/PLme5 (17)

je vročega in soparnega popoldneva v	preteklem	tednu iztrgala gospodinja iz sosednje
svojega lastnega glasu, kajti v njegovem	zarjavelem	samskem srcu, ki ga je imenoval kamen,
mu sicer nič ne poje, toda na njenem	zagorelem	obrazu se vseeno preliva smehljaj sreče.
zabliska z očmi, stisne ustnice in v	onemoglem	brezupu vrže roke od sebe.
V njegovih očeh, na njegovem	upadlem	obrazu ni več prejšnjega poguma in
temni curki krvi so se mu vijugali po	zagorelem	vratu in izginjali na poraščenih prsih.
sivolasa glava dotikala prečnega trama v	počrnelem	stropu:
temni curki krvi so se mu vijugali po	zagorelem	vratu in izginjali na poraščenih prsih.
jezica se ji je začela nabirati na še	zasoplem	obrazu.
in oreh in tnalo in voda, ki je po	zaledenelem	žlebu v tenkem srebrnem loku padala
plešasta glava, nasajena na dolgem	zarjavelem	vratu, se je potresala ob vsakem udarcu
tiktakala, kakor bi s kladivom tolkla po	okamenelem	času.
Sekira je švignila ob	počrnelem	zidu, švignila mimo plamenov in dima,
Pač v	propadlem	stilu:
o dveh ”delih časa“, prihodnjem in	preteklem	:
realnosti časa oziroma o bivanju stvari v	preteklem	in prihodnjem času, ki ju pojmuje kot
vendar upa nekaj ”trditi z gotovostjo“ o	preteklem	, prihodnjem in sedanjem času, morda