O'beseda, označena besedila z lemami
Simona, ki se imenuje | Peter | , in njegovega brata Andreja, ko sta |
apostolov pa so: prvi Simon, ki se imenuje | Peter | , in njegov brat Andrej; Jakob, Zebedéjev |
Peter | mu je odvrnil: | |
In | Peter | je stopil iz čolna in šel po vodi k |
K temu se je oglasil | Peter | in mu rekel: |
Peter | izpove vero | |
Simon | Peter | je odgovoril: |
Ti si | Peter | (Skala) in na to skalo bom sezidal |
Peter | pa ga je potegnil vstran in mu začel | |
On pa se je obrnil in | Petru | rekel: |
Šest dni potem vzame Jezus s seboj | Petra | , Jakoba in njegovega brata Janeza in |
Peter | pa se je oglasil in rekel Jezusu: | |
so prispeli v Kafarnáum, so prišli k | Petru | pobiralci tempeljskega davka dveh drahem |
Tedaj je pristopil | Peter | in mu rekel: |
Tedaj se je oglasil | Peter | in mu rekel: |
Jezus napove, da ga bo | Peter | zatajil |
Peter | je posegel v besedo in mu rekel: | |
Peter | mu reče: | |
S seboj vzame | Petra | in oba Zebedéjeva sinova. |
Tedaj reče | Petru | : |
Peter | pa je šel od daleč za njim do palače | |
Peter | zataji Jezusa | |
Peter | pa je medtem sedèl zunaj na dvorišču. | |
so tisti, ki so stali tam, stopili k | Petru | in mu rekli: |
In | Peter | se je spomnil besede, ki mu jo je rekel |
Simona, ki ga je imenoval | Peter | , Jakoba, Zebedéjevega sina, in Jakobovega |
ni pustil, da bi šel z njim, razen | Petru | , Jakobu in Janezu, Jakobovemu bratu. |
Peter | izpove vero | |
Oglasil se je | Peter | in mu rekel: |
Tedaj ga | Peter | potegne vstran in mu začne braniti. |
se je obrnil, pogledal po učencih in | Petra | posvaril: |
Čez šest dni vzame Jezus s seboj | Petra | , Jakoba in Janeza in jih same povede |
Oglasil se je | Peter | in rekel Jezusu: |
Tedaj je | Peter | posegel v besedo in rekel: |
Peter | se spomni in mu reče: | |
Oljski gori nasproti templju, so ga | Peter | , Jakob, Janez in Andrej na samem vprašali: |
Jezus napove, da ga bo | Peter | zatajil |
Peter | pa mu je rekel: | |
S seboj vzame | Petra | , Jakoba in Janeza in se začne tresti |
Petru | reče: | |
Peter | pa je šel od daleč za njim prav na | |
Peter | zataji Jezusa | |
Ko je bil | Peter | spodaj na dvorišču, je prišla ena izmed |
Ko zagleda | Petra | , da se greje pri ognju, ga premeri |
Kmalu nato so zraven stoječi | Petru | spet rekli: |
Tisti hip je petelin drugič zapel in | Peter | se je spomnil besede, ki mu jo je bil |
pojdite in povejte njegovim učencem in | Petru | : ‘ |
sporočile tistim, ki so bili okrog | Petra | . |
Ko je Simon | Peter | to videl, je padel Jezusu pred noge |
Simona, ki ga je imenoval tudi | Peter | , njegovega brata Andreja, Jakoba, Janeza, |
Ker so vsi zanikali, je | Peter | rekel: |
nikomur ni pustil iti z njim razen | Petru | , Janezu in Jakobu ter očetu in materi |
Peter | izpove vero | |
Peter | je odgovoril: | |
osem dni po tem govoru je vzel s seboj | Petra | , Janeza in Jakoba in šel na goro molit. |
Petra | in onadva, ki sta bila z njim, pa je | |
In ko sta odhajala od njega, je | Peter | rekel Jezusu: |
Tedaj ga je | Peter | vprašal: |
Peter | pa je rekel: | |
Jezus je poslal | Petra | in Janeza in jima rekel: |
Jezus napove, da ga bo | Peter | zatajil |
Peter | mu je rekel: | |
»Povem ti, | Peter | , danes ne bo petelin zapel, preden |
Peter | zataji Jezusa | |
ga v sodno hišo vélikega duhovnika; | Peter | pa je šel od daleč za njim. |
ogenj, in ko so posedli okrog njega, je | Peter | sédel mednje. |
Peter | pa je odgovoril: | |
Peter | pa je rekel: | |
Tedaj se je Gospod obrnil in se ozrl na | Petra | in Peter se je spomnil Gospodove besede, |
Gospod obrnil in se ozrl na Petra in | Peter | se je spomnil Gospodove besede, ko |
Peter | pa je vstal in stekel h grobu. | |
Jezusom, je bil Andrej, brat Simona | Petra | . |
Imenoval se boš Kéfa« (to pomeni | Peter | ). |
njegovih učencev, Andrej, brat Simona | Petra | , mu reče: |
Simon | Peter | mu je odgovoril: |
Ko pride k Simonu | Petru | , mu ta reče: |
Peter | mu reče: | |
Simon | Peter | mu reče: |
Simon | Peter | mu pomigne, naj ga vpraša, o kom govori. |
Jezus napove, da ga bo | Peter | zatajil |
Simon | Peter | ga vpraša: |
Peter | mu reče: | |
Simon | Peter | pa je imel meč. |
Tedaj je Jezus rekel | Petru | : |
Peter | zataji Jezusa | |
Simon | Peter | in neki drugi učenec pa sta šla za |
dvorišče v palači vélikega duhovnika; | Peter | pa je ostal zunaj pri vratih. |
ven, govoril z vratarico in peljal | Petra | noter. |
Tedaj je mlada vratarica rekla | Petru | : |
Tudi | Peter | je stal med njimi in se grel. |
Peter | znova zataji Jezusa | |
Simon | Peter | pa je stal in se grel. |
duhovnika, sorodnik tistega, ki mu je | Peter | odsekal uho, je dejal: |
Peter | je spet zanikal; in takoj je petelin | |
Tedaj steče in pride k Simonu | Petru | in k drugemu učencu, ki ga je imel |
Peter | in oni drugi učenec sta se odpravila | |
sta tekla, vendar je oni drugi učenec | Petra | prehitel in prvi prišel h grobu. |
Tedaj je prišel tudi Simon | Peter | , ki je šel za njim, in stopil v grob. |
Simon | Peter | , Tomaž, ki se imenuje Dvojček, Natánael |
Simon | Peter | jim reče: |
Učenec, ki ga je Jezus ljubil, reče tedaj | Petru | : |
Ko je Simon | Peter | slišal, da je Gospod, si je opasal |
Simon | Peter | je tedaj stopil na breg in potegnil |
Jezus in | Peter | |
Ko so pojedli, Jezus vpraša Simona | Petra | : |
Peter | se užalosti, ker ga je v tretje vprašal: | |
Peter | se je obrnil in videl, da gre za njima | |
Ko ga je | Peter | zagledal, je rekel Jezusu: |
Peter | in Janez, Jakob in Andrej, Filip in | |
V tistih dneh je | Peter | vstal sredi bratov, zbrala se je skupina |
Peter | govori na binkoštni praznik | |
Tedaj je vstal | Peter | z enajsterimi, povzdignil glas in jih |
Rekli so | Petru | in drugim apostolom: |
Peter | jim je odgovoril: | |
Peter | in Janez sta šla ob deveti uri molit | |
Ko je mož videl, da nameravata | Peter | in Janez stopiti v tempelj, ju je prosil |
Peter | in Janez sta se zazrla vanj in Peter | |
Peter in Janez sta se zazrla vanj in | Peter | je rekel: |
Peter | pa je rekel: | |
Peter | govori v templju | |
Mož pa se je držal | Petra | in Janeza, zato so vsi ljudje od začudenja |
Ko je | Peter | to videl, se je obrnil do ljudstva |
Peter | in Janez pred vélikim zborom | |
Tedaj jim je | Peter | , poln Svetega Duha, odgovoril: |
Toda | Peter | in Janez sta jim odvrnila: |
Peter | mu je rekel: | |
Peter | jo je ogovoril: | |
Peter | ji je dejal: | |
ležišča in nosila, da bi se, kadar je šel | Peter | mimo, vsaj njegova senca dotaknila |
Peter | in apostoli pa so odgovorili z besedami: | |
sprejela božjo besedo; zato so tja poslali | Petra | in Janeza. |
Peter | pa mu je rekel: | |
Peter | ozdravi hromega Enéja | |
Peter | je potoval vsepovsod in tako je prišel | |
Peter | mu je rekel: | |
Peter | obudi Tabíto | |
ker so učenci slišali, da se tam mudi | Peter | , so poslali k njemu dva moža s prošnjo: |
Peter | je vstal in šel z njima. | |
Peter | je poslal vse ljudi iz izbe, pokleknil | |
Odprla je oči, in ko je zagledala | Petra | , je sedla. |
Nato je | Peter | dalj časa ostal v Jópi pri nekem strojarju |
Peter | in Kornelij | |
ti pripeljejo Simona, ki se imenuje | Peter | ! |
poti in so se že bližali mestu, se je | Peter | vzpel na teraso, da bi molil; bilo |
»Vstani, | Peter | , zakolji in jej!« |
Peter | je odgovoril: | |
Peter | je ugibal, kaj naj bi pomenila prikazen, | |
kot gost mudi Simon, ki se imenuje | Peter | . |
Peter | je še vedno premišljal o videnju, ko | |
Peter | je stopil k njima in rekel: | |
Peter | je hotel vstopiti, tedaj pa mu je Kornelij | |
Peter | mu je vêlel vstati z besedami: | |
Jópo in pokliči Simona, ki se imenuje | Peter | ; kot gost se mudi pri strojarju Simonu, |
Tedaj je | Peter | spregovoril: |
Ko je | Peter | še govoril te besede, je prišel Sveti Duh |
Verniki judovskega rodu, ki so prišli s | Petrom | , so se čudili, kako da se dar Svetega Duha |
Tedaj je | Peter | spregovoril: |
Peter | poroča Cerkvi v Jeruzalemu | |
Ko je | Peter | prišel v Jeruzalem, so se tisti, ki |
Peter | pa jim je začel razlagati vse po vrsti. | |
Vstani, | Peter | , zakolji in jej!’ |
ti pripeljejo Simona, ki se imenuje | Peter | ! |
Peter | v ječi | |
to Judom všeč, je dal zgrabiti tudi | Petra | ; bilo je v dneh opresnikov. |
Peter | je bil tedaj v ječi, Cerkev pa je zanj | |
Bog reši | Petra | iz ječe |
nameraval pripeljati pred ljudstvo, je | Peter | spal med dvema stražarjema. |
Angel je | Petra | sunil v bok, ga prebudil in mu rekel: |
Tedaj se je | Peter | zavedel in rekel: |
» | Peter | stoji pred vrati!« |
Peter | je še kar naprej trkal. | |
Kaj neki se je zgodilo s | Petrom | ? |
Nato je | Peter | odšel iz Judeje in ostal nekaj časa |
Po daljšem razpravljanju je | Peter | vstal in jim spregovoril: |
evangelij za neobrezane, kakor je bil | Petru | za obrezane - zakaj tisti, ki je bil |
- zakaj tisti, ki je bil usposobil | Petra | za oznanjevanje med obrezanimi, je |
Pavel v Antiohíji graja | Petra | |
Peter | , apostol Jezusa Kristusa, izvoljenim, | |
Simon | Peter | , služabnik in apostol Jezusa Kristusa, |
PETER | KOLŠEK | |
sodnik poročevalec v tej zadevi - dr. | Peter | Jambrek - v prihodnjem tednu pridobil |
PETER | RAK | |
Peter | Potočnik iz Zagreba za Nedelo | |
Arhitekturnem muzeju (avtorja sta njegov direktor dr. | Peter | Krečič in Rok Kvaternik iz založbe |
Peter | Kodermac je povedal, da bo Nova stranka | |
PETER | POTOČNIK | |
»Študent | Peter | ? ... |
Vsaj on, študent | Peter | sam, je bil trdno prepričan, da je |
Morda pa je bil študent | Peter | , tolminski študent Peter, res tak. |
bil študent Peter, tolminski študent | Peter | , res tak. |
A kje je | Peter | ? |
Kod hodi | Peter | v tem jesenskem večeru? |
Tisti večer se je študent | Peter | opotekel v kavarno kakor pijan. |
Suknje pa | Peter | ni imel. |
Nocoj je bilo študentu | Petru | silno hudo. |
Vsakokrat, ko je | Peter | ljubil, ga je bilo strah. |
Peter | je mislil. | |
Tu se je | Peter | ustavil. |
Skoraj zmeraj, kadar je | Peter | razmišljal, se je ustavil na tej točki. |
Tudi napisano je imel študent | Peter | to povest. |
Napisano je imel študent | Peter | to povest, a je ni nikdar bral. |
sitna, Mirica je zmerom zaspana, a naš | Peter | , ta nesrečni fant, pa je zmerom čuden.« |
»Da, drugo poglavje,« je zamrmral | Peter | . |
» | Peter | !« |
» | Peter | , mojega jezika se ne učiš. |
Ne pozabi, | Peter | , da si tolminske matere sin, da si |
Peter | , ali še kaj poješ? | |
ne morem več peti, v prsih me grebe, | Peter | , res ne morem več. |
Peter | , ti pa le poj: | |
Peter | je ponavljal svojo povest o materi. | |
roke, pel, pel, jaz tolminski študent | Peter | .« |
Peter | se je zravnal pri mizi. | |
» | Peter | , priden bodi, pa Boga ne pozabi. |
boš zgubil, tako velik siromak si ti, | Peter | . |
» | Peter | , Peter!« |
»Peter, | Peter | !« |
je imela mene, tolminskega študenta | Petra | . |
Peter | je govoril počasi in dihal globoko. | |
jasne, svetle, steklene« je ponovil | Peter | . |
» | Peter | , Peter, ti boš zmeraj siromak!« |
»Peter, | Peter | , ti boš zmeraj siromak!« |
Peter | ponavlja: | |
Dolgo molči | Peter | . |
» | Peter | , siromak študent Peter, grešil si!«« |
»Peter, siromak študent | Peter | , grešil si!«« |
Peter | spet dolgo molči. | |
je zaključeval | Peter | svojo povest. |
Petra | je udaril natakar po ramenu in zavpil: | |
Peter | se je stresel. | |
Potem se je okrenil k | Petru | in dejal še enkrat: |
Peter | se je dvignil. | |
Pa naj bo | Peter | ali Pavel, denar ima, kakor vse kaže, |
Petru | Na skali je vse pogorelo, pa še zavarovan | |
pobral vrv ter stopil h Graparjevemu | Petru | . |
črne kave, pokadil cigareto in prosil | Petra | , naj mu prišije dušico k srajci. |
ali Zinke, kakor jo je imenoval, od | Petra | , od Izidorja; konec je bilo viškanja |
se je posebno goreče uprl Graparjev | Peter | . |
»No, torej,« je pribil | Peter | in razširil roke. |
ležal mrlič, skočil h Graparjevemu | Petru | , ga zgrabil za rame, se mu s svojimi |
»Kakšen pas?« se je začudil | Peter | . |
Izidor in | Peter | sta se spomnila, da je Ivanc najbrž |
mrtvaškega odra pa sta ležala Graparjev | Peter | in Šmonov Izidor in skrbela, da bi |
Peter | pa je razmišljal, če mu ob zadnjem | |
»Tako mu je bilo pač usojeno,« je dejal | Peter | . |
Graparjev | Peter | je v naglici prelistal Gregorčičeve |
je bila ponoči natekla v jami, in je | Peter | stopil na rob groba, so mu resnične |
Moj Jezus, Izidor, | Peter | in Zinka so skupaj sedli k mizi in |
Peter | se je zamaknil v zahajajoče sonce in | |
» | Peter | bo o Vencu napisal povest.« |
Tudi Graparjev | Peter | , ki je bil v šoli najbolj miren in |
Graparjevega | Petra | je govor ganil do solz. |
Zinka je imela svoj cilj v krvi, | Peter | v užaljenem srcu, Izidor v granatah, |
Peter | , Izidor in Venček pa niso bili deležni | |
pridigo o ciljih si je zapomnil samo | Peter | in še ta le zaradi tega, ker mu je |
Te besede so se | Petru | tako globoko zadrle v srce, da jih |
V gozdu se je včasih srečal s | Petrom | , ki mu je govoril o svojih načrtih. |
»Kaj to tebi mar!« se je obregnil | Peter | in potegnil Venca za sabo. |
Venc naskrivaj potegnil h Graparjevemu | Petru | , da se posvetuje z njim, kaj naj ukrene. |
Nemara pa je kakšna rešitev; če je bo | Peter | gotovo vedel zanjo. |
izmažeš,« je dejal Izidor in pahnil | Petra | s komolcem. |
Izidor in | Peter | sta se mu dolgo smejala in se na tihem |
»Pologarjev?« je zamahnil | Peter | . |
izčrpan, težko posvetovanje zaključeno in | Peter | je skuhal črne kave, da so se pokrepčali. |
Potem je šel Venc domov, Izidor in | Peter | pa sta se napotila k Mojemu Jezusu, |
vztrajno naskakovali od vseh strani, sta | Peter | in Izidor prišla do gostilne Mojega Jezusa. |
je rekel | Peter | in se hotel vrniti. |
Peter | je tudi vzel pogum v roke in stopil | |
ga nazaj na klop!« je ukazala Zinka | Petru | in Izidorju. |
znašla na cesti, se je Izidor obrnil k | Petru | in rekel: |
Teden dni kasneje so se | Peter | , Izidor in Venc peljali na nabor. |
Izidor je kvantal in se širokoustil, | Peter | ji je govoril o ljubezni, o smislu |
Peter | pa je ostal v koleslju, nagnil glavo, | |
Venc se je ozrl v | Petra | , toda Petra je njegova bridka pesem, |
Venc se je ozrl v Petra, toda | Petra | je njegova bridka pesem, ki mu jo je |
Moj Jezus se je okrenil na kozlu, | Peter | se je zdramil in zaplaval z rokami |
prisluškoval razgovoru, ki se je pletel med | Petrom | in Izidorjem. |
Peter | je bil kajpak načitan človek - saj | |
»Kaj pa tako molčiš?« je rekel | Peter | . |
Toda šele ko se je | Peter | znova zamaknil v knjige, je plašno |
»Kaj drugega?« je strože vprašal | Peter | , ki je Vencu večkrat razlagal sanje. |
Peter | ga je začudeno pogledal, potem pa vstal, | |
Nekega nedeljskega popoldneva sta | Peter | in Izidor pograbila Venca na cesti |
drugi večer in se najprej napotil k | Petru | . |
»Poviškaj!« se je nasmehnil tudi | Peter | in pogledal v stran. |
Videl je Marjanco, Zinko, | Petra | in Izidorja, kako bodo skočili k njemu |
»Pri Pavli ne - - pri | Petru | ,« je zamrmral Venc. |
ženiš?« sta se oba hkrati začudila | Peter | in Izidor. |
»Ali si si kaj izgovoril?« je vprašal | Peter | . |
Peter | se je dvignil, dostojanstveno vrgel | |
stopnicah, se šele pred hišo obul in šel k | Petru | . |
»Kaj je?« je nejevoljno zagodrnjal | Peter | . |
pojdi, saj vidiš, da delam,« je nergal | Peter | . |
Kadar je bil Izidor pri | Petru | , so sedli h kartam in metali »marjaš« |
Taval je po gozdu, posedal pri | Petru | in ždel na kašči. |
pobral vrv in stopil h Graparjevemu | Petru | . |
v klet in položil nogo čez prag, je | Peter | zakričal nanj, naj ostane v veži. |
»Nemara si ušiv,« je dejal | Peter | . |
»Tamle sédi,« je rekel | Peter | in mu pokazal skrinjo pri vratih. |
Peter | je šel nekajkrat po sobi, metal lase | |
»Mhmja,« je zamrmral | Peter | . |
odkašljal, se ozrl okrog sebe in prosil | Petra | , če bi mu skuhal kanček črne kave. |
»Bele niti nimam,« je rekel | Peter | . |
»Kam greš?« je vprašal | Peter | . |
Peter | je začudeno zmajal z glavo, vrgel lase | |
Peter | se je nagnil skozi okno in gledal za | |
ljubezni, ki se je pletla med nesrečnim | Petrom | in ciganko Nigano, neverjetno zanimala. |
Peter | se je šele po vojni vrnil iz ruskega | |
PETER | , kmečki sin, partizan (22 let ) | |
Zadnji gre | Peter | . |
Peter | prihiti, prešerno odrine zariplega | |
»S temle, Sova, s temle!« klikne | Peter | in pokaže top. |
»Bravo, | Peter | !« košato pritrdi. |
Peter | pograbi za ojnice. | |
Ob njem ponosno stojita | Peter | in Mali. |
» | Peter | !« |
Peter | se naglo približa in sede h komandantu | |
Peter | , ki očividno poveljuje tej četi, mu | |
Peter | vstopi, pozdravi in takoj javi: | |
Nato odločno naroča | Petru | : |
Peter | pozdravi in se okrene. | |
Na goličavi ob robu gozda se Sova, | Peter | , Tone in Giusto stiskajo okrog utrjene |
Se počasi okrene k | Petru | in vpraša z istim šepetajočim, utrujenim, |
» | Peter | , katerega pa smo danes?« |
dvajsetega oktobra,« brezbrižno zamrmra | Peter | . |
Peter | ga postrani pogleda ter ga naveličano, | |
»Sneg!« zaskrbljeno klikne | Peter | . |
Stane se privleče do | Petra | in se sunkovito vrže v sneg. |
Peter | in Stane ležita nepremično. | |
Peter | in Tone, ki vštric korakata za zastavo, | |
»Vas!« vzklikne | Peter | in stegne roko. |
seveda Gregorčič, za njim Sova, Tone, | Peter | , Mali ... |
Peter | pridrvi naproti s svojo četo. | |
Na kolodvor!« v diru odgovori | Peter | , plane čez progo in zdrvi po pobočju |
Peter | komandir - - « | |
Sova, ki se s Tildico in | Petrom | plazi ob položaju, kar plane k Tonetu, |
»Ostrostrelec!« besno zahrope Sova in pogleda | Petra | , ki leži zraven njega. |
Peter | strmi navkreber. | |
Peter | spusti rafal. | |
Za hrbtom Sove, | Petra | in Tildice nastane hrup. |
» | Peter | !« zakriči Sova, pokaže Petru strojnico |
»Peter!« zakriči Sova, pokaže | Petru | strojnico in plane za Tildico. - |
»Obrekarjev | Peter | je umrl ... |
so videli pred seboj Obrekarjevega | Petra | . |
vas, kajti prijeli so Obrekarjevega | Petra | , ki je za prvi maj obesil na najvišjo |
nekaj predrznega in lepega, ker je | Peter | s tem dražil Lahe - a hkrati je bilo |
kamor so bili prignali vklenjenega | Petra | . |
karabinjerji ukazali, da bo moral peljati | Petra | v Tolmin, v ječo.« |
karabinjerja sta v tišino prignala vklenjenega | Petra | , ki je bil bled in razmršen; njegova |
Karabinjerja sta grobo pahnila | Petra | h koleslju in Moj Jezus je že lezel |
pasa kratek, okovan kij in stopil k | Petru | . |
Peter | , bled in izmučen, se je zravnal: njegova | |
spodnjo čeljust naprej in dolgo ogledoval | Petra | . |
Peter | se je zamajal. | |
fašistom, ki so naglo priskočili, potegnili | Petra | karabinjerjem iz rok ter ga surovo |
vprašal Travnikarjevega strica, ali bodo | Petra | res ubili, a stric je bil tako mrk |
bolečina, kajti spomnil se je, da ga | Peter | ne bo nikdar več ustavil na mostu, |
In | Peter | se ne bo več široko zasmejal, se s |
In tudi | Peter | se ne bo več nagnil k njemu s svetlimi |
»Ne, nikdar več mu | Peter | ne bo dal kovanca za dve liri ... nikdar |
ne planejo v postojanko in iztrgajo | Petra | fašistom iz rok, dokler je še čas. |
Tedaj so skozi vrata pahnili | Petra | ; opotekel se je po cesti in komaj ujel |
vzbočili obrvi in stisnili čeljusti - | Peter | je bil popolnoma nag. |
V obraz je bil | Peter | popolnoma spremenjen: |
dva druga karabinjerja so obkrožili | Petra | , se tudi zravnali in z visokimi glasovi |
Caposquadra se je zasukal na peti, planil k | Petru | in zakričal vanj: |
»Evviva l'Italia! ...« | Peter | je molčal. |
Peter | se je zamajal, a se je obdržal na nogah. | |
Peter | mu je gledal naravnost v oči in molčal. | |
Caposquadra je spet zamahnil s kijem, | Peter | se je opotekel, a padel ni. |
Peter | je molčal. | |
comunisti!« in s tako silo treščil | Petra | po glavi, da se je ta scela zvrnil |
že pripravljeno, in jo štrbunknila v | Petra | . |
Fašisti so postavili | Petra | na noge. |
vanj ricinovega olja, ga dal | Petru | v roko in mu poveljeval: |
»Uno, due, tre! Bevi!« | Peter | ga je zaničljivo pogledal, počasi dvignil |
razširil roke, s samokresom pokazal | Petra | in se spet zarežal: |
razmaknila, fašisti so s kijem pahnili | Petra | , ki se je hudo opotekel, a padel ni. |
Peter | se mu je smilil v dno duše, ker ga | |
vedel, da mora tako trpeti ... kajti | Peter | je komunist, s tistimi drži, ki hočejo |
verjetno pravični usodi, ki je doletela | Petra | , mu je posušila solze, zato pa mu je |
No, in ker so | Petra | preveč zmlatili, ga karabinjerji niso |
karabinjerji pa so ponoči spustili | Petra | domov.« |
Milana so imeli zaprtega v Rimu, | Petra | nekje na Srbskem ... mi pa smo se jih |
Ta tvoj | Peter | - |
Tvoj | Peter | , vaščan našega Lojzeta, pa ti rovari |
Peter | se je privlekel domov - samo senca | |
privlekel domov - samo senca nekdanjega | Petra | - a ni bil doma teden dni, ko so ga |
Deveti sem bil v vrsti, Ravniški | Peter | pa je bil deseti. |
obupal, je bil tudi Boris Kidrič - | Peter | . |
»Tovariš | Peter | te išče,« mi je rekel. |
videl pred sabo klasično nestrpnega | Petra | . |
Peter | je res stal na cesti, toda čudo vseh | |
Peter | se je takoj pogreznil v molk. | |
Večkrat sem se ozrl na | Petra | . |
Peter | je stopil čez prag. | |
Na koncu hodnika je | Peter | za hip obstal. |
zamolklim glasom in stegnil roke proti | Petru | . |
Peter | je samo pokimal in se takoj odmaknil. | |
tako sram, da sem se nehote ozrl v | Petra | . |
in strmel v Stanetov obraz. Takega | Petra | še nisem videl. |
toda preden je kresnil, se je ozrl v | Petra | - in obstal je s prižigalnikom v dvignjeni |
Nemara je minila še minuta, preden se je | Peter | zganil. |
Peter | je pokimal in se obrnil. | |
Peter | se je pogreznil v molk. | |
vas, kajti prijeli so Obrekarjevega | Petra | , ki je za prvi maj obesil na najvišjo |
nekaj predrznega in lepega, ker je | Peter | s tem dražil Lahe. |
kamor so bili prignali vklenjenega | Petra | . |
karabinjerji ukazali, da bo moral peljati | Petra | v Tolmin, v ječo.« |
karabinjerja sta v tišino prignala vklenjenega | Petra | , ki je bil bled in razmršen; njegova |
Karabinjerja sta grobo pahnila | Petra | h koleslju in Moj Jezus je že lezel |
pasa kratek, okovan kij in stopil k | Petru | . |
Peter | , bled in izmučen, se je zravnal: njegova | |
spodnjo čeljust naprej in dolgo ogledoval | Petra | . |
Peter | se je zamajal. | |
fašistom, ki so naglo priskočili, potegnili | Petra | karabinjerjem iz rok ter ga surovo |
vprašal Travnikarjevega strica, ali bodo | Petra | res ubili, a stric je bil tako mrk |
bolečina, kajti spomnil se je, da ga | Peter | ne bo nikdar več ustavil na mostu, |
In | Peter | se ne bo več široko zasmejal, se s |
In tudi | Peter | se ne bo več nagnil k njemu s svetlimi |
»Ne, nikdar več mu | Peter | ne bo dal kovanca za dve liri ... nikdar |
ne planejo v postojanko in iztrgajo | Petra | fašistom iz rok, dokler je še čas. |
Tedaj so skozi vrata pahnili | Petra | ; opotekel se je po cesti in komaj ujel |
vzbočili obrvi in stisnili čeljusti - | Peter | je bil popolnoma nag. |
Peter | je bil popolnoma spremenjen v obraz. | |
dva druga karabinjerja so obkrožili | Petra | , se tudi zravnali in z visokimi glasovi |
Caposquadra se je zasukal na peti, planil k | Petru | in zakričal vanj: » |
vviva l'Italia! ...« | Peter | je molčal. |
Peter | se je zamajal, a se je obdržal na nogah. | |
Peter | mu je gledal naravnost v oči in molčal. | |
Caposquadra je spet zamahnil s kijem, | Peter | se je opotekel, a padel ni. |
Peter | je molčal. | |
Nato je s tako silo treščil | Petra | po glavi, da se je ta scela zvrnil |
že pripravljeno, in jo štrbunknila v | Petra | . |
Fašisti so postavili | Petra | na noge. |
nalil vanj ricinovega olja, ga dal | Petru | v roko in mu poveljeval: |
»Uno, due, tre! Bevi!« | Peter | ga je zaničljivo pogledal, počasi dvignil |
razširil roke, s samokresom pokazal | Petra | in se spet zarežal: » |
razmaknila, fašisti so s kijem pahnili | Petra | , ki se je hudo opotekel, a padel ni. |
Peter | se mu je smilil v dno duše, zato je | |
Peter | Majcen, ki je takoj stopil k mizi, | |
Peter | Majcen je priznal, da primera ni slaba, | |
»Pišem!« je prikimal | Peter | Majcen. |
Saj nimam očal!« se je pošalil | Peter | Majcen. |
Peter | Majcen se je nasmehnil, nato pa je | |
»Ah, seveda!« je živo pribil | Peter | Majcen. |
»Kako?« se je ozrl | Peter | Majcen. |
»Tudi!« je prikimal | Peter | Majcen in s pogledom spet blisknil |
»Ali pa tudi niso!« je živahno odbil | Peter | Majcen. |
Niso!« je živo zmajeval | Peter | Majcen, kakor bi ga ta bridka resnica |
kajpak!« je nehote in nevede prikimal | Peter | Majcen in se obrnil. |
Marsikaj!« je globoko prikimal | Peter | Majcen in se obrnil. |
tako zatrobil!« se je veselo zasmejal | Peter | Majcen. |
Kajpak!« ga je ustavil | Peter | Majcen, uprl levico v bok, vzdignil |
Mislite?« je razposajeno odbil | Peter | Majcen. |
Mar ni tako?« je vprašal | Peter | Majcen. |
»No, no!« se je sproščeno nasmehnil | Peter | Majcen. |
čudno sliši, a je tako!« je prikimal | Peter | Majcen. |
tem človeku! - je navdušeno pomislil | Peter | Majcen. |
Čas hiti! - je rekel | Peter | Majcen. |
Peter | Majcen je čutil, da so se mu zameglile | |
Čas hiti!« si je polglasno rekel | Peter | Majcen, hitro odložil mapo in se obrnil |
»Kaj?« je trznil | Peter | Majcen, ki je bil že pozabil na kmeta. |
včasih ne gre,« je zmignil z rameni | Peter | Majcen. |
In da je sam!« je s poudarkom rekel | Peter | Majcen, ki je počepnil h kovčku in |
praskača čemernega!« se je začudil | Peter | Majcen. |
je trznil | Peter | Majcen in nenadoma mu je postalo nekam |
Ali ste kaj vprašali?« se je obrnil | Peter | Majcen. |
»Ne!« je mračno odbil | Peter | Majcen in temna senca mu je spet švignila |
»Čas vse zaceli!« je odločno rekel | Peter | Majcen, se naglo obrnil in položil |
bi bilo hujšega?« je nervozno trznil | Peter | Majcen in nato s pogledom obstal na |
všeč, ni mi všeč!« je nehote zmajal | Peter | Majcen. |
Peter | Majcen jo je obrisal s preperelo vrečo, | |
Bo!« je pribil | Peter | Majcen in si z jezno močjo zavihtel |
Peter | Majcen je postavil mizo na tla in jo | |
ne odgovarjaj mu več!« si je ukazal | Peter | Majcen. |
Bom!« je prikimal | Peter | Majcen. |
»Seveda...« je odsotno zamrmral | Peter | Majcen, ki je vstal in začenjal razporejati |
Peter | Majcen je sunkovito trznil, se ozrl | |
»Aha, žena...« je zamrmral | Peter | Majcen, ki je bil zdaj nejevoljen nase |
Kakor Temnikarica,« je pomislil | Peter | Majcen, ki se je že vračal v Temnik. |
Peter | Majcen je videl, da je kmet stegnil | |
»Aha, koso...« je zamrmral | Peter | Majcen in se obrnil h kovčku, da bi |
»Aha, otavo...« je odsotno ponovil | Peter | Majcen, potem pa se je kar naenkrat |
Aha!« je hitro prikimaval | Peter | Majcen in se smehljal predse. |
Peter | Majcen se je zdaj še bolj sunkovito | |
je ta vaša druga žena?« je vprašal | Peter | Majcen. |
se je opravičeval | Peter | Majcen. |
»Aha!...« je rekel | Peter | Majcen, ki se je že pomiril. |
»Zakaj!« je rekel | Peter | Majcen, a brez zanimanja. |
nehote, a še zmeraj odsotno vprašal | Peter | Majcen, ki je počasi zlagal papir na |
»Kaj pa takega?« je vprašal | Peter | Majcen in s pogledom blisknil po njem. |
svoje slabosti in težave!« je rekel | Peter | Majcen in trdo zaloputnil miznico, |
Peter | Majcen je postavil na stol nahrbtnik, | |
»Zakaj ne bi šlo?« je trznil | Peter | Majcen in črna senca mu je švignila |
»Zato pa!« je odsekal | Peter | Majcen ter še niže sklonil glavo in |
»Ne, nič hujšega ni!« je odsekal | Peter | Majcen in trdo postavil mlinček na |
»Hvala bogu!« je nehote glasno rekel | Peter | Majcen, a se je takoj znašel in dodal: |
Peter | Majcen je potisnil razmajano nočno | |
»Temnikar!« je precej trdo povedal | Peter | Majcen, ki bi se bil najrajši zgrizel, |
»Nič posebnega!« je | Peter | Majcen zamahnil z roko. |
Kajpak!« je malce trdo pribil | Peter | Majcen, ker ga je to pojezilo. |
odprl je usta in nepremično strmel v | Petra | Majcna, kakor bi strmel v kačo, ki |
se je začel izvijati | Peter | Majcen, ki je tudi sam nehote ostrmel |
Peter | Majcen, ki se je bil že večkrat pogovarjal | |
In nato se je spet obrnila k | Petru | Majcnu: |
»Ne, ne!« je hitro odkimal | Peter | Majcen, ki mu je bila zdaj žena še |
Seveda!« je prikimal | Peter | Majcen, ki se je zelo bal, da ga bo |
»Saj, saj!« je rekel | Peter | Majcen, pograbil lonec z vodo in stopil |
glasno izrekel svoj kajpak, da se je | Peter | Majcen nehote ozrl. |
»Saj, saj!« je rekel | Peter | Majcen. |
Peter | Majcen ni odgovoril. | |
»Uh!« se je glasno oddahnil | Peter | Majcen. |
Peter | Majcen se je zdrznil. | |
prekleta njegova baba!« je zarohnel | Peter | Majcen, jezno odrinil stol in zdivjal |
Peter | Majcen je zlezel vase. | |
tako nenadoma in tako ostro, da je | Peter | Majcen skočil na noge. |
Peter | Majcen je že odprl usta, da bi ga vprašal, | |
Zdaj je | Peter | Majcen že ujel motiv. |
Na pragu vežnih vrat je | Petru | Majcnu zastala noga. |
»Kaj?« je mračno vprašal | Peter | Majcen. |
»Ne!« je precej ostro odbil | Peter | Majcen, ker se mu je zdelo, da je v |
»Saj, saj...« je prikimal | Peter | Majcen. |
»Kaj pa je zdaj to?« je prešinilo | Petra | Majcna. |
»No, na svidenje!« je rekel | Peter | Majcen in se obrnil, ker mu je bilo |
»V Tihi dol!« je ponovil | Peter | Majcen; in hkrati je že trznil, ker |
»No!« se je oddahnil | Peter | Majcen. |
Aha!« je hitro prikimal | Peter | Majcen in se nato še hitreje obrnil, |
In nato se je spet obrnila k | Petru | Majcnu: |
vprašanje je prišlo tako nenadoma, da | Peter | Majcen prvi hip res ni vedel, kako |
»Tako!« je začel | Peter | Majcen precej trdo. |
»Da, prav na sveti večer!« je pribil | Peter | Majcen. |
ponovila žena ter se spet obrnila k | Petru | Majcnu. |
»Zdaj pa kar na kratko!« je rekel | Peter | Majcen. |
»In pobili!« je prikimal | Peter | Majcen. |
»In jih potolkel!« je pribil | Peter | Majcen. |
»Kako?« se je zamislil | Peter | Majcen. |
»Ne vem še,« je | Peter | Majcen ravnodušno zmignil z rameni. |
»Ha!« je užaljeno zrasel | Peter | Majcen, ker ga je to pojezilo. |
samo vi tega ne razumete,« je rekel | Peter | Majcen. |
Peter | Majcen se je zravnal, globoko zajel | |
zdrav kot zvon!« je glasno ugotovil | Peter | Majcen. |
slišal, trobento?« je glasno vprašal | Peter | Majcen, kakor bi kmet sedel pred njim. |
Petru | Majcnu so se udarci zdeli bolj gosti | |
Peter | Majcen je trznil, in še isti hip se | |
tudi meni ni nič hudega,« je pomislil | Peter | Majcen. |
Peter | Majcen se je spomnil Marjanke iz »Kozakov«, | |
Peter | Majcen se je nevede vzdignil na prste, | |
pravico, biti sam!« si je z očitkom rekel | Peter | Majcen in umaknil svoj pogled. |
Peter | Majcen je priostril pogled in le s | |
najbrž prav malo, tako lepa, da je | Peter | Majcen pozabil na dekle. |
»Aha!« si je prikimal | Peter | Majcen. |
»Zidanice,« je ugotovil | Peter | Majcen. |
bila tako prikupna in domača, da se je | Peter | Majcen ni mogel nagledati. |
Peter | Majcen je prišel okrog obronka in se | |
in nekaj sinje modrih cvetov, ki jim | Peter | Majcen ni vedel imena. |
Tukaj perejo dekleta,« je rekel | Peter | Majcen. |
čez Malnovo brdo v Robe!« je rekel | Peter | Majcen. |
Peter | Majcen se je zdrznil in nato široko | |
Peter | Majcen je zažvižgal svojo angleško | |
Peter | Majcen je sedel pod košato bukev, ki | |
Peter | Majcen je vstal kakor na ukaz in jo | |
Peter | Majcen se je rahlo stresel in si nato | |
Toda | Petra | Majcna zdaj ni več motilo, da se ni |
Peter | Majcen je gledal po dolini, ki je bila | |
drugače, kakor je pri nas,« je ugotovil | Peter | Majcen in se obrnil. |
Peter | Majcen se je tako razveselil, da se | |
Peter | Majcen mu je požugal s palico in krenil | |
tako močno dišalo po davnini, da se je | Peter | Majcen nehote vprašal: |
»Ve ste pa res tice!« je rekel | Peter | Majcen. |
»Dober dan, Cika!« je rekel | Peter | Majcen in stopil bliže. |
»Saj res!« je obstal | Peter | Majcen. |
»Počakaj!« je rekel | Peter | Majcen in se ozrl. |
»Pridna si, pridna!« jo je | Peter | Majcen počohal med rogovi. |
Peter | Majcen se je nasmehnil in nato zmajal | |
»Tako je!« je prikimal | Peter | Majcen. |
je bilo blato že tako globoko, da je | Peter | Majcen obstal in se ozrl, kje bi se |
Peter | Majcen, ki je bil že pozabil nanjo, | |
Peter | Majcen je obstal nad vinogradi, na | |
Peter | Majcen se je vzravnal in tako globoko | |
»Mar ni lepo!« je vzkliknil | Peter | Majcen in razširil roke, kakor bi hotel |
Peter | Majcen se je grenko nasmehnil in si | |
»Nič toda!« se je hitro uprl | Peter | Majcen, ker je že čutil, da se v njem |
»Ne, ne!« se je | Peter | Majcen uprl še nedomišljeni resnici. |
Dovolj!« je glasno rekel | Peter | Majcen in zmajal z glavo, da bi odgnal |
In ko je minil, je | Peter | Majcen začutil, da je ves pretresen |
Peter | Majcen je med vojno videl fotografijo, | |
Fotografija je | Petra | Majcna globoko pretresla in glavi sta |
Peter | Majcen je kaj kmalu začutil, da bo | |
Peter | Majcen je čutil, da se mu snov gosti | |
pogostoma sta se mu prikazovali, in | Petru | Majcnu se je naposled v podzavesti |
Peter | Majcen se je zasanjal in si nato rekel: | |
»Seveda je,« je zamrmral | Peter | Majcen. |
prigazil na Rejčev laz ...« je zamrmral | Peter | Majcen in se zamaknil v travnik na |
Dve solzi sta drseli po licih tudi | Petru | Majcnu. |
- Kaj? - je ostrmel | Peter | Majcen. |
»Zbogom!...« je zamrmral | Peter | Majcen, in stisnilo ga je pri srcu, |
Peter | Majcen se je ozrl okrog sebe. | |
»Saj to je ona!« je vzkliknil | Peter | Majcen in priostril pogled. |
presenečenjem se je skrivalo še nekaj, česar | Peter | Majcen ni mogel opredeliti: nekakšna |
»Oprostite, če vas nadlegujem!« je rekel | Peter | Majcen in stopil z njo vštric. |
»Kaj pa je zdaj to?« je prešinilo | Petra | Majcna, ki je obstal pri stari vrbi |
»Kaj je s tem dekletom?« se je vprašal | Peter | Majcen. |
Peter | Majcen je dobro poznal ta svoj stari | |
Peter | Majcen se je oddahnil. | |
»Stari Pan,« je pomislil | Peter | Majcen. |
»Mali Pan,« je pomislil | Peter | Majcen. |
In tedaj se je | Peter | Majcen kar nenadoma spomnil tudi besedila: |
hip niti ne popolnoma resnična, se je | Peter | Majcen globoko oddahnil. |
»Idila!...« si je rekel | Peter | Majcen in prevzela ga je tista mehka |
Peter | Majcen se je zdrznil. | |
»Kako prodorno doni!« si je rekel | Peter | Majcen in spreletel ga je srh. |
»Ah, neumnost!« je | Peter | Majcen zmajal z glavo, ker ga je spet |
»Dober dan!« je tedaj glasno pozdravil | Peter | Majcen in šaljivo dodal: |
mi trobita!« je šaljivo nadaljeval | Peter | Majcen. |
»Tri dni?« se je nehote začudil | Peter | Majcen, ker ni vedel, kako naj razume |
Prav rad ga bom!« je prikimal | Peter | Majcen, ki je šele tedaj začutil, da |
»Kaj bi se me bal?« je rekel | Peter | Majcen. |
Peter | Majcen bi se bil zdaj rajši poslovil, | |
Peter | Majcen je vzel trobento v roko in jo | |
je rekel | Peter | Majcen in se ozrl v starca. |
je s poudarkom rekel | Peter | Majcen in se nasmehnil. |
»Danes je že ni slišal,« je | Peter | Majcen govoril staremu Blažiču. |
midva doma, tam,« se je starec obrnil k | Petru | Majcnu in s trobento pokazal proti |
Obrnil se je k | Petru | Majcnu, s pogledom pokazal na otroka |
Peter | Majcen je začudeno pogledal, toda starec | |
tako bridko odmeva?« se je vprašal | Peter | Majcen, ker ga je spet presunilo. |
Peter | Majcen se je ozrl po dolini. | |
prenapeta domišljija!« si je rekel | Peter | Majcen. |
previdno držal trobento v naročju, | Peter | Majcen pa se je oziral po Tihem dolu |
perica je lepa!« je s poudarkom rekel | Peter | Majcen in se nasmehnil. |
»Starec je res raztresen,« je pomislil | Peter | Majcen. |
»Ali iščete ključ?« je vprašal | Peter | Majcen. |
Peter | Majcen je sedel na prag. | |
tvoj očka igra trobento?« je rekel | Peter | Majcen. |
»No, pa saj se bo pozdravil,« je rekel | Peter | Majcen. |
»Kaj pa mu je?« se je | Peter | Majcen obrnil k starcu. |
obrisal ob hlače, ga postavil pred | Petra | Majcna in začel natakati. |
Peter | Majcen je izpil in postavil kozarec | |
je izpil, je postavil kozarec pred | Petra | Majcna in spet natočil. |
Petru | Majcnu je bil molk težak. | |
»Kam pa je šla?« je vprašal | Peter | Majcen. |
In spet je bilo | Petru | Majcnu neprijetno. |
Peter | Majcen je izpil in nato počakal, da | |
»Kdaj pa je to bilo?« je vprašal | Peter | Majcen. |
Katerega leta?« je po premolku vprašal | Peter | Majcen. |
»Na sveti večer!« je glasneje rekel | Peter | Majcen. |
Nato se je nagnil k | Petru | Majcnu in komaj slišno zašepetal: |
Postavil je kozarec pred | Petra | Majcna in natočil. |
Peter | Majcen je sklenil, da se bo poslovil, | |
Peter | Majcen je sedel, toda bilo mu je tako | |
Peter | Majcen si je posadil otroka za vrat. | |
Peter | Majcen se je ozrl. | |
»Od kod pa vi « se je obrnila k | Petru | Majcnu, ko je prišla bliže. |
Peter | Majcen je spet krenil z otrokom po | |
Peter | Majcen je postavil otroka na tla. | |
predpasnikom obrisala oči in počasi stopila k | Petru | Majcnu. |
»O vsak!« je prikimal | Peter | Majcen. |
»Tudi jaz bom šel,« je rekel | Peter | Majcen in vstal. |
nekaj reči,« je v zadregi pomislil | Peter | Majcen. |
Peter | Majcen je naglo prijel kozarec in ga | |
zakaj nisem odšel s teto!« si je rekel | Peter | Majcen. |
Peter | Majcen se je stresel, kakor bi udarec | |
»Dovolj bo že, dovolj!« je odkimal | Peter | Majcen. |
nikamor se mi ne mudi!« ga je prekinil | Peter | Majcen in se že isti hip začudil svojim |
Šel bom!« je sklenil | Peter | Majcen, a čeprav mu je bilo neprijetno |
Nagnil se je k | Petru | Majcnu in pridušeno rekel: |
»Oh, prosim, prosim!« je hitro odvrnil | Peter | Majcen. |
Peter | Majcen se je zamajal in se kakor uročen | |
Peter | Majcen je zdaj spet jasno videl pred | |
»Ne!« je takoj trznil | Peter | Majcen. |
»Ne, nobene,« je zamrmral | Peter | Majcen in si začel prižigati cigareto. |
Blažič je izpil, postavil kozarec pred | Petra | in nalil. |
zakaj še sedim tukaj?« si je rekel | Peter | Majcen in njegova roka je kar sama |
Peter | Majcen je trznil in se hitro ozrl. | |
pastirici in javoru?« se je zamislil | Peter | Majcen. |
»Oblak!« je zašepetal | Peter | Majcen in se razveselil kakor otrok. |
Peter | Majcen se je zdrznil in skoraj planil | |
»Izdihnil je,« je ponovil | Peter | Majcen. |
»Okno je odprto,« je ponovil | Peter | Majcen, ki se je šele zdaj zavedel, |
Peter | Majcen se je ozrl v osončeno hišo, | |
starec ga je ujel, ga potisnil pred | Petra | Majcna in zašepetal: |
počasi prijel trobento in se ozrl v | Petra | Majcna. |
Peter | Majcen je obstal kot pribit. | |
Peter | Majcen je le s težavo prikimal. | |
Peter | Majcen je komaj vzdržal. | |
Peter | Majcen se je hitro obrnil in se kar | |
V gozdu se je | Peter | Majcen oddahnil. |
Petru | Majcnu je bilo zdaj žal, da ni na kolovozu. | |
Petra | Majcna je obšlo slovesno ganotje. | |
Peter | Majcen je obstal kot ukovan. | |
Peter | Majcen je razumel njen pogled, zato | |
neko čudno škodoželjnostjo ponovil | Peter | Majcen in odšel po stopnicah. |
Peter | Majcen je čutil, da je nekaj narobe. | |
Tudi | Petru | Majcnu ni bilo prijetno, zato se je |
»Saj je vedel,« je rekel | Peter | Majcen. |
skoraj vrnil domov,« je nadaljeval | Peter | Majcen. |
»Kljub vsemu,« je rekel | Peter | Majcen. |
»Hm?« je pomislil | Peter | Majcen. |
»Tudi jaz bi šel,« je rekel | Peter | Majcen. |
Peter | Majcen se je vrnil v svojo sobo. | |
»Ne, ne!« je | Peter | Majcen odločno zmajal z glavo, da bi |
»Prosim, kar naprej,« je rekel | Peter | Majcen. |
Peter | Majcen se je zdrznil, nato pa je obstal | |
Peter | Majcen ni takoj vzdignil pogleda. | |
Peter | Majcen je obstal nepremično, samo srce | |
Saj slišim!« je tiho ponovil | Peter | Majcen. |
Peter | Majcen ni stopil za njo, ker je spet | |
Peter | Majcen ni vedel, kako dolgo je strmel | |
Peter | Majcen se je oddahnil, hkrati pa je | |
»Ali poznate Zmago Gorjančevo?« mu je | Peter | Majcen segel v besedo. |
»Da!« je pribil | Peter | Majcen. |
še ničesar ne vem!« je rezko odvrnil | Peter | Majcen. |
Peter | Majcen ni odgovoril. | |
»Temnikar!« je | Peter | Majcen pokazal v peč. |
»Ali ste jih vi slišali?« je rekel | Peter | Majcen, ne da bi se ozrl vanj. |
več slišati!« je tako ostro zarevsal | Peter | Majcen, da ga je bilo sram lastne grobosti. |
Peter | Majcen je potegnil z omare kovček, | |
»Ne,« se je zlagal | Peter | Majcen. |
»Ne vem,« je kratko odgovoril | Peter | Majcen. |
»Kako da ne?« se je zdaj | Peter | Majcen ozrl vanj. |
»In zdaj nehajva o tem!« je rekel | Peter | Majcen. |
»Zakaj?« je vprašal | Peter | Majcen in ga pogledal. |
Peter | Majcen je hitro pospravil svoje stvari. | |
Peter | Majcen je skočil k oknu. | |
Peter | Majcen se je ustavil in se počasi ozrl | |
»Obesil se je!« je polglasno rekel | Peter | Majcen. |
Peter | Majcen je pomolčal, nato pa je mirno | |
»A tako,« je rekel | Peter | Majcen in nato nehote glasno povedal |
»Pastirica?« se je začudil | Peter | Majcen. |
Peter | Majcen se je spomnil vzmeti, ki je | |
Peter | Majcen je bil že v vežnih vratih. | |
Peter | Majcen jo je vzdignil in odpeljal v | |
Peter | Majcen je stopil iz hiše. | |
je skrušeno zamrmral | Peter | Majcen. |
Toda | Peter | Majcen se ni ganil in se ni zmenil |
Peter | Majcen se je sklonil po nahrbtnik. | |
Peter | Majcen se je ozrl. | |
Peter | Majcen je še nekaj trenutkov gledal | |
Najlepši med vsemi pa je bil kip svetega | Petra | , stoječ v okenski vdolbini! |
sicer čisto navaden vrč za mošt; sveti | Peter | s tistim pijanskim obrazom pa se mu |
je stal pod baldahinom pred svetim | Petrom | . |
gmote dreves so se zibale in sveti | Peter | , ki se je videl od strani, je po stropu |
palcem na nogi zadel ob palec svetega | Petra | in jezno se je obrnil proti njemu: |
Kakšna škoda, da se je sveti | Peter | razbil, saj bi se čudovito podal v |
ki se je bila dotaknila vezi svetega | Petra | . |
igral naprej, ne da bi se razprodal, | Peter | utegne pustiti vse in se spustiti v |
Že ruski car | Peter | Veliki je sanjal o toplem morju in |
izumrli verjetno istočasno z našim | Petrom | Klepcem. |
Tudi | Peter | je zadet od jutra do večera. |
Ampak | Peter | bi rajši živel v mestu, zanima ga tehnika, |
Pri | Petru | se zbira največ klasičnih odpadnikov |
različice vatikanske bazilike svetega | Petra | ... |
njegovi apostoli, razen enega, verjetno | Petra | , ki je pravkar uzrl sprevod bližajočih |
omeniti tudi provansalskega filozofa | Petra | Gassendija, ki je znan predvsem kot |
pa je to poziv naslednikom svetega | Petra | , naj vržejo svoje ključe v brezno, |
PODPREDSEDNIK VALENTIN POHOREC: Hvala. | Peter | Levič ima stališče poslanske skupine |
PETER | LEVIČ: Namen predloga tokratnih sprememb | |
Stranke mladih Slovenije bo predstavil gospod | Peter | Levič. |
PETER | LEVIČ: Danes razpravljamo o predlogu | |
Po Gal 2.12 je | Peter | po prihodu Jakobovih poslancev prenehal |
jeruzalemske cerkve in da se je celo | Peter | podrejal njegovim ukazom. |
omembi v Gal 1,18 je najprej naveden | Peter | , v naslednjih omembah pa je na prvem |
Tam sta govorila | Peter | in Pavel, končno odločitev pa je sprejel |
poudariti, ker izmed »velike trojice« - | Petra | , Jakoba in Pavla - prav Jakoba največkrat |
Seveda je | Peter | ena od glavnih osebnosti evangelijev |
Vendar sta | Peter | in Pavel, kot je razvidno iz Gal 1-2 |
so se poslabšali odnosi med Jakobom, | Petrom | in Pavlom in na splošno med judovskimi |
Pismu Galačanom Pavel pravi, da celo | Peter | in Barnaba zaradi njihovih besed nista |
samem središču vprašanja je bil poleg | Petra | in Pavla tudi Jakob, in prav on je |
Peter | Potočnik | |
zakaj me to sprašuje, ko pa dobro ve, | Peter | Kolšek, da ne maram teh anket, povedal |
Ekipa je, razen | Petra | Mankoča in Alenke Kejžar, še zelo mlada, |
Vsekakor. | Peter | Mankoč je gotovo blizu tega, če bi |
je le Phelps »zunajkategornik«, tudi | Peter | lahko med kandidati za kolajno. |
Peter | Žonta vrhunsko do 5. mesta v Ga‐Pa | |
razpoložen tudi najboljši Slovenec | Peter | Žonta. |
razmer in povrhu še padca v Engelbergu,« | Peter | kajpak ni skrival veselja po nedvomno |
Peter | Žonta je v četrtek tekmoval v velikem | |
V finalu je | Peter | ponovil odličen nastop in zaustavil |
Najprestižnejši uspeh doslej - | Peter | Žonta je v Ga‐Pa osvojil odlično 5. |
Peter | Potočnik | |
Peter | Potočnik | |
Pred leti je | Peter | Handke pisal o razlikah med zgodovinskimi |