Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Laboratorij za korpus slovenskega jezika

O'beseda, označena besedila z lemami

//Sova (347)

Slovenski obveščevalnovarnostni agenciji (   Sovi   ) pojavil nov val administrativnih upokojitev.
Ko je oblast v    Sovi    prevzel Drago Ferš - po odhodu direktorja
Čeprav imajo le operativno znanje, so v    Sovi    ob reaktiviranju prevzeli vodstvene
nadure, dogaja, da so nekateri uslužbenci    Sove    s končano srednjo šolo plačani tako
služba stagnira (mladi že zapuščajo    Sovo   ), hkrati pa naš vir opozarja, da je
V    Sovi    imajo preveč besede in privilegijev
STRIC    SOVA   , po domače Travnikarjev stric, dolgoletni
To je partizanski stric    Sova   .
Stric    Sova    kar plane mimo Malega in se požene
   Sova    se prihuli, se na vrhu vrže na tla,
Stane leže poleg    Sove    in si skoraj pobožno potegne triglavanko
Ostali partizani poležejo poleg strica    Sove    in Staneta ter se zamaknejo v dolino.
   Sova    si potisne triglavanko na tilnik.
»Eh!« takoj zamahne    Sova   .
»To je res,« skesano prizna    Sova   .
Najina vas!« takoj ponosno pritrdi stric    Sova   .
»No, pa naša vas!« v zadregi zagrmi    Sova    z narejeno osornostjo.
navdušeno reče stric    Sova   , ki ima očitno rad vse drzne ljudi.
»Počakaj, no!« se široko oglasi    Sova   , ki se s svojimi nerodnimi, lopatastimi
»Pusti to,    Sova   ! ...
Samo    Sova   , ki obrača v rokah svoj daljnogled,
Stric    Sova    junaško prisopiha navkreber.
   Sova    ga s široko kretnjo odpahne in dobrodušno
»Stric!« radostno klikne in se zakadi v    Sovo   .
   Sova    vzame v svoje lopataste roke njegov
Pride!« ga pomiri    Sova   .
Ponuja    Sovi    roko:
   Sova    ga premeri z nekoliko jeznim, razočaranim
   Sova    sunkovito poskoči, zviška zabode oči
»Boga mi!« ironično zagrmi    Sova   .
»S temle,    Sova   , s temle!« klikne Peter in pokaže top.
   Sova    se takoj zasuče.
na Dragarjevo dvorišče široko stoji    Sova   .
   Sova    jih zadovoljno motri, nato se okrene
   Sova    začudeno pogleda okrog sebe nato pokaže
Boris in skoraj proseče pogleda mrkega    Sovo   .
»A?!« zazija    Sova   .
nato se s srečnim smehljajem bliža    Sovi    in jeclja:
»Boga mi!« zagrmi    Sova    in mu z obema rokama da znak, naj spusti
   Sova    se prerine do Staneta, ki je že stopil
njemu ter ponosno krene z njim in s    Sovo    proti Dragi.
   Sova    jo besno premeri.
   Sova    stopi korak bliže in jo gromovito nahruli:
pa se premisli in se proseče ozre v    Sovo   .
   Sova    pa z velikim užitkom po njej:
»Dovolj,    Sova   , dovolj!« ga dobrohotno prekine Stane.
»Lažeš, baba!« zlobno zategne    Sova   .
   Sovi    pa se široki obraz že topi v dobrodušnosti,
   Sova    je že ves na trnih.
Med njimi so tudi    Sova   , Moj Jezus in Okrogličar.
gleda v črke, nato se počasi okrene k    Sovi    in zaskrbljeno zajeclja:
lahko puško nosi!« ga z užitkom zbode    Sova   .
   Sova    se sunkovito okrene.
»Justina!« široko in veselo klikne    Sova   , plane k njej in hoče objeti kar vse
»Štruklje?« se dobrodušno začudi    Sova   , se skloni k njej in jo vščipne za
   Sova    ga hudomušno premeri:
Boris se naglo prerine do    Sove   .
Stric    Sova    jim z razširjenimi rokami plane naproti.
»Ha!« ponosno buhne    Sova    in mu krepko stresa roko.
stegne roke, da bi ga zadržal, toda    Sova    se zakadi proti vratom in veselo kliče:
   Sova    se mu umakne ter mu s široko kretnjo
Obrekarica, Tildica, Angelca, Nančika,    Sova    in Boris se umaknejo za njim.
»Pa če nas vse hudič pobere!« zagrmi    Sova   .
   Sova   , ki se nemirno in košato vrti med množico,
   Sova    ga z užitkom zvrne in glasno pomlaska
»Mislim, boga mi!« ponosno zagrmi    Sova   , nagne še kozarček in nato zleze na
   Sova    jo potegne kvišku.
pa naglo skoči k tovornjaku, pogleda    Sovo    in dvigne roke k njemu.
   Sova    ga veselo potegne k sebi.
Pri mizi sedijo komandant, Tildica in    Sova   .
   Sova    se oglasi z zamolklim, turobnim glasom:
vzpenjati k skali, kjer je videti v zaklonu    Sovo    in Toneta.
»Kam?« besno zagrmi    Sova   , ga jezno hebne pod rebra in zaničljivo
   Sova    in Tone se sunkovito okreneta ter se
   Sova    se dvigne, začudeno pogleda Staneta
Na goličavi ob robu gozda se    Sova   , Peter, Tone in Giusto stiskajo okrog
   Sova    s premrlimi rokami deli koruzno zrnje
»Boga mi!« rahlo zaživi    Sova   .
»Še!« pritrdi    Sova   .
»Ni ...« skrušeno prizna    Sova   , ki se je zbudil iz lepih sanj.
   Sova    ga vprašujoče pogleda.
»Kaj ... ni treba?« zategne    Sova    po premolku.
   Sova    se zastrmi predse; videti je, da se
   Sova    se pomiri.
*    Sova    kleči v zaklonu med skalami in s težko
partizan, ki je očividno prej stregel    Sovi   .
partizanu in vedno bolj mehanično podaja    Sovi    šaržerje.
   Sova    ji vzame šaržer iz rok.
   Sova    stegne roko proti Nančiki.
Počasi se okrene k    Sovi   ; se giblje in govori kakor v groznih
   Sova    je ne sliši in ne vidi.
nagne čez mrtvega partizana in zgrabi    Sovo    za ramo.
   Sova    se zdrzne, a ne odtrga pogleda od sovražnika;
   Sova    spusti strojnico, zgrabi Nančiko in
»O, sveti moj patron!« vzdihne    Sova    z bridkostjo in obupom, a se takoj
Strojnica zapoje,    Sova    zaživi.
   Sovi    se jasni obraz.
Stane se priplazi in skoči k    Sovi   .
   Sova    dvigne objokani obraz.
   Sova    naglo zmaje z glavo, češ da ni ranjen,
   Sova    izgubljeno gleda okrog sebe, kakor
partizanske strojnice že zadrdrajo -    Sova    pa še vedno stiska čeljusti, sovražno
   Sova    nasloni čelo na mrzlo železo in počasi
Stane se spomni    Sove   , se naglo nagne k njemu in ga začne
»   Sova   ! ...
Stric    Sova   ! ...«
   Sova    počasi dvigne glavo, ki je zdaj glava
se odvali kamen s srca, ker vidi, da    Sova    ni ranjen, nato ga krepko strese in
   Sova    čaka, da Tone izgine, nato se pomakne
   Sovi    se kar vidno vračajo prejšnje moči.
tovariš komisar!« pohlevno odgovori    Sova    in se spet pomakne k strojnici.
   Sova    ga globoko pogleda in pokima, nato
nasmehne Tildici, češ le pogum, potegne    Sovi    na ramo šotorsko krilo, ki se vleče
Nančika se obeša    Sovi    na roko, strmi v daljavo in hodi kakor
   Sova    se enakomerno opoteka in se s hripavim,
   Sova    jo pritisne k sebi, ji popravi titovko
   Sovi    zastane korak.
   Sova    se zamakne in po premolku toplo reče:
Stane se žalostno spogleda s    Sovo   , nato se skloni k Nančiki ter ji toplo
Nančika rahlo vzradosti in se ozre v    Sovo   .
   Sova    očetovsko prikimava:
Prvi je seveda Gregorčič, za njim    Sova   , Tone, Peter, Mali ...
   Sova    pomakne glavo naprej in se razkošati:
   Sova    pa ima šale dovolj.
Gregorčiču, naj se umakne, a hkrati podraži    Sovo   :
»Radio naj počaka, če bo    Sovi    kaj ostalo.«
   Sova    pa se ne dá ugnati v kozji rog; s prstom
   Sova    mu pokima in se okrene.
   Sova    se globoko zresni, počepne k njej in
   Sova    žalostno zmaje z glavo, nato počasi
Zapodi se proti    Sovi   , drži kvišku bel listič, kakor bi držal
   Sova    obstane.
   Sova    besno pogleda za njim in zalaja:
   Sova    se hrabro preriva skozi vrvež.
   Sova    ga jezno premeri, nato pa se zakrohota
Objame se s    Sovo    in s Tildico, ki je skočila k njemu.
»Jasno, boga mi!« se hrupno razveseli    Sova   .
»Zakaj pa ona?« užaljeno zagodrnja    Sova   .
   Sova    se užaljeno okrene.
   Sova    se naslanja na steno, nekaj melje z
   Sova    se okrene, previdno siplje z dlani
in mehko, da bi pomirila nestrpnega    Sovo   .
   Sova    vzdihne, oblizne cigareto, stopi k
   Sova    potegne izpod kotlička živo glavnjo,
»Zakaj pa ti?« zagrmi    Sova    in jo pisano pogleda.
»Ti pa srce!« takoj odbije    Sova   .
»No, no!« se    Sova    takoj udobrovolji in ji še sam pomaga
   Sova    hiti za njo.
Tildica in    Sova    prideta iz bajte in se ustavita nekaj
Tildica se opasuje,    Sova    ji da svojo bombo.
»Orla pozdravi!« ginjeno zakriči    Sova    za njo.
»In    Sovo    pozdravi!«
Stric    Sova    je tam.«
»Stric    Sova   !
»Ni je in je ni!« se nenadoma oglasi    Sova    z zaskrbljenim in jeznim glasom, se
   Sova    nestrpno premeri kuhinjo podolgem in
   Sova    zamahne z roko, plane k oknu, pograbi
Ponjo!« odločno odvrne    Sova    in plane k vratom.
   Sova    in Mali se naglo spuščata po strmi
   Sova    in Mali obstaneta za trenutek, nato
Boris prihiti do    Sove   , se ustavi in se zagleda vanj.
   Sova    stisne zobe in obupno vrže roke kvišku:
   Sova    se vrže kvišku, zamahne s svojo brzostrelko
»Bombe?« se zavzame    Sova    in se skloni k njemu.
»Prav!« pribije    Sova   , nato naglo potegne iz nahrbtnika velike
   Sova    in Mali drvita za njim.
   Sova   , Mali in Boris planejo na dvorišče.
   Sova    se zažene proti vratom.
»Izpod nog, baba!« se zadere    Sova    in jo v diru odpahne z brzostrelko.
   Sova    osupne in se glasno oddahne.
   Sova    ga premeri.
privleče tri brzostrelke, jih spusti pred    Sovo    na tla in ga ponosno pokliče:
   Sova    ga zadovoljno potreplja in veselo pogleda.
strojnico, jo previdno položi pred    Sovo    in se mu nasmehne.
»Gremo!« takoj poskoči    Sova   .
»Tiho!« zagrmi    Sova    in pahne Drejca proti klancu in Dragarico
   Sova   , Mali in Tildica hitro poberejo brzostrelke
   Sova    pa se okrene in zapre Dragarici pot.
   Sova    sedi na pogradu; na ustnici mu visi
   Sova    zažari in poskoči, kakor bi ga beseda
   Sova    jo užaljeno pogleda, nato sede in začne
   Sova    se scela okrene k mizi in začne s širokimi
»Zakaj?« zategne    Sova    v zadregi, za trenutek pogleda v cigaretni
Drejc porine tobačnico    Sovi    in mračno zamrmra predse:
   Sova    preneha vleči cigareto, Drejc poveša
»In na Kutschero!« plane    Sova    na noge.
»Bomo šli v grapo?« navdušeno poskoči    Sova   .
   Sova    ves v ognju:
»Za    Sovo    ste pa rekli, da je prestar, a je le
vse bomo raztreskali!« je rekel stric    Sova   .
   Sova    in Drejc pridrvita iz bunkerja.
Naglo skočita čez mrtvega vojaka -    Sova    v diru zadene v čelado - in se poženeta
»V redu!« strokovnjaško prikima    Sova   .
»Kam?« prešerno vpraša    Sova   .
Za njim se pripodita    Sova    in Drejc.
   Sova    se ujame za mecesen in se široko razkorači.
in se z mladostnim ognjem pomakne k    Sovi   .
»Samo da še tebe ne pokosijo!« zavpije    Sova   , mu potegne iz rok putrih, ga naglo
suha trska in z užitkom gleda, kako    Sova    s široko odprtimi usti lovi močan curek,
   Sova    pomoli putrih Drejcu in si z rokavom
»Most bova zrahljala!« zakriči    Sova    in pokaže v dolino.
prisopiha navkreber Lokarjeva žena, zagleda    Sovo    in neučakano zahrope vanj:
kotlu ga dobiš!« široko buhne vanjo    Sova    in se spusti nizdol.
»   Sova    in Drejc.«
   Sova    in Drejc tik ob vodi minirata širok
   Sova    drži med koleni zaboj in podaja kose
   Sova    in Drejc se okreneta.
vzklikne    Sova    in potisne glavo naprej; vse poteze
presledku in naglo potegne eksploziv    Sovi    iz rok.
   Sova    se okrene, ga jezno ošine in mu začne
dobrodušnim prigovarjanjem vzpodbuja    Sova   .
Drejc in    Sova    se dvigneta, si s kratkim pogledom
   Sova    podaja Drejcu kose opeke in nadaljuje
   Sova    vdano zmigne z rameni in nadaljuje,
   Sova    besno pogleda, kakor bi se jezil, da
   Sova    se dvigne, si z roko obriše pesek z
»Otrok ...« se oglasi    Sova    s toplim glasom, se zamakne v kos opeke,
»Duša! ...« široko reče    Sova    in razširi roke.
»Ej,    Sova   !« ga prisrčno oklikne Drejc.
»Čenče!« v zadregi revsne    Sova   , skoči k njemu in mu pomaga upreti
Drejc in    Sova    se spogledata.
   Sova    naglo vrže Borisa na tla in ga pokrije
   Sova    se požene kvišku, a se takoj spet sesede
Drejc skoči k    Sovi   .
   Sova    ga jezno pogleda, obrne glavo proti
»Prižgi!« besno zatuli    Sova    in ga pahne od sebe.
»Poberi!« ukaže    Sova    Borisu in mu s pogledom kaže brzostrelki
Drejc plane k    Sovi   , ga zgrabi in ga z Borisovo pomočjo
Grušč se usuje po    Sovi   , Drejcu in Borisu.
Giusta in ga položita na tla zraven    Sove   , ki ga samo pogleda, a ne zine nobene.
»   Sova   , Draga je obkoljena!«
»Raztreskajo naj jo!« mračno zagrmi    Sova    in pogleda vstran, kakor bi bil že
   Sova    se zgrabi za ograjo voza in se začne
»Peljal se boš,    Sova   , peljal,« ga draži Tildica in ga poboža
   Sova    jo besno premeri, jezno strese glavo
Nalašč ne!« otročje trmoglavi    Sova   .
Dva bolničarja stopita k    Sovi    in ga položita na nosilnico.
»Kaj pa je spet to?« se jezno zadere    Sova    in ga odpahne.
»Lepa reč!« užaljeno zrogovili    Sova   .
   Sova    se godrnjaje preda svoji usodi.
Bolničarja dvigneta nosilnico in kreneta s    Sovo    na težko, naporno in nevarno pot.
hudiča, me pa vlačita?« se sitno zadere    Sova   .
Bolničarja prineseta    Sovo    in ga položita na tla.
Trije partizani so se že ustavili pri    Sovi   .
Stric    Sova   ! ...«
»Glej jo ptičico!« se razveseli    Sova   .
Raztreskalo me je,« reče    Sova    malomarno, a s skritim ponosom.
   Sova    jih samo zaničljivo pogleda, češ saj
Govori!« nestrpno sili    Sova   .
   Sova   , ki ima obvezano nogo, šepa ob bergljah
»O, glej ga,    Sovo   !« se veselo oglaša iz vseh kotov.
Zdravo!« zadovoljno grmi    Sova    in počasi zapira vrata.
Oho ...« se    Sova    zadovoljno hahlja in počasi odšepa
»Jasno, boga mi!« se razkošati    Sova   , da bi prikril zadrego.
   Sova    zleze vase in skloni glavo:
Ni ga ...« skrušeno prizna    Sova   .
   Sovi    žari obraz.
zgrabi, da bi mu pomagala vstati, a    Sova    se pomrači, besno zabrusi bergljo po
   Sova   , ki je oborožen z angleško brzostrelko,
»Dajva!« zasope    Sova    v Nančiko, steče in jo vleče za sabo.
   Sova    globoko zajame zrak in zahrumi, kakor
   Sova    jo stisne k sebi in široko zamahne
reče    Sova    dobrohotno in jo spet zgrabi za roko.
   Sova    jo potegne nizdol po pobočju.
   Sova   , Nančika in Tildica sedijo pri mizi.
   Sova    prime svoj kozarec, pogleda po svetli
»Sonce!« pokima    Sova    in potisne kozarec pred njo.
   Sova    dvigne svoj kozarec v sončni žarek
bilo nobenega sonca!« mračno odvrne    Sova   .
»Tako je!« nalašč pribije    Sova   .
   Sova    jo zelo resno pogleda in zaskrbljeno
»A?!« zažari    Sova    in se pomakne po klopi k njej.
»Kdaj je šel?« hlastno vpraša    Sova   , ki je videti že ves na trnih.
»Boga mi!« vzklikne    Sova    in plane na noge.
   Sova    naglo zvrne še kozarec in se ropotaje
   Sova    jo pobere, jo obdrži v svoji šapasti
   Sova    jo hlastno pograbi in jo začne ogledovati.
Taka je za dedca!« zagrmi    Sova   , jo zadovoljno potežka in si jo ponosno
»Hajka?« pridušeno vpraša    Sova   .
»Ej,    Sova   , še bo nekaj opravka, še!« zelo resno
»Kakor zmeraj!« mračno zagodrnja    Sova   .
   Sova    ga vprašujoče pogleda.
»Vem,« z razumevanjem pokima    Sova   , jo toplo pogleda in očetovsko potreplja,
   Sova    pridrvi, poklekne k Drejcu in ga strese.
   Sova    zmaje z glavo, nato se mu široka pleča
   Sova    in Boris stojita v pobočju in gledata
nosilnici, ki ju počasi položijo na tla pred    Sovo    in Borisa.
   Sova    ga počasi dvigne in ga pritisne k sebi.
   Sova    z rokami polaga rušo.
   Sova    ga toplo pogleda, nato vzame križ in
   Sova    se počasi dvigne, si briše roke ob
vzame Drejčevo brzostrelko in stopi k    Sovi   .
Drejčevo brzostrelko in obstane poleg    Sove   , ki se je zamaknil po grapi.
»Bomo, bomo,« pokima    Sova    in ga pritisne k sebi.
»V partizansko šolo!« poudari    Sova   .
»Jasno!« zagrmi    Sova    in razširi roke.
»Kakšno?« ponovi    Sova    in se zamisli.
Boris in    Sova    se počasi bližata.
ustavi, se globoko zresni in pogleda    Sovo   , ki stoji nepremično, gleda v tla in
   Sova    hiti ob vrsti, mimogrede pogleda Nančiko
Smrdi ...« mu reče    Sova   , dvigne glavo, pogleda okrog sebe in
»Ranjence v zaklon!« gromi    Sova    in kaže na desno.
   Sova   , ki se s Tildico in Petrom plazi ob
Se okrene k    Sovi   :
»Ostrostrelec!« besno zahrope    Sova    in pogleda Petra, ki leži zraven njega.
Za hrbtom    Sove   , Petra in Tildice nastane hrup.
»Peter!« zakriči    Sova   , pokaže Petru strojnico in plane za
   Sova    in Boris se plazita proti njima.
   Sova    potegne bombo in jo vrže z velikim
četnik obleži, drugi plane kvišku, a    Sova    je že pri njem in ga z vso silo podere
»Bravo,    Sova   !« se oglasi zraven njega Stane.
   Sova    plane za njim.
»Ali smo jih?« široko vpraša    Sova   .
Boris in    Sova    se tiščita v zaklonu za skalo.
   Sova    potegne sapo v nos, nato se mu zasvetijo
»Po morju diši,« mu odgovori    Sova    in se nasmehne.
   Sova    ga skoraj jezno pogleda in začne grmeti
   Sova    ga začudeno in nejeverno pogleda:
   Sova    in Boris sta neverjetno razburjena.
»Kdo?« zagrmi    Sova   , ne da bi se premaknil niti za las.
   Sova    in Boris hitita k tanku.
   Sova    udari s puškinim kopitom po pokrovu
   Sova    ga navdušeno strese in grmi vanj:
»Iz Bosne!« ves iz sebe zavpije    Sova   , ga objame in stisne k sebi. »
boga mi!« Stane hiti mimo, a    Sova    ga ustavi, mu kaže tankista in kriči:
katerem sedita poleg tankista‐Bosanca    Sova    in Boris, ženejo ujetnike.
Stoj!« se besno dere    Sova    in se spusti s tanka ter obstane pred
»Ali nas poznaš?« ga strupeno vpraša    Sova   .
»Naprej!« ukaže    Sova    vojakom - in ujetniki gredo mimo.
Tank, na katerem sedita    Sova    in Boris, gre navkreber, nato se cesta
Tank, na katerem sedita    Sova    in Boris, se spet premakne.
   Sova    se stiska k Borisu in strmi proti morju.
»Ni ...« reče po premolku    Sova    s tihim glasom in zmaje z glavo.
   Sova    se mu široko zasmeje in ga udari po
nekaj korakov nad kolovozom, zahukala    sova   ; zahukala je trikrat po trikrat zapovrstjo,
so se v skalnih votlinah vznemirile    sove    in s kriki odprhutale kakor jata drobnih
netopir, nekje prav blizu je zaskovikala    sova   , njegovo srce je poskočilo in začelo
Pécuchet zagledala na hišna vrata pribito    sovo   , sta stopila na kmetijo in govorila:
zelenjavni vrt, vendar zobljejo češnje,    sove    žrejo žuželke, a tudi netopirje, ki
tisto Heglovo prispodobo, da Minervina    sova    razpne krila, ko pade mrak?
   Sova   ! ... in to podnevi ... kako nenavadno!
Torej    sova    ne razpne svojih kril šele tedaj, ko
A že naslednji hip    sova    zatone v zeleni globeli soteske in
Glej, saj to je    sova   , ptica modrosti, imenovana tudi Zanikajoča volja!“
   Sova    kroži vse niže in niže, tik nad menoj
Še preden privihra do naju,    sova    razpne krila in vzleti, tujec pa skoči
puščico iz tulca, napne lok in pomeri v    sovo   , ki se spreletava v somraku. ”