Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Laboratorij za korpus slovenskega jezika

O'beseda, označena besedila z lemami

//A (1702)


Seveda ga je bilo moč slišati,    a    vse dokler je vztrajal v svojem sedanjem
celo za podpise le redkokdaj rabili,    a    on si ga je priskrbel, preprosto zato,
   A    dandanes ni bilo mogoče natančno določiti
Z majhno,    a    otroško pisavo je čečkal gor in dol
veliko ploskanja s partijskih sedežev    a    neka ženska na sedežih za rajo je zagnala
in ženska, ki ju je na videz poznal,    a    ni nikdar govoril z njima.
bi sodeloval v vsesplošnem deliriju,    a    to nečloveško skandiranje »V‐B!...
»   A    ne skrbi, jaz sem na tvoji strani.«
   A    ne, trkanje se je ponovilo.
Srce mu je udarjalo kakor boben,    a    njegov obraz je bil zaradi dolge vaje
Bila je ženska kakih trideset let,    a    se je zdela mnogo starejša.
je tudi tu dišalo po kuhanem zelju,    a    prevladoval je oster vonj po znoju,
Bil je debel,    a    gibčen mož, osupljivo neumen, gora
Winston je dvignil roke nad glavo,    a    z neprijetnim občutkom, saj je bil
   A    ni še naredil šest korakov po hodniku,
   A    Winstona je najbolj presunil izraz
primer, ali pa zelo globokega brezna -    a    bil je to kraj, ki se je, čeprav že
še sta ga lahko videli in on njiju,    a    medtem sta tonili dol, dol v zeleno
mogel spomniti, kaj se je bilo zgodilo,    a    v svojih sanjah je vedel, da sta bili
Njeno telo je bilo belo in gladko,    a    v njem ni zbudilo poželenja; pravzaprav
prikazala slika mladostne ženske, suhe,    a    mišičaste, oblečene v dres in telovadne
»Pravil sem to, mama,    a    ne?«
   A    katerim barabam ne bi bili smeli zaupati,
   A    to je bil samo košček skrivnega znanja,
moralo biti enkrat v šestdesetih letih,    a    vedeti z gotovostjo je bilo nemogoče.
   A    dokazati nisi mogel ničesar.
pnevmatične cevi, medtem ko je Winston delal,    a    bile so preproste zadeve in rešil se
Večina dela je bila dolgočasna rutina,    a    vanj so bile vključene tudi tako težke
njegovi tovariši zdaj v nemilosti,    a    v tisku ali na telekranu ni bilo o
   A    to bi bilo malo preveč očitno, medtem
»Seveda vse te oblike že uporabljamo,    a    v končni verziji Novoreka drugih sploh
»   A    veš, da je Novorek edini na svetu,
primeru bi ga izdal tudi vsak drug,    a    Syme prej kot večina.
pasovi sala na vratu in okoli pasu,    a    njegovi gibi so bili čili in deški.
»   A   , tako - hočem reči, da kaže pravega
»   A    veš, kaj je ta mala naredila zadnjo
Gledala ga je iz kotička oči,    a    vendar nenavadno napeto.
Prešla je skoraj takoj,    a    zapustila je v njem vznemirljivo nelagodnost.
ni ravno članica Miselne policije,    a    potem je gotovo amaterska vohunka,
bliskovit kot pok ob sproženju fotoaparata,    a    očitno običajen.
   A    resnično grozljiva so bila njena usta,
   A    v tem trenutku se je vsesplošni obup
položaje, ki so bili v resnici sinekure,    a    so zveneli pomembno.
   A    to je bil konkreten dokaz, bil je
»Prekleto,    a    ne slišiš, kaj ti pravim?«
Zelo star mož, upognjen,    a    čvrst, z belimi brki, ki so mu štrleli
»Dovolj vljudno sem vprašal,    a    ne?«
To je bilo strašno nevarno,    a    vsaj telekrana v sobi ni bilo, o čemer
oljenko, od katere je prihajal neprijeten,    a    prijazen vonj.
je bila pravzaprav neudobno polna,    a    v njej ni bilo skoraj ničesar, kar
»   A    koga danes brigajo pristne starine
jo je bilo treba čimprej opustiti,    a    soba je prebudila v njem neko domotožje,
   A    postal je še nekaj minut in se pogovarjal
Svetloba je ugašala,    a    prepoznal jo je brez težave.
   A    ni ga takoj odprl.
katerega ali kateremu je pisal dnevnik,    a    namesto tega je začel misliti na tisto,
pred smrtjo (nihče ni govoril o tem,    a    vedel je vsakdo ) je bil še postopek
   A    v tem trenutku sta se od nekod z leve
za dolžino roke oddaljen od dekleta,    a    pot mu je zapiral velikanski moški
Njegov prvi občutek je bilo olajšanje,    a    ko je opazoval čvrsto, vitko telo,
»Ne verjamem, da je,    a    lahko bi bil.«
Gotovo mora biti nekje blizu,    a    nedosegljiv očem, potok z zelenimi
bilo dobro, kadar si bil enkrat tam,    a    priti do njega je bilo zelo nevarno.
je upravljala in poganjala mogočen,    a    muhast elektronski stroj.
»Imajo samo šest osnutkov,    a    jih malo razširijo.«
zgodbo svojega zakonskega življenja,    a    za čudo se je pokazalo, da vse pomembne
»Sovražila je to,    a    nič bi je ne moglo ustaviti, da bi
kombinezon je lahko čutil njene prsi, polne    a    trdne.
Bil je še več kot mesec dni daleč,    a    neznanske in zapletene priprave, ki
sprehajal z njo po cesti tako kot zdaj,    a    odkrito in brez strahu, klepetal o
Winstonu, so njegovi prsti občutili čudno,    a    vendar nekoliko domače.
celi, pravijo, da vse lahko pozabiš,    a    še čez leta solze in nasmehi mi mučijo
skupaj je bilo opravljeno zelo nevešče,    a    Winstonova merila v takih stvareh niso
Rabila je isti parfum,    a    to ni bilo važno.
Rjuh ni bilo,    a    odeja, na kateri sta ležala, je bila
njegov lastni obraz ali na blazino,    a    lahen madež rdečila je še vedno poudarjal
prebudil, ne da bi bil odkril, kaj da je,    a    nekako je bilo povezano s tistim, kar
kdaj prej - nič ni bilo prečrtano -    a    za eno ime je bil krajši.
Podgana se ni več vrnila,    a    stenice so se v vročini gnusno razmnožile.
   A    nikdar se ni mogel spomniti več kot
»Čisto sem pripravljena tvegati,    a    samo za nekaj vrednega, ne pa za koščke
»   A    napisali ste ga zelo izbrano,« je rekel
   A    Syme ni bil samo mrtev, bil je ukinjen,
znotraj steklenega obtežilnika za papir,    a    površina stekla je bila svod neba in
posebnega presenečenja ali hude žalosti,    a    nenadoma se je čisto spremenila.
on, »fant,« dobiti največji obrok;    a    naj mu je še toliko dajala, vedno je
sestrica bolna in da tudi potrebuje hrano,    a    bilo je zaman.
Vedel je, da zaradi tega obe stradata,    a    ni si mogel pomagati; čutil je celo,
Ustavil se je,    a    vrnil se ni.
»Srečo sva imela,« je rekel, »   a    to ne more dolgo trajati.«
   A    že za sam prihod na tak kraj je bil
štiri zveze, ki bodo sicer prenehale,    a    se bodo zdaj pa zdaj obnovile.«
»   A    čakajte.«
Pri vratih se je Winston ozrl,    a    videti je bilo, da si ga O'Brien že
Bil je utrujen,    a    nič več zaspan.
južno od nje, Japonske otoke in velik,    a    nestalen del Mandžurije in Tibeta.
pomanjkanje polovice življenjskih potrebščin;    a    na to gledajo kot na nekaj koristnega.
   A    to bi zagotovilo samo ekonomsko bazo,
   A    to bi prelomilo načelo, ki se ga drže
običajno prevajamo kot Čaščenje smrti,    a    ga morda bolje predstavlja izraz Razveljavljenje
seveda vedno pobarvane in pristranske,    a    ponarejanje takšne vrste, kot je danes
znanstvena, še vedno za vojne namene,    a    so v bistvu nekakšno dnevno sanjarjenje
   A    čeprav je nerealna, ni brez pomena.
nekem smislu mu ni povedala nič novega,    a    v tem je bil del privlačnosti.
videti, da so Visoki varno na oblasti,    a    prej ali slej vedno pride trenutek,
se sicer seli iz ene plasti v drugo,    a    samo toliko, kolikor je potrebno, da
pognati v blaznost strahu in sovraštva,    a    kadar so prepuščeni sami sebi, so za
celi,pravijo, da vse lahko pozabiš,   a    še čez leta solze in nasmehi mi mučijo
ki se niso nikoli naučili misliti,    a    kopičijo v svojih srcih, trebuhih in
Nista se dotikala,    a    zdelo se mu je, da čuti drhtenje Julijinega
Lahko je ustavil šklepetanje zob,    a    nad koleni ni imel oblasti.
smrtna bolečina, ki je ves čas tam,    a    se ji še ne moreš prepustiti, kajti
Misli, ki so prihajale same od sebe,    a    so se mu zdele popolnoma nezanimive,
vedno nosil svoj stari žametni suknjič,    a    lasje, ki so bili skoraj beli, so postali
Verjetno je bil v Ministrstvu ljubezni,    a    nikakor se ni mogel o tem prepričati.
podobna tej, v kateri je bil zdaj,    a    grdo umazana in ves čas nabita z desetimi
bi se zelo zanimal za svojo okolico,    a    še je opažal osupljivo razliko med
vejo, kako je treba ravnati z damo,    a    ne?«
Ljubil jo je in je ne bo izdal,    a    to je bilo le dejstvo, ki ga je znal
   A    bila je še britev, poslali bodo britev,
stražnike, z nekoliko vznemirjenim,    a    nedoumljivim obrazom.
»Poznali bodo moj sloves,    a    ne?«
»Ne brihten, seveda,    a    goreč.«
»   A    veš, kje je mene zagrabil?«
Winston ga ni znova pogledal,    a    izmučeni, lobanji podobni obraz je
   A    tisti trenutek se je vrgel čez tla
treba velikega napora, da ga ni gledal,    a    zdaj se je lakota umaknila žeji.
   A    to je bila le razumska odločitev, ki
obraz, dokler ni imel oči polnih solz;    a    cilj tega je bil kratko in malo ponižati
da ga bodo spet izročili stražnikom,    a    včasih so nenadoma spremenili ton,
prepričan, ali je to O'Brienov glas,    a    bil je isti glas, ki mu je bil rekel:
videz učitelja, ki se muči s trmastim,    a    obetajočim otrokom.
zabrisani in dozdevno trepetajoči,    a    nesporno štirje.
Prijem na udih je znova zagrabil,    a    bolečina je upadla in drhtenje je ponehalo
   A    tisti hip se je O'Brien odvrnil.
Opazoval je težko,    a    miline polno postavo, ki je hodila
   A    tu in tam so bile velike zaplate praznine,
   A    bil je trenutek - ni vedel, kako dolg,
argumente, ki so dokazovali njegov neobstoj,    a    bili so neumnost, samo besedna igra.
Še so ga priklepale na posteljo,    a    lahko je nekoliko pregibal kolena,
pred katero se je čutil brez moči,    a    bil je utrujen.
»   A    za zdaj je v tvojih očeh oblast le
»Nad telesom,    a    predvsem nad zavestjo.«
»   A    kako lahko vladate stvarem?«
»   A    na koncu ga boš več kot razumel.«
To je bil gotovo njegov obraz,    a    zdelo se mu je, da se je bolj spremenil
   A    resnično grozljiva je bila mršavost
sedi in joče v ostri beli svetlobi,    a    ni se mogel ustaviti.
Ni imel vžigalic,    a    nikdar govoreči stražar, ki mu je prinašal
začel manj časa prebijati v spanju,    a    še vedno ni čutil nagiba, da bi vstal
   A    že čez nekaj kratkih dni - še nekaj
Vedel je, da ve, kaj pride za tem,    a    za hip se ni mogel domisliti.
se je spominjal nasprotnih stvari,    a    to so bili napačni spomini, proizvodi
Pokoraval se je Partiji,    a    sovražil jo je še vedno.
umaknil korak dalje: v duhu se je vdal,    a    upal je obdržati notranjost srca nedotaknjeno.
poslušalstvu, »sodi sicer h glodalcem,    a    je mesojeda žival.«
je bil z jermeni privezan na stol,    a    padal je skozi tla, skozi zidove poslopja,
Bil je svetlobna leta daleč,    a    O'Brien mu je še vedno stal ob strani.
   A    skozi temo, ki ga je obdajala, je zaslišal
papirja, ki je bil, so rekli, račun,    a    imel je vtis, da so mu zmeraj premalo
   A    treba je bilo delovati hitro.
Položil je belega tekača na svoje mesto,    a    za hip se ni mogel posvetiti resnemu
se ji je vlekla čez čelo in sence;    a    to ni bila tista sprememba.
sta na železna stola, drug ob drugem,    a    ne preblizu skupaj.
se ga pravzaprav poskušala otresti,    a    hodila je ravno dovolj hitro, da je
kar se je imenovalo Začasno poročilo,    a    kaj je bilo tisto, o čemer so poročali,
   A    bili so drugi dnevi, ko so se skoraj
   A    ne, samo glasbo so menjavali.
telekrana zakrakal razburjen glas,    a    ni še dobro začel, ko ga je preplavilo
Ni se ganil s sedeža,    a    v duhu je tekel, hitro tekel, bil je
prvega dne v Ministrstvu ljubezni,    a    dokončna, nepogrešljiva, zdravilna
spregovorimo že v delu, ki je posvečen    A    slovarju, saj so ista pravila veljala
   A    slovar.
   A    slovar so sestavljale besede, ki rabijo
Starorek ali celo v besede, vzete iz    A    slovarja, toda to bi zahtevalo dolge
tako kot narekovalnik, najti tudi v    A    slovarju, toda te niso imele posebne
oblike v B slovarju bolj pogoste kot v    A    slovarju.
»   A    vidiš, da smo v številčni premoči?«
dobrine imamo sicer za utrudljive,    a    hkrati tudi za koristne in si jih ne
   a    pred krepost postavili znoj so nesmrtni
in očitno škodo; če pa sem nepošten,    a    se obdajam z videzom pravičnosti, mi
četrtino živil v četrtini delovnega časa,    a    ostale tri četrtine časa porabi za
»   A    se ti ljudje, po tvojem gostijo brez
»   A    ne kaže prej začeti muzično vzgojo
dejansko spremeni iz ene podobe v drugo,    a    včasih nas samo ukani, da to verjamemo,
načela: vladajočim se je treba podrejati,    a    pri sebi obvladovati slo po jedi, pijači
»   A    so ti uporabni za bojevite može?«
to sliši, raje bojeval zoper mršave,    a    čvrste pse kakor pa z njimi zoper tolste
»In dalje,    a    ni mikavno, da imajo za svojega najhujšega
slabši in večji del obvlada boljši,    a    manjši del, potem imamo za to grajo
obstaja različnost v tem, da žena rodi,    a    mož oplaja, potem s tem po našem mnenju
pri duševnem delu zadostno podpira,    a    drugega ovira?
drznih bojnih konjih, temveč na krotkih,    a    kar najbolj hitrih konjih.
se jezijo na kamne, ki jih zadevajo,    a    se ne zmenijo za tiste, ki kamne mečejo.«
»   A    me nisi ti spravil v ta položaj?«
domnevanje manj jasno kot spoznanje,    a    jasnejše kot nespoznanje.«
vidimo, ne moremo si jih pa misliti,    a    ideje si lahko mislimo, ne moremo pa
tak in njegovo diagonalo kot tako,    a    ne narisane, in podobno tudi drugo.
imajo duše ljudi, ki veljajo za slabe,    a    hkrati za pametne.
bomo mi in vi vodili državo budni,    a    ne speči, kakor je to danes v večini
»in ki se tičejo vojskovanja,    a    tudi vseh drugih znanosti; saj vemo,
dolžnosti, zaradi države in iz potrebe,    a    ne zato, ker bi bilo vladanje lepo
vzamejo njihove otroke v svoje varstvo,    a    jih ne vzgajajo tako, kakor je to v
iracionalne (diagonale) pa za dve,    a    v drugi smeri sto kock trojke. -
   A    tudi samosvojosti ji ne manjka.«
»Podobne so mladim,    a    nelepim obrazom mladeničev, katerih
vračale: iz zemlje, polne blata in prahu,    a    iz druge odprtine popolnoma čiste.
Hotel ga je umoriti,    a    se je ustrašil ljudstva, ker je imelo
Elíja je že prišel,    a    ga niso prepoznali, temveč so storili
   A    gorje vam, pismouki in farizeji!
   A    povem vam, poslej ne bom več pil od
Duh je sicer pripravljen,    a    telo je slabotno.«
‘To ljudstvo me časti z ustnicami,    a    njihovo srce je daleč od mene.
duhovniki in pismouki zavrgli in umorili,    a    po treh dneh bo vstal.
Duh je sicer pripravljen,    a    telo je slabotno.«
   A    tudi v tem se njihovo pričevanje ni
   A    gorje vam bogataši, kajti vso tolažbo
   A    ta je odgovoril:
»Hodil bom za teboj, Gospod,    a    dovôli mi, da se prej poslovim od svojih
si in vznemirja te veliko stvari,    a    le eno je potrebno.
sveta, da bi slišala Sálomonovo modrost;    a    glejte, več kakor Sálomon je tukaj.
spreobrnili so se ob Jonovi pridigi;    a    glejte, več kakor Jona je tukaj.«
Sami niste vstopili,    a    tistim, ki so hoteli vstopiti, ste
Ne bojte se tistih, ki umorijo telo,    a    potem ne morejo storiti nič več.
ki spozna voljo svojega gospodarja,    a    ničesar ne pripravi in ne dela po njegovi
duhove in zdravim še danes in jutri,    a    tretji dan bom izpolnil svoje delo.
opljuvali; bičali ga bodo in umorili,    a    tretji dan bo vstal.«
In luč sveti v temi,    a    tema je ni sprejela.
je bila in svet je po njej nastal,    a    svet je ni spoznal.
mislite, da imate v njem večno življenje,    a    prav Sveto pismo pričuje o meni.
pet ječmenovih hlebov in dve ribi,    a    kaj je to za toliko ljudi?«
hudega duha, ampak častim svojega Očeta,    a    vi me ne spoštujete.
ti tukaj, bi moj brat ne bil umrl;    a    tudi zdaj vem, da ti bo Bog dal, karkoli
   A    zaradi te ure sem vendar prišel.
kar jaz delam, ti zdaj še ne razumeš,    a    spoznal boš pozneje.«
Juda,    a    ne Iškarijót, mu reče:
   A    Tolažnik Sveti Duh, ki ga bo poslal
imeli greha; zdaj pa so jih videli,    a    kljub temu sovražijo mene in mojega
Še veliko bi vam rad povedal,    a    zdaj ne morete nositi.
   A    spet vas bom videl in vaše srce se
nisem več na svetu; oni so na svetu,    a    jaz odhajam k tebi.
Blagor tistim, ki niso videli,    a    so verovali!«
‘kamen, ki ste ga vi zidarji zavrgli,    a    je postal vogelni kamen.’
med vami in vam oznanjal kraljestvo,    a    zdaj vem, da me ne bo več videl nobeden
   A    zdaj vas spodbujam, bodite pogumni!
Poslušali boste, poslušali -    a    ne boste razumeli, gledali boste, gledali
razumeli, gledali boste, gledali -    a    ne boste spoznali.
kaj sadu kakor med drugimi narodi,    a    mi je bilo do danes to onemogočeno.
Da se ponašaš s postavo,    a    žališ Boga s kršenjem postave?
vi mislite, da ste mrtvi za greh,    a    da živite za Boga, v Kristusu Jezusu.
po volji njega, ki ga je podvrgel,    a    vendar v upanju: da se bo tudi stvarstvo
Jezusu, da ni nič sámo na sebi nečisto;    a    če kdo misli, da je kaj nečisto, je
je bila zamolčana skozi večne čase,    a    je bila zdaj razodeta in je po ukazu
Vi se res zberete,    a    temu se ne reče jesti Gospodovo večerjo,
Res da se ti lepo zahvaljuješ,    a    drugemu to ni v spodbudo.
Ob tla nas mečejo,    a    nismo pobiti.
in dobrem glasu, kakor zapeljivci,    a    vendar resnicoljubni, kakor nepoznani,
vendar resnicoljubni, kakor nepoznani,    a    vendar poznani, kakor umirajoči, pa
pa glejte, živimo, kakor pretepeni,    a    ne usmrčeni, kakor žalostni, pa vedno
Res živimo po človeško,    a    se ne bojujemo po človeško.
Gospoda, da bi ga odstranil od mene,    a    mi je rekel:
Tudi mi smo slabotni v njem,    a    pred vami bomo živi z njim zaradi božje
Ta bolezen vam je bila v preskušnjo,    a    me zaradi nje niste ne zaničevali ne
Oni se zavzemajo za vas,    a    ne pošteno; hočejo vas namreč odtrgati,
pogani, ti, ki se imenujejo obrezane,    a    so obrezani samo na telesu, nekoč imenovali
   A    kaj za to?
Sicer ste jo imeli že prej,    a    manjkala vam je priložnost.
   A    kljub temu je bilo lepo, da ste mi
dajejo te reči sicer vtis modrosti,    a    dejansko niso za drugo, ko da gódijo
vam, jaz, Pavel, enkrat, celo dvakrat,    a    satan nam je to preprečil.
Podobno so očitna tudi dobra dela,    a    tudi tista, ki niso, se ne morejo skriti.
Res je pobožnost velik dobiček,    a    le za tistega, ki je zadovoljen z malim.
   A    me ni sram, ker vem, komu sem veroval,
Trdijo, da Boga poznajo,    a    ga v dejanjih zanikajo, ker so zoprni
našega odrešenika, nas je odrešil,    a    ne zaradi pravičnih del, ki bi jih
   A    Kristus je kot Sin nad svojo hišo.
torej drži, da nekateri vanj pridejo,    a    tisti, ki jim je bila blagovest oznanjena
»Daritve in darovanja nisi hotel,    a    telo si mi pripravil.
Poželite,    a    vendar nimate.
kamnu, ki so ga sicer ljudje zavrgli,    a    je pri Bogu izbran in dragocen.
bodite pokorni svojim gospodarjem,    a    ne le dobrim in krotkim, ampak tudi
milost je v tem, da kdo po krivici trpi,    a    bridkosti prenaša iz zvestobe do Boga.
Res je bil po telesu izročen smrti,    a    po Duhu je bil oživljen.
ki ga je zmamil krivičen zaslužek,    a    ga je za njegovo nepoštenost posvarila
Izšli so izmed nas,    a    niso bili izmed naših.
veste: on je prišel, da bi odvzel grehe,    a    sam nima greha.
Če kdo opazi, da njegov brat greši,    a    ne za smrt, naj zanj prosi in dal mu
Obstaja namreč greh, ki je za smrt;    a    jaz ne pravim, da bi kdo prosil za
Bil sem mrtev,    a    glej, živim na veke vekov in imam ključe
govori Prvi in Zadnji, ki je bil mrtev,    a    je oživel.
Dal sem ji časa, da se spreobrne,    a    se noče odvrniti od svojega nečistovanja.
za tvoja dela: imajo te za živega,    a    si mrtev.
tistih dneh bodo ljudje iskali smrt,    a    jè ne bodo našli; želeli bodo umreti,
ne bodo našli; želeli bodo umreti,    a    smrt bo bežala od njih.
   A    ko sem jo pojedel, me je v trebuhu
Narodi so pobesneli,    a    prišla je tvoja jeza in trenutek, da
   A    ženi je priskočila na pomoč zemlja:
glav je bila videti ranjena na smrt,    a    njena smrtna rana se je bila pozdravila.
Zver, ki si jo videl, je bila,    a    je ni več, vzdignila se bo iz brezna,
ni več, vzdignila se bo iz brezna,    a    pojde v pogubo.
videli, da je zver bila, pa je ni več,    a    da se bo vrnila.
je hkrati osmi in eden izmed sedmih,    a    pojde v pogubo.
Ti se bodo bojevali z Jagnjetom,    a    Jagnje jih bo premagalo, ker je Gospod
   A    z neba je šinil ogenj in jih použil.
Po prvem dnevu trgovanja v kotaciji    A    Ljubljanske borze se je enotni tečaj
Mislili ste, da letite v Evropo,    a    glej ga, zlomka, pristali ste - v Sloveniji.
vsega skupaj za kakšne tri Portorože,    a    ko je v sredo popoldne avto končno
milijonov dolarjev težkim denarjem,    a    z ameriško zvezdo Bruceom Wilisom.
potrebovala 58,5 milijona tolarjev,    a    tudi odobreno posojilo jim bo olajšalo
domžalskim zmagovalcem iz leta 1995,    a    je na koncu vendarle izgubil teniški
Prostor,    a    v njem velika črna luknja
   A    kaj, ko je že v naslednjem trenutku
»Denar je impotenten,    a    vseeno ga mnogi ljubijo,« tako je rekel
Ljubljani portugalski zunanji minister -    a    predvsem tako, da jo priznajo za enakopravno
satelitstva zavrlo življenje dveh generacij,    a    ko je to minilo, so se iz zgodovinskega
- ta je bil sprejet intervencijsko,    a    še zmeraj velja - dejansko razbremenjene
konvenciji o odpravi prisilnega dela,    a    so jo poslanci po obrazložitvi predstavnika
jih sicer vodi direktor Marjan Rekar,    a    se jih danes ni udeležil, so se spet
Gibanje 23. december bo poskusilo petič,    a    zadnjič
najboljšimi tremi slovenskimi klubi,    a    letos brez udeležbe Italijanov.
Pahor in Zmago Jelinčič, več kot dve,    a    manj kot deset nominacij pa je bilo
Evropi, in cestninskimi dajatvami,    a    se je vendarle za iskanje primernejše
   A    tu igra psihologija pomembno vlogo:
   A    kje je Peter?
Naslonil se je, prižgal si cigareto,    a    kadil ni; le povest o svoji materi
odložil okove, ko se je vrnil iz zapora,    a    še ni pozabil nanj, ni pozabil na mrzlo
Napisano je imel študent Peter to povest,    a    je ni nikdar bral.
je sitna, Mirica je zmerom zaspana,    a    naš Peter, ta nesrečni fant, pa je
Udarila bi ona, tudi darovala bi,    a    prosila - nikdar ...
Muzika je onemela,    a    pesem, kakor bi se zvrnila v prepad.
   A    tuje pleme je močno.
   A    v očeh je ogenj, kot v očeh divje živali
Nobene vesti nima od doma,    a    on vseeno ve, da ga je Neda zatajila
Dala mu je vse, kar je imela,    a    tudi vzela mu je vse, kar je imel on.
Živi težko,    a    živo življenje.
Morda je peč mrzla,    a    srce je gorko in hrepenenje neugasljivo:
vem, da pišem skoro popolnoma zaman,    a    pišem vseeno.
Bridko je,    a    vendar smo slabiči, večni izseljenci,
mesto vsak dan, da si poiščejo sreče,    a    tonejo v črne dni «.
Besedo in dušo so ti hoteli vzeti,    a    rečem ti:
Ni še plačano delo njenih rok,    a    Lina bo sestra tistim, ki se bodo borili
stari nadzornik s čudnim posladkanim,    a    brezbrižnim glasom in se zavalil v
ledenomrzle, oči so iskale pristanka na dnevu,    a    dneva ni bilo.
Mislil je, mislil je in štel,    a    nikakor se ni mogel znajti.
Prisluhnil je,    a    ni mogel razločiti.
opije nas z vinom in z ljubeznijo,    a    ni nam mati...
   A    luči ni, samo trpek privid ustvari
Le rodijo še cvetko,    a    vendar se nam vidijo bolj podobne vrbam
   A    čemu obup?
Koruzo ličkajo še in mošt še prešajo,    a    pojejo skoro več nič.
ves je od časa zarjavel in osivel,    a    vseeno je še živa priča nekdanjih upornih
nekje izza šuma se oglasi žalostno,    a    vendar uporno pismo Ivana Gradnika.
kakor so grenke tolminske trde tepke,    a    jaz jo imam vseeno rad, še rajši, saj
Kvečjemu vam lahko rečem z jezo v očeh,    a    z upanjem svetlim in mladim v srcu,
Še zmerom umiramo,    a    izumrli ne bomo.
   A    kljub temu rad zvonim.
Pljunil je,    a    ni pogledal.
Kdo vas je pa klical sem,    a   ?" je dejala Crista in ponosno uprla
Tako je razmišljal Bernard Tul,    a    razmislil ni nič.
njegovi glavi polno velikih načrtov -    a    kar je bilo poglavitno: doma ga je
   A    bolj ko vse to je bil zanimiv Martin
Zvečer so legali pozno spat, s trpko,    a    vendar sladko bolečino okrog pasu,
glas, ga grabil s svojimi drobnimi,    a    že močnimi ročicami za ušesa in ponavljal:
»Kje pa je tvoja hiša,    a   , povej?«
   A    si povedal?«
velika zakonska postelja kakor nekoč,    a    poleg postelje zibelka.
rekel Plazar, ko je prišel na dopust,    a   ?
Navrharjeva Kristina, ali ni tudi ta,    a   ?
   A   ?« je sunkovito drobila Anca.
Kaj, ste slišali,    a   , a!« je vreščala.
Kaj, ste slišali, a,    a   !« je vreščala.
Duh je voljan,    a    meso je slabo.
Ni bilo imenitno,    a    bili so lačni.
da trditi, da bi bila v hiši lakota,    a    kljub temu je Žef postajal siten.
v ustih, otroci so se celo davili,    a    vendar je bilo vsem dobro pri srcu.
Kar grdo je to napisati,    a    bilo jo je strašno slišati.
   A    vendar me vsa utrujenost in vse bolečine
se mi je, da je srce vedelo odgovor,    a    ga ni znalo spremeniti v besede.
Otrok je bil šibak in bled,    a    se je vendar trdno oklenil življenja.
To so bila sicer brezskrbna,    a    vendar grenka leta.
poguznica poguznjena, kdo me je uničil,    a   ?
»Kaj pa vidva    a   ?
   A   ?
»Kdo se cmeri,    a   ?« je planil Moj Jezus pokonci in tako
»Kdo je seme hudičevo,    a   ?
in drevesom, ki so šumela ob cesti -    a    vendar sta se vozila domov zelo dolgo.
Prvi škodujejo drugim, drugi sebi,    a    vsem je maščevanje trpka slast.
sunkovito in se z zanosom razraslo,    a    živelo je kratko življenje, podobno
Skočil je pokonci,    a    še preden se mu je spomin razbistril,
preprosta in nekoliko skaljena pamet,    a    razmislil ni nič.
   A    da je bilo res poletje, je najzgovorneje
ni bil pri čistem, kakor se pravi,    a    ker je povedal nekaj slabega, so mu
»   A   !« je zagodel Štefuc in v tistem
»   A   !« je bila izražena vsa jeza in razočaranje,
računi tega večera popolnoma poravnani,    a    vendar so dihali z lažjim srcem.
Petelin se je izlizal,    a    ker groženj ni dobro razumel, je ponovno
   A   , malič!" je zaklela.
Pokojni gospod Čar se ni menil za to -    a    zadnje dni je že tako raztreseno odgovarjal,
kadar strežeš k maši, misli na boga,    a    ne na zajutrek!"
Kar bolan je," je trepetal Štefe,    a    njegove oči so pohlepno visele na zlatem
štirideset let se je vrtel po cerkvi,    a    še nikdar ni opazil, koliko je v njej
   A    zdaj, kamor je vrgel oči: zlato; kamor
vratca so se sicer zmeraj sama zapirala,    a    Štefe je zdaj v tem videl znamenje
Saj težko jih je rediti,    a    še teže je, če ti umirajo.
   A    tale?
je, ni lepo grdo misliti o gospodu,    a    kar je res, je le res.
   A    rajnki gospod?
Živimo sredi tisoč stvari, groznih,    a    vendar prijetnih, ki so sad naše domišljije
prijetnih, ki so sad naše domišljije -    a    so kljub temu naša najgloblja resnica.
dvigne kramp, ker ga ovira lesena noga,    a    vendar ga dvigne, zamahne in kramp
ni samo znan, to je najdražji glas,    a    vendar se nikakor ne more spomniti,
glasom prihaja v Dragiča nova sila,    a    tudi neka tesnoba, ki mu je znana in
   A    to tudi ni več važno, kajti tudi vprašanje
   A    vendar je še tako lepo gledati in zato
Že dvajset let živi Dragič na njem,    a    ga šele danes, s koso na rami, prvič
   A    sonce le vzide.
povedali, kako zelo se je teta spremenila,    a    vendar se je zdaj vse to zdramilo
je takoj priklical mojo dušo domov,    a    tudi moje telo, ki je bilo spočetka
nekateri zelo dobro, naravnost zlato dušo,    a    brez vsakega posluha.
Da, spremenila se je,    a    nekaj ji je vendarle še ostalo: ker
Pobu je bilo šele dvanajst let,    a    držal se je kakor mož.
Njegov pogled je bil jasen, miren,    a    vendar se je še meni zdel oster, izzivalen.
razločno slišala, kako mi je bilo srce,    a    vendar sem trdno gledala domobrance,
»   A   , kaj jaz!
   A    vendar je hodil še vso noč, da sta
Čakal je,    a    zgrudil se ni.
so se majale pod težkimi kapljami,    a    niti šuma ni bilo blizu in ne šelestenja
očrneli, tudi okna so bila brez stekla,    a    vendar niso slepo gledala v svet.
   A    kaj pomaga, ko pa vztrepeče že ob goli
Dobro ve, da jih ne bi našel,    a    tudi če bi jih našel, bi jih zaradi
   A    kako naj se drugače proslavi?
kakor kravji pastirji pred hlevom,    a    vendar imajo zdaj prvo besedo na vasi.
ter zaničljivo motri svojo družbo,    a    najbolj nesrečnega poštarja, ki je
iz žameta, ki je bil nekoč tudi črn,    a    je zdaj tiste neopredeljive motne barve,
Sicer so oblečene drugače,    a    vse so v obledeli črnini in vse so
molče prižigajo cigarete, kmetje pipe,    a    bajtarji, dninarji garači in stari
danes nekoliko motno, od suše prašno,    a    brez oblaka.
Rejc pred vasjo postavil na tehtnico,    a    tehtnica nima treh pladnjev.
besede lijo po glavah kakor ploha,    a    nihče se ne gane.
»Nikamor!« ponovi še ostreje,    a    ker vidi, da jim z besedo ni zadušila
   A    tudi tam je vroče, zares vroče, zato
Lotijo se celo kakega popravila,    a    ker se kaj kmalu s kladivom udarijo
To je tisti tisočletja stari,    a    zmeraj mladi, večno živi smehljaj sreče,
ujel glas iz življenja, ki ga obdaja,    a    takoj se tudi sama zresni, ker je glas
matere, niti senca sence svoje babice,    a    o prababici, prvi Barbari, ki je prišla
in zdrzne, kakor bi ga stresel mraz,    a    vseeno zabevska v hlapca:
Kdaj pa je tebi krava poginila,    a   ?
   A   ?
   A   ?« kriči Žuželjčevka, z naslado zateguje
   A   ?
   A   
   A   ?
   A   
   A    tudi okrog hiše, na tnalu, pri žlebu,
jih odrasli venomer podijo izpod nog,    a    ki so vendar ponosni, da so lahko navzoči
Kaj pa meni,    a   
Zakaj si s kravo uganjal svojo trmo,    a   ?
Zakaj si uganjal politiko,    a   
kravi, če bi lahko Tinčevo obudil;    a    kaj, ko zdaj še sam nima nobene krave
Segrela si je lonček mleka,    a    srknila je samo požirek, zakaj ustnice
   A    vendar je tudi to minilo.
lepo, vse je bilo tako znano in domače,    a    vendar drugačno; vse je bilo tako blizu,
blizu, na koncu prstov tako rekoč,    a    vendar že tako neskončno daleč in nedosegljivo,
Začutila je šibkost,    a    vendar neko čudno lahkoto, ki jo je
bilo slišati, kar je Trohovka opazila,    a    začuditi se ni utegnila, ker se je
dvigala, kakor bi šla naravnost v nebo,    a    naposled je le prilezla na vrh.
Koza jo je začudeno pogledala,    a    ni marala iz polmraka, čeprav jo je
»   A    ti si?« je rekla in obstala.
da je znotraj vsa votla in prazna,    a    da kljub temu nima kam vliti.
Čutila je, da ji še nekaj manjka,    a    minilo je precej časa, preden se je
   A    križa zdaj ni bilo pod cilindrom.
   A    ker dotika ni, spet dvigne veke.
gre Trohovka proti koncu svoje poti,    a    konca ni, povsod je samo začetek novih
prav poredkoma švignejo skozi vežo,    a    še kadar švignejo, se nikdar ne ustavijo
Fantje ga jezno premerijo,    a    nihče ne golsne.
Fantje se spogledajo,    a    ne vedo odgovora.
   A   
   A   ?« ponovi tršati velikan.
   A   
Širok,    a    še slaboten sončni žarek poševno reže
se mešata ginjenost in navdušenje,    a    hkrati mu z obraza sije otroški ponos,
svoj domači kraj, ki je tako blizu,    a    vendar tako daleč, nedosegljiv.
»   A    se potem nisi ustavil na tem sedlu.«
»Dajmo, fantje!« priganja vedro,    a    odločno.
Nad hlevom stara, nizka,    a    čista in prijazna bajta iz surovega
Starec visoke,    a    že upognjene postave, jasnega in plemenitega,
je konspiracija,« vzdihne Nančika,    a    ne brez prikritega ponosa.
Videti je, da zbira besede,    a    jih ne more najti.
njen obraz je že mračen in trmast,    a    vendar reče mirno, toda zelo jedko:
Drejc jo prehiti,    a    Tildica mu vzame škaf iz rok in ga
Drejc v zadregi požre slino,    a    se takoj znajde:
»Glej ga!« mu teče mirno,    a    z uničevalnim pomilovanjem.
»   A   ?!
   A    dom je zelo prikupen, domač.
»   A   !
   A    nas je že na tisoče!
»Pojdi!« mu reče pridušeno,    a    ukazujoče.
   A    sekunde so neskončne, kakor bi čas
jezno zasuče glavo, da bi zrogovilila,    a    ko se sreča z globokim in težkim Angelčinim
Dragarica se opoteče,    a    vendar takoj zagleda Bichija, dvigne
Dragarica se umakne za dva koraka,    a    komaj se oddahne, že spet sklene roke
na levo po vrsti ter komaj slišno,    a    ukazujoče zamrmra:
Počasi stegne roko proti fotografiji,    a    roka mu obstane nad revolverjem in
nato se počasi spušča k revolverju,    a    se umakne, še preden se ga dotakne.
Komaj vidno se začudi,    a    Bichija, ki še vedno zbegano stoji
pogled je oster,    a    kljub vsemu je v njegovem glasu in
»Kakor vsi fašisti!« mrko,    a    trdo odgovori Drejc in vstane.
Ves je zasopljen,    a    obraz mu žari kakor vsakemu otroku,
venomer mrmra, kakor bi rada nekaj rekla,    a    ne bi vedela, kako naj začne.
Izba je majhna in skromna,    a    zelo čista in zelo domača.
jo globoko pogleda ter ljubeznivo,    a    odločno reče:
Premlad si še,« reče karajoče,    a    ne brez prikritega ponosa.
Očka Orel ji položi roko, na ramo,    a    Obrekarica nadaljuje z istim glasom:
položi roko na ramo in reče mirno,    a    vendar dovolj strogo:
   A    jutri? ...
Narte se opoteče,    a    ko ulovi ravnotežje, se okrene, s pestjo
Nekdo skuša zavriskati,    a    vrisk se zlomi in utihne.
Plašno,    a    z upanjem v očeh se ozira po vaščanih.
»   A   ?!« zazija Sova.
Drejcu v oči ter mu reče prijazno,    a    vendar pomenljivo:
Tildica se mu radostno nasmehne,    a    ga takoj zgrabi za roko, pokaže proti
dvignjeni roki; zažene se po cesti,    a    že po nekaj korakih obstane in ostrmi
Dragarica je pri vratih in zaskrbljeno,    a    ostro gleda Drejca.
   A    jaz tebe ne pustim!«
njihovih obrazih več globoke tragike,    a    tudi več odločnosti kakor pred dobrim
zdrzne in se votlo ozre v Angelco,    a    vojak že stopi k njej in jo potegne
pokaže Travnikarico in reče mirno,    a    zelo jasno:
»   A   !« vzklikne Kutschera in zabode pogled
obe roki na rame in se zamakne vanjo,    a    besede ne najde.
Sova se zdrzne,    a    ne odtrga pogleda od sovražnika; strelja
rafali in med premori odgovarja hropeče,    a    toplo in prepričljivo:
hrup se vali bliže, bliže, bliže -    a    strojnica molči ...
vzdihne Sova z bridkostjo in obupom,    a    se takoj zbere in stisne čeljusti.
Oči se mu širijo,    a    so vedno bolj motne, steklene.
Vdene nov šaržer in sproži,    a    se kmalu začne še huje zibati.
bi se hotel samo za hip oddahniti -    a    jih več ne odpre. Vzdihne in se počasi
»   A   ?
Res?« zazija nejeverno,    a    obraz se mu bolj in bolj jasni.
»   A    zdaj ti tovariš komisar ukazuje, da
enakomerno opoteka in se s hripavim,    a    kljubovalnim glasom pogovarja sam s
Stane ga bistro,    a    očetovsko premeri.
Lokar navrže Gregorčiču zajemalko,    a    Gregorčič ne odmakne svojega velikega
pogledom ukaže Gregorčiču, naj se umakne,    a    hkrati podraži Sovo:
»   A   ?!« ga vpraša z žarečimi očmi.
razširi roke in plane proti njemu,    a    prav v tem se pripodi Gregorčič in
Luč je medla,    a    prostor je poln domačnosti, dobrote
očividno že desetič odgovarja Jera,    a    govori zelo počasi, prijazno in mehko,
Jaz bom šla!« mirno,    a    odločno reče Tildica in si začne pri
»Divji so,    a    še mene se bojijo; nikdar mi ne pogledajo
ima še nekaj neprijetnega na srcu,    a    ne more z besedo na dan.
pred hišo, govorica vzkipi v prepir,    a    se kmalu poleže, koraki spet zaškripljejo
morem več,« prijazno odvrne Tildica,    a    hkrati dvigne skodelico k ustom in
njimi gre Tildica; roke ima zvezane,    a    glavo drži pokonci.
pljune v roke in visoko dvigne sekiro    a    sekira ostane v zraku, kakor bi Drejc
klancu, nato zamiži in strese glavo,    a    ko spet pogleda, se zgrozi in sekira
Jera ga pomirljivo pogleda,    a    odgovora ne najde.
»   A   !
   A    se takoj pomiri, se za trenutek zamisli,
   A    jeza mu že spet privre na vrh; pahne
»Zdaj vidiš,    a   ? ...«
Drejc se ozre,    a    Tildica ga takoj potegne za sabo.
»Za Sovo ste pa rekli, da je prestar,    a    je le z Drejcem v minerski četi.
in slovesna, nekoliko vznemirjena,    a    brez preplaha.
vdano zmigne z rameni in nadaljuje,    a    bolj sam zase:
Sova se požene kvišku,    a    se takoj spet sesede ter obupno in
»   A    iz Karpatov?« vpraša Tone in se smeje.
»Slabo vidim,    a    z jezo nemara bi,« zahrešči Zavoglar,
   A    jih ne doseže; visoko se zravna, razširi
tla zraven Sove, ki ga samo pogleda,    a    ne zine nobene.
Raztreskalo me je,« reče Sova malomarno,    a    s skritim ponosom.
takoj zgrabi, da bi mu pomagala vstati,    a    Sova se pomrači, besno zabrusi bergljo
Nad dolino so še goli,    a    že brsteči gozdovi.
armada se bliža Reki, Rusi v Prekmurju -    a    ti?
»   A   ?!« zažari Sova in se pomakne po klopi
»   A    počasi jih bomo vsem posekali - saj
več ovce!« reče z nenavadno mirnim,    a    strastno trmastim glasom ter naglo
   A    včasih ga zanese.
obrazu videti, da globoko razmišlja,    a    se nikakor ne more odločiti.
»No?« reče proseče,    a    že nekoliko nestrpno.
»   A    kaj naj bi s starim Obrekarjem? ...«
Očka Orel spusti roke ob sebi,    a    pogleda ne umakne.
prebosti s svojim jeklenosivim pogledom,    a    očka Orel ga gleda tako mirno, tako
s puškinim kopitom hebne pod rebra,    a    očka Orel se niti ne zmeni zanj.
Boris se opoteče,    a    ulovi ravnotežje, se zravna in mu drzno
Boris pade,    a    se takoj pobere, se zravna in mu spet
   A    samo za trenutek.
silovito pahne Borisa po stopnicah,    a    Boris se ujame za ograjo in se počasi
Boris ga začudeno pogleda,    a    očka Orel ga hitro potisne za hrbet,
Brzostrelka utihne,    a    se oglasi ravno o pravem trenutku,
brvi; krogle žvižgajo okrog njega,    a    Drejc se ne zmeni zanje, kakor bi ga
   A    komaj izgovori zadnjo besedo, se zlecne,
pogleda po partizanih ter reče ginjeno,    a    nekoliko očitajoče:
In ... saj bom imel partizansko ime,    a   ? ...«
težkih sanj, in živahno skoči k njemu,    a    ko je pred njim, ga dolgo vprašujoče
Tildica! ...« klikne Boris in plane naproti,    a    dva koraka pred vrati se ustavi, se
   A    tukaj?
obrazih in nadaljuje vedno odločneje,    a    topleje:
»Garibaldi« na Banjško planoto,    a    enaintrideseta z narodno osvobodilnim
Tone dvigne glavo, da bi se ozrl,    a    v tem trenutku že zaregljajo strojnice
Bolničarji hite z ranjenci na desno,    a    v tem zaropota tudi s tega pobočja
   A    komaj strojnica zadrdra, se Mali zdrzne;
»   A    prav tam se bomo prebili!
četnik obleži, drugi plane kvišku,    a    Sova je že pri njem in ga z vso silo
»   A    zdaj gremo mi v napad!« odločno reče
»   A   ?« zazeva Boris in ga začudeno pogleda.
prihajajo z dvignjenimi rokami iz utrdbe,    a    partizani se le malo zmenijo zanje,
boga mi!« Stane hiti mimo,    a    Sova ga ustavi, mu kaže tankista in
Nad mano je bilo bledo,    a    še zvezdnato nebo.
   A    tudi samo za bežen hip.
   A    komaj sem začumel, se je Carlo Carniglia
   A    zaman.
   A    kljub vsej tesnobi v srcu, sem dobro
Sklanjal se je nad stenico,    a    izpod čela je gledal vame in zlobno
daviti v grlu in pritiskati na senca,    a    vendar sem se obrnil in s prikritim
tako dušilo, je zlobno majal z glavo,    a    ko je prišel k sebi, je že s prvim
neposredno, sanjati o belem konju,    a    ne posredno, to se pravi v sanjah sanjati,
Po poklicu je bil ladijski kuhar,    a    rekel je, da se že dolgo preživlja
je rekel, da bi me najraje pretepel,    a    da me ne bo, ker sem še preneumen.
sem se hotel zaničljivo nasmehniti,    a    se nisem nasmehnil, ker se je moja
tridesetih letih sem pozabil marsikaj,    a    tistih mučnih sanj nisem pozabil.
opazoval oba žagarja: bila sta še mlada,    a    vendar že kar prava moža.
mož, ki je bil vedno gladko obrit,    a    je vseeno imel kar temno višnjevo kožo,
Hvala jima je dobro dela,    a    vendar jima je bilo nekoliko nerodno,
   A   ? ...«
»   A    zdaj se pretepamo.
bila zdrava in neutrudna kot mravlja,    a    prav takega se je pokazal tudi Giustino
avtomobil, pri Hlipu je lajal pes -    a    vsi ti različni glasovi stvarnega življenja
In vsi hkrati,    a    vsak drugače, so videli pred seboj
lepega, ker je Peter s tem dražil Lahe -    a    hkrati je bilo
in Moj Jezus je že lezel na kozla -    a    prav v tem trenutku je pridrvel ogromen
fašistov še ni bil videl na lastne oči,    a    je že toliko slišal o teh strašnih
spoznal; trepetal je po vsem telesu,    a    vendar jih je tako napeto ogledoval,
poskakovali in vpili z ženskimi glasovi -    a    kljub temu so bili tako strašni, da
izzivalnimi pogledi dolgo čakali odgovora -    a    ker odgovora ni bilo, je najmanjši
valovala gosta, mrzla tišina,    a    valovala je tudi nad njimi, kajti v
Vse je bilo tiho,    a    da je bila tišina še bolj slišna in
Travnikarjevega strica, ali bodo Petra res ubili,    a    stric je bil tako mrk in trd, da si
»Ubili ga bodo ...« je drhtel,    a    jokal ni.
je Travnikarjevega strica za roko -    a    prav v tem trenutku se je množica zdrznila.
   A    caposquadra ga ni ustrelil; samo s
Peter se je zamajal,    a    se je obdržal na nogah.
zamahnil s kijem, Peter se je opotekel,    a    padel ni.
pahnili Petra, ki se je hudo opotekel,    a    padel ni.
Travnikarjevemu stricu in trepetal,    a    solze mu niso več drle po licih.
smilil v dno duše, ker ga je imel rad -    a    še bolj se mu je smilil zaradi tega,
Venček je z odprtimi,    a    zdaj že suhimi očmi gledal ta strašni
   A    skoraj prav tako kot ta šestletni otrok
jih zmlinčili že z golim sovraštvom,    a    kljub temu so stali pred tem prizorom
   A    dolgo ni delal.
   A    prav kmalu so pobrali vseh dvajset
   A    tudi tam ni imel sreče.
   A    ne samo za Obrekarjeve.
   A    razlaga je bila takoj pri rokah,« je
domov - samo senca nekdanjega Petra -    a    ni bil doma teden dni, ko so ga že
klepet Usadarica, priletna, še brhka,    a    zelo klepetava ženska brez otrok.
Tudi pismonoša je planil kvišku,    a    žena mu je s strastno kretnjo roke
vedela, in vedela je celo v tem trenutku,    a    vendar je še gnala svojo.
   A    boja, ki bi lahko razbil to muko, boja,
»Ooo ... saj bi,    a    nisem mogla veeeč ...« je pretresljivo
   A    te besede je razločno slišal in jih
verjemi mi, da so mi bili za petami,    a    še mar mi ni bilo teh prašičev umazanih,
   A    ker je bil možev obraz še ves lesen,
rešil tako pregrešnih misli in želja,    a    medtem ko sem molila, sem venomer slišala
Grmenje je prenehalo proti jutru,    a    dopoldne - bilo je tako sonce in tak
Pismonoša je začel gibati z ustnicami,    a    ker ni našel nobene prave besede, je
Stegnila je roke proti možu,    a    vtem so zaškripala vrata.
vzkliknila mati in se pognala proti njej,    a    Zmaga jo je ustavila s tihim, mrtvim
   A   ? ...
čutil, da nima tukaj nič več iskati,    a    se nekako ni mogel odločiti, da bi
   A    se varaš.
Kdo pa daje državi denar,    a   ?
Kdo jo plačuje,    a   ? ...
tebi nič, mu daje denar in ga redi,    a    ti - « je dvignil svoj okrogli prst,
bruhala iz zidu - vse je bilo znano,    a    vendar je bilo vse popolnoma drugačno,
stresel glavo, češ saj vendar nisem gluh,    a    voda se ni oglasila.
   A    ko sine svit, je še zmeraj na istem
svoje življenje zaužil samo v sanjah,    a    še tem se ne bi dalo očitati, da bi
Moj Jezus je zaplaval,    a    se je začel kmalu potapljati: v zakonu
prizadeval, da bi izvedel kaj podrobnejšega,    a    ker ni nič izvedel, je samo včasih,
lepa in živahna, prijetna in prijazna,    a    vendar svojevrstna ženska.
Radi so poslušali njene dokaj grobe,    a    zdrave šale, pili njen glas, njen smeh
obliznil vseh prstov za njen objem,    a    da bi jo vzel v zakon, o tem nihče
zameglenem zrcalu ogledovala svoje zalito,    a    jedro in neiztrošeno telo.
rotil, prisegal, da ne bo več pil,    a    vse je bilo zaman.
doma: gospôda se tam ni ustavljala,    a    tudi karabinjerji, finančni stražniki
Vaška krčma je pač vaška krčma,    a    vsaka, pa najsi bo še tako zanikrna
se je šele pred kuhinjskimi vrati,    a    to komaj še pravi čas; kar kri mu je
Vstopil je počasi in previdno,    a    težka vrata so mu smuknila iz rok ter
»Saj bi ti ponudil,    a    nimam nobene več
»Le zakaj naj bi jaz to vedel,    a   ?
In kakšen glas,    a   ?
Tra‐la‐la‐laaa ...« je skušal zapeti,    a    ker mu je v grlu samo ostro zakrulilo,
Pismonoša se je nakremžil,    a    je trčil in zvrnil.
   A    kdo je ne bi!
»   A    če človek pomisli, kaj sta obe Modrijanovi
sta obe Modrijanovi počeli z njim,    a   ?
   A    jaz:
Jaz pa mirno stojim in čakam,    a    ker ni besede, vprašam:
Zdaj je močan,    a    tudi on lahko zgrmi.
»   A    poštar?« se je oddahnil Moj Jezus in
   A    če mu tako ne prideš do živega, mu
In zakaj bi se tebi tresle hlače,    a   ?« se je razčeperil razjarjeni kmet.
šolo nisem bil nikdar bistre glave,    a    šteti znam!
uradno kapo ter si jo ogledal od zunaj,    a    še bolj od znotraj.
Stresal sem glavo,    a    bilo je vse zaman.
Hotejčev Matic res samo Hotejčev Matic,    a    da kljub temu tudi on doživlja svojo
obrnil, da bi spet stopil k Maticu,    a    prav tedaj je tiho zatarnala Temnikarica:
   A   
»Kaj naj jim rečem,    a   ?« je ponovila Temnikarica in razširila
»   A    da bi šel?« je vprašal Matic in se
   A    glej, da ne boš preveč drnjohal!« mu
»   A    misliš, da ne bi šel v senik?«
siromaku, ki se je rodil z nejasno pametjo,    a    ki kasneje, ko je odrasel, ni bil tako
»   A    tako!?« je Lužnica dvignila glavo in
da ga bo Lužnica oplazila z jezikom,    a    vendar so ga te besede neprijetno zadele.
Lužnica je sicer skrbela zanj,    a    vendar ne preveč.
Res je, da ga je skromno redila,    a    prav tako je res, da ga je nenehno
zdaj povej, kako boš strgal palico,    a   
odpravil k Loputniku, ki je bil čevljar,    a    je opravljal tudi brivske posle, to
»   A    da si ga slišal si?« je prikimala zavaljena
nesreče, ki sicer ni bila nesreča,    a    je dala Maticu potreben poduk.
»Kaj pa, če ga ne bi ušla bi,    a   ?
Matic se je stresel,    a    je takoj dvignil prst in kakor prestrašen
   A    ker mu hudomušna žilica le ni dala
Ozrl se je po nebu,    a    tam je bila sama gladka jasnina.
Matic je spet začudeno zamežikal,    a    naj si je še tako mežikal, videl je
Še nikdar ni bila pot tako dolga,    a    naposled je Matic prišel v vas in z
Groza mu je izginila iz oči,    a    vendar je še z nezaupanjem motril Hotejca,
Modrijan je izginil,    a    komaj je izginil, je že zatarnala Temnikarica:
»   A    da ga bo umrl bo?« je zajavkala in
»Peljite jo ven!« je tiho,    a    strogo ukazal Hotejec in zaprl za sabo
Pomikata se,    a    se nikamor ne pomakneta.
je bolelo, ker je imel glasbo rad,    a    sam ni mogel ne peti ne igrati.
   A    še najbolj ga je bolelo to, ker se
»   A    tistega, ki je zmeraj stal na mostu
obraza, kakor je pisano v svetem pismu,    a    ne da bi zanj morale delati naravne
Možje so ga začeli miriti,    a    je bilo vse zaman.
»   A   !« je jeknil pob.
Pobu je bilo res nerodno,    a    da bi prekril zadrego in se pokazal
Skoraj petnajst let je čakala,    a    ko je sreča prišla, srce ni zdržalo
»   A    Zamorka?« ga je prekinil pob.
»   A   !
rekel, da hodi ob tem času v vodo,    a   ?’ so dedci jezno kričali vanj.
Trkali so, klicali,    a    nobenega glasu.
   A    že po nekaj dnevih so se spet vrnili,
   A    če jo človek pogleda, se nehote zamisli.
   A    glej, že je tu drugi kozolec.
razmaknili, visoke bele gore so bile mogočne,    a    tako mirne, da so tudi poba navdajale
Sam sem silil, drugi so ga silili,    a    vse je bilo bob ob steno.
Kmet je rojen za kmeta,    a    ne za gospoda! ...
   A    še nisem imel miru.
»   A    ‘Ladja brez krmarja’?« je vprašal pob,
čudnega, saj je bilo v tistih napetih,    a    nadvse radostnih majskih dnevih ob
vrgel kvišku glavo ter odprl utrujene,    a    vendar žive oči, ki so željno hrepenele
   A    glej, kar nenadoma se je od srca odbil
   A    v kraju?...«
   A    zdaj?
Tudi teta je obstala,    a    le za kratek hip.
   A    ker ga nisem imela, sem tudi sama strupeno
   A    ker besede ni bilo, je z navajeno kretnjo
Jedel sem s težavo,    a    sem jedel, ker je teta stala zraven
Nato sem rekel tiho,    a    odločno:
»   A    tudi ti ga ne boš videl nikdar več!«
   A    še tisti hip sem ga zagledal.
   A    to ni tako hudo.
   A    če boš pisal, bom res vesel.
   A    ne zdaj.
   A    le nisem umrl.
Tiha je,    a    mrtva ni.
   A    zaman.
   A    vendar gredo v boj, gredo pogumno,
Jedel je naglo,    a    ne s slastjo, temveč s pogoltnostjo,
-    A   ?! ...
držim, je neznansko debel in lesen,    a    brez teže.
Vidim, da ploskajo,    a    ne slišim.
Zdi se mi zelo znan,    a    se ne
Kladivo udriha po njem, udarce čutim -    a    zvoka ni!
Roka seže v roko,    a    prve besede:
-    A    oče? ...
-    A   ?! ...
Misli in čustva so me vznemirila,    a    vendar sem spet začutil, kako veje
vrela izpod visoke železne zavese,    a    se je takoj prižgala ter se v širokem
   A    ker je ni mogel najti, je globoko zajel
spremeni v težko in omamno čustvo,    a    vendar se ves lahak lahkotno poganja
Hitro se požene mimo tolmuna,    a    vendar se ne more premagati, da ne
Tedaj se mu skrči srce v grozljivi,    a    vendar sladki bolečini.
glas, ki bi bil rad svetel in poln,    a    bo zvenel zamolklo in votlo.
-    A    res? -
To je njen najlepši izraz,    a    prav ta izraz ga bo spomnil najsrečnejših
   A    tudi, če te imamo bolj radi, te nimamo
   A    vendar bo treba nekako razbiti tisto
njegov račun ga je sicer rezal v živo,    a    vendar je bilo to nekako v redu, saj
   A    ne utegnem, botrček, ne utegnem!
-    A    tvoj bo ostal pa kar doma? ...
Modrijan je trdo zamižal,    a    vendar je takoj odgovoril, in sicer
tistim svojim posebnim, zelo mehkim,    a    vendar ne prosečim glasom, ki je pobu
Realne predmete je kar sovražil,    a    vendar se je tudi vanje zagrizel s
   A    ni in ni šlo.
   a    pri drugem zamahu:
   A    še tisti hip ga je zazeblo pri duši,
-    A    tisti s krivim nosom, ki so mu lani
   A    še tisti hip se je namršil, ker se
Zbudil sem se precej zgodaj,    a    vendar kasneje kakor druge dni.
oče ni zbudil s požirkom vrele kave,    a    še tisti hip sem se spomnil, da je
moči je enkrat konec, - sem zamrmral,    a    še tisti hip sem se spomnil, da moram
Bilo mi je nerodno in zoprno,    a    vrniti se jih nisem upal.
obrnil, ker me je bilo sram v dno duše,    a    česa me je bilo sram, nisem vedel.
   A    jih nisem vrgel.
najmanj desetkrat stopil na rob ceste,    a    sem se zmeraj premislil in jih nisem
Moje srce se je že začelo vznemirjati,    a    prav tedaj so zaškripale stranice mamine
rok brez besed in celo brez pogledov,    a    delali smo vneto, kakor smo zmeraj
Šli so zelo počasi,    a    vendar so se naglo bližali.
Pomikal se je zelo počasi,    a    vendar je črna krsta kaj kmalu izginila
Naposled se je le prikazala,    a    komaj za daljši hip.
   A   ? ...
   A   ?
- Najboljši človek je slab ...    a    tudi v najslabšem je nekaj dobrega
Kadetka je pomolčala,    a    se je kmalu spet oglasila:
   A    da ji ne boste povedali, da sem vam
-    A   , tako, tako ... - je prizadeto zategnil
niso bile zmeraj za moje otroško uho,    a    vendar se še danes spominjam marsikatere
   A    kaj zato?
Trnar je nenadoma umolknil,    a    se je takoj spet oglasil z živim glasom:
Vrata so se odprla,    a    samo toliko, da se je Kadetka zrinila
Saj niso še prav zrele,    a    so že kar dobre, - je rekla, stopila
najljubšo kravo, ki so jo klicali Liska,    a    smo ji vsi rekli
samim ukrivljenim sabljastim listom,    a    ker pri sosedi ni našlo odgovora, je
   A    samo za hip.
   A    vse moje otepanje je bilo zaman.
-    A   , brčice?
Mama je bila pegasta, ne preveč,    a    bila je.
Njen glas je zvenel otroško,    a    vendar ne samo otroško.
   A    ti je nikar ne poslušaj!
in od krivice izmučeno podobo sveta,    a    hkrati tudi pred izmučenimi, toda neupogljivimi
ki sta jih vidva imela sicer udrta,    a    gladka, so danes bolj polna, a trda
udrta, a gladka, so danes bolj polna,    a    trda ... drugače pa ... no, kaj bi vama
rok, ki so sicer še kmečko velike,    a    brez žuljev, vendar pa so pri kmečkem
sanjskih poljan telebnil na trda tla,    a    bilo je zdravo, ker sem se dodobra
   A    koliko dragocenega, mladega časa in
kakor bi se mi bližala omedlevica,    a    vendar sem jasno videl samega sebe,
me je stiskalo kakor v hudih sanjah,    a    vendar sem s to trpko‐sladko bolečino
Naglo sem stopil v vežo,    a    na stopnicah sem obstal in vprašal:
»   A    z Boženo?«
   A    draga duša ni mogla zaspati.
zamižal in sklenil, da ne bom nič mislil,    a    nič misliti je najtežavnejše opravilo
pred hišo so padali prvi zreli sadeži,    a    se nisem upal s praga, da bi jih pobral,
nam potlačilo vso zemljo na ravnem,    a    te je pri nas malo.
šestdesetih let; zavaljenega in zapitega,    a    dobrodušnega stražmojstra Dominika
   a    drugič, ker je mož, ki sicer ni bil
   A    zrogovilil ni.
- ni moje,    a    kar je mojega, ni cesarjevo! -
Bal sem se ga,    a    hkrati se mi je tako smilil, da mi
Bil je droban in bled,    a    lep fant.
se napenjal, da bi bil videti strog,    a    bilo je očitno, da so ga vojaki ubogali
Ti pa ...    a    kaj te bom učil, saj sama veš, da ženska
   A   , seveda!
   A    niso bile orgle.
Ded se je hudo namršil,    a    tudi meni je bilo zelo neprijetno pri
otrok«, kakor je govorila naša mama -    a    vendar je bilo mikavno sedeti pri njej
Bila je mrtvoudna,    a    se mi ni prav nič smilila, ker je bila
tudi stari Vojnac, droban in neznaten,    a    zelo prikupen možiček.
Ti nisi bil neslanega kropa vreden,    a    če bi imela Andrejca za moža,
glasno molil in ropotal z rožnim vencem,    a    vendar si nisem mogel misliti, da bi
jagode trde in debele kakor lešniki,    a    take sile le ni bilo.
-    A   , ti si, gnida ušiva! ... -
Vojnac je dvignil palico,    a    jo je takoj spustil, kajti vtem je
besedo sem večkrat bral v sv. pismu,    a    je še nisem bil slišal iz ust živega
-    A    lepa? -
-    A    če je grof, mora imeti grad ...
-    A    v palači? -
Kadet je še zahajal k nam,    a    ne več sleherni dan.
Večkrat sem naletel nanj pri Vojnačevih,    a    nikdar nisem videl, da bi šel v hišo.
   A    mene me poglej me.
-    A    boš takoj spustila krilo! -
-    A    da ga rečejo koš? ...
takšen, kakršne plete Kraguljček z Vrat,    a    bil je oprtnik.
-    A    oprtnik ga je zadel ga, piše ga pa
Resnično sem se trudil, da ne bi poslušal,    a    kljub temu sem ujel nekaj grdih besed,
tedaj pa je mama kliknila in obstala,    a    obstala je samo za sekundo, kajti takoj
   A    to ni trajalo dolgo.
Kadet je hlastno pil,    a    roka se mu je tako tresla, da mu je
Rekel je nekaj po češko,    a    ga nismo razumeli, pa če tudi bi govoril
   A    kljub vsem tem opravkom ni pustil iz
Nato se je vse potišalo,    a    samo za hip, kajti kmalu se je skozi
-    A    sivalni stloj? -
   A    ker smo vztrajno molčali in pri vsakem
Vse je bilo drugače,    a    najbolj čudno in nedomače je bilo to,
bolniku, če se mu je še dalo pomagati,    a    za plačilo je spraznil frakelj.
je pripraviti kaj malega za kosilo,    a    ni bilo potrebno, ker smo bili že vsi
Nič več se mi ni zdela sicer mogočna,    a    domača, kakršna je bila še pred desetimi
Bila sta premočena do kože,    a    tudi znotraj nista bila več suha, kajti
Kaj pa jaz,    a   ?
   A    kako ?
Toplota še ostane,    a    luči ni več.
Potrkal sem, potrkal drugič in tretjič,    a    ker se ni nihče oglasil, sem se obesil
Začeli smo ga iskati vsepovsod,    a    še preden smo ga našli, nas je cerkovnik
Bal sem se ga še,    a    spoštoval ga nisem več.
je hotel dvigniti z lastnimi močmi,    a    jih ni bilo več dovolj.
Strahotno se mi je upiralo,    a    odbiti se nisem upal.
Vse se mi je skoraj gabilo,    a    vendar sem se premagal in vgriznil
Mama je presunljivo zastokala,    a    premaknila se ni.
-    A    Kadetko?
   A    bilo je vse zaman!
   A    vendar je prva podoba lepša!
podobama, ki sta bili tako žalostni,    a    v svoji žalosti svetli in lepi, sem
   A    vendar nisem takoj planil na noge,
   A    kar je drago, je tudi lepo ter z leti
jutranjem, druga v večernem soncu,    a    žarijo vsa in vselej, kajti na slikah
z zamolklim brenčanjem iščejo medu,    a    hkrati nevede in nehote nudijo cvetju
   A    po nebu, glej, že krožita orel in orlica.
»Res...    a    zakaj te to tako zanima?«
»   A   !?...«
Teta je odšla,    a    jaz nisem takoj vstal.
   A    nihče se ni ganil.
predpasnik, da bi ji ponudila roko,    a    bilo je odveč, ker kadetova mati še
Nein - je naveličano,    a    odločno odsekala kadetova mati in se
-    A   ?!... -
-    A   ?!... -
nepreračunljivo in čez mero zanesenjaško,    a    da ji ne bi dal vselej in v vsem veljati,
čutimo objem njenih kmečko raskavih,    a    srčno dobrih in toplih rok, stiskamo
   A    zdaj?
»   A   ?!... «
»   A   !...
»   A   !...«
Zdaj imajo Jugoslavijo v rokah ljudje,    a    ljudje imajo domovino.’«
Zamahnila je z roko,    a    je takoj nadaljevala:
   A    jaz se otepam.
Smejal sem se njegovemu govorjenju,    a    še bolj njegovemu spakovanju.
Nemara ga tudi pri delu kdaj srkneš,    a   ?...
sem se začudil,    a    ne preveč, ker sem sumil, da se za
   A    ni poslala.
Zahteval jo je tudi Vojnac,    a    popolnoma z druge plati.
Vsi so se upirali,    a    bilo je zaman.
Najprej se je zatekla k nam,    a    ker bi se rada postavila na noge, se
»   A    to je bil hud udarec zanjo.
Grudnovi Angeli, da bi ji poiskala službo,    a    še preden je ta odgovorila, je izbruhnila
   A    se ni skrival v grmovju, temveč je
   A    ni bilo treba, ker se je zjutraj Božena
-    A   ! -
   A    samo za hip, kajti polaščala se me
Kadetko sva se začudeno spogledala,    a    rekla nisva nobene.
hotel vprašati, zakaj leze z nama,    a    že pri goli misli, da bi se to vprašal,
   A    zdaj?...
se žalosti, ki še ni vedela zanjo,    a    ki je tej ljubezni že dajala tisti
samo neki Gino, dober in prikupen,    a    neki; zdaj, ko je Kadetka stopala pred
Obrekarjev Boris ni maral njegovega belega,    a    laškega hlebca.
sem iskati izgovora, da bi se vrnil,    a    primernega izgovora nisem in nisem
Bili smo krajša,    a    prav tako nema in žalostna procesija,
se znebil vseh teh misli in podob,    a    trznil sem presunkovito.
Ozrl sem se v teto,    a    teta ni gledala vame.
   A    že v mojih otroških letih je bila tam
in kamenja, brez mačevja in vresja,    a    tudi brez marjetic in drugega poljskega
»   A    če pomislimo na druge rane -«
jih je bilo treba kopati z rovnicami,    a    zdaj, glej, je že na ravnem nekaj slabših
zastokala; saj sem se upogibal in ogibal,    a    vendar jo je večkrat preveč trdo pobožala
Precej jih je padlo,    a    tudi kar je živih, se le počasi vračajo
Obšlo me je nekam otožno,    a    prijetno ugodje.
prehodili vse laze in obšli vse obronke,    a    šmarnic nismo našli.
Poslušaj!« sem zaklical,    a    sem moral takoj utihniti, ker se je
Bil je otrok,    a    je bil tako stanoviten.«
sem se bala, da bo kam treščil z njo,    a    reči se nisem upala nič, ker je bil
Rad bi se Kadetki opravičil,    a    nisem našel besede.
To sicer ni res,    a    je bolj resnično.«
svoje zakone, ki niso nikjer zapisani,    a    so zato tembolj neizprosni, ker so
   A    kaj bi govoril o tem.
   A    najbolj čudno je, da človek v to zabije
»   A    tudi, če bi si lahko zamislil, bi mi
   A    ti se boš jezila, ker ne bo vse tako,
Čutil sem, da bi moral nekaj reči,    a    ker nisem našel druge besede, sem rekel:
je bilo tesno, žalostno in bridko,    a    hkrati nekam čudno slovesno.
zaradi tega ne sme otepati z repom,    a    še manj si dovoli, vratolomno zvijati
   A   ?
in Moj Jezus je že lezel na kozla -    a    prav v tem trenutku je pridrvel ogromen
fašistov še ni bil videl na lastne oči,    a    je že toliko slišal o teh strašnih
spoznal; trepetal je po vsem telesu,    a    vendar jih je tako napeto ogledoval,
poskakovali in vpili z ženskimi glasovi -    a    kljub temu so bili tako strašni, da
izzivalnimi pogledi dolgo čakali odgovora -    a    ker odgovora ni bilo, je najmanjši
pa je valovala gosta, mrzla tišina,    a    valovala je tudi nad njimi, kajti v
Vse je bilo tiho,    a    da je bila tišina še bolj slišna in
Travnikarjevega strica, ali bodo Petra res ubili,    a    stric je bil tako mrk in trd, da si
»Ubili ga bodo ...« je drhtel,    a    jokal ni.
je Travnikarjevega strica za roko -    a    prav v tem trenutku se je množica zdrznila.
   A    caposquadra ga ni ustrelil; samo s
Peter se je zamajal,    a    se je obdržal na nogah.
zamahnil s kijem, Peter se je opotekel,    a    padel ni.
pahnili Petra, ki se je hudo opotekel,    a    padel ni.
Travnikarjevemu stricu in trepetal,    a    solze mu niso več drle po licih.
   A    po maši -- po maši
svojo puško, da bi stopil iz gozda,    a    prav tedaj je Milica spet vstala, spet
Noge so bile težke,    a    jih je le premaknil.
človek nikakor ne more doseči z roko,    a    ki posebno starega človeka tako nazarensko
naj bo,« je milostno zabrundal stric,    a    je takoj pograbil svojo gorjačo in
grablje, da bi se spustil v pogovor,    a    še preden je odprl usta, ga je Travnikarjev
»   A    tudi če ne vidite, opletate z jezikom!«
   A    ta bo moja zadnja,« je trmoglavil Hostar.
»   A   !
   A    bilo je že prepozno.
   A    še preden se je dobro zavedel svojega
   A    to je bil samo hip, samo bežna slika.
   A    čakal je zaman, zakaj fantje se niso
   A   ?
»   A    tam?« je veselo poskočil kovač, se
»   A    tega pa na tej strani?« je razočarano
»   A    dokler je ne najdem, si moram sam kaj
   A   
   A    takoj je zamahnil z roko in zaropotal:
   A    se je takoj znašel.
»   A    ker ti pravijo Tomaž in ker si tudi
   A    ko ga imam, ga ne izpustim!«
   A    kaj je?
Rada bi sedla in se malce oddahnila,    a    ni bilo časa.
»   A    pomisli, kaj bi rekli ljudje, če bi
in tudi sam prešerno mahnil župnika;    a    ker je bil manjši, ga je mahnil po
sta si stisnila roke in se razšla;    a    preden sta se razšla, sta si možato
   A    tudi če bi bila lepa in prijazna, je
Temnikarjem govoril tudi Mlinarjev Cene,    a    tudi njemu moja razžaljena in jezna
   A    to ni bilo nič čudnega, zakaj Ravničar
   A    zdaj ni bil sam.
Tudi to me je malce jezilo,    a    sem ponosno zmignil z rameni.
   A    rekel sem samo za tolažbo...
   A    dobro je, da tega nihče ne ve.
   A    če bi ga imel, bi molčal kot grob.
   A    se ni dalo, da se ne bi izdal.
   A    so tudi taki ljudje!
   A   ? ...
-    A    ti jih seveda ne boš!
-    A   ? ... - je zevnil vame.
-    A   ! sem pribil.
-    A   ! ...
Gledal sem te fante,    a    skoznje sem videl tudi tri topole,
Priostril sem pogled,    a    tedaj se je že nagnil in se zrušil.
Prišel sem bolj zgodaj kot druge dni,    a    vendar sem zamudil.
Modrijan je odpiral usta,    a    spregovoriti ni mogel.
   A    ni obležal.
si nikar ne maže svojih podplatov,    a    sem v strahu molčal.
prostora najmanj za dvanajst postelj,    a    bila je samo ena - in prav na sredi.
luči, ki je počasi romal po celici,    a    je le hitro, prehitro priromal do stene
Bila je vsa bleda in slabotna,    a    se mi je smehljala, celo hudomušno
   A    vse zaman.
se mi na čelu zbirajo znojne kaplje,    a    se nisem mogel ganiti, da bi jih obrisal.
verjamejo v sanje in v razna znamenja,    a    zdi se mi, da sami niste nič bolj možati.
Potegnil sem si odejo čez glavo,    a    tudi pod odejo sem še slišal svoj strašni
žalosti sem vstal, da bi stekel k mami,    a    tedaj sem kar odrevenel; prešinila
   A    nisem mogel.
Bil sem nemiren in še sem drhtel,    a    zdaj že od sreče, ker sem našel rešitev.
   A    vendar se sploščim k steni in se brez
   A    tedaj se zgodi nekaj nenavadnega, nekaj
   A    glej, zdaj se spomnim pravljice o bobu,
Stegujem se in se stegujem,    a    vse je zaman.
malo manjka, da bi bil klopotec moj -    a    tedaj omahnem in začnem padati.
   A    nisem dosegel tal, ker sem se prej
lahko padeš s tepke!« je resno rekla,    a    se je takoj nasmehnila.
   A    tudi jesenska povodenj ga ni odnesla.
   A    vendar sem bil tako srečen, da bi rad
   A    glej, moj glas se mi je zdel nekam
Bilo je malce neprijetno,    a    vendar hkrati tako vabljivo, da bi
   A    ker so bila zaprta, sem hitreje stopil
njenih modrih oči, njenega blagega,    a    vendar tako hudomušnega smehljaja,
srednjeveškega vojščaka s čelado in hudimi brki,    a    brez nosa.
Kmetje so ga dohitevali in prehitevali,    a    vendar so ga vsi zelo prijazno ogovarjali:
»   A    vzel jo boš?«
Zaostal je,    a    ni bil žalosten, zakaj verjel je, da
bilo skoraj tako lepo kakor v nebesih,    a    vendar ne prav tako lepo, zakaj pihal
in tudi njega po vojaško pozdravil,    a    ker je bil še v ognju razlage o svojem
šel v hlev, kjer je imel svoj brlog,    a    ni povezal cule, temveč je poiskal
Zaslišali so čudno mukanje in rezgetanje,    a    ko so pritekli v hlev, je bilo že skoraj
je še bolj zaničljivo prhnil Furlan,    a    vendar je šel z njima.
   A    tudi njega je rešil stari Hotejec.
izgladil je bila debelejša v sredini,    a    ko jo je ostrgal v sredini, je bila
   A    nič zato!
   A    se niso izkrohotali.
je hotel starec reči nekaj ostrega,    a    se je premislil.
   A    tedaj je nad krohotom nenadoma zadonel
Tantadruj se je pognal za njim,    a    se je takoj vrnil, ker je Lokovčen,
»Tantadruj, že vem,    a    ne povem!« se je izmikal.
Testen, ki ni več gledal tako srepo,    a    Tantadruj se je kljub temu skril za
gledal, zakaj bili so šele otroci,    a    vendar že tako modri, da so vse prav
»   A    župnik,« se je oddahnila.
   A    upam, da še nisem dovolj!« se je skušala
   A    vendar so bili spričo žalitve blaga
sejmiščem svetil še edini, neugasli,    a    že obtolčeni lampijon.
»Zakaj pa ne bi umrl,    a   ?
»Tantadruj,    a    potem, ko bom umrl?« je veselo vprašal.
Tantadruj je glasno zajokal,    a    je vseeno vstal in možje so ga potegnili
da je zdaj vsaka beseda sploh odveč,    a    vendar mi razburkana duša ne da, da
   A    kriv sem seveda sam.
mesec, ki je kot edini, pozabljeni,    a    že obtolčeni lampijon visel nad izumrlim
Bil sem sam,    a    saj tudi mene ni bilo več.
Švignil sem kvišku,    a    glej, prav tedaj je nebo spet oživelo
   A    le za hip.
Ni bilo lahko,    a    vendar sem vse nosil z nepojmljivo
   A    šele kasneje.
Soba je bila še domača,    a    nekam mračna.
Majcen je priznal, da primera ni slaba,    a    se že isti hip ni več zmenil ne zanjo
   A    že isti hip se je zavedel in se sproščeno
   A    kar počakaj,
»   A    po smrti pride poveličanje!
pa nastopi neustrašen odred učenih,    a    nič kaj obzirnih policajev, ki s čemerno
Znanstveno,    a    kar brez rokavic, mu pretipajo jetra
delih precej pristnih epičnih momentov,    a    da se nikdar ni povzpel do pravega
humanizmom; da je napisal zelo malo,    a    da je njegovo pisanje kulturno, dokaj
   A    danes mi je!...
Nemara nekoliko čudne, nenavadne,    a    židane volje.
»To se vam nemara čudno sliši,    a    je tako!« je prikimal Peter Majcen.
»   A    kar mirno se popraskajte!
   A    na to niti ne pomisli.
trije našobljeni, žena in hči in sin,    a    se ni ozrl.
je čutil, da so se mu zameglile oči,    a    vseeno je jasno gledal za njim in je
»   A    Temnikar bo šel hitro.
bi se nekam zaprl in v miru pisal,    a    ne da bi mi kdo ves dan ‘kajpakal’
   A    nič zato, zakaj takšno okolje nudi
To je sicer zdrava in tečna hrana,    a    zdaj jih že mika fazanček, penasta
   A    kaj bi!
   A    ni samo to, da ne utegnem - ne zanima
   A    to mi ni všeč.
   A    če bi ostali tukaj čez zimo, potem
»Samota ni ravno zmeraj prijazna,    a    tudi ljudje so včasih človeku v napoto.«
On seveda misli samo na denar,    a    mene dreza tja, kjer sem najbolj občutljiv.«
»   A    mizo?« se je popraskal kmet.
   A    čakaj, čakaj... nemara pa tebe kaj grize?«
»Saj je nemara res siromak in trpin,    a    ni mi všeč!...
»   A    zdaj?« se je popraskal kmet, ne da
   A    zdaj?’«
»   A    da bo?« se je popraskal kmet.
»No, samo da bo ...    a    če ne bo -«
   A    ne odgovarjaj mu več!« si je ukazal
»   A    če bo treba še kaj, kar recite.«
Gazil bom po celem,    a    jih bom prehitel.
   A    z mano nič več!«
- Kako? - je vprašal Temnikar,    a    obrnil se ni, ker ni maral, da bi mu
Nemara že štirideset let res nisem bil,    a    danes sem spet.
Zmeraj se mu je skrivala za vrata,    a    on je bil tako otročji in trmast, da
   A    potem, ko so jo za vselej odnesli čez
   A    glej, zdaj ni bil samo spomin!
   A    če ti povem, me ne boš pustila iz bajte.
treba? - se je še bolj namršil Temnikar,    a    se je takoj pomiril in dodal skoraj
   A    ni mogel več zaspati.
zdrav in krepak, tudi v srcu veder,    a    nekam čuden - spremenjen.
opravil, kar je potrebno opraviti,    a    da se ne bo več vrnil.
   A    še isti hip se je pomračil.
Slišal je, da je tudi nekaj zakričal,    a    to ga ni zanimalo, ker je ta hip vso
»Saj je vendar zima!«,    a    se je še pravi čas zavedel, kje je,
Trznil je,    a    se ni ozrl.
   A    ni bila slaba žena!...
   A    hči naj bi še bila, ker je baba.
je zdaj še bolj sunkovito zdrznil,    a    se je takoj zavedel, kje je.
Nasmehnil se je,    a    vendar mu je bilo tako nerodno, da
»   A    ker je že prišlo do besede, vam lahko
sem, kako bi rekel, neke vrste hlapec,    a    boljše vrste...
drugače lahko slab človek, in tudi sem,    a    takšne vrste pokvarjenec prej nisem
   A    bilo bi bolje, če se ne bi.«
»Zakaj!« je rekel Peter Majcen,    a    brez zanimanja.
»   A   , seveda...«
»Kaj je potem?« je nehote,    a    še zmeraj odsotno vprašal Peter Majcen,
   A    kaj bi zdaj mlela o tem!...«
je nehote glasno rekel Peter Majcen,    a    se je takoj znašel in dodal:
   A    kljub temu je bil to lep, nemara celo
ga bo zdaj žena zagnjavila do konca,    a    ni vedel, kako naj se je reši.
»   A    nič hudega!
maintenant, Temnikar, à nous deux!«    A    glej - Temnikar se ni prikazal!
glavo, da ga je kar bolelo v sencih;    a    tudi ti krogi so se kaj hitro raztajali
   A    zakaj je tako?
Zvok je bil komaj slišen,    a    nenavadno čist in prodoren.
Pesem je prav dobro poznal,    a    besedila se ni mogel spomniti.
Čakal je, čakal je dolgo,    a    ker se trobenta ni več oglasila, pač
»   A    trobento?« je rekel kmet in se spet
»   A    v Tihi dol?«
»   A    kje da je?« se je popraskal kmet.
je vzdignil roko,    a    ni pokazal ne na levo ne na desno.
butnil v hrbet, da je skoraj obstal,    a    vendar se je naglo pognal naprej.
   A    še isti hip bi se bil najrajše ugriznil
zadonel v ušesih tako nevsakdanje,    a    hkrati tako domače, da mu je za hip
Zavil je na desno,    a    se je kmalu ustavil.
   A    komaj so njegovi podkovani čevlji spet
zvenel isti napev znane narodne pesmi,    a    samo začetek, samo prvi dve vrstici.
   A    nekaj je pa le čudno!
bil po svoje lep in tudi razumljiv,    a    vendar čudno neprijeten.
Potegnil je iz žepa cigareto,    a    je ni prižgal, da se ne bi izdal.
višini kakih dveh metrov je bila stara,    a    že obrasla rana.
Pohitel je,    a    se je takoj premislil, da bi bilo to
   A    če je Tihi dol, potem je prav blizu
   A    tista je bila tako prikupna in domača,
sveže prebeljena, streha slamnata,    a    skoraj črna, črna vrata in dvoje črnih,
Klopotec, ki se še vrti,    a    nima več moči, da bi razbijal po svoji
Tilčka jekne,    a    ne preveč, ter se obrne in ga z mokro
- Mmm?... - zaprede Tilčka,    a    oživi samo njena bela roka, se počasi
- Da, videl sem nekaj sveta,    a    lepšega nisem videl! - je z bridkim
»   A    tukaj si?
   A    ni zapel do kraja; na sredi svojega
je Temnikarja žalostilo in jezilo,    a    jo je kljub temu že štiri leta držal
   A    zakaj sem lagal?
No,    a    prav tako je žalostno zanj, če se sam
namenom, da bi svojemu pobu razvnel kri,    a    nadaljeval sem tudi še potem, ko sem
   A    naj bo, ker je že tak dan! -
- Cika, zdaj ti pa rečem še enkrat,    a    zadnjič:
   A    kaj morem jaz zato?
Trobenta je spet zadonela,    a    čeprav je bil še zmeraj isti otožni
lepoto zemlje in vso modro lepoto neba,    a    tudi ves mir in vso tišino.
   A    zdaj bom še malce posedel tukaj, da
Spustil se je na tla,    a    ker se je bal, da ga bo premagala stara
Tako daleč je, daleč tam na dnu,    a    kako je svetel in živ!
   A    pojdimo naprej! -
   A    bilo je vse zaman.
   A    je že tako, da človek niti sam ne ve,
ponovila z istim gluhim in mirnim glasom,    a    z nekim čudnim, bridkim zadoščenjem
Ura je uporno tekla,    a    se je komaj premikala, ker je zraven
Zaprla je oči,    a    je zaslišala tako hrumenje in začutila
Sklenila jih je in jih trdo stisnila,    a    tedaj se je spomnila, da si bolniki
njenim vdanim, vprašujočim pogledom,    a    ni niti trznila.
ji je, da mora takoj nekaj ukreniti,    a    ni vedela kaj.
da je nemara res odšel k partizanom,    a    že naslednji hip je to misel zavrgla,
je sproti dušila neka nerazumljiva,    a    velika sila, ki ji je brez besed dopovedovala,
»Nemara štirideset let res nisem bil,    a    danes sem spet!«
   A    kakšen je bil?
-    A    nisem mogla drugače!
   A    samo za kratek hip, zakaj kar nenadoma
za njim, ko je izginil za vogalom,    a    se je bila premislila, ker je vedela,
ki ji sicer ni govoril z besedami,    a    če bi ji bil govoril z besedami, bi
stopil v hišo; odprla je vrata v vežo,    a    tam je bila sama samota, zato se je
   A    komaj je to pomislila, se je že zamajala
Prekleta strešnica, da bi si opomogel,    a    njegov strup ni bil strup, bil je strah.
   A    ni čakala odgovora.
   A    ni zatulila, ni začela zvijati rok
je, da bi uživali v njeni slabosti,    a    tega užitka jim ni hotela privoščiti,
njih, ta pa se je nekoliko manj vdano,    a    prav tako vprašujoče ozrl v nemško
Mrtev je,    a    vendar je zdaj tako močan, da ga nobena
   A    ni obstala pri vratih.
Mene pokončajte! - je rekla odločno,    a    vendar s prošnjo v glasu.
Nato se je zaslišal kratek,    a    skoraj nečloveški krik.
   A    najprej so prignali Justino in jo pahnili
hudo bi bilo Jerneju, če bi ga videl,    a    mu je bila ta muka prihranjena, kako
muka prihranjena, kako hudo je njej,    a    je dovolj močna, da to muko lahko prenese.
Pognala se je za njimi,    a    nemški vojak jo je s kopitom odpahnil,
bolj vzdrgetal Prekleta strešnica,    a    je kljub temu pobral samokres in se
Čakala je in čakala,    a    ker ni bilo tretjega strela, je naposled
-    A    to je njegov znak, da je treba vse
- Ja‐ja‐jaz?...- je vztrepetal,    a    pogledal je ni.
Položila mu je svojo raskavo,    a    skoraj prozorno starševsko dlan na
-    A    tudi, če še ni mrtva, je bolje, da
Molči! - je rekla s tihim,    a    predirnim glasom.
roko, da bi jih pobrisala izpred sebe,    a    v tistem trenutku je laški pribočnik
dotikaj se me! - je rekla pridušeno,    a    tako ukazujoče, da je vztrepetal in
   A    če bi videl, ne bi prenesel.
je junak v boju, ženska v trpljenju,    a    trpljenje je večkrat hujše od vsakega
je pognala po pobočju proti vrtičku,    a    se je kmalu zrušila in rdeča kri je
-    A    zakaj naj bi pozabili name? - je vzkliknila
Javolheršturmfirer... - je zagolčal Prekleta strešnica,    a    premakniti se še ni mogel.
odtrgala od ograje, ter se počasi,    a    s trdnimi koraki spustila po obronku.
- Mati!... - je zagolčal,    a    premaknil se ni.
   A    bilo je že prepozno.
Z obema rokama si je počasi,    a    trdo poribal obraz in se nato ozrl
Začutil je, da ga teži v prsih,    a    tudi na prsih.
Vedel je, kako je to nesmiselno,    a    vendar je ob tej misli nagonsko potegnil
Nebo je bilo jasno,    a    prazno, popolnoma prazno.
»Ne, sekire ni več,    a    ta je še ostala,« je zamrmral in zmrazilo
   A    to še ni poglavitno.
Gledal jo bom,    a    ne bom videl, kako bo drevi ugasnila,
   A    ni premeril niti dvajset korakov, ko
lepem obrazu je bilo presenečenje,    a    pod presenečenjem se je skrivalo še
   A    vendar ta vila ni radostna.
   A    tudi v njegovih očeh je bilo nekaj
Rad bi se bil takoj oglasil,    a    je obstal tiho in nepremično, ker sta
   A    ko sonca ne bo, tudi moči ne bo in
   A    kaj hočemo, je že tako!...«
»   A    sonce?«
oglašala samo v njegovi domišljiji,    a    zakaj mu je bilo žal, ni vedel.
Donela je otožno,    a    ne samo zato, ker je bil napev otožen;
»   A    če že govorimo o trobenti, je treba
»   A    Jankec ti je ime?«
Iskal je primerno besedo,    a    ker je ni mogel najti, je stegnil roko
Vedel je, kako je to smešno,    a    vendar trobente ni dal iz rok, ker
»   A    hiša?...
Zajel je sapo,    a    ni zatrobil.
»   A    tudi o njej se mi ne bo nič razjasnilo.
dala svoj pomen,« se je nasmehnil, »   a    vendar sem ga vesel.
»   A    dolinica?...« je zamišljeno ponovil starec.
»   A    gaber?...
»   A    perica?...«je še prav tako zamišljeno
   A    se ni poslovil.
Iskal jo je in iskal,    a    še preden jo je našel, so prišli do
»   A    v vratih je?...
   A    kaj hočemo, je že tako!...
»   A    ne?« je zategnil otrok in ga očitajoče
   A    ker ni vedel, kaj naj reče, se je spet
»   A    sina?...
bo še kaj povedal o svojih sinovih,    a    je molčal.
»   A    leta?...
   A    kaj pa vi zdaj delate, če smem vprašati?«
»   A    pišete?
Uradnik ste, kaj?« je vprašal,    a    brez pravega zanimanja.
»Hočem,« je prikimal otrok,    a    brez vsakega zanimanja.
»   A    da piše povesti?«
To je strašno,    a    to ni povest.«
Če je pisanje lepo, vem, da ni res,    a    da bi hudo brala... ne, tega ne maram!
»   A    kaj naj rečem?
   A    se je takoj zavedel.
   A    kaj hočemo, je že tako.«
   A    komaj si je to rekel, že se je oglasila
Ozrl se je v starca,    a    ta se ni več zmenil zanj.
Šel bom!« je sklenil Peter Majcen,    a    čeprav mu je bilo neprijetno in grenko
»   A    zdaj?« je vprašal starec in ga spet
   A    ni zatrobil.
»   A    čeprav je to golo naključje, je vendar
   A    zdaj je, kar je.
in preživel, je zanj samo strahota,    a    ne povest.
»   A    prav nobene?« je vprašal otrok.
»   A    kaj?
»Žalostna je,    a    je lepa.«
   A    vendar, kako čudno naključje!
Žalostna,    a    lepa pravljica?...
Rad bi srknil požirek žganja,    a    se je premislil.
vse obtolčene in opraskane do krvi,    a    bile so tako gluhe od mraza, da tega
je brado in si obesil čutaro za pas,    a    se je takoj premislil.
   A    še preden je nagnil, je obstal kot
   A    tudi če bi mu zaupal, se je zdaj spomnil,
-    A    vendar, kaj bi storil, če bi bil Martin
   A    ti se presneto motiš, če misliš, da
je, da bi še enkrat mahnil po njem,    a    je že zagledal kri, ki je brizgnila
Oddahnil se je,    a    je vendar nagonsko začutil, da se bliža
Bil je res samo hip,    a    prav jasno je videl njegove izbuljene
da ga je goreče oplazilo po stegnu,    a    se je pognal naprej.
melišču pod Robmi se je še enkrat zbudil,    a    zbudil se je samo na pol, kakor v sanjah.
je, da je opravil zelo težko delo,    a    kaj je opravil in kako je opravil,
pogledom objel širine zasnežene senožeti,    a    jih ni mogel objeti, ker so se razgrinjale
Vstal je,    a    besede ni našel.
   A    kaj vse se ne naključi!«
gladko javorjevo deblo in krenil naprej,    a    je takoj spet obstal.
   A    ne v tem smislu, drugače.
Bil je še svetel,    a    prazen.
   A    zakaj?
   A    pustimo zdaj Javorko in privide!
Mož in žena sta se spogledala,    a    le za hip.
»   A    skušal bom delati, ker sem izgubil
   A    ni bilo samo to: začutil je tudi rahel
   A    pomirjenja ni bilo.
   A    naj je še tako odločno odganjal to
Začel se je slačiti,    a    se je takoj premislil.
Vzel je svinčnik in začel popravljati,    a    se je kmalu vdal obupu.
Rad bi se bil tudi nasmehnil,    a    se ni mogel.
Svoje besede pa ni našel,    a    tudi če bi jo bil našel, je ne bi mogel
   A    ko se je naposled odtrgal od okna,
»   A    če bi vi slišali, kako v ognju tulijo
»   A    takoj...« je zategnil kmet in se popraskal.
   A    kmalu je obstal.
Pomislil je, kako bi se mu umaknil,    a    ker ni poznal druge poti, se je razjezil
Žena je zakričala,    a    ni planila iz postelje.
»   A    tako,« je rekel Peter Majcen in nato
»   A   ?« je zazijala žena.
»   A    pomisli, da sediš pod obešencem, ki
   A    noč le ni bila tako temna.
Zelo rad sem zahajal v svoj gaj,    a    tja nisem zahajal samo zaradi samote
   A    meni se je takrat zdelo še bolj čudovito,
sem na tisoče biserov jutranje rose,    a    bil sem srečen.
Zakaj,    a   ? ...
Zakaj,    a   
   A    kaj bi, baba se obriše in usekne, pa
   A   , nemara ti misliš, da dedec ne joče?
Njegovih oči nisem videl,    a    sem jih videl vseeno, ker sem videl
Bil je grenak,    a    vendar ne tako grenak, kakor sem mislil.
Bilo je bolj in bolj grenko,    a    vzdržal sem ter si v mislih ponavljal
vprašanje ...« globoko ponovijo tudi otroci,    a    se ne zasmejejo, ker še ne poznajo
Iščem kaj drugega,    a    ne najdem.
   A    še bolj se vdam zaradi tega, ker me
   A    ne morem obsedeti.
   A    še preden se oglasi, se razgrne pred
Bila je vsa bleda in slabotna,    a    se mi je smehljala, celo hudomušno
   A    rajši bi ga imel blizu hiše.
»   A    ti si hotel reči, da tolče, kakor bi
   A    bilo je vse zaman: še sem ga slišal.
se mi na čelu zbirajo znojne kaplje,    a    se nisem mogel ganiti, da bi jih obrisal.
otročji!« ga je mirno zavrnila mama,    a    v njenem glasu je bilo toliko ljubezni
verjamemo v sanje in v razna znamenja,    a    zdi se mi, da sami niste nič bolj možati.
Potegnil sem si odejo čez glavo,    a    tudi pod odejo sem še slišal svoj strašni
mami in ji rekel, da ne sme umreti,    a    tedaj sem kar odrevenel: prešinila
Bil sem nemiren in sem še drhtel,    a    zdaj že nekako od sreče, ker sem našel
Zaspal sem,    a    v spanju sem še naprej čakal, da bosta
   A    tedaj se zgodi nekaj nenavadnega, nekaj
   A    glej, zdaj se spomnim pravljice o bobu,
Stegujem se in stegujem,    a    vse je zaman.
malo manjka, da bi bil klopotec moj    a    tedaj omahnem in začnem padati.
nič jih ne čutim, grabim z rokami,    a    nimam kaj prijeti, ker jih ni.
lahko padeš s tepke,« je resno rekla,    a    takoj je zmajala z glavo in se zasmejala.
   A    vseeno sem kljubovalno pribil:
Gledal sem ga brez sleherne misli,    a    v duši sem morda takrat prvič občutil,
   A    še na misel mi ni prišlo, da bi ga
prišla je povodenj, velika povodenj,    a    klopotca ni odneslo.
Voda je bila nizka in počasna,    a    vendar ga je zanesla do brzice.
zložila pesem!« se zasmejeta hudomušno,    a    tudi nekoliko sramežljivo.
   A    to me ne boli preveč.
   A    vendar so stopili hitreje, ker je bil
Radi so imeli psička,    a    rajši njegovega gospodarja.
   A    pripovedoval je samo, kadar je pihal
»Kamen je res samo kamen,    a    vendar ima lahko tudi kamen svoje življenje,«
Otroci so se ozrli vanj in se zasmejali,    a    vendar se niso zasmejali preveč glasno
   A    ni mu bilo slabo.
   A    nič za to.
   A    tega spočetka niti ni vedel.
»   A   ?« je rekel kamen.
triletni otrok, ki ničesar ne razume,    a    vendar hoče vse vedeti.«
   A    kamen je bil sam.
   A    vendar si je želel, da bi priletela
   A    kako naj se kamen da?«
   A    kmalu se je zbudila in oblekla.
Ni šlo tako hitro kot prej,    a    vendar je šlo še kar naglo.
je ob prve velike razmetane skale,    a    se je srečno odbijal od njih kakor
Bil je srečen,    a    vendar ni imel sreče.
   A    še najbolj je podobna ptici.
»   A    jaz...« je rekel macesen, pa ni vedel,
Kamen se je razveselil,    a    vendar mu je bilo hudo za jelko in
   A    še ni imel sreče.
Tako blizu je,    a    le ne more do njive.
   A    ko jo je hotel iztrkati, ni bilo več
Potem je vstal in odšel proti reki,    a    ni šel čez njivo, šel je ob robu in
Ptice so pele, slišali so,    a    vendar jih niso slišali, reka je šumela
   A    prav tedaj je veselo zavpila Tinka:
»   A   !« je zastokal Srečko, ki ni prenesel
   A    vendar se je kmalu sprijaznil s tem.
tri tanke jermene iz tankega usnja,    a    vendar ne iz tako tankega, kakršen
Biričev je res sedem,    a    stvar morda še vedno ni prav urejena.«
»Dovolj,    a    da jih boš še bolj!
Vsi pravi pesniki so nesrečni,    a    so nesreča tudi za graščake.
   A    vse ni nič pomagalo.
Deček se je učil,    a    tudi vztrajno trdil:
zvezdah, ki so svetle prišle vsak večer,    a    so vsako jutro presunjene ugašale v
»Bije v živo,    a    živ ni.«
Valpti so skočili po biče,    a    glej, tudi njim so švigali iz rok.
v mislih,« je odgovoril Pécuchet, »   a    si vam nisem upal predlagati.«
   A    vendar sta težko dihala v sobici, ki
   A    kljub temu je v mavec na kaminu vrezal
Zaradi njenih črnih oči, sicer majhnih,    a    na moč se lesketajočih, živih barv,
je vprašal, od kod neki to otroče,    a    ni nihče nič vedel.
Skomignil je z rameni,    a    ko je odhajal, je potarnal nad nespodobnim
ostala nespremenjena; ni se posušila,    a    tudi rastla ni.
»Ukvarjati bi se morala samo s sadjarstvom,    a    ne zaradi veselja, marveč zaradi denarja.
Zemlja je sicer pila vodo,    a    nič ne de!
Ponudilo se je več najemnikov,    a    Bouvardu sploh ni bilo do tega.
»Če se molekula    A   , denimo, spoji z več deli molekule
   A    Bouvard se je naveličal medicine.
dvakrat ali trikrat ponovil ‘pa vendar’,    a    ni vedel, kaj naj še reče.
»Čedna je,    a   ?« je vprašal mizar, ko je prinesla
   A    videla sta izredno veliko čudnih reči,
   A    grof je že odpiral vrata.
sta poslala gospodu prefektu prošnjo,    a    odgovora nanjo ni bilo.
razkazala muzej, začenši z vitrajem,    a    zelo se jima je mudilo k novemu oddelku,
Pécuchet se je dal prepričati,    a    kmalu po znanstveni strogosti prekašal
pravi, da je Koriolan umrl v izgnanstvu,    a    če verjamemo Dioniziju, so bile tega
»Nisem v Bordeauxu,    a    tolaži me to, da sem med vami.«
vendar ozdravijo, veljajo za mrtve,    a    se spet prikažejo.
Vse bi bilo dobro,    a    našel je le grški čepec.
   A    tudi genij ne zadošča.
deležnikom, medtem ko akademija dela razliko,    a    jo je dokaj težko dojeti.
Vaucorbeil je nameraval oditi,    a    ga je Pécuchet zadržal.
   A    kdo ve?
Lahko bi mirno živeli,    a    niso hoteli; šli so po svoji poti,
Vprašala sta služkinji,    a    nista ničesar slišali.
To ga je navdajalo s strahom,    a    kaj za to!
Odnehal je,    a    predstavljal si je čudovito polne in
Hotel jo je stisniti k sebi,    a    ga je odrinila.
vprašal, kako je z njegovim katarjem,    a    si ni upal.
   A    včasih se spustijo na našo oblo in
   A    nič takšnega se ni zgodilo in to ju
prevzele, da je opustil spiritualizem,    a    se ga je znova lotil in ga spet pustil
Modrovati sta začenjala s trdno podlago,    a    se je sesedla in nenadoma ni bilo od
Stotnik je iskal odgovor,    a    ga ni našel.
Normandijka nadvse ljubila imetje,    a    ne toliko zaradi varnosti, ki jo daje
učenju in kroglicam, črtam in črkovnici,    a    se je vse izjalovilo.
»Nič dobrega ne bo,    a   
kazen, dajala sta mu zoprne naloge,    a    postal je še bolj len; in ker ni dobil
zobljejo češnje, sove žrejo žuželke,    a    tudi netopirje, ki so koristni, in
»   A    zdaj bom pa še njega vozil!«
   A    je to sploh prava ljubezen in prava
leti prišel tod čez Aleksander Veliki,    a    v tistem trenutku mi je prišlo zelo
pokrajinah obstaja nekaj, ker nič drugega ni    a    je mogoče opaziti, ker je vse drugo
   A    je to ljubezen?
   A   , aa, bomo kaj fukali fantje, a aaa?
A, aa, bomo kaj fukali fantje,    a    aaa? rečem živo in zabelim s kletvico,
   A    jaz naj se grem revolucijo proti mulam
   A    potem si pa normalen, če si bolan kot
   A    v Čukuslaviji nimate bicikla na petrol?
Ja, madona,    a    nam ni fino, sem vzkliknil, zunaj pada
Lahko sem še tako utrujen,    a    takšna akcija rabutanja jabolk zbere
sil stvarstva, ki ga imam tako rad,    a    bo začasno že preživel brez mene, saj
   A    so zato tako drugačni?
   A    mi lahko daš nekaj za spomin, se je
Kako je kaj,    a    je lepo, a!?
Kako je kaj, a je lepo,    a   !?
Premakniti veliko maso ni šala,    a    ko se začne enkrat valiti, jo je nemogoče
Tako kot drugi,    a    s to razliko, da sem, kar zadeva zunanji
Indija, madona,    a    že spet!
   A    zdaj pa lažje živim, a?
A zdaj pa lažje živim,    a   ?
   A    kristjan, ta iz hiše nasproti je tudi
deležen vseh frustracij vodilnega sveta,    a    z zamudo nekaj desetletij seveda.
   A    je to edini vzrok? je potem čez čas
   A    je to to, kar ti naredi življenje pod
nazaj, kaj je to življenje, zdravje,    a    se bom sedaj, tu v Avstraliji moral
   A    * * *
   A    se res kar naprej namenoma spravljam
   A    je prav, kar počnem, ali ni.
   A    tole, je rekel in pokazal na brilijantno
   A    tale kozmos naj zamenjam za njihovo
   A    si res sam kreiram svoje doživljanje,
O, bog, ali si to ti, o bog,    a    je to to, a to si ti, hvala, hvala
bog, ali si to ti, o bog, a je to to,    a    to si ti, hvala, hvala ...
ženske, za katero vem, da me uničuje,    a    ne morem brez nje.
iz oči, mojster seže z roko k njemu,    a    jo odmakne, še preden ga doseže.
   A    tudi jaz imam svoj predlog: ker sem
Saj mu zaupam, mojstru,    a    to še ne pomeni, da mi lahko resnično
   A    ta svet je bolj slutnja, mračno hrepenenje,
   A    naj me goljufa, kolikor more, nikdar
Bogu in v svet, lahko dá edinole Bog -    a    kako naj ga dá, še preden je dokazan
   A    komaj sem se prebudil, že je prišel
   A    tudi, če je njegov, bi ga bil jaz pripravljen
   A   , tako je to.
Pravzaprav se je že odločila,    a    lažje ji bo, če jo pospremim... če ji
   A    kaj mi pomaga, če to vem?
   A    niti tolažba duhov, ki so podobno kot
   A    tako si me predstavljaš... prav nič ti
kaj reči o Wertherju in Karteziju,    a    ne še prepozno, da te ne bi mogel zapeljati
   A   , saj res, sobota je, skoraj bi pozabil.
okleni in si poskušaj izpolniti želje;    a    če ga ni, se strezni in se poskušaj
Seveda se,    a    mi to ne pomaga prav dosti, tako kot
Filozofske drobtinice; začel sem tudi Pojem tesnobe,    a    je prišlo nekaj vmes.
   A   , tako.
   A    kje je že to!
nisem mogel spomniti) - imenuje oseba    A   , je življenjski ”estet“, ”pesnik“,
somišljenik (kajti istovetnost osebe    A    z zapeljivcem Johannesom ni čisto
Če se vprašamo, kateri od obeh,    A    ali B, je Kierkegaardov glasnik
presodimo, da mu povsem ne ustrezata niti    A    niti B, lahko pa rečemo, da je bližji
različnima osebama, kot sta ”estet“    A    in ”etik“ B: tako zapeljivec kot
da je Kierkegaardov odnos do osebe    A   , zapeljivca Johannesa, pravzaprav
Eremita, še natančneje njegov ”estet“    A   , opredeli nesrečnega pesnika:
spet nove muke trpinčijo tvojo dušo,    a    ustnice naj ti ostanejo takšne kot
Seveda so -    a    kljub temu še vedno častimo našega
očetovskem pismu mlajšemu prijatelju, osebi    A   , zapeljivcu in ”estetu“ piše:
   A   , tako to misliš... zanimivo.
   A   , tako.
   A   , tako...
Da, seveda, tako je,    a    le za hip, saj ko pomislim na drugo,
   A   , tako!
   A    kdo je ta lovec?
Phainomena, v katerem je preveden ta odlomek,    a    je ves čas izposojen, saj se približuje
Ne vem, ali je čas pravi,    a    le povej, če želiš.
   A   , glej jo, tam mi maha!
otrok; še zdaj mi je vse tako jasno,    a    še nič ne kaže, da bi bilo kaj bolje.“
   A   , tako...
istih dogodkov, recimo dveh dogodkov    A    in B, če ju opazujemo iz različnih
klicala na telefon njene gospodinje,    a    se ni nihče oglasil; danes zjutraj,
kamnitem tlaku, se pred mačkom umikajo,    a    se takoj spet enakomerno razporejajo
Poznam jih,    a    še vedno premalo.
skriva za njenim poletnim kostimom -    a    že v naslednjem hipu se s trzajem odmakne,
   A   , seveda, lahko bi si mislil!
relativno gibanje dveh teles: če se telesi    A    in B gibljeta enakomerno in premo,
upravičeno rečemo, da se giblje samó telo    A    in miruje telo B kakor tudi obratno.
prej rekel že sam: če se dve telesi    A    in B enakomerno gibljeta v prostoru,
prostoru, lahko rečemo, da miruje telo    A    ali telo B - ali pa miruje prostor,
ali pa miruje prostor, v katerem se    A    in B gibljeta, pač odvisno od gledišča
gibanj na primer dveh biljardnih krogel    A    in B ne moremo sklepati, ali biljardna
   A   , tako.
   A    ker so v odločitvi za stvari zajeta
   A   , ti si, Anželo! ...
Res ni zaklenjeno,    a    sem vseeno rajši pozvonil.
   A    kmalu je spet vse tako kot prej, le
brezčasno zreta iz obraza v obraz...    a    tudi obraza sta nerazločljiva, tako
   A    če bi se čas tako razlil v prostor
večkrat pogovarjamo o takšnih vprašanjih,    a    tudi ona pravi, da zaenkrat o delovanju
vlakom: če sem prav razumel, dogodka    A    in B, recimo bliska, ki sta simultana
Razlog, da sta ista dogodka    A    in B sočasna za opazovalca S,
prebral, da sta dva ista dogodka    A    in B lahko v enem referenčnem okviru,
takšnem časovnem zaporedju, da je    A    pred B, v drugem referenčnem okviru,
pa v nasprotnem, da je B pred    A   ?
   A   , tako.
se onesvesti v mojstrovem naročju,    a    le za nekaj trenutkov, hvala bogu,
relacije so recimo naslednje: dogodek    A    je (v času) pred dogodkom B, dogodka
dogodek C je (v času) med dogodkoma    A    in B, in tako dalje.
Če je B med    A    in C, potem je C med B in A“,
A in C, potem je C med B in    A   “, s tem določiva topološko zaprti
s krožnico, na kateri ležijo točke    A   , B, C.
   A   , tako... prav, pa pojdiva v hišo, bova
odprt problem Brunove kozmologije,    a    ne samo njegove, temveč sega daleč
   A   , tako!
   A   , to... sem mislil, da ga poznaš, ko veš
   A   , tako.
   A    tako, na štop. ...
iz cevi, ko pritisne na škropilnik,    a    kmalu ugotovi, da je treba odpreti
torej je bil Kristus velik prerok,    a    vendar zgolj prerok, z božjo modrostjo
človeku Sveto pismo popolnoma neznano,    a    ima kljub temu pravilne nazore in resničen
Bruno seže v žep po pipo,    a    je ostala zgoraj v suknjiču.
na ravni večnosti dosegla tudi Boga,    a    kako naj bo Bog, če je Bog, ”slučajen“?
priznavajo vsi) bistvo Boga, drugačna,    a    to je nesmisel.“ [1p33s2 (124)]
razsežnosti in ideja tega modusa čisto ista,    a    na dva načina izražena stvar.“ [2p7s
Da,    a    ravno to je presenetljivo pri Spinozi:
   A   , že razumem: pogrešaš sistem, verjetno
lahko v nosnicah ujame njen vonj -    a    že naslednji hip se zave, da ga morda
univerzumu, kar bi bilo zgolj telo,    a    tudi nič takega, kar bi bilo neposredno
Hölderlinovim ali Novalisovim pesnitvam,    a    obenem želi ostati filozofski.
neposreden odnos do najstarejše preteklosti,    a    tudi do najbolj oddaljene prihodnosti,
   A    že naslednji hip sova zatone v zeleni
zavestim, namreč bogotajcem, ”ne daje“;    a    tudi tistim, ki se jim Bog razodeva
   A    tudi dandanes se zastavlja vprašanje,
soigri, ki je bila znana že na začetku,    a    naj bi bila menda pred nedavnim [tj.
učinke njihove ”onstranske“ prisotnosti...    a    vendar, kako naj vemo, da jih sploh
katere izhajajo vse puščice razlag,    a    je nikoli ne bomo mogli odkriti.
sploh ne bi moglo razviti življenje,    a    ne samo to - v njem ne bi mogli nastati
elektronov (torej sorazmerno majhna),    a    če bi bila razlika le malce drugačna,
antropičnem načelu, predvsem pri šibkem,    a    tudi pri močnem, če ga pravilno razumemo
”(   A   ):
Sicer pa Barrow & Tipler prvo varianto (   A   ) pripisujeta predvsem ”naravnim teologom
Če bi se zgodilo    A   , potem bi se zgodilo B‘ - toda
potem bi se zgodilo B‘ - toda    A    se dejansko ni zgodilo; oba stavka,
protidejstvena implikacija, antecedens    A    in konsekvens B, sta (lahko) neresnična,
kozmologiji: k premisleku o podobnosti (   a    tudi različnosti) pri pojmovanju realnosti
daleč v preteklosti ali v prihodnosti,    a    tudi blizu ne; od zdaj jih ne loči
zgolj nekatere analogije z možnimi -    a    še zdaleč ne splošno sprejetimi - interpretacijami
”Tako poln sem vsega,    a    čustva do nje mi vse pogoltnejo, toliko
vse pogoltnejo, toliko vsega imam,    a    brez nje se vse izniči.“ [Goethe (1),
POGOVORI Z MOJSTROM BRUNOM, od marca do začetka junija...    a    to še ni naslov knjige, nekaj drugega
naslova razvoja turizma in gospodarstva,    a    hkrati v zakonu, razen namenov je o
   A    tudi v tem delu avtorja priznavata,
je "dura lex set lex", trda postava,    a    vendar postava.
ne zahteva zakon o javnih financah,    a    vendar jo zahteva zakon o računovodstvu.
kot v letih 1994, 2001, 1996, 1993,    a    tudi precej manj črnogleda kot leta
   A    mag. Brcarjeva je zagotovila, »da se
   A    iz razprave je bilo očitno, da ne bo
   A    DDV je v posameznih članicah različen,
   A    tudi za v EU izvoženo blago bodo morala
odpadki niso dobrodošli v nobenem okolju,    a    se je s tem treba sprijazniti, predvsem
mejnega prehoda Gruškovje je strašno -    a    očitno zakonito).
vendar včasih tudi prijetnega, domačega,    a    za mednarodno rabo vendar neprimernega.
najbrž niso bili sprejeti na pamet -    a    so bili, kot vsak načrt, vendarle mišljeni
   A    do zdajšnjega izvoznega presežka nam
   A    kljub vsemu je iz Pisma Galačanom in
   A    kakšen voditelj je bil Jakob?
financirali ta sanacijska popravila,    a    denarja ni,« pravi Milan Čeh.
manjšinsko vlado DS‐G‐17-plus‐SPO‐NS,    a    o trdnosti takšne vlade koalicije -
javno niso podpirale talibskega režima,    a    so ga zato prek posrednikov v Pakistanu,
rešitev nemške programerske hiše Compeso,    a    proizvajalec govoric ne komentira.
in Aluminijskemu kombinatu Mostar,    a    se omenjeni družbi tokrat nista odzvali.
lažje ranjen, začasno je izgubil vid,    a    se mu je ta že povrnil.
kaseti z 10 raketami in se odmaknil,    a    se je nato vrnil in poskusil ponovno,
razstavo, drugi knjigo ali tretji koncert,    a    s tem ne odkrijejo, ne afirmirajo dogodka,
posebej sem se spraševala o delu žirije,    a    pri nas je kar preredko mogoče poslušati
prvo insomnio, na nove nespečne noči,    a    če na hitro pomislim, še zmeraj razločno
bolniške postelje, zmeraj duhoviti,    a    zdaj nekoliko šibki glas močnega človeka
umetnika, vidim nekatere fragilno,    a    hkrati čvrsto komponirane novele Aleša
longa vita brevis, so rekli že zdavnaj,    a    tudi ko bi vse poznal, prebral, videl
umetnost, je pa, kot pravi Marijana: super,    a    ne.
Super,    a    ne?
zdaj že »uzakonjeno« napredovanje,    a    hkrati vendarle presenetilo z novimi
Mamića, ki bo moral na operacijo stopala,    a    kljub vsemu oreha ne bo veliko lažje
   A    Sašo Filipovski previdno napoveduje:
Rahmatulin je bil najboljši, torej »MVP«,    a    že na naslednjem treningu so kajpak
nato doma tekmo sicer dobile s 33:18,    a    je bila to kaj slaba tolažba, saj so
dvoboja Madžarska - Kanada, v skupini    A    pa Rusija, Francija, ZDA in Češka.
SP skupine    A    za hokejiste do 20 let - zadnji dan
1:0; vrstni red po 1. delu - skupina    A   : ZDA 8, Slovaška, Rusija po 5, Švedska
prebijati po komaj 19. skakalnem rezultatu,    a    višje od osmega mesta ni šlo.
predstavnika sta znova obtičala v ozadju,    a    oba vsaj polovično zadovoljila naš
kot na uvodnih tekmah v Skandinaviji,    a    potrebujemo še precej treninga,« je
republiko, ki ima različne prebivalce,    a    so vsi dosegli skoraj isto izobrazbo
govorili, da Vojislav Šešelj spet blefira,    a    tudi njegovim najbližjim še na misel
nastopil kot kandidat skupine državljanov,    a    je dobesedno pogorel, saj je zbral
Nagovor je bil sicer kratek,    a    se je iz njega dalo razbrati, da gre
   A    z glasbo?
Žal niso edini, skrivajo,    a    ne smemo pozabiti, da sta Slovenija
Ljudje so mi že zdavnaj hoteli pomagati,    a    doslej krvi še niso mogli dati, saj
Lahko,    a    vse vendarle kaže na to, da Slovenija
Če vi slučajno umrete,    a    boste še prej videli in doživeli, da
finske skladateljice Kaije Saariaho,    a    ste ugotovili, da je študijsko spričo
pričakoval to, kar so mu obljubili,    a    so mu odgovorili: »Če si nam dal tako
   A    nameravate oditi v goro?
sem nesrečna in žalostna, bolelo je,    a    takšno je življenje.
pravim razkošnim slavjem v prvem stavku,    a    pade v drugem v žalno glasbo...
   A    naj bo s srcem.
Ker gre za ušesu všečne,    a    brez težkih sistemskih rezov (recimo
   A    LDS funkcionira predvsem kot vladna
načrtih morala glodati do srede oktobra,    a    je vse do konca leta ni do konca prežvečila.
več blaga in nudi nekaj več storitev,    a    z bistveno manjšim številom ljudi.
   A    kdo bo v teh državah poslušal, kakšne
prostorni brunarici, opremljeni za dva,    a    če so ljudje skromni, je prijetno bivališče
pravi, da napak in krivic ni bilo;    a    vse to se da tako ali drugače popraviti.
   A    kdo v to sploh še verjame?
   A    brez razvoja tiska Johannesa Gutenberga
se sicer sme tolažiti z evangelijem,    a    s sklicevanjem na evangelij se ne sme
   A    revolucionarne iskre o svobodi krščanskih
   A    prijateljstvo ne traja dolgo, kajti
   A    njemu to pomeni tako malo kot njegovemu
čutim ne mesene ljubezni ne vročice,    a    svojo ženo obožujem.«
   A    staroverci pod vodstvom cesarja ne
   A    obstaja tudi življenje po Hollywoodu
   A    podoba brezhibnega obnovitelja krščanstva
   A    med Luthrovimi učenci ta dediščina
   A    nato v imenu Gospoda spet udarijo drug
kralja, ki je začel z uničevanjem,    a    se je potem vdal ohranjevanju, ali
Hotel,    a    ga ni.
meje, ki takrat sicer ne bo več meja,    a    bo zaradi minareta mislil, da je, in
državo in poplačilo vojne škode veliko,    a    to ni problem materialnih oškodovancev,
razdelilo tudi med materialne oškodovance,    a    ga je bivša država nacionalizirala,
   A    kot kaže, so to samo pregrešne želje
tudi sam povedal nekaj svojih misli,    a    ne kot polemiko.
umrli, temveč so umirali postopoma,    a    zanesljivo.
vseh primerih gre torej za legitimna,    a    neobičajna dejanja Republike Hrvaške