Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Laboratorij za korpus slovenskega jezika

O'beseda, označena besedila z lemami

//zavest (312)


samohipnoze, osvobajajoče utapljanje    zavesti    s sredstvi ritmičnega hrupa.
želja udariti ali brcniti Winstona, in    zavest   , da bo kmalu dovolj velik, da bo to
Samo v njegovi    zavesti   , ki mora biti v vsakem primeru kmalu
leto vse manj in manj besed, obseg    zavesti    pa vedno nekoliko ožji.«
objektivni svet obstajata le v človeški    zavesti    in če je samo zavest mogoče nadzorovati
le v človeški zavesti in če je samo    zavest    mogoče nadzorovati - kaj potem?
zaman skušal pregnati glas iz svoje    zavesti   .
se je še vedno gibal na robu njegove    zavesti   , nekaj, kar je močno občutil, pa ni
določena strahota prihajala in odhajala iz    zavesti   .
»Edini dokaz je v moji lastni    zavesti    in z nikakršno gotovostjo ne vem, ali
mnogimi leti namerno izriniti iz svoje    zavesti   .
Sanje so bile v njegovi    zavesti    še vedno zelo žive, posebej še objemajoča,
stekla, jekla in snežno belega betona - v    zavest    skoraj vsakega pismenega človeka.
   Zavest   , da je vojna in je torej država v nevarnosti,
Zato je treba neprestano oblikovati    zavest    tako vodeče kot izvršilne skupine,
Na    zavest    množic ni treba vplivati drugače kot
dokumenti in prav tako popolno kontrolo nad    zavestjo    svojih članov, sledi iz tega, da je
to zgodilo: moč se bo spremenila v    zavest   .
Bil je čas, ko se je njegova    zavest   , celo tiste vrste zavest, ki jo človek
je njegova zavest, celo tiste vrste    zavest   , ki jo človek ohrani v spanju, ustavila
se ni mogel prisiliti, da bi izgubil    zavest   .
V njegovi    zavesti    so stali nepovezano, kot podobe, okoli
Morda se v    zavesti    res lahko izvrši ta blazni premik:
»V    zavesti   
»Stvarnost obstaja v človekovi    zavesti    in nikjer drugod.«
»In ne v individualni    zavesti   , ki se lahko moti, v vsakem primeru
vsakem primeru pa hitro propade; samo v    zavesti    Partije, ki je kolektivna in nesmrtna.«
Morda je za nekaj sekund izgubil    zavest   .
Kar pa ga je najbolj potrlo, je bila    zavest    o lastni intelektualni manjvrednosti.
»Nad telesom, a predvsem nad    zavestjo   
»Obvladujemo stvari, ker obvladujemo    zavest   
»Nič ne obstaja zunaj človeške    zavesti   
Prepričanje, da ni zunaj tvoje lastne    zavesti    ničesar - gotovo je neki način, kako
karkoli vedeti, razen po tistem, kar je v    zavesti   ?
Vse se dogaja v    zavesti   .
Kar se zgodi v vseh    zavestih   , pa se resnično zgodi.
smeš nikdar dovoliti, da ti vznikne v    zavest    v kakršnikoli obliki, ki jo je moč
skrčila od gnusa in skoraj bi bil izgubil    zavest   .
porazu v Afriki prihajala in uhajala iz    zavesti   .
nevtralen, kolikor mogoče neodvisen od    zavesti   .
»S polno    zavestjo   
Ko nas veselje nič manj ne oropa    zavesti    kakor bolečina.«
Neka misel, tako menim, izgine iz naše    zavesti    z našo voljo ali proti njej: z našo
Pazíte pa, da    zavest    o vaši svobodi ne bo v spotiko slabotnim!
čemú bi vest drugega presojala mojo    zavest    svobode?
Karkoli že delate, delajte iz srca, v    zavesti   , da delate za Gospoda, ne pa za ljudi,
Nocoj pa sta ga    zavest   , da je po nepotrebnem zapravil denar,
in nekega jesenskega večera umrl z    zavestjo   , da je dodelal.
težka vežna vrata, ji je izpodbudna    zavest   , da skrbi za telesni blagor prečastitega
vzneseno govoril o domovini, o državni    zavesti   , o manifestaciji za skupno misel, kar
zdaj že globlje nekje vprašuje njegova    zavest   .
To je nebo," mu pove    zavest   .
oblaki," mu pove že zelo oddaljena    zavest   .
Srce se mi je krčilo v tesnobi,    zavest   , ki še ni popolnoma otopela, pa se
Tudi    zavest    se je naveličala.
enakomerno pomikale pred njim, s svojo    zavestjo    pa je plaval pod nebom in gledal z
tako strašna, toda strašna mora biti    zavest   , da boš zaprl oči in da ne
glava se mu je polagoma povesila, brez    zavesti    je padel na tla.
Prešel je na pričevanje    zavesti   , izročilo ljudstev, potrebo po stvarniku.
dni sta, navadno po kosilu, iskala v    zavesti   , kar po naključju, upajoč, da bosta
kondicija, moč, potrpljenje, celo širša    zavest   , pa tudi navdušenje ali depresija,
Nekaj je tiščalo ven, v    zavest   , nekaj, kar sem vse zadnje dni tako
Pretegni se ob    zavesti    te skrivnosti, ne daj, da ti zahtevnost
Tale pok v    zavesti    pa je uspel zato, ker sem premalo utrujen.
izkušnja se nikoli ne izgubi iz neposredne    zavesti   .
torej vsakodnevna tehnika, da se ta    zavest   , ta občutek, ta izkušnja lahko vedno
bojda res ni razvit kaj dosti bolj kot    zavest   .
prometa sem se tako navadil, da je    zavest    krmarjenje lahko prepustila nižjim
načinom omejevanja naravnega razvoja    zavesti   ...
zakon, resnica, bog, osvoboditev ali    zavest    o resnici vsega bivajočega, osvoboditev
V kalaški    zavesti    živi še veliko vil in vilinjakov, za
dokler se nisem prestrašeno zbudil z    zavestjo   , da je to, kar se dogaja sedaj, pravzaprav
Najbolj pa me je navdušila    zavest   , ki se je spet vračala obogatena z
sem prej v tistih gorah dejansko imel    zavest    in oči zaprte s skalnimi soteskami
misli imajo vgrajen filter družbene    zavesti   .
rastočo zahtevo, da izženejo Kitajce, in    zavestjo   , da samo on stoji med ljudstvom in
sporočilo o neki izkušnji na višjem nivoju    zavesti   .
razbohoteno religijo in rituale, ki so dudka    zavesti   , da ta lahko dremlje.
Ob    zavesti   , da stojim tam ves srborit in rdeč,
Ampak ta    zavest    mi ni dosti pomagala, na filmih so
si ga izbral, da se ne bi mučil ob    zavesti   , da sem zastal v svojem razvoju.
razkrila doslej še neslutena stanja    zavesti   , ki bi omogočila nov odločilen korak
naj bi se na nov način izražala nova    zavest   . ‘
kolikor hoče, pač po svoji vesti in    zavesti   .
upanje za prihodnost je v evoluciji naše    zavesti   , ki mora preskočiti samo sebe.
Duhovnost,    zavest   , misel, mišljenje je neka vrsta energije,
okolje uspava duha, da se kolektivna    zavest    ne razvija kot drugod, v čemer sem
Jaz nisem samo telo,    zavest   , občutki, moje delo, moji otroci.
Morda so mi sladko informacijo v    zavest    poslali notranji perceptorji v trenutku,
bitji, ki so dosegla najvišjo stopnjo    zavesti   , razsvetlitev, ki pa so se odpovedala
bi ponazarjale nivoje posameznikove    zavesti    na potovanju skozi številne reinkarnacije
trpljenja, da bi dosegel stanje najvišje    zavesti    brez iluzij in zmot, kar je nekaj kot
V    zavesti    pa kot da mi je nekaj počilo.
Do sem za enkrat lahko seže najina    zavest    ...
Čeprav se je    zavest    novih mlajših belih generacij spremenila
zgrudil kot spodsekan, za hip sem izgubil    zavest   , potem sem se počasi vračal s tistim
različnost intencionalnih stanj same    zavesti    - namreč brez sklicevanja na tisto,
Razlika med budnostjo in snom je    zavesti    očitna.
tudi svet kot intencionalni korelat    zavesti   ... vendar o tem kdaj drugič.
ukinitvijo, suspenzom, še k religiozni    zavesti   .
na primer parodira nesrečno pesniško    zavest   , govori tudi o lastni zavesti, ki jo
pesniško zavest, govori tudi o lastni    zavesti   , ki jo nedvomno občuti kot nesrečno,
najboljši primer Heglove ”nesrečne    zavesti   “, čeprav ga heglovci običajno uvrščajo
Mojster, kaj Hegel pojmuje z ”nesrečno    zavestjo   “?
lahko povem, kaj je Heglova ”nesrečna    zavest   “, če pa želiš vedeti bolj natančno,
Pojem nesrečne    zavesti    v Fenomenologiji duha nastopa v razdelku
paragrafu 214 zapisal, da je ”nesrečna    zavest    <unglückliches Bewußtsein> zavest
zavest <unglückliches Bewußtsein>    zavest    sebe kot podvojenega, le oporekavega
”Ta nesrečna, v sebi razdvojena    zavest    mora torej, ker je to oporečje <Widerspruch
[protislovje]> njenega bistva sebi ena    zavest   , v tej eni zavesti imeti tudi drugo
bistva sebi ena zavest, v tej eni    zavesti    imeti tudi drugo in tako iz vsake spet
njem že to, da je kot ena nedeljena    zavest    nekaj podvojenega: sama je zrenje
pravi Hegel, da je nesrečna razdvojena    zavest    v svojem bistvu, torej na sebi, dejansko
Marija. ...in zato naj nesrečna    zavest    bere Hegla, da ne bo več nesrečna!
in tujosti nasprotnih delov nesrečne    zavesti   , in obenem mislita na Kierkegaardovega
”V tem ko je    zavest    najpoprej le neposredna enotnost
drugo drugemu tuji bitji; [...nesrečna]    zavest    je le oporekavo <widersprechend [protislovno]>
Torej je bistvo nesrečne    zavesti    nenehno kolebanje med njenimi protislovnimi
čeprav se Kierkegaard odloči za ”etično“    zavest   , jo v odnosu do ”estetske“ postavi
bistveno, medtem ko naj bi bila ”estetska“    zavest    suspendirana s stališča ”etične“ kot
Hegel ima v kritiki nesrečne    zavesti    po svoje gotovo prav, kajti zakaj naj
zakaj naj bi bile različne stopnje    zavesti    nujno podvržene neizogibni alternativi
Hegel očita nesrečni    zavesti    predvsem to, da se ni vzdignila do
”...[nesrečna    zavest   ] takorekoč le poboža mišljenje in
polemizira s Heglom glede nesrečne    zavesti    - kaj tam pravi?
najdemo en razdelek, ki govori o nesrečni    zavesti    [Kierkegaard očitno misli na zgoraj
Nesrečna    zavest    je termin, ki lahko, tudi če v pogovoru
O, srečen tisti, ki je z nesrečno    zavestjo    opravil, ko ji je posvetil nekaj vrstic!
Slednji namreč nesrečno    zavest    pojmuje zelo drugače od prvega; za
je, če malce poenostavim, nesrečna    zavest    tista, ki je ujeta v preteklost, v
različne načine) - medtem ko je srečna    zavest    za Kierkegaarda tista, ki ni izgubila
v oklepaj“ kot obstoj materialnega,    zavesti    zunanjega sveta.
smislu“ absolutna in transcendentna    zavesti   , kot je zavesti transcendenten svet
absolutna in transcendentna zavesti, kot je    zavesti    transcendenten svet [Husserl (1), 191].
od presojanja nasebne resničnosti v    zavesti    danih fenomenov -, namreč z epoché
in možnih intencionalnih vsebin same    zavesti    - medtem ko božja transcendenca ostaja
Husserlu svet spet vrne iz ”oklepaja“ v    zavest    oziroma v ”polje gotovosti“?
ne vrne v polje gotovosti kot nekaj    zavesti    zunanjega, transcendentnega, marveč
intencionalna vsebina; intencionalnost    zavesti    pomeni, da je zavest vselej ”zavest
intencionalnost zavesti pomeni, da je    zavest    vselej ”zavest o nečem“ - in celota,
zavesti pomeni, da je zavest vselej ”   zavest    o nečem“ - in celota, natančneje horizont
celota, natančneje horizont vsega v    zavesti    aktualno in potencialno mišljenega,
imanenci“, za presežnost v vsebnosti    zavesti    - in strukture sveta se kažejo jazu
transcendentalne, tj. kot strukture same    zavesti   , ki je, kot sem rekel, vselej intencionalna,
rekel, vselej intencionalna, vselej je    zavest    o nečem.
bilo mogoče tudi za Boga reči, da je    zavesti    - ali svetu - imanentno transcendenten?
monizma, v katerem je tudi misel oziroma    zavest    pojmovana kot ”razsežna“, namreč v
časenjem in prostorjenjem ”razsežnost“    zavesti   .
nadaljevanju, da sta ”moje vživetje in moja    zavest    kot tekoča sedaj‐navzočnost dana izvorno
   Zavest    se konstituira s tem, da se časi, časi
časovnost najbolj očitna lastnost misleče    zavesti   , torej mene samega kot cogita.
času kot intencionalna vsebina moje    zavesti   , tudi mene ne bi bilo!
kot horizont fenomenov, ki so dani    zavesti    - in v tem smislu svet evidentno obstaja
obstaja - potem jaz kot ”središče“ svetne    zavesti    bodisi obstajam v svetu, kot pri
tej deželi laže pojavijo čudna stanja    zavesti   . [...]
je drugačno od notranjega ”zrcala“    zavesti   , od refleksije, ki znotraj samega
tj. trditve oziroma prepričanja, da    zavest   , preprosto rečeno, ni nekaj ”posebnega“,
časa (saj se dejanska kontinuiteta    zavesti    pretrga na primer med spanjem, jaz
ali kvarkih lahko izvemo kaj tudi o    zavesti   , o jazu?
menijo, da je treba razložiti tudi    zavest   , seveda, če s tem nikomur ne škodujemo.
gre pri znanstvenih razlagah fenomena    zavesti    le za domneve.
razdelitve možganov, pri katerem se moja    zavest   , moj jaz ali, če hočeš, moja oseba
na vsa živa bitja, ki imajo spomin,    zavest   , voljo - torej na osebe v najširšem
z Marijo kot spomin prenosljiv v    zavest    neke osebe, ki se danes z Marijo sploh
čustva, spomine, želje, za vso vsebino    zavesti   , v kateri je zapisana tudi oblika telesa,
drugega, kajti vsako naslednje stanje    zavesti    (vinnana) vsebuje tudi vsa prejšnja
je budistični "nesubstancialnosti"    zavesti    najbolj približal David Hume...
kar spomni se Husserlovega ”časenja    zavesti   “.
očmi vidimo tudi notranji prostor    zavesti   , mar ne?
Ali je po Husserlu časenje    zavesti    sploh možno brez njenega prostorjenja,
intencionalne predmetnosti, ki je dana    zavesti   , je nedvomno v času in prostoru,
poudarjajo prvenstvo časa pri razumevanju    zavesti   .
kamnu pa ne... ali na splošno, da predmet    zavesti    obstaja, zavest sama pa ne?
splošno, da predmet zavesti obstaja,    zavest    sama pa ne?
širšem pomenu; zanj je tudi spreminjanje    zavesti    vrsta gibanja.
se ne zastava ne veter - giblje se    zavest   !
Aristotel zaradi neprostorskega gibanja    zavesti    dodal v definicijo časa odnos med prej
opredelitev časa brez sklicevanja na    zavest   , ravno nasprotno kot v zenovski zgodbici
ni, ampak je, kolikor pač je, samo v    zavesti   ; da bi sploh bil kak zdaj, se mora
Torej sta zdaj in    zavest    tesno povezana: zdaj v zavesti nenehno
in zavest tesno povezana: zdaj v    zavesti    nenehno razmejuje preteklost in prihodnost;
prihodnosti, ob tem mislimo, da je zdaj v    zavesti    vselej isti, namreč sedanji.
ali slej pridemo do odgovora: to je    zavest   !
in pozneje ne potrebuje ”podlage“    zavesti   , kajti neki dogodek je v času prej
drugega dogodka ne glede na to, kdaj    zavest    pomisli - če sploh pomisli - na njuno
čas - tisti, ki ni odvisen od naše    zavesti    - pojmovati kot množico vseh časovnih
zdaj, je seveda odvisno od najine    zavesti   , od tega, kdaj nanj pomisliva - medtem
medtem ko ni prav nič odvisno od najine    zavesti   , da bo šlo valovno čelo toka prej
medtem ko je zdaj odvisen od časa    zavesti   .
Toda bliskov zdaj ni odvisen od    zavesti   ?
trenutek naše zaznave bliska, ki ga    zavest    določi kot zdaj, ravnokar, maloprej...
preteklost in prihodnost v odnosu do sedanje    zavesti   ; analogno tudi točka ni del dolžine,
Če je čas bolj odvisen od    zavesti    kot prostor, potem je to razumljivo,
prostor, potem je to razumljivo, saj    zavest    ni zvezna v času, pretrga se vsako
so iztrgana iz kontinuuma vsakdanje    zavesti   , na primer doživetja déjà vu, pa
ampak nastopijo v vrzelih časa, ko    zavest    nenadoma pozabi, da živi prav zdaj,
ni lukenj, vrzeli so samo v minljivi    zavesti   .
koordinatnega sistema ne vsebuje človeške    zavesti   .
naših predstavah in mislih, skratka, v    zavesti   ....
telesna čutila, to je, pri polni in jasni    zavesti   .“ [Swedenborg, 74]
fenomenološko pojmovanje časa kot ”časenja    zavesti   “ oziroma časa kot notranjega nizanja
Swedenborga nebeški prostor ni zunaj angelske    zavesti   , temveč znotraj nje, saj na nekem
sámozrenje duše traja... ali kako bi rekel...    zavest    traja v duši!
Aristotel je verjetno mislil na trajanje    zavesti    v duši, ko je zapisal, da je ”vredno
Pogovor o odnosu med časom in    zavestjo    - ali dušo, če rečemo po starem - sem
bistveno trajanje - namreč trajanje    zavesti   ?
tisti duševni razsežnosti, v kateri    zavest    traja, se morava najprej ustaviti
notranja razsežnost duše, v kateri se    zavest    iz sedanjosti s spominom vrača v preteklost
trojno razsežnost duše, v kateri se    zavest    iz sedanjosti s spominom vrača v preteklost
namreč ”stvarem na sebi“, ampak naši    zavesti   , natančneje, pogojem našega izkustva,
natančneje, pogojem našega izkustva, ki je    zavesti    dano na način pojavov ali fenomenov;
transcendentalna idealnost, torej ju ni izven    zavesti   , ne obstajata ”na sebi“...
formi čutnega izkustva, ki sta naši    zavesti    dani v čistem zrenju - tj., samo prostor
čas formi čistega zrenja, ki pritiče    zavesti   , ne pa ”stvarem samim“.
Oči sledijo desnici,    zavest    sledi očem in vé, kaj dela desnica,
kažejo, kakor so nam dane, prisotne v    zavesti   .
sama“ pravzaprav ni imanentno dana    zavesti    (ni fenomen), ampak je zavesti transcendentna
dana zavesti (ni fenomen), ampak je    zavesti    transcendentna - kar pa spet ne pomeni,
stališča rečemo, da sta prostor in čas v    zavesti   , ne pa v stvareh?
pojasnilom, da imanenca časa in prostora v    zavesti    za Husserla ne pomeni, da ju ni v svetu
zato, ker čas in prostor sooblikujeta    zavest   , sta obenem konstitutivna za svet kot
”intencionalni korelat zavestne sinteze“, saj je    zavest    vselej ”zavest o nečem“, kar pomeni,
zavestne sinteze“, saj je zavest vselej ”   zavest    o nečem“, kar pomeni, da vsakokratnemu
”stvareh“ kot fenomenih, v predmetih    zavesti   .
primer ravno pri odsenčenjih stvari v    zavesti   ...
obravnave časa imanentni čas toka    zavesti   , iz katerega naj bi potem sledile oziroma
zaporedja in kombinacije tonov) v    zavesti   .
fenomenološko razumljeni predmet (v)    zavesti   ; obenem pa v skladu z osnovno zamislijo
je namreč fenomen kot danost (v)    zavesti   .
harmonično tkivo kontrapunkta, ki ostaja v    zavesti   , čeprav se z minevanjem časa, z vsakim
”predstava“ melodije, ki pa jo omogoča    zavest    - v našem primeru sposobnost retence,
pomenu, temveč da čas nastopi s časenjem    zavesti    in ravno to časenje v našem primeru
Je tudi tedaj nujno časenje    zavesti   , da bi lahko rekli, da ton traja v
Občutek trajanja je možen samo v    zavesti    in zato lahko tudi posamezni ton
”modificiran“, kajti sedanji ton se v    zavesti    modificira v pretekli ton, ko novi
časovnih predmetov ima bistveno vlogo    zavest   ...
   Zavest    je nasploh nujna za njihovo ”konstitucijo“.
letajo ptiči - s tem opažanjem tvoja    zavest    še ni konstituirala ptičjega leta kot
vseskozi zavedali svoje hoje oziroma jo v    zavesti    povezovali v enoten časovni predmet.
Če pa želimo, naša    zavest    lahko zbere posamezne člene serije
tri osnovne funkcije transcendentalne    zavesti   , ki imajo zbirno vlogo pri povezovanju
deluje tudi protenca, s pomočjo katere    zavest    vnaprej ve, da se bo skodelica na tleh
orientacijo v času, saj osvobajata    zavest    njene vsakokratne ujetosti v zdaju
poteka konstitucija časovnih predmetov v    zavesti   ; v tem procesu je odločilna poenotujoča
procesu je odločilna poenotujoča vloga    zavesti   , identiteta transcendentalnega jaza,
konstituciji časovnih predmetov - ni    zavesti    pred predmeti, kakor tudi ni predmetov
predmeti, kakor tudi ni predmetov pred    zavestjo   .
predmeti pravzaprav vsi možni predmeti    zavesti   , saj vsi predmeti trajajo v času, izraz
kot vsi predmeti v fenomenologiji,    zavesti    imanentni - so fenomeni - in zato so
ohranjanju neke zaznave ali misli v    zavesti   , pri fantaziji je spet drugačno kot
in sicer ravno zaradi svobode, ki je    zavesti    dana pri njenih spominskih odsenčenjih.
tisti, za katerega v poznejšem toku    zavesti    rečemo, da je zvenel, saj je njegovo
Točke časovnega trajanja se za mojo    zavest    <Bewußtsein> oddaljujejo analogno,
oddaljujejo analogno, kakor se za mojo    zavest    oddaljujejo točke mirujočega predmeta
<unverrückt>, vendar beži v oddaljevanju    zavesti    <Bewußtseinsfernen>, kajti razdalja
misel o časovni perspektivi, v kateri    zavest    ohranja - bodisi v retenci ali reprodukciji
predmeta, recimo neke pokrajine, če jo    zavest    zaobjame v predmetno celoto.
pritiče, da je to doživljanje vselej že    zavest    o preteklem.
refleksivno postavimo za predmet [obravnave])    zavest    o ravnokar preteklem in ne zgolj
o ravnokar preteklem in ne zgolj    zavest    o točki zdaja <Jetztpunkt> neke predmetnosti,
ki nikakor ni neposredno evidentna    zavesti   ; lahko jo primerjamo s točko v prostoru,
katerega se postavi opazujoča in misleča    zavest   .
zdaja, saj nam je zdaj‐pravkar v    zavesti    dostopnejši od neulovljive in zmuzljive
predmeta ste poudarili odločilno vlogo    zavesti    oziroma transcendentalnega jaza.
oziroma nasploh s konstitucijo predmeta v    zavesti   .
predstav, misli ipd.) v doživljajskem toku    zavesti   ; v časovnem oziru imata pri predmetenju
njeno ”imanentno predmetenje“ v tvoji    zavesti   , da vsakič prepoznaš njeno istost,
ali drugače odsenčena, vendar ostaja    zavesti    dostopna kot ista melodija zaradi
sinteza v obliki kontinuirane notranje    zavesti    časa <Zeitbewußtseins> [...
Predmet    zavesti    v svoji identiteti sam s seboj med
času kot intencionalne vsebine moje    zavesti   .
znanstvenih teorijah kakor v tudi vsakdanji    zavesti   .
Vzvišenost angelske    zavesti    je namreč ravno v tem, da angel v enem
pa sem nasprotno mislil, da angelska    zavest    v enem samem človeškem trenutku vidi
namreč neodvisno od zdaja, ki ga    zavest    doživlja kot svojo sedanjost; tako
tako zanikuje realnost časa, je le‐ta    zavesti    vsekakor očitna!
usmerjenost ”samega časa“ - tudi če odmislimo    zavest   , ki s trenutkom zdaja nenehno razmejuje
časa je primarno in intuitivno jasna    zavesti   , vendar na povsem nefizikalen način,
in eo ipso samega sebe kot misleče    zavesti   , kajti -
in brezzavestnega v jazu ter obenem    zavest    te identitete; umetnost pomirja naša
empirizem, ki ga je iskal v mitološki    zavesti   , religioznem razodetju in mističnem
narava do človeka nezavedno, človek pa z    zavestjo   , s srcem in dušo.
   Zavest    ne more seči nazaj do samega začetka,
   Zavest    iz čistega motrenja vedno spet zdrsne
Schelling pravi, da je človeška    zavest    ”teogonična“, kar pomeni, da človek
namreč istost božanske in človeške    zavesti   .
človeška    zavest    se ne more spoznati kot božanska, ”boga
se na ravni prebujajoče se človeške    zavesti    ponavlja stvarjenje sveta, pri čemer
ponavlja stvarjenje sveta, pri čemer pa se    zavest    šele prepoznava kot ”večna volja do
   Zavest    skusi svoje lastno gibanje kot gibanje
ločuje tri zgodovinske stopnje mitološke    zavesti   : egipčansko, indijsko in grško - v
zgodovinska stopnja v razvoju religiozne    zavesti    (čeprav je tudi to), namreč stopnja,
”zgradi“ lestev življenja, duh pa daje    zavesti    moč, da se vzpne po njej, kajti...
prividu neločenosti, ki zastira samoto    zavesti    in kaos v nezavednem. -
Če bi    zavest    vedela za svoje rojstvo, tedaj to ne
povsem svobodni volji daje človeški    zavesti   “ [prav tam, 48]; to se nam zdi očitno,
očitno, saj se Bog nekaterim človeškim    zavestim   , namreč bogotajcem, ”ne daje“; a tudi
različice povezovalne teorije vključiti    zavest   , ki pa jo pojmuje kot nezvedljivo
Nastanek življenja, še posebej pa    zavesti   , je velika skrivnost; in tudi če te
parametri niso dobro ubrani za nastanek    zavesti   , zato v njih pač ni opazovalcev, ki
katerega fizikalni parametri omogočajo    zavest   , in zato se lahko čudimo njegovi dobri
dejanskega sveta, za odprt ”logični prostor“    zavesti   , ki ni ujeta v vsakokratno aktualnost,
narave bolj kot doslej vključiti tudi    zavest   .
dobro uglašeni za nastanek življenja in    zavesti   .
deterministično poraja življenje in    zavest    (Spinozova pot); in 2. božanska narava
fizične procese, ki porajajo življenje in    zavest   .
življenje vznikne iz nežive snovi in da    zavest    vznikne iz življenja, in to brez potrebe
in ob kreiranju mnenj morali imeti v    zavesti   , da govorimo o Triglavskem narodnem parku,
JEROVŠEK: Kolikor vem, je še kako pri    zavesti    kolega Rupar.
Ostala je le globoka rana v kulturni    zavesti    Slovencev. Lopata s kratkim ročajem
moji prvi toni, ki sem jih igrala v    zavesti    bolezni.
ga kot človeka slovenskega rodu in    zavesti    (v mladih letih je bil celo slovenski