Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Laboratorij za korpus slovenskega jezika

O'beseda, označena besedila z lemami

//aprioren (45)


kot nekakšna simetrična dvojčka, kot    apriorni    formi čutnega izkustva.
sploh pomeni, da sta prostor in čas    apriorna   .
vemo nič, ampak sta, kot pravi Kant, ”   apriorni    formi čutnega zora“, formi same čutnosti,
po Kantu tisto, s katerim spoznavamo    apriorne    zakonitosti samega spoznanja, ki so
kaj pomeni, da sta prostor in čas    apriorni    formi čutnega izkustva?
obstajata dve formi čutnega zora, ki sta    apriorna    principa spoznanja, namreč prostor
Torej: prostor in čas sta    apriorni    formi čutnega izkustva, ki sta naši
pritiče sami pokrajini, temveč je to ”   apriorna    forma“ daljnogleda, saj bomo vselej
Ali pa sta, nasprotno,    apriorni    formi čutnosti povsem ”prazni“, namreč
prostoru in času pripisuje kakšne čiste    apriorne    lastnosti?
linearnost ali enodimenzionalnost časa    apriorna    in nujna, in sicer ne glede na to,
vprašljiva Kantova samoumevnost pri    apriornem    pripisovanju nekih povsem določenih
imata prostor in čas neke določene    apriorne   , od vsakega izkustva neodvisne strukturne
težje vprašanje, ali sploh obstajajo    apriorni    zakoni narave, pa samega mišljenja,
transcendentalni estetiki kot teoriji    apriornih    form čutnega zrenja, tj. prostora in
je to zrenje matematičnih struktur    apriorno   , tj. pred vsakim izkustvom in neodvisno
oziroma logiko (tj., menijo, da fizika ni    apriorna   , matematika in logika pa naj bi bili),
del starega znanja, ki se je zdelo ”   apriorno   “ in nepresegljivo... dober primer za
da se je za njegovim prepričanjem v    apriorno    strukturo prostora, ki naj bi bil nujno
analogno, za Kantovim prepričanjem v    apriorno    strukturo časa, ki naj bi bil nujno
čeprav ni določilo zunanjih pojavov, ”   apriorni    formalni pogoj vseh pojavov nasploh“
mogoče zreti kot nekaj v nas“ in je kot    apriorni    formalni pogoj zrenja omejen le na
sodoločen s prostorom in časom, ki pa nista    apriorni    formi izkustva, kot pri Kantu, saj
predavanjih o času našteva takšne ”   apriorne    časovne zakone“, za katere se je že
teorije, nekateri od teh domnevno ”   apriornih    časovnih zakonov“ sploh niso več veljavni!
Kako naj bi bili potem    apriorni   ?
katerih predavanjih je Husserl govoril o    apriornih    časovnih zakonih?
”Nekateri apriorni časovni zakoni“, Husserl namreč med    apriorne    časovne zakonitosti uvršča homogenost,
ki jo Husserl še vedno uvršča med ”   apriorne    časovne zakone“.
dilemi, ali je struktura prostora‐časa    apriorna    (transcendentalna) ali aposteriorna
vprašanje, ali je struktura prostora‐časa    apriorna    (transcendentalna) ali aposteriorna
konvencionalističnim stališčem, da je meja med    apriornimi    in aposteriornimi trditvami v znanosti
da je vzpostavil nujne, morda tudi    apriorne    naravne zakone - vendar Einsteinov
prepričan, da so nujni (in morda tudi    apriorni   ), ampak zadeva dejansko strukturo
pa ni nujna in še manj ”sintetično    apriorna   “, kot je menil Kant, saj je zgolj ena
prostor in čas kot transcendentalni    apriorni    formi čutnosti nujna in ”absolutna“
sintetični apriori ne obstaja in da so    apriorni    samo analitični stavki logike in
Kant pripisoval evklidski geometriji    apriorni    status, o čemer sva že govorila...
morali konkretno pokazati, kateri so    apriorni    elementi v relativističnem pojmovanju
imenovanemu ”kozmološkemu načelu“,    apriorni    predpostavki sodobne kozmologije, ki
kozmološko načelo, ki je osnovna,    apriorna   , tj. vnaprej postulirana predpostavka
ubranosti niso nobeni teoretski (nujni,    apriorni   ) razlogi, kajti, kot je bilo že rečeno,
Pri Kantu so sintetična    apriorna    načela spoznanja ista kot načela možnega
Carterjevo antropično načelo sintetično    apriorno    načelo kozmologije, ki določa pogoje
Kantov obrat ”fizikaliziran“, ostaja pa    aprioren   ; prav apriornost načela je še posebej