Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Laboratorij za korpus slovenskega jezika

O'beseda, označena besedila z lemami

//vesolje (544)


dotlej, dokler ne napolni celotnega    vesolja   , in tudi kadar nisi ravno omrtvičen
postavljene na tisoče kilometrov daleč v    vesolju    in povzročali umetne zemeljske potrese
»Ampak vse    vesolje    je zunaj nas.«
»Zemlja je središče    vesolja   
Bog, ki je ustvaril    vesolje    in vse, kar je v njem, on, ki je neba
ki je, ki je bil in ki pride, vladar    vesolja   .
»Svet, svet, svet je Gospod Bog, vladar    vesolja   , ki je bil, ki je in ki pride!«
»Zahvaljujemo se ti, Gospod, Bog, vladar    vesolja   , ki si in si bil, da si segel po svoji
so tvoja dela, Gospod, Bog, vladar    vesolja   .
»Dà, Gospod, Bog, vladar    vesolja   , tvoje sodbe so resnične in pravične.«
Zakaj Gospod, naš Bog, vladar    vesolja   , je začel kraljevati.
vinom strahotne jeze Boga, vladarja    vesolja   .
svetišče je Gospod, Bog, vladar nad    vesoljem   , in Jagnje.
»To, to je tisto: neskončnost,    vesolje   .
vsekakor bi rad vedel, kako je urejeno    vesolje   
Zakoni duha so zakoni    vesolja   , človekov razum je enak božjemu.«
tega ne bi bilo, bi bil zgubljen v    vesolju   .
V prvem mraku so se v    vesolju    vžigale mavrične zvezde, na divjo zemljo
Sama stvarnost je ravnodušna kot    vesolje   , nesrečen je tisti, ki hoče biti nesrečen,
temeljno stališče o delovanju sveta,    vesolja   .
mene, to sem pravi jaz, to je center    vesolja    in vsega, vse drugo izvira iz tega.
jih gradi ego v praznem brezdušnem    vesolju   , da bi si ustvaril občutek gotovosti,
razlagajo domačini, prihajal kot bog    vesolja   , bog nad bogovi, v poletno rezidenco
Šiva pleše v popku sveta -    vesolja   , ki je v naših srcih...
Od narave in    vesolja    sem ljubljen in podpiran prav tako
kraj hodili častit bogove zemlje in    vesolja    že od časov megalitskih kultur naprej.
budistično razumevanje sveta oziroma    vesolja    kot celote, je ravno toliko podobnosti
strahov, sem gledal svobodo zvezd,    vesolje   , neskončnost...
o popolnosti telesa in s tem vsega    vesolja   , o dihanju, ki je najboljši stimulator,
Doživel sem    vesolje    v sebi, ker zaradi hude duševne stiske
ljubezni do nje in vsega na planetu in    vesolju   .
tako majhne in nepomembne v širnem    vesolju   ...
teorij o času in prostoru, naravi in    vesolju   , snovi in duhu... temveč tudi njihovo
Aristotelu je prostor končen, omejen z    vesoljem   , čas pa je neskončen, ni se začel in
in ga je demiurg ustvaril obenem z    vesoljem   , posnetkom večnih idej oziroma ”bogov“.
je oče in stvarnik (demiurg) ugledal    vesolje   , ki ga je bil ustvaril kot podobo večnih
prizadeval, kolikor je mogel, da bi tudi    vesolje    naredil trajno.
narava idealnega bitja večna, medtem ko    vesolju    ni bilo mogoče dati popolne večnosti.
Zato je stvarnik sklenil, naj bo    vesolje    gibajoča se podoba večnosti, in ko
nasprotno - čas neustvarjen in večen, da    vesolje    nima začetka v času, medtem ko je prostor
medtem ko je prostor končen, omejen z    vesoljem   .
bistvenega pomena je za mejne svetove, za    vesolje    na eni in za svet kvantov na drugi
sodobni kozmologi pri iskanju ”oblike“    vesolja   , so bolj empirične kakor načelne narave:
primer računalniku, ali kakemu bitju iz    vesolja   , nemara celo kakemu angelu, ki se je,
relativnosti resnična prostorja našega    vesolja   , lokalno gledano, dejansko takšna -
Tako, kot sem rekel: naše    vesolje    ni nikjer povsem ravno, evklidsko,
namreč ne samo na Zemlji, temveč v    vesolju    kot celoti?
nekakšen ”negiben pol“ vsega, kar se v    vesolju    giblje in vrti.
Ali v    vesolju    sploh obstaja takšno mesto?
”Sistemu sveta“, predlagal, naj bo središče    vesolja    skupno težišče našega Osončja, tj.
nekega določenega negibnega mesta v    vesolju   , npr.
Kastor & Poluks edini zvezdi v vsem brezmejnem    vesolju    in da se vrtita druga okoli druge,
gre v najinem primeru za umišljeno    vesolje   , v katerem sta Kastor & Poluks edini
če bi bil prostor tega umišljenega    vesolja    določen zgolj relativno, namreč z
privzetku edini prostor tega preprostega    vesolja    - pravzaprav mirujeta: njuna medsebojna
Newtonu možno in smiselno v sicer praznem    vesolju    le tedaj, če obstaja absolutni prostorski
Kastorju in Poluksu v umišljeno praznem    vesolju    sploh vemo, ali med njima deluje kakšna
pa, če ti zakoni v tako umišljenem    vesolju    ne veljajo, ali vsaj ne veljajo enako
ne veljajo enako kot v našem realnem    vesolju   ?
reciva, da se v umišljenem praznem    vesolju    namesto dveh zvezd vrti okrog svoje
Zvezde v    vesolju    pa so očitno sploščene na polih,
druge zvezde, ki jih v našem dejanskem    vesolju    vidimo po vsem nebu, ne pa v odnosu
glede na splošno porazdelitev snovi v    vesolju   , ne pa glede na metafizični, izkustvu
vodo edini predmet v sicer praznem    vesolju   , saj bi bila površina ukrivljena zaradi
umišljeni praznini, ko pa naše dejansko    vesolje    ni prazno; dodal je, da ravno tako
razporeditve snovi v našem dejanskem    vesolju    - ali, kot se je sam izrazil, v odnosu
tj. enak za vse opazovalce po vsem    vesolju    - relativnost časa v pravem pomenu
gibanju zvezd v umišljenem praznem    vesolju   , ki naj bi ga ex hypothesi naseljevala
pa, če namesto Sonca izberemo celotno    vesolje    kot še primernejšo uro?
v dobri veri, da je Zemlja središče    vesolja    - pa vendar ni.
”ves“ prostor znotraj sveta oziroma    vesolja    in ”ves“ čas v poteku vesoljne zgodovine
območje“) - omejen na naše dejansko    vesolje   , na Naravo, in tako bi bil, vsaj v
za poljubni telesi in kjerkoli v    vesolju   , ne samo na Zemlji.
mest (razen hipotetičnega ”središča    vesolja   “, ki naj bi mirovalo glede na absolutni
naj bi s svojo nenehno prisotnostjo v    vesolju    omogočal in zagotavljal, da gravitacija
Newton je v Bogu kot ”Vsevladarju“    vesolja    videl nenehno navzočega poroka in varuha
Newtonov genialni prispevek k razumevanju    vesolja    je bila razlaga gibanja nebesnih teles
Vsevladar (Pantokrator) v Prostoru    vesolja    - tj. v svojem ”senzoriju“ - medtem
Naravi ali    Vesolju   , saj Clarke nekje pravi... samo da poiščem,
Leibnizevemu vesoljnemu urarju s staranjem    vesolja    ni treba popravljati njegovega mehanizma,
vodil v nebo in na druge svetove v    vesolju   ; dogajalo se je to namreč le mojemu
istosti nerazločljivega, potem v praznem    vesolju   , v katerem se vrtita dvojčka, ni mogoče
in prihodnja zgodovina materialnega    vesolja    v enem trenutku razlila v vesolje.
materialnega vesolja v enem trenutku razlila v    vesolje   .
kateri je prevladal razvojni model    vesolja    z začetnim ”velikim pokom“, pa tudi
traja, čeprav le kratek čas, in celotno    vesolje    traja, za nas neznansko dolgo časa...
Ladji potujeta po    vesolju    z enakomerno in zelo veliko medsebojno
oziroma v časih neznansko širnega    vesolja    - potencialno sedanji, čeprav je
inercialni sistem, v katerem potujem po    vesolju   ?
učinki gravitacije zanemarljivi - naše    vesolje    pa seveda ni takšno, v njem je gravitacija
svetlobni žarki po našem    vesolju   , ki ni prazno, ne potujejo po ravnih
koristnega za razvoj našega znanja o    vesolju   .
svetilnikov“, ki jim pomagajo pri orientaciji v    vesolju   .
dilatacijo časa s primerom ”pogumnega    vesolja   “ (S'), ki se spušča z matične ladje
”brezčasno teorijo časa“ apliciramo na    vesolje    kot celoto, torej dobimo tisti deterministični
In če celotno    vesolje    obravnavamo kot ”zaprt sistem“ - saj
kozmološko smer časa določa raztezanje    vesolja   , psihološko pa nesimetričnost med spominom
bratec, ki z matične ladje odpotuje v    vesolje    z zelo hitro raketo, potuje tudi v
Toda takšnega vrtinca v    vesolju    ni - ali pač?
gödlovskega - vrtinca v nam znanem    vesolju    res ni, so pa nemara drugačni... črne
niso resnična, namreč tam zgoraj, v    vesolju   , ampak so samo naše projekcije, načini
pogovor štirih oseb o neskončnosti    vesolja    in svetovih.
Kako je mogoče, da bi bilo    vesolje    neskončno?“
Kako je mogoče, da bi bilo    vesolje    končno?“
zadnje čase na naši spoznavni poti v    vesolje    in v svet atomov nekaj bistveno spremenilo,
zdi, da je razumneje trditi, da je    vesolje    končno, kot pa, da je neskončno?
nepredstavljivo - toda misel, da je    vesolje    fizično neskončno, je ne samo nepredstavljiva,
neskončno ne more biti predmet čutov; toda    vesolje    je predmet čutov, saj nebo vidimo,
je zelo daleč - torej, kako naj bo    vesolje    neskončno?
To seveda ne pomeni, da    vesolja    ne vidimo z očmi, seveda ga vidimo,
vidimo, vendar le delno, nepopolno, kajti    vesolje    je veliko večje, kot ga lahko vidimo.
danes), vsebovan le delček celotnega    vesolja   , ki naj bi se v tisočinki prve sekunde
pa je, da celo tako neizmerno veliko    vesolje    še ni dejansko neskončno, zato vprašanje
pa vprašanja aktualne neskončnosti    vesolja    tudi ne morejo rešiti, če se izkaže,
morejo rešiti, če se izkaže, da je    vesolje    dovolj ”prazno“, namreč če je gostota
raztezanja; na vekomaj raztezajoče se    vesolje    pa je opisano z negativno ukrivljenim
Toda kakorkoli že, bodisi da je    vesolje    dejansko neskončno ali pa je vendarle
Ptolemejeva predstava sklenjenega, končnega    vesolja   , ki naj bi bilo omejeno z ”nebesnim
onstran nebesnega oboka - je tam še    vesolje   ?
nič, vas vprašam: kje je svet? kje je    vesolje   ?
sprejmemo Aristotelovo teorijo o končnosti    vesolja   , onstran katerega ne bi bilo nič, niti
prostora, potem - sklepa Bruno - tudi    vesolja    ne bi bilo ”nikjer“, namreč nikjer
Bruno najprej dokazuje neskončnost    vesolja    na način reductio ad absurdum: z
skuša dokazati nevzdržnost teze, da je    vesolje    končno.
logiko dokazuje, da je teza o končnosti    vesolja    nevzdržna.
dokazati nevzdržnost teze o neskončnosti    vesolja   .
ne pa prava rešitev problema, kajti    vesolje    je ali končno ali neskončno, saj
Da je    vesolje    nujno ali končno ali neskončno?
Kaj pa, če je    vesolje    lahko končno in obenem neskončno?
aristotelizmom, saj preveč spominja na sklenjeno    vesolje   , ”obrobljeno“ z Empirejem, božjim ali
obstaja poslednja sfera oziroma da je    vesolje    končno - in od tod sklepa, da mora
predstavljati, kakor pa misliti, da je    vesolje    neskončno in neizmerno.
Kajti, če postavimo, da je    vesolje    končno, se ne moremo izogniti [zunanji]
tisočletje pred Brunom učil, da je    vesolje    brezmejno.
tudi dokaz zavrnitve meje ali roba    vesolja   .
pravi Lukrecij v spevu o neskončnosti    vesolja    in prostora:
priznati je treba, da nič ni zunaj    vesolja   , / nima ne skrajnega roba: zato je
neki popotnik prišel do roba končnega    vesolja   , recimo do zadnje, najbolj ”zunanje“
”zunanje“ nebesne sfere, onstran katere    vesolja    ne bi bilo več, namreč če bi bilo
ne bi bilo več, namreč če bi bilo    vesolje    končno oziroma zamejeno, in bi tam
oziroma zamejeno, in bi tam na meji    vesolja    stegnil roko skozi mejo, skozi zadnjo
pred bežečim“ pa tudi da ”nič ni zunaj    vesolja   , / nima ne skrajnega roba: zato je
pozitivno ukrivljeni geometriji bi bilo    vesolje    sicer brez meje, kakor v evklidski,
gledano v velikih razsežnostih, celotno    vesolje    homogeno in izotropno, tj. da njegove
znajde, vidi (v istem razvojnem obdobju    vesolja   ) okrog sebe enako strukturo neba, seveda
Pa je naše    vesolje    dejansko ukrivljeno?
krivulje tako velikanske, da se nam    vesolje    kaže kot ravno, evklidsko.
sodobni kozmologi pravijo, da je naše    vesolje    ”kvazievklidsko“: takšno naj bi postalo
in deloma preoblikoval misel, da je    vesolje    kakor neskončna ”sfera“.
”V    vesolju    gotovo širina ni večja od dolžine in
istovetne, ker imajo isto mejo; toda v    vesolju    so dolžina, širina in globina istovetne,
Bruno pri uporabi te analogije med    vesoljem    in kroglo spregledal tisto dvoznačnost,
sovpadanju končnosti in brezmejnosti v    vesolju    ter je celo zapisal, kot smo prej prebrali,
neskončno sfero, med zemeljsko površino in    vesoljem   , z namenom, da bi pokazal razumljivost
bi pokazal razumljivost neskončnosti    vesolja   , namreč da je horizont nebesnega oboka
primerjava lahko navdihnila misel, da je    vesolje    obenem končno in brezmejno, natanko
obenem cilj vseh njegovih razmišljanj o    vesolju   .
povsod tudi poln, se pravi, da je    vesolje    ne samo v prostorskem, ampak tudi v
dokazal, neskončen, iz tega sledi, da je v    vesolju    neskončno mnogo zvezd, galaksij... in
galaksij... in sploh vsega, kar pač je v    vesolju   ?
poln ves prostor; sledi torej, da ima    vesolje    neskončno razsežnost in da je svetov
sramota ne pomisliti, da je to telo [   vesolje   ], ki se nam zdi tako širno in velikansko,
svetu, ”spodobi“, da vlada v središču    vesolja   .
”božansko obličje“ - vsaj kolikor se kaže v    vesolju    - je ”razsrediščeno“, enako prisotno
”revolucionarni“ Brunov nauk o neskončnem    vesolju   , ki naj bi razodevalo neskončno božjo
Zemlja, ampak tudi Sonce ni središče    vesolja   .
drobne lučke vidimo na nočnem nebu, se    vesolje    v človekovih predstavah in mislih silno
Neizmerno in neskončno    vesolje    je sestav, ki je nasledek takega prostora
bil ne slabši ne boljši, če bi bilo v    vesolju    še mirijade drugih svetov.
Prišel je do spoznanj, da je    vesolje    neskončno, razsrediščeno, enovito in
glavne Brunove filozofske intuicije:    vesolje    resnično vsebuje ”neštete“ svetove,
galaktičnih jat, resnično vidimo celotno    vesolje    kot izotropno, enako v vseh smereh,
Brunovo spoznanje razsrediščenosti    vesolja    ne naznanja le Newtonove mehanike,
Mojster, ko pravite, da je    vesolje    resnično takšno, kot ga je v svojem
Trdil je, da je    vesolje    neskončno in razsrediščeno.
pravite, da še dandanes ni znano, ali je    vesolje    neskončno, ali pa je vendarle končno.
Da, toda nesporno je znano, da je    vesolje    tako ogromno, da je za nas praktično
naše velikansko, tako rekoč brezdanje    vesolje    vendarle končno.
potrjevala hipoteze o neskončnosti    vesolja   , prej nasprotno, saj niso opazili zvezdnih
se zvezde širijo v brezmejno globino    vesolja   .
misli na dejansko, aktualno neskončnost    vesolja    se mi pamet ustavi!
Dandanes pa smo pri spoznavanju skrivnosti    vesolja    in pri iskanju smisla neskončnega ali
kaj bi pomenila dejanska neskončnost    vesolja   , in to vprašanje je še vedno aktualno
vprašanje je še vedno aktualno zato, ker    vesolje    - kot kažejo najnovejše meritve njegove
zgolj za matematične modele resničnega    vesolja    in da poleg dandanes prevladujočega
”replike“ bližnjih v raztezajočem se    vesolju    [cf.
In potemtakem    vesolje    kljub silnim galaktičnim daljavam vendarle
misel povežem s problemom neskončnosti    vesolja   , ki ga je prvi radikalno zastavil Giordano
časovnih ”replik“, tudi tedaj bi bilo    vesolje    za nas še vedno velikansko, namreč
Mojster, kaj mislite, zakaj je    vesolje    tako velikansko?
Bruno in tako prišel do misli, da v    vesolju    verjetno nismo sami...
astronomka išče inteligentne signale iz    vesolja   ?
otroci astronomko vprašajo, ali smo v    vesolju    sami, ona pravi, da tega sicer še ne
spoznali, kako strašansko veliko je    vesolje   , in če bi bili sami, bi stvarnik
potem to velja tudi za neskončnost    vesolja   ?
Zakaj bi    vesolje    v svojih mislih širili ”bolj, kot je
ker je bil prepričan v neskončnost    vesolja   ... gotovo je šlo bolj za druge stvari,
Na primer to, da je    vesolje    neskončno.
panenteizem prepričanje, da je svet oziroma    vesolje    ”božje telo“ - in analogno, kakor je
imanence, torej da je Bog ”v“ svetu oziroma    vesolju   , četudi ni povsem izenačen z njim -
o istosti in obenem različnosti    vesolja    in Boga.
po eni strani pojmuje sámo neskončno    vesolje    kot božansko - in ne le kot ”zunanji“
strani pa razlikuje med neskončnostjo    vesolja    in neskončnostjo Boga.
”Pravim, da je vse    vesolje    neskončno <tutto infinito>, ker nima
ne meje, ne površine, pravim pa, da    vesolje    ni totalno neskončno <totalmente
sploh lahko imenujemo deli), ki jih v    vesolju    lahko predpostavljamo.“
kvantitativno neskončnostjo (neomejenostjo)    vesolja    in kvalitativno neskončnostjo Boga:
in kvalitativno neskončnostjo Boga:    vesolje    je neskončno, vendar ”nedovršeno“,
   Vesolje    je torej eno, neskončno, negibno“ [Bruno,
(totalmente) neskončen, medtem ko    vesolje    kot skupek vseh svetov ni popolnoma,
”Vidite skratka, kako so vse stvari v    vesolju    in kako je vesolje v vseh stvareh;
so vse stvari v vesolju in kako je    vesolje    v vseh stvareh; mi v njem, ono v nas;
Mojster, ali ”nedovršenost“    vesolja    v primerjavi s popolno ”dovršenostjo“
Boga lahko razumemo v tem pomenu, da    vesolje    še ni dovršeno in ravno zato zdaj
Bruno pri dokazovanju neskončnosti    vesolja    navajal tudi teološke argumente - kateri
glavni teološki argument za neskončno    vesolje   ?
Neskončnost    vesolja    naj bi sledila iz božje vsemogočnosti.
rezervo“ - tj., da bi ustvaril ”manjše“    vesolje   , kot bi ga bil lahko ustvaril, in če
ustvariti ”največje“, torej neskončno    vesolje   .
Vendar pa neskončno    vesolje    ni logično nemogoče, saj ni protislovno;
svobodno voljo kljub morebitni nujnosti    vesolja    kot celote.
”Brunovo    vesolje    je božansko in vesoljni um je v njem
da so pri Brunu ”Bog, vesoljni um in    vesolje    sámo prepleteno poenoteni“ [Mendoza,
to pomeni, da takrat, ko gledamo v    vesolje    - in to počnemo pravzaprav ves čas,
Vsega, kajti Bruno je dejansko dojemal    vesolje    kot božansko - zanj je mater materia
panteizma popolno utelešenje Boga v naravi,    vesolju   ...
”Bruno z oznanjanjem božje imanence v    vesolju    privedel pravoverno dogmo utelešenja
Kristusovo obličje izgubi v naravi,    vesolju   ... kaj potlej od krščanstva še ostane?
misel, da se Kristus utelesi v vsem    vesolju   , ustreza Brunovemu kozmološkemu razsrediščenju
oziroma od drugega, onstranskega    vesolja    k temu, našemu edinemu vesolju, v
onstranskega vesolja k temu, našemu edinemu    vesolju   , v katerem je ”utelešen“ božanski duh...
onstranstva: realen je le ta svet, to    vesolje   , ”onstranstvo“ pa je v njem navzoče
znotraj vsake stvari v tem "gibajočem se"    vesolju   , polju našega izkustva.“ [Michel, 109]
in gibanja, skupen vsem bitjem v tem    vesolju   , vsem stvarem, celo tistim, ki jih
kajti pri Brunu narava pomeni celotno    vesolje   , ne zgolj materije.
ostre ločnice med materijo, naravo in    vesoljem   , tudi pri Brunu se ti pojmi pogosto
o počelu oziroma ”dejavnem vzroku“    vesolja    naslednje:
vzroku pravim tole: fizični dejavnik    vesolja    je vesoljni [univerzalni] um, in sicer
iz nje izvira različno in mnogotero    vesolje   ; in Duh se deli (ali se zdi, da se
deli) z namenom, da bi navdihnil to    vesolje   .
Enem, ampak vselej o emanacijah Enega v    vesolju   : o umu, duši, življenju...
Duša, ki se v motrenju    vesolja    duhovno ”vzpenja“, naleti na mejo,
Še več: to, da našega    vesolja   , katerega substanco in bistvo je tako
zakonodajalec, ampak tudi vsevladar narave,    vesolja   ?
NATURADEUS je torej najin svet, naše    vesolje   ... toda če sva midva le neznatni faseti
drugačni vzorci, pač ustvaril drugačno    vesolje   ; toda v tem primeru bi se takoj zastavilo
po bistvu, temveč po stopnji, eno je    vesolje   , v katerem je vse veličastno, resnično,
veličastno, resnično, božansko in lepo, in to    vesolje    ni nastalo, temveč je enako večno z
”Dve sili vladata v    vesolju   : svetloba in težnost.“ [Weil, 17]
delujeta dve nasprotni, za stvarjenje    vesolja    enako nujni ”volji“: luč energije,
neizmerno svetlega ”praatoma“ razpira    vesolje   , in težnost materije, ki zagotavlja,
t. i.” lôme simetrij“ ob nastanku    vesolja   , namreč na izgube začetnih simetrij
energije za bliskovito prvotno širjenje    vesolja    (za ”kozmično napihnjenje“); računi
drobcih prve sekunde, ko se je rodilo    vesolje   ...
da bi razložila nastanek in razvoj    vesolja   , ki so ga klasiki razumeli kot porajanje
razlaga tega ”pračudeža“, ki ga imenujemo    vesolje   , in kje mora kozmologiji priskočiti
terminološko razločevanje med pojmi ’   vesolje   ‘, ’univerzum‘, ’kozmos‘ in ’Vseobsegajoče‘.
S pojmom    vesolje    (natančneje, naše vesolje) mislim
pojmom vesolje (natančneje, naše    vesolje   ) mislim na celoto vsega tistega bivajočega,
ekstenzionalno ekvivalentno definicijo pojma    vesolja    je podal kozmolog Hermann Bondi:
   Vesolje    je največja množica [prostorsko‐časovnih
Ob tako pojmovanem    vesolju    si je možno zamisliti tudi druga
si je možno zamisliti tudi druga    vesolja    (druge ”možne svetove“), ki so nam
angleški, običajno uporablja kot izraz za    vesolje   , pa bom tu mislil predvsem na enost
pa bom tu mislil predvsem na enost    vesolja    (oziroma enost celotne množice vesolij,
vesolja (oziroma enost celotne množice    vesolij   , če jih je več:
kozmos pa mislim predvsem na urejenost    vesolja    in / ali univerzuma, tj.
Onstran“ vseh treh kozmoloških pojmov,    vesolja   , univerzuma in kozmosa, pa ostaja ”Vseobsegajoče“:
   Vesolje    je torej celota vsega v prostoru‐času
med potencialno in aktualno dostopnim    vesoljem    ni določena le z zmožnostjo instrumentov,
vesoljnem prostoru‐času bodisi ”delce“    vesolja    oz. galaksije bodisi sevanje), in odnosi
odvisni od okvirnih teoretskih modelov    vesolja    [o tem gl. npr.:
”optične“ meje pogleda v ”globino“    vesolja    - analogno kakor je horizont na morju
širjavo oceana - niso pa ne fizične meje    vesolja    ne fizikalne meje našega kozmološkega
dinamičnih (razvijajočih se) modelih    vesolja   , ki so v kozmologiji 20. stoletja -
načelna meja opazovalčevega videnja    vesolja    v njegovem ali njenem prostoru in času,
ustreznih korekcij, predvsem za zgodnje    vesolje    - ko se prostor ni raztezal ves čas
Hubblovega časa izračunamo dejansko starost    vesolja    tako, da Hubblov čas pomnožimo s faktorjem
milijardami svetlobnih let), potem je    vesolje    dejansko staro nekje med 7 in 14 milijardami
stare skoraj 10 milijard let (deli    vesolja    pa seveda ne morejo biti starejši
recimo torej, da je realna starost    vesolja    kakih 13 milijard let.
meja med vidnimi in zaradi raztezanja    vesolja    (še) nevidnimi galaksijami.
kozmološkem modelu, v katerem se raztezanje    vesolja    upočasnjuje, ne pa pospešuje, se Hubblova
slej tudi ”ujame“ v raztezajočem se    vesolju   .
primer predvideva, da je bilo zgodnje    vesolje    - prvotna ”ognjena krogla“, če rečemo
horizont, do katerega lahko vidimo    vesolje    s pomočjo elektromagnetnih sevanj nazaj
”fenomen“, ki ga lahko še ”vidimo“ v    vesolju    z našimi teleskopi (namreč vključno
slabšem, saj bo z nadaljnjim raztezanjem    vesolja    čedalje bolj šibko.
”retrovizijo“ seže dlje nazaj, v čas nastajanja    vesolja   , za horizont fotonske transparentnosti,
onstran horizonta, tj. v zelo zgodnjem    vesolju   , ki ni neposredno dostopno fotonskim
tematskim predmetom, tj. s celoto    vesolja   , neke posebne teoretske meje, ali se
nastopajo samo v kozmologiji, vedi o celoti    vesolja   , saj je njihov domicil pravzaprav v
samega prapoka postavljena v sam začetek    vesolja    (in če je vesolje ”zaprto“, tudi na
postavljena v sam začetek vesolja (in če je    vesolje    ”zaprto“, tudi na njegov konec).
”zaobšli“ nezaželeno začetno singularnost    vesolja   , vendar so njihove teorije za zdaj
vseh fizikalnih sil, ki delujejo v    vesolju   .
fizikalno‐znanstveno razlago nastanka    vesolja    ter pomeni bistveni manko v sodobni
aktualna zaznavna obzorja v ”potencialno“    vesolje    onstran njih.
predpostavka kozmologije kot vede o celoti    vesolja   .
kozmoloških modelih vendarle nastopa    vesolje    kot celota: to je možno samo zato,
zato, ker modeli predpostavljajo, da je    vesolje    v celoti homogeno in izotropno
Univerzalna homogenost    vesolja    je postulirana s kozmološkim načelom,
že ves novi vek: za vse opazovalce v    vesolju   , ne glede, kje oz. od kod opazujejo
opazujejo in v katero smer gledajo, je    vesolje    videti enako, če le odmislijo svoje
(natančneje: vsi, ki v odnosu do raztezanja    vesolja    mirujejo) ob istem kozmičnem času vidijo
enako nebo, ne glede na to, kje se v    vesolju    nahajajo.
Le zakaj naj bi bilo    vesolje    homogeno, za vsakega opazovalca izotropno?
brez razloga: najprej vidimo, da je    vesolje    okrog nas izotropno, namreč v vseh
verjetno kot ne, da naša lokacija v    vesolju    ni ”nič posebnega“ (tej trditvi kozmologi
izotropijo in kopernikansko načelo, v sklep:    vesolje    je homogeno.
Toda vtis, da smo homogenost    vesolja    oziroma kozmološko načelo s tem sklepanjem
izotropije našega, nam vidnega območja    vesolja   .
da jih sploh ni, nikjer v brezmejnem    vesolju   ?
Kako naj bomo gotovi, da je    vesolje    v celoti homogeno in izotropno?
predpostaviti načelno enakost vseh lokacij v    vesolju   , tj. sprejeti nedokazljivo ”kozmološko
Hubblovega radija k celotnemu obsegu našega    vesolja    je morda mnogo večji kakor korak od
prebivamo celo v končnem ali ’otoškem‘    vesolju   , katerega rob bi lahko nekoč uzrli.“
Model    vesolja    je torej idealizirana simbolna reprezentacija
idealizirana simbolna reprezentacija realnega    vesolja   : simbolna, ker je zgrajen iz matematičnih
véliki mojster predlagal za razlago    vesolja    že leta 1917, torej dve leti po objavi
ta model statičen, torej se v njem    vesolje    ne razvija v času, niti ni nastalo
gravitacijo, ki bi sicer v takšnem statičnem    vesolju    privlekla prej ali slej vsa telesa
Einsteinovem statičnem, ”riemannovskem“    vesolju    za ”znova odkriti finitizem“, in čeprav
galaksij, ta, prvi relativistični model    vesolja    s svojo statično razporeditvijo materije
finitističnim mislim iz srednjeveške slike    vesolja   , ki so jo oblikovali Aristotel, Ptolemej
spekulativno metafizični ravni razmišljal o    vesolju    brez središča in roba že Nikolaj Kuzanski
let po Einsteinovem statičnem modelu    vesolja    izkazalo, da so možne tudi dinamične
Hubblovim odkritjem postalo jasno, da se    vesolje    dejansko razteza, je Einstein rekel,
varianto Friedmannovega dinamičnega modela    vesolja    brez kozmološke konstante (saj ni
evklidsko ”ravnega“ raztezajočega se    vesolja   , ki je natanko na ločnici med pozitivno
kozmološkega načela (izotropija + homogenost    vesolja   ) Friedmannovo dinamično metriko prostora‐časa
zato danes govorimo o ”FRW‐modelih“    vesolja   .
ustrezen zaradi opaženega raztezanja    vesolja    (in drugih razlogov), predvsem pa drugi,
še vedno aktualen za opis dejanskega    vesolja    - s filozofskega stališča najbolj
jasni sliki sveta, platonski popolnosti    vesolja   , ki naj bi čim bolj jasno odražalo
popolnega kozmosa kot pa opis dejanskega    vesolja   .*
izmerjeno in ”pričakovano“ (tj. za ”ravno“    vesolje    kritično) povprečno gostoto mase in
povprečno gostoto mase in / ali energije v    vesolju   : lambda naj bi izražala ”energijo
modelov oziroma scenarijev razvoja    vesolja   , tako da je enostavnost zdaj že ”klasičnih“
podatki približujemo rešitvi ”uganke    vesolja   “ (vsaj kar zadeva ”obliko“ celotnega
primer presenetljivi modeli ”zrcalnega“    vesolja   , v katerem bi opazovalec videl v vesoljnem
torej k standardnemu modelu razvoja    vesolja    z mislijo, da bo v prihodnje verjetno
idealizirana simbolna reprezentacija realnega    vesolja   , zgrajena iz matematičnih oz. fizikalnih
še posebej za opis zgodnjega obdobja    vesolja    - enačbe oziroma zakonitosti ”mikrofizike“,
”veliki pok“), ki naj bi izražala začetek    vesolja   , nastala po naključju, sprva je bila
teorije, namreč ”stacionarnega“ modela    vesolja   , po katerem se vesolje razteza brez
”stacionarnega“ modela vesolja, po katerem se    vesolje    razteza brez začetka in celovitega
   Vesolje    vsebuje prostor in čas; ne obstaja
Standardni model razvoja    vesolja    intuitivno pomeni predvsem to, da se
intuitivno pomeni predvsem to, da se    vesolje    razteza in ohlaja.
iz prasevanja sklepamo, da je bilo    vesolje    nekdaj veliko bolj gosto in vroče.
Evidenca za sklepanje, da je bilo    vesolje    nekoč silno vroče, se skriva tudi v
količinskih razmerjih med elementi v    vesolju   , predvsem med vodikom in helijem kot
tega je pomemben argument za razvoj    vesolja    tudi ”globinska“ slika galaksij in
milijarde let, da je prišla do nas - in    vesolje    ”globinsko“ ni homogeno: kvazarji
   Vesolje    se torej očitno razvija v času in ta
Bistvo teorije prapoka je v tem, da se    vesolje    razteza in ohlaja.
- teorija prapoka opisuje, kako se    vesolje    razvija, ne pa, kako se je začelo“
modelu nastanka in zgodnjega razvoja    vesolja   , ki se je postopoma oblikoval v desetletjih
sprostila velikanska energija, ki naj bi    vesolje    ”napihnila“ (po analogiji z balonom,
kot standardnih scenarijev razvoja    vesolja    po prapoku: 1) zakaj je vesolje videti
razvoja vesolja po prapoku: 1) zakaj je    vesolje    videti tako ”ravno“, evklidsko, namreč
oziroma ”usklajene“ - tudi tiste regije    vesolja    (npr. dve regiji na nasprotnih straneh
govorijo o stvarjenju ali nastanku    vesolja    iz niča, s tem mislijo na nastanek
ni nujno, da bi v razvojnem modelu    vesolja    sploh obstajal kak prvi dogodek,
obstajal kak prvi dogodek, četudi je    vesolje    končno staro: ”
relativističnih modelih prostora‐časa (tj. o    vesolju   , ki naj bi se raztezalo ad infinitum
<Anschauung, zrenje>, ki nastopa pri odprtih    vesoljih   .
V Einstein‐De Sitterjevem    vesolju    je prostor v vsaki časovni točki
Za končno    vesolje    bi to pomenilo, da imajo vse galaksije
velik, vendar končen delni volumen    vesolja    skrči na to minimalno razsežnost.
intuitivnega stališča je v FRW‐modelih    vesolja    nenavadno tudi to, da je kvalitativno
odprtim (neskončnim) in zaprtim (končnim)    vesoljem    odvisna od majhne kvantitativne razlike
kako je lahko neskončnost oz. končnost    vesolja    odvisna od tega, ali so v kubičnem
odvisna od tega, ali so v kubičnem metru    vesolja    povprečno trije ali štirje delci?
meja med končnostjo in neskončnostjo    vesolja    precej nenavadna.
kakršna smo mi, zavestni opazovalci    vesolja   .
tudi rešitev uganke samega začetka    vesolja   , pojasnitev problema aktualne neskončnosti,
delu predavanja sem govoril o našem    vesolju   , zdaj pa pridejo na vrsto druga vesolja,
vesolju, zdaj pa pridejo na vrsto druga    vesolja   , pa univerzum in kozmos.
predpostavimo, da je standardni model    vesolja   , ki ga je sodobna kozmologija zgradila
je ustrezen model resničnega razvoja    vesolja   .
S tem modelom se je    vesolje    v dvajsetem stoletju spet uredilo v
edinstveni dogodek, z njim pa je vse naše    vesolje    enkratno in neponovljivo, ”unikatno“.
bil samo opis strukture in razvoja    vesolja   , ampak naj bi ponujal tudi razlago
začetni singularnosti), zakaj je    vesolje    takšno, kot je.
vprašanje, zakaj (od kod?) je naše    vesolje    že od svoje prve sekunde tako ”dobro
ubranosti in ugotavlja, da če bi bilo naše    vesolje    v svojih osnovnih parametrih le malce
Kako je mogoče, da je    vesolje    tako dobro ubrano?
najbolj očitnih dobrih ubranosti v    vesolju   .
1978), da bi po standardnem modelu    vesolja    eno sekundo po prapoku zmanjšanje hitrosti
povzročilo, da bi se    vesolje    spet zrušilo vase, še preden je postalo
usklajenosti oziroma dobre ubranosti zgodnjega    vesolja   , ampak ga prenese na drugo, osnovnejšo
Očitno je, da se nam    vesolje    kaže kot dobro ubrano za obstoj nas
epistemoloških posledic, je v svoji knjigi    Vesolja    (Universes, 1989) zapisal: ”
dobra ubranost narave in celotnega    vesolja    očitna in da kliče k razlagi, saj se
bila tolikšna natančnost pri razvoju    vesolja    zgolj naključna.
pravi, da naš položaj (lokacija) v    vesolju    ni v nobenem pogledu izjemen: ne samo,
pomenu, namreč da smo v vsem širnem    vesolju    privilegirani po zmožnosti, da smo
in razum, s katerimi lahko opazujemo    vesolje    in se čudimo, kako to, da je tako dobro
lahko pričakujemo, da bomo opazovali [v    vesolju   ], omejeno s pogoji, ki so nujni za
dejstvo, da je naš položaj <location> v    vesolju    nujno privilegiran v tem smislu,
”...da    Vesolje    <the Universe> (in torej osnovni
zaradi pomenske nejasnosti izraza    Vesolje    (the Universe) - ali je tu mišljeno
Universe) - ali je tu mišljeno naše    vesolje   , ali Univerzum kot celota vseh ”možnih
Univerzum kot celota vseh ”možnih    vesolij   “, ali celo vsako (od možnih) vesolij?
vesolij“, ali celo vsako (od možnih)    vesolij   ?
položaju oziroma naši lokaciji v    vesolju    - tako prostorski kot časovni lokaciji,
na primer razložiti, zakaj je naše    vesolje    tako velikansko (spomnimo se, da radij
antropična argumentacija za velikost    vesolja    vodi k sklepu prek ”srednjega pojma“,
sicer časa, ki je potekel od nastanka    vesolja   : vesolje namreč mora biti zelo staro,
ki je potekel od nastanka vesolja:    vesolje    namreč mora biti zelo staro, da bi
ne morejo biti mlajše od celotnega    vesolja   ; in ker se Hubblov horizont fotonov
horizontu fotonov) zaradi raztezanja    vesolja    oddaljujejo od opazovalca s svetlobno
FRW‐modelih z upočasnjenim raztezanjem    vesolja    ”prehiteva“ sámo raztezanje, zato s
In zato je    vesolje    tako ogromno. (
galaksije, je po standardnem modelu    vesolja    povrh vsega še majhen del celotnega
povrh vsega še majhen del celotnega    vesolja   !) -
ne bo presenečen ob spoznanju, da je    Vesolje    <the Universe> tako ogromno, kot
V nekem [   vesolju   ], ki bi bilo znatno manjše, mi ne bi
Še več, argument, da v    Vesolju    zaradi njegove ogromnosti kar mrgolijo
   Vesolje    mora biti tako veliko, kot je, da bi
zdi, da antropični razlagi velikosti    vesolja    nekaj manjka.
nemudoma pomislimo na teleologijo:    vesolje    je tako silno veliko zaradi nas?
opaženega pojava, na primer velikosti    vesolja   .
nobene primerjave s kakim drugim    vesoljem   , da bi lahko rekli, da je naše vesolje
vesoljem, da bi lahko rekli, da je naše    vesolje    nujno v teh‐in‐teh svojih lastnostih
smiselno le, če predpostavimo mnoštvo    vesolij   , seveda hipotetičnih, saj do možnih
hipotetičnih, saj do možnih drugih    vesolij    nimamo dostopa, povsem smo znotraj
domena antropičnega načela mnoštvo    vesolij    (ensemble of universes ali ”multiverse“,
načelom razložimo dobro ubranost našega    vesolja    za nas kot opazovalce - brez te predpostavke
opazovalce - brez te predpostavke mnogih    vesolij    pa je antropično načelo res prazna
dobro ubranost hitrosti raztezanja    vesolja    v prvi sekundi kozmološkega časa:
”protidejstveno“ pravi, da če ne bi bilo    vesolje    tako dobro ubrano že na samem začetku,
bi bilo tukaj, ker pa smo tukaj, je    vesolje    moralo biti dobro ubrano - ta logična
tedaj, če predpostavlja zelo mnogo    vesolij   , v večini katerih opazovalcev ni, ker
tako zdaj tam, v večini tistih drugih    vesolij   , nihče ne more spraševati, odkod njihova
na ”učinku opazovalne selekcije“ med    vesolji   , ta pa seveda nujno predpostavlja njihovo
mnoštvo, sicer ne nujno neskončno mnogo    vesolij   , gotovo pa zelo veliko število, ”nebroj“
gotovo pa zelo veliko število, ”nebroj“    vesolij   .
antropičnega načela, ker analogija med    vesolji    in ribami različnih velikosti ni čisto
prav nobene izkušnje, da poleg našega    vesolja    obstajajo tudi druga vesolja.
našega vesolja obstajajo tudi druga    vesolja   .
torej sploh njegova misel, da druga    vesolja    utegnejo obstajati?
teoretskih ”scenarijev“ za obstoj mnoštva    vesolij   , svetov, ki niso v medsebojni vzročni
vzročni zvezi (sicer ne bi bila različna    vesolja   ): od možnega neprekrivanja ”svetlobnih
prostoru‐času (Einstein), prek časovno ločenih    vesolij    v ciklično ”utripajočem“ univerzumu
osnovnimi silami pri ”napihovanju“    vesolij    (Linde), do mnoštva vzporednih kvantnih
ločenosti vzročno nepovezanih regij (”   vesolij   “) v prostoru‐času, ki pa so vendarle
varianto, saj - sledeč Einsteinu - druga    vesolja    pojmuje predvsem kot zelo oddaljene
predvsem kot zelo oddaljene druge regije    Vesolja   , ki se raztezajo onstran Hubblovega
v katerem bi lahko obstajala druga    vesolja   , nudi zamisel »večnega napihovanja«
kajti] napihovanje lahko ustvari ločena    vesolja    - [ali] ločene domene znotraj multiverzuma
Druga    vesolja    so lahko povsem ločena od našega, tako
strukturi; celotna zgodovina našega    vesolja    je zgolj ena epizoda v neskončnem multiverzumu.“
kozmologije, ki določa pogoje možnosti samega    vesolja   , seveda za nas, ne po sebi.
tedaj, če bi obstajalo zgolj eno možno    vesolje    in v njem ena sama možna lokacija zavestnega
Ob predpostavki mnoštva    vesolij    (ali ”možnih svetov“) tavtološkost
varianto, ki pravi, naj vas spomnim, ”...da    Vesolje    (in torej osnovni parametri, od katerih
Obstaja eno možno    Vesolje   , ki je ’načrtovano‘ <’designed‘>
Opazovalci so nujni za obstoj    Vesolja    <to bring the Universe into being>.
Mnoštvo <an ensemble> drugih različnih    vesolij    je nujno za obstoj našega Vesolja.“
različnih vesolij je nujno za obstoj našega    Vesolja   .“ [Barrow & Tipler, 22]
varianta (C), mnoštvo drugih različnih    vesolij    nujno za obstoj našega?
Hoylu, zastopniku ”stacionarnega“ modela    vesolja   , druga varianta (B) pa naj bi izražala
varianti nanaša na ”našo lokacijo v    vesolju   “, v močni pa na ”naše vesolje“ [v celoti];
lokacijo v vesolju“, v močni pa na ”naše    vesolje   “ [v celoti]; Leslie meni, da je razlikovanje
”subjektivno“ lokacijo in ”objektivnim“    vesoljem    lahko zavajajoče, saj se -
mislečim človekom (opazovalcem) in svetom (   vesoljem   ), namreč v tem smislu, da bi bil prvi
bilo časovno (evolucijsko) najprej    vesolje    in potem šele človek opazovalec v njem.
ustrezne pogoje za lastno bivanje v    vesolju   , temveč gre zgolj za relacijo posledice
pomenu: ustrezni pogoji (dobra ubranost    vesolja   ) so logična posledica dejstva, da
se lahko sprašujemo, kako to, da je    vesolje    tako dobro ubrano za nas, opazovalce.
(ratio) - za razlago dobre ubranosti    vesolja    v logičnem oziroma epistemološkem,
neteleološka razlaga dobre ubranosti    vesolja    -, ampak predpostavka mnoštva vesolij,
vesolja -, ampak predpostavka mnoštva    vesolij   , ki kljub možnim scenarijem njihovega
tudi nepreverljiva, če razumemo druga    vesolja    kot vzročno nepovezana z našim.
ali pade“ skupaj s hipotezo mnoštva    vesolij   , to pa zato, ker smiselno (netavtološko)
epistemološke zanke, prebira domeno mnogih    vesolij    ali ”svetov“.
V večini    vesolij    ”multiverzuma“ parametri niso dobro
”privilegirani“, saj smo se znašli v takšnem    vesolju    (med ”nebrojem“ možnih), katerega fizikalni
Predpostavljeno število    vesolij   /svetov sicer ni nujno neskončno, vsekakor
Se morda razvijajo vzporedno z našim    vesoljem   ?
Saj tega ne moremo vedeti, če druga    vesolja    niso vzročno povezana z našim. -
sprejemljiva predpostavka, da ”tisočera“ druga    vesolja    zares obstajajo.
Zanimivo je primerjati vlogo mnoštva    vesolij   /svetov v kozmologiji in logiki: ”možni
logike, imajo precej skupnega z ”drugimi    vesolji   “, ki nastopajo v kozmologiji - čeprav
primer začetne hitrosti raztezanja    vesolja   , možnosti nebroj: ’
Če bi bila hitrost raztezanja    vesolja    eno sekundo po prapoku za eno samo
(ali manjša), potem nas, opazovalcev    vesolja   , ne bi bilo (tu)‘.*
strani pa je nastala teorija ”drugih    vesolij   “ v kozmologiji predvsem zaradi antropične
antropične razlage dobre ubranosti našega    vesolja   , namreč za nas, opazovalce - v obeh
možnih svetov v logični semantiki in    vesolij    v kozmologiji: k premisleku o podobnosti
pojmovanju realnosti drugih svetov/   vesolij    .
logiki in/ali metafiziki ter drugih    vesolij    v antropičnih variantah sodobne kozmološke
vendarle mora obstajati med sicer ločenimi    vesolji    (ali regijami Vesolja) neka, čeprav
sicer ločenimi vesolji (ali regijami    Vesolja   ) neka, čeprav ”nestandardna“ prostorsko‐časovna
funkcije ipd.), zato da bi bilo o drugih    vesoljih    sploh smiselno govoriti: saj ravno
hipotetično, povezovale sicer ločena    vesolja   .
ubranost naravnih konstant), če druga    vesolja    niso pojmovana kot realne prostorsko‐časovne
”posibilizem“, tj. realizem mnoštva    vesolij    - namreč zato, ker je za antropične
(na načelni ravni) realnost drugih    vesolij    (od katerih je večina ”mrtvorojenih“,
dejanskih) svetovih živa bitja oziroma    vesolja    lahko drugačna, kot pač so tu in
bitij kakor pri antropičnih razlagah    vesolja    zgolj ”logične možnosti“ ne dokazujejo
naključje, da je idejo o obstoju mnoštva    vesolij    prvi med znanstveniki izrazil biolog,
bi se čudenje nad dobro ubranostjo    vesolja    za življenje razblinilo, ”če bi lahko
razblinilo, ”če bi lahko vedeli, da je naše    Vesolje    <our Universe> samo eno od nedoločenega
nedoločenega števila mnogih [drugih    vesolij   ] z variabilnimi lastnostmi, tako da
razlage očitne dobre ubranosti našega    vesolja   : iz drugih vesolij nimamo prav nobenih
ubranosti našega vesolja: iz drugih    vesolij    nimamo prav nobenih ”fosilov“!
hipotezi, da obstajajo mnoga druga    vesolja    poleg našega, na hipotezi, ki jo podpirajo
življenja, rojstvo opazovalca ali opazovalke    vesolja   , na primer na površini nevtronske zvezde,
tudi teološko) razlago dobre ubranosti    vesolja    na eni strani in antropično, zgolj
sprejemljive hipoteze o obstoju nebroja drugih    vesolij   , ki pa je za učinkovitost antropičnega
izvoru kakor tudi o smotru in smislu    vesolja   ?
Vendar tudi teološka razlaga    vesolja    ni ena sama, ampak sta najmanj dve,
preprosta in jasna rešitev dobre ubranosti    vesolja    - toda s ”hipotezo stvarnika“ se razumska
teleološka razlaga dobre ubranosti našega    vesolja    je panteistična.
rečeno, Božanstvo imanentno svetu,    vesolju   , naravi (Deus sive natura), tj. kot
sodobni primer ”panteistične“ razlage    vesolja    in naravnih zakonitosti (ki je nekje
Daviesa, avtorja vrste znanih del o    vesolju    kot kozmosu; na njegovo knjigo Božji um(The Mind of God,
razkriva, kako resnično čudovito je fizično    vesolje   .
posebej v prapoku, s katerim se je začelo    vesolje   , niti da se občasno vmešava v fizične
sprejemate hipoteze o realnem mnoštvu    vesolij    in z njo zavračate tudi antropično
panteistično varianto teleološke razlage    vesolja    - toda ni mi jasno, ali je panteizem
prapoka oziroma z razvojnim modelom    vesolja   .
nespremenljivi zakoni razvijajočega se    vesolja    - kar bi s teološkega vidika pomenilo,
”zakonitost“ ne uresničuje šele v razvoju    vesolja   , ampak je vendarle resničen že prej
tudi če je imanenten razvijajočemu se    vesolju   , je v nekem bistvenem pomenu tudi transcendenten...
vznemirjenje glede t. i. ”dobre ubranosti“    vesolja   .
standardni kozmološki model razlage    vesolja   , vključno s tistimi ”prvimi tremi minutami“.
obveljala npr. ”stacionarna teorija    vesolja   “, ki pa je bila, kot veš, opuščena
razloga za čudenje nad dobro ubranostjo    vesolja   , vsaj kar zadeva vrednosti osnovnih
drugačna začetna hitrost raztezanja    vesolja    preprečila nastanek galaksij, zvezd
izkazalo, da je začetna hitrost raztezanja    vesolja    posledica nekega drugega, kozmološko
model, zlasti glede prvih trenutkov    vesolja   , še vedno precej problematičen... in
pripadajoče planete, dandanes pa so z drugimi    vesolji    mišljeni svetovi, ki z našim nimajo
zamejeno s ”sfero zvezd stalnic“, celotno    vesolje   , namreč to, kar nam danes pomeni Hubblova
Brunom in sodobnimi zagovorniki mnogih    vesolij    ali ”multiverzuma“ je torej v nečem
”multiverzum“ le skupek ”nebroja“ nepovezanih    vesolij   , ki sam ni mišljen kot eno božansko
ki sam ni mišljen kot eno božansko    Vesolje   .
neenkratnost, zaradi pojasnitve našega    vesolja    kot ”nečesa povsem normalnega“, zaradi
da bi racionalno pojasnila naravo,    vesolje   , v katerem smo se znašli kot misleča,
Toda    vesolje    kljub vsemu ostaja pračudež...