O'beseda, označena besedila z lemami
Nasmehnil | se je, upal je, da prikupno, in si | |
Opravičujoče se je | nasmehnil | , kot bi se zavedal, da govori nekaj |
O'Brien se je lahno | nasmehnil | . |
O'Brien se je spet | nasmehnil | . |
Glavkon se je | nasmehnil | in rekel: |
Natakar se je | nasmehnil | , ga pogledal in dejal polglasno: |
Nič se ni zahvalil, samo grenko se je | nasmehnil | . |
Oči je uprl v robec in se je skoro | nasmehnil | bledim rožam na sončni lisi: |
Nasmehnem | se živim deklicam. | |
se spomnim, da bi se izza vrat lahko | nasmehnil | pater Škrabec, ki je odkrival tajne |
Gledal je ječarje, se | nasmehnil | in dejal: |
Toda njej se je | nasmehnila | sreča. |
jih malo poujčkati na rokah, se jim | nasmehniti | in jim celo kaj zapeti - in peti je |
Morajo, morajo." se je hudomušno | nasmehnila | zavaljena točajka in se težko naslonila |
Stanovalci vse hiše so se | nasmehnili | in vedeli: |
Tudi Jaconcic sam se je | nasmehnil | in razkrilil roke, češ, tukaj sem, |
Francovich že malo vinjen, se je grenko | nasmehnil | , razkrilil svoje dolge roke, in ko |
je samo prezirljivo pogledal in se | nasmehnil | . |
Nasmehnil | se je in poklical: | |
rokami, kakor bi lovil ravnotežje, ter se | nasmehnil | ; vse njegovo telo je bilo prevzeto |
Martin zganil, okrenil se je in se | nasmehnil | , toda ko se je srečal z razjarjenimi |
se je | nasmehnil | Martin, »ampak mislil sem, da je Pipi |
pihal veter, in Martin Jakončič se je | nasmehnil | v popoldansko sonce. |
je rekel, ne da bi vedel zakaj, se | nasmehnil | , zamahnil z roko in šel dalje. |
ga je samo postrani pogledala in se | nasmehnila | , rekla pa ni ne bele ne črne. |
je nerodno sklonil nad zibel in se | nasmehnil | s svojimi praznimi usti. |
Otrok se je | nasmehnil | , in nasmehnil se je tudi Martin. |
Otrok se je nasmehnil, in | nasmehnil | se je tudi Martin. |
Ernest se je | nasmehnil | , stlačil papirje v žep, vrgel listnico |
Brigadir se je | nasmehnil | in ker je videl, kako se starec trese, |
je rekla Jera in se tudi sama | nasmehnila | . » |
je dejal in se | nasmehnil | . |
Pa se je le grenko | nasmehnil | , zmajal z glavo in glasno dejal: |
pograbila kruh, ga stisnila k sebi, se | nasmehnila | in zaprla oči. |
Žef je pogledal v kotel, se najprej | nasmehnil | in šele potem izbruhnil. |
Nasmehnil | se je, si še izposodil denarja ter | |
prijel Žefa za ušesa, ga potresel ter se | nasmehnil | od srca, ko je Žef zajavkal: |
srca in podobnimi težavami, so se mu | nasmehnili | , zamahnili z roko in dejali: |
obljubila, da mu poiščeta dekle, se je | nasmehnil | in prikimal, češ tudi njega bo doletela |
Nasmehnil | se ji je in šel po vasi; njegov korak | |
neznana in zato se je prizanesljivo | nasmehnil | . |
Nasmehnila | se je tudi Tinka in sedla. | |
Dekan se je | nasmehnil | in prikimal. |
In za bluzo tudi,« se je | nasmehnila | . - - - |
Kadar mu kdo kaj zatuli v uho, se | nasmehne | in prikima: |
Cesare se je | nasmehnil | in odnesel sir. |
Pokimava si in se | nasmehneva | . |
skušal delati kolobarje ter se rahlo | nasmehnil | , kadar se mu je posrečilo. |
Nasmehnil | sem se in stopil od okna. | |
ustavil sem se sredi poti, se zravnal, se | nasmehnil | in si rekel: |
In pri teh besedah se | nasmehnejo | in zdi se mi, da je v tistem smehu |
prisegi sv. Krišpina pa se je celo zviška | nasmehnil | , kakor se na kmetih nasmihajo vsi taki |
okrenil in, ker sta se fanta dobrohotno | nasmehnila | , se je tudi njemu razjasnil obraz. |
Moj Jezus se je najprej | nasmehnil | , ker je bil prepričan, da se bo žena |
Šmonovko, ki ga je začudeno pogledala, se | nasmehnila | in ga hudomušno vprašala: |
»Smrt,« je dejala Zinka, se | nasmehnila | , stopila k avtomatu, ga navila in sprožila, |
»Poviškaj!« se je | nasmehnil | tudi Peter in pogledal v stran. |
skušal pokazati moža, zato se je široko | nasmehnil | in rekel, da se bo ženil o pustu. |
tabo, ti trapa trapasta,« je rekla, se | nasmehnila | , ga rahlo udarila po znojnem licu in |
Neštetokrat se je | nasmehnil | in neštetokrat so mu solze zalile oči. |
žepu stisnil pesti, se škodoželjno | nasmehnil | in glasno rekel: |
Nenadoma je planil pokonci, se grenko | nasmehnil | in stopil iz hiše. |
njo je vstopila Pavla, se prijazno | nasmehnila | in voščila dobro jutro. |
Trpko se je | nasmehnil | , odvezal zadrgalico in se napotil dalje. |
»Ja, saj«, sem dejal in se | nasmehnil | . |
dobro uro se je prikazala Roza in se | nasmehnila | . |
dela, se mora dobro podpreti,« se je | nasmehnila | in šla v kuhinjo. |
pritrdilno pomežiknila, Kristus se mu je | nasmehnil | in s prstom pokazal omaro. |
Nasmehnila | sta se mu in rekla: | |
Nasmehnil | sem se. | |
kraja,« sem rekel in moral sem se ji | nasmehniti | , ker je bila resnično nejevoljna nase. |
stresla glavo ter se v zadregi rahlo | nasmehnila | in pogledala v stran, ker je opazila, |
»Saj res,« se je takoj nato | nasmehnila | , »ti tega ne moreš vedeti, ker te ni |
sem jo pogledal, se mi je v zadregi | nasmehnila | . |
se je | nasmehnila | . |
Nasmehnil | se je in spet začel: | |
‘Reven, seveda je reven,’ se je | nasmehnil | Obrekar, ‘toda zdaj ga branimo. |
Teta se mi je | nasmehnila | . |
sklenjeno objemale kotlino, in se je | nasmehnil | . |
Sladkobno se ji | nasmehne | in nekaj reče. |
Zmaga se srečno | nasmehne | , ker je otrok prvič ujel glas iz življenja, |
Nasmehnila | se ji je. | |
Čar se | nasmehne | , prav nalašč visoko dvigne nogo in |
Usadarjev Albin se samozavestno | nasmehne | . |
iskati njenega pogleda, da bi se ji | nasmehnil | . |
Nančika se | nasmehne | . |
okrene, jo zviška premeri, se porogljivo | nasmehne | in zamahne z roko, češ to že vrabci |
Bichi se zlobno | nasmehne | in zmagoslavno pogleda po vrsti. |
Tildica se mu prizanesljivo | nasmehne | , obsedi poleg njega in začne žvečiti |
ga zviška pogleda in se mu strupeno | nasmehne | : |
stopi še korak naprej, se vzpodbujajoče | nasmehne | Drejcu in reče z rahlim očitkom: |
Tildica se mu radostno | nasmehne | , a ga takoj zgrabi za roko, pokaže |
»Je ne poznaš?« se | nasmehne | očka Orel. |
Orel se | nasmehne | , prikima in se takoj umakne k množici. |
»Bravo. Gut!« se zlobno | nasmehne | Kutschera in ji pokaže k Travnikarici. |
»Bo,« prikima Nančika in se skuša celo | nasmehniti | . |
pritrdi Stane in se mu z razumevanjem | nasmehne | . |
pogleda ranjenca in ga spet pokrije, se | nasmehne | Tildici, češ le pogum, potegne Sovi |
ti prehrupne noge,« se mu zbadljivo | nasmehne | Tildica. |
Vsi se spogledajo, se zlobno | nasmehnejo | , si pokimajo in se zopet potuhnejo. |
jedočih Nemcih in domobrancih, se skuša | nasmehniti | in vpraša s čudnim, tujim, votlim glasom: |
previdno položi pred Sovo in se mu | nasmehne | . |
Nato se | nasmehne | , zmaje z glavo in stopi k mizi. |
»Napadli?« se mu zbadljivo | nasmehne | Tildica. |
Stane se mu skrivnostno | nasmehne | : |
»Oho, to bo pa huda reč!« se | nasmehne | očka Orel. |
jih spravljajo v kosilnice; nato se | nasmehnejo | in odidejo kakor prave grabljice, ki |
Zavoglar, ga hudomušno pogleda in se | nasmehne | . |
veke, ga globoko pogleda, se ponosno | nasmehne | , nato zapre oči in se poslednjič oddahne. |
Tildica se | nasmehne | . |
»Vi komandir,« se | nasmehne | Nančika in mu pokaže zvezdo na rokavu |
Tildica se | nasmehne | , nasloni trudno glavo na njegovo ramo |
njenih nogah in se v polsnu sladko | nasmehne | . |
Nančika se samo rahlo | nasmehne | . |
ni bilo, kaj?« se mu rahlo zbadljivo | nasmehne | Tildica. |
»Saj bo šla,« se skrivnostno | nasmehne | Stane. |
počasi zmaje z glavo in se hudomušno | nasmehne | . |
»Adler, a? ... Der kleine? ...« se strupeno | nasmehne | pribočnik, počasi dvigne roko in ga |
»Na Dolenjskem ...« se grenko | nasmehne | Drejc. |
Boris upre vanj svoje sive oči in se | nasmehne | : |
morju diši,« mu odgovori Sova in se | nasmehne | . |
Tedaj se je obrnil k meni, se zvito | nasmehnil | in rekel, naj sanjam o belem konju, |
verjel, zato sem se hotel zaničljivo | nasmehniti | , a se nisem nasmehnil, ker se je moja |
hotel zaničljivo nasmehniti, a se nisem | nasmehnil | , ker se je moja zbegana duša oprijela |
Žagarja sta se | nasmehnila | . |
Justin pa je samo prikimal, se prijazno | nasmehnil | obema in pri tem pokazal dve ravni |
ti gre pa res do živega,« so se mi | nasmehnili | prijatelji. |
Tudi sam sem se | nasmehnil | in nato brez besede zamahnil z roko. |
»Ne, ideje nimam,« sem se | nasmehnil | . |
»O, ti gora nedolžna!« se je | nasmehnila | Temnikarica. |
»Katra, za prazen nič se treseš!« se je | nasmehnil | Hotejec in zamahnil z roko. |
»To je pa spet malce preveč!« se je | nasmehnil | Hotejec. |
Nasmehnil | se je, zakaj jokal ni nikoli, in se | |
...« je iz navade ponovil Matic in se | nasmehnil | . |
»Kam pa boš šel?« se je | nasmehnil | Loputnik. |
in župnik sta se spogledala ter se | nasmehnila | , Matic pa se je zdrznil, kakor bi smrt |
Nato pa se je | nasmehnila | . |
Nasmehnila | se mu je, mu pokimala in krenila naprej. | |
Matic se je ponosno | nasmehnil | in se lotil jedi. |
Matic se je | nasmehnil | , češ midva že veva, kako in kaj. |
He, he!’ se je zaničljivo | nasmehnil | Janez. |
Nasmehnil | se je in ga začel miriti: | |
Nasmehnil | sem se in svetla misel, ki je posvetila | |
Teta je sledila mojemu pogledu, | nasmehnila | se je in rekla z radostnim ponosom: |
Oče se je | nasmehnil | , potem pa resno rekel: ‘Nanca, oba |
- Upam ... - sem se ji | nasmehnil | . |
Veselo se je | nasmehnila | . |
sem se skušal | nasmehniti | . |
zagrči prijatelj in se | nasmehne | s strupeno zaničljivostjo. |
In kadar se zares | nasmehne | -« |
Nasmehnila | se je in videl sem, da ima tri jamice: | |
Grenko sem se | nasmehnil | . |
Nasmehne | se svoji neumni misli in krene naprej. | |
Nasmehnila | se mu bo kar se le da živahno, celo | |
Spet se bo | nasmehnila | in hudomušno rekla: |
Nato se bo spet | nasmehnila | in pod odejo celo zganila svoje telo. |
se mu je | nasmehnila | in ga pogledala z velikimi, modrimi |
Vidiš, pa se mi je grenko | nasmehnila | in rekla: |
velikimi modrimi očmi, nato pa se je | nasmehnila | : |
se je | nasmehnil | oče in s koso pokazal proti razdrtemu |
prestal vse izpite, in kako se je nato | nasmehnila | in rekla, da je tudi njej odleglo. |
In ni se | nasmehnil | . |
sem se ji | nasmehnil | . |
sem se | nasmehnil | . |
mu je posvetilo, se je velikodušno | nasmehnil | , pokazal s prstom najprej v deda, nato |
Mama se je | nasmehnila | , mi pa smo se spravili k lepemu, pobožnemu |
Nato je pogledal deda in se | nasmehnil | : - |
bankovec na mizo, nato pa se je čudno | nasmehnil | , kakor bi mu šinila zlobna misel v |
nekoliko pomiril in se skušal celo | nasmehniti | . |
Nato se je | nasmehnil | in nagajivo rekel: |
- Ne, ni hud, - se je | nasmehnila | mama. |
preplašeni stražmojster in se skušal nato | nasmehniti | , češ saj sva vendar že stara znanca. |
Spustil sem glavo nazaj na blazino in se | nasmehnil | ob misli, kako grdo bi me ded nadrl |
sem se | nasmehnil | . » |
sem se | nasmehnil | . |
se je | nasmehnil | stric in razširil roke. |
Nasmehnil | sem se tem besedam, ne da bi se glasno | |
Nato si je postavil prst na čelo, se | nasmehnil | , udaril s kopitom puške ob tla in oznanil: |
se je srečno | nasmehnila | . |
se mi je rahlo | nasmehnil | in šel. |
Teta pa se je | nasmehnila | - in tisti nasmeh mi je odvalil kamen |
se je vdala teta in se celo | nasmehnila | . |
Nato sem se | nasmehnil | in dodal: |
živem spominu sem zmajal z glavo in se | nasmehnil | . |
si je pramen las s čela, se prijazno | nasmehnila | in nato zaplala z nosnicami. |
Nasmehne | se, vrže glavnik na polico in odbrzi | |
sem res prismoda,« se je v zadregi | nasmehnil | Venček. |
Toda kmalu se je spet | nasmehnila | , zamahnila z roko, prijela grablje |
si, mrha tihotapska!« se je zviška | nasmehnil | . |
spet zviška premeril, se zaničljivo | nasmehnil | , pihnil sapo skozi nos in nato s palcem |
»Bravo, bravo!« je rekel, se | nasmehnil | in potrepljal Ivana po ramenu. |
Nasmehnil | se je in zašepal proti njemu. | |
pa sem se prav otroško škodoželjno | nasmehnil | , ker sem se spomnil, da ni še vse upanje |
Fašisti so se spogledali, nato so se | nasmehnili | , vzdignili kije in udarili po obeh. |
»Seveda,« se je hudomušno | nasmehnila | mama. |
Zadovoljno sem se | nasmehnil | in se obrnil k steni. |
tepke!« je resno rekla, a se je takoj | nasmehnila | . |
mater, ki mi je nagajivo požugala in se | nasmehnila | z otožno hudomušnostjo; in tedaj sem |
Rusepatacis se je zaničljivo | nasmehnil | in odložil sekiro. |
tako, ti bom zapel!« se mu je prisrčno | nasmehnil | Peregrin. |
še drugič kaj!« se mu je hudomušno | nasmehnil | in izginil v vrvežu. |
»Tantadruj, mislim, da bo!« se je skrivnostno | nasmehnil | . |
Tantadruj se je | nasmehnil | , nato pa je z nenavadno lučjo v kalnih |
Peregrin se je | nasmehnil | . |
se mu je | nasmehnil | Peregrin. |
belo pogledal, da se mu je Peregrin | nasmehnil | in prikimal. |
»Zato, ker je človek majhen!« se je | nasmehnil | Peregrin. |
cimetu in nageljnovih žbicah, so se spet | nasmehnili | . |
zasvetlikal, kakor bi se mi hotel bodrilno | nasmehniti | : |
Peter Majcen se je | nasmehnil | , nato pa je njegov obraz za hip potemnel, |
isti hip se je zavedel in se sproščeno | nasmehnil | . |
»No, no!« se je sproščeno | nasmehnil | Peter Majcen. |
In kako lepo je, da je tako!« se je | nasmehnil | in se na peti zasukal h kovčku. |
hitro odkimal kmet in se je skušal celo | nasmehniti | . |
Temnikar in se ji nekam čudno prijazno | nasmehnil | izpod brk. |
tako otroško razveselilo, da se je | nasmehnil | in samemu sebi zmajal z glavo. |
- Kako? - se je Temnikar | nasmehnil | izpod brk. |
Nasmehnil | se je, a vendar mu je bilo tako nerodno, | |
roke v zalite boke ter se nekam čudno | nasmehnila | , zviška in vendar ne zviška. |
grozljive prispodobe!« se je grenko | nasmehnil | . |
Obstal je, se | nasmehnil | in se pomiril. |
tista s koso je še daleč!« se je zviška | nasmehnil | . |
»To ni zvok, to je vročina,« se je | nasmehnil | in stopil naprej. |
Peter Majcen se je | nasmehnil | in nato zmajal z glavo. |
Peter Majcen se je grenko | nasmehnil | in si počasi prikimal: |
Spet se je | nasmehnil | in spet je glasno rekel: |
»Nabrala...« se mu je otožno | nasmehnil | starec in vzel trobento. |
»Dolgo...« se je otožno | nasmehnil | starec, kakor bi se hotel opravičiti. |
že tri dni trobite!« je dodal in se | nasmehnil | . |
Starec se je otožno | nasmehnil | in odkimal. |
poudarkom rekel Peter Majcen in se | nasmehnil | . |
domišljija dala svoj pomen,« se je | nasmehnil | , »a vendar sem ga vesel. |
poudarkom rekel Peter Majcen in se | nasmehnil | . |
Otožno se je | nasmehnil | , hitro postavil predenj kozarec in |
»Saj bom,« je vzdihnil ded in se mu | nasmehnil | . |
Rad bi se bil tudi | nasmehnil | , a se ni mogel. |
usta, dragi moj pob!« se je pomilovalno | nasmehnil | . |
Temnikar pa se je | nasmehnil | , me počohal po laseh in nato široko |
»Dragi moji,« se jim | nasmehnem | , »kosi zobljejo ob zori, kadar mi še |
potrudim da bi se jima prostodušno | nasmehnil | . |
»Saj nisi ti kriv,« se je | nasmehnila | in mi z roko segla v kuštrave lase. |
Zadovoljno sem se | nasmehnil | in se obrnil k steni. |
Prikimam mu in se celo vdano | nasmehnem | . |
»Tako, po malem kar lepo piha,« se je | nasmehnil | stari mornar in s pipo pokazal po cvetoči |
če po malem piha,« se je prebrisano | nasmehnila | Tinka, »ali nam boste povedali vsaj |
stari mornar in se prav tako prebrisano | nasmehnil | . |
Stari mornar se je | nasmehnil | . |
je s pogledom ošvrknil Tinko in se | nasmehnil | . |
pogledal s svojimi modrimi očmi, se rahlo | nasmehnil | , potem pa je začel iztrkavati pipo |
Otroci so se | nasmehnili | . |
Nasmehnil | se je tudi mornar. | |
»Lahko, saj imate lahke noge,« se je | nasmehnil | stari mornar. |
Poskusimo,« se je | nasmehnil | stari mornar, prekrižal roke na hrbtu |
Cerkveni mož se je | nasmehnil | in pokimal, češ naj bosta brez skrbi. |
Gospa Bordinova se je | nasmehnila | , namesto da bi dokončala stavek. |
Ubožec se je grenko | nasmehnil | . |
Jeufroy se je obotavljal, potem pa se | nasmehnil | , kot da bi to lahko ublažilo njegov |
Vdova se je | nasmehnila | , navznoter pa ji je bilo zoprno. |
Bouvard se je kdaj pa kdaj | nasmehnil | , potem pa rekel, da bi spet navezal |
ni odgovoril, temveč se je dvoumno | nasmehnil | . |
Vaucorbeil se je zaničljivo | nasmehnil | , potem pa zatrdil, da v možganih ni |
gledala od zgoraj navzdol, potem se je | nasmehnila | . |
spat, samo prijazno smo se sem in tja | nasmehnili | . |
V zadregi sem se skušal | nasmehniti | , stopil sem k ognju in roke vtaknil |
podjarmiti eno kraljestvo? se je baje | nasmehnil | opici, ki se ni mogla umiriti. |
postanejo mehkejše in prijaznejše, ko se | nasmehne | , pa s svojo sloko postavo in ležerno, |
In se mi mimogrede celo | nasmehne | ! |
Janez dvigne pogled in se | nasmehne | . |
Bruno se | nasmehne | . |
Bruno se | nasmehne | . |
Nasmehnila | se je in rekla: | |
živo predstavljal, kako išče sedež, se | nasmehne | nekemu otroku in kako jo, nosečo, drugi |
Bruno se | nasmehne | . |
Janez se | nasmehne | . |
Bruno se melanholično | nasmehne | . |
mladeničem, ljubeče gleda - in se ji | nasmehne | . |
Marija se | nasmehne | . |
Bruno se | nasmehne | , Janez vzame knjigo in se poslovi od |
Bruno se | nasmehne | . |
Bruno se | nasmehne | . |
Bruno se vendarle | nasmehne | . |
Bruno se | nasmehne | . |
Janez se | nasmehne | . |
slamnik, kakor v pozdrav, in se mu | nasmehne | . |
Bruno se | nasmehne | . |
Bruno se | nasmehne | . |
Bruno se | nasmehne | . |
Bruno se | nasmehne | in piše dalje. |
Marija se | nasmehne | . |
Bruno se | nasmehne | . |
Marija se | nasmehne | . |
Bruno se | nasmehne | . |
Bruno se | nasmehne | . |
Bruno se | nasmehne | . |
pogledom izpod košatih obrvi in se | nasmehne | . |
Bruno se | nasmehne | , nekaj trenutkov premišljuje in reče. |
Nasmehne | se, toda očitno je zaskrbljen. | |
Janez se kislo | nasmehne | . |
Janez se | nasmehne | . |
Bruno se | nasmehne | . |
zaradi katerih mu grozijo, pa se je samo | nasmehnil | in skomignil z rameni. |