O'beseda, označena besedila z lemami
| Tu | smo | v osrčju skrivnosti. |
| »A vidiš, da | smo | v številčni premoči?« |
| če bi se uresničili, najboljši, pa | smo | že prej dovolj pojasnili.« |
| Spominjam se namreč, da | smo | o tem že obširno govorili in ugotovili, |
| bodi torej povedano v opravičilo, da | smo | pesništvo, dokler je takšno, izgnali |
| »Dobro je, da | smo | tukaj, Gospod! |
| »Abrahamovi potomci | smo | in nikoli nismo bili nikomur sužnji. |
| Vsi | smo | še tukaj!« |
| ‘...sáj | smo | po ródu iz njéga.’ |
| Prepoznavajte čas, v katerem | smo | . |
| Tak naj se zaveda: kakršni | smo | v pismih z besedo, kadar smo odsotni, |
| ljubezni, s katero nas je vzljubil, čeprav | smo | bili zaradi prestopkov mrtvi, skupaj |
| smo slišali prihajati iz nebes, ko | smo | bili z njim na sveti gori. |
| bili tudi vi v občestvu z nami, ki | smo | v občestvu z Očetom in njegovim Sinom |
| Če rečemo, da | smo | v občestvu z njim, pa kljub temu živimo |
| Če rečemo, da | smo | brez greha, sami sebe varamo in resnica |
| - Vsi | smo | doma za pečjo. |
| Mi pa | smo | doma, v sobi, na gorkem. |
| Sedaj | smo | na vrhu, pri cerkvi. |
| Dokler | smo | na cesti, smo na cesti. |
| Dokler smo na cesti, | smo | na cesti. |
| Kadar pa pademo čez rob, | smo | v prepadu. |
| Tam | smo | mi otroci. |
| in hraste uklanja; mi | smo | v vinogradu, drugi so v hramu - |
| Gremo pri Podbrdu čez Bačo in že | smo | v cerkljanskih vrhovih. |
| Tu | smo | . |
| »T‐t‐t, petnajst petelinov, zdaj | smo | pa doma.« |
| Saj sem ti pravil, da | smo | imeli mlin.« |
| »Še enkrat odrežemo, pa | smo | pri šmohorki«, ga tolaži Polde in pokaže |
| »Ali | smo | ali nismo?« trdo pribije z nogo in |
| Ker | smo | na tem važnem križišču ... ker smo v |
| Ker smo na tem važnem križišču ... ker | smo | v srcu Evrope! ...« |
| »Na svojem | smo | !« trdo in jezno prebije množica. |
| »Še malo, pa | smo | v vasi!« |
| Dvakrat smo obkoljeni ... in v razmerju sil | smo | eden proti šestim! ...« |
| in prav nič se te ni otepal, čeprav | smo | bili takrat še brez lastne strehe, |
| še brez lastne strehe, brez strehice | smo | bili. |
| Ko | smo | bili že mimo hleva, sem v mislih prav |
| »Na samem | smo | . |
| Vsi | smo | bili na njivi ob produ, kjer smo smukali |
| hitro sprevidel, v kakšnem precepu | smo | otroci, zato se je nagnil k dedu in |
| Kmalu | smo | bili na zadnjem ovinku. |
| Saj | smo | že na pol poti.« |
| »Če | smo | že tu, pojdimo vsaj v Obrekarjev dob,« |
| »Pa | smo | spet doma.« |
| »Tukaj | smo | na svetem kraju.« |
| »Tukaj | smo | na svetem kraju!« |
| njem [Bogu] živimo, se gibljemo in | smo | “ [Apd 17, 28]. |
| Vendar | smo | v praznini mi, se pravi naša telesa, |
| Nobenega... razen nas, ki | smo | tu, tostran temè: ti, jaz, Marija, |
| svetlobno hitrostjo, je dandanes, ko | smo | končno tu in opazujemo nebo, oddaljen |
| Naenkrat pa si zatiskate oči pri tem, da | smo | v tem letu, v katerem smo. |
| pri tem, da smo v tem letu, v katerem | smo | . |
| ali prebivalcev ali kogarkoli že, ki | smo | tu v Ljubljani. |
| V podobnem položaju | smo | . |