Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Laboratorij za korpus slovenskega jezika

O'beseda, označena besedila z lemami

//Aristotel (92)

V enem je bil    Aristotel   , v drugem Platon in razpravljala sta.
- tu mislim predvsem na Platona in    Aristotela    ter njune naslednike: pri njih čas
prostora v klasični filozofiji: pri    Aristotelu    je prostor končen, omejen z vesoljem,
Ko    Aristotel    v drugi knjigi Metafizike govori
naravi izmed vseh najbolj očitne.“ [   Aristotel    (1), 45]
Je    Aristotel    pisal samo o času, ali tudi o prostoru?
   Aristotel    torej začne razpravo o ”težavah v zvezi
Nadalje, kaj je njegova narava?“ [   Aristotel    (2), 217b32-33]
temačen način“ - ta misel, kot pravi    Aristotel   , izvira iz premisleka o dveh ”delih
   Aristotel    uporablja v teoriji časa, tako kot
   Aristotel    misli, da sedanjost ni del časa - kajti
govorila, zdaj le ugotavljava, da za    Aristotela    zdaj - ki obstaja samo ”teoretično“,
Ali se torej lahko strinjava z    Aristotelom   , ki pravi, da čas ne biva, da v realnosti
   Aristotel    ne trdi, da čas ne biva; v analizi
nikakor nima preprostega odgovora, si    Aristotel    pomaga z logiko, nadalje pa tudi z
   Aristotelu    je posvečeno največ prostora, Antonio
*”   Aristotel   , vodja šole sprehajalcev, je veliki
Greva naprej do Tomaja... in vrniva se k    Aristotelu   !
je pojmovano širše kot danes, saj po    Aristotelu    obstajajo štiri osnovne vrste gibanja,
Ko    Aristotel    v Fiziki govori o gibanju, misli
če rečemo gibanje ali spreminjanje“ [   Aristotel    123b45] (2), vendar je pri njegovi
Ampak    Aristotel    še ni poznal ure na nihalo...
Kakšen je torej po    Aristotelu    odnos med gibanjem oziroma spreminjanjem
gibanje, niti ga ni brez gibanja;“ [   Aristotel    (2), 218b21-219a1].
Ampak tudi za    Aristotela    je treba imeti veliko časa!
Sicer pa tudi    Aristotela    še nisem prebral v celoti...
je gibanje oziroma spreminjanje za    Aristotela    nujni, ne pa že tudi zadostni pogoj
   Aristotel    bi rekel, da sklepaš prehitro, po drugi
pa ni gibanje, mora biti to drugo.“ [   Aristotel    (2), 219a4-9]
V naslednjem poglavju    Aristotel    pojasnjuje odnos med časom in gibanjem:
   Aristotel    na tem mestu spet poudarja:
mislil, da je čas zgolj gibanje - za    Aristotela    namreč čas sam je, čas obstaja
kar sem ti rekel že prej - namreč da    Aristotel    pojmuje gibanje v širšem pomenu kakor
Dobro vprašanje, toda    Aristotel    nanj ni pozabil, o njem razpravlja
   Aristotel    se odloči za drugo možnost, kajti iz
drugo razumevanje izraza ”biti v času“    Aristotelu    omogoča sklep, da nekatere ”stvari“
vendar je to le načelna možnost, ki za    Aristotela    ni udejanjena zaradi (meta)fizičnih
možnosti, da nekaj ”ni v času“, pa    Aristotel    zapiše:
Morda je res odveč, vendar bi    Aristotel    na tvojo pripombo verjetno odvrnil,
gibanje; toda ne smeš pozabiti, da je    Aristotel    pojmoval gibanje v širšem pomenu; zanj
Torej je    Aristotel    zaradi neprostorskega gibanja zavesti
Že    Aristotel    ugotavlja in se obenem sprašuje:
ti je zdaj bolj razumljivo, zakaj je    Aristotel    v svojo definicijo časa vključil odnos
Ko    Aristotel    govori o krožnem gibanju časa, ima
zarisan z vrtenjem neba, za Grke, tudi za    Aristotela   , najbolj jasna podoba popolnosti.
Toda še vedno ne vem, ali je že    Aristotel    mislil, da bi čas obstajal tudi brez
Ali je torej sam    Aristotel    začetnik ”brezčasne teorije časa“?
   Aristotel    je predhodnik različnih in - kot se
pozneje kot temeljni časovni odnos, toda    Aristotel    je na nekem drugem mestu zapisal:
glede na oddaljenost od zdaja, se je    Aristotel    očitno motil: saj se vsak človek -
Res je, tu je    Aristotel    sklepal malce prehitro, četudi je imel
Ali torej po    Aristotelu    čas sploh obstaja brez zdaja?
Zdi se, da ne, saj    Aristotel    pravi:
prihodnosti, torej tudi časa ne, saj sta po    Aristotelu    preteklost in prihodnost edina resnična
resničnejša od prihodnosti, saj je bil    Aristotel    nasprotnik determinizma, ne?
   Aristotel    bi ti zaploskal in te povabil še na
zvezen, kajti - kot sva že rekla -    Aristotel    méni, da zdaj ni del časa, ki bi
Ali    Aristotel    piše kaj o tem?
ki ga merijo ure in za katerega je    Aristotel    v svoji Fiziki dejal, da ”obstaja
”obstaja isti čas vsepovsod hkrati“ [   Aristotel    (2), 220b5].
Bruno deklamira    Aristotela   :
Kako sta podobna Platonu in    Aristotelu    na Rafaelovi Atenski šoli!
stvarstva, tako kot je v starih časih učil    Aristotel   , potem bi bil tudi Stvarnik glede svojega
Da, ampak če je čas po    Aristotelu    ”število gibanja glede na prej in
In tudi    Aristotel    je verjetno mislil na trajanje zavesti
razmisliti, kakšen je odnos časa do duše“ [   Aristotel    (2), 223a16].
glavni problem - podobno kot že pri    Aristotelu    - da ”preteklega ni več, prihodnjega
Avguštin se namreč strinja z    Aristotelom   , da je čas merljiv podobno kot prostor
ta učenjak kak aristotelik, čeprav    Aristotel    sam verjetno ne bi pritrdil tej izjavi,
klasični antični filozofi, Platon in    Aristotel    ter njuni nasledniki, so pojmovali
pravi - očitno sledeč starim modrecem,    Aristotelu   , Avguštinu in drugim: ”
spoznanju, ki sta ga utemeljila Platon in    Aristotel   .
McTaggart je sledil    Aristotelu    v prepričanju, da je obstoj časa bistveno
sposodim Husserlov izraz), kajti že od    Aristotela    dalje je jasno, da formalna logika
Hudo je bilo le, da se je na    Aristotela    sklicevala inkvizicija pri svojih grozodejstvih.
aktualne neskončnosti (ki jo je stari    Aristotel    zavračal) ostaja odprt problem Brunove
   Aristotel    odgovarja: je v samem sebi.
Le kaj hočeš,    Aristotel   , povedati s tem, da je »mesto v samem
Filotej oziroma Bruno v polemiki z    Aristotelom    ne govori o absolutnem niču, marveč
Res, mislim, da bi mu [   Aristotelu   ] bilo treba reči, da roka, če bi jo
nebo obstaja v samem sebi [kot trdi    Aristotel   ], da je umeščeno akcidenčno in da ima
   Aristotel    navaja svoj dokaz v več variantah,
najenostavnejša je tista iz knjige O nebu, kjer    Aristotel    zavrača fizično (aktualno) neskončnost
   Aristotel    (3), 272b12-15]
tudi popolnost, drugače kot Platonu in    Aristotelu    ter nasploh Grkom, pri katerih je bila
”In če Platon in    Aristotel    postavljata nujnost in nespremenljivost
slike vesolja, ki so jo oblikovali    Aristotel   , Ptolemej in Dante in pri kateri je
potencialna in aktualna neskončnost -    Aristotel    je sprejemal prvo, zavračal pa drugo.
božjim, človeškim ali, kot je mislil    Aristotel   , tudi z naravnim smotrom) in v tem
   Aristotel    (1): Metafizika, prev.
   Aristotel    (2): Physiké akróasis/Physics (Fizika,
   Aristotel    (3): Peri ouranou / On the Heavens