
pri obešenčevih nogah, jo odvezal, si	jo	najprej pozorno ogledal, potem pa jo
jo najprej pozorno ogledal, potem pa	jo	pazljivo zvil, stlačil v žep, pograbil
On	jo	je že tri nedelje bral doma in to ob
Potem so se sklonili, pobrali grudo in	jo	vrgli v vodo, si obrisali solze in
»Ti si trapa,« je rekel Izidor,	jo	sunil s komolcem in poškilil,
je počasi dvignil glavo in bevsknil	vanjo	, kaj naj si ogleda, šele potem je odložil
bliže, žena je poiskala njegovo roko in	jo	položila na nekakšen zavitek, ki je
Venček	jo	je preplašeno pogledal.
Venček je dvignil oči in	jo	pogledal; v njegovem pogledu je bilo
let, je prejel odpustnico, kakor so	jo	prejeli vsi drugi.
šole, je oče vzel njegovo odpustnico,	jo	pazljivo pregledal, zmajal z rameni
odrasel in pameten človek užaljeno zadrl	nanjo	, naj nikar ne brije norcev z njim.
rešitev; če je bo Peter gotovo vedel	zanjo	.
Kar poglejta	jo	!
je bila zdaj že dalj časa doma, zato	jo	je poslala k Mojemu Jezusu za natakarico
vode,	jo	nalila v kozarec, pomakala vanj suho
Venc glasno usekoval in obljubljal, da	jo	bo ubogal.
Petra je njegova bridka pesem, ki mu	jo	je narekovala noč, tako izčrpala, da
ob žitnih poljih, iztegnil roko in	jo	vlekel po rosnem klasju, da ga je prijetno
je junaško in jezno dvignil glavo in	jo	ošinil s pogledom.
Venc	jo	je ubral po visoki travi naravnost
vendar se je zadovoljila z grožnjo, da	jo	bo že bog kaznoval.
Bila je v dno duše užaljena, da	jo	je zadela taka nesreča.
stopi, da ti popiham,« je rekla mama,	jo	vzela v naročje in ji pihala po krvavečem
znebila nekaj tako kosmatih, da so	jo	fantje venomer objemali okrog pasu.
hitreje raznesla po vasi, kakor če bi	jo	župnik s prižnice oznanil.
kakor bi se mu vnelo pod nogami, in	jo	ubral kar preko njiv v vrbovje ob reki.
Noč, ki	jo	je Venc Poviškaj preživel po tistem
»Če pobeli hišo, naj	jo	kar pobeli.
Lahko	jo	tajimo, lahko prisegamo in dajemo častno
besedo, lahko se tudi norčujemo iz nje in	jo	sami raztrobimo z zaničljivim nasmehom
Vsakdo	jo	lahko bere v naših očeh kakor iz odprte
skrivnost, so vsi s prstom pokazali	nanjo	.
»	Njo	, njo, Minco, ker ni hotela roditi otrok,«
»Njo,	njo	, Minco, ker ni hotela roditi otrok,«
svoja ušesa slišal župnikovo pridigo in	jo	razumel.
ga je težila obilna »frtalja«, ki mu	jo	je bila ocvrla Pavla, in v glavi mu
Pavli sem	jo	dal,« je priznal.
roke, mu žugala s prstom in trdila, da	jo	je spravil v prerani grob.
je popoldne prinesel težko skrinjo,	jo	položil sredi izbe, izpustil mastno
v njegov pobešeni obraz in pri srcu	jo	je tako čudno zgrabilo, da bi najrajši
je podaljšal zadrgalico s pasom, si	jo	dal okrog vratu, zamižal in izpustil
To je bila zadnja bridkost, ki	jo	je usoda poklonila Vencu Poviškaju
potegnil na dan prvo knjigo, ki sem	jo	otipal.
»Kaj pa je novega?« sem	jo	vprašal.
In da bi	jo	spravil v dobro voljo, sem ji povedal
pologe, v severnejše kraje, kjer so	jo	pričakovale kmetije s smehom in hrepenenjem,
še zmeraj skriva prikrit nasmeh, ki	jo	hudomušno izdaja, da bi se še rada
Če	jo	je pri maši ženica z drugega konca
»Glejte	jo	no, kje se je pa ta vzela!«
rokave in zgrabil Jero za nogo, Kih pa	jo	je prijel okrog pasu.
Ko je stopila v kuhinjo,	jo	je Kih začudeno pogledal in dejal:
Pazi	jo	je glasno opomnil s svojim vreščečim
Ta metuljček in voščena roža, ki	jo	je imel zataknjeno v gumbnici, sta
korakala Ludvik in Nande, za njima pa sta	jo	Modest in Zanut strumno in odločno
povest, kakor je »Črna žena«, čeprav	jo	je usoda ljubezni, ki se je pletla
skoraj do tal, v tesnih čevljih, ki	jo	nazarensko tiščijo, ter vsa okrašena
»Glej	jo	no, drži se, kakor bi ne znala šteti
lahko vtakneš v luknjo, klofute, ki ti	jo	je prilepil, ti sam Mussolini ne sname
spodnje črte »ta preklemani ef«, kakor	jo	je imenoval, je vtaknil obrito brado
In Ludvik	jo	je, da bi dokazoval svojo ravnodušnost
sita, na, na, na!« je hropela stara in	jo	garbala s palico po prožnem hrbtu.
bi dobil samo liro od vsake noči, ki	jo	je Nanca naklonila fantom.
stopnicam, je Kihova Jera skočila k Nanci,	jo	lovila za roko in žlobudrala:
ritenski umikala, ker je vedela, da	jo	je zdaj že popolnoma zavozila in da
ti medtem doma z drugim poja, in že	jo	je odkuril.
Tine je zgrabil Rozo okrog pasu in	jo	zavrtel.
»Da, spravil si	jo	,« je dejal Rupar in si natlačil pipo.
»Babe, stran!« je zarohnel Ruparjev in	jo	pahnil, da je zletela k peči in se
	Jo	pa že rajši prašičem skuham, pri moji
»Kar skuhajte	jo	, samo če jo bodo jedli,« se je mirno
»Kar skuhajte jo, samo če	jo	bodo jedli,« se je mirno obregnil Nace.
samo nekoliko pobrenkaval, počasi pa	jo	je spet krepko urezal.
sta kobilo za uzdo in rekla Luki, naj	jo	požgečka na pravem mestu.
Luka	jo	je res požgečkal, in sicer tako temeljito,
strani k sreči zavila na desno, kjer sta	jo	Štefuc in Moj Jezus po dolgem prigovarjanju
Ruparjev France, zgrabil pletenko in	jo	s tako silo treščil ob tla, da se je
Roza je skuhala kave in	jo	prinesla na mizo.
v Štefeta, ki je preplašeno strmel	vanjo	.
Tlačil	jo	je pod suknjič, se potil od strahu
Cesta je tiha in prazna, samo včasih	jo	veter nastelje s prvimi orumenelimi
je preproste in močne ljubezni, zato	jo	vsa vas trmasto neguje od zore do mraka:
trmasto neguje od zore do mraka: rahlja	jo	in jo češe, dela in gara in jo zaliva
neguje od zore do mraka: rahlja jo in	jo	češe, dela in gara in jo zaliva z znojem,
rahlja jo in jo češe, dela in gara in	jo	zaliva z znojem, da bi pridelala dovolj
»Do tja	jo	moramo poleči do kosila.
odreže svojo razovnico, obriše koso in	jo	obesi na jablano, odloži in zabode
Nato obriše koso,	jo	obesi na vejo, sede k skledi, se pokriža
Mama	jo	je vselej potegnila v kuhinjo, kjer
je vselej potegnila v kuhinjo, kjer	jo	je pošteno ozmerjala, češ naj nas nikar
ramenu, pobožal sem staro skrinjo, ki smo	jo	otroci kljub materinim grožnjam tako
oče, pogrnil po travi vrečo, legel	nanjo	, naslonil sivo glavo na raskavo tepkino
Že sam zvok besede, ki	jo	je vzdihnila, mi ni bil všeč.
»Kaj pa Obrekar?« sem vprašal ter	jo	prvič pogledal naravnost v oči.
Pogledal sem	jo	ter se nehote začudil:
razpada Italije je bil doma, potem pa	jo	je pobrisal v Tolmin, ker v naši vasi
pogledala v stran, ker je opazila, da sem	jo	motril, »kaj sem že hotela reči?
»No, in kakor veš,	jo	je še isto noč pobrisal čez mejo.
utrdi, da ga muke ne upognejo in da	zanjo	celo umre.
Teta se je zlecnila, kakor bi	jo	zbodlo v prsih.
»In zdaj pa povej naprej!« sem	jo	podrezal.
Rotil	jo	je, ji govoril o Nandetu in Nacetu,
Popihal	jo	je v Bosno, kjer je drvaril do izbruha
Kakor bi	jo	bil podedoval.
In brundal	jo	je kar naprej.
Stric?« sem	jo	prekinil.
govoriti,« je rekla, stopila k uri ter	jo	s previdnimi kretnjami navila.
Sedla je, prekrižala roke, in ko sem	jo	pogledal, se mi je v zadregi nasmehnila.
Pa sem	jo	stisnil k sebi kakor pred leti, ko
Pogledal sem	jo	; teta je bila zamišljena.
luči, toda bile so prenizke, da bi	jo	dosegle.
Zato nisem maral siliti	vanjo	.
Še staro uro so iztrgali iz stene in	jo	treščili ob tla, da je vzmet
Častnik	jo	je ustrelil.
Še danes	jo	vidim.
Obrekar	jo	je s svojo široko roko trepljal po
roko, očividno nejevoljna, ker sem	jo	prekinil.
močan, da lahko obudi pogubljeno dušo in	jo	prečisti v borbi, mora zmagati in doseči
nižave in tam preveč široko zaživela, so	jo	za kazen poslali v naše višave, kjer
dolgo in gosto nabrano črno krilo, ki	jo	tesno stiska v pasu, in v kratek životek
barve, kakršne je vsaka črnina, ko	jo	spere čas.
Zdaj se ustavi na svoji gruči ter	jo	vprašujoče motri, zdaj spet švigne
ženičice se niti za hip ne zmenijo ne	zanjo	ne za njenega sina, sploh za nobenega,
zvije in zavrti cigaro na njem, da	jo	oslini.
Nato	jo	prižge, ošabno in izzivalno izpuhne
bi se radi odtihotapili iz hiše in	jo	pobrisali k mostu na kopanje.
Matere pomivajo posodo, pomivajo	jo	počasi in skrbno, da bi ubile čim več
Ko obrišejo zadnjo žlico in	jo	vtaknejo v zrezljani sajasti žličnik,
jablane je pogrnila odejo, položila	nanjo	otroka in se zleknila k njemu.
Okrogličar	jo	je poklical predse, kakor kralj berača,
Še veliki kmetje bi	jo	vzeli za ženo, ona pa nič in nič; suče
Okna in vrata so zaprta, kakor bi	jo	vsi fašisti, finančni stražniki in
visoko dvigne svojo težko brezovko ter	jo	nato z vso silo trešči ob svet.
glavo, nato prime metlo za ročaj in	jo	počasi vleče za sabo po pločniku.
Njegova krava, Tinčeva krava, ki	jo	je pasel s tako ljubeznijo in jo s
ki jo je pasel s tako ljubeznijo in	jo	s takim ponosom napajal pri Modrijanovem
Komaj	jo	Tinč pobriše okrog vogala hiše Mojega Jezusa
Travnikarjev stric	jo	tako naglo briše po vrtu, da jata grahastih
Petnajststo sva dala	zanjo	.
Saj še vem, kaj si rekel, ko sva	jo	z Jurjem prignala mimo.
krščen!« zagrmi v podivjano žensko in	jo	odpahne ter se nato skloni k svojemu
Tedaj	jo	možje izroče ženskam in se obrnejo
	jo	ogledujejo, se čohajo za ušesi ter
Zakaj si	jo	gonil mimo kasarne?
je caposquadra prvič štrbunknil vodo	nanjo	?
grozeče prestopi, toda v tem trenutku	jo	zmoti senca.
Nato se skloni h kravi in	jo	začne otipavati.
»Zdaj zavihajmo rokave in	jo	odrimo, dokler je še gorka.«
skuha možem ogromen lonec kave, ki je	ponjo	poslala Ceneta domov, kajti v Žuželjčevi
Kmetje splaknejo kožo,	jo	odnesejo za hišo ter jo tam napno na
splaknejo kožo, jo odnesejo za hišo ter	jo	tam napno na late malega kozolca.
pograbijo kravo za zadnje noge ter	jo	po rahlo padajočem pobočju odvlečejo
Čargo z rokama položita zeleno rušo in	jo	nato potolčeta z lopato.
po eni strani krvave sledi, ki	jo	je odrta krava pustila na zeleni otavi.
v sebi spremenjena, zakaj prešinilo	jo	je spoznanje, da prihaja božja dekla
V sencih	jo	je tiščalo, ker je bila preveč široko
šibkost, a vendar neko čudno lahkoto, ki	jo	je kar dvigala s tal,
Zagledala se je	vanjo	in mislila, mislila, mislila.
Koza	jo	je začudeno pogledala, a ni marala
pogledala, a ni marala iz polmraka, čeprav	jo	je gonila s kretnjo svojih slabotnih
Poiskala je blagoslovljeno vodo, ki	jo	je imela v zaprašeni zelenki v zidni
stolico k postelji in položila kozarec	nanjo	.
toliko moči, da je dosegla vejico ter	jo	potegnila izza trama.
da se v postelji ne bo utegnila, ker	jo	bo prej premagal spanec.
daleč je njen spomin še deloval ter	jo	takoj pomiril, čeprav ji jasne slike
Pri srcu	jo	je zaskelelo.
Čar se pomakne k postelji, obstane in	jo	globoko motri.
Čar je prišel, da bi	jo	pripravil za zadnjo pot.
Čar stoji nepremično in	jo	še
»Aha, zdaj pa grem,«	jo	prešine jasna misel.
besede, ki segajo pod njo kakor roke,	jo	dvigajo in nesejo.
Justina jim prižge luč in	jo	obesi pod strop nad mizo, nato se umakne
Nato pograbi harmoniko,	jo	potisne Čelarjevemu Venčku v naročje
pozdravi Ustinar svojo ženo, kakor bi	jo	že čakal.
Pretrga	jo	oholi in zaničljivi Okrogličarjev glas:
Okrogličar izpuli svojo glavo iz gneče in	jo	potegne v kuhinjo.
Tega je kriva duša, ki	jo	danes nosijo s seboj.
»Do pekla ti	jo	bomo potisnili!« pribije Travnikarjev
Glej	jo	, našo grapo!«
Nato se skloni k Nančiki in	jo	zaskrbljeno vpraša:
Angelca	jo	objame z mehkim pogledom:
Drejc	jo	prehiti, a Tildica mu vzame škaf iz
Ko ujame Dragaričin pogled,	jo	strogo vpraša:
Globoka tišina, ki	jo	prereže oster žvižg lokomotive in drdranje
Toda jezikavost in ponos	jo	premagata.
»In štirikrat so	jo	Lahi popravili!«
Dragič	jo	mirno gleda.
Tildica gre ob materi in	jo	hoče podpirati, toda stara Angelca
Tildica	jo	ošvrkne z ostrim pogledom.
»Šinor! ...« Fašist	jo	pahne po trgu.
Niente per partižani!« Bichi	jo	suho premeri in malomarno zamahne z
sunkovito okrene in se besno zadere	vanjo	:
Dragarici puškino kopito v prsa in	jo	peha v prazni kot trga.
Bichi se okrene,	jo	zviška premeri, se porogljivo nasmehne
Na dan potegne fotografijo,	jo	pozorno pogleda in takoj trzne.
Obrekarica in očka Orel	jo	pozorno pogledata in nato mirno zmajeta
Bichi stopi pred Angelco in	jo	ostro premeri.
Angelca	jo	stisne za roko.
Nančika	jo	pogleda, razume, da je treba odkimati,
tresočimi se prsti odpre brzojavko,	jo	preleti, prebledi in obstane.
revolverjem in vztrepeta, kakor bi	jo	zadržala strahotna misel.
na stol, sname Mussolinijevo sliko,	jo	položi na mizo in seže po Badogliu.
Nenadoma se zravna, pograbi kapo in si	jo	odločno posadi na glavo ter odpre miznico
iz spodnjega predala ročno blagajno,	jo	s silo odpre in pobere bankovce.
roko preklada brisačo; v zbeganosti	jo	obdrži v desnici, ki jo dvigne v fašistični
zbeganosti jo obdrži v desnici, ki	jo	dvigne v fašistični pozdrav.
fotografijo, se zaničljivo zmrdne in	jo	spusti, kakor bi bila umazana.
Oba hkrati,	jo	položita na mizo:
Nato pobere fotografijo in	jo	pogleda.
Bichi	jo	pobere in jo vtakne v žep.
Bichi jo pobere in	jo	vtakne v žep.
Kutschera	jo	dvigne proti luči in jo, strokovnjaško
Kutschera jo dvigne proti luči in	jo	, strokovnjaško premotri, nato pogleda
kakor bi bila beseda hlapec roka, ki	jo	je udarila po obrazu.
Drejc	jo	mrko pogleda.
Drejc	jo	rahlo odrine.
nicht banditi! ...« Kutschera	jo	zaničujoče pogleda in sovražno reče
svojih zgaranih koščenih rokah ter	jo	bodrilno treplja.
Nančiki zakrila pogled k vratom, in	jo	rahlo potiska nazaj na blazino.
Očka Orel	jo	globoko pogleda ter ljubeznivo, a odločno
Očka Orel	jo	globoko pogleda in dvigne prst; reče
Tudi Boris si vtakne slamo med zobe,	jo	grize in resno premišlja.
Očka Orel	jo	nekaj trenutkov motri, nato ji položi
opleta s svojo debelo, okroglo glavo in	jo	nato spusti na mizo, kakor bi se mu
progo, se kar obuti zakadijo v reko,	jo	prebredejo in se naglo vzpenjajo proti
»Popihali so	jo	,« hitro odgovori Boris.
Sova	jo	besno premeri.
»Kakšnim siromakom?« zagrmi	vanjo	z užaljenim ponosom.
Sova stopi korak bliže in	jo	gromovito nahruli:
Nato ji pokaže Staneta in	jo	z naslado vpraša:
Nato se okrene k Dragarici ter	jo	resno in mirno vpraša:
obema rokama prime mater za ramena,	jo	počasi pomakne izpred sebe in stopi
počasi potegne desnico iz žepa ter	jo	začne v zadregi ribati ob hlače.
»Kaj si	jo	boš ribal! ...
Stane	jo	stiska k sebi, nato pa ji počasi z
obraz je v okviru črne rute, ki si	jo	je zavezala pod brado, zelo mehak in
Nato razširi roke, da bi	jo	objel, toda mati se z vidnim naporom
obraz ji vztrepeče naval silne sreče	jo	premaga.
Stane	jo	objame in jo počasi odpelje v bajto.
Stane jo objame in	jo	počasi odpelje v bajto.
dobrodušno začudi Sova, se skloni k njej in	jo	vščipne za okrogla lica.
»Z ušmi sem	jo	natlačil in jo poslal četnikom za god.«
»Z ušmi sem jo natlačil in	jo	poslal četnikom za god.«
Nančiko, ji položi roko na ramo in	jo	strese:
Stane se skloni k njej,	jo	z obema rokama rahlo prime nad laktmi
Prvi mu	jo	stisne očka Orel, nato Travnikarica,
Sova	jo	potegne kvišku.
»No, no, Ana!«	jo	očka Orel bodrilno treplja in jo vleče
Ana!« jo očka Orel bodrilno treplja in	jo	vleče proti osebnemu vojaškemu avtomobilu,
okrene k materi, ki se je približala,	jo	prime za roke in se zamakne vanjo.
približala, jo prime za roke in se zamakne	vanjo	.
Lokar	jo	stisne v roko ženi, ki venomer stopica
»Pohiti!« ji reče in	jo	kar pahne od sebe.
zadere prvi vojak, stopi k Travnikarici,	jo	zgrabi za roko, jo odtrže od otrok
k Travnikarici, jo zgrabi za roko,	jo	odtrže od otrok in odvleče iz kuhinje.
Nemški vojak privleče Travnikarico in	jo	tako sunkovito pahne v množico, da
Angelca	jo	ujame in jo skuša ohrabriti s pogledom,
Angelca jo ujame in	jo	skuša ohrabriti s pogledom, toda Travnikarica
Kutschera s prstom pokaže	nanjo	.
Angelco, a vojak že stopi k njej in	jo	potegne iz množice.
Dva vojaka skočita k njej, da bi	jo	zgrabila, toda Angelca sama stopi k
položi obe roki na rame in se zamakne	vanjo	, a besede ne najde.
Gorska pokrajina, ki	jo	je že pobelil prvi sneg.
telesom se naslanja na strojnico in	jo	drži krčevito, kakor bi držal silno,
spusti strojnico, zgrabi Nančiko in	jo	sunkovito pritisne k tlom.
Stane plane k njej,	jo	zgrabi in jo naglo odvleče v zaledje.
Stane plane k njej, jo zgrabi in	jo	naglo odvleče v zaledje.
Nato naglo poklekne k strojnici,	jo	krčevito zgrabi in se nasloni nanjo
strojnici, jo krčevito zgrabi in se nasloni	nanjo	z vso težo.
Sova	jo	pritisne k sebi, ji popravi titovko
Mrzla je, pa si	jo	s pesmijo ogrejmo!«
»Poslali	jo	bomo v 𠆯ranjo‘,« reče Stane po premolku.
»Zakaj pa ti?« zagrmi Sova in	jo	pisano pogleda.
Boš? ...« sili	vanjo	.
materinsko ljubeznijo počasi potiska	prednjo	zdaj skodelico vročega mleka, zdaj
Nato stopi bliže in	jo	začne priganjati:
Obrekarica	jo	gleda, ustnice ji vzdrhte, skloni glavo
»Ana! ...« karajoče reče očka Orel in	jo	ljubeznivo potreplja.
vojaki skočijo iz zasede in planejo	nanjo	.
od pasu, toda rogovilasti domobranec	jo	zgrabi s svojimi dolgimi šapami, iztrže
ji z mojstrsko naglico zveže roke in	jo	pahne med naperjene puške.
Ali	jo	kaj poznate?«
klanca, se zdrzne in z vso gibčnostjo, ki	jo	še premorejo njena stara leta, hiti
Rešili	jo	bomo!« klikne in plane skozi vrata.
se v en glas oglasita domobranca in	jo	takoj ubereta za njim.
vratom, toda rogovilasti domobranec	jo	grobo zgrabi za ramena ter jo scela
domobranec jo grobo zgrabi za ramena ter	jo	scela okrene proti Drejcu:
»Ali	jo	poznaš, jerebičico?«
Drejc strmi	vanjo	in obupno hlasta po sapi.
Domobranec	jo	s hrbtom roke mahne po ustih:
Jero ter s širokimi kretnjami grmi	vanjo	:
čenča tja, pri tem pa sedi na ušesih in	jo	ujamejo kot kuro!«
	Ponjo	!« odločno odvrne Sova in plane k vratom.
Prijeli so	jo	! ...«
vežnih vrat položi brzostrelko na klop,	jo	prisloni k steni in stopi v hišo.
Drejc	jo	sunkovito odpahne in plane v hišo.
»Izpod nog, baba!« se zadere Sova in	jo	v diru odpahne z brzostrelko.
Drejca, naglo potegne Tildico od njega,	jo	pritisne k sebi ter jo ves srečen stresa
Tildico od njega, jo pritisne k sebi ter	jo	ves srečen stresa in otipava:
Boris ga bistro pogleda in	jo	naglo pobriše.
prinese iz bunkerja težko strojnico,	jo	previdno položi pred Sovo in se mu
zdrami, naglo pobere strojnico in si	jo	z lahkoto vrže na rame.
»Tiho!« zarjove	vanjo	.
Sova	jo	užaljeno pogleda, nato sede in začne
Naglo stečeta po progi, ki	jo	partizani hrupno razkopavajo; pragovi
dopoldanskem soncu visi gladka senožet, ki	jo	dolge sence visokih mecesnov režejo
»Pri kotlu ga dobiš!« široko buhne	vanjo	Sova in se spusti nizdol.
kretnjo da slušalko komandantu, ki	jo	takoj zgrabi, napeto posluša in navdušeno
vprašujoče in se zamakne v kos opeke, ki	jo	drži v rokah.
začne naglo podajati opeko Drejcu, ki	jo	z mrzlično naglico potiska v vdolbino.
glasom, se zamakne v kos opeke, ki	jo	drži v rokah, in jo začne nežno ujčkati.
v kos opeke, ki jo drži v rokah, in	jo	začne nežno ujčkati.
Stisnil bi	jo	k sebi, da bi kar zacvilila!«
pregledoval kose, zdaj drži v rokah puško ter	jo
»Ali	jo	še poznate?« mu Tone zavpije na uho.
»Raztreskajo naj	jo	!« mračno zagrmi Sova in pogleda vstran,
Sova	jo	besno premeri, jezno strese glavo in
»Glej	jo	ptičico!« se razveseli Sova.
»Tri dni so	jo	držali.
stegne roko proti Nančiki, kakor bi	jo	hotel potrepljati, in reče s toplim,
»Tildica!«	jo	pokliče z nenavadno toplim glasom.
Tildica se pomakne bliže in, medtem ko	jo	Drejc poseda in zavija v odejo, govori
Drejc	jo	stisne k sebi, vzame njene premrle
»Tildica! ...« ginjeno dahne in upre	vanjo	srečne, vprašujoče oči.
prej! ...« ji hitro zatrjuje Drejc ter	jo	že s popolnoma drugačnimi, zelo rahlimi
Drejc	jo	privije nase.
»Bolničarka si, pa zaspiš!«	jo	kara Stane.
»Dajva!« zasope Sova v Nančiko, steče in	jo	vleče za sabo.
Sova	jo	stisne k sebi in široko zamahne z roko
reče Sova dobrohotno in	jo	spet zgrabi za roko.
Sova	jo	potegne nizdol po pobočju.
pokima Sova in potisne kozarec pred	njo	.
Sova	jo	zelo resno pogleda in zaskrbljeno vpraša:
Stane	jo	tudi prime za roko in ji prikimava.
Pograbi svojo brzostrelko s pograda in si	jo	vrže na rame, toda oprtnica se mu sname
Sova	jo	pobere, jo obdrži v svoji šapasti roki
Sova jo pobere,	jo	obdrži v svoji šapasti roki kakor igračo
svoji šapasti roki kakor igračo ter	jo	z zaničljivim pogledom kaže Stanetu:
Sova	jo	hlastno pograbi in jo začne ogledovati.
Sova jo hlastno pograbi in	jo	začne ogledovati.
Taka je za dedca!« zagrmi Sova,	jo	zadovoljno potežka in si jo ponosno
zagrmi Sova, jo zadovoljno potežka in si	jo	ponosno oprta.
»Vem,« z razumevanjem pokima Sova,	jo	toplo pogleda in očetovsko potreplja,
pogleda in očetovsko potreplja, da bi	jo	pomiril.
Nato se počasi okrene k ženi in	jo	prime za roko:
uf! ...« Nemški vojak	jo	potegne izza mize in jo sunkovito zabrusi
Nemški vojak jo potegne izza mize in	jo	sunkovito zabrusi proti očku Orlu.
zamahne s puškinim kopitom po uri in	jo	sklati na tla.
škornjem upre v hrbtenico, da bi mu	jo	zravnal.
Kutschera	jo	ošine s kratkim pogledom, nato z odsekano
Očka Orel	jo	objame in jo počasi spušča na tla,
Očka Orel jo objame in	jo	počasi spušča na tla, nato poklekne
Očka Orel	jo	s svojo široko roko treplja po glavi,
dvigne rušo, potisne križ pod njo in	jo	nato pogladi z dlanmi.
»Potrpi, potrpi ...«	jo	Stane bodrilno potreplja in se okrene.
Stane ji takoj vzame škaf iz rok in	jo	ljubeznivo pokara:
Stane	jo	karajoče pogleda.
stegne roko, prime Borisovo brzostrelko,	jo	pogleda in spet spusti.
Boris si	jo	takoj sname z ramena in jo ponuja Tildici.
Boris si jo takoj sname z ramena in	jo	ponuja Tildici.
Nemški vojaki se potuhnejo in	jo	mirno pustijo naprej.
stisne ustnice, ga odvali od strojnice,	jo	zgrabi in začne streljati.
Sova potegne bombo in	jo	vrže z velikim zamahom.
Toda moje srce	jo	je razbijalo.
»O ti presneta zver!«	jo	je z občudovanjem pogledal Travnikarjev
»Ho‐o‐ruk!« ter	jo	v lepem loku vrgla na visoko skladovnico,
če bi jima stric svetoval, kako naj	jo	obrneta, da jo bosta pravilno razrezala,
stric svetoval, kako naj jo obrneta, da	jo	bosta pravilno razrezala, ker je, mrha,
karabinjerji, finančni stražniki in miličniki,	njo	pa so doma psovali, češ da bo osramotila
Zavalili so	jo	na voz, jo obračali na levo in na desno,
Zavalili so jo na voz,	jo	obračali na levo in na desno, jo podpirali
voz, jo obračali na levo in na desno,	jo	podpirali s klini in ji tudi z besedo
stric se je seveda takoj razvnel in	jo	začel zmerjati s tako krepkimi psovkami
Venček je v duhu gledal sliko, ki	jo	bo nosil v sebi do smrti, kajti vtisnila
držala v naročju malo Mirico; dobri mož	jo	je venomer ogrinjal s pleteno volneno
se je pogreznila vsa dolina, ki so	jo	gore rezale od ostalega sveta; pobočja
izpod svojega črnega čopa ostro gledal	vanjo	.
fašista sta pograbila škaf vode, ki sta	jo	imela že pripravljeno, in jo štrbunknila
ki sta jo imela že pripravljeno, in	jo	štrbunknila v Petra.
Sam pa	jo	je komaj še o pravem času potegnil
oglodano in počrnelo leseno žlico ter	jo	začel ogledovati, kakor je ne bi še
zakrivljenim palcem je obrisal koritce,	jo	dvakrat potegnil po hlačah, jo podrgnil
koritce, jo dvakrat potegnil po hlačah,	jo	podrgnil pod pazduho, si jo še enkrat
hlačah, jo podrgnil pod pazduho, si	jo	še enkrat ogledal od vseh strani ter
še enkrat ogledal od vseh strani ter	jo	šele nato prav počasi potisnil v postano
mati ne bi takoj skočila k njej in	jo	prestregla.
Mati	jo	je objela in jo skoraj odnesla v izbo.
Mati jo je objela in	jo	skoraj odnesla v izbo.
divjega mesa, ki ji je obraščal srce in	jo	dušil že dvajset let.
Jok	jo	je premagal.
Kadar	jo	granata zažvižga nad strehami, se je
»Vrglo	jo	je na vejo ... in še danes visi tam ...
zakaj ji je šinila v glavo misel, da	jo	mož zapušča.
mati in se pognala proti njej, a Zmaga	jo	je ustavila s tihim, mrtvim glasom:
Kdo	jo	plačuje, a? ...
»Ali si	jo	slišal, ptičico!
Začudeno se je zastrmel	vanjo	in strmel še potem, ko je že zdavnaj
deževje, pozimi pa stara, gluha samota, ki	jo	snežni vrtinci z ostrim zavijanjem
smrtjo bo prišla pod domačo streho, kjer	jo	bo velikodušno sprejel z odprtimi rokami.
vseh prstov za njen objem, a da bi	jo	vzel v zakon, o tem nihče še pomislil
postelji in vlekla s sebe obleko, kakor bi	jo	pekla, ter si nato v razbitem in zameglenem
glavi s svojo zapito zadnjico in da	jo	nalašč ugonablja v tej zasmrajeni luknji.
Moj Jezus je sklepal roke,	jo	prosil in rotil, prisegal, da ne bo
Zinka je pobrala svoje stvari in	jo	pri priči udarila po dolini, kakor
Nato	jo	je prižgal in samozavestno puhnil oblak
potegnil izpod mize orjaško nogo in	jo	s treskom vrgel po sobi.
Jokal se je, ko	jo	odhajal.
Bere ... pa	jo	bo tudi pobrala!
Premalo te je v hlačah, da bi	jo	zadržal!«
Če ne pobere zamere, prav ... če	jo	pobere, tudi prav.
kolena po svojo uradno kapo ter si	jo	ogledal od zunaj, a še bolj od znotraj.
»	Jo	bo!
	Jo	bo!« je kimala Temnikarica, ki je iz
»Ali si	jo	že naredil?«
»No, potem	jo	pa ostrži!«
»Saj	jo	bom.«
Matic se je vzpel	nanjo	, sedel na rob, spustil svoje dolge
oba konca v grmovje, si odrezal novo,	jo	najprej olupil z nožem in jo nato začel
novo, jo najprej olupil z nožem in	jo	nato začel strgati z drobcem stekla.
»No, ali si	jo	že ostrgal?« je vprašala Temnikarica
»No,	jo	boš pa jutri ostrgal,« je rekla Temnikarica.
»Pa saj	jo	boš moral ostrgati!
»In	jo	rad gledaš?«
»Kdaj pa ti	jo	bo dala?«
»Zakaj pa ne greš sam	ponjo	?
sončnico, če ti je Tilčka res rekla, da ti	jo	bo dala.«
»No, potem pojdi pa kar jutri	ponjo	!«
za Maticem, ki je zabredel v reko,	jo	prebredel in izginil v črnem jelševju
piskrček prave kave, sedla na prag in	jo	glasno posrebala, ponjuhala ščepec
hčere, ki je ni videla že sedem let, ter	jo	nato pozdravila z naslednjimi besedami:
tako!?« je Lužnica dvignila glavo in	jo	spet ostro premerila.
je prišla v vas, so se takoj zagnale	vanjo	:
primernega« za otroka, pa tudi za Lužnico, ki	jo	je imel že od nekdaj v želodcu.
bolje zanj,	zanjo	, pa tudi za »mrho«, to se pravi za
Lužnica ni utegnila presoditi, ker	jo	je kar nenadoma pobrala pljučnica.
skočil h grmu, odrezal novo palico,	jo	olupil z nožem in jo nato začel strgati
odrezal novo palico, jo olupil z nožem in	jo	nato začel strgati s steklom.
Osoli mu	jo	s palico ali brez palice, toda nag
vztrepetala ob grozni misli, da bi	jo	Matic napadel.
»prizibal v bajto, se režal, sopihal in	jo	gledal kakor zaboden vol «.
Matic	jo	je hodil gledat, in če je bilo dekle
Trava je bila zrela in bi	jo	bilo treba že zdavnaj pokositi, toda
Skočili so čez cesto ter	jo	ravni črti mahnili naravnost proti
največjo ter	jo	zataknila Maticu za srajco.
»Če	jo	boš zgubil, bom huda nate!«
cvet, ki mu je žarel na prsih, ter	jo	nemo ubiral za Tilčko, ki je kakor
»Tako!« je rekla Tilčka ter mu	jo	hrabro stisnila in stresla.
Laznarici je bilo nerodno, ker	jo	je mož zalotil pri tem poslu, zakaj
vrnila z veliko skledo polente ter	jo	postavila pred Matica.
»Ko boš pojedel, me pokliči, da ti	jo	spet zataknem.«
nožem, potegnil iz žepa kos stekla ter	jo	začel strgati.
je ostrgal prvo palico do stržena,	jo	je vrgel v stran, stopil h grmu in
»Če	jo	boš izgubil, bom huda ...« je zaslišal
kolenih se je pomaknil do sončnice,	jo	pobral in jo zataknil za srajco.
pomaknil do sončnice, jo pobral in	jo	zataknil za srajco.
pobral še na pol ostrgano palico in	jo	stisnil pod pazduho.
zapečka svojo temno rdečo blazino ter mu	jo	počasi potisnil pod glavo.
Ženske so kmalu našle sončnico,	jo	naravnale ter jo položile na blazino
kmalu našle sončnico, jo naravnale ter	jo	položile na blazino poleg Matičeve
»Mislil sem, da si	jo	pobrisal.«
»No, če	jo	nisi pobrisal iz vasi, jo boš pri tej
»No, če jo nisi pobrisal iz vasi,	jo	boš pri tej priči pobrisal iz moje
»Peljite	jo	ven!« je tiho, a strogo ukazal Hotejec
skoraj vsak dedec steklenico v rokah in	jo	je ponujal Hotejcu.
in njegova koščena, trepetajoča roka	jo	je počasi nesla do Matičevih ust.
razmišljal o življenjski modrosti, ki	jo	je bil oče potegnil iz usode Samotežnikovega
ni oznanil s temi besedami, temveč	jo	je oznanil kot mašo ‘v dober namen’,
skromen, da niti ne povem, v kakšen namen	jo	plačam! ...
desno, pa je zdrknil skozi luknjo, ki	jo	je bil še isti večer sam vsekal v led,
oče in začel prikimavati, kakor bi	jo	videl pred sabo in bi jo presojal.
prikimavati, kakor bi jo videl pred sabo in bi	jo	presojal.
Prav lahko	jo	zaviješ v tisto rjuho zemlje, ki jo
jo zaviješ v tisto rjuho zemlje, ki	jo	ima, ter vse skupaj stisneš pod pazduho
‘Ne!’ in stvar je bila	zanjo	opravljena.
‘Ti	jo	bom že izbila iz glave!’ je rekla in
Sin se je sam zrušil pred njo in	jo	prosil, naj ga pretepe, da bi mu odleglo.
se je bil opogumil in ji povedal, da	jo	ima rad, potem pa nihče več, zakaj
njeni smrti ne, in sicer zato ne, ker	jo	je že zdaj preklela in ker jo bo preklinjala
ne, ker jo je že zdaj preklela in ker	jo	bo preklinjala tudi iz groba ...
Tedaj je Tone postal Ravničar in je šel	ponjo	.
‘Ravničarica	jo	je preklela iz groba!’ so govorili
pred tremi leti prinesla Oti pošto, da	jo	bo Ravničarica preklela tudi iz groba,
groba, je čenčala takšne neumnosti, da	jo	je moral celo župnik prijeti za jezik.«
Župnik	jo	je poklical k sebi in jo trdo prijel.
Župnik jo je poklical k sebi in	jo	trdo prijel.
in pripraviti Ravničarja do tega, da	jo	bo pripeljal pred oltar.
svojo sobo in da je živel z doto, ki mu	jo	je bil brat odštel po materini smrti.
Če bi	jo	imel res rad, bi šel v Idrijco in bi
Janez	jo	je bil z otroki vred zaklenil v klet,
pograbila najmlajša dva in pobrisali so	jo	po pobočju kakor splašene živali.
spet vrnili, ker je edina krava, ki so	jo	takrat še imeli na Ravnici, začela
tako	jo	vlačijo sem in tja ter jo vsiljujejo,
tako jo vlačijo sem in tja ter	jo	vsiljujejo, da bi človeka pretresli,
živa resnica, pa ni nikogar, da bi	jo	pobral.«
A če	jo	človek pogleda, se nehote zamisli.
Vso pot ni bil pomislil	nanjo	, zato ga je vest tako zapekla, da je
Na pamet sem	jo	znal tako rekoč ...
te dragocene, rodovitne zemlje, ki	jo	je vame naplavila, plast za plastjo,
Še tisti hip sem butnil	vanjo	.
Dve leti sem	jo	skrivala.
in na svinjaku, po vseh luknjah sem	jo	prekladala ...
debelo, saj ne boš uganil, zakaj sem	jo	tako skrivala!
črno obleko, ki je bil tako ponosen	nanjo	, sem prekladala iz kraja v kraj.
Prekladala sem	jo	in venomer trepetala zanjo.
Prekladala sem jo in venomer trepetala	zanjo	.
gledat, če je še tam, kamor sem	jo	bila skrila.
ohraniš njegovo obleko, se vrne, če	jo	izgubiš, se ne vrne!’
Z obema rokama sem	jo	ljubeznivo prijel za glavo in jo naravnal.
sem jo ljubeznivo prijel za glavo in	jo	naravnal.
Kar nagni	jo	!
- Veš, še nocoj	jo	bom zlikala.
zdaj razgrinjala tista podoba, ki bi	jo	rad pozabil za vselej.
Stopil je iz cokle,	jo	pobral in ga mahnil z njo po sencih.
Vso živo sliko objemi in si	jo	zariši v spomin, da boš nekoč lahko
Saj nisem bil nikdar zaljubljen	vanjo	!
misliti, kakšna je, zakaj živo sem	jo	zagledal pred očmi.
Pa ga nisem, zakaj gledal sem	jo	z nerazumljivim dopadenjem, nemara
gledal sem	jo	s hrepenenjem, ki sem ga poznal.
Ko sem	jo	zadnjič videl, je bila še otrok.
»Tista, ki	jo	nosiš v sebi.
Kadetka, ali je samo privid ženske, ki	jo	že od rane mladosti riše tvoje hrepenenje.
Poiskal sem cigareto in	jo	prižgal.
vrbami, ki so se z obeh bregov sklanjale	nadnjo	in nihale z dolgimi mladikami, težkimi
stisnila tista nepopisna bolečina, ki	jo	poznajo samo otroci, kadar v sanjah
more misliti samo na mater, čeprav	jo	ima vendar tako rad.
potegnil kožo čez glavo, pa čeprav bi	jo	moral loviti do sodnega dne.
pa prav zaradi tiste svetlobe, ki	jo	daje slaboten plamenček drobne petrolejke
Ali naj ti vzamem opeko od nog in	jo	spet segrejem?
rumenkasto belino, da se bo nehote ozrl	vanjo	ter jo za hip užival s pomirjajočim
belino, da se bo nehote ozrl vanjo ter	jo	za hip užival s pomirjajočim užitkom.
Šele ko sta odžagala klado in	jo	zavalila na tla, sta ga zagledala.
ker je dobro vedela, da ga bo pihnil	vanjo	.
je siknil	vanjo	.
Veš, ponoči	jo	vleče v klet.
Kar po stopnicah	jo	pahne.
dokler ji ne reče, da je dovolj, potem	jo	pa s tisto cevjo premlati.
Tudi prejšnji teden	jo	je pretepel.
naskoku z vsemi štirimi komaj skobacal	čeznjo	.
Brada mu je rahlo vzdrgetala, pa	jo	je poribal z dlanjo in vstal.
tudi zanj dognana resnica, toda srce	jo	je stalno odbijalo.
Zamaknil se je	vanjo	z obupom in sovraštvom.
ko sem	jo	silil in silil, mi je takole rekla:
roke, zgrabil mizo na obeh koncih,	jo	z lahkoto vzdignil in postavil k oknu.
domov je bila kratka in lepa, čeprav	jo	je meril s skrbjo.
Najbolj	jo	je presenetila slovnica grškega jezika,
desk zbil knjižno polico in zložil	vanjo	svoje knjige.
- No, kdo	jo	bo začel moriti?
Ali	jo	boš ti ? -
Pobral je šop rosne trave in	jo	obrisal.
In če	jo	imaš res rad, se boš učil in pojdeš
Vsi so	jo	poznali.
Pa tudi tega se je spominjal, kako	jo	je bil nekoč vprašal, kje ima očeta,
vedel, zakaj, in nikdar več ni silil	vanjo	s tistim vprašanjem.
Pob	jo	je gledal nepremično.
Vedela je za vsako hišo, kdo	jo	je sezidal in kdaj in kako in zakaj
Lahko si	jo	, na primer, vprašal, kakšno vreme je
bil pri spovedi, - je rekel stric in	jo	ubral proti vrbju, da bi prebredel
Teta Anca	jo	je naglo drobila po kolniku.
- Tisto, ki	jo	je prinesla Zavoglarjeva Milka?
svojo veliko roko na Kadetkino glavo,	jo	zgrabil s prsti kakor s peterokrakimi
prsti kakor s peterokrakimi kleščami,	jo	zavrtel k sebi in vprašal:
- Seveda so	jo	.
In Lojze se je bil	nanjo	obesil ...
Sicer pa, tudi če	jo	posekamo, spomin bo ostal.
noč, da bi našel tisto vrbo, ki sem	jo	zadnjič videl pred petnajstimi leti.
»Glej, glej,« sem si rekel, »Idrijca	jo	je izruvala in odnesla.
Pela	jo	je še preteklo zimo, ko se je včasih
Poribala sva	jo	pri žlebu in nato odnesla v izbo.
nosu, potegnil z roko preko oči in	jo	obrisal pod pazduho, nato pa je odločno
njim pokrita, da ne bi muhe sedale	nanjo	, jo premotrili, komaj zaznavno zmajali
pokrita, da ne bi muhe sedale nanjo,	jo	premotrili, komaj zaznavno zmajali
- Vzelo	jo	je, vzelo! ...
Vzdignila sta mamo in	jo	počasi položila v krsto.
obstala z iztegnjenimi rokami, kakor bi	jo	mislila vzeti nazaj.
pristopili štirje možje, prijeli krsto in	jo	odnesli pred hišo.
Položili so	jo	na nosila, jo privezali z vrvjo, jo
Položili so jo na nosila,	jo	privezali z vrvjo, jo vzdignili na
jo na nosila, jo privezali z vrvjo,	jo	vzdignili na ramena in se pomaknili
	jo	je Trnar tiho pokaral in hkrati pritisnil
Vzel sem odejo,	jo	pogrnil po skrinji v veži in se zleknil.
marsikatere življenjske modrosti, ki sem	jo	skrivaj slišal iz ust tega dobrega
- Ali ste	jo	slišali, kaj ?
Ali ste	jo	slišali, Kadetko? -
Toda pobrala	jo	je jetika.
Jetika	jo	je pobrala, kakor je zdaj pobrala Nanco
sem	jo	tolažil.
Vsi so	jo	imeli radi, ona pa nobenega.
‘No, slabše ji ni, samo dolgčas	jo	žre.
pogovarjal s svojo najljubšo kravo, ki so	jo	klicali Liska, a smo ji vsi rekli
Takasitaka, ker	jo	je sosed zmeraj ošteval z besedami:
Tista, ki sem	jo	kupil tisto pomlad, je šla k mesarju
Pokopal sem	jo	...
Trnarjem sva odnesla žimnico k reki in	jo	pogrnila po produ, da bi se presončila
opljuskala z vodo; ko se je posušila, sva	jo	spravila v hram.
sva razdrla tudi mamino posteljo in	jo	prav tako odnesla na prod.
sva že imela vsak svoj šopek in sem	jo	začel priganjati domov, je silila še
Ko so	jo	potegnili iz vode in so jo vojaki na
Ko so jo potegnili iz vode in so	jo	vojaki na nosilih nesli mimo naše hiše,
sem	jo	prekinil.
zaletom pridrvela po strmini, da sem	jo	z obema rokama komaj ujel.
Popiha naj	jo	!’
Prijel sem se za režance in	jo	zajel s polnimi pljuči.
sem rekel prijazno, da bi	jo	udobrovoljil.
»Ampak ne zdaj!« sem	jo	prekinil, ker sem se ustrašil njenega
Potisnil sem glavo pod odejo, kakor	jo	ptica potisne pod perut.
razgreta od mladostnih spominov, teta pa	jo	je s svojim »celim romanom« o Kadetki
je roka obležala na steklenici, ki	jo	je nameraval potegniti k sebi, samo
je zlobno zategnil ded in	jo	premeril z brezmejnim zaničevanjem.
podpišite, - je rekel Julček in potisnil	prednjo	zmečkano potrdilo.
močan; Rože niti izpustil ni, pač pa	jo	je zadržal, se pobral in jo z vso silo
pač pa jo je zadržal, se pobral in	jo	z vso silo oplazil z verigo po glavi.
Vsi smo	jo	ubrali za njim, kajti tudi nam se je
Da	jo	pogrnemo po tleh.
Dobro	jo	podkuri!
Mama je stekla v hišo po rjuho,	jo	pogrnila in počakala, da je ded od
počakala, da je ded od strani polegel	nanjo	prvo vrečo, jo odvezal, s počasno kretnjo
od strani polegel nanjo prvo vrečo,	jo	odvezal, s počasno kretnjo vzel iz
in	jo	zabrusil vame.
Vojnac je dvignil palico, a	jo	je takoj spustil, kajti vtem je mlada
sem odkimal, togotno stisnil zobe ter	jo	s solzami jeze in užaljenosti ucvrl
meni sili podobna beseda na jezik pa	jo	bom pogoltnil spričo otrok.
Dedu	jo	je odrezal precejšen kos, nam otrokom
Mama	jo	je zmeraj zmerjala in jo rotila, naj
Mama jo je zmeraj zmerjala in	jo	rotila, naj se za božjo voljo včasih
se ne bodo črvi zaredili na njej ter	jo	razjedli pri živem telesu kakor tistega
Najsi so	jo	vsi prištevali k ubogim na duhu, je
začel listati po njej, toda Katra mi	jo	je potegnila iz rok, se postavila pred
ji bom moral za vsako knjigo, ki mi	jo	bo posodila, desetkrat nesti košaro
sva vendar oba dobro vedela, da mi	jo	bo posodila.
to ni prav, ker ima že nevesto, ki	jo	nosi v medaljončku.
Brez besede	jo	je odvedla v hišo in
	jo	v veži posadila na skrinjo.
Justino, ki je bolj in bolj ječala, in	jo	peljala v svojo sobo.
- Ta pa je res tako majcena, da bi	jo	lahko prinesla v žepu, - se je z nasmehom
Saj si blizu, -	jo	je tolažila mama.
z Boženinega obrazka in se zamaknil	vanjo	.
toda ostrouhi ded je takoj zahreščal	vanjo	prav tako trdo kakor v vojake:
prinesel lonec vrele ječmenove kave, ki	jo	je sam skuhal.
Kuhar je obrnil dlan navzdol,	jo	pritisnil h kolenu in nato narisal
Upirali smo se in	jo	prosili, naj nas pusti v kuhinji »vsaj
- Kje so	jo	našli?
- Ali	jo	je kdo videl?
-	Jo	je že kam pobrisala.
Ivana	jo	je najmanj desetkrat mahnila v sami
hrkal kakor vodovodna pipa, kadar pride	vanjo	zrak.
hušknili mimo besnečega zdravnika in	jo	po stopnicah ubrali k mami, ki nas
sem vzkliknil in	jo	naglo pobrisal iz sobe.
poldnevu prišla Vojnačeva Kati, ki	jo	je bil Testen prejšnji dan nagnal v
prijela za pokrov pri skrinji, da bi	jo	odprla.
Ko	jo	je zagledala pod mizo, se je takoj
zagledala pod mizo, se je takoj nagnila	nadnjo	, pohlepno zarila obe roki v dobro velnico
in čakal, da bo ura odbila osem, da	jo	bo potem navil in šel spat.
Petrolejka, ki	jo	je mama še vedno držala v roki in jo
jo je mama še vedno držala v roki in	jo	je zdaj bogve zakaj dvignila više,
kakor pokojna cesarica Elizabeta, ki	jo	je s pilo zabodel v hrbet tisti strašni
srajci, za dolge, razpuščene lase in	jo	tiščal k sebi, Zana pa je divje stresala
si je položila prst na usta, bratec	jo	je razumel in ubogal: nepremično in
bele kave in ne drobim belega kruha	vanjo	, tudi če po naključju pridem do njega.
Iz župnišča sem	jo	ubral naravnost k tesarju Podzemljiču,
se sklonil, se potegnil iz hiše in	jo	ubral s tako dolgimi koraki, da sem
na skrinjo v veži, dvignili krsto in	jo	odnesli iz izbe.
Človek bi skoraj sodil, da smo	jo	že od tistega dne imeli za mrtvo.
- O, veš pa, kje pa ste	jo	našli, veš pa? -
Pustili so	jo	v podrtem Martinovem seniku, ki je
Položila	jo	je kar na mizo, razširila roke in zasmrkala:
zasijale oči, ko je vzela Boženo z mize,	jo	poviškala v naročju in rekla:
S sestro sva	jo	takoj ubrala na kaščo.
Potegnila sva zibelko izpod strehe,	jo	prinesla k žlebu in jo začela umivati.
izpod strehe, jo prinesla k žlebu in	jo	začela umivati.
Poslušal sem	jo	kakor začaran.
»Ali je namreč res, da so	jo	nesli k pogrebu na nosilih in ne v
Seveda, v krsti so	jo	nesli, v kakršni so pokopali tudi našega
pomislil, da je ta vojna pretresla tudi	njo	.
Ta vojna pa	jo	je zdramila.
Prehodila	jo	je z zavezanimi očmi.
Stopili smo bliže in se molče zazijali	vanjo	.
bo prikazala kadetova mati, ki smo	jo	že poznali z medaljončka.
- Le kdo	jo	bo nesel?
poiskal vrv, naredil krsti oprtnice in	jo	nato zadel kakor oprtnik.
Kap	jo	je!...
Naglo je vzela Kadetko v naročje in	jo	odnesla v kuhinjo.
Ko	jo	je prinesla v izbo, je tudi kadetova
poiskala kadetovo mater, se vstopila pred	njo	, z roko pokazala Kadetko in nenavadno
	jo	je začel miriti Modrijan.
- Saj	jo	bo vzela s sabo, siroto?
	jo	je prekinila mama in stisnila Kadetko
- Potem	jo	pa vprašaj, če misli prositi za dovoljenje.
Kadetka je zajokala in mama	jo	je odnesla iz sobe.
Odnesel sem	jo	na polico h grmu zelenike, da bi jo
jo na polico h grmu zelenike, da bi	jo	potešil.
odkar je krsta krenila na pot, ta pa	jo	še zdaj s pogledom lovi.
drugače ljubimo svojo domovino, kakor	jo	ljubijo veliki.
in toplih rok, stiskamo se k njej in	jo	branimo že tisoč let, branimo jo največkrat
in jo branimo že tisoč let, branimo	jo	največkrat preprosto, kar z golimi
preprosto, kar z golimi rokami, toda branimo	jo	uspešno, kajti prvi porok zmage je
»Cesto, ki so	jo	partizani razstrelili, bodo popravili.«
sem	jo	prekinil z rahlo zbadljivim smehom.
je vse naše, tudi cesta, pa moramo	zanjo	skrbeti, kakor že od nekdaj skrbimo
kako bi rekla... dobro se mi zdi, da	jo	imamo, češ zdaj smo na svojem sami
katekizem!« je poskočila teta, kakor bi	jo	ime te knjige v živo zadelo.
je teta puhnila v strica in	jo	ubrala.
»Udariva	jo	za teto, da ji iztisneva še požirek.«
‘Prav iz svoje glave sem	jo	skuhala.
Juha pa plehka in brez okusa, kakor bi	jo	skuhala iz trhlega trša in ne iz svoje
Zahteval	jo	je tudi Vojnac, a popolnoma z druge
Ženi je zagrozil, da	jo	bo razčesnil od vrha do tal, če mu
In Ivana	jo	bo redila.
Vojnačka pa je tako gospodarila, da so	jo	v treh letih pognali na boben.
dekletom je to šlo v nos, češ glejte	jo	, cvetko vojaško, zemlja ji smrdi, noče
»Priznam, da sem	jo	rad poslušal.
No, pa so	jo	tudi s kora nagnali.«
»Dekleta so	jo	zribala iz kurnika, ker ji niso bila
»A to je bil hud udarec	zanjo	.
»Posebno zategadelj, ker so	jo	začeli bolj in bolj zaničevati.
Dekleta so	jo	najprej gledala po strani, pred cerkvijo
- Glejte	jo	, Kadetko, kako je nenasitna!
Oče	jo	je seveda tolažil, naposled pa, ko
Oče	jo	je nekajkrat ošinil izpod obrvi, nato
Nekaj časa so	jo	držali malce ob strani, nato pa so
Šel	jo	je malce spremit, trije partizani pa
Naposled	jo	je le izdavil.
ter si brisala roko ob bok, da bi mi	jo	stisnila.
	jo	je teta zavrnila tako nenavadno naglo
tako nenavadno naglo in ostro, da sem	jo	še sam dvomljivo pogledal.
je zavreščala teta in	jo	pogledala strogo in preplašeno hkrati.
je zavreščala teta in	jo	pogledala zelo resno.
Dvignil sem Silvijo, si	jo	posadil za vrat - in smo šli.
mi Silvija ne zdrknila z vratu, sem	jo	tako trdno zgrabil za nožice, da je
Pozabil sem	jo	, ker me je Kadetka zmotila, preden
me je Kadetka zmotila, preden sem si	jo	trdno zapisal v spomin.
pričakovanje, in pričakoval sem samo	njo	, njo samo, njeno bitje izven sleherne
pričakovanje, in pričakoval sem samo njo,	njo	samo, njeno bitje izven sleherne okolice.
bližajoči se žalosti, ki še ni vedela	zanjo	, a ki je tej ljubezni že dajala tisti
In nemara	jo	je prav ta temna slutnja pognala, da
z otroško prisrčnostjo prosila, naj	jo	vzamem s sabo.
poskakuje okrog plavolase neveste, da bi	jo	prestregel, če bi ji spodrsnilo; debelo
Kadetka	jo	je privila k sebi, srečna in ponosna.
Objel sem	jo	s hvaležnim pogledom.
»Ali so	jo	zasuli?«
Trznil sem in uprl	vanjo	svoj vprašujoči pogled.
	jo	je prekinila teta.
sem	jo	odločno podprl.
je tako naglo dodala, da sem	jo	takoj premeril s pogledom.
se je Kadetka začudeno ozrla	vanjo	.
ki je včasih raslo samo ob robovih,	jo	je popolnoma zasedlo.
Prepihalo	jo	je, da se je prehladila, si nakopala
Premalo je trpel, da bi si	jo	zaslužil.
sem	jo	podprl.
sem se upogibal in ogibal, a vendar	jo	je večkrat preveč trdo pobožala mlada
»Ne, ne!«	jo	je odločno ustavila teta.
na parobek, vzela v naročje Silvijo,	jo	poljubila na vroča lica in jo počesala.
Silvijo, jo poljubila na vroča lica in	jo	počesala.
Nato je vstala,	jo	trikrat vrgla kvišku, jo še enkrat
je vstala, jo trikrat vrgla kvišku,	jo	še enkrat stisnila k sebi in jo poljubila
kvišku, jo še enkrat stisnila k sebi in	jo	poljubila ter mi jo spet posadila za
stisnila k sebi in jo poljubila ter mi	jo	spet posadila za vrat.
»Še malce	jo	boš nesel,«
sem pritrdil in	jo	začudeno pogledal.
Vzel sem	jo	v naročje, da bi jo potešil.
Vzel sem jo v naročje, da bi	jo	potešil.
zamajala, kakor bi se tudi odmevi zaganjali	vanjo	.
sem potrdil in pohitel za teto, ki	jo	je že spet naglo ubirala pred menoj.
Kadetka	jo	je naglo potegnila k sebi, ji vzela
k sebi, ji vzela kamenčke iz rok in	jo	pokarala:
Gledal sem	jo	, kako je razgrebala peščenec in iskala
sem odgovoril, ne da bi	jo	pogledal.
I, seveda, pred petnajstimi leti sem	jo	gledal prav s tega kolnika; zraven
»Pravkar sem	jo	odlil,« je rekel z zamolklim glasom
Držal	jo	je pred sabo ter jo krčevito stiskal
Držal jo je pred sabo ter	jo	krčevito stiskal s prsti.
Tinka pri Paziju na varnem, in zato	jo	brez skrbi pobriše k mostu, kjer ga
Toda poletna vročina	jo	kmalu prevzame in Tinka zaspi.
»Kam	jo	ženeš?« skoraj zakriči Travnikarjev
»Kar tako	jo	ženem.
Da bi	jo	na sprehod vodili!
Žuželjč pobere klobuk, pomiri kravo in	jo	počasi odžene.
okornimi, toda trdnimi rokami pomiri kravo,	jo	žene do Hlipovega hleva, se tam okrene
Caposquadra je medtem pripravil škaf vode in	jo	zdaj besno štrbunkne na cesto.
Žuželjč pomiri kravo in	jo	nato začne gladiti in božati, ne da
»Zakaj pa	jo	vlačiš po cesti?« se zadere Drejc.
Napenja se, pa	jo	vlačim,« mirno pove Žuželjč samo z
odtegne povodec iz roke, okrene kravo in	jo	spet mirno odžene mimo kasarne.
držala v naročju malo Mirico; dobri mož	jo	je venomer ogrinjal s pleteno volneno
se je pogreznila vsa dolina, ki so	jo	gore rezale od ostalega sveta; pobočja
izpod svojega črnega čopa ostro gledal	vanjo	.
fašista sta pograbila škaf vode, ki sta	jo	imela že pripravljeno, in jo štrbunknila
ki sta jo imela že pripravljeno, in	jo	štrbunknila v Petra.
počez preoral težko sivino; preoral	jo	je tako globoko, da se je med vijugastimi
»Rad	jo	imaš!
Rad	jo	imaš! ...
Že spet	jo	imaš rad!«
Lovil	jo	je, jo obsipaval z drznimi psovkami,
Lovil jo je,	jo	obsipaval z drznimi psovkami, jo grabil
je, jo obsipaval z drznimi psovkami,	jo	grabil za kite ter jo lasal s čudnim
drznimi psovkami, jo grabil za kite ter	jo	lasal s čudnim občutkom grenkega užitka
Venček	jo	je na poti pustil pri miru.
Če	jo	je nenadoma srečal na samem, je sklonil
»Vas	jo	moti.
omare prastaro lovsko puško, pihnil	vanjo	, jo nabil in se že po prstih vrnil
prastaro lovsko puško, pihnil vanjo,	jo	nabil in se že po prstih vrnil iz hiše.
»	Jo	že imava!« je Venček glasno rekel puški
imava!« je Venček glasno rekel puški in	jo	ljubeznivo stisnil s krepko roko.
Toda prav tedaj	jo	je zagledal pod hrastom.
potisnila listje pod skalo in nato stopila	nanjo	.
stopil iz gozda, se spustil po jasi in	jo	prav tiho poklical.
»Ali	jo	boš ustrelil?« je vprašala.
»Pa si	jo	zdaj zadel -- svojo čapljo?«
potisnila je listje pod skalo in stopila	nanjo	.
»Rad	jo	imaš!
Rad	jo	imaš!
Spet	jo	imaš rad! ...«
»Dobro, rad	jo	imam!«
Grabil je naplavino, ki	jo	je naplavilo deževje.
»No, devica, kar z nama	jo	uberi!« jo je široko povabil.
»No, devica, kar z nama jo uberi!«	jo	je široko povabil.
Pa tudi ko bo prišla,	jo	bom tako treščil, da bo tri dni pobirala
ga je držal v levici, in gorjačo, ki	jo	je držal v desnici.
Pozdravljena!« je ponavljal,	jo	trdo zgrabil pod roko in jo odvlekel
ponavljal, jo trdo zgrabil pod roko in	jo	odvlekel v hišo.
karabinjerji so pobrali dolgo, črno postavo in	jo	polegli na sedež pred jetniki.
šteli za slabost in grdo napako, ki	jo	je treba odpraviti z naukom in palico,
in se oženil s Čelarjevo Julko, ki	jo	je bilo toliko, da je tudi kovač imel
V nedeljo pa, ki	jo	je spoštoval, čeprav ni bil ‘karekalec’,
se pravi, naj te kar župnik obira!«	jo	je kovač zbodel z užitkom.
premeril ženo od peta do temena, kakor bi	jo	hotel pretehtati, potem pa je zmignil
»Takoj	jo	prinesem!«
Zvrneva ga še kozarček ali dva, potem pa	jo	skupaj mahneva po dolini!«
kovač vzel v roke hudičevo glavo in	jo	obračal kakor star pisker.
župnikovo pelerino in kovačev drog ter	jo	hitro odkurila proti domu, da ju ne
Hitro sta	jo	brisala po dolini.
na cesti črno nogavico, ki sta bila	vanjo	všita dva smrekova češarka.
Palice ni bilo, ker mu	jo	je bil kovač zlomil v boju.
Še danes	jo	bom ostrgal.
»Toliko je te lepote, da bi	jo	človek lahko z žlico jedel.«
»No, pa mi	jo	vrnite,« je rekel kovač in se pripognil.
poklekali in jemali zemljo v prgišče,	jo	vohali in dajali celo na jezik.
skoraj vsako jutro ozmerjala in zlasala,	jo	je pogledala malce začudeno in nato
še prijazneje ponovila učiteljica in	jo	tudi z roko klicala k sebi.
Pograbila	jo	je za drobno kito in jo tako naglo
Pograbila jo je za drobno kito in	jo	tako naglo potegnila k odprtemu oknu,
Pri oknu	jo	je stresla, kričala in kazala z roko
potem pa je Jerico pograbila za uho in	jo	potisnila k tlom.
Tedaj	jo	je učiteljica tako silovito udarila,
Učiteljica, ki bi	jo	vsi najrajši pri živem telesu zmleli
pri živem telesu zmleli v prah, pa	jo	je spet zgrabila za uho in jo potisnila
prah, pa jo je spet zgrabila za uho in	jo	potisnila k tlom.
skoraj za glavo višji; stal je mirno in	jo	nepremično gledal.
In da bi	jo	res razumeli, je s kredo pokazala na
Božal	jo	je po laseh in nam govoril s svojim
Ali mislite, da je srečna, ker so	jo	v takšnih časih poslali v naše kraje?...
pisati s svojo lepo pisavo, ki smo	jo	vsi tako občudovali:
četrti dan je Tilka legla, sedmi dan	jo	je stisnila pljučnica, deveti dan so
je stisnila pljučnica, deveti dan so	jo	pokopali.
Ubral sem	jo	torej hitro domov.
In kdor	jo	iz jeze in sovraštva po nemarnem jemlje
umil in si natočil vode v lonec, da bi	jo	nesel s sabo domov.
iz dolge in bridke pravljice, ki sem	jo	že zdavnaj pozabil.
Ko so	jo	odnesli v krsti in je za njo ostala
Ko so jo odnesli v krsti in je za	njo	ostala gluha samota v mojem srcu, v
In bila je tudi prva, ki	jo	je izgovoril.
tako živa, da je pravzaprav živel samo	zanjo	.
zahteval ritem njegove pesmice, ki mu	jo	je bila zložila hroma Tratarjeva Jelčica.
	Jo	že imam in ta bo prava!«
»Ko bo tudi ona umrla,	jo	bom vzel!«
»A vzel	jo	boš?«
»Tantadruj, vzel	jo	bom in oba bova srečna!«
naproti odplavala njegova pesem, ki	jo	je zapel s toplim glasom:
glavi kakor na podobi sodnega dne, ki	jo	je Tantadruj večkrat ogledoval pri
desnice in namesto leve noge, ki so mu	jo	bili odrezali sredi stegna, je imel
»Tantadruj, zdaj	jo	pa že imam in ta bo prava!«
palico najprej z nožem olupil, nato pa	jo	je začel strgati z drobcem stekla.
bila na drugem koncu debelejša, ko	jo	je tam ostrgal in izgladil je bila
izgladil je bila debelejša v sredini, a ko	jo	je ostrgal v sredini, je bila spet
Zavrgel	jo	je, si odrezal drugo, saj leskovja
se je veselo oglasil norček, »zdaj	jo	pa že imam in ta bo prava!«
»Tantadruj, zdaj	jo	pa že imam in ta bo prava!«
na okno, vzel lonec s pelargonijo in	jo	odnesel v tretji konec, tam pa je pelargonijo
pelargonijo zamenjal za drugo rožo in	jo	spet odnesel drugam.
Ampak zdaj	jo	imam in ta bo prava!« jim je veselo
le prišli do cerkve in otročaji so	jo	hitro pobrisali skozi zakristijo, zakaj
vojaško pozdravil z veliko kostjo, ki si	jo	je pritisnil k desnemu sencu.
odmaknil od ustnic debelo kost, ki	jo	je držal z obema rokama, se od strahu
»Ti mene!« se je oddahnil in	jo	hvaležno pogledal.
Pobožala ga je po čelu in Matic je uprl	vanjo	svoje velike kalne oči, ki so zdaj
slišal?« se je začudila Pepa, ki so	jo	te besede očitno pretresle.
božorno‐boserna!« je po vojaško pozdravil in	jo	spet mahnil na semenj.
Rusepatacis in Matic Enaka Palica sta	jo	takoj mahnila za njim.
Okrogličar, stegnil svojo težko roko,	jo	položil Arnacu na drobceno koničasto
medtem obesil vrv z zvonci čez ramena,	jo	prekrižal na prsih in ovil okrog pasu.
Postavili so se v gosto vrsto in	jo	ubrali čez trg.
da bi se v zatišju oddahnili, preden	jo	mahnejo čez odprta polja k Hotejcu.
»In če je še ni,	jo	izkopljemo, pa božorno‐boserna!«
»Tantadruj, če je ni,	jo	izkopljemo!« se je navdušil norček
rob jame in nato bliskovito zdrsnil	vanjo	.
Luka, zgrabil prgišče zmrzle zemlje in	jo	vrgel v jamo.
ta zgodba ni več tako svetla, kakor	jo	je bila povedala moja mati.
Takrat sem bil še otrok, poslušal sem	jo	za veselje in kratek čas, zato je samo
slaba, a se že isti hip ni več zmenil ne	zanjo	ne za kmeta.
Ognjevito je zgrabil razmajano mizo ter	jo	začel premikati sem in tja po zveriženem
izžmejo srce, prežagajo lobanjo in	jo	izmerijo, stehtajo možgane, preštejejo
»Včasih	jo	ljudje čakajo in kličejo, pa je ni
naslovom PRVI IN POSLEDNJI BOJ ter	jo	odprl, da bi polistal po osnutkih.
Peter Majcen	jo	je obrisal s preperelo vrečo, ki je
Peter Majcen je postavil mizo na tla in	jo	začel tako hrupno premikati po zveriženem
je škatlo in pokleknil na tla, da bi	jo	potisnil pod mizno nogo.
in nato po Vratarski stezi, sam pa	jo	bom mahnil čez Malnovo brdo in jih
kot za velikimi vežnimi vrati, on pa	jo	je iskal in iskal po vsej hiši in jo
jo je iskal in iskal po vsej hiši in	jo	klical in klical; in ko je naposled
A potem, ko so	jo	za vselej odnesli čez prag, je še dolga
Spočetka	jo	je videl tako živo, da ga je še telo
je hitro snel in ga razgrnil, da bi	jo	skril ženinim očem.
In tudi sam sem	jo	imel po svoje rad, čeprav popolnoma
k steni, kjer je bilo stikalo, ter	jo	nato začel pregrinjati s starim časopisom,
sprejme smrt kot dokaz življenja, da	jo	sprejme kot - «
izgubili glavo in ... in hočem reči, da bi	jo	bili prav lahko izgubili in ... in prav
Da sta	jo	le ‘odkajpakala’!
Hitro je zamešal kavo in	jo	vlil v skodelico.
Počasi in skoraj slovesno	jo	je odprl ter v svoji prešerni radosti
Zaprl je mapo in	jo	pahnil od sebe.
svojo velikansko koso čez vso dolino in	jo	zdaj kleplje nad mojo glavo...«
kmeta otresel s tremi besedami ter	jo	tiho mahnil naprej.
vsako besedo posebej prežvečiti, da	jo	lahko razumeš in požreš!«
se je zravnal, globoko zajel zrak in	jo	naglo mahnil po drevoredu.
»Ha, ali si	jo	zdaj slišal, trobento?« je glasno vprašal
Nato se je odločno obrnil na levo in	jo	mahnil po kolovozu.
Kresnil je s palico po deblu, potem pa	jo	je vodoravno obdržal v spuščeni roki
vodoravno obdržal v spuščeni roki in	jo	nesel kakor kopje.
Vzdignila je bele roke k vreči in	jo	počasi odložila na parobek.
Svaljkal	jo	je med prsti, in ko mu je ostal v roki
Pohitel bom, da	jo	dohitim in povprašam.«
Mahnimo	jo	naprej, da me ne dohiti s koso, če
naprej, da me ne dohiti s koso, če	jo	je že sklepal!«
veselo reče Temnikar, se požene in	jo	zgrabi okrog pasu.
bližini, bluzo samo prekrižam in si	jo	zataknem za krilo.
Temnikar	jo	je zgrabil za ramena in jo potisnil
Temnikar jo je zgrabil za ramena in	jo	potisnil od sebe za dolžino svojih
Peter Majcen je vstal kakor na ukaz in	jo	kar na slepo mahnil skozi gozd, toda
lepem loku pognal iz trave in skočil	vanjo	.
je Temnikarja žalostilo in jezilo, a	jo	je kljub temu že štiri leta držal v
Imel	jo	je pač rad.
Počohal	jo	je med rogami in ji rekel:«
pa sem tako divje zamahnil, da sem	jo	res razbil...
Potrepljal	jo	je po toplem vratu in se umaknil od
»Pridna si, pridna!«	jo	je Peter Majcen počohal med rogovi.
Peter Majcen, ki je bil že pozabil	nanjo	, se je najprej malce stresel, nato
Glej, skoraj bi bil pozabil	nanjo	!
Verjetno so	jo	požgali med vojno.
Seveda, med vojno so	jo	požgali...
O, če bi	jo	bil Temnikar videl, bi ostrmel, zakaj
Ko so	jo	postavili pred puške... ne, ne, že prej...
- Nesejo ga! -	jo	je prešinilo.
Tone! -	jo	je prešinilo.
Odločitev je bila pretežka, zato	jo	je odgnala.
Justina je vzdihnila in	jo	pogledala vdano kakor ovca.
Temnikarica se je zdrznila in uprla	vanjo	svoj pogled.
začutila, kako se nekaj taja v njej in kako	jo	prevzema neka neznana toplina; bila
skozi razpoke njenega srca udarila	vanjo	tista nerazumljiva velika sila, ki
kako ga ni mogla poklicati, čeprav so	jo	kriki kar rezali v prsih; tista nerazumljiva
prsih; tista nerazumljiva velika sila	jo	je tiščala za grlo in slišala je njen
Skopičniku!«, in spomnila se je, kako	jo	je ostro zabolelo v prsih, kakor bi
nevidno vrvjo privezana k njenemu srcu in	jo	zdaj, ko je padla v prepad, vleče za
Spomnila se je, kako	jo	je zapeklo v želodcu in kako ni utegnila
- Zdaj sem	jo	šele našla!
- Molčite! - se je živčno zadrl	vanjo	. -
Zagledala je okrvavljeno sekiro, ki	jo	je tiščal pod pazduho.
Pokazala je	vanjo	s prstom in vprašala:
Spoznala	jo	je.
smrti, ona pa ni več niti pomislila	nanjo	.
Prekleta strešnica je trznil in	jo	začudeno pogledal.
Prekleta strešnica, previdno snel podobo in	jo	še bolj previdno položil na mizo, ker
vedel, da bi bil ob glavo tudi on, če bi	jo	razbil.
Prekleta strešnica priskočil, da bi	jo	podprl, ga je odbila s pogledom in
nasmeh, tisti njegov čudni nasmeh, ki	jo	je dražil vse življenje, ker ga ni
A najprej so prignali Justino in	jo	pahnili v izbo.
Mati	jo	je potegnila k sebi.
Justina	jo	je pogledala z vdanimi očmi, še polnimi
Pognala se je za njimi, a nemški vojak	jo	je s kopitom odpahnil, da je odletela
je zdrznil, zgrabil Temnikarico in	jo	s silo odvlekel iz sobe.
hitro ustavila z besedo in kretnjo, ker	jo	je tisti hip prešinila druga misel.
Prekleta strešnica se je pognal za Temnikarico in	jo	zgrabil za roko.
- Pokončajte	jo	! - je zakričala.
Pokončajte	jo	!...
se je sklanjal k Temnikarici, da bi	jo	pobral.
slamnato streho od vseh strani ter	jo	bičali, trgali, grizli...
Temnikarica je razumela, kaj	jo	čaka.
sta zdaj stopila k Temnikarici, da bi	jo	spravila na kolena.
življenja, in sekira na dolgem toporišču, ki	jo	je držal v svojih dolgih rokah, je
med vojno videl fotografijo, ki so	jo	bili našli pri nemškem ujetniku: na
bile vaške senožeti, - tam, v Brezeh	jo	bom videl.
Gledal	jo	bom, a ne bom videl, kako bo drevi
- Marsikomu so	jo	že požgali! - si je spet hitro odgovoril.
Previdno in z ljubeznijo	jo	je sprejel v naročje, kakor bi bila
Črnilogar je trobento gotovo slišal, pa	jo	je zatajil.
Zakaj	jo	je zatajil?
K stricu smo	jo	poslali.
Peter Majcen je vzel trobento v roko in	jo	pazljivo ogledoval, čeprav ni imel
Zato pa	jo	imajo v vojski...
Pomočila je v tolmun belo rjuho,	jo	zavila in udarila z njo po belem perilniku.
Iskal	jo	je in iskal, a še preden jo je našel,
Iskal jo je in iskal, a še preden	jo	je našel, so prišli do zidanice.
»Prejle sem	jo	gledal iz doline.
Ogledal si je trobento, kakor bi	jo	zdaj prvič držal v rokah.
Počakal	jo	bom.
Zamaknil se je	vanjo	- in sam ni vedel, kdaj se je ajda
mi bo lahko nagajal! - je rekel in	jo	posadil zraven sebe v sneg.
In če bi	jo	bil vzel, bi bil Martin lahko moj sin.
»Izdal sem se, da sem	jo	videl pri javoru!« ga je prešinilo.
»Slišal,« je zamrmral Črnilogar in	jo	premeril izpod čela s takšnim pogledom,
svoje papirje, ga je obšla tesnoba, ki	jo	je tako dobro poznal:
prijela z obema rokama za bluzo, ki si	jo	je bila medtem odpela, in jo široko
ki si jo je bila medtem odpela, in	jo	široko razgrnila; na belih, močnih
Svoje besede pa ni našel, a tudi če bi	jo	bil našel, je ne bi mogel spraviti
Hitro, kakor bi	jo	nosile nevidne peruti, se je oddaljevala
zamajala, kakor bi se zdaj zavalila	nanjo	vsa teža izdajstva in samomora.
Pograbila je budilko in	jo	zabrusila proti njemu.
Pahnil	jo	je od sebe.
se mene ne tiče!« je trdo rekel in	jo	odpahnil.
Peter Majcen	jo	je vzdignil in odpeljal v spalnico.
Polegel	jo	je na posteljo in se obrnil.
Temnikar mu	jo	je potisnil, Temnikar -«
Pa tudi pesniki	jo	dandanašnji zapišejo bolj poredkoma:
Ko so	jo	odnesli v črni krsti in je za njo ostala
so jo odnesli v črni krsti in je za	njo	ostala gluha samota v mojem srcu, v
Vzel je pipo iz ust in	jo	začel počasi iztrkavati ob kamen, ki
»Treba se je ozreti po poti, ki	jo	je prehodil.
otavo, izpulil tenko zeleno bilko in	jo	vtaknil v usta.
Stari mornar si je spet natlačil pipo,	jo	prižgal, potrepljal kamen in začel
Glej	jo	, ženskico, še s torbico hodi v šolo,
»Pusti ga že pri miru!«	jo	je naveličano prekinil orel.
Zmeraj	jo	je gledal.
»Rad	jo	imam.«
»Rad	jo	ima!« je zagrmel grom.
»Zato, ker	jo	imam rad.«
Bil je blizu njive, pa	jo	je lahko gledal, kako se je ogrinjala
A ko	jo	je hotel iztrkati, ni bilo več kamna.
ob robu in gledal, da ne bi stopil	nanjo	.
»Bom, če	jo	bomo srečali,« je prikimal stari mornar.
»Oh, seveda	jo	bomo!« so rekli otroci, ker so pač
rekli otroci, ker so pač vedeli, da	jo	bodo srečali.
Kmetje, ki so	jo	obdelovali, so bili torej njihovi tlačani.
»Napiši tablico s svojim imenom in	jo	pribij na steno v hodniku, na tablico
zanesel čisto k tlom dim iz pipe, ki si	jo	je mornar ponovno natlačil.
je počasi stopal po aveniji, ki so	jo	pri pločnikih obdajali kržljavi bresti,
poljudnih tehniških priročnikov, ki	jo	je leta 1821 začel izdajati založnik
zdržal, slekel je flanelasto majico in	jo	vrgel daleč stran od sebe.
naklonjenost kraljice Marije Antoinette, če bo	zanjo	ali v njenem imenu kupil dragoceno
prepustnico, sta se delala, da sta	jo	izgubila, se pretvarjala, da sta tujca,
Namreč cedra, ki so	jo	prinesli v pariški botanični vrt.
v tem ali onem kraju, marveč to, da	jo	bosta sploh imela.
Vzela sta svečo,	jo	zaščitila s starim časopisom in se
šala jima je bila tako všeč, da sta	jo	več kot tri tedne ponavljala neštetokrat
kuhinjo izkopati široko jamo, potem pa	jo	je razdelil na tri predelke.
Pobrale so	jo	grabljice, da bi pomagala pri košnji.
melancanami, repo in vodno krešo, ki	jo	je hotel gojiti v čebru.
kokoši zaprl v kletko na kolesih, ki sta	jo	nato dva moška porivala za plugom.
Zvečer	jo	je pil s Pécuchetom in oba sta se trudila,
Clap‐Mayerjevem sistemu, se pravi, da	jo	je dal požeti na en mah in jo postaviti
pravi, da jo je dal požeti na en mah in	jo	postaviti v kopice.
bila že do treh četrtin mrtva), ter	jo	položila po vsej dolžini vrta, da bi
dolžini vrta, da bi bilo videti, kakor da	jo	je prinesel hudournik ali pa podrla
vrnil se je zelo pozno, s košaro, ki	jo	je skril pod posteljo.
Pri prvi jedi, ki so	jo	sestavljali pasteta iz maslenega testa
»Vseeno poskusimo,« je rekel Bouvard in	jo	poljubil na obe lici.
lipe, se je spodnji rob obleke nataknil	nanjo	, slišali so, kako je zamrmrala:
pomembna, nikakor ne, toda dandanes	jo	tlačijo na vse konce in kraje.
šestnajstkrat močnejša od ravne, če bi	jo	Bog ustvaril takšno.
opečne barve, brez las, prepredalo	jo	je nešteto modrih, rdečih in belih
Toda ko sta	jo	primerjala z drugimi, sta se potolažila.
Naposled ju je doktor zalotil, ko sta	jo	zabijala nazaj v zaboj.
bil račji želodčni sok, potem pa sta	jo	štirinajst dni nosila pod pazduho.
ohraniti se je hotel za žensko, ki bi	jo	pozneje ljubil.
Gos, ki sta	jo	šopala z bročem, je imela povsem belo
tisoč funtov težko breme, Keill pa	jo	ceni na približno osem unč.
Bouvard in Pécuchet sta	jo	kar posvojila.
Njuhala sta	jo	, hrustala sta jo, dajala sta jo v cigarete,
Njuhala sta jo, hrustala sta	jo	, dajala sta jo v cigarete, stekleničke
sta jo, hrustala sta jo, dajala sta	jo	v cigarete, stekleničke pomirjevalnih
kafrovo mastjo, za dvajset minut položila	nanjo	gorčični obkladek, jo pokrila z obližem,
minut položila nanjo gorčični obkladek,	jo	pokrila z obližem, potem pa fantu dala
Doktor	jo	je že nekaj časa zdravil z grenkotami.
Hotela sta	jo	pozdraviti, strinjala se je, le to
strinjala se je, le to je zahtevala, da	jo	bo mazal Bouvard.
žensko, ki je imela meningitis, ter	jo	na vso moč gugala.
herpes gospe Bordinove, zgodbo, ki	jo	je vdova razkokodakala in zaradi katere
Mar je tako zaradi hrane, ki	jo	je pojedel?
nas, torej je mogoče, da je zvezda, ki	jo	gledamo, medtem že izginila.
naravi odkriva krepostne namere in	jo	ima za nekakšnega svetega Vincencija
Bouvard je planil za njo, skočil, da bi	jo	ujel, ko pa je telebnil po tleh, je
Zgodovina, ki	jo	je napisal, je zavzemala enega izmed
Bouvard bi	jo	izkopal od zgoraj, medtem ko bi Pécuchet
od spodaj razbil skalo, potem pa bi	jo	spustila dol, počasi, da je ne bi poškodovala.
Poiskala sta	jo	v d'Orbignyjevem priročniku.
»Če vam je kaj do tega, bi	jo	lahko dobili za nizko ceno.«
Bouvard	jo	je spraševal o sorodnikih, domačem
mesec, skratka, tako mu je bila všeč, da	jo	je hotel vzeti k sebi, da bi pomagala
Zvite Pitije, komedije v verzih, ki	jo	je napisal neki Dutrésor in je bila
Bouvard je bil prepričan, da so nekoč	nanjo	priklenjevali ujetnike.
Tole je grobnica, ki sva	jo	odkrila v krčmi.
Uporabljali so	jo	za korito.«
pokazal, na kakšen način so Rimljani	vanjo	nabirali solze.
Maček iz Saint‐Allyra	jo	je zelo začudil, hruška v steklenici
Mélie	jo	je z vrvicami predelala tako, da je
Menjaje se sta	jo	oblačila, kadar sta sprejemala obiske.
si je na glavo poveznil čepico in si	jo	potisnil na tilnik, tako da je pokazal
Vprašala sta	jo	in povedala jima je, da je nekoč služila
Bila je tista punčka, ki sta	jo	videla streči žanjicam, ko sta prišla
Čez dve leti so	jo	vzeli na grad za pomožno deklo - in
vzeli na grad za pomožno deklo - in	jo	pognali ‘zaradi obrekovanja’.
Gorju se	jo	je že naveličal prenašati.
gospodu prefektu prošnjo, a odgovora	nanjo	ni bilo.
Larsonneurjem, da bi proučila žaro, ki	jo	omenjajo memoari Keltske akademije
Celo opisal je grobnico, ki so	jo	po naključju odprli vpričo njega in
Dobivala	jo	je od Bonaparteja.
revolucija satanski dogodek, drugi	jo	razglašajo za zvišeno izjemo.
Morebiti bi	jo	bilo laže odkriti v starejših dobah?
Potrebovala bi	jo	pri kuhanju marmelade.«
Našli so	jo	v drvarnici, sedela je na stolu in
Stresli so	jo	.
Jasno je bilo, da	jo	je gospa Bordinova med njuno odsotnostjo
Bouvard in Pécuchet sta	jo	oštela, ker je bila tako počasna.
stvar: skrinjo je odnesel ven, da bi	jo	pobarval, tedaj pa je od nekod prišla
tedaj pa je od nekod prišla krava in	jo	zvrnila na tla.
nesramnosti in obupan zaradi tegob, da	jo	je napodil, ji rekel, naj se pobere.
objokovala svojo nesrečo, medtem ko	jo	je gospa Bordinova skušala potolažiti.
nekje na deželi, fant, ki se zaljubi	vanjo	, je najdenček, ki na koncu doseže vse,
ogrinjalom in knjigo Pigaulta‐Lebruna, ki	jo	je vračala.
Nato sta	jo	prosila, naj sama določi kakšno igro.
Prinesi	jo	.«
Njegovi pogledi so	jo	spravljali v zadrego.
Bouvard	jo	je pospremil na vrt, da bi ji odprl
Pogledal je okoli,	jo	od zadaj objel okoli pasu in krepko
Začudeno	jo	je gledal.
začudena je bila nad izražanjem, očaralo	jo	je šumenje verzov.
zazdelo, da ju je spreletela ideja, da	jo	je prinesel veter, toda izginila je,
veter, toda izginila je, še preden sta	jo	utegnila pograbiti.
medtem ko akademija dela razliko, a	jo	je dokaj težko dojeti.
verjetnost je odvisna od tistega, ki	jo	opazuje, je nekaj relativnega, minljivega.
da v njem ni tiste preprostosti, ki	jo	zahteva zgodovina.
naveličal čakati na gospo Bordinovo in da	jo	je sklenil prehiteti.
Položil	jo	je na mizo in rekel:
»No, zaradi nje oziroma ljudi, ki	jo	obdajajo, je to v moji hiši prepovedano.
»Vendar pravijo, da	jo	znam uporabljati.«
Spisal je nekakšno veroizpoved in	jo	prebral gospodoma Bouvardu in Pécuchetu.
Izrabil	jo	je za svojo slavo.
in zdravnikova in notarjeva žena sta	jo	spoštovali, čeprav sta bili iz višjega
Odpeljali so ju v jedilnico, ki so	jo	krasili krožniki iz stare fajanse.
Imajo	jo	vsi, torej ne gre za nič pametnega.
Stremuh	jo	vedno lahko izrabi, drugi ubogajo kot
Milnica, ki	jo	je delala v kuhinji, je tekla pod hišo.
Zdaj so	jo	uporabljali za utrjevanje družbenega
prijazni,« je rekla in odšla, tako	jo	je prizadela njuna neolikanost.
Pécuchet	jo	je gledal in čutil nekaj čisto novega,
Včasih sta odprla kakšno knjigo, pa	jo	spet zaprla, češ čemu neki.
razočaranje, je prišel na pot, ki so	jo	prekrivali košati bresti; tedaj je
»Tudi	njo	...
Nagnil se je k njenim ustom, držal	jo	je okoli pasu, da ne bi padla.
njim, skušala ga je ujeti za roko in	jo	poljubiti; izgubila je avbo in nato
ustnice, ga je zgrabila jeza in odrinil	jo	je.
Sanjaril je o ljubezni, želel si je, da bi	jo	občutil kot ona in da bi jo povzročal
je, da bi jo občutil kot ona in da bi	jo	povzročal kot on.
spet namenil tja, si je obljubil, da	jo	bo zapeljal.
pogovarjal s služkinjo od tistega dne, ko	jo	je opazoval pri črpanju vode; in bodisi
mu ni bilo nikdar preveč sreče, da	jo	gleda, in kot v fantovskih letih je
pa kdaj je pregriznila nit, potem pa	jo	mežikajoč vdela v šivanko.
Upal si	jo	je vprašati, ali je kdaj imela fanta.
Pohvalil	jo	je in ji zabičal, naj bo pametna.
Ko se je sklanjal	nadnjo	, je za bluzo videl bele obline, od
Nekoč drugič	jo	je poljubil na brado in se pri tem
Zaradi dolge zlate verižice, ki	jo	je prekladala po rokah, je bila videti
Potem	jo	je zanimala Bouvardova preteklost,
Izjava	jo	je omamila.
Če bi bil Bouvard proti, bi	jo	odpeljal kam drugam, morebiti kar v
Hotel	jo	je stisniti k sebi, a ga je odrinila.
Večkrat je že hotela oditi, vendar	jo	je zadržal, češ da je treba prešteti
Objel	jo	je z levico, z drugo roko pa ji je
da je šel v norosti tako daleč, da	jo	je hotel za ženo, potem se je vse končalo
katero pa on ne more razpolagati, saj	jo	je tako kot kmetijo deloma plačal s
In kje si	jo	staknil?«
Seveda, večkrat	jo	je bil zalotil pred Ecallesom, v Marescotovi
sta na vrv privezala palice, potem pa	jo	pritrdila pod lopo.
za človeka njunih let; opustila sta	jo	, nista se upala premikati, ker sta
mizo; ‘gospod’ se je zelo zahvaljeval	zanjo	.
Kmalu naj bi	jo	preizkusili in imela je pomen stvari,
Verjetno so	jo	ovirale preproge.
	Zanjo	so sedli Pécuchet, Girbal, gospa Marescotova
Usedel se je	prednjo	, jo prijel za palce in se tako zastrmel
Usedel se je prednjo,	jo	prijel za palce in se tako zastrmel
prijel za palce in se tako zastrmel	vanjo	, kot da vse življenje ne bi počel ničesar
Po eni uri opazovanja	jo	je Pécuchet komaj slišno vprašal:
Bouvard	jo	je vprašal, ali jo boli, odgovorila
Bouvard jo je vprašal, ali	jo	boli, odgovorila je, da ne.
rjuho, mukala je in se tresla, ker so	jo	polivali z vedri vode.
Pripravila sta	jo	tako, da sta jo večkrat krepko objela.
Pripravila sta jo tako, da sta	jo	večkrat krepko objela.
	Nanjo	so posedli stalni gostje in dosegla
Foureau	jo	je tudi hotel preizkusiti in segel
Stotnik	jo	je s peresom žgečkal v nozdrvi, ji
»Pustite	jo	vendar,« je rekel Vaucorbeil.
Langlois bi	jo	grozno rad vprašal, kako je z njegovim
Gre za čarobno večerjo, kot	jo	je v Zaljubljenem hudiču opisal Jacques
Priredil	jo	je leta 1788 in na njej gostom napovedal
Izžarevanje oda pojasnjuje svetlobo, ki	jo	baje vidijo magnetizirani, pa premikajoče
(1788‐1869), hipotetična skrivnostna sila, ki	jo	baje izžarevajo ljudje in predmeti.
pozneje pa se je je ustrašila, ker da	jo	je zajel ogenj.
slabše in naposled si je mislila, da sta	jo	urekla.
»Pozivam te, prestopi	jo	!«
	Vanjo	sta celo potisnila svečo, tako da se
Pécuchetu je nastala tiha zarota, ki so	jo	podpihovali abbé Jeufroy, gospa Bordinova
trobljo in se obenem spraševal, ali	jo	sploh ima, je upiral pogled v ščitnik
Model	zanjo	je našel v Amorosovi slikovni prilogi.
»Pretresejo	jo	norost, kloroform, puščanje krvi, in
In ker imamo to idejo, smo	jo	dobili od Boga, torej Bog obstaja!«
S čim naj bi	jo	omejili?
Razsežnost zajema naš univerzum, toda zajema	jo	Bog, ki v svoji misli vsebuje vse mogoče
Bouvard in Pécuchet sta se odločila	zanjo	.
Očitnost, ki	jo	eden zanika, drugi pa potrjuje, je
našla cigareto raspail, nadrobila sta	jo	v vodo in kafra se je spremenila.
ene ideje: kot muha odleti, brž ko	jo	skušate ujeti.
gospod, kajti imate razlog za to, da	jo	premaknete!«
»Da, spodbijam	jo	!«
In ker se mu je zdela pijača zanič,	jo	je okrepil z dvema žlicama čaja.
Gospodarja sta mu	jo	podelila.
predaleč zaradi te zmage, le za to	jo	je izrabil, da je živel po svoje.
Zaprl	jo	je v omaro, postal tako sramežljiv,
Na začetku 2. stoletja	jo	je postavil sveti Regnobert, prvi škof
V različnih obdobjih so	jo	požgali in opustošili Danci, Normani,
ker se je dotaknil svetinjice, ki so	jo	podrgnili po Marijinem kipu.
Obiskale so	jo	znamenite osebnosti:
namestnik v Mandžuriji; in nadškof Quélen	jo	je prišel prosit za milost, da bi spreobrnila
prispodobe so ga dvignile k njej, ki	jo	slavi toliko ljudi.
Predstavljal si	jo	je tako, kakor jo prikazujejo na cerkvenih
Predstavljal si jo je tako, kakor	jo	prikazujejo na cerkvenih slikah, stoječo
Poželjivo	jo	je gledala od mladih let, vedela je,
njene slabosti in prednosti; ta želja	jo	je razjedala kot rak.
imetje, a ne toliko zaradi varnosti, ki	jo	daje kapital, kot zaradi sreče, da
zgrabiti bi bilo treba priložnost, ki	jo	je prineslo romanje: božja previdnost
Pécuchet	jo	je sprejel in pri tem vrtel oči.
Šlo je za knjigo, ki	jo	je bil obljubil Barberou:
Pécuchet	jo	je odrinil, Bouvarda ni prav nič zanimala.
Namesto zvišenosti, ki	jo	je pričakoval, je srečeval le plehkost,
upravičujejo odločitev božje previdnosti, ki	jo	najdemo v naravi.«
In koliko ljudi	jo	prenaša!
Bazelski in konstanški koncil	jo	pripisujeta koncilom.
Florentinski in lateranski koncil	jo	dodeljujeta papežu.
Ko	jo	je raztegoval, je v podlogi nekaj otipal
Obljubila	jo	je tudi Pécuchetu.
Toda nekoč	jo	je ‘značaj pustil na cedilu’.
Če krvi ne prelije krivec,	jo	mora kdo drug.
To je resnica, ki nam	jo	posreduje odrešenje.«
V apostolskih časih so	jo	tako malo upoštevali, da jo Tertulijan
časih so jo tako malo upoštevali, da	jo	Tertulijan primerja s prešuštvom.«
teh besedah za napad na vero, zato	jo	je še bolj povzdignil.
Leviticus, Exodus in koncili so	jo	sankcionirali.
Bossuet	jo	uvršča med človeške pravice.
Monsinjor Bouvier	jo	podpira.«
Lepo bi	jo	bilo gledati, kako raste, vsak dan
vsak dan poslušati njeno ščebetanje,	jo	objeti, kadar bi se mu zahotelo; in
Umrla je in odpeljali so	jo	na vozu.
sta ji, da lahko pride do obleke, če	zanjo	piše šivilji.
Poglobila sta se	vanjo	, nato pa spoznanja preizkusila na sebi.
Njegova največja hiba, ki sta	jo	sicer dobro poznala, je bila v neizmernem
Pécuchet	jo	je opazoval, nato pa rekel:
srajce potegnil piščal in začel pihati	vanjo	.
bila na splošno enotna, zaznamovala	jo	je preudarnost.
Pustil	jo	je.
Pécuchet vzel v roke pomarančo, potisnil	skoznjo	paličico, ki naj bi pomenila tečaja.
dolgi igli in da je ekvator obroč, ki	jo	stiska čez pas.
Bouvardu potem srce ni dalo, da bi	jo	trpinčil z računstvom.
Victorine sta dobila razlago, potem pa sta	jo	morala ponoviti.
torej ni imela nič skupnega z iskro, ki	jo	ukreše kamen, s plamenom sveče, z mesečino.
Učitelja sta v zadregi gledala	vanjo	, kajti teoriji gorenja nista bila kos.
Močno sonce je svetilo	vanjo	od strani.
Pohvalil	jo	je za posestvo.
To	jo	je razveselilo in spregovorila je o
vdova zardela do ušes, kakor da bi	jo	prešinila nenadna nežnost.
Prijel	jo	je za roko.
se šopiril, grulil, potem pa skočil	nanjo	in jo pokril s svojim perjem, da je
šopiril, grulil, potem pa skočil nanjo in	jo	pokril s svojim perjem, da je skoraj
poskočil, strgal vrv, se z nogami zapletel	vanjo	, zdrvel po treh dvoriščih in vlekel
prati, da si kdo upa žaliti vero in da	jo	je mogoče kdo prejle videl v sumljivih
sta dobila črno mačko, da bi skrbela	zanjo	, kajti tako naj bi postala bolj občutljiva.
Pestalozzi	jo	je uporabljal in slavni Melanchton
Pécuchet se je uprl, saj sta	jo	vendar že na začetku črtala s programa.
Zalotili so	jo	, ko je poljubljala notarjevega sina.
Resni ljudje	jo	obdržijo skozi vse življenje in pravijo,
In krpača je zalotil prav tedaj, ko	jo	je nastavljal.
»Pohodil sem	jo	, skušal sem jo celo pomendrati.«
»Pohodil sem jo, skušal sem	jo	celo pomendrati.«
zaradi vrednosti svojih dejanj, saj	jo	določa edinole kazen oblasti.’
so vpili nanju, kajti upali so, da	jo	bodo zaradi te nizkotnosti bolje odnesli.
Z eno roko	jo	je objemal okoli pasu, z drugo roko,
z drugo roko, dolgo kot pri opici,	jo	je držal za koleno, veke je imel napol
Bouvarda je veselje tako prevzelo, da	jo	je poljubil na obe lici.
eratična skala, večja, osamljena skala, ki	jo	je ledenik prinesel od drugod; eratski
vsak prevzeti nase odgovornost, ki	jo	tak smisel prinaša.
tem ko sem prosil svobodo zase, sem	jo	njej jemal, ona pa kot da to tolerira.
sem zavil v puhovko in privezal na	prednjo	streho zraven viseče mreže.
je takoj vsrkalo sladko energijo in	jo	dobro prekrvavljeno dobavljalo tudi
sem si svobodo, ali mi bo sedaj žrtev	zanjo	vzela to svobodo, da ne bom čutil ničesar
To je torej cena, ki	jo	je med kulturno revolucijo utrpel smisel
življenjske sile in nobenega jarma, ki bi	jo	kontroliral, zatiral, speljeval samo
Lahko se zaljubim v tole pot ali pa	jo	zasovražim.
Če	jo	bom zlorabil, jo bom zasovražil tako
Če jo bom zlorabil,	jo	bom zasovražil tako kot pastirji, ki
Haghio Sophio zgradili Kristjani, dokler se ni	vanjo	na konju zagnal Mohamed Drugi s svojo
nemogoče ohraniti čiste roke, zato sem	jo	najprej mahnil v stranišče in tam tudi
zemlji, ki se je dvignila proti nebu in	jo	je zato tako prizadelo.
Ampak saj vemo, če vzameš ovco,	jo	odneseš v hrib in pustiš samo, se bo
Moraš	jo	biti sposoben najti v okolju, ki mu
pokrajina v osrčju Anatolije, ki so	jo	tujci odkrili verjetno zaradi njene
se lažje povežeš z realnostjo, ker	jo	doživljaš tudi s telesom, ne samo z
Zato sem si glavo obvezal z majico,	jo	prepojil z vodo in jo porinil v tisto
obvezal z majico, jo prepojil z vodo in	jo	porinil v tisto ozko senco pod torbami
kateri izračunajo krvno odškodnino, ki	jo	je nemalokrat treba plačati v naturalijah.
kompleksi so zavarovani z bodečo žico,	nanjo	so nataknjene prazne kante.
Preden prebije moj strah,	jo	hitro odkurim dalje.
meje z Irakom, ko je iraška TV, ki	jo	je sicer v Iranu prepovedano gledati,
Neko noč	jo	bom odkuril čez mejo v Turčijo in potem
nima več kakšne posebne moči, ker jim	jo	je odvzela revolucionarna garda.
papirjev o družinski zvezi z žensko, ki	jo	prevaža.
cesti redka, kot je redka voda, ki	jo	črpajo sto in več metrov globoko iz
pusta, prazna, dolgočasna dežela, ki bi	jo	lahko simbolizirali dolgi, visoki zidovi,
razgori v bleščeč plamen, kakor da	jo	zaduši trohnoba.
imenuje to - notranja pot - tao - in	jo	povezuje s tokom vode, ki teče nezadržno
polkovnika W. Lockharta leta 1885, ki	jo	je poslala Anglija v skladu s svojimi
drugi strani Duradove linije, ki so	jo	Angleži in njegova vlada določili kot
spretno zvil cigareto hašiša in mi	jo	podal.
drugačen odnos, ker so manj frustrirani in	jo	uživajo v drugačne namene.
otroka, da pač ne ve, od kod je prišel	vanjo	.
Pakistanu in njegovih ljudstvih, ki	jo	je vlada te etnično zelo bogate dežele
njeno kri brizgnejo v ogenj, potem	jo	skuhajo in skupaj pojedo.
odnesejo na za to določeno mesto, ne da bi	jo	pokopali, samo nekaj skal položijo
končno naletel na stezo in po njej so	jo	počasi, mirno in sproščeno, mahali
majhen, čepel sem pred njo na pručki in	jo	odprtih ust poslušal.
in umazan in z biciklom na poti, ki	jo	za drag denar premagujejo le terenska
zvečer udeleže lutkovne predstave, ki	jo	nameravam pripraviti za otroke, morda
pomil skodelico, nalil do roba vode in	vanjo	previdno položil eno od tistih ribic,
prinesli črno oljnato barvo, s katero smo	jo	prebarvali in vsako jutro po sončnem
je bila večina odvisna od hrane, ki	jo	je enkrat ali dvakrat na teden pripeljal
Ko	jo	zvečer tako zrihtan kot ženin, zavit
Tedaj je po cesti, ki so	jo	nekaj let prej v tekmi za vpliv zgradili
Sovjeti so vodili politiko, Afganci so	jo	izvajali in služili kot fasada.
serpentini iz pešawarskih nižin, ki	jo	vsako poletje vsekajo v ledenik na
predvsem za produkcijo podobno tisti, ki	jo	opravljajo kokoši v kletkah moderne
več truditi obvladovati stvarnost in	jo	nadzorovati.
Največ, kar se lahko naučim, je, da	jo	doživljam.
in spet z onemoglo zadnjo gumo, ki	jo	je bilo treba polniti vsakih deset
zatekel k edini koči, potem ko sem	jo	sanjal nekaj ur, je možakar pod streho
kroničnega pomanjkanja energije, ki	jo	žre bicikel, malo pa morda tudi z gladovanji
okoli glave privezal počeno zračnico in	zanjo	zataknil nekaj kurjih peres in borovih
Komaj sem se zavedel, že so	jo	po francosko pobrisali, še isti dan
odprl svojo medicinsko škatlo, ki mi	jo	za vsako potovanje tako skrbno pripravi
Potem ko sem	jo	z nožem postrgal z dlani, jo je zgnetel
ko sem jo z nožem postrgal z dlani,	jo	je zgnetel v košček in nadrobil v cigareto.
Edina mehanizacija, ki sem	jo	videl poleg petih ali šestih landroverjev,
In tudi jaz	jo	.
Karakorum Highway, kot	jo	imenujejo ponosno Pakistanci, so projektirali
sonce, še ves utrujen od spanja, ko	jo	je mimo mene primahal stoletnik, tak
reinkarnacije mojega starega ata, potem pa	jo	je veselo odkuril naprej.
dodali še teorijo o posebni dieti, ki	jo	uživajo Hunze in ki temelji na sadju
ki tolčejo volno iz jakove dlake, da	jo	omehčajo za pletenje.
kombinacija narave in Alaha in priznati	njo	kot silo nad seboj deluje nanje manj
V	njo	zaupam.
in še nečem, mi je vzelo sapo in mi	jo	jemlje ob spominu še zdaj, ko tole
asistentka z univerze v Milanu, ki so	jo	poslali sem z nalogo napisati etnološko
tibetanska avtonomna vlada, ne da bi	jo	pri tem vodil Peking.
strukture vodenja vlade v eksilu, ki	jo	vodita skupščina poslancev in narodni
in ohranitev bogate kulture, ki so	jo	Kitajci v Tibetu po letu 1959 in v
svojega sina in prijateljice Bate in jim	jo	pokazal.
* * * Ko sem	jo	prvič videl, je dejala ‘namaste’ in
pozah, da bi na seksualni olimpiadi, ki	jo	bo zahodni potrošniški materializem
varovala posebna nedotakljivost, ki	jo	indijski teologi razlagajo z dejstvom,
kilometer daleč po glavni prašni ulici, ki	jo	pred tem simbolično pomete sam puriški
šala, a ko se začne enkrat valiti,	jo	je nemogoče ustaviti ali preusmeriti.
opojne pijače iz listov marihuane, ki	jo	prodajajo za nekaj centov v steklenički
kot bi bila narejena šele včeraj in	jo	bodo zapustili še danes.
pol strohnelih desk zvezal mizo in	jo	v višini normalnega sedenja obesil
skupaj v blokado v mojem črevesju, ki	jo	bodo ti medikamenti stopili.
Nekdaj so	jo	imenovali Devagiri - gora bogov.
štirinajst dni za seboj na vrvi ki so	jo	vlekli konji.
Tiste, ki sem	jo	videl popoldne na sliki v dva tisoč
Potem pride mladenič s čašo v roki, ki	jo	ponuja objemajoči ženi, tako zapeljivi
Zagrabil je celo Šivino ogromno hišo in	jo	dvignil v zrak.
neprizadet, dvignil je nogo na vrh hiše in	jo	potisnil spet nazaj in pri tem demona
gnojnice sem pobral indijsko zastavo in	jo	zataknil na bicikel, kot sem videl
Nositi	jo	tujcu takole na biciklu je žalitev
do te čudne dežele, vsak mesec sem	jo	videl drugače, tudi čisto v nasprotju
Izpulili so zastavo,	jo	zvili in odšli.
Tik preden sem skočil	vanjo	sem ugotovil, da je svinjsko umazana,
valovi spirajo vase vso to svinjarijo,	jo	valjajo po pesku, drobijo, potem pa
bogatejši sloj umika v izolacijo in	jo	je pripravljen tudi dobro plačati.
narisal oči in režeča se usta, vpihnil	vanjo	dušico in ga, Omota, kakor je bilo
revnega podeželja poskusiti srečo, ki so	jo	videli na televiziji.
varovali glavno cesto pred pešci, in	jo	spustili za minuto šele, ko se jih
Če drug ne, jim	jo	mimogrede lahko spešta kak nadobuden
Mati	jo	je z vajeno kretnjo v snu potegnila
Tako sem našel ulico rdečih luči, ki	jo	naši mornarji dobro poznajo.
dni nazaj eksplodirala bomba, ki so	jo	nastavili iranski nestrpneži.
Kako zelo	jo	potrebujem!
so me na veličastno večerjo, ki so	jo	ravnokar servirali.
duhovnega iskanja in uresničevanja’, ki	jo	je sam imenoval integralna joga in
iskalci, je njegova prijateljica, ali kot	jo	je sam predstavil ‘enako duhovno razvita
uvidel, da se je napotil iskat dušo in da	jo	je bil našel ...
življenjska prijateljica, ali kot so	jo	imenovali - mati, do tedaj nesporni
svoje organizacije Aurovitra, ki so	jo	financirali neposredno prijatelji Aurovilla,
Kaj pa je duhovnosti, ali mi	jo	lahko pokažeš? je rekel drugi.
Bravo skala, sem ji rekel, in	jo	objel še ne čisto gotov, ali se v meni
če bi se spustil v tisto globino, ki	jo	včasih čutim v sebi, kjer me vabi toliko
zato svojevrstno mentaliteto, ki ji	jo	lahko dovolimo, tako kot si svojo dovoljujemo
gobci, prašiče, pse in opice, ki so	jo	mahali po opravkih spretno kot ljudje,
prek nas pošiljali svojim rajnkim, ki	jo	sicer potrebujejo na poti iz vic v
prijatelja, vatikanskega anuncija, sam pa sem	jo	na avtoštop mahnil proti severu.
bila narejena iz bambusove trske in	vanjo	nataknjene zamašene stekleničke z drobno
je možakar lepil kroglico opija in	jo	prižigal z bencinskim gorilnikom.
pokrivalo odrasle ženske in naveže na	njo	vse srebro, ki si ga lahko privošči.
dva fanta sta zagrabila najstnico in	jo	poskušala spraviti na tla, vendar se
Škoda, ki	jo	prinaša depresivnim, je predvsem v
kmetov najeli nekaj zemlje, ki naj bi	jo	begunci obdelovali v podporo za preskrbo
podobno je pred cisternami za vodo, ki	jo	vsak dan dovažajo s področja 50 km
je sploh hud in drag problem, čeprav	jo	kontrolirajo s kemičnimi testi.
odvzel vulgarno praktičnost, podobno kot	jo	je baje bivšim Džingiskanovim hordam
Vietnama, Laos in Nova Kampučija, ki so	jo	leta 1954 priznali na ženevski konferenci.
Še tisto svobodo, ki so	jo	begunci imeli je kratilo sovraštvo,
Moja identiteta ni samo tista, ki mi	jo	je sprogramirala ta družba, niti nisem
držijo tudi večino zemlje na vasi, ki	jo	kot najemniki obdelujejo kmetje, kateri
Skočil sem iz ohromelosti in se zazrl	vanjo	.
šoferjev v kabini in s tisto hupo, ki so	jo	njihovi znanstveniki razvili, da ubije
Trave je bilo baje toliko, da so	jo	natlačeno uporabljali za vzglavnike.
sem »sori« in vzel škatlico nazaj,	jo	raztrgal in z roko razdelil cigarete
drčalnico vzhičenja in transcendence, ki	jo	biciklistu omogoča nova, v glavnem
V krogu sem se vrnil,	jo	med nagibom pobral in stiskal naprej
* * * Tisto noč sem	jo	spet sanjal.
kot rahla jutranja meglica, taka kot	jo	je sem in tja mogoče videti v Srnjaku
Bila je arhaičen tip ženske, ki	jo	vodijo prabitne sile, ki jim lahko
Kako naj bi	jo	le etiketiral, kdo je že kdaj opisal
sem se s tisto orjaško erekcijo, ki	jo	morda poznajo samo biciklisti na dolge
slikovit in brezhiben kot kulisa, ki	jo	je porisal zafantazirani slikar.
nenavadno bogato kulturo, ki ne samo, da	jo	imajo, ampak jo tudi zares živijo ...
kulturo, ki ne samo, da jo imajo, ampak	jo	tudi zares živijo ...
novih oblačilih, ampak pozornost, ki	jo	na Baliju uživa samotni biciklist,
najedel pod pokrito streho, ki sta	jo	ob vhodu stražila dva orjaška, bogato
luno zdela premalo resnična, da bi	jo	vzel zares.
zadremal, ko me je zalila voda, ki so	jo	nekje daleč verjetno namenili namakanju
segel za pas, potegnil pištolo in mi	jo	vso tresočo sunkovito pomolil pod nos.
ambicioznih in problematičnih krajih pa so	jo	prodali ali zamenjali za neke nove
pohvaliti, kako pretentano spretno	jo	je zvabil od kmetov, ki niso imeli
potrebe kot je priprava sadne solate, ki	jo	servirajo lično, s cvetovi na vrhu,
lažje razumeti, če poznaš zgodbo, ki	jo	predstavlja.
‘Tisoč in ene noči’ o princesi, ki	jo	ugrabi zaničevani snubec.
In tedaj sem	jo	zagledal.
Srečal sem	jo	pravzaprav že na letališču.
sta se tudi, potem sem rekel - poglej	jo	, tipično Avstralko.
Usedel se bom k rožici in	jo	samo gledal, tako kot sem tedaj gledal
petletki goniti vso to dolgo pot, ki sem	jo	uspel podzavestno predstaviti kot smotrno
In Gail, ki sem	jo	še vedno držal v rokah, tudi.
si nisva nič obljubila, ampak imam	jo	tako rad, pa bolno mamo in bolno sestro,
Objel sem	jo	okoli trebuha in zajokal.
takoj naslednji dan, ko je zvedela da	jo	potrebujem.
prijateljice, je shujšala, bile so	jo	samo še oči.
Ko sem	jo	objel, sem čisto jasno dojel, da se
Kaj zaboga storiti, jaz	jo	ljubim, to je strahotna povezanost,
sanjalo, kako bo komuna sedaj, ko so	jo	zapustili skoraj vsi entuziasti, zaživela
Žene	jo	kolo, podobno mlinskemu.
Zato sem	jo	kasneje do polovice podrl in iz drugorazrednega
gola sprehajala okoli, sem ter tja	jo	je zaneslo v gozd ali pa k rožam v
tresla, nikakor nisem mogel razumeti, da	jo	boli, če pa mene ne.
Gail	jo	je objela s tistim izrazom zadovoljne
kretenj in tako voljnega telesa, kot bi	jo	hotela oviti in zaščititi pred vsem.
Čez čas	jo	je babica vzela od prsi, pripravila
prišla Lani, starejša hčerka, ki smo	jo	zjutraj poslali k sosedom, čeprav smo
zjutraj poslali k sosedom, čeprav smo	jo	želeli zraven, da bi videla, kako bo
kako bo prišla sestrica, obenem pa smo	jo	hoteli obvarovati, če bi se porod zavlekel,
Tako	jo	delajo nenavadno dolgi črni laski.
rdečo, toplo avstralsko zemljo, vonjal	vanjo	in šepetal nekaj kot hvaležnost vsem
placente zakopal pod drevo, polovico sem	jo	pa zrezal v ponev in spražil skupaj
Držal sem Melito,	jo	nežno ujčkal, ko se mi je kar naenkrat
ni vse tako, kot si želi, najbolj pa	jo	seveda muči ta najbolj zoprn od vseh
pridelali, je bilo skupna last, ki smo	jo	enakopravno delili.
Objel sem	jo	, ker se je drgnila obme, mislil pa
izdolbenem termitnjaku, po vsej dolini	jo	poznajo po njenih poticah in piškotih,
Ob polni luni pa	jo	je vsak večer slišati, kako gori na
Ljudje z reke	jo	imenujejo Kenhadelston trip.
Indiji spoznal z neko vrsto tantre, ki	jo	sedaj živi in v to vabi tudi druge.
tudi ona ima posebnosti v značaju, ki	jo	po eni strani delajo tako zanimivo,
To je stara avstralska navada, ki	jo	delodajalci vzdržujejo, da bi se sprostile
meni, tiste moje druge polovice, ki	jo	moja macho kultura doma, že tako dolgo
Visoki šoli čakali pol ure, nato pa smo	jo	mahnili naravnost v lokalni pub.
najbolj ceneno umetno hrano, ki so si	jo	naredili za moderno, ker tako pravijo
tam sredi vasi pub, koder lahko dam	zanjo	.
Tisti, ki so	jo	sprejeli, so se mi zdeli precej boljšega
psihofizično spremembo, zdi se mi, da sem	jo	doživel, sedaj se bo videlo, kaj je
žive v hišici na Walsh river, ki smo	jo	pričarali s tako ljubeznijo.
bolne oči kot ranjena srna, ki smo	jo	nekoč vozili okoli veterinarjev potem,
vozili okoli veterinarjev potem, ko smo	jo	zbili z avtomobilom, da se ni ničesar
se ni ničesar zavedala - šele ko smo	jo	postavili na noge ven iz avtomobila,
potem sem vrgel kanto za vodo, ki sem	jo	objemal, proč, in planil pokonci.
tako dolgo ob mojih, blagoslovil sem	jo	, potem sem se iztrgal iz objema, oprtal
Če ostaneš do večera,	jo	boš verjetno spoznal...
postavo in ležerno, gosposko držo, ki	jo	poudarja starinsko ukrojena obleka,
ta moja ženska, ki odhaja - preveč	jo	ljubim, preveč!
oči, mojster seže z roko k njemu, a	jo	odmakne, še preden ga doseže.
v filozofiji, toda še vedno zaupam	vanjo	... čeprav sem pri študiju vse bolj zgubljen:
oči, mojster pa vzame pipo iz žepa in	jo	polni s tobakom.
Benetk, kjer študira glasbo, in Marija	jo	gre iskat na postajo.
se z vami pogovoril o knjigi, ki sem	jo	nedavno prebral in me je zelo pretresla...
Knjigo sem vzel s seboj, tu	jo	imam.
namreč Kartezijevo - pozornost: začnem	jo	brati, zgodba je napisana v obliki
Koliko pomladi je minilo, odkar sem	jo	spoznal, odkar je prišla na moj osemnajsti
Kako	jo	bom preživel, letošnjo pomlad, sam,
morda umišljeni osebi v knjigi, ki	jo	berem.
nad desnim očesom v glavo in skozi	njo	.“ [
Ko sem	jo	lani bral za izpit, se mi je najbolj
budnimi očmi gledam tale papir, glava, ki	jo	premikam, ne spi, po preudarku in vede
po preudarku in vede stegnem roko in	jo	čutim.
tako rečeva, resnično resničnost, ki	jo	je postavil ” v oklepaj“, tj. izven
okolja, v katerem si odraščal, vendar si	jo	lahko z voljo in pametjo tudi pozneje
psihološke samozavesti, recimo tisto, ki	jo	potrebuješ v odnosu do žensk.
hudega sluteč sem hodil po mestu, ko	jo	srečam, kako hodi objeta z drugim!
Našel sem	jo	samo. -
Vprašal sem	jo	, kaj torej počneva že nekaj mesecev?
prebudil, že je prišel potrkat vratar, da	jo	, namreč mojo drago, neki moški kliče
kaminu, Bruno povleče pipo iz žepa in	jo	položi na mizo, med Kartezija in
se je že odločila, a lažje ji bo, če	jo	pospremim... če ji pomagam oditi.
”Včasih ne morem doumeti, kako	jo	more, sme ljubiti nekdo drug, ko jo
jo more, sme ljubiti nekdo drug, ko	jo	vendar jaz čisto sam tako iskreno,
drugega ne vem, nič drugega nimam kakor	njo	!“ [Goethe (1), 131]
pa ne morem: zelo	jo	pogrešam, če je le nekaj dni ne vidim!
hvala za pozornost in pomoč, ki mi	jo	dajete, toda ne vem, ali se lahko zares
<émotions> duše, ki se nanašajo prav posebej	nanjo	& ki so povzročeni, ohranjani in &
mogoče analizirati ljubezni, ne da bi	jo	s tem ubili.
Sovraštvo pa [...]	jo	razdvaja od predmetov, ki se ji kažejo
samega sebe, da se ne boji umreti, da bi	jo	ohranil.“ [prav tam, 390]
nekakšno melanholično depresijo in filozof	jo	je skušal zdraviti na daljavo z nasveti
preprosto odpravil k nesrečni Elizabeti,	jo	objel in potolažil, vendar se je tega,
sprejel povabilo kraljice Kristine, naj	jo	pride poučevat filozofijo na Švedsko
pozneje je za hčerko skrbel, čeprav	jo	je v visoki družbi omenjal le kot ”nečakinjo“.
hčerke navdala ”z največjo žalostjo, ki	jo	je kdaj izkusil v življenju“ [prav
drugi jaz: kajti s spolno razliko, ki	jo	je Narava vnesla v ljudi, kakor tudi
kakor o ljubezenski Strasti, ki smo	jo	opisali zgoraj.
Obenem pa se sprašujem - bi	jo	obdržal, če ne bi odšla?
je premislil, pipo otrese v kamin in	jo	spravi v žep svojega starinsko ukrojenega
zaplete v ljubavno razmerje, da bi	jo	potem v pravem trenutku zapustil -
ženska zanj ali pa on ni pravi moški	zanjo	, in njuno zaroko boleče prekinil, pobegnil
je [Johannes] znal privabiti dekle,	jo	navezati nase, ne da bi ga nato zanimalo,
nase, ne da bi ga nato zanimalo, da bi	jo	dokončno osvojil.
duhovnost pa je vsekakor lastnost, ki	jo	pri ljudeh občudujemo.
klici ne zaležejo prav nič: potem ko	jo	je kragulj zvabil v svoje gnezdo in
Edvardom, le‐tega ogrel za Kordelijo,	jo	skupaj z njim obiskoval in tik preden
skupaj z njim obiskoval in tik preden	jo	je Edvard hotel zasnubiti, ga je Johannes
sklenjena, začne premišljevati, kako bi	jo	razdrl.
njeno bistvo, ki verjame v ljubezen,	jo	pozna iz temeljev in zase zadrži le
Regino ni sklenil z namenom, da bi	jo	čez leto dni prekinil - tako kot je
”Ko	jo	bom pripeljal do tega, da bo razumela,
Ljubil sem	jo	, toda od zdaj naprej ona ne more več
Če bi bil bog, bi storil	zanjo	to, kar je Neptun storil za neko nimfo
kar je Neptun storil za neko nimfo -	jo	spremenil v moškega.“ [prav tam, 190-1]
Njega bi bilo treba pomilovati, ne	njo	...
Polistal bom po njej, pred leti sem si	vanjo	zapisal nekaj svojih pripomb...
vedno znova sledi isti ljubezni, ki	jo	lahko ohranja v njeni vzvišeni ”estetiki“
zavest, govori tudi o lastni zavesti, ki	jo	nedvomno občuti kot nesrečno, hkrati
srečamo neko ”zamišljeno mladenko, ki	jo	je izdal njen dragi“ [197], ki pa naj
No, najbolje, da grem kar takoj	ponjo	, Hegla res ne znam na pamet...
ni našla sprave med protislovji, ki	jo	razdvajajo znotraj nje same in trgajo
najpoprej le neposredna enotnost obeh,	zanjo	pa obe nista isto, temveč sta nasprotni,
Obe sta	zanjo	drugo drugemu tuji bitji; [...nesrečna]
Kierkegaard odloči za ”etično“ zavest,	jo	v odnosu do ”estetske“ postavi - če
	Jo	vidiš vsak dan?
Ponavadi me pokliče, ali pa	jo	jaz.
Če želiš,	jo	prihodnjič kar pripelji.
trebuh in premišljuje o porodu, ki	jo	čaka? ...
kljub temu ostal zvest in ohranil vero	vanjo	, potem je to lepo in zdravo, lepo je
Prepričan sem, da	jo	boš imel!
Kako	jo	razume Wilhelm?
kot žival, ki v pušči tava, / kjer	jo	je ulovil škrat v nalašč začaran tir,
Morda zato, da bi	jo	spoznal in se je s tem odrešil.
spoznavno usmerjenost filozofije, ki naj bi	jo	povezovalo z znanostjo?
analiza, logika, razum - in kot filozof	jo	lahko zavržeš šele tedaj, ko se povzpneš
zamejitvi prvotne evidentne gotovosti - ki	jo	Husserl izvaja s fenomenološko redukcijo,
paragrafu piše o spoznavni evidenci - tu	jo	imenuje še s kartezijskim izrazom ”intuicija“
osrednja naloga fenomenologije, kot si	jo	je zamislil Husserl.
Ne vem, če	jo	bom znal izraziti...
središčne točke odvisna od struktur, ki	jo	obdajajo?
živim zadnje čase: nenehno mislim na	njo	!
Pospremil	jo	bom na letališče, saj nima drugega
letališče, saj nima drugega človeka, ki bi	jo	peljal, samo mene ima... in njega v
Janez,	nanjo	boš moral nehati misliti tako, kot
in trudim se, da ne bi preveč mislil	nanjo	.
priti na likovno akademijo, ko pa so	jo	tam zavrnili, se je vpisala na umetnostno
zvezdo kresnico, zgolj hipna misel	nanjo	?
Misel s krilci in svetlečim želom, ki	jo	nosi vrtinec duha, drobna, v vesoljni
Le kako sem	jo	mogel izgubiti, svojo vodnico!
Kako naj	jo	najdem v neizmernih prostorjih, med
otroka, ki ga bo rodila... pospremil sem	jo	...
Lepo od tebe, da si	jo	pospremil.
Vsakih nekaj potez se odmakne od risbe,	jo	ocenjuje in se muza.
ji je dobro... in naj ne mislim preveč	nanjo	...
Prinesi	jo	kdaj, boš še nama kaj zaigral, morda
sijajna, tudi mene je navdušila, ko sem	jo	prvič bral.
nekaj ”posebnega“, od Boga danega, in	jo	je torej načelno možno programirati
zanimivo filozofsko knjigo, ki sem	jo	pred časom bral in v kateri je vprašanje
na knjigo Reasons and Persons, ki	jo	je sredi osemdesetih napisal angleški
Si že slišal	zanjo	?
duševnosti (duševnih vsebin) v času, ki	jo	omogoča spomin, vendar ta kriterij
ideja postane še posebej nenavadna, če	jo	apliciramo na spominska izkustva, tj.
samega, ko sem gledal njeno ruto in si	jo	vtisnil v spomin - razen če bi se posebej
izhaja iz svoje mistične izkušnje, ki	jo	naknadno poskuša razložiti, medtem
Le kako bi	jo	našel?
Ne skrbi	zanjo	, Marija pozna vsako jaso tu naokoli,
še vedno zanima - saj vidiš, da se	nanjo	pogosto sklicujem in jo uporabljam
vidiš, da se nanjo pogosto sklicujem in	jo	uporabljam kot analitično filozofsko
Upam, da	jo	boste kmalu napisali.
praprostor, kot ”posoda stvarjenja“, ki	jo	Platon imenuje hora; ali če navedem
palico drezne najdbo, se skloni in	jo	pobere.
Mojster si	jo	ogleduje z vseh strani: spodnja čeljust
Na, le oglej si	jo	od blizu.
bližini ni videti drugih kosti... morda	jo	je prinesla sem kakšna žival... kak ptič?
Ali pa	jo	je našel kak lovec in jo potem odvrgel?
Ali pa jo je našel kak lovec in	jo	potem odvrgel?
Spravil	jo	bom v žep, doma si jo lahko ogledava
Spravil jo bom v žep, doma si	jo	lahko ogledava z lupo.
posušeno podgano v pompejski pozi, ki	jo	je našla v kleti.
lobanjice, pihne v njene dupline in	jo	spravi v žep.
knjiga s konca 17. stoletja, ki mi	jo	je nekoč podarila teta.
Benetkah leta MDCXCV, v italijanščini	jo	je napisal jezuitski pater Antonio
jezuitski pater Antonio Foresti in	jo	posvetil spoštovanemu monsignorju Giovanniju
Mi	jo	boste pokazali, mojster?
Hotel sem ji povedati, kako zelo	jo	pogrešam... sicer pa sama ve... in zakaj
priznati moram, da sem pisal bolj zase kot	zanjo	...
Mojster, strašno	jo	pogrešam!
”Videl	jo	bom!
veder pogledam v jasno sonce; videl	jo	bom!
mesece, morda celo leta... in tudi ko	jo	bom spet videl, bo med nama vse drugače,
ob meni, da se z njo pogovarjam, da	jo	pobožam...
se zdramim iz morastega sna, zaman	jo	iščem v svoji postelji ponoči, ko me
slepijo, da sedim ob njej na trati,	jo	držim za roko in odevam s tisoč poljubi.
Že prej sem ji obljubil, da	jo	bom zapeljal na letališče, vendar je
kolone, sedela sva zadaj in prijel sem	jo	za roko, vendar mi jo je odtegnila
in prijel sem jo za roko, vendar mi	jo	je odtegnila in začela brskati po torbici,
Draga se je spet zmotila, tipično za	njo	, sem si rekel, potem pa sem pomislil,
misel mi je bila preveč všeč, da bi si	jo	upal preveriti.
Tako rad	jo	imam, Drago, da sem se pripravljen
Preden sva se vrnila iz gozda, sem	jo	uspel bežno poljubiti, pa tudi zatipal
bežno poljubiti, pa tudi zatipal sem	jo	po trebuhu in začutil, da se otrok
Le kako, da je še ni: so	jo	zadržali zaradi njene pozne nosečnosti?
Saj bi	jo	zavrnili že pri nakupu karte...
A, glej	jo	, tam mi maha!
velikem trupu kovinskega ptiča, ki mi	jo	bo ugrabil.
sedež, se nasmehne nekemu otroku in kako	jo	, nosečo, drugi potniki premerjajo s
premikati, napenjal sem oči, da bi	jo	zagledal v enem od okroglih okenc,
oblake, daleč proč od mene, odnaša	jo	kakor usoda, nad katero nimam prav
kateri ločitev pomeni smrt; ona mi	jo	je priporočila.
držal sem pesti,	jo	priporočil blaženi Mariji... in tedaj
Prav res ni nič bolje, saj	jo	še vedno ljubim! ...
potegne ploščato stekleničko brinjevca in	jo	ponudi mladeniču.
Verjetno bi bil	nanjo	jezen, rekel bi, šmentana frklja, kako
To bo dobro zate... in	zanjo	, čeprav njej za zdaj ni nič hudega,
toda moral sem vam povedati, kako sem	jo	pospremil...
mistiki... pa tista pétite mort, ki	jo	doživljamo v ljubezni...
Ne smem je pozabiti, dal mi	jo	je prijazen sosed že pred leti, zdaj
samo odrešiti se moraš žalosti, ki ti	jo	vzbujajo, s tem da jih v spominu spremeniš,
spremeniš, z njimi pa tudi sebe... in	njo	.
Tja sem	jo	peljal že prvo poletje.
praznike prišla domov, včeraj zvečer sem	jo	klicala na telefon njene gospodinje,
No, če	jo	zalotim z ljubimcem, povabim z nami
trije fantiči, ki si podajajo žogo in	jo	med tekom nabijajo v zidove opečnato
postave; za njimi stoji kamela, ki	jo	ženska, ležeča na marmornem tlaku,
lepote, saj je takšna, kakršno nam	jo	je zapustil, popolna na svoj način,
slike - tj. tista točka na sliki, ki	jo	slikar določi s pravokotnim projiciranjem
- vselej gledam iz svoje glave, ki	jo	nosim s seboj.
je očišče zbrala v eni sami točki in	jo	prepoznala kot točko človeškega očišča,
Molitev v vrtu, različica znamenite slike, ki	jo	boš videl v Scuoli Grande di San Rocco
podolgovata, panoramska slika - videl	jo	boš v katalogu - ki je bila magično
skoraj neznana renesančna slika, ki	jo	sicer hrani neka ameriška galerija,
zave svoje človeške minljivosti in	jo	preseže v duhovni neminljivosti?
tudi zato se mi zdi slika, ki sem ti	jo	prej opisal, bližja našemu današnjemu
saj platonska idealnost, ki naj bi	jo	novi vek potegnil z neba na zemljo,
videl idealno mesto na sliki, ki ste mi	jo	opisali, če bi ga gledal v ukrivljenem,
sem že čakala, sem se odločila, da	jo	še malce počakam, in res je potem kmalu
lepota človeka še posebno osrečuje, če	jo	lahko z nekom delí.
S kom pa	jo	je delil Proust?
me je poljubila na lice, hotel sem	jo	stisniti k sebi, pa se mi je izvila
takrat bi moral vztrajati jaz, moral bi	jo	peljati naravnost na magistrat...
spoznavamo véliko zgodbo človeštva, ki si	jo	postopoma gradimo v notranjem prostoru
imenovana Sala Grande Superiore, ki	jo	je poslikal v letih 1576-1581, hrani
tam na desni je Molitev v vrtu, ki	jo	je že prej omenil - in tudi ta je ognjena:
(slika je tu zgoraj nad nami, videla	jo	bosta pozneje); drug tak primer prečne
pomeni tvorijo zanimivo strukturo, ki bi	jo	lahko raziskovali ure in ure... tako
svetem pismu le nakazana, Tintoretto pa	jo	je močno poudaril: gre za motiv ”bronaste
poudaril: gre za motiv ”bronaste kače“, ki	jo	je Mojzes po Gospodovem nasvetu obesil
Naredi si strupeno kačo in	jo	obesi na drog!
Kdor koli je pičen in	jo	pogleda, bo živel."
Mojzes je napravil bronasto kačo in	jo	obesil na drog.
1576, ob tem pa poudarja, da je bilo	zanjo	izbrano najimenitnejše mesto v vsej
Tudi	nanjo	sem že pomislil, medtem ko sem gledal
Kristusovem Vnebohodu... pridi, da	jo	pogledava...
V knjigi, ki	jo	drži v naročju, so že od pradavnine
zlila se je s svojim božanstvom, ki	jo	nenehno tke iz svetlobe in teme...
Vidiš	jo	lahko v cerkvi San Giorgio Maggiore,
	Jo	bomo videli?
poskusi rešiti uganko sreče, ki ti	jo	zastavljam!"
ura v prestolnici te galaksije, ki pa	jo	je kralj lahko po svoji volji pospešil
Ali	jo	je sploh možno določiti?
Tako je na ladji, ki	jo	žene veter, relativno mesto telesa
gibanja vode v odnosu do vedra, temveč	jo	moramo pripisati vrtenju vode v odnosu
teorijo o absolutnem in relativnem času -	nanjo	sva skoraj pozabila.
knjižice o relativnosti, ki ste mi	jo	zadnjič posodili.
Aha, tu	jo	imam, Čapkovo antologijo, v kateri
Bojim se, da	zanjo	ne bo ostalo dosti časa... pa še Kanta
relacijsko teorijo časa in prostora, ki sva	jo	v empiristični varianti že omenjala
glavno Newtonovo odkritje - odkril	jo	je baje v tistem hipu, ko mu je, počivajočemu
odkritju univerzalne gravitacije, ki	jo	je Newton spoznal, ko je, navdahnjen
tej zvezi je v ”Splošni sholiji“, ki	jo	je kot filozofsko pojasnilo k novi
se razpre njegova žareča sredica, in	nanjo	položi že pripravljeni čok.
klišeje, še posebno pri ljudeh, ki	jo	bolj površno poznajo.
motiv za pisanje ”Splošne sholije“ - ki	jo	je dodal, kot sem že omenil, drugi
da se bo ”svetovna ura“ ustavila, ko	jo	je že pognal v tek...
prosojnega traku, ki mi omogoča, da	jo	vidim z obeh strani, se mi po enem
najmanj sedemkrat, vsaj enkrat na leto	jo	preberem, odkar je izšla v našem jeziku
Našel sem	jo	na dnu omare, morda jo je Celestina
Našel sem jo na dnu omare, morda	jo	je Celestina nekoč davno spravila tja.
Anželo, mi	jo	res daš?
Kdo bi	jo	znal bolje ceniti kot vi?
Čuval	jo	bom.
bolje ogledati podobico, in mojster mu	jo	podá.
Toda vsakič, ko spet stopi	vanjo	, se mu pogled ustavi na manjši oljni
znova vzame v roke Angelovo podobico in	jo	občuduje na robu sna.
Marija bo vesela, ko	jo	bo videla.
V torbi ju imam, grem	ponjo	v sobo.
duša ni potopljena v čutnost, temveč	jo	zaobsega in presega.
vse tja do brezoblične teme, od koder	jo	vódi spet navzgor hrepeneči spomin
mu bila bolj domača in znana in bi	jo	češče rabil kakor besedo čas!
In res	jo	vseskozi razumemo, ko jo govorimo,
In res jo vseskozi razumemo, ko	jo	govorimo, razumemo tudi, če jo slišimo
razumemo, ko jo govorimo, razumemo tudi, če	jo	slišimo koga drugega govoriti.
ni, razen morda v božjem umu, in zato	jo	pričakujemo z upanjem in strahom.
daljnogleda, saj bomo vselej gledali	skoznjo	, kamorkoli pogledamo.
ko odmislimo vso čutno vsebino, ki	jo	zaznavamo skoznjo?
vso čutno vsebino, ki jo zaznavamo	skoznjo	?
spomnimo se, recimo, na veliko vlogo, ki	jo	ima čas v sodobni kozmologiji, v kateri
tudi pri sodobni znanosti, kolikor	jo	pač poznam, navdajajo podobni občutki
umetnika, ki ustvarja podobo tako, da si	jo	trga iz dna duše, čas ni več dodatek“
fizikalnim in filozofskim časom, ki	jo	je začrtal Bergson in se je uveljavila
ostanem celovit, ko pa je duša, ki	jo	ljubim, tako daleč od mene?
več vzdržati divje različnosti, ki	jo	trga narazen in jo v skrajnih primerih
različnosti, ki jo trga narazen in	jo	v skrajnih primerih žene v sámouničenje,
obstoj absolutne sočasnosti dogodkov, ki	jo	Husserl še vedno uvršča med ”apriorne
Mojster vstane, otrese pipo,	jo	spravi v žep platnenega suknjiča, potem
postaja vse manjša in manjša... čeprav	jo	spomin še vedno lahko prikliče nazaj,
se ne bi ”časilo“ v melodiji, kajti	zanjo	je nujna časovna povezanost tonov,
enotna ”predstava“ melodije, ki pa	jo	omogoča zavest - v našem primeru
vseskozi zavedali svoje hoje oziroma	jo	v zavesti povezovali v enoten časovni
serijo kot celoto ”posedanji“ - zbere	jo	v en sam zdaj, zato da bi jo lahko
zbere jo v en sam zdaj, zato da bi	jo	lahko dojela kot celoto.
njene vsakokratne ujetosti v zdaju in	jo	povezujeta z neposredno preteklostjo
redukciji“ ni dvomil v dušo, le imenoval	jo	je drugače:
odlomek o glasbi, o neki sonati, ki	jo	igra na klavir gospa Swannova?
”...sonata mi je celo potem, ko sem	jo	slišal od začetka do konca, ostala
popolnoma nevidna, nevidna kot stavba, ki	jo	zaradi daljave ali megle slutimo le
senči na različne načine, lahko si	jo	predstavljava od zgoraj, od spodaj,
slikarji, še manj pa časovno, saj sta	zanjo	prostorska in časovna enota (meter,
predmeta, recimo neke pokrajine, če	jo	zavest zaobjame v predmetno celoto.
v vsaki točki svojega trajanja (ki	jo	lahko refleksivno postavimo za predmet
neposredno evidentna zavesti; lahko	jo	primerjamo s točko v prostoru, saj
si ga odvrnil, spet vrneš k njej in	jo	prepoznaš kot isto mizo - in analogno
prepoznaš Bachovo glasbeno frazo, kadar	jo	spet slišiš.
seboj med tekočim doživljanjem ne pride	vanjo	od zunaj, temveč je obsežen v nji sami
medtem znova ogleduje sveto podobico, ki	jo	je mojstru sinoči prinesel Angel: res
knjižico [Einstein (1)], ki ste mi	jo	posodili, pa še poglavje o relativnosti
Samo iz knjige	jo	je težko razumeti.
posvetiš ter z zelo natančno uro, ki	jo	imaš na ladji, izmeriš čas, ki ga laserski
zrcalom potuje po daljši poti, kot	jo	vidiš ti v tvoji ladji S'.
relativnostno teorijo - in prav je, da	jo	kot filozofa skušava razumeti!
namreč poudarek na funkciji, ki naj bi	jo	ta vsem skupni ”svetovni“ čas opravljal
pomeni absolutna sočasnost in kako	jo	relativnostna teorija zanika?
relativistični metriki prostora‐časa, ki	jo	je za relativnostno teorijo matematično
nedaleč stran tiči lovska preža, Janez	jo	opazi in brž odvrne pogled.
filozofoma, opira se na rogovilasto vejo, ki	jo	je pobral s tal.
c - toda merjenja so pokazala, da	jo	ima!
ne zahteva od narave, samo opisuje	jo	bolje, kot so jo opisovali njegovi
narave, samo opisuje jo bolje, kot so	jo	opisovali njegovi predhodniki.
Saj	zanjo	vemo, da je ukrivljena z Zemljino površino
Poleg hitrostne ”dilatacije“ časa, ki	jo	poznamo iz posebne teorije relativnosti,
In čeprav je ta razlika zelo majhna,	jo	je fizikom že uspelo izmeriti z instrumenti,
odpreti stekleničko z brinjevcem, ki	jo	povleče iz žepa, pride fant spet k
Videl sem, kakor v snu, da	jo	je ugrabil ptič, angel, zmaj... in potem,
Pozneje	jo	lahko pokličeš...
če ni več ”svetlobnega etra“, ki bi	jo	fizikalno utemeljil?
konfiguracijo četvernega prostora‐časa, ki	jo	je Einstein izrazil z ”enačbami polja“.
kakor predmeti, ki jih lahko spravimo	vanjo	“ [Einstein, prav tam, 137], in dodaja,
137], in dodaja, da možnost škatle, da	vanjo	spravimo predmete, ni odvisna od debeline
”z“), vendar še vedno izrazito, saj	jo	usmerja naše gledanje, hoja ipd., najmanj
prostoru‐času - namreč rast entropije, ki	jo	v fiziki izraža drugi zakon termodinamike.
delovanje retroaktivne vzročnosti, ki	jo	nekateri, na primer angleški filozof
koordinatni sistem matične ladje - in se vrne	nanjo	, preden se je z nje odpravil na pot.
vesoljsko ladjo časoplovom, imenujva	jo	ladja S', odpotuješ iz mirujoče,
navzdol po četrti razsežnosti - ki	jo	v relativističnih diagramih prostora‐časa
čaka matična ladja... in ko se vrneš	nanjo	, ugotoviš ob pogledu na ure, ki visijo
Pot spoznanja, ki sem	jo	izbral zase in po kateri zdaj skušam
Nisem pozabil	nanjo	, vse pogovore si doma na hitro zabeležim.
Da	jo	povprašaš, ali je morda že rodila.
No, kar pokliči	jo	!
Prosila me je, naj	jo	rajši kličem dopoldne, ko je sama doma.
soncem mlada, srebrno zelena cedra, ki	jo	je pred nekaj leti prinesla Marija
nagnjenja k vzdržnosti, zmernosti, metodi...	zanjo	je pomemben občutek varnosti, urejenosti...
Seveda	jo	je poznal, saj je bila v renesansi
knjigo o astronomiji Homocentrica in	jo	v De immenso tudi citiral.
let (to je namreč ocena razdalje, ki	jo	je svetloba preletela v času od ”prapoka“
oziroma aktualne neskončnosti (ki	jo	je stari Aristotel zavračal) ostaja
resnica mora obstajati, tudi če ne vemo	zanjo	.
pride tisto slavno mesto o roki, ki bi	jo	”kdo stegnil čez nebesni obok“ - motiv
[Aristotelu] bilo treba reči, da roka, če bi	jo	kdo stegnil čez ta obok, ne bi bila
zagnana / dalje letela bo v smeri, ki	vanjo	poslal si jo z metom, / ali pa meniš,
letela bo v smeri, ki vanjo poslal si	jo	z metom, / ali pa meniš, da utegne
z metom, / ali pa meniš, da utegne	jo	ustaviti kaka ovira? /
Vsaka črta, ki	jo	potegnemo po ravnini, razmejuje le
senco na površini krogle, kajti tudi	zanjo	bi lahko rekli z Lukrecijevimi besedami,
Vse doslej sta	jo	, pritajeno pod ogrinjalom tolikerih
povezani - in ravno ta povezava, ki si	jo	je najbrž izmislil prej hudič kot ljubi
Razdalja, ki	jo	prepotuje svetlobni žarek v času tisoč
”aktivno“ naravo (natura naturans), ki so	jo	tradicionalno imenovali ”stvarnik“,
”pasivno“ naravo (natura naturata), ki so	jo	tradicionalno imenovali ”stvarstvo“.
prej malce polistaj po njej... saj si	jo	že bral, ne?
Bral sem	jo	že v prvem letniku za izpit iz ontologije,
Če ne prej,	jo	bom moral znova prebrati za izpit iz
hitro ne more kaj dosti povedati, zato	jo	odloži spet na mizo, vstane in stopi
vsa ta praznina zapolnila, ko bi si	jo	lahko enkrat samkrat, enkrat samkrat
latinske pesnitve De immenso, ki	jo	je Bruno objavil v ”Frankfurtski trilogiji“
Jezusa Kristusa, pojmuje ”tako resno, da	jo	dobesedno povzdiguje na kozmično raven“
In če je resnica tema,	jo	je treba sprejeti... vendar domnevam,
ki posreduje med ”tu“ in ”tam“ in ki	jo	od vekomaj imenujemo - duša.
njej pisali drugače - imenovali ste	jo	”čolnič“ in ”rešiteljica“, ki človeka
tudi Paul Henri Michel v knjigi, ki	jo	imava tu, pred sabo:
zaobsega in nikoli ne more biti zajeto	vanjo	[gl.
materijo; napolnjuje njena nedrja in	jo	presega prej kot ona njega, saj materialna
je vsepovsod v materiji, vendar ni	vanjo	ujet, ampak jo zaobsega, presega... podobno
materiji, vendar ni vanjo ujet, ampak	jo	zaobsega, presega... podobno kot na primer
idej, spusti v čas in prostor, kamor	jo	vodi želja po bivanju (tolma), medtem
ni dovolj, da se da braniti, treba	jo	je tudi dokazati.“ [prav tam, 149]
njegov Teofil na podobno skepso, ki	jo	izrazi Dicson, odgovarja:
Umetnost fuge v orgelski izvedbi, ki	jo	je Bruno našel v ”Muzikalijah“ nasproti
in tudi jaz	jo	zdaj prvič podrobneje berem.
svojo ”zunanjo formo“, namesto da bi	jo	skrbelo nebeško kraljestvo.
glasi aut Christus aut nihil in ki	jo	v bolj ali manj zaviti obliki lahko
resnici Svetega pisma, kajti resnica, ki	jo	išče filozofija, je precej povezana
sobi, svoji ”viteški“ dvoranici, kakor	jo	je nekoč poimenovala Marija, nakar
stvarstva in v duhu uzrl resnico, kolikor	jo	je človeku sploh mogoče uzreti, je
ljubezen, amor Dei intellectualis, ki	jo	je ovekovečil v petem delu svoje slavne,
karseda prilagoditi razumevanju množic in	jo	dokazovati s primeri, vzetimi iz izkustva.“
Brž ko voda zavre,	jo	nalije v čajnik, zbere pribor na pladenj
Biblije obstaja neka meja (Spinoza je	zanjo	vedel, vendar je v Teološko‐politični razpravi
kadila, ker je Gospod v ognju stopil	nanjo	...“ [6:98-100]
si razum in avtoriteta Biblije, če	jo	pravilno razumemo, ne nasprotujeta,
kaotična ali vsaj nepopolna, in da	jo	mora Božja volja od časa do časa ”popravljati“
Bruno vzame z mize še eno knjigo in	jo	odpre nekje na sredi.
trditve Spinoza ne dokazuje, ampak	jo	uvede definicijsko, v šesti definiciji,
učinka je odvisna od spoznave vzroka in	jo	vsebuje“ [1a4 (94)], pri čemer pa ni
ravno identiteta na ravni modusov, ki	jo	imenuje ”transatributivna modusna identiteta“.
ne povzročajo strukture faset, ampak	jo	samo razkrivajo pogledu...
pozabiva, da gre za prispodobo, ki	jo	lahko v mislih dopolniva in jo še bolj
prispodobo, ki jo lahko v mislih dopolniva in	jo	še bolj uskladiva z ”izvirnikom“.
katera je tista druga knjiga, ki si	jo	prinesel, poleg Schellinga?
Hiperion; res krasna knjiga, prebral sem	jo	v enem večeru, čeprav dandanes, na
individualno nesmrtnost duše ali vsaj dvomili	vanjo	, na primer Plotin, Spinoza... pa tudi
Tedaj mojster vstane, otrese pipo in	jo	vtakne nazaj v žep, stopi do roba tolmuna,
potone pod gladino, tolmun se zapre	nadnjo	, in nato spet vznikne iz vode skupaj
Schelling je v filozofiji narave in	skoznjo	našel najvišjo identiteto med naravo
kot celota je tričlena struktura, ki	jo	sestavljajo: 1. teoretična filozofija,
bolj neposredno po Fichteju - vendar	jo	je vsebinsko prenovil, upoštevajoč
las pade kaplja na rob platna; Marija	jo	obriše s prstom.
bistrost vode spoznaš šele takrat, ko	jo	skališ; njenega zrcala se zaveš, ko
neko formo; da pa bi formo prepoznal,	jo	moraš poprej ustvariti v sebi, iztrgati
tako kakor v mislih utrgaš rožo in	jo	preneseš na platno... kajti šele tedaj
umetnosti je vselej tako: vsa lepota, ki	jo	vidiš v naravi in prezrcališ na sliko,
kateri Bog ni ločen od narave in ki	jo	sicer v življenju izkušamo kot usodo,
posvečenje za najvišjo blaženost, ki	jo	je moč najti edino v refleksiji najpopolnejšega.“
naravo, z dušo, telesom, roko in čopičem,	jo	časti le malokdo!
Lepa je, slika...	jo	boste prodali?
prodajam, le kdo bi jih kupil... razen če	jo	kupiš ti?
pa ti je slika res všeč, Janez, ti	jo	podarim.
Dobiš	jo	, ko bo končano še ozadje.
blizu in preveri, ali so barve že suhe,	jo	pospravi v torbo. -
barvice in čopiče, zdaj vzame jopico,	jo	pogrne po mahovju zraven Bruna in Janeza,
mahovju zraven Bruna in Janeza, se usede	nanjo	ter si popravi lase in krilo: kakor
nasprotno, pri Schellingu je narava, ki	jo	potrjujoča volja ustvarja, božanska
Enkrat mi boš to misel zapisal, morda	jo	kdaj povem svojim učencem v šoli...
hrepenenje“, če pa ni nič izven nje, kar bi	jo	v to primoralo?
”ukinja“ v duhu, temveč se duh porojeva	skoznjo	in predvsem v njej. -
pri Heglu duh prisvaja naravo in	jo	”ukinja“ v sebi: to je velika razlika!
Toda, ojoj: vsaka tulpa, ki	jo	Marija pogleda, se spremeni v gnusno
poganjek sam, se cvetni vitez vrne	vanjo	, kakor da bi se metulj zavil nazaj
način lahko pojasnimo realnost, ki	jo	moramo priznati veri v bogove“ [prav
Kajti šele navezava	nanjo	mu lahko dá popolno določitev.
svojo osvoboditev“ [289], metafora	zanjo	pa je zlato, predvsem tisto, ki ga
tudi biblični lik božje Modrosti, ki	jo	je ”Gospod imel na začetku svojih poti“
krili, in ko ji ponudim roko, se spusti	nanjo	in me s svojim srepim pogledom zaprosi:
vse tja do goreče zarje, samo pusti	jo	živeti!“
panteistična filozofija narave, ki	jo	je zasnoval v svojih ”klasičnih“ delih,
težko bolje izraziti ”noč praveka“, kot	jo	je sam Schelling.
imenovali Noč plodno mater vseh reči in	jo	poleg Kaosa imeli za najstarejše bistvo.
Bruno se skloni nad spečo Marijo in	jo	pokrije po nogah s svojo vetrovko.
”svoboda spoznanje nujnosti“, misel, ki	jo	običajno pripisujemo Heglu, vendar
kontingentnost sveta tista cena, ki	jo	mora um plačati za svobodo Boga - ali
vsakega opazovalca na razdalji, ki	jo	je svetloba, potujoča s konstantno
je implicitna posplošitev, ki smo	jo	v nasprotju s pravili induktivne logike
je predvsem v dvojem: prvič, omogoča	jo	predpostavljeno kozmološko načelo,
modelu dodal ”kozmološko konstanto“ in	jo	označil z grško črko ?
iz srednjeveške slike vesolja, ki so	jo	oblikovali Aristotel, Ptolemej in Dante
izkustveno postavljena pod vprašaj, saj	jo	vsa dosedanja opazovanja in eksperimenti
izrečena z ironičnim podtonom (uporabil	jo	je Fred Hoyle kot zastopnik takrat
imela, kajti energije delcev, ki so	zanjo	relevantne, so mnogo prevelike, da
svojega fizikalnega zornega kota in	jo	, mimogrede rečeno, v Sanjah o končni teoriji
povezovalne teorije vključiti zavest, ki pa	jo	pojmuje kot nezvedljivo na ”algoritmično
razumeti končne teorije, tudi če bi mu	jo	razodel kak dobrohotni bog ali angel
ena sama riba, namreč ravno ta, ki si	jo	pravkar ujel: nekdo jo je vzgojil prav
ravno ta, ki si jo pravkar ujel: nekdo	jo	je vzgojil prav zate, da bi te razveselil
ne potrebujemo mnoštva svetov - ali	jo	razložimo z antropičnim načelom, ki
ribe drugih velikosti od tiste, ki	jo	je ujel, medtem ko kozmolog nima prav
vzročne ne more nadomestiti, ampak	jo	kvečjemu anticipirati.
svet“ ni neka oddaljena dežela, ki bi	jo	lahko opazovali skozi teleskop, ampak
vesolja poleg našega, na hipotezi, ki	jo	podpirajo zgolj nekatere analogije
tradicionalni teistični kozmologiji, ki	jo	je znotraj krščanske teologije filozofsko
daru, ki ga imenujemo znanost - če	jo	le uporabljamo umno - nekaj napačnega.
tista filozofsko‐teološka smer, ki so	jo	v dvajsetem stoletju nekateri misleci
preveč spekulativna hipoteza, da bi	jo	lahko privzeli v sodobno kozmologijo
gestikulira tisti odsotno prisotni osebi, ki	jo	je izvolila poklicati.
Koliko spominov me veže	nanjo	!
V rokah drži mapo, ki	jo	svečano položi na mizo pred svojega
iti, moraš to razrešiti... razrešiti	zanjo	in predvsem zase.
malce noro... ta tvoja bolestna skrb	zanjo	...
Da, še	jo	ljubiš.
Lepo	jo	pozdravite in ji prosim povejte, da
Kako je nor	nanjo	, ubogi fant!
Je odprta in	jo	lahko kadarkoli realiziramo.
Lahko	jo	skupaj realiziramo, če se želi reševati
zavodov predvidena enaka rešitev, kot	jo	zakon o organizaciji in financiranju
Novela, ki	jo	danes sprejemamo, je po mnenju poslanske
Tudi ta novela, ki	jo	je v proceduro vložila vlada, vsaj
slabo, oporekano rešitev iz ZOFI‐ja, ki	jo	je s pravilnikom o subvencioniranju
In še k novosti, ki	jo	je v bistvu prinesla sprememba.
Najbolj nedopustna sprememba, ki	jo	prinaša predlog sprememb zakona, pa
rešitev subvencioniranja prevozov, kot	jo	je za učence, dijake in študente višjih
o členih in vloženih amandmajih, ki	jo	bomo vodili na podlagi pregleda amandmajev
ravni to je pri 17% subvencije, kot so	jo	imeli pred tem.
Triglavskem narodnem parku v okviru splošne razprave, ampak	jo	samo nadaljujemo, je moja odločitev,
nadaljujemo, je moja odločitev, da	jo	nadaljujemo, mi jo danes dokončamo.
moja odločitev, da jo nadaljujemo, mi	jo	danes dokončamo.
za omejevanje lastninske pravice, ki	jo	prinaša ta zakon ali drugi predpis.
za spremembo državnih simbolov, ki	jo	je v proceduro vložil poslanski kolega
obvarovali naravo takšno, kot je, da	jo	je lahko država leta 1981 zavarovala.
nastajanju regionalne zasnove nima ali pa	jo	vi samo predvidevate, medtem ko ste
Nevarna je teza, ki	jo	je bilo danes tukaj večkrat slišati,
demokratizacije te države zelo prizadevali, da bi	jo	spremenili, in nam je to v novi slovenski
zgodilo, če bi prevzeli pravno logiko, ki	jo	je tukaj zagovarjal predstavnik poslanske
krajina, zgodovinska dediščina, ki so	jo	skozi stoletja oblikovali in ustvarjali
bo po naši oceni nosil posledico, ki	jo	je predhodno pred mano ugotovila že
opozorila samo še na eno zadevo, ki	jo	razumem kot svoj glas in bi pravzaprav
po poti teh pozitivnih sprememb in	jo	tudi pač pospremil naprej.
entuzijastov danes imela drugačno usodo, kot	jo	ima, če govorimo o stvareh, ki so vezane
dediščina, ampak te funkcije, ki so	jo	imeli, se pravi, da so servisirali
tako skropucalo v smislu škode, ki	jo	lahko povzroči, da lahko govorimo o
Tisti, ki smo si	jo	ogledali in ki živimo na tem prostoru,
videl sliko Bohinjskega jezera, ki	jo	ima v enem podjetju zelo podjeten človek.
vikende, zadržalo izvajanje te uredbe, ki	jo	je sprejela vlada.
Javna predstavitev, ki so	jo	predlagatelji izvedli, ni bila opravljena
Zato se mi zdi primerno, da	jo	upoštevamo.
Kljub temu pa	jo	predvsem zavezuje, da pri izvajanju
Zavezuje	jo	k sodelovanju z državo, seveda le na
Slovenija je tako majhna država, da se	jo	z avtomobilom prepotuje iz Ljubljane
vemo - čeprav je tu gospa županja,	jo	pozdravljam - da se v Ljubljani tega
Če je res gori gospa županja, bi	jo	rad od srca pozdravil.
žičnica na Ljubljanski grad, ki bi si	jo	podeželani radi ogledali.
veliki skupni pripravljenosti - in tako	jo	danes čutim - oblikovati zakon o prestolnici
staro zgodbico o bilanci stanja, ki	jo	zahteva Ustava Republike Slovenije.
zahteva zakon o javnih financah, a vendar	jo	zahteva zakon o računovodstvu.
Državnega zbora Republike Slovenije, ki	jo	bomo nadaljevali jutri ob 10. uri.
telefonski javnomnenjski raziskavi, ki	jo	je izvedla Delova agencija Stik, so
računati na medijsko prevlado, kakor si	jo	lahko privošči doma.
Slovenija bo tedaj šele krepko zakoračila	vanjo	, imela prvega evropskega komisarja
lizbonske gospodarske strategije, ki	jo	udarnejša politična vprašanja vseskozi
ne more zgoditi nič takega, kar bi	jo	oddaljilo od Unije, seveda pa lahko
zgodovini, ko se bo po načrtih 1. maja 2004	vanjo	vključilo deset držav, med njimi Slovenija.
delež v enoto za hitro posredovanje, ki	jo	na željo ZDA pospešeno oblikuje zavezništvo
raven odpravili - nasprotno, želimo	jo	še okrepiti.
petnajsterico nižja, kot je tista, ki	jo	ima Slovenija zdaj v okviru dvostranskega
Stavki, ki	jo	je v Hitovih novogoriških igralnicah
za božjo zapoved, po drugi strani pa	jo	ukrade, pozida, razvrednoti, uniči
predstavljen kot steber nove cerkve, ki so	jo	razumeli kot »eshatološki« ali bodoči
prednaročniški ceni 4.990 tolarjev	jo	lahko naročite po tel. 04 598 00 00
obdržimo le, če progo utrdimo, takoj ko	jo	prekrije sneg.
odmiki od direktne smeri, tako da bodo	vanjo	zajeli vsa planinska območja pri nas.
Na razstavi, ki	jo	organizira škofjeloški Foto klub Anton Ažbe,
Zadravec (rojena je v Odrancih), za	njo	pa sta se uvrstili radijska voditeljica
izkazalo, da je šel denar v nič, ker	jo	bodo morali narediti ponovno.
omenjenih zabav na prostem, na Trgu svobode	jo	je organiziral Zavod za turizem, za
najbolje, da podpre manjšinsko vlado, ki bi	jo	lahko oblikovali Koštunica in Labus
lista Miloševićevih odpadnikov, ki	jo	je predstavljal haaški obtoženec Nebojša
zavezništvo z južnoazijsko državo, ki	jo	je potrebovala kot podporo ob vojaški
Nigerijka, ki	jo	je belgijska oblast leta 1998 poskušala
iz države, je na letalu, ki naj bi	jo	odpeljalo spet domov, zaradi grobosti
niti v prvi polovici decembra, ki je	zanjo	eden najbogatejših mesecev, ni popravila,
najemnine, je še povsem svež dosežek, saj	jo	je vlada sprejela pred prazniki.
pobiranja denarja za plačilo odpustkov, ki	jo	je njegov predhodnik Julij II. uvedel,
bulo Decretum Romanum Pontificem, ki	jo	je izdal 3. januarja 1521.
Takoj ob vstopu v stanovanje	jo	je napadel s steklenim pepelnikom,
pobegniti na stopnišče bloka, kjer so	jo	našli sosedi in poklicali policiste.
tragedijo, je doživela živčni zlom in so	jo	iz bolnišnice premestili na psihiatrijo
hotel prepričati, zakaj raketa, ki	jo	je izstrelil njegov oče, ni eksplodirala.
Razneslo	jo	je prav takrat, ko si jo je ogledoval.
Razneslo jo je prav takrat, ko si	jo	je ogledoval.
Nekoliko hujše	jo	je skupil 55-letnik iz Seničnega.
zahodno od Københavna, zaradi petarde, ki	jo	je razneslo pred njegovim obrazom,
Nastala je materialna škoda, ki so	jo	ocenili na pol milijona tolarjev. D. V.
Nekdo je	vanjo	namreč vlomil, vendar se je izkazalo,
spraševali, ali je je potrebna, ali se	jo	da razumeti.
se sceja voda, plundra na pločnikih,	skoznjo	čofota božični človeški nakupovalni
in najbolj skrivnostni govorici, ki	jo	, kot Kosovelov Zlati čoln, nosi val
norveške vratarke Cecilie Leganger, ki	jo	je v posteljo položila visoka temperatura.
je tudi 1. nosilka, sestavljata pa	jo	James Blake in - po odpovedi Serene
prireditelji novoletne tekme, ki si	jo	je ogledalo blizu 40.000 gledalcev,
noge so ji sicer odstranili, vendar	jo	zaceljena rana še vedno boli.
primerjavah z rekonvalescentom, temveč	zanjo	garantira predvsem izkušeno trenersko
domačimi pa je že spet na Mallorci, kjer	jo	čaka še 10-dnevni trening z najboljšimi
razširile so se po vsem svetu, imamo	jo	tudi v Ljubljani.
začinjanje izjemnih jedi v restavraciji, ki	jo	je uredil v hiši svojih prednikov v
ekipa vesoljske ladje Columbia, ki	jo	je razneslo februarja na višini 62.000
bo padanje upočasnila, na koncu pa	jo	bo padalo varno prineslo na trdna tla,
prepričani, da je pacifistična ustava, ki so	jo	sprejeli po porazu v drugi svetovni
svetovni vojni, politična pridobitev, ki	jo	je treba ohraniti.
prinesel preobrat v reševanju krize, ki	jo	je izzvalo priznanje Severne Koreje,
ostaja skrivnost, pričakovati pa je, da	jo	bo novinarjem pojasnil kar sam Vujanović.
uniformo, ki ni bila nikoli Titova, ampak	jo	je po vzoru prave sešil kateri od črnogorskih
Preden bi	jo	lahko premagali, bi sami ne mogli biti
resnico o Srbih in krivicah, ki jim	jo	je storila mednarodna skupnost«.
koalicija opozicijskih strank Depos, ki sta	jo	tvorila Srbsko gibanje prenove in Demokratska stranka Srbije
izključila iz mednarodne skupnosti,	jo	več kot enajst tednov kaznovala z Natovimi
vedela, da me čaka taka diagnoza, kot sem	jo	izvedela kasneje.
To je strokovna diagnoza, ki se	jo	napiše tako, kot je, v strokovnem jeziku,
najlepšega; če ne bi našli krvi zame, pa bi	jo	morda za kako deklico ali fantka, ki
poskušam tudi z alternativno medicino, ki	jo	zelo spoštujem.
Srečna sem, da	jo	še vedno lahko slišim, da vidim pri
slišim, da vidim pri študentih, kako	jo	odkrivajo, čutijo, vanjo zaupajo.
študentih, kako jo odkrivajo, čutijo,	vanjo	zaupajo.
napisana na kožo; hotela sem ljudem skozi	njo	nekaj zelo važnega povedati.
Odprla se je gora, on je šel	vanjo	, otroci za njim in vsi so izginili.
Corigliano	jo	je uglasbil, jaz pa sem jo na koncertu
Corigliano jo je uglasbil, jaz pa sem	jo	na koncertu prenesla na občinstvo.
Zanimivo je, da so	jo	otroci sprejeli kot skoraj »čudežno«
teh težav izgubila energijo, ki bi	jo	rabila za svoje življenje.
Črpala sem	jo	v ljubezni.
nenavadno visoko bioenergijo, kot se	jo	zelo redko najde.
naravno je ukvarjati se s smrtjo in	jo	v srcu predelovati.
osemnajsti pesmi pa pride tema, ki	jo	je uglasbil v Introdukciji in variacijah
tega cikla za flavto in orkester, ki	jo	je zame priredil neki madžarski skladatelj,
brati Knjigo o življenju in smrti, ki	jo	je napisal Rinpoche.
Študirala sem	jo	štiri mesece.
je od vseh najbolj pri srcu; najraje	jo	imam poleg Pike Nogavičke.
sem rabila mostičke, da bi prišla čez	njo	.
Odprla sem	jo	.
Ko sem	jo	brala, sem se počutila, kot da je nekdo
sem se počutila, kot da je nekdo v	njo	napisal moje misli ...
Glasba je v meni, slišim	jo	; ni treba, da jo igram.
je v meni, slišim jo; ni treba, da	jo	igram.
Čutim	jo	, čutim, kako mi ljudje želijo dobrote
V njih Koalicija Slovenija, ki	jo	tvorita SDS in NSi, hoče prevladujoč
in julija vrgel javnosti kost, ki bi	jo	po prvotnih načrtih morala glodati
če bi birokracija priznala napako in	jo	popravila, tako da bi vsem vrnila stalno
Mladina, ki sem	jo	dobival s tednom dni zamude v paketih
laskava zadeva, verjetno preveč, da bi	jo	razvijal na tem mestu.)
mi je, priznam, nekako blizu in ki	jo	v teh krajih včasih kar malo pogrešam.
voščilo, srčno in toplo, z besedo, ki	jo	knapi uporabljamo vse leto, ostali
Najemnina, ki	jo	lastniku nudi njegova lastna nepremičnina,
treba iskati zunaj finančne podpore, ki	jo	država nudi lastništvu.
meri vzdržujejo lokalne skupnosti in	jo	predvsem v večjih urbanih središčih
znanja, prekvalifikacija itd. pot, ki	jo	je treba izbrati takrat, ko se delo
Če	jo	obrneš navzven, je šola, navznoter
knjigo esejev Ljudski pesnik, ki so	jo	o njem letošnjo jesen izdali kritiki
Če	jo	iz ust spustiš kar tako, se lahko razbije.
govoril o moderni Afriki in Evropi, ki	jo	je oblikovala.
bolezni ozdravili, je odvisno od tega, če	jo	pravilno diagnosticirajo.
Demokracija se razvije, zelo težko	jo	je presaditi.
Idejo dobim v jorubi in	jo	hočem prenesti v angleščino.
Naučil sem se	jo	v razredu s črne table.
Vendar sem se	jo	rad naučil.
Sem človek dežele, ki so	jo	ustvarili Britanci.
V resnici pa	jo	moramo vsakič sproti ustvariti na novo.
Sestaviti	jo	moramo iz 330 jezikov, ki jih govori
določi, ali bomo bolezen ozdravili ali pa	jo	bomo samo zaustavili in ji omogočili,
Pred vašimi očmi	jo	(gospodo) bom v Elijevem duhu osramotil.«
Njegovo glavo zmagovalci nabodejo in	jo	razstavijo v opomin.
Podpisalo	jo	je pol ducata evangeličanskih deželnih
birokratske in administrativne strukture, ki	jo	je institucionaliziral in ki je kljub
te doline nikoli ne spozna oziroma	jo	vidi kot nekaj, kar je najboljše in
najlepše, ker je zaverovana v podobo, ki	jo	sama stalno ustvarja in vzdržuje.
spokojnosti duha, sredi prelestne lepote, ki	jo	med drugim krasijo tudi celi kupi divjih
npr. Haider privleče božično jelko,	jo	je treba brezpogojno hvaležno sprejeti
škode ustanovila posebno komisijo, ki	jo	sestavljajo ministri, en član iz arhiva
izdelana tehnična dokumentacija, če	jo	hočemo izdelati in prodajati kot tehnični
je podoba Štefke Drolčeve, kakor sem	jo	19. decembra videl v predstavi ljubljanske
Slika, ki	jo	posreduje kamera, je brezhibna, vzorno
V Beckettovem prizoru je ženska, ki	jo	golta živi pesek.

Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU Laboratorij za korpus slovenskega jezika

/ZOcže4 (3365)

Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Laboratorij za korpus slovenskega jezika