O'beseda, označena besedila z lemami
Znova se je | vprašal | , za koga piše dnevnik. |
»Hotel sem te | vprašati | , ali imaš kaj britvic,« je rekel. |
je | vprašal | Syme. |
je | vprašal | Winston z zvišanim glasom, da bi preglasil |
je nekoliko presenečeno | vprašal | Winston. |
je | vprašal | Winston. |
»No, ja - samo | vprašati | sem te hotel, stari.« |
Vprašal | se je, tako kot se je vpraševal že | |
»Dovolj vljudno sem | vprašal | , a ne?« |
je | vprašal | Winston. |
bi bili raje spet mladi, če bi jih | vprašali | .« |
je očaran | vprašal | Winston. |
je | vprašal | Winston. |
je | vprašal | Winston. |
je | vprašal | . |
Nikogar ni mogel | vprašati | . |
je radovedno | vprašal | Winston. |
je | vprašala | Julija. |
Nikogar ni bilo, da bi ga lahko | vprašal | za pot. |
je | vprašal | . |
je presenečeno | vprašal | . |
je | vprašala | Julija. |
je | vprašala | . |
bilo potrebno, kajti če nisi naravnost | vprašal | , ni bilo mogoče odkriti, kje kdo živi. |
je še | vprašal | . |
je | vprašala | . |
je | vprašal | Winston. |
nenadoma pomislil Winston, ve, kaj bom | vprašal | . |
O'Brien, »si se pogosto spraševal - | vprašal | si celo mene - zakaj Ministrstvo ljubezni |
je | vprašal | Winston. |
»Nekoč si me | vprašal | ,« je rekel O'Brien, »kaj je v Sobi |
Obrnil sem se in ga | vprašal | , kje je. |
sem | vprašal | , |
In tako bi rad tudi tebe | vprašal | za mnenje - kajti ti si tam, kjer pesniki |
pri pesniku Sofoklu, ko ga je nekdo | vprašal | : ’Kako je pri tebi, Sofokles, z ljubeznijo? |
sem | vprašal | , |
»Zakaj sem te | vprašal | : kakor se mi zdi, nisi posebno zagledan |
je | vprašal | , |
»In ko bi ga zdaj nekdo | vprašal | : Simonid, pri Zevsu, kaj mora neka |
»Kajti zelo dobro si vedel - če bi koga | vprašal | , koliko je dvanajst, in mu vnaprej |
je | vprašal | , |
je | vprašal | . |
»Če bi me | vprašal | , ali telo samo sebi zadostuje ali pa |
Ko je bil popustil, sem | vprašal | : |
Trazimah, namesto da bi odgovoril, | vprašal | : |
sem | vprašal | . |
je | vprašal | . |
sem | vprašal | . |
je | vprašal | Glavkon. |
sem | vprašal | . |
»Torej | vprašam | , kakor sem to že prej - da točno slediva |
je | vprašal | . |
videli v mislih nastajati državo,« sem | vprašal | , |
sem | vprašal | . |
sem | vprašal | . |
je | vprašal | . |
je | vprašal | . |
»In če bi nas zdaj kdo | vprašal | , katere pesnitve s tem mislimo, kaj |
sem | vprašal | . |
vrsti prikazovanja, za kateri si me | vprašal | .« |
sem | vprašal | . |
sem | vprašal | . |
sem | vprašal | , |
»Poskusil bom; ti si vsekakor | vprašal | v eni sapi po dveh različnih rečeh!« |
hkrati je tudi dober sodnik, po čemer si | vprašal | . |
sem | vprašal | . |
sem ga | vprašal | . |
sem | vprašal | : |
je | vprašal | . |
sem | vprašal | . |
sem | vprašal | . |
sem | vprašal | . |
Vprašal | sem: | |
sem ponovno | vprašal | . |
sem | vprašal | . |
je | vprašal | Trazimah. |
sem | vprašal | , |
takih okoliščinah bi se tudi lahko | vprašali | , ali imajo plešci in dolgolasci isti |
»Morda začnemo s tem, da se sami | vprašamo | , kaj nam lahko velja za največje dobro |
ravnajo naši bojevniki v vojni?« sem | vprašal | . |
» | Vprašali | bomo koga, kako naj ta božanska in |
sem | vprašal | . |
stvari, niso filozofi - če je to tako, se | vprašamo | , kdo naj vodi državo: ti ali oni ?« |
Ko sem to slišal, sem | vprašal | : |
Očitno boš zdaj | vprašal | , kakšno ustavo naj ima taka država.« |
Nisem hotel tega | vprašati | , rad bi marveč samo vedel, ali je to |
kdo opustil priložnost in te ne bi | vprašal | o tem?« |
Tudi ti lahko mirno | vprašaš | . |
kdo pokazal posamične stvari in ga | vprašal | , kaj pomenijo - ali ga ne bi s tem |
ni treba duši večine ljudi najprej | vprašati | razuma, kaj je prst, vid namreč nikoli |
negotovosti, zato zbudi razum in ga | vpraša | , kaj je enica sama po sebi. |
»In če bi jih, dragi Glavkon, kdo | vprašal | : ’O vi čudaki! |
temveč tiste pitagorejce, ki jih hočemo | vprašati | o harmoniji. |
sem | vprašal | . |
Toda ko sem te | vprašal | o teh štirih ustavah, sta posegla v |
sem | vprašal | , |
je | vprašal | Glavkon. |
sem | vprašal | . |
vzvišenostjo za vse to ne meni in sploh ne | vpraša | za razmere, iz katerih prihajajo politiki, |
»In zdaj, kajne - to sem hotel | vprašati | - lakota po tej dobrini in zanemarjanje |
»Vendar nisi | vprašal | , tako se mi zdi, po tem, marveč po |
»Kdor | vpraša | , naj tudi odgovori - kakor v igri.« |
»Ne | vprašam | , katero državo imaš za najboljšo in |
»In če zdaj | vprašaš | drugega za drugim ljudi teh treh vrst, |
sem | vprašal | , |
njegova zmota namreč ni namerna - in ga | vprašajmo | : Dragi prijatelj, kaj misliš o plemenitih |
je | vprašal | Glavkon. |
Nočemo jih | vprašati | : ali se res razumejo na zdravilstvo |
Vsekakor pa imamo pravico, da | vprašamo | Homerja o največjih in najlepših stvareh: |
kako naj slika, zato, ker je prisiljen | vprašati | za svet strokovnjaka?« |
slikarskih prividnih podob, temveč se | vprašajmo | , s katerim delom našega razuma ima |
bil tudi zraven, ko je nekdo nekoga | vprašal | , kje je veliki Ardiaj. |
stopijo k njemu Janezovi učenci in ga | vprašajo | : |
Jezus ju | vpraša | : |
ječi slišal o Kristusovih delih, ga je | vprašal | po svojih učencih, ki jih je poslal |
da bi Jezusa lahko zatožili, so ga | vprašali | : |
Tedaj so pristopili učenci in ga | vprašali | : |
Jezus jih | vpraša | : |
»Kaj pa vi pravite, kdo sem?« jih je | vprašal | . |
Učenci pa so ga | vprašali | : |
učenci približali Jezusu in ga na samem | vprašali | : |
tempeljskega davka dveh drahem in ga | vprašali | : |
čas so učenci stopili k Jezusu in ga | vprašali | : |
Vprašali | so: | |
»Katere?« ga je | vprašal | . |
somišljenike skupaj s heródovci in ti ga | vprašajo | : |
Nato jih | vpraša | : |
pravijo, da ni vstajenja, in so ga | vprašali | : |
je učitelj postave, ga je skušal in | vprašal | : |
bili farizeji zbrani, jih je Jezus | vprašal | : |
ga ni upal od tistega dne kdo še kaj | vprašati | . |
stopili k njemu učenci in ga na samem | vprašali | : |
opresnikov so prišli k Jezusu učenci in ga | vprašali | : |
Oglasil pa se je izdajalec Juda in ga | vprašal | : |
postavili pred upravitelja, ki ga je | vprašal | : |
Ko so se torej zbrali, jih je Pilat | vprašal | : |
Upravitelj jih | vpraša | : |
Jezusom, ki se imenuje Kristus?« jih | vpraša | Pilat. |
Vpraša | jih: | |
postili, so prišli nekateri k Jezusu in ga | vprašali | : |
dvanajsterimi zadrževali okrog njega, | vprašali | , kaj pomenijo prilike. |
Nato ga je | vprašal | : |
Obrnil se je v množici in | vprašal | : |
Šla je ven in | vprašala | svojo mater: |
On pa jih | vpraša | : |
Zato so ga farizeji in pismouki | vprašali | : |
napotil v hišo, so ga njegovi učenci | vprašali | , kaj je mislil s to primero. |
Vprašal | jih je: | |
omočil oči, položil nanj roke in ga | vprašal | : |
Potem jih je | vprašal | : |
Tedaj so ga | vprašali | : |
Vprašal | jih je: | |
Vprašal | je njegovega očeta: | |
hišo, so ga njegovi učenci na samem | vprašali | : |
niso razumeli, vendar si ga niso upali | vprašati | . |
Ko je bil v hiši, jih je | vprašal | : |
farizeji, in da bi ga skušali, so ga | vprašali | : |
pritekel, pred njim pokleknil in ga | vprašal | : |
Vprašal | ju je: | |
Jezus ga je | vprašal | : |
izmed tistih, ki so bili tam, so ju | vprašali | : |
duhovniki, pismouki in starešine in so ga | vprašali | : |
» | Vprašal | vas bom neko stvar. |
Tedaj jih | vpraša | : |
ki pravijo, da ni vstajenja, in ga | vprašajo | : |
Stopil je k njemu in ga | vprašal | : |
In nihče si ga ni upal še kaj | vprašati | . |
Peter, Jakob, Janez in Andrej na samem | vprašali | : |
vstal véliki duhovnik in vpričo vseh | vprašal | Jezusa: |
Véliki duhovnik ga je znova | vprašal | : |
Pilat ga je | vprašal | : |
Pilat ga je znova | vprašal | : |
Pilat jih je | vprašal | : |
Poklical je k sebi stotnika in ga | vprašal | , ali je že umrl. |
prišli, da bi jih krstil, in so ga | vprašali | : |
» | Vprašam | vas, ali se sme v soboto delati dobro |
dva izmed njih in ju poslal h Gospodu | vprašat | : |
»Janez Krstnik naju je poslal k tebi | vprašat | : ‘ |
Njegovi učenci so ga | vprašali | : |
Jezus ga je | vprašal | : |
Tedaj je Jezus | vprašal | : |
molil, so bili z njim učenci in jih je | vprašal | : |
pomena, vendar se ga o tem niso upali nič | vprašati | . |
Vprašal | ga je: | |
se je hotel opravičiti in je Jezusa | vprašal | : |
Tedaj ga je Peter | vprašal | : |
Tedaj ga je nekdo | vprašal | : |
Jezus je | vprašal | učitelje postave in farizeje: |
Poklical je enega izmed služabnikov in ga | vprašal | : ‘ |
Vprašal | je prvega: ‘ | |
Spet drugega je | vprašal | : ‘ |
Ko so ga farizeji | vprašali | , kdaj pride božje kraljestvo, jim je |
Tedaj so povzeli besedo in ga | vprašali | : |
Neki vplivni človek ga je | vprašal | : |
Ko se mu je slepi približal, ga je | vprašal | : |
Če vaju kdo | vpraša | , zakaj ga odvezujeta, mu odgovorita: |
duhovniki in pismouki s starešinami in ga | vprašali | : |
»Tudi jaz vas bom nekaj | vprašal | . |
Vprašali | so ga: | |
Vprašali | so ga: | |
povedal,« in niso ga upali še kaj | vprašati | . |
Vprašal | pa jih je: | |
Vprašali | so ga: | |
Onadva sta ga | vprašala | : |
Nato jih je | vprašal | : |
Vprašali | so ga: | |
In če vas | vprašam | , mi ne boste odgovorili. |
Pilat ga je | vprašal | : |
Ko je Pilat to slišal, je | vprašal | , ali je ta človek Galilejec. |
Še tretjič jih je | vprašal | : |
»Kaj neki?« je | vprašal | . |
Jeruzalema duhovnike in levíte, da so ga | vprašali | : |
Si mar Elíja?« so ga | vprašali | . |
Vprašali | so ga torej: | |
Segli so v besedo in ga | vprašali | : |
obrne, in ko vidi, da gresta za njim, ju | vpraša | : |
Natánael ga | vpraša | : |
Nikodém ga | vpraša | : |
Nikodém mu je segel v besedo in ga | vprašal | : |
govoril z žensko, vendar ga nobeden ni | vprašal | : |
Vprašal | jih je, katero uro mu je odleglo. | |
Vprašali | so ga: | |
prihaja k njemu velika množica, je | vprašal | Filipa: |
so ga našli na drugem bregu, so ga | vprašali | : |
Tedaj so ga | vprašali | : |
duhovnikom in farizejem, so jih ti | vprašali | : |
Jezus se je zravnal in jo | vprašal | : |
Tedaj so ga | vprašali | : |
Tedaj so ga | vprašali | : |
Njegovi učenci so ga | vprašali | : |
Vprašali | so ga: | |
Slepega so torej ponovno | vprašali | : |
Njega | vprašajte | . |
»Dovolj je star, njega | vprašajte | .« |
Vprašali | so ga: | |
farizejev, ki so bili pri njem in so ga | vprašali | : |
Tedaj so ga obstopili Judje in | vprašali | : |
Vprašal | je: | |
Simon Peter mu pomigne, naj ga | vpraša | , o kom govori. |
Simon Peter ga | vpraša | : |
poslal, in nobeden izmed vas me ne | vpraša | : ‘ |
Jezus je spoznal, da so ga hoteli | vprašati | , in jim je rekel: |
vse veš in ni treba, da te kdo kaj | vpraša | . |
se bo zgodilo z njim, šel ven in jih | vprašal | : |
Spet jih je | vprašal | : |
Véliki duhovnik je tedaj | vprašal | Jezusa po njegovih učencih in njegovem |
Vprašaj | tiste, ki so slišali, kaj sem jim govoril, | |
Pilat je prišel ven k njim in | vprašal | : |
v sodno hišo, poklical Jezusa in ga | vprašal | : |
Spet je šel v sodno hišo in | vprašal | Jezusa: |
nobeden izmed učencev si ga ni upal | vprašati | : |
Ko so pojedli, Jezus | vpraša | Simona Petra: |
Spet v drugo ga | vpraša | : |
V tretje ga | vpraša | : |
Peter se užalosti, ker ga je v tretje | vprašal | : |
večerji naslonil na njegove prsi in ga | vprašal | : |
Ko so bili zbrani, so ga | vprašali | : |
Véliki duhovnik je | vprašal | : |
storil krivico sosedu, ga je odrinil in | vprašal | : ‘ |
Vprašal | ga je: | |
Kornelij se je zastrmel vanj in preplašen | vprašal | : |
Zaklicali so in | vprašali | , ali se tu kot gost mudi Simon, ki |
Toda rad bi vas | vprašal | , zakaj ste poslali pome.« |
in Sila, nato ju je popeljal ven in | vprašal | : |
ga s sabo in odpeljali v Areopág ter | vprašali | : |
Tam je našel nekaj učencev in jih | vprašal | : |
In | vprašal | jih je: |
Vprašal | je: | |
hoteli odpeljati v vojašnico, je Pavel | vprašal | poveljnika: |
Grško znaš?« je | vprašal | poveljnik. |
Vprašal | sem: ‘ | |
Vprašal | sem: | |
pa so ga z jermeni zvezali, je Pavel | vprašal | stotnika, ki je stal zraven: |
mu sporočil, kaj je slišal, ter ga | vprašal | : |
Poveljnik je prišel k Pavlu in ga | vprašal | : |
roko, se z njim umaknil in ga na samem | vprašal | : |
Ta je pismo prebral in | vprašal | Pavla, iz katere province je. |
kako naj raziščem ta primer, sem ga | vprašal | , če je pripravljen odpotovati v Jeruzalem, |
Vprašal | sem: ‘ | |
Vprašam | torej: je mar Bog zavrgel svoje ljudstvo? | |
pa se hočejo v čem poučiti, naj doma | vprašajo | svoje može, ker ne bi bilo lepo, če |
vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas | vpraša | za razlog vašega upanja. |
kolaps vsega gospodarstva, pa je Grah še | vprašal | , pri komu bodo zaposleni tisti, ki |
Juri (ZLSD) je vlado namreč | vprašal | , kdaj bodo odpravljeni razlogi za stavko |
Miran Potrč (ZLSD), je ob tem | vprašal | , ali bo državni zbor poslej ob vsakem |
Vprašajo | Najdùja: | |
In še ga | vprašajo | : |
- Hočete pisati domov, me | vpraša | ječar. |
‘brezdomec, človek, ki ga lahko vsak stražnik | vpraša | po stanovanju; in ne bo vedel povedati, |
- Kam pa ob tej uri? je | vprašal | . |
Vprašala | sta ječarja, če je jetnik vzel vse | |
- Kam? je | vprašal | . |
Vzel je kos papirja in | vprašal | : |
Prišel je ječar, odprl vratca in | vprašal | : |
- Kaj pa je, je | vprašal | . |
Stopil je k vratom in je | vprašal | : |
Moramo pač prej | vprašati | županstvo, orožnike. |
Vsi?" se je | vprašal | na glas. |
Pogledal je ječarja in | vprašal | : |
Kam?" je strahoma | vprašal | . |
Nič ne bo | vprašal | , kakšna bo želja staršev; opravil bo |
predenj večerjo, malo zazehala in tipaje | vprašala | : |
Ko je stopil v socialni urad, so ga | vprašali | , kako in kaj, ali ima družino, otroke, |
je jezno | vprašala | Augusta. |
sobo, se zgrudi k svojemu otroku in | vpraša | : |
»Kaj je z njimi?« sem | vprašal | . |
»No, kaj?« je začudeno | vprašal | . - |
»Kaj pa to pomeni?« je | vprašal | . |
»Od koga?« je | vprašal | . |
pred njim. Počasi je dvignil glavo in | vprašal | : |
kaj pa je novega na vasi?« je spet | vprašal | Bernard. |
»Kaj pa pri nas?« je | vprašal | Bernard. |
»Kaj pa pri Melinarjevih?« je previdno | vprašal | Bernard. |
ti priznali svoj greh, so jih tudi | vprašali | , odkod so prejeli orožje za to zločinsko |
odkrito povedal, kako in kaj; ko so ga | vprašali | , če je resnično dejal, da bi bilo dobro |
se je | vprašal | . |
ga je posmehljivo | vprašal | vipavski potepuh, ki ga je že med vožnjo |
je | vprašal | potepuh. |
Zakaj sedi, | vprašaš | ? |
Obkolili so jih, jih najprej | vprašali | po tobaku in šele potem, zakaj sedijo. |
Dal mu je cigareto in ga | vprašal | po tem in onem - in |
Jakončič oddahnil od prvega strahu, ga je | vprašal | , kam ga zdaj žene. |
je bilo tega treba, saj ga ni nihče | vprašal | po tem ? |
se je | vprašal | Martin Jakončič naglas, in si je prav |
se je | vprašal | . |
greste s tisto ptičnico?« ga je vljudno | vprašala | . |
bi vstopila dva karabinjerja in ga | vprašala | po papirjih. |
In kaj naj zdaj reče, če ga bodo | vprašali | po tem ? |
stopil k njemu miličnik, ga premeril in | vprašal | po papirjih. |
je | vprašal | Cestar, ko se je bil Martin zamislil. |
je | vprašal | . » |
je | vprašal | Cestar. |
kap; kasneje je izginil in nihče ni | vprašal | , kam. |
ovinku so ga srečali financarji in ga | vprašali | po papirjih. » |
je | vprašal | Kovač. |
je | vprašal | Kovač. |
je začudeno | vprašal | Ernest. |
Če bo kdo kaj | vprašal | , porečeva, da sem Bernard in mir besedi. |
sem ga | vprašal | . |
je | vprašal | Martin. |
zadnje hiše, se je Ernest ustavil in | vprašal | : |
se je | vprašal | tudi Martin in pogledal v tla. » |
Vprašal | sem kar tako,« | |
utrip iz njegovega srca - in ko ga je | vprašal | , če spi, se Martin ni oglasil. |
je z zanosom - in tudi kadar je bil | vprašan | matematiko, je razlagal in mahal. |
Spočetka je molčal, toda, ko ga je | vprašala | , odkod prejema denar, ji je vse odkrito |
vneto izogibal gospodarja, da ga ne bi | vprašal | , kaj je z njim. |
so ga | vprašali | . |
je | vprašala | Jera. » |
je | vprašala | po dolgem premolku. |
je | vprašal | Martin. |
raztresen; kadarkoli ga je Pologar kaj | vprašal | , se je vselej zlecnil in začudeno pogledal, |
in potem stopila k pismonoši, ter ga | vprašala | , kje stanuje Martin Jakončič. |
Gilda je zavzdihnila in | vprašala | , če ni nobenega voza na razpolago, |
se je Gilda pomirila, jo je previdno | vprašal | : |
je | vprašala | . |
dodal je še vratove in obronke in se | vprašal | , ali bi iz vsega tega nastala taka |
»Moj bog, kje so pa njive?« se je | vprašal | . |
»Kako je, stari?« je | vprašal | . |
»Kaj bi pa radi?« ga je | vprašala | Nanca. |
Nanca je odprla okno in | vprašala | : |
oni, ga potrepljal po ramenu in ga kaj | vprašal | , ker pa ni dobil odgovora, je rekel |
»Kje pa sta?« je | vprašal | Žef. |
»In kaj zdaj?« se je glasno | vprašal | . |
»Kaj se pa dere?« je | vprašal | Žef in se nasršil. |
so se zaprla vrata za njim, je Nanca | vprašala | Venčka, kam je hodil oče spat. |
»No, kaj?« je | vprašala | starka. |
»Kaj praviš, oče,« je | vprašala | , »mislila sem, da bi za večerjo naredila |
Venčka k teti po otroka, povrhu pa je še | vprašala | Žefa, če bi ne kazalo poklicati tudi |
»In kaj naj jim rečem?« je | vprašal | fant. |
»Kam pa?« so ga začudeno | vprašali | . |
Končno sta ga o tem | vprašala | tudi oba kramarja od beneške meje, |
nauku, je poklical tudi mene in me | vprašal | po apostolski veri. |
Kako je mami, sem te mislila | vprašati | . |
Ker sem molčal, je | vprašala | : |
Strežek pa je šel po vasi in, ko so ga | vprašali | po Tinki, je zmajal z glavo in rekel: |
v kosu sira, je odprl vratca in me | vprašal | , kaj počenjam. |
Cesare je nekoliko pomolčal, potem pa je | vprašal | : |
Po dolgem molku se je odhrknil in me | vprašal | , ne da bi me pogledal: |
najbolj živi in največji?« je obupno | vprašal | ravnatelj, ko je s svojimi vodenimi |
»Izvolite dinar ali cigareto?« | vprašam | . |
»Prerokujem srečo?« | vpraša | , nagne drobno glavo in z jezikom zmoči |
zganil, je mama odprla vrata in ga | vprašala | , kaj bi rad. |
»Kaj,« je | vprašal | ogorčeno, »ali je bil Venc zmešan?« |
Vprašala | ga je, če se nemara še spomni, kakšnega | |
»Pa vrv?« je | vprašal | Kuščar glasneje. |
nikdar videl nobene zadrgalice?« je | vprašal | . |
»Ali te zebe?« jo je skrbno | vprašal | oče, toda odgovora ni čakal. |
»Kje pa je zadrgalica?« je | vprašal | čez čas in skočil naglo pokonci, kakor |
»Kam?« je | vprašala | Rozina. |
Vprašal | je ženo, če kaj želi, in ker je žena | |
tih, tih celo, kadar ga je učitelj kaj | vprašal | . |
»Ali pokažeš?« je | vprašala | takoj zatem s sladkim glasom, segla |
»Hočeš jabolka?« ga je | vprašala | Zinka prikupno in se pritisnila k njemu. |
zadržala smeh in ga pretirano resno | vprašala | , kaj ga je prignalo. |
je bila res samo šala?« je nezaupno | vprašal | s svojim zamolklim glasom. |
»Kaj pa Pologarjev?« je | vprašal | Venc. |
Še | vprašali | ga ne bomo. |
pogledala, se nasmehnila in ga hudomušno | vprašala | : |
prišteval, da se je celo Venc zdramil in | vprašal | : |
»Saj sem te mislil nekaj | vprašati | .« |
»Kaj drugega?« je strože | vprašal | Peter, ki je Vencu večkrat razlagal |
orožniki, je Zinka stopila k njemu in ga | vprašala | , če bo še kaj pil, ker pa je Venc zmajal |
»Kaj pa zdaj?« se je | vprašala | . |
pa ne njega?« se je nenadno glasno | vprašala | . |
»S kom pa?« je | vprašal | Šmonov Izidor in porinil štulo še globlje |
nimamo očeta?« je naposled vendarle | vprašala | . |
»Ali si hud name?« je | vprašala | . |
vrnila, je spet sedla k Vencu in ga | vprašala | , kdaj se bo ženil. |
»Kje si jedel?« ga je | vprašala | . |
»Ali si si kaj izgovoril?« je | vprašal | Peter. |
»Zakaj?« je ponižno | vprašal | Venc. |
lase s čela in ni vedel, kaj naj ga | vpraša | . |
»Kam greš?« je | vprašal | Peter. |
pa se je nenadoma okrenil in boječe | vprašal | : |
je z njim tako: ko se rodiš, te ne | vprašajo | , če si zadovoljen z imenom, ki so ti |
ali svetovni nazor, te prav tako ne | vprašajo | za svet; krstijo te po nasvetih tvojih |
»Kako pa kaj, Nande?« sem ga | vprašal | , ko sem ga dohitel. |
»Kako?«je | vprašal | s svojim zamolklim glasom, in zdelo |
Kaj pa?« sem radovedno | vprašal | . |
»Koliko pa si prav za prav star?« sem | vprašal | , kajti Nande jih kaže najmanj petdeset. |
»Kaj pa je novega?« sem jo | vprašal | . |
»Spet tvor, kaj?« sem | vprašal | . |
»Kaj pa z očetom?« sem | vprašal | . |
nedeljah, ko greste k maši?« smo ga | vprašali | . |
»Kje boste pa kosili?« je | vprašala | Jera. |
»Ali sem te kaj | vprašal | ?« je zagrmel Štefuc in ga tako belo |
»Zakaj pa ne?« je izzivalno | vprašal | Lužarjev Cene. |
»Kdo?« je | vprašal | Nace. |
»Kaj se pa derete?« je | vprašala | Zora, ki je pritekla iz kuhinje, kamor |
mizo, si obrisal plešo, se useknil in | vprašal | Pečanovega Naceta: |
»Pa to?« je | vprašal | ženin in prijel pletenko. |
grebem ... pod klopjo?" se je zgubljeno | vprašal | Štefe in buljil v svoje prazne roke. |
kdaj pa je ta njiva tako široka?" se | vpraša | . |
Zakaj sem padel?" se | vpraša | . |
Kaj je to?" se počasi | vpraša | . |
»Kaj porečejo mati?« | vpraša | Nac. |
pričakoval sem, da me bo teta najprej | vprašala | , če sem bil priden, če sem ubogal in |
»Kaj pa Obrekar?« sem | vprašal | ter jo prvič pogledal naravnost v oči. |
Mar ni?« je | vprašala | , potegnila roko izpod predpasnika in |
Pologar, Okrogličar in Modrijan?« sem | vprašal | , ker so me zanimali ti vaški mogotci, |
»Ali so ga ubili?« sem | vprašal | . |
Saj me razumeš?« je | vprašala | ter v zadregi prebirala svoje koščene |
Kdaj pa?« sem | vprašal | . |
»Kdaj pa so ga prijeli?« sem tiho | vprašal | . |
premeril, se grdo našobil in jezno nekaj | vprašal | . |
‘Kakšne stvari?’ je mirno | vprašal | Obrekar. - |
»Kaj pa ti?« sem | vprašal | . |
»Samo ena?« sem | vprašal | , ker se mi je v tem napadu zdelo nekaj |
»Ali ga ne bodo prekopali?« sem | vprašal | . |
»Kje pa je zdaj?« sem | vprašal | . |
»Ali je to mladi Smukač?« sem | vprašal | . |
spet v Rejca in ga samo s pogledom | vpraša | : |
zato se je spet zasmejal in gromko | vprašal | : |
nato zbere ves svoj pogum in grozeče | vpraša | : |
»Napela se je, kaj?« | vprašajo | kmetje. |
»Kaj bo pa to?« se je | vprašala | . |
»Kako?« | vpraša | z očmi. |
»Še | vprašaš | ? |
»Zakaj pa iz živega?« | vpraša | Hlip. |
Nato pa Lojz razdraženo | vpraša | : |
»Mar ni res?« | vpraša | Prikrajar, ker je ponosen, da se mu |
»Kje si bil, Boris?« ga Angelca vedro | vpraša | . |
skloni k Nančiki in jo zaskrbljeno | vpraša | : |
»Pri vas« | vpraša | nato z rahlim upanjem v glasu. |
»Očeta bom | vprašala | . |
» | Vprašajte | ga. |
»O čem?« še kar prijazno | vpraša | Tildica, ne da bi se ozrla. |
Zdaj?« | vpraša | zategnjeno. |
očitno ujela zadnje besede, takoj ostro | vpraša | : |
ujame Dragaričin pogled, jo strogo | vpraša | : |
»K našima dvema?« | vpraša | Angelca z mehkim glasom in s hrepenečim |
pokaže z roko proti grapi in mrzlo | vpraša | : |
»Ali že vesta?« bistro | vpraša | ter hudomušno in škodoželjno počaka |
»Zakaj?« suho | vpraša | . |
prikima, si neha zapenjati suknjič in tiho | vpraša | : |
katera je izginil Boris, in očitajoče | vpraša | : |
»Kaj če bi šla oba?« | vpraša | po premolku sunkovito in veselo. |
»No, sta že obrnila?« | vpraša | veselo. |
»Kdaj?« | vpraša | Tildica. |
»Ti si nekaj rekel?« ga po premolku | vpraša | s tihim, grozečim glasom. |
»Staneta ni?« | vpraša | radovedno in s senco skrbi v očeh. |
ter skoraj navdušeno in škodoželjno | vpraša | : |
okrog sebe nato pokaže Giusta in jezno | vpraša | : |
Nato ji pokaže Staneta in jo z naslado | vpraša | : |
okrene k Dragarici ter jo resno in mirno | vpraša | : |
takoj pocuka za rokav in ga možato | vpraša | : |
sebi, ga predirno pogleda in resno | vpraša | : |
kdo drzne ogovarjati, ne da bi bil | vprašan | . |
»Angela Gradnik?« | vpraša | s strupenim glasom. |
Bo šlo?« bodrilno | vpraša | Stane. |
Se počasi okrene k Petru in | vpraša | z istim šepetajočim, utrujenim, globokim |
ter ga naveličano, skoraj razdraženo | vpraša | : |
»Kje je Dragič?« | vpraša | z votlim glasom. |
»Kaj je?« zaskrbljeno | vpraša | Stane. |
»A?!« ga | vpraša | z žarečimi očmi. |
pocuka Staneta za rokav in zaskrbljeno | vpraša | : |
stopi k ognjišču, pogleda Jero in spet | vpraša | : |
»Nemara pa je še čas?« tiho | vpraša | . |
titovko iz rok in skoraj trdo, uradno | vpraša | : |
»Ali je bil kdo pri nas?« | vpraša | očka Orel z globokim glasom. |
»Kam pa?« | vprašata | domobranca. |
»Kam?« zaskrbljeno | vpraša | Jera in stopi od ognjišča v sončno |
Skloni se k Borisu in naglo | vpraša | : |
domobrancih, se skuša nasmehniti in | vpraša | s čudnim, tujim, votlim glasom: |
očitajoče pogleda Staneta in razočarano | vpraša | : |
glavo ter ga živahno in zelo nestrpno | vpraša | : |
»Kam?« prešerno | vpraša | Sova. |
»Gre?« zadovoljno | vpraša | Stane. |
»A iz Karpatov?« | vpraša | Tone in se smeje. |
»Kaj praviš?« nekam odsotno | vpraša | Drejc in seda k njej. |
»Kako - doma?« začudeno | vpraša | Nančika. |
jo zelo resno pogleda in zaskrbljeno | vpraša | : |
se naglo udari po čelu in nestrpno | vpraša | : |
»Kdaj je šel?« hlastno | vpraša | Sova, ki je videti že ves na trnih. |
»Hajka?« pridušeno | vpraša | Sova. |
»Kakšne stvari?« mirno | vpraša | Orel, ne da bi odtrgal svoj sivi pogled |
pomolči, nato pa nekoliko v zadregi | vpraša | : |
»Ali smo jih?« široko | vpraša | Sova. |
Kdo je v četrti armadi?« hlastno | vpraša | Boris. |
»Kje je komandant?« | vpraša | tankista. |
»Ali nas poznaš?« ga strupeno | vpraša | Sova. |
tudi njemu gre delo od rok, kaj?« je | vprašal | in z očmi pokazal Justina, ki je medtem |
»Ali naj poženem?« je | vprašal | Venček. |
»Kaj pa je?« je ta začudeno | vprašal | . |
Dvignil je glavo, da bi | vprašal | Travnikarjevega strica, ali bodo Petra |
pogledal ter ga že stotič radovedno | vprašal | : |
solzami v očeh ozrl po možeh in se | vprašal | , le zakaj ti veliki možje, ki so vsi |
k Travnikarjevemu stricu in ga tiho | vprašal | : |
»Pa je bil takrat dolgo zaprt?« je | vprašal | po premolku. |
»Prav naša? ...« je | vprašala | glasneje in njena usta so hkrati drgetala |
Vprašam | te: | |
mirno stojim in čakam, a ker ni besede, | vprašam | : |
» | Vprašam | te, če se je poštar jokal?« |
kaj oglasil?« je kar se le da mirno | vprašal | pismonoša. |
»Kam pa?« so me začudeno | vprašali | prijatelji. |
»No, ali vidiš?« je | vprašala | Temnikarica. |
»Ali si huda?« je po premolku | vprašal | Matic. |
zadihal in zapiskal z nosom, nato pa je | vprašal | z globokim glasom: |
kako pa je kaj s palico?« je prijazno | vprašala | Temnikarica. |
»No, ali si jo že ostrgal?« je | vprašala | Temnikarica in pokazala na palico. |
je spomnila, zakaj še čaka, pa ga je | vprašala | : |
»Saj greš rad na Lazna?« je | vprašala | Temnikarica. |
pa še zmeraj rad gledaš, mar ne?« je | vprašala | . |
pripravila k daljšemu pogovoru, in nato | vprašala | : |
»A da bi šel?« je | vprašal | Matic in se začel spet čohati po poraščeni |
»Ali je črn?« so | vprašale | . |
otroka, da bi ga nesla h krstu, ter sta | vprašala | , kako naj bo otroku ime, je bevsknila |
ženske začudeno spogledale in nato | vprašale | : |
»No, ali se kaj bistri?« so | vprašale | . |
v grmovje, se obrnil k Ustinarju in | vprašal | : |
»Matic, kaj pa bo?« je začudeno | vprašal | , ker ni še nikdar videl, da bi se Matic |
»Pa kdo te je to naučil?« je | vprašal | Hotejec. |
»Ali si se z nožem?« je | vprašal | Hotejec. |
»Kdo te je napadel?« je resno | vprašal | Hotejec. |
»Kje te je napadel?« je strogo | vprašal | Hotejec. |
»Kaj ga me tako gledaš me?« je jokaje | vprašala | potovka. |
»No, ali ga boš zdaj prijel ga?« je | vprašala | Katra. |
»Kaj pa je?« je | vprašal | Hotejec. |
Ko bodo prišli, boš samo | vprašala | : |
torej misliš, naj jih spustim?« je | vprašala | žena, ne da bi se zganila s praga. |
in od strani premeril svojo ženo, » | vprašaj | jih. |
»Kam pa tako naglo, Matic?« je | vprašal | in dvignil kratko zalito roko, da bi |
njegovo močno sapo, zato se je ozrla in | vprašala | : |
Nagubančila je čelo in resno | vprašala | : |
»Ali si huda? ...« je | vprašal | Matic in plašno zamežikal. |
Ali vidiš?« je | vprašala | in se z roko udarila po odeji in po |
»Kako - sami pokadili?« je začudeno | vprašala | žena. |
»Kam pa zdaj?« je | vprašal | Laznar, ki se je nemirno vrtel okrog |
Ni se spomnil in niti | vprašal | se ni, kako je prišel tja, temveč je |
je široko odprl oči, da bi se nemara | vprašal | , kdaj se je vse to zgodilo, toda ni |
vse to zgodilo, toda ni se utegnil | vprašati | , ker so se avtomobili zganili in odpeljali |
»Kaj pa je bilo, Matic?« je | vprašal | . |
»Kaj si izgubil?« je | vprašal | Hotejec. |
»Pa misliš, da bo že res zaspal?« je | vprašal | stari Rejec. |
»Kdo?« je začudeno | vprašal | Čargo, ki ni še nikdar razumel nobenega |
Ne | vprašajte | ! |
tako vzdrgetal, da se je oče obrnil in | vprašal | : |
»In kaj to dokazuje?« se je | vprašal | po stari navadi. |
Razmišljal je, kaj naj ga | vpraša | , da se bo spet spustil v daljše pripovedovanje. |
Pustotarjevega mlina se je ozrl in | vprašal | : |
Oče je takoj obstal in se radovedno | vprašal | : |
»Kako pa to veš?« je | vprašal | pob. |
Zdaj ni | vprašal | poba, če mu je že pripovedoval o Ravnici, |
v vodo?« je s pretiranim zanimanjem | vprašal | pob. |
To naj se | vpraša | . |
pribil oče in se nato ozrl v poba in | vprašal | : |
»Ali se je ubil?« je | vprašal | pob. |
ga niso mogli rešiti?« je prizadeto | vprašal | pob. |
zadrego in se pokazal odraslega moža, je | vprašal | : |
»In kaj je bilo?« je | vprašal | pob. |
No, kje sem že bil?« se je | vprašal | in se prijel za nos. |
ji res ni bilo pomoči?« je prizadeto | vprašal | pob. |
‘Jelka?’ se je resno | vprašal | Ravničar, se obrnil, priprl oči in |
in narava, ki ga da, se prav nič ne | vpraša | , kam ga bo vtaknila: ali za gospodovo |
in kje sva pustila Ravničarja?« je | vprašal | oče. |
spravil v vodo zato, da bi umrl?« je | vprašal | pob. |
Janezu, ki je še stal pri grobu, in ga | vprašal | , kako misli z otroki. |
»Ali je Zamorko takoj nagnal?« je | vprašal | pob. |
»In kam so šli?« je | vprašal | pob. |
Možje so se začudeno ozrli in | vprašali | : |
»S kom?« je odsotno | vprašal | pob, ki se je ukvarjal s tehtanjem |
»Kdo?« je spet odsotno | vprašal | pob, ki se je bil znova pogreznil vase. |
»Ali te zebe?« je | vprašal | oče. |
odkrehnil in šele po dolgem premolku | vprašal | : |
»In kaj naj bi bil?« je hitro | vprašal | pob, ker bi mu rad ustregel. |
odkrehnil ter nato z očitno zadrego | vprašal | kar se le da prizanesljivo in celo |
poskočil in zardel, kakor bi ga bil oče | vprašal | , če je zaljubljen. |
ter nato skoraj sramežljivo zaupno | vprašal | : |
»A ‘Ladja brez krmarja’?« je | vprašal | pob, ki se je dobro spominjal, kako |
samo za hip, zakaj še preden sem se | vprašal | , kje sem, sem spoznal čumnato, okence |
vprašam | ter se še isti hip začudim svojemu | |
- Kdo pa to sploh | vpraša | ? |
se naposled | vprašam | . |
svoje trikotne obrvi na visoko čelo in | vpraša | : |
se | vprašam | . |
sem se | vprašal | . |
»Eh, bom že jutri | vprašal | teto, ki bo celo vesela, da mi bo |
Zmajal sem z glavo in se nejevoljno | vprašal | , zakaj se pravzaprav toliko ukvarjam |
sem se | vprašal | . |
proti hiši in s ponarejeno nedolžnostjo | vprašal | : |
Nekaj bi te še rad | vprašal | . |
poklical k materini postelji ter ga | vprašal | brez vsakega uvoda, kar ni bila njegova |
je | vprašal | . |
je | vprašala | . |
je | vprašala | in nejeverno zmajala z glavo. |
Mama se je zamislila, nato pa je | vprašala | : |
je po premolku zaupljivo | vprašala | Kadetka, ki je stala za njim in ga |
pa ga je bil oče ujel na pragu in ga | vprašal | : |
ga je | vprašal | stric, ko se je približal. |
je spominjal, kako jo je bil nekoč | vprašal | , kje ima očeta, in kako je dekletce |
‘Mamo | vprašaj | , če se upaš. |
je | vprašal | tesar in kar zakorakal po kolniku. |
je | vprašal | stric. |
Lahko si jo, na primer, | vprašal | , kakšno vreme je bilo na veliki četrtek |
Takoj me bo | vprašala | , če sem bil pri spovedi, - je rekel |
peterokrakimi kleščami, jo zavrtel k sebi in | vprašal | : |
sem se tako nestrpno | vprašal | , da sem se s tem vprašanjem vrnil v |
sem se | vprašal | . |
je | vprašala | in me premerila. |
sem | vprašal | . |
Nato je prijazno in sočutno | vprašala | : |
je | vprašala | . |
Vprašali | me bodo, kje sem jih dobil. | |
je tiho | vprašal | . |
Vprašal | sem se, če moje srce res ne premore | |
je pritajeno | vprašala | . |
je | vprašala | Kadetka, kakor bi govorila o popolnoma |
je | vprašala | . |
je | vprašala | . |
je razočarano | vprašala | . |
je | vprašala | Kadetka. |
sem prestrašeno | vprašal | in kar planil pokonci. |
je živo | vprašala | Kadetka. |
je | vprašal | oče. |
- Sina | vprašajte | , - je rekel brigadir, ki se je ustavil |
da mora nekaj reči, pa je izgubljeno | vprašala | : |
sem | vprašal | . |
sem | vprašal | . |
hrbet, me pogledala naravnost v oči in | vprašala | : |
k meni, se spet obrnila h grobu in | vprašala | : |
Nato mi je pogledala v oči in živo | vprašala | : |
- Še nekaj bi te rada | vprašala | , - je rekla s hropečim, zadihanim glasom. |
- Ti kar | vprašaj | ! - |
je zaupljivo | vprašala | in me pogledala naravnost v oči. |
sem se | vprašal | v mislih. |
vežo, a na stopnicah sem obstal in | vprašal | : |
je | vprašal | Vojnac. |
sva | vprašala | s starejšo sestro. |
je | vprašala | mama. |
smo | vprašali | . |
Na pragu so se ustavile in | vprašale | : |
je prav tako šepetaje | vprašala | najmlajša, triletna sestrica. |
je z nenavadno visokim glasom | vprašal | mlajši bratec. |
je | vprašal | ded. |
Težko sem pogoltnil grižljaj in | vprašal | : |
sem | vprašal | . |
je začudeno in zelo zaskrbljeno | vprašala | mama. |
je | vprašala | mama. |
je skoraj izzivalno | vprašal | Izidor in se hkrati ritensko umaknil |
- Njega | vprašaj | ! - |
je s svojim grozečim glasom | vprašal | zdravnik in stegnil kazalec v Testena. |
je hlastno | vprašala | mama, ko je hitela mimo nje s škafom |
zasuknila, pokazala ostanke testa na mizi in | vprašala | : |
vrnila, je pokazala ostanke testa in | vprašala | : |
je nenadoma | vprašal | in vstal. |
je zaskrbljeno | vprašal | oče. |
pojedel in ga je oče spet polegel, je | vprašal | : |
je | vprašala | mama in se stresla. |
je | vprašal | Vešpa. |
sem se | vprašal | in se obrnil v postelji. |
sem se | vprašal | in se zamislil. |
»Hotela sem te | vprašati | , če misliš res pod Vranjek?« |
je z zgražanjem in začudenjem | vprašala | mama. |
je | vprašala | mama. |
Vprašaj | , če bi obuli moje čevlje. | |
- Potem jo pa | vprašaj | , če misli prositi za dovoljenje. |
sem se | vprašal | . |
sem | vprašal | . |
je | vprašala | z vsem svojim začudenim obrazom. |
sem | vprašal | teto. |
sem | vprašal | . |
sem se, da sem v otroških letih nekoč | vprašal | plešastega strica, zakaj nima las, |
krogle, ki jih ponekod imajo po vrtovih, | vprašal | , če je bil tudi on v Leobnu. |
je | vprašal | stric popolnoma resno in celo začudeno. |
je | vprašala | vaša mama. |
sem | vprašal | . |
sem | vprašal | . |
sem | vprašal | . |
»Lepega dne ti pride Gino k nam in | vpraša | po očetu. |
je | vprašal | . |
mizi, nato pa se je zdrznila in hlastno | vprašala | : |
je | vprašal | oče. |
se je | vprašal | . - |
Takoj sem se hotel | vprašati | , zakaj leze z nama, a že pri goli misli, |
nama, a že pri goli misli, da bi se to | vprašal | , mi je bilo v hipu vse tako jasno, |
sem začudeno | vprašal | . |
sem | vprašal | . |
je | vprašala | in me pogledala. |
sem | vprašal | . |
sem | vprašal | . |
Zabodla je v teto temen pogled in odločno | vprašala | : |
Nato je mirno | vprašala | : |
sem | vprašala | . |
Pomiril sem se ter se | vprašal | , od kod poznam prav to sliko. |
sinje oči ter me z vso otroško resnobo | vprašala | , če si lahko zamislim, da me sploh |
da boš še enkrat videl Staneta?« je | vprašal | zelo mirno, mehko. |
»Bene?« | vpraša | poštar, in ker se je caposquadra že |
Dvignil je glavo, da bi | vprašal | Travnikarjevega strica, ali bodo Petra |
pogledal ter ga že stotič radovedno | vprašal | : |
solzami v očeh ozrl po možeh in se | vprašal | , le zakaj ti veliki možje, ki so vsi |
te zdaj peklenšček nese?« je plašno | vprašala | mati. |
»Ali to res nekaj pomeni?« se je | vprašal | . |
»Ali jo boš ustrelil?« je | vprašala | . |
»Kam pa greš?«, je radovedno | vprašala | Neža, se pognala na noge in si popravila |
In ker ni našel druge rešitve, je | vprašal | : |
se je | vprašal | . |
te je strah?« je z globokim glasom | vprašal | župnik. |
»Ali me čutiš?« je | vprašal | hudič. |
pa zdaj misliš?« ga je zaskrbljeno | vprašal | hudič. |
»Toda zakaj me je napadel?« se je | vprašal | . |
In ko mu je klečal na prsih, ga je | vprašal | : |
»Kaj pa je?« | vpraša | župnik. |
»Še nekaj bom | vprašal | ,« je rekel. |
Ko smo ga | vprašali | , ali je naša učiteljica dobra, ni odgovoril |
In zdaj te | vprašam | , ali je kaj čudno, če je zavrelo tudi |
Ravničar pa kakor Ravničar, | vpraša | prav nedolžno in neumno: |
Nato pa | vpraša | kakor otrok, ki hoče vedeti vse do |
Temnikar je zmajal z glavo in nato tiho | vprašal | : |
»No, kako poje?« sem | vprašal | . |
Vprašam | se, kako bom ušel smrti in kako bom | |
Začudeno se | vprašam | , kako sem ga neki privezal, če ga zdaj |
»Kaj si sanjal?« me je | vprašala | tako nenadoma, da se nisem utegnil |
»Kar | vprašaj | Temnikarjevo Katro, ki ima sanjske |
»Zakaj pa ne?« sem začudeno | vprašal | . |
Nato sem zmajal z glavo in se | vprašal | , od kod se je kar nenadoma vzel ta |
prikimali kmetje, nato pa so prijazno | vprašali | : |
»Tantadruj, ali za zvonce ne | vprašate | ?« se je norček pognal za njimi, da |
Furlan je že takrat, če so ga | vprašali | , kako je, samo zmignil z rameni in |
položil roko na rame in ga prijazno | vprašal | : |
Čakal je, da ga bodo prej | vprašali | , kako je opravil pri župniku. |
»Ali se me bojiš?« je nagajivo | vprašala | Pepa in stegnila zalito roko, da bi |
»Tantadruj, ali si ti že trpela?« je živo | vprašal | norček. |
»Žakaj je švet velik?« je takoj | vprašal | Janez Žakaj. |
»Žakaj pod mižo?« je | vprašal | Janez. |
»Žakaj je šonče?« je mrko | vprašal | Janez. |
»Žakaj ven?« je mrko | vprašal | Janez, ko so se zaprla vrata za pobožnjakarjem. |
odpahnil, skočil korak naprej in hrepeneče | vprašal | : |
»Treba je | vprašati | !« je zamrmral Luka. |
»Jutri boš šel in boš | vprašal | !« |
»Trpeti?« je | vprašal | Luka. |
»Kam pa greš?« je | vprašal | Luka. |
zdramil iz lepih sanj, »župnika moram | vprašati | , če je prava.« |
»Če mora | vprašati | , mora vprašati!« |
»Če mora vprašati, mora | vprašati | !« |
»Mora | vprašati | !« je hitro ponovil Matic. |
»In | vprašal | bo takoj!« je odločil Luka. |
»Tantadruj, ali so srečni?« je | vprašal | norček. |
»Tantadruj, kako bom zdaj | vprašal | , ali je prava?« |
»Tantadruj, a potem, ko bom umrl?« je veselo | vprašal | . |
Počakal je nekaj trenutkov, nato pa je | vprašal | : |
»Ali gori?« je po premolku | vprašal | stražmojster. |
glasno zajeli sapo, stražmojster pa je | vprašal | : |
odpahnil, se obrnil k jami in strogo | vprašal | : |
»Ali res ne?« je | vprašal | župnik. |
takoj nato z novim upanjem v glasu | vprašal | : |
Mar ni tako?« je | vprašal | Peter Majcen. |
»Pa ne zamerite... | vprašal | sem kar tako.« |
Ali ste kaj | vprašali | ?« se je obrnil Peter Majcen. |
»Ne zamerite, | vprašal | sem, če se splača.« |
- Kako? - je | vprašal | Temnikar, a obrnil se ni, ker ni maral, |
nikdar s sekiro v grmovje? - je mirno | vprašal | in potegnil s trdim palcem po ostrini. |
sunkovito trznil, se ozrl v kmeta in nehote | vprašal | : |
»Ali je ta vaša druga žena?« je | vprašal | Peter Majcen. |
Vprašal | sem kar tako... tja v tri dni,« | |
potem?« je nehote, a še zmeraj odsotno | vprašal | Peter Majcen, ki je počasi zlagal papir |
»Kaj pa takega?« je | vprašal | Peter Majcen in s pogledom blisknil |
»Ne zamerite, če | vprašam | ,« se je popraskal. |
spet naslonil na okno, se popraskal in | vprašal | : |
In ali bo dovolj?« je | vprašala | in postavila lonec kar na knjige. |
Peter Majcen je že odprl usta, da bi ga | vprašal | , kdaj misli nehati, pa se je še o pravem |
»Kdo igra?« se je | vprašal | . |
zasukal glavo in tudi nenavadno naglo | vprašal | : |
»Kaj?« je mračno | vprašal | Peter Majcen. |
Toda že po treh korakih je obstal in | vprašal | : |
je | vprašala | žena. |
»Kdo je že tako rekel?« se je | vprašal | . |
zakaj ne bi šel v Tihi dol?« se je | vprašal | . |
jo zdaj slišal, trobento?« je glasno | vprašal | Peter Majcen, kakor bi kmet sedel pred |
- Kam? - je s Temnikarjevim glasom | vprašal | Krn. |
davnini, da se je Peter Majcen nehote | vprašal | : |
- Kaj pa je? - je | vprašala | Justina in plašno utripala z vekami. |
»Kam je le neki šel?« je | vprašal | Tone. |
upaš reči mati? - ga je prav počasi | vprašala | Temnikarica. |
niste našli prezgodaj? - je strupeno | vprašal | Prekleta strešnica, da bi si opomogel, |
- Ali si ne upa naprej? - je | vprašala | Temnikarica. |
- Zakaj se pa ti treseš? - ga je | vprašala | Temnikarica. |
- In da te zdaj | vprašam | : |
Pokazala je vanjo s prstom in | vprašala | : |
- Kaj bo pa z mano? - je | vprašala | Temnikarica. |
da vsakega, ki je obsojen na smrt, | vprašajo | za zadnjo željo. |
radost, tudi kaplja grenkobe?« se je | vprašal | . |
kod je vame padel ta prizor?« se je | vprašal | , in vprašanje je bilo dovolj močno, |
»Ali greste k tolmunu?« je | vprašal | in s palico zamahnil proti velikemu |
»Kaj je s tem dekletom?« se je | vprašal | Peter Majcen. |
»Kje pa sonce dobi sladkor?« je | vprašal | otrok. |
»In punčko tudi?« je | vprašal | otrok. |
»Zakaj je ne bo slišal?« je | vprašal | Jankec. |
samo meni tako bridko odmeva?« se je | vprašal | Peter Majcen, ker ga je spet presunilo. |
»Ali iščete ključ?« je | vprašal | Peter Majcen. |
»Da ozdravijo?« je živo | vprašal | Jankec. |
»Ali te očka še kaj nosi?« je | vprašal | . |
»Kam pa je šla?« je | vprašal | Peter Majcen. |
»Ali imate samo tega sina?« je | vprašal | . |
»Kdaj pa je to bilo?« je | vprašal | Peter Majcen. |
Katerega leta?« je po premolku | vprašal | Peter Majcen. |
A kaj pa vi zdaj delate, če smem | vprašati | ?« |
Uradnik ste, kaj?« je | vprašal | , a brez pravega zanimanja. |
»Kako pa je teti ime?« je | vprašal | . |
»Ali očka zdaj spi?« je | vprašal | Jankec. |
»Ali je tudi očka jedel jajčka?« je | vprašal | . |
»Ali pišete zdaj novo povest?« je | vprašala | . |
»Ali boste šli?« je | vprašal | starec. |
»A zdaj?« je | vprašal | starec in ga spet pobožal. |
»Le zakaj sem danes tako gluh?« se je | vprašal | z grenkobo. |
»Ali ste že trikrat?« je | vprašal | Jankec. |
»A prav nobene?« je | vprašal | otrok. |
- In zdaj! - se je mrko | vprašal | . |
Ali bi ti verjel? - se je | vprašal | , kakor bi se bil razklal na dva človeka. |
zakaj potem stokaš? - je posmehljivo | vprašal | Martin. |
»Kdo je to?« je | vprašal | in pokazal po drevoredu. |
»Kdo?« je | vprašala | in stegnila vrat mimo njega. |
»In kje ste bili?« je | vprašala | . |
skodelo bele kave, si obrisala obraz in | vprašala | : |
»Kdo?« je | vprašal | , ker se ni takoj znašel. |
si je obrisala obraz, pomolčala in | vprašala | : |
Črnilogarica je pomolčala, nato pa je | vprašala | s spremenjenim glasom: |
Vprašal | se je, kaj bo z domačimi, če potolče | |
»Kaj je zdaj to?« se je | vprašal | in si še enkrat pomel oči. |
»Kaj pa bi radi?« je | vprašal | . |
Zakaj?« se je | vprašal | z jezo in obupom ter začel spet korakati |
umolknil, nato se je globoko odkrehnil in | vprašal | z votlim glasom: |
vendar ne odhajate?« je preplašeno | vprašal | kmet. |
Nato se je spet odkrehnil in boječe | vprašal | : |
»Ne zamerite, če še nekaj | vprašam | . |
»Zakaj?« je | vprašal | Peter Majcen in ga pogledal. |
In prav tako se ni | vprašal | , zakaj se je Črnilogar obesil. |
Majcen je pomolčal, nato pa je mirno | vprašal | : |
»Ali vidiš?« je | vprašal | Temnikar. |
pogledal z modrino svojih oči in mirno | vprašal | : |
Nato plaho in hkrati očitajoče | vprašata | : |
»No, kako je?« sem | vprašal | . |
Vprašam | se, kako bom prišel mimo smrti, in | |
Začudeno se | vprašam | , kako sem ga neki privezal, če ga zdaj |
»Kaj si sanjal?« me je | vprašala | tako nenadoma in tako blago, da se |
»Kar | vprašaj | Temnikarjevo Katro, ki ima sanjske |
»Zakaj pa ne?« sem začudeno | vprašal | . |
nikdar omenil, in še danes se včasih | vprašam | , zakaj ga ni nihče omenil. |
»Kakšen veter piha?« je | vprašala | Tinka, ki ni poznala zadrege in je |
ki ni poznala zadrege in je zmeraj | vprašala | kar naravnost. |
»Ali tudi tisti kamen?« je | vprašal | Matiček, ki je bil debelušen dečko |
»Ali je živ?« je | vprašal | . |
»In kakšna je ta zgodba?« je | vprašala | Tinka, ki ni rada razmišljala, zelo |
»In od tam je prišel tale kamen?« je | vprašala | Tinka, ki je komaj čakala zgodbo. |
živimi očmi, si zmočil ustnice in hitro | vprašal | : |
»Kako pa se je rodil?« je | vprašal | Matiček. |
Kaj pa je to?« je | vprašal | kamen. |
Nato pa je prijazno | vprašal | : »kaj tako greje?« |
»Ali je to sonce?« je | vprašal | . |
»Oprostite, ali ne sme vsem povedati?« je | vprašal | kamen. |
»Ali je to lepo?« je | vprašal | kamen. |
»Kam gresta?« je | vprašal | kamen. |
»Ali bom res odletel?« je veselo | vprašal | kamen. |
»No, kaj bi ti rad?« je | vprašala | gora. |
»Ali se res ne more?« je | vprašal | kamen. |
» | Vprašaj | ga, zakaj vzdihuje,« je rekla jelka |
bila sama preveč sramežljiva, da bi ga | vprašala | . |
njemu nekaj zazdelo, da se trese in je | vprašal | : |
»Ali je drevo?« je | vprašala | jelka. |
»Ali je morda ptica?« je | vprašal | macesen. |
tudi kamen se ji je smilil pa je zato | vprašala | : |
»Kaj se to pravi?« je | vprašal | macesen. |
»Ali nisi rad pri meni,« je | vprašala | jelka. |
»Ali gremo lahko z vami.« so zadihano | vprašali | . |
Srečko ustavil pri cvetočem maku in | vprašal | : |
je pravljica dozorela, pa so vseeno | vprašali | : |
»Ali bo žalostna?« je | vprašal | Srečko. |
»Ali je mak iz pesnika?« je zvedavo | vprašala | Jelica. |
»Oho, kaj pa bo to?« je | vprašal | oče graščak, ko ga je našel v sobi, |
»Koliko jih je potrebno?« je | vprašal | mladi graščak. |
mu prav tedaj prinesli nov bič, je | vprašal | : |
Bouvard je - gotovo zaradi vonjav - | vprašal | , ali sme odpreti okno. |
»Kako?« je | vprašal | Pécuchet in sklonil glavo, kajti strah |
ki je kuhala, je kdaj pa kdaj prišla | vprašat | , ali so jedi po njunem okusu. |
Grof je | vprašal | , od kod neki to otroče, a ni nihče |
Vendar je bilo treba vsaj | vprašati | za svet notarja. |
Seveda so | vprašali | za mnenje zdravnika. |
Foureau je | vprašal | gospo Bordinovo, ali ima rada šale. |
Foureau je | vprašal | Bouvarda: |
Ko sta ga | vprašala | , kakšna je njegova cena, je v odgovor |
nekoč zdelo secirati, Bouvard pa je | vprašal | , kakšno je razmerje med žensko in moško |
»Kaj bo dobrega?« je | vprašal | Pécuchet. |
z mize pobral enega izmed kosov in | vprašal | : |
Vprašal | je, ali imata pravico imeti takšen | |
odgovoril, marveč se je nagnil nad Gouya in | vprašal | z zvišanim glasom: |
Naposled sta se | vprašala | , ali na zvezdah živijo ljudje. |
gospod župnik in s priliznjenim glasom | vprašal | : |
Brž ko sta se izkrcala s parnika, sta | vprašala | za pot, ki pelje k svetilnikom. |
izginil,« je nadaljeval Pécuchet »se lahko | vprašamo | , ali bodo ozemlja, ki so nastala na |
»Čedna je, a?« je | vprašal | mizar, ko je prinesla kozarce. |
barantala naprej, je Bouvard potihem | vprašal | Gorjuja, ali bi dekle hotelo služiti |
Gorju prikazal na robu jarka in ju | vprašal | : |
Gospa Bordinova je | vprašala | notarja, koliko bi bili dandanes vredni |
Zavedal se je tega, kajti | vprašal | je: |
Naposled sta se spogledala in se tako | vprašala | , ali obiskovalec zasluži točko s ‘srednjeveškim |
Vprašala | sta jo in povedala jima je, da je nekoč | |
Tedaj sta | vprašala | Dumouchela, »katera zgodovina Francije |
»Čigava krava?« je | vprašal | Pécuchet. |
bila mirna, sta obnovila dogodke, se | vprašala | , kdo je popil kalvados, kako se je |
Tedaj sta se | vprašala | , v čem je pravzaprav slog, in od avtorjev, |
Marianne, kuharica gospe Bordinove, prišla | vprašat | Bouvarda, ali bi prišel na zmenek z |
Po dolgih ovinkih je | vprašala | , ali bi mogoče zadoščalo tisoč zlatnikov. |
»Kaj pa je naredilo ljudstvo?« je | vprašal | Vaucorbeil, ki se je nenadoma prikazal |
Vaucorbeil je | vprašal | : |
Moški v pletenem telovniku ga je | vprašal | : |
»Zakaj?« je ponosno | vprašal | Pécuchet. |
Foureau, ki je brž pritekel, ga je | vprašal | , kako to, da se je znašel pod bukvami, |
ko sta škofa pokazala na kralja ter | vprašala | plemiče in ostale, ali ga sprejemajo |
»Misliš,« je | vprašal | Bouvard, »da se bo svet spremenil zaradi |
Vprašala | sta služkinji, a nista ničesar slišali. | |
»Te zanima, kaj mislim?« je | vprašal | Pécuchet. |
Upal si jo je | vprašati | , ali je kdaj imela fanta. |
»Si bolan?« je | vprašal | Bouvard. |
hotel podražiti gospo Bordinovo, in | vprašal | je duha, koliko let šteje. |
opazovanja jo je Pécuchet komaj slišno | vprašal | : |
proučila bolezen, sta se s pogledom | vprašala | , kakšne prehode naj uporabita, ali |
Bouvard jo je | vprašal | , ali jo boli, odgovorila je, da ne. |
Langlois bi jo grozno rad | vprašal | , kako je z njegovim katarjem, a si |
»Mar se šalite?« je | vprašal | zdravnik. |
se mu to upira, zato ga je Pécuchet | vprašal | : |
priznati - daleč od nas je misel - | vprašajmo | našo vest’, večno hvaljenje Dugalda |
Pécuchet nekega dne z brezbrižnim obrazom | vprašal | duhovnika, kako človek pride do vere. |
Kaj pa tvegam? se je | vprašal | Bouvard in kmalu privolil, da stopi |
Vprašali | so ju, kako jima je ime. | |
»Mislite, da je res spisal Pentatevh?« je | vprašal | Bouvard. |
No, | vprašajte | raje gospoda Jeufroya!« |
»Še enkrat vas | vprašam | , kdo to trdi?« |
»Ga sploh poznate?« je Pécuchet | vprašal | gospoda Jeufroya. |
»No, kaj pravite?« je | vprašal | poljski čuvaj. |
»Česa naj se pazim?« je zajedljivo | vprašal | Pécuchet. |
Nekega dne je Victorine | vprašala | , zakaj les gori. |
Victor ju je | vprašal | , zakaj sta se sporekla z Gouyem. |
Coulon je potem | vprašal | obdolženca, kaj lahko povesta. |
tvoj sin«), sem mu vse razložil in ga | vprašal | , če smem iti. |
Povsod sem zapeljal v kuhinjo in | vprašal | , če mi lahko dajo, kar nameravajo vreči |
Povedal sem, da biciklarim, in | vprašal | , če bi smel prespati, želim si biti |
postanku so me ljudje kot običajno spet | vprašali | , zakaj kolesarim. |
* * * Še enkrat te | vprašam | , kakšna je tvoja kooperacija z jugoslovansko |
z jugoslovansko vlado, je zadirčno | vprašal | možakar mojih let v uniformi. |
Ko sem | vprašal | , kaj bodo storili z mano, je rekel, |
Vprašal | sem za Mohameda, rekoč da mi mora vrniti | |
sem pod noč zapeljal na kmetijo in | vprašal | za prenočišče. |
Pogosto so me | vprašali | , kaj mislim o sedanjem Iranu. |
Pa žena ni nasprotovala? | vprašam | gostitelja. |
Ko so me ponovno | vprašali | , zakaj ni motorja na biciklu, sem pokazal |
Kako ti je ime? me je prišel | vprašat | očak iz sosednje hiše, ko sem lezel |
Ko jih | vprašam | , od kod jim ta imena, ne znajo odgovoriti. |
praznujete, tudi zato sem prišel, sem | vprašal | . |
Kaj je s tem človekom, sem | vprašal | v čajarni. |
hitel možakar, ko sem za vsak slučaj | vprašal | , koliko bo stalo. |
objektive turistov in njihov bakšiš, sem | vprašal | . |
Zdi se, kot da za nasvet ne morem več | vprašati | naših vaških starešin. |
Grem od hiše do hiše in | vprašam | za hrano. |
Nove borce preverjajo tako, da | vprašajo | za mišljenje njihove sovaščane ali |
Ko sem jih | vprašal | , kako je kaj s policijo, so povedali, |
dolini, greš lahko v katerokoli hišo in | vprašaš | za čaj, če si na poti in potrebuješ |
Ko sem | vprašal | , če je lahko nekdo dober človek, ne |
Potem sem ga | vprašal | , če lahko grem, ne da bi povedal kam. |
pregledala potni list, potem sta me | vprašala | , kaj počnem. |
Druga - da | vprašam | za nadaljnjo razlago, ker indijskih |
Indiji zadnji, ki ga je priporočljivo | vprašati | za pot. |
ukradli in ga, strmeč mu naravnost v oči, | vprašal | , če kaj ve o tem. |
našle boljše oblike izmenjave? sem | vprašal | . |
Vprašajte | se, kdo ste, jim je govoril, to je | |
Ko so ga | vprašali | , kaj je življenje, je nekoč potegnil |
predstaviš kot star šefov znanec in | vprašati | po njem kar z osebnim imenom. |
Kaj pa je to, sem | vprašal | . |
izgnali, bom šel naravnost v Ženevo in | vprašal | , kaj delajo. |
po svojih poteh, ne moremo več samo | vprašati | svojih dedov, svet sedaj postaja naš. |
prinašali jesti; ženska me je vsakič | vprašala | , če mi je dobro, kako se počutim in |
Ko sem v katoliški cerkvici | vprašal | , če bi lahko prespal na vrtu v spalni |
bi vas za trenutek zmotil in nekaj | vprašal | , me je zdramil glas za hrbtom. |
vzrok vašega obiska v tej deželi? me je | vprašal | strupeno, kot od Balijca ne bi nikoli |
je to edini vzrok? je potem čez čas | vprašal | . |
kar tako s ceste na večerjo, potem pa | vprašal | , če grem z njim na vajo. |
Kaj? sem zmedeno | vprašal | . |
Ko sem ga nekoč | vprašal | , kaj ga tako moti v civilizaciji, da |
Wertherja, sem se, nasprotno, večkrat | vprašal | : ali je možno, da je Werther zgolj |
Si se kdaj | vprašal | , Janez, katera je najbolj očitna razlika |
Kaj res ni? se boš | vprašal | in potrkal po zidu ali se z glavo butnil |
Vprašal | sem jo, kaj torej počneva že nekaj | |
Mojster, vas lahko nekaj | vprašam | : ste bili kdaj poročeni? |
Vprašam | te: ali nasprotuješ temu, da so dušne | |
Vprašam | te, Janez, je to srce, polno blaženosti, | |
Če se | vprašamo | , kateri od obeh, A ali B, je Kierkegaardov |
Potem te bom pa jaz | vprašal | : katera je bistvena razlika med Kartezijevim |
Prej si | vprašal | , ali je mogoče v filozofiji sploh kaj |
Mojster Bruno, vas lahko | vprašam | : |
o pitagorejskem preseljevanju duš; | vprašal | se je, kdaj, pod kakšnimi pogoji bi |
Logika nadalje | vpraša | : torej jaz ni noben od njiju? |
Vas lahko | vprašam | , o čem boste pisali? |
Pri branju sem se večkrat | vprašal | : v katerih časovjih in prostorjih so |
Potem pa kar | vprašaj | ! |
”Najprej [se | vprašamo | o času], ali pripada množici bivajočih |
Ko se | vprašamo | , kje so pretekli časi, si ne moremo |
razslojiti na časovne plasti: najprej se | vprašaj | , kaj je v njej najmlajše, potem, kaj |
Zakaj | vprašaš | ? |
Vprašam | te, draga: zakaj? zakaj? | |
Saj ravno zato bi ju moral | vprašati | za svèt! |
”Lahko bi kdo | vprašal | , število katerega gibanja je čas. |
teh besedah starega Mojstra se lahko | vprašamo | : kaj pa je ”podlaga“ vedno istega in |
Lepo ste mi razložili... toda | vprašal | bi vas še nekaj: električni tok, kot |
Ko puhne nekaj dimov, ga nenadoma | vpraša | : |
Zdaj bi vas | vprašal | le še to, kako bi lahko vedeli za ukrivljenost |
Približa se natakar in | vpraša | , ali naj še kaj prinese. |
Res, | vprašati | pa znaš! |
zjasni obraz, led je prebit in drzne si | vprašati | : ” |
Ampak vseeno, zakaj me ni nikoli vsaj | vprašal | , ali bi se z njim poročila? |
Vprašati | moram mojstra, ko pride sèm... | |
Ampak, če | vprašam | bolj naravnost: so svetopisemski čudeži |
”Če se ne | vprašam | , vem...“ |
sploščena vsa nebesna telesa; in zdaj se | vprašajmo | : ali bi bila vrteča se zvezda sploščena |
Morda boš | vprašal | : kaj pa bi sploh bile ure, če jih ne |
drevesom padlo jabolko na glavo in se je | vprašal | , zakaj tudi Luna ne pade na Zemljo |
Še nekaj bi vas rad | vprašal | v zvezi s primerom leve roke. |
Prav - in zdaj se | vprašaj | , ali bi se razlikovala in po čem bi |
Če me tako naravnost | vprašaš | - Kantu. |
trajanje <duration>“ [Newton, 6], in | vprašal | sem se: ali se v tem ”drugem izrazu“ |
potovanju duše, toda zakaj se najprej niso | vprašali | , čemú duša sploh krene na pot? |
O, saj so se filozofi | vprašali | tudi to - na primer Leibniz, ki je |
Ste me zato | vprašali | , ali sem jih bral? |
Če me nihče ne | vpraša | , vem; če pa ga hočem na vprašanje razložiti, |
Ravno to sem vas nameraval | vprašati | ... |
linearen in enodimenzionalen, sem se | vprašal | , ali je čas zares nujno in a priori |
Mojster, prej sem vas mislil | vprašati | ravno to: ker je Kant o apriornosti |
...Vendar se ob tem lahko | vprašamo | dvoje: prvič, od kod - namreč iz |
explicare velim, nescio <če me nihče ne | vpraša | , vem, če pa hočem sprašujočemu razložiti, |
Preveč me | vprašaš | , Janez... to bi moral vprašati tvojega |
Preveč me vprašaš, Janez... to bi moral | vprašati | tvojega profesorja za kognitivno filozofijo. |
In če se zdaj | vprašaš | , od kod prihaja ta zmožnost ”identifikacije“ |
predmeta v njegovi istosti, ali če se | vprašaš | , kaj sploh omogoča konstitucijo imanentne |
Potem pa kar | vprašaj | , zato tudi prihajaš k meni, da ti kaj |
O čem se pogovarjata, če smem | vprašati | ? |
gospod nadškof, in ko sem našega župnika | vprašal | , ali vé, zakaj mi njegova ekscelenca |
primer vrne k bratu S) - in potem se | vprašamo | : kako je možno, da bi bil S obenem |
Vprašati | se namreč moraš, po čem sklepamo, da | |
Ne vem, še nikoli se nisem | vprašal | , kaj je naravni kriterij ravnosti prostora |
Potem | vpraša | Bruna: |
sta se pogovarjala po poti, če smem | vprašati | ? |
Janez | vpraša | Marijo. |
tisti, ki želi zaustaviti branje, kaj | vprašati | ali pripomniti, dvigne roko. |
Tudi jaz bi rad nekaj | vprašal | v zvezi s tem, kar smo doslej prebrali. |
In kaj ste študirali, če smem | vprašati | ? |
svet končen in zunaj sveta ni nič, vas | vprašam | : kje je svet? kje je vesolje? |
koli postavil / svetu poslednje mejé, | vprašal | bom: kaj pa je s kopjem? / |
Da bo to jasno, vas | vprašam | , ali je to, da naš svet je, dobro.“ |
Poleg tega te | vprašam | : ali misliš, da se v kakem drugem prostoru |
tetralogu molčim, naj vsaj kot ženska nekaj | vprašam | : ali sem prav razumela, da Filotej |
dvema nasprotnima odgovoroma, vselej | vprašam | tudi sebe, čimbolj neposredno: kaj |
ga gledala... in ko otroci astronomko | vprašajo | , ali smo v vesolju sami, ona pravi, |
Vprašal | si, ali je Bruno verjel v Boga. | |
Lepo si | vprašal | ! |
Bruno vleče pipo, premišljuje, potem | vpraša | . |
ravno to, kar ti zdaj sprašuješ mene, | vprašal | Brunovega govorca Teofila njegov sogovornik |
Janez mahoma | vpraša | . |
Če me naravnost | vprašaš | - da. |
Toda | vprašati | se moramo, ali je takšen ”nepristranski“ |
Vprašal | bi vas... | |
Pustiva to, | vprašaj | me rajši kaj drugega. |
metaforični pomen: tako se na primer moramo | vprašati | , kaj pravzaprav pomeni beseda ’ogenj‘ |
Janez - zanj se | vpraša | Bruno. |
Janez - Bruno se spet | vpraša | zanj. |
merite s svojo prispodobo, vas vseeno | vprašam | : kako NATURADEUS prispodablja Spinozov |
nekateri tako zgražajo - toda rajši naj se | vprašajo | , kaj in koliko mi ljudje, končna in |
in zaprete beležnico, bi vas rad še | vprašal | : ali ima Spinozova misel, da v Bogu |
učno uro: torej, Janez, kaj bi me rad | vprašal | o Schellingu? |
Vprašal | sem, ker nisem dobro razumel, kaj ste | |
Prav, toda Simplicij se potem | vpraša | : od kod pa se je vzel sam Bog? |
”...sedaj je čas, da se | vprašamo | , v kakšnem razmerju je vse to vzpenjajoče |
Toda Hölderlin bi se | vprašal | : ” |
Prej smo se | vprašali | , kaj je kozmološki model, in odgovorili, |
tudi če je ne razumemo finalistično: | vprašamo | se namreč lahko, zakaj ne bi zvezde |
Toda, se bo | vprašal | Simplicij: kje pa so vsi ti svetovi? |
In če je res tako, se moram nadalje | vprašati | , ali bi potemtakem morale biti v knjigi |
Vprašal | bi prvega ministra Republike Slovenije: | |
Ko smo jih | vprašali | , kako naj to pokompenziramo, sta nam |
Moralo bi se vlado | vprašati | , kaj se dogaja. |
ministrstvo za šolstvo, znanost in šport | vprašati | , kaj je potrebno še narediti. |
proceduralno, gospod podpredsednik, | vprašam | ? |
obrnete na komisijo za poslovnik in | vprašate | , ali sem ravnal prav. |
oblasti ne pripelje do tega, da bi se | vprašala | , zakaj se to dogaja, ampak predvsem |
Ampak, če bi | vprašali | Američane, kje je srce Amerike, vsekakor |
garjava ovca zakorakal k njemu, me je | vprašal | neko nepomembno neumnost in me poslal |
Če ne bo šlo drugače, | vprašamo | za nasvet predsednika republike. |
odgovoril,« se je široko zasmejal, ko sem ga | vprašal | , kaj bi bilo treba vzeti v roke, da |
Vprašal | sem ga, zakaj vedno piše stvari, zaradi | |
V enem svojih esejev sem se | vprašal | , kdo se ga je spomnil in komu je bil |
Sodnik jih mora s pomočjo prevajalca | vprašati | , ali so krivi ali nedolžni. |
Očitno se vas večina nikoli ne | vpraša | , kdo vam dnevno odvaža smeti izpred |
Ste se kdaj | vprašali | , kdo je gradil ceste, po katerih se |