O'beseda, označena besedila z lemami
Seveda ga je bilo moč slišati, | a | vse dokler je vztrajal v svojem sedanjem |
celo za podpise le redkokdaj rabili, | a | on si ga je priskrbel, preprosto zato, |
A | dandanes ni bilo mogoče natančno določiti | |
Z majhno, | a | otroško pisavo je čečkal gor in dol |
veliko ploskanja s partijskih sedežev | a | neka ženska na sedežih za rajo je zagnala |
in ženska, ki ju je na videz poznal, | a | ni nikdar govoril z njima. |
bi sodeloval v vsesplošnem deliriju, | a | to nečloveško skandiranje »V‐B!... |
» | A | ne skrbi, jaz sem na tvoji strani.« |
A | ne, trkanje se je ponovilo. | |
Srce mu je udarjalo kakor boben, | a | njegov obraz je bil zaradi dolge vaje |
Bila je ženska kakih trideset let, | a | se je zdela mnogo starejša. |
je tudi tu dišalo po kuhanem zelju, | a | prevladoval je oster vonj po znoju, |
Bil je debel, | a | gibčen mož, osupljivo neumen, gora |
Winston je dvignil roke nad glavo, | a | z neprijetnim občutkom, saj je bil |
A | ni še naredil šest korakov po hodniku, | |
A | Winstona je najbolj presunil izraz | |
primer, ali pa zelo globokega brezna - | a | bil je to kraj, ki se je, čeprav že |
še sta ga lahko videli in on njiju, | a | medtem sta tonili dol, dol v zeleno |
mogel spomniti, kaj se je bilo zgodilo, | a | v svojih sanjah je vedel, da sta bili |
Njeno telo je bilo belo in gladko, | a | v njem ni zbudilo poželenja; pravzaprav |
prikazala slika mladostne ženske, suhe, | a | mišičaste, oblečene v dres in telovadne |
»Pravil sem to, mama, | a | ne?« |
A | katerim barabam ne bi bili smeli zaupati, | |
A | to je bil samo košček skrivnega znanja, | |
moralo biti enkrat v šestdesetih letih, | a | vedeti z gotovostjo je bilo nemogoče. |
A | dokazati nisi mogel ničesar. | |
pnevmatične cevi, medtem ko je Winston delal, | a | bile so preproste zadeve in rešil se |
Večina dela je bila dolgočasna rutina, | a | vanj so bile vključene tudi tako težke |
njegovi tovariši zdaj v nemilosti, | a | v tisku ali na telekranu ni bilo o |
A | to bi bilo malo preveč očitno, medtem | |
»Seveda vse te oblike že uporabljamo, | a | v končni verziji Novoreka drugih sploh |
» | A | veš, da je Novorek edini na svetu, |
primeru bi ga izdal tudi vsak drug, | a | Syme prej kot večina. |
pasovi sala na vratu in okoli pasu, | a | njegovi gibi so bili čili in deški. |
» | A | , tako - hočem reči, da kaže pravega |
» | A | veš, kaj je ta mala naredila zadnjo |
Gledala ga je iz kotička oči, | a | vendar nenavadno napeto. |
Prešla je skoraj takoj, | a | zapustila je v njem vznemirljivo nelagodnost. |
ni ravno članica Miselne policije, | a | potem je gotovo amaterska vohunka, |
bliskovit kot pok ob sproženju fotoaparata, | a | očitno običajen. |
A | resnično grozljiva so bila njena usta, | |
A | v tem trenutku se je vsesplošni obup | |
položaje, ki so bili v resnici sinekure, | a | so zveneli pomembno. |
A | to je bil konkreten dokaz, bil je | |
»Prekleto, | a | ne slišiš, kaj ti pravim?« |
Zelo star mož, upognjen, | a | čvrst, z belimi brki, ki so mu štrleli |
»Dovolj vljudno sem vprašal, | a | ne?« |
To je bilo strašno nevarno, | a | vsaj telekrana v sobi ni bilo, o čemer |
oljenko, od katere je prihajal neprijeten, | a | prijazen vonj. |
je bila pravzaprav neudobno polna, | a | v njej ni bilo skoraj ničesar, kar |
» | A | koga danes brigajo pristne starine |
jo je bilo treba čimprej opustiti, | a | soba je prebudila v njem neko domotožje, |
A | postal je še nekaj minut in se pogovarjal | |
Svetloba je ugašala, | a | prepoznal jo je brez težave. |
A | ni ga takoj odprl. | |
katerega ali kateremu je pisal dnevnik, | a | namesto tega je začel misliti na tisto, |
pred smrtjo (nihče ni govoril o tem, | a | vedel je vsakdo ) je bil še postopek |
A | v tem trenutku sta se od nekod z leve | |
za dolžino roke oddaljen od dekleta, | a | pot mu je zapiral velikanski moški |
Njegov prvi občutek je bilo olajšanje, | a | ko je opazoval čvrsto, vitko telo, |
»Ne verjamem, da je, | a | lahko bi bil.« |
Gotovo mora biti nekje blizu, | a | nedosegljiv očem, potok z zelenimi |
bilo dobro, kadar si bil enkrat tam, | a | priti do njega je bilo zelo nevarno. |
je upravljala in poganjala mogočen, | a | muhast elektronski stroj. |
»Imajo samo šest osnutkov, | a | jih malo razširijo.« |
zgodbo svojega zakonskega življenja, | a | za čudo se je pokazalo, da vse pomembne |
»Sovražila je to, | a | nič bi je ne moglo ustaviti, da bi |
kombinezon je lahko čutil njene prsi, polne | a | trdne. |
Bil je še več kot mesec dni daleč, | a | neznanske in zapletene priprave, ki |
sprehajal z njo po cesti tako kot zdaj, | a | odkrito in brez strahu, klepetal o |
Winstonu, so njegovi prsti občutili čudno, | a | vendar nekoliko domače. |
celi, pravijo, da vse lahko pozabiš, | a | še čez leta solze in nasmehi mi mučijo |
skupaj je bilo opravljeno zelo nevešče, | a | Winstonova merila v takih stvareh niso |
Rabila je isti parfum, | a | to ni bilo važno. |
Rjuh ni bilo, | a | odeja, na kateri sta ležala, je bila |
njegov lastni obraz ali na blazino, | a | lahen madež rdečila je še vedno poudarjal |
prebudil, ne da bi bil odkril, kaj da je, | a | nekako je bilo povezano s tistim, kar |
kdaj prej - nič ni bilo prečrtano - | a | za eno ime je bil krajši. |
Podgana se ni več vrnila, | a | stenice so se v vročini gnusno razmnožile. |
A | nikdar se ni mogel spomniti več kot | |
»Čisto sem pripravljena tvegati, | a | samo za nekaj vrednega, ne pa za koščke |
» | A | napisali ste ga zelo izbrano,« je rekel |
A | Syme ni bil samo mrtev, bil je ukinjen, | |
znotraj steklenega obtežilnika za papir, | a | površina stekla je bila svod neba in |
posebnega presenečenja ali hude žalosti, | a | nenadoma se je čisto spremenila. |
on, »fant,« dobiti največji obrok; | a | naj mu je še toliko dajala, vedno je |
sestrica bolna in da tudi potrebuje hrano, | a | bilo je zaman. |
Vedel je, da zaradi tega obe stradata, | a | ni si mogel pomagati; čutil je celo, |
Ustavil se je, | a | vrnil se ni. |
»Srečo sva imela,« je rekel, » | a | to ne more dolgo trajati.« |
A | že za sam prihod na tak kraj je bil | |
štiri zveze, ki bodo sicer prenehale, | a | se bodo zdaj pa zdaj obnovile.« |
» | A | čakajte.« |
Pri vratih se je Winston ozrl, | a | videti je bilo, da si ga O'Brien že |
Bil je utrujen, | a | nič več zaspan. |
južno od nje, Japonske otoke in velik, | a | nestalen del Mandžurije in Tibeta. |
pomanjkanje polovice življenjskih potrebščin; | a | na to gledajo kot na nekaj koristnega. |
A | to bi zagotovilo samo ekonomsko bazo, | |
A | to bi prelomilo načelo, ki se ga drže | |
običajno prevajamo kot Čaščenje smrti, | a | ga morda bolje predstavlja izraz Razveljavljenje |
seveda vedno pobarvane in pristranske, | a | ponarejanje takšne vrste, kot je danes |
znanstvena, še vedno za vojne namene, | a | so v bistvu nekakšno dnevno sanjarjenje |
A | čeprav je nerealna, ni brez pomena. | |
nekem smislu mu ni povedala nič novega, | a | v tem je bil del privlačnosti. |
videti, da so Visoki varno na oblasti, | a | prej ali slej vedno pride trenutek, |
se sicer seli iz ene plasti v drugo, | a | samo toliko, kolikor je potrebno, da |
pognati v blaznost strahu in sovraštva, | a | kadar so prepuščeni sami sebi, so za |
celi,pravijo, da vse lahko pozabiš, | a | še čez leta solze in nasmehi mi mučijo |
ki se niso nikoli naučili misliti, | a | kopičijo v svojih srcih, trebuhih in |
Nista se dotikala, | a | zdelo se mu je, da čuti drhtenje Julijinega |
Lahko je ustavil šklepetanje zob, | a | nad koleni ni imel oblasti. |
smrtna bolečina, ki je ves čas tam, | a | se ji še ne moreš prepustiti, kajti |
Misli, ki so prihajale same od sebe, | a | so se mu zdele popolnoma nezanimive, |
vedno nosil svoj stari žametni suknjič, | a | lasje, ki so bili skoraj beli, so postali |
Verjetno je bil v Ministrstvu ljubezni, | a | nikakor se ni mogel o tem prepričati. |
podobna tej, v kateri je bil zdaj, | a | grdo umazana in ves čas nabita z desetimi |
bi se zelo zanimal za svojo okolico, | a | še je opažal osupljivo razliko med |
vejo, kako je treba ravnati z damo, | a | ne?« |
Ljubil jo je in je ne bo izdal, | a | to je bilo le dejstvo, ki ga je znal |
A | bila je še britev, poslali bodo britev, | |
stražnike, z nekoliko vznemirjenim, | a | nedoumljivim obrazom. |
»Poznali bodo moj sloves, | a | ne?« |
»Ne brihten, seveda, | a | goreč.« |
» | A | veš, kje je mene zagrabil?« |
Winston ga ni znova pogledal, | a | izmučeni, lobanji podobni obraz je |
A | tisti trenutek se je vrgel čez tla | |
treba velikega napora, da ga ni gledal, | a | zdaj se je lakota umaknila žeji. |
A | to je bila le razumska odločitev, ki | |
obraz, dokler ni imel oči polnih solz; | a | cilj tega je bil kratko in malo ponižati |
da ga bodo spet izročili stražnikom, | a | včasih so nenadoma spremenili ton, |
prepričan, ali je to O'Brienov glas, | a | bil je isti glas, ki mu je bil rekel: |
videz učitelja, ki se muči s trmastim, | a | obetajočim otrokom. |
zabrisani in dozdevno trepetajoči, | a | nesporno štirje. |
Prijem na udih je znova zagrabil, | a | bolečina je upadla in drhtenje je ponehalo |
A | tisti hip se je O'Brien odvrnil. | |
Opazoval je težko, | a | miline polno postavo, ki je hodila |
A | tu in tam so bile velike zaplate praznine, | |
A | bil je trenutek - ni vedel, kako dolg, | |
argumente, ki so dokazovali njegov neobstoj, | a | bili so neumnost, samo besedna igra. |
Še so ga priklepale na posteljo, | a | lahko je nekoliko pregibal kolena, |
pred katero se je čutil brez moči, | a | bil je utrujen. |
» | A | za zdaj je v tvojih očeh oblast le |
»Nad telesom, | a | predvsem nad zavestjo.« |
» | A | kako lahko vladate stvarem?« |
» | A | na koncu ga boš več kot razumel.« |
To je bil gotovo njegov obraz, | a | zdelo se mu je, da se je bolj spremenil |
A | resnično grozljiva je bila mršavost | |
sedi in joče v ostri beli svetlobi, | a | ni se mogel ustaviti. |
Ni imel vžigalic, | a | nikdar govoreči stražar, ki mu je prinašal |
začel manj časa prebijati v spanju, | a | še vedno ni čutil nagiba, da bi vstal |
A | že čez nekaj kratkih dni - še nekaj | |
Vedel je, da ve, kaj pride za tem, | a | za hip se ni mogel domisliti. |
se je spominjal nasprotnih stvari, | a | to so bili napačni spomini, proizvodi |
Pokoraval se je Partiji, | a | sovražil jo je še vedno. |
umaknil korak dalje: v duhu se je vdal, | a | upal je obdržati notranjost srca nedotaknjeno. |
poslušalstvu, »sodi sicer h glodalcem, | a | je mesojeda žival.« |
je bil z jermeni privezan na stol, | a | padal je skozi tla, skozi zidove poslopja, |
Bil je svetlobna leta daleč, | a | O'Brien mu je še vedno stal ob strani. |
A | skozi temo, ki ga je obdajala, je zaslišal | |
papirja, ki je bil, so rekli, račun, | a | imel je vtis, da so mu zmeraj premalo |
A | treba je bilo delovati hitro. | |
Položil je belega tekača na svoje mesto, | a | za hip se ni mogel posvetiti resnemu |
se ji je vlekla čez čelo in sence; | a | to ni bila tista sprememba. |
sta na železna stola, drug ob drugem, | a | ne preblizu skupaj. |
se ga pravzaprav poskušala otresti, | a | hodila je ravno dovolj hitro, da je |
kar se je imenovalo Začasno poročilo, | a | kaj je bilo tisto, o čemer so poročali, |
A | bili so drugi dnevi, ko so se skoraj | |
A | ne, samo glasbo so menjavali. | |
telekrana zakrakal razburjen glas, | a | ni še dobro začel, ko ga je preplavilo |
Ni se ganil s sedeža, | a | v duhu je tekel, hitro tekel, bil je |
prvega dne v Ministrstvu ljubezni, | a | dokončna, nepogrešljiva, zdravilna |
spregovorimo že v delu, ki je posvečen | A | slovarju, saj so ista pravila veljala |
A | slovar. | |
A | slovar so sestavljale besede, ki rabijo | |
Starorek ali celo v besede, vzete iz | A | slovarja, toda to bi zahtevalo dolge |
tako kot narekovalnik, najti tudi v | A | slovarju, toda te niso imele posebne |
oblike v B slovarju bolj pogoste kot v | A | slovarju. |
» | A | vidiš, da smo v številčni premoči?« |
dobrine imamo sicer za utrudljive, | a | hkrati tudi za koristne in si jih ne |
a | pred krepost postavili znoj so nesmrtni | |
in očitno škodo; če pa sem nepošten, | a | se obdajam z videzom pravičnosti, mi |
četrtino živil v četrtini delovnega časa, | a | ostale tri četrtine časa porabi za |
» | A | se ti ljudje, po tvojem gostijo brez |
» | A | ne kaže prej začeti muzično vzgojo |
dejansko spremeni iz ene podobe v drugo, | a | včasih nas samo ukani, da to verjamemo, |
načela: vladajočim se je treba podrejati, | a | pri sebi obvladovati slo po jedi, pijači |
» | A | so ti uporabni za bojevite može?« |
to sliši, raje bojeval zoper mršave, | a | čvrste pse kakor pa z njimi zoper tolste |
»In dalje, | a | ni mikavno, da imajo za svojega najhujšega |
slabši in večji del obvlada boljši, | a | manjši del, potem imamo za to grajo |
obstaja različnost v tem, da žena rodi, | a | mož oplaja, potem s tem po našem mnenju |
pri duševnem delu zadostno podpira, | a | drugega ovira? |
drznih bojnih konjih, temveč na krotkih, | a | kar najbolj hitrih konjih. |
se jezijo na kamne, ki jih zadevajo, | a | se ne zmenijo za tiste, ki kamne mečejo.« |
» | A | me nisi ti spravil v ta položaj?« |
domnevanje manj jasno kot spoznanje, | a | jasnejše kot nespoznanje.« |
vidimo, ne moremo si jih pa misliti, | a | ideje si lahko mislimo, ne moremo pa |
tak in njegovo diagonalo kot tako, | a | ne narisane, in podobno tudi drugo. |
imajo duše ljudi, ki veljajo za slabe, | a | hkrati za pametne. |
bomo mi in vi vodili državo budni, | a | ne speči, kakor je to danes v večini |
»in ki se tičejo vojskovanja, | a | tudi vseh drugih znanosti; saj vemo, |
dolžnosti, zaradi države in iz potrebe, | a | ne zato, ker bi bilo vladanje lepo |
vzamejo njihove otroke v svoje varstvo, | a | jih ne vzgajajo tako, kakor je to v |
iracionalne (diagonale) pa za dve, | a | v drugi smeri sto kock trojke. - |
A | tudi samosvojosti ji ne manjka.« | |
»Podobne so mladim, | a | nelepim obrazom mladeničev, katerih |
vračale: iz zemlje, polne blata in prahu, | a | iz druge odprtine popolnoma čiste. |
Hotel ga je umoriti, | a | se je ustrašil ljudstva, ker je imelo |
Elíja je že prišel, | a | ga niso prepoznali, temveč so storili |
A | gorje vam, pismouki in farizeji! | |
A | povem vam, poslej ne bom več pil od | |
Duh je sicer pripravljen, | a | telo je slabotno.« |
‘To ljudstvo me časti z ustnicami, | a | njihovo srce je daleč od mene. |
duhovniki in pismouki zavrgli in umorili, | a | po treh dneh bo vstal. |
Duh je sicer pripravljen, | a | telo je slabotno.« |
A | tudi v tem se njihovo pričevanje ni | |
A | gorje vam bogataši, kajti vso tolažbo | |
A | ta je odgovoril: | |
»Hodil bom za teboj, Gospod, | a | dovôli mi, da se prej poslovim od svojih |
si in vznemirja te veliko stvari, | a | le eno je potrebno. |
sveta, da bi slišala Sálomonovo modrost; | a | glejte, več kakor Sálomon je tukaj. |
spreobrnili so se ob Jonovi pridigi; | a | glejte, več kakor Jona je tukaj.« |
Sami niste vstopili, | a | tistim, ki so hoteli vstopiti, ste |
Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, | a | potem ne morejo storiti nič več. |
ki spozna voljo svojega gospodarja, | a | ničesar ne pripravi in ne dela po njegovi |
duhove in zdravim še danes in jutri, | a | tretji dan bom izpolnil svoje delo. |
opljuvali; bičali ga bodo in umorili, | a | tretji dan bo vstal.« |
In luč sveti v temi, | a | tema je ni sprejela. |
je bila in svet je po njej nastal, | a | svet je ni spoznal. |
mislite, da imate v njem večno življenje, | a | prav Sveto pismo pričuje o meni. |
pet ječmenovih hlebov in dve ribi, | a | kaj je to za toliko ljudi?« |
hudega duha, ampak častim svojega Očeta, | a | vi me ne spoštujete. |
ti tukaj, bi moj brat ne bil umrl; | a | tudi zdaj vem, da ti bo Bog dal, karkoli |
A | zaradi te ure sem vendar prišel. | |
kar jaz delam, ti zdaj še ne razumeš, | a | spoznal boš pozneje.« |
Juda, | a | ne Iškarijót, mu reče: |
A | Tolažnik Sveti Duh, ki ga bo poslal | |
imeli greha; zdaj pa so jih videli, | a | kljub temu sovražijo mene in mojega |
Še veliko bi vam rad povedal, | a | zdaj ne morete nositi. |
A | spet vas bom videl in vaše srce se | |
nisem več na svetu; oni so na svetu, | a | jaz odhajam k tebi. |
Blagor tistim, ki niso videli, | a | so verovali!« |
‘kamen, ki ste ga vi zidarji zavrgli, | a | je postal vogelni kamen.’ |
med vami in vam oznanjal kraljestvo, | a | zdaj vem, da me ne bo več videl nobeden |
A | zdaj vas spodbujam, bodite pogumni! | |
Poslušali boste, poslušali - | a | ne boste razumeli, gledali boste, gledali |
razumeli, gledali boste, gledali - | a | ne boste spoznali. |
kaj sadu kakor med drugimi narodi, | a | mi je bilo do danes to onemogočeno. |
Da se ponašaš s postavo, | a | žališ Boga s kršenjem postave? |
vi mislite, da ste mrtvi za greh, | a | da živite za Boga, v Kristusu Jezusu. |
po volji njega, ki ga je podvrgel, | a | vendar v upanju: da se bo tudi stvarstvo |
Jezusu, da ni nič sámo na sebi nečisto; | a | če kdo misli, da je kaj nečisto, je |
je bila zamolčana skozi večne čase, | a | je bila zdaj razodeta in je po ukazu |
Vi se res zberete, | a | temu se ne reče jesti Gospodovo večerjo, |
Res da se ti lepo zahvaljuješ, | a | drugemu to ni v spodbudo. |
Ob tla nas mečejo, | a | nismo pobiti. |
in dobrem glasu, kakor zapeljivci, | a | vendar resnicoljubni, kakor nepoznani, |
vendar resnicoljubni, kakor nepoznani, | a | vendar poznani, kakor umirajoči, pa |
pa glejte, živimo, kakor pretepeni, | a | ne usmrčeni, kakor žalostni, pa vedno |
Res živimo po človeško, | a | se ne bojujemo po človeško. |
Gospoda, da bi ga odstranil od mene, | a | mi je rekel: |
Tudi mi smo slabotni v njem, | a | pred vami bomo živi z njim zaradi božje |
Ta bolezen vam je bila v preskušnjo, | a | me zaradi nje niste ne zaničevali ne |
Oni se zavzemajo za vas, | a | ne pošteno; hočejo vas namreč odtrgati, |
pogani, ti, ki se imenujejo obrezane, | a | so obrezani samo na telesu, nekoč imenovali |
A | kaj za to? | |
Sicer ste jo imeli že prej, | a | manjkala vam je priložnost. |
A | kljub temu je bilo lepo, da ste mi | |
dajejo te reči sicer vtis modrosti, | a | dejansko niso za drugo, ko da gódijo |
vam, jaz, Pavel, enkrat, celo dvakrat, | a | satan nam je to preprečil. |
Podobno so očitna tudi dobra dela, | a | tudi tista, ki niso, se ne morejo skriti. |
Res je pobožnost velik dobiček, | a | le za tistega, ki je zadovoljen z malim. |
A | me ni sram, ker vem, komu sem veroval, | |
Trdijo, da Boga poznajo, | a | ga v dejanjih zanikajo, ker so zoprni |
našega odrešenika, nas je odrešil, | a | ne zaradi pravičnih del, ki bi jih |
A | Kristus je kot Sin nad svojo hišo. | |
torej drži, da nekateri vanj pridejo, | a | tisti, ki jim je bila blagovest oznanjena |
»Daritve in darovanja nisi hotel, | a | telo si mi pripravil. |
Poželite, | a | vendar nimate. |
kamnu, ki so ga sicer ljudje zavrgli, | a | je pri Bogu izbran in dragocen. |
bodite pokorni svojim gospodarjem, | a | ne le dobrim in krotkim, ampak tudi |
milost je v tem, da kdo po krivici trpi, | a | bridkosti prenaša iz zvestobe do Boga. |
Res je bil po telesu izročen smrti, | a | po Duhu je bil oživljen. |
ki ga je zmamil krivičen zaslužek, | a | ga je za njegovo nepoštenost posvarila |
Izšli so izmed nas, | a | niso bili izmed naših. |
veste: on je prišel, da bi odvzel grehe, | a | sam nima greha. |
Če kdo opazi, da njegov brat greši, | a | ne za smrt, naj zanj prosi in dal mu |
Obstaja namreč greh, ki je za smrt; | a | jaz ne pravim, da bi kdo prosil za |
Bil sem mrtev, | a | glej, živim na veke vekov in imam ključe |
govori Prvi in Zadnji, ki je bil mrtev, | a | je oživel. |
Dal sem ji časa, da se spreobrne, | a | se noče odvrniti od svojega nečistovanja. |
za tvoja dela: imajo te za živega, | a | si mrtev. |
tistih dneh bodo ljudje iskali smrt, | a | jè ne bodo našli; želeli bodo umreti, |
ne bodo našli; želeli bodo umreti, | a | smrt bo bežala od njih. |
A | ko sem jo pojedel, me je v trebuhu | |
Narodi so pobesneli, | a | prišla je tvoja jeza in trenutek, da |
A | ženi je priskočila na pomoč zemlja: | |
glav je bila videti ranjena na smrt, | a | njena smrtna rana se je bila pozdravila. |
Zver, ki si jo videl, je bila, | a | je ni več, vzdignila se bo iz brezna, |
ni več, vzdignila se bo iz brezna, | a | pojde v pogubo. |
videli, da je zver bila, pa je ni več, | a | da se bo vrnila. |
je hkrati osmi in eden izmed sedmih, | a | pojde v pogubo. |
Ti se bodo bojevali z Jagnjetom, | a | Jagnje jih bo premagalo, ker je Gospod |
A | z neba je šinil ogenj in jih použil. | |
Po prvem dnevu trgovanja v kotaciji | A | Ljubljanske borze se je enotni tečaj |
Mislili ste, da letite v Evropo, | a | glej ga, zlomka, pristali ste - v Sloveniji. |
vsega skupaj za kakšne tri Portorože, | a | ko je v sredo popoldne avto končno |
milijonov dolarjev težkim denarjem, | a | z ameriško zvezdo Bruceom Wilisom. |
potrebovala 58,5 milijona tolarjev, | a | tudi odobreno posojilo jim bo olajšalo |
domžalskim zmagovalcem iz leta 1995, | a | je na koncu vendarle izgubil teniški |
Prostor, | a | v njem velika črna luknja |
A | kaj, ko je že v naslednjem trenutku | |
»Denar je impotenten, | a | vseeno ga mnogi ljubijo,« tako je rekel |
Ljubljani portugalski zunanji minister - | a | predvsem tako, da jo priznajo za enakopravno |
satelitstva zavrlo življenje dveh generacij, | a | ko je to minilo, so se iz zgodovinskega |
- ta je bil sprejet intervencijsko, | a | še zmeraj velja - dejansko razbremenjene |
konvenciji o odpravi prisilnega dela, | a | so jo poslanci po obrazložitvi predstavnika |
jih sicer vodi direktor Marjan Rekar, | a | se jih danes ni udeležil, so se spet |
Gibanje 23. december bo poskusilo petič, | a | zadnjič |
najboljšimi tremi slovenskimi klubi, | a | letos brez udeležbe Italijanov. |
Pahor in Zmago Jelinčič, več kot dve, | a | manj kot deset nominacij pa je bilo |
Evropi, in cestninskimi dajatvami, | a | se je vendarle za iskanje primernejše |
A | tu igra psihologija pomembno vlogo: | |
A | kje je Peter? | |
Naslonil se je, prižgal si cigareto, | a | kadil ni; le povest o svoji materi |
odložil okove, ko se je vrnil iz zapora, | a | še ni pozabil nanj, ni pozabil na mrzlo |
Napisano je imel študent Peter to povest, | a | je ni nikdar bral. |
je sitna, Mirica je zmerom zaspana, | a | naš Peter, ta nesrečni fant, pa je |
Udarila bi ona, tudi darovala bi, | a | prosila - nikdar ... |
Muzika je onemela, | a | pesem, kakor bi se zvrnila v prepad. |
A | tuje pleme je močno. | |
A | v očeh je ogenj, kot v očeh divje živali | |
Nobene vesti nima od doma, | a | on vseeno ve, da ga je Neda zatajila |
Dala mu je vse, kar je imela, | a | tudi vzela mu je vse, kar je imel on. |
Živi težko, | a | živo življenje. |
Morda je peč mrzla, | a | srce je gorko in hrepenenje neugasljivo: |
vem, da pišem skoro popolnoma zaman, | a | pišem vseeno. |
Bridko je, | a | vendar smo slabiči, večni izseljenci, |
mesto vsak dan, da si poiščejo sreče, | a | tonejo v črne dni «. |
Besedo in dušo so ti hoteli vzeti, | a | rečem ti: |
Ni še plačano delo njenih rok, | a | Lina bo sestra tistim, ki se bodo borili |
stari nadzornik s čudnim posladkanim, | a | brezbrižnim glasom in se zavalil v |
ledenomrzle, oči so iskale pristanka na dnevu, | a | dneva ni bilo. |
Mislil je, mislil je in štel, | a | nikakor se ni mogel znajti. |
Prisluhnil je, | a | ni mogel razločiti. |
opije nas z vinom in z ljubeznijo, | a | ni nam mati... |
A | luči ni, samo trpek privid ustvari | |
Le rodijo še cvetko, | a | vendar se nam vidijo bolj podobne vrbam |
A | čemu obup? | |
Koruzo ličkajo še in mošt še prešajo, | a | pojejo skoro več nič. |
ves je od časa zarjavel in osivel, | a | vseeno je še živa priča nekdanjih upornih |
nekje izza šuma se oglasi žalostno, | a | vendar uporno pismo Ivana Gradnika. |
kakor so grenke tolminske trde tepke, | a | jaz jo imam vseeno rad, še rajši, saj |
Kvečjemu vam lahko rečem z jezo v očeh, | a | z upanjem svetlim in mladim v srcu, |
Še zmerom umiramo, | a | izumrli ne bomo. |
A | kljub temu rad zvonim. | |
Pljunil je, | a | ni pogledal. |
Kdo vas je pa klical sem, | a | ?" je dejala Crista in ponosno uprla |
Tako je razmišljal Bernard Tul, | a | razmislil ni nič. |
njegovi glavi polno velikih načrtov - | a | kar je bilo poglavitno: doma ga je |
A | bolj ko vse to je bil zanimiv Martin | |
Zvečer so legali pozno spat, s trpko, | a | vendar sladko bolečino okrog pasu, |
glas, ga grabil s svojimi drobnimi, | a | že močnimi ročicami za ušesa in ponavljal: |
»Kje pa je tvoja hiša, | a | , povej?« |
A | si povedal?« | |
velika zakonska postelja kakor nekoč, | a | poleg postelje zibelka. |
rekel Plazar, ko je prišel na dopust, | a | ? |
Navrharjeva Kristina, ali ni tudi ta, | a | ? |
A | ?« je sunkovito drobila Anca. | |
Kaj, ste slišali, | a | , a!« je vreščala. |
Kaj, ste slišali, a, | a | !« je vreščala. |
Duh je voljan, | a | meso je slabo. |
Ni bilo imenitno, | a | bili so lačni. |
da trditi, da bi bila v hiši lakota, | a | kljub temu je Žef postajal siten. |
v ustih, otroci so se celo davili, | a | vendar je bilo vsem dobro pri srcu. |
Kar grdo je to napisati, | a | bilo jo je strašno slišati. |
A | vendar me vsa utrujenost in vse bolečine | |
se mi je, da je srce vedelo odgovor, | a | ga ni znalo spremeniti v besede. |
Otrok je bil šibak in bled, | a | se je vendar trdno oklenil življenja. |
To so bila sicer brezskrbna, | a | vendar grenka leta. |
poguznica poguznjena, kdo me je uničil, | a | ? |
»Kaj pa vidva | a | ? |
A | ? | |
»Kdo se cmeri, | a | ?« je planil Moj Jezus pokonci in tako |
»Kdo je seme hudičevo, | a | ? |
in drevesom, ki so šumela ob cesti - | a | vendar sta se vozila domov zelo dolgo. |
Prvi škodujejo drugim, drugi sebi, | a | vsem je maščevanje trpka slast. |
sunkovito in se z zanosom razraslo, | a | živelo je kratko življenje, podobno |
Skočil je pokonci, | a | še preden se mu je spomin razbistril, |
preprosta in nekoliko skaljena pamet, | a | razmislil ni nič. |
A | da je bilo res poletje, je najzgovorneje | |
ni bil pri čistem, kakor se pravi, | a | ker je povedal nekaj slabega, so mu |
» | A | !« je zagodel Štefuc in v tistem |
» | A | !« je bila izražena vsa jeza in razočaranje, |
računi tega večera popolnoma poravnani, | a | vendar so dihali z lažjim srcem. |
Petelin se je izlizal, | a | ker groženj ni dobro razumel, je ponovno |
A | , malič!" je zaklela. | |
Pokojni gospod Čar se ni menil za to - | a | zadnje dni je že tako raztreseno odgovarjal, |
kadar strežeš k maši, misli na boga, | a | ne na zajutrek!" |
Kar bolan je," je trepetal Štefe, | a | njegove oči so pohlepno visele na zlatem |
štirideset let se je vrtel po cerkvi, | a | še nikdar ni opazil, koliko je v njej |
A | zdaj, kamor je vrgel oči: zlato; kamor | |
vratca so se sicer zmeraj sama zapirala, | a | Štefe je zdaj v tem videl znamenje |
Saj težko jih je rediti, | a | še teže je, če ti umirajo. |
A | tale? | |
je, ni lepo grdo misliti o gospodu, | a | kar je res, je le res. |
A | rajnki gospod? | |
Živimo sredi tisoč stvari, groznih, | a | vendar prijetnih, ki so sad naše domišljije |
prijetnih, ki so sad naše domišljije - | a | so kljub temu naša najgloblja resnica. |
dvigne kramp, ker ga ovira lesena noga, | a | vendar ga dvigne, zamahne in kramp |
ni samo znan, to je najdražji glas, | a | vendar se nikakor ne more spomniti, |
glasom prihaja v Dragiča nova sila, | a | tudi neka tesnoba, ki mu je znana in |
A | to tudi ni več važno, kajti tudi vprašanje | |
A | vendar je še tako lepo gledati in zato | |
Že dvajset let živi Dragič na njem, | a | ga šele danes, s koso na rami, prvič |
A | sonce le vzide. | |
povedali, kako zelo se je teta spremenila, | a | vendar se je zdaj vse to zdramilo |
je takoj priklical mojo dušo domov, | a | tudi moje telo, ki je bilo spočetka |
nekateri zelo dobro, naravnost zlato dušo, | a | brez vsakega posluha. |
Da, spremenila se je, | a | nekaj ji je vendarle še ostalo: ker |
Pobu je bilo šele dvanajst let, | a | držal se je kakor mož. |
Njegov pogled je bil jasen, miren, | a | vendar se je še meni zdel oster, izzivalen. |
razločno slišala, kako mi je bilo srce, | a | vendar sem trdno gledala domobrance, |
» | A | , kaj jaz! |
A | vendar je hodil še vso noč, da sta | |
Čakal je, | a | zgrudil se ni. |
so se majale pod težkimi kapljami, | a | niti šuma ni bilo blizu in ne šelestenja |
očrneli, tudi okna so bila brez stekla, | a | vendar niso slepo gledala v svet. |
A | kaj pomaga, ko pa vztrepeče že ob goli | |
Dobro ve, da jih ne bi našel, | a | tudi če bi jih našel, bi jih zaradi |
A | kako naj se drugače proslavi? | |
kakor kravji pastirji pred hlevom, | a | vendar imajo zdaj prvo besedo na vasi. |
ter zaničljivo motri svojo družbo, | a | najbolj nesrečnega poštarja, ki je |
iz žameta, ki je bil nekoč tudi črn, | a | je zdaj tiste neopredeljive motne barve, |
Sicer so oblečene drugače, | a | vse so v obledeli črnini in vse so |
molče prižigajo cigarete, kmetje pipe, | a | bajtarji, dninarji garači in stari |
danes nekoliko motno, od suše prašno, | a | brez oblaka. |
Rejc pred vasjo postavil na tehtnico, | a | tehtnica nima treh pladnjev. |
besede lijo po glavah kakor ploha, | a | nihče se ne gane. |
»Nikamor!« ponovi še ostreje, | a | ker vidi, da jim z besedo ni zadušila |
A | tudi tam je vroče, zares vroče, zato | |
Lotijo se celo kakega popravila, | a | ker se kaj kmalu s kladivom udarijo |
To je tisti tisočletja stari, | a | zmeraj mladi, večno živi smehljaj sreče, |
ujel glas iz življenja, ki ga obdaja, | a | takoj se tudi sama zresni, ker je glas |
matere, niti senca sence svoje babice, | a | o prababici, prvi Barbari, ki je prišla |
in zdrzne, kakor bi ga stresel mraz, | a | vseeno zabevska v hlapca: |
Kdaj pa je tebi krava poginila, | a | ? |
A | ? | |
A | ?« kriči Žuželjčevka, z naslado zateguje | |
A | ? | |
A | ?« | |
A | ? | |
A | ?« | |
A | tudi okrog hiše, na tnalu, pri žlebu, | |
jih odrasli venomer podijo izpod nog, | a | ki so vendar ponosni, da so lahko navzoči |
Kaj pa meni, | a | ?« |
Zakaj si s kravo uganjal svojo trmo, | a | ? |
Zakaj si uganjal politiko, | a | ?« |
kravi, če bi lahko Tinčevo obudil; | a | kaj, ko zdaj še sam nima nobene krave |
Segrela si je lonček mleka, | a | srknila je samo požirek, zakaj ustnice |
A | vendar je tudi to minilo. | |
lepo, vse je bilo tako znano in domače, | a | vendar drugačno; vse je bilo tako blizu, |
blizu, na koncu prstov tako rekoč, | a | vendar že tako neskončno daleč in nedosegljivo, |
Začutila je šibkost, | a | vendar neko čudno lahkoto, ki jo je |
bilo slišati, kar je Trohovka opazila, | a | začuditi se ni utegnila, ker se je |
dvigala, kakor bi šla naravnost v nebo, | a | naposled je le prilezla na vrh. |
Koza jo je začudeno pogledala, | a | ni marala iz polmraka, čeprav jo je |
» | A | ti si?« je rekla in obstala. |
da je znotraj vsa votla in prazna, | a | da kljub temu nima kam vliti. |
Čutila je, da ji še nekaj manjka, | a | minilo je precej časa, preden se je |
A | križa zdaj ni bilo pod cilindrom. | |
A | ker dotika ni, spet dvigne veke. | |
gre Trohovka proti koncu svoje poti, | a | konca ni, povsod je samo začetek novih |
prav poredkoma švignejo skozi vežo, | a | še kadar švignejo, se nikdar ne ustavijo |
Fantje ga jezno premerijo, | a | nihče ne golsne. |
Fantje se spogledajo, | a | ne vedo odgovora. |
A | ?« | |
A | ?« ponovi tršati velikan. | |
A | ?« | |
Širok, | a | še slaboten sončni žarek poševno reže |
se mešata ginjenost in navdušenje, | a | hkrati mu z obraza sije otroški ponos, |
svoj domači kraj, ki je tako blizu, | a | vendar tako daleč, nedosegljiv. |
» | A | se potem nisi ustavil na tem sedlu.« |
»Dajmo, fantje!« priganja vedro, | a | odločno. |
Nad hlevom stara, nizka, | a | čista in prijazna bajta iz surovega |
Starec visoke, | a | že upognjene postave, jasnega in plemenitega, |
je konspiracija,« vzdihne Nančika, | a | ne brez prikritega ponosa. |
Videti je, da zbira besede, | a | jih ne more najti. |
njen obraz je že mračen in trmast, | a | vendar reče mirno, toda zelo jedko: |
Drejc jo prehiti, | a | Tildica mu vzame škaf iz rok in ga |
Drejc v zadregi požre slino, | a | se takoj znajde: |
»Glej ga!« mu teče mirno, | a | z uničevalnim pomilovanjem. |
» | A | ?! |
A | dom je zelo prikupen, domač. | |
» | A | ! |
A | nas je že na tisoče! | |
»Pojdi!« mu reče pridušeno, | a | ukazujoče. |
A | sekunde so neskončne, kakor bi čas | |
jezno zasuče glavo, da bi zrogovilila, | a | ko se sreča z globokim in težkim Angelčinim |
Dragarica se opoteče, | a | vendar takoj zagleda Bichija, dvigne |
Dragarica se umakne za dva koraka, | a | komaj se oddahne, že spet sklene roke |
na levo po vrsti ter komaj slišno, | a | ukazujoče zamrmra: |
Počasi stegne roko proti fotografiji, | a | roka mu obstane nad revolverjem in |
nato se počasi spušča k revolverju, | a | se umakne, še preden se ga dotakne. |
Komaj vidno se začudi, | a | Bichija, ki še vedno zbegano stoji |
pogled je oster, | a | kljub vsemu je v njegovem glasu in |
»Kakor vsi fašisti!« mrko, | a | trdo odgovori Drejc in vstane. |
Ves je zasopljen, | a | obraz mu žari kakor vsakemu otroku, |
venomer mrmra, kakor bi rada nekaj rekla, | a | ne bi vedela, kako naj začne. |
Izba je majhna in skromna, | a | zelo čista in zelo domača. |
jo globoko pogleda ter ljubeznivo, | a | odločno reče: |
Premlad si še,« reče karajoče, | a | ne brez prikritega ponosa. |
Očka Orel ji položi roko, na ramo, | a | Obrekarica nadaljuje z istim glasom: |
položi roko na ramo in reče mirno, | a | vendar dovolj strogo: |
A | jutri? ... | |
Narte se opoteče, | a | ko ulovi ravnotežje, se okrene, s pestjo |
Nekdo skuša zavriskati, | a | vrisk se zlomi in utihne. |
Plašno, | a | z upanjem v očeh se ozira po vaščanih. |
» | A | ?!« zazija Sova. |
Drejcu v oči ter mu reče prijazno, | a | vendar pomenljivo: |
Tildica se mu radostno nasmehne, | a | ga takoj zgrabi za roko, pokaže proti |
dvignjeni roki; zažene se po cesti, | a | že po nekaj korakih obstane in ostrmi |
Dragarica je pri vratih in zaskrbljeno, | a | ostro gleda Drejca. |
A | jaz tebe ne pustim!« | |
njihovih obrazih več globoke tragike, | a | tudi več odločnosti kakor pred dobrim |
zdrzne in se votlo ozre v Angelco, | a | vojak že stopi k njej in jo potegne |
pokaže Travnikarico in reče mirno, | a | zelo jasno: |
» | A | !« vzklikne Kutschera in zabode pogled |
obe roki na rame in se zamakne vanjo, | a | besede ne najde. |
Sova se zdrzne, | a | ne odtrga pogleda od sovražnika; strelja |
rafali in med premori odgovarja hropeče, | a | toplo in prepričljivo: |
hrup se vali bliže, bliže, bliže - | a | strojnica molči ... |
vzdihne Sova z bridkostjo in obupom, | a | se takoj zbere in stisne čeljusti. |
Oči se mu širijo, | a | so vedno bolj motne, steklene. |
Vdene nov šaržer in sproži, | a | se kmalu začne še huje zibati. |
bi se hotel samo za hip oddahniti - | a | jih več ne odpre. Vzdihne in se počasi |
» | A | ? |
Res?« zazija nejeverno, | a | obraz se mu bolj in bolj jasni. |
» | A | zdaj ti tovariš komisar ukazuje, da |
enakomerno opoteka in se s hripavim, | a | kljubovalnim glasom pogovarja sam s |
Stane ga bistro, | a | očetovsko premeri. |
Lokar navrže Gregorčiču zajemalko, | a | Gregorčič ne odmakne svojega velikega |
pogledom ukaže Gregorčiču, naj se umakne, | a | hkrati podraži Sovo: |
» | A | ?!« ga vpraša z žarečimi očmi. |
razširi roke in plane proti njemu, | a | prav v tem se pripodi Gregorčič in |
Luč je medla, | a | prostor je poln domačnosti, dobrote |
očividno že desetič odgovarja Jera, | a | govori zelo počasi, prijazno in mehko, |
Jaz bom šla!« mirno, | a | odločno reče Tildica in si začne pri |
»Divji so, | a | še mene se bojijo; nikdar mi ne pogledajo |
ima še nekaj neprijetnega na srcu, | a | ne more z besedo na dan. |
pred hišo, govorica vzkipi v prepir, | a | se kmalu poleže, koraki spet zaškripljejo |
morem več,« prijazno odvrne Tildica, | a | hkrati dvigne skodelico k ustom in |
njimi gre Tildica; roke ima zvezane, | a | glavo drži pokonci. |
pljune v roke in visoko dvigne sekiro | a | sekira ostane v zraku, kakor bi Drejc |
klancu, nato zamiži in strese glavo, | a | ko spet pogleda, se zgrozi in sekira |
Jera ga pomirljivo pogleda, | a | odgovora ne najde. |
» | A | ! |
A | se takoj pomiri, se za trenutek zamisli, | |
A | jeza mu že spet privre na vrh; pahne | |
»Zdaj vidiš, | a | ? ...« |
Drejc se ozre, | a | Tildica ga takoj potegne za sabo. |
»Za Sovo ste pa rekli, da je prestar, | a | je le z Drejcem v minerski četi. |
in slovesna, nekoliko vznemirjena, | a | brez preplaha. |
vdano zmigne z rameni in nadaljuje, | a | bolj sam zase: |
Sova se požene kvišku, | a | se takoj spet sesede ter obupno in |
» | A | iz Karpatov?« vpraša Tone in se smeje. |
»Slabo vidim, | a | z jezo nemara bi,« zahrešči Zavoglar, |
A | jih ne doseže; visoko se zravna, razširi | |
tla zraven Sove, ki ga samo pogleda, | a | ne zine nobene. |
Raztreskalo me je,« reče Sova malomarno, | a | s skritim ponosom. |
takoj zgrabi, da bi mu pomagala vstati, | a | Sova se pomrači, besno zabrusi bergljo |
Nad dolino so še goli, | a | že brsteči gozdovi. |
armada se bliža Reki, Rusi v Prekmurju - | a | ti? |
» | A | ?!« zažari Sova in se pomakne po klopi |
» | A | počasi jih bomo vsem posekali - saj |
več ovce!« reče z nenavadno mirnim, | a | strastno trmastim glasom ter naglo |
A | včasih ga zanese. | |
obrazu videti, da globoko razmišlja, | a | se nikakor ne more odločiti. |
»No?« reče proseče, | a | že nekoliko nestrpno. |
» | A | kaj naj bi s starim Obrekarjem? ...« |
Očka Orel spusti roke ob sebi, | a | pogleda ne umakne. |
prebosti s svojim jeklenosivim pogledom, | a | očka Orel ga gleda tako mirno, tako |
s puškinim kopitom hebne pod rebra, | a | očka Orel se niti ne zmeni zanj. |
Boris se opoteče, | a | ulovi ravnotežje, se zravna in mu drzno |
Boris pade, | a | se takoj pobere, se zravna in mu spet |
A | samo za trenutek. | |
silovito pahne Borisa po stopnicah, | a | Boris se ujame za ograjo in se počasi |
Boris ga začudeno pogleda, | a | očka Orel ga hitro potisne za hrbet, |
Brzostrelka utihne, | a | se oglasi ravno o pravem trenutku, |
brvi; krogle žvižgajo okrog njega, | a | Drejc se ne zmeni zanje, kakor bi ga |
A | komaj izgovori zadnjo besedo, se zlecne, | |
pogleda po partizanih ter reče ginjeno, | a | nekoliko očitajoče: |
In ... saj bom imel partizansko ime, | a | ? ...« |
težkih sanj, in živahno skoči k njemu, | a | ko je pred njim, ga dolgo vprašujoče |
Tildica! ...« klikne Boris in plane naproti, | a | dva koraka pred vrati se ustavi, se |
A | tukaj? | |
obrazih in nadaljuje vedno odločneje, | a | topleje: |
»Garibaldi« na Banjško planoto, | a | enaintrideseta z narodno osvobodilnim |
Tone dvigne glavo, da bi se ozrl, | a | v tem trenutku že zaregljajo strojnice |
Bolničarji hite z ranjenci na desno, | a | v tem zaropota tudi s tega pobočja |
A | komaj strojnica zadrdra, se Mali zdrzne; | |
» | A | prav tam se bomo prebili! |
četnik obleži, drugi plane kvišku, | a | Sova je že pri njem in ga z vso silo |
» | A | zdaj gremo mi v napad!« odločno reče |
» | A | ?« zazeva Boris in ga začudeno pogleda. |
prihajajo z dvignjenimi rokami iz utrdbe, | a | partizani se le malo zmenijo zanje, |
boga mi!« Stane hiti mimo, | a | Sova ga ustavi, mu kaže tankista in |
Nad mano je bilo bledo, | a | še zvezdnato nebo. |
A | tudi samo za bežen hip. | |
A | komaj sem začumel, se je Carlo Carniglia | |
A | zaman. | |
A | kljub vsej tesnobi v srcu, sem dobro | |
Sklanjal se je nad stenico, | a | izpod čela je gledal vame in zlobno |
daviti v grlu in pritiskati na senca, | a | vendar sem se obrnil in s prikritim |
tako dušilo, je zlobno majal z glavo, | a | ko je prišel k sebi, je že s prvim |
neposredno, sanjati o belem konju, | a | ne posredno, to se pravi v sanjah sanjati, |
Po poklicu je bil ladijski kuhar, | a | rekel je, da se že dolgo preživlja |
je rekel, da bi me najraje pretepel, | a | da me ne bo, ker sem še preneumen. |
sem se hotel zaničljivo nasmehniti, | a | se nisem nasmehnil, ker se je moja |
tridesetih letih sem pozabil marsikaj, | a | tistih mučnih sanj nisem pozabil. |
opazoval oba žagarja: bila sta še mlada, | a | vendar že kar prava moža. |
mož, ki je bil vedno gladko obrit, | a | je vseeno imel kar temno višnjevo kožo, |
Hvala jima je dobro dela, | a | vendar jima je bilo nekoliko nerodno, |
A | ? ...« | |
» | A | zdaj se pretepamo. |
bila zdrava in neutrudna kot mravlja, | a | prav takega se je pokazal tudi Giustino |
avtomobil, pri Hlipu je lajal pes - | a | vsi ti različni glasovi stvarnega življenja |
In vsi hkrati, | a | vsak drugače, so videli pred seboj |
lepega, ker je Peter s tem dražil Lahe - | a | hkrati je bilo |
in Moj Jezus je že lezel na kozla - | a | prav v tem trenutku je pridrvel ogromen |
fašistov še ni bil videl na lastne oči, | a | je že toliko slišal o teh strašnih |
spoznal; trepetal je po vsem telesu, | a | vendar jih je tako napeto ogledoval, |
poskakovali in vpili z ženskimi glasovi - | a | kljub temu so bili tako strašni, da |
izzivalnimi pogledi dolgo čakali odgovora - | a | ker odgovora ni bilo, je najmanjši |
valovala gosta, mrzla tišina, | a | valovala je tudi nad njimi, kajti v |
Vse je bilo tiho, | a | da je bila tišina še bolj slišna in |
Travnikarjevega strica, ali bodo Petra res ubili, | a | stric je bil tako mrk in trd, da si |
»Ubili ga bodo ...« je drhtel, | a | jokal ni. |
je Travnikarjevega strica za roko - | a | prav v tem trenutku se je množica zdrznila. |
A | caposquadra ga ni ustrelil; samo s | |
Peter se je zamajal, | a | se je obdržal na nogah. |
zamahnil s kijem, Peter se je opotekel, | a | padel ni. |
pahnili Petra, ki se je hudo opotekel, | a | padel ni. |
Travnikarjevemu stricu in trepetal, | a | solze mu niso več drle po licih. |
smilil v dno duše, ker ga je imel rad - | a | še bolj se mu je smilil zaradi tega, |
Venček je z odprtimi, | a | zdaj že suhimi očmi gledal ta strašni |
A | skoraj prav tako kot ta šestletni otrok | |
jih zmlinčili že z golim sovraštvom, | a | kljub temu so stali pred tem prizorom |
A | dolgo ni delal. | |
A | prav kmalu so pobrali vseh dvajset | |
A | tudi tam ni imel sreče. | |
A | ne samo za Obrekarjeve. | |
A | razlaga je bila takoj pri rokah,« je | |
domov - samo senca nekdanjega Petra - | a | ni bil doma teden dni, ko so ga že |
klepet Usadarica, priletna, še brhka, | a | zelo klepetava ženska brez otrok. |
Tudi pismonoša je planil kvišku, | a | žena mu je s strastno kretnjo roke |
vedela, in vedela je celo v tem trenutku, | a | vendar je še gnala svojo. |
A | boja, ki bi lahko razbil to muko, boja, | |
»Ooo ... saj bi, | a | nisem mogla veeeč ...« je pretresljivo |
A | te besede je razločno slišal in jih | |
verjemi mi, da so mi bili za petami, | a | še mar mi ni bilo teh prašičev umazanih, |
A | ker je bil možev obraz še ves lesen, | |
rešil tako pregrešnih misli in želja, | a | medtem ko sem molila, sem venomer slišala |
Grmenje je prenehalo proti jutru, | a | dopoldne - bilo je tako sonce in tak |
Pismonoša je začel gibati z ustnicami, | a | ker ni našel nobene prave besede, je |
Stegnila je roke proti možu, | a | vtem so zaškripala vrata. |
vzkliknila mati in se pognala proti njej, | a | Zmaga jo je ustavila s tihim, mrtvim |
A | ? ... | |
čutil, da nima tukaj nič več iskati, | a | se nekako ni mogel odločiti, da bi |
A | se varaš. | |
Kdo pa daje državi denar, | a | ? |
Kdo jo plačuje, | a | ? ... |
tebi nič, mu daje denar in ga redi, | a | ti - « je dvignil svoj okrogli prst, |
bruhala iz zidu - vse je bilo znano, | a | vendar je bilo vse popolnoma drugačno, |
stresel glavo, češ saj vendar nisem gluh, | a | voda se ni oglasila. |
A | ko sine svit, je še zmeraj na istem | |
svoje življenje zaužil samo v sanjah, | a | še tem se ne bi dalo očitati, da bi |
Moj Jezus je zaplaval, | a | se je začel kmalu potapljati: v zakonu |
prizadeval, da bi izvedel kaj podrobnejšega, | a | ker ni nič izvedel, je samo včasih, |
lepa in živahna, prijetna in prijazna, | a | vendar svojevrstna ženska. |
Radi so poslušali njene dokaj grobe, | a | zdrave šale, pili njen glas, njen smeh |
obliznil vseh prstov za njen objem, | a | da bi jo vzel v zakon, o tem nihče |
zameglenem zrcalu ogledovala svoje zalito, | a | jedro in neiztrošeno telo. |
rotil, prisegal, da ne bo več pil, | a | vse je bilo zaman. |
doma: gospôda se tam ni ustavljala, | a | tudi karabinjerji, finančni stražniki |
Vaška krčma je pač vaška krčma, | a | vsaka, pa najsi bo še tako zanikrna |
se je šele pred kuhinjskimi vrati, | a | to komaj še pravi čas; kar kri mu je |
Vstopil je počasi in previdno, | a | težka vrata so mu smuknila iz rok ter |
»Saj bi ti ponudil, | a | nimam nobene več |
»Le zakaj naj bi jaz to vedel, | a | ? |
In kakšen glas, | a | ? |
Tra‐la‐la‐laaa ...« je skušal zapeti, | a | ker mu je v grlu samo ostro zakrulilo, |
Pismonoša se je nakremžil, | a | je trčil in zvrnil. |
A | kdo je ne bi! | |
» | A | če človek pomisli, kaj sta obe Modrijanovi |
sta obe Modrijanovi počeli z njim, | a | ? |
A | jaz: | |
Jaz pa mirno stojim in čakam, | a | ker ni besede, vprašam: |
Zdaj je močan, | a | tudi on lahko zgrmi. |
» | A | poštar?« se je oddahnil Moj Jezus in |
A | če mu tako ne prideš do živega, mu | |
In zakaj bi se tebi tresle hlače, | a | ?« se je razčeperil razjarjeni kmet. |
šolo nisem bil nikdar bistre glave, | a | šteti znam! |
uradno kapo ter si jo ogledal od zunaj, | a | še bolj od znotraj. |
Stresal sem glavo, | a | bilo je vse zaman. |
Hotejčev Matic res samo Hotejčev Matic, | a | da kljub temu tudi on doživlja svojo |
obrnil, da bi spet stopil k Maticu, | a | prav tedaj je tiho zatarnala Temnikarica: |
A | ?« | |
»Kaj naj jim rečem, | a | ?« je ponovila Temnikarica in razširila |
» | A | da bi šel?« je vprašal Matic in se |
A | glej, da ne boš preveč drnjohal!« mu | |
» | A | misliš, da ne bi šel v senik?« |
siromaku, ki se je rodil z nejasno pametjo, | a | ki kasneje, ko je odrasel, ni bil tako |
» | A | tako!?« je Lužnica dvignila glavo in |
da ga bo Lužnica oplazila z jezikom, | a | vendar so ga te besede neprijetno zadele. |
Lužnica je sicer skrbela zanj, | a | vendar ne preveč. |
Res je, da ga je skromno redila, | a | prav tako je res, da ga je nenehno |
zdaj povej, kako boš strgal palico, | a | ?« |
odpravil k Loputniku, ki je bil čevljar, | a | je opravljal tudi brivske posle, to |
» | A | da si ga slišal si?« je prikimala zavaljena |
nesreče, ki sicer ni bila nesreča, | a | je dala Maticu potreben poduk. |
»Kaj pa, če ga ne bi ušla bi, | a | ? |
Matic se je stresel, | a | je takoj dvignil prst in kakor prestrašen |
A | ker mu hudomušna žilica le ni dala | |
Ozrl se je po nebu, | a | tam je bila sama gladka jasnina. |
Matic je spet začudeno zamežikal, | a | naj si je še tako mežikal, videl je |
Še nikdar ni bila pot tako dolga, | a | naposled je Matic prišel v vas in z |
Groza mu je izginila iz oči, | a | vendar je še z nezaupanjem motril Hotejca, |
Modrijan je izginil, | a | komaj je izginil, je že zatarnala Temnikarica: |
» | A | da ga bo umrl bo?« je zajavkala in |
»Peljite jo ven!« je tiho, | a | strogo ukazal Hotejec in zaprl za sabo |
Pomikata se, | a | se nikamor ne pomakneta. |
je bolelo, ker je imel glasbo rad, | a | sam ni mogel ne peti ne igrati. |
A | še najbolj ga je bolelo to, ker se | |
» | A | tistega, ki je zmeraj stal na mostu |
obraza, kakor je pisano v svetem pismu, | a | ne da bi zanj morale delati naravne |
Možje so ga začeli miriti, | a | je bilo vse zaman. |
» | A | !« je jeknil pob. |
Pobu je bilo res nerodno, | a | da bi prekril zadrego in se pokazal |
Skoraj petnajst let je čakala, | a | ko je sreča prišla, srce ni zdržalo |
» | A | Zamorka?« ga je prekinil pob. |
» | A | ! |
rekel, da hodi ob tem času v vodo, | a | ?’ so dedci jezno kričali vanj. |
Trkali so, klicali, | a | nobenega glasu. |
A | že po nekaj dnevih so se spet vrnili, | |
A | če jo človek pogleda, se nehote zamisli. | |
A | glej, že je tu drugi kozolec. | |
razmaknili, visoke bele gore so bile mogočne, | a | tako mirne, da so tudi poba navdajale |
Sam sem silil, drugi so ga silili, | a | vse je bilo bob ob steno. |
Kmet je rojen za kmeta, | a | ne za gospoda! ... |
A | še nisem imel miru. | |
» | A | ‘Ladja brez krmarja’?« je vprašal pob, |
čudnega, saj je bilo v tistih napetih, | a | nadvse radostnih majskih dnevih ob |
vrgel kvišku glavo ter odprl utrujene, | a | vendar žive oči, ki so željno hrepenele |
A | glej, kar nenadoma se je od srca odbil | |
A | v kraju?...« | |
A | zdaj? | |
Tudi teta je obstala, | a | le za kratek hip. |
A | ker ga nisem imela, sem tudi sama strupeno | |
A | ker besede ni bilo, je z navajeno kretnjo | |
Jedel sem s težavo, | a | sem jedel, ker je teta stala zraven |
Nato sem rekel tiho, | a | odločno: |
» | A | tudi ti ga ne boš videl nikdar več!« |
A | še tisti hip sem ga zagledal. | |
A | to ni tako hudo. | |
A | če boš pisal, bom res vesel. | |
A | ne zdaj. | |
A | le nisem umrl. | |
Tiha je, | a | mrtva ni. |
A | zaman. | |
A | vendar gredo v boj, gredo pogumno, | |
Jedel je naglo, | a | ne s slastjo, temveč s pogoltnostjo, |
- | A | ?! ... |
držim, je neznansko debel in lesen, | a | brez teže. |
Vidim, da ploskajo, | a | ne slišim. |
Zdi se mi zelo znan, | a | se ne |
Kladivo udriha po njem, udarce čutim - | a | zvoka ni! |
Roka seže v roko, | a | prve besede: |
- | A | oče? ... |
- | A | ?! ... |
Misli in čustva so me vznemirila, | a | vendar sem spet začutil, kako veje |
vrela izpod visoke železne zavese, | a | se je takoj prižgala ter se v širokem |
A | ker je ni mogel najti, je globoko zajel | |
spremeni v težko in omamno čustvo, | a | vendar se ves lahak lahkotno poganja |
Hitro se požene mimo tolmuna, | a | vendar se ne more premagati, da ne |
Tedaj se mu skrči srce v grozljivi, | a | vendar sladki bolečini. |
glas, ki bi bil rad svetel in poln, | a | bo zvenel zamolklo in votlo. |
- | A | res? - |
To je njen najlepši izraz, | a | prav ta izraz ga bo spomnil najsrečnejših |
A | tudi, če te imamo bolj radi, te nimamo | |
A | vendar bo treba nekako razbiti tisto | |
njegov račun ga je sicer rezal v živo, | a | vendar je bilo to nekako v redu, saj |
A | ne utegnem, botrček, ne utegnem! | |
- | A | tvoj bo ostal pa kar doma? ... |
Modrijan je trdo zamižal, | a | vendar je takoj odgovoril, in sicer |
tistim svojim posebnim, zelo mehkim, | a | vendar ne prosečim glasom, ki je pobu |
Realne predmete je kar sovražil, | a | vendar se je tudi vanje zagrizel s |
A | ni in ni šlo. | |
a | pri drugem zamahu: | |
A | še tisti hip ga je zazeblo pri duši, | |
- | A | tisti s krivim nosom, ki so mu lani |
A | še tisti hip se je namršil, ker se | |
Zbudil sem se precej zgodaj, | a | vendar kasneje kakor druge dni. |
oče ni zbudil s požirkom vrele kave, | a | še tisti hip sem se spomnil, da je |
moči je enkrat konec, - sem zamrmral, | a | še tisti hip sem se spomnil, da moram |
Bilo mi je nerodno in zoprno, | a | vrniti se jih nisem upal. |
obrnil, ker me je bilo sram v dno duše, | a | česa me je bilo sram, nisem vedel. |
A | jih nisem vrgel. | |
najmanj desetkrat stopil na rob ceste, | a | sem se zmeraj premislil in jih nisem |
Moje srce se je že začelo vznemirjati, | a | prav tedaj so zaškripale stranice mamine |
rok brez besed in celo brez pogledov, | a | delali smo vneto, kakor smo zmeraj |
Šli so zelo počasi, | a | vendar so se naglo bližali. |
Pomikal se je zelo počasi, | a | vendar je črna krsta kaj kmalu izginila |
Naposled se je le prikazala, | a | komaj za daljši hip. |
A | ? ... | |
A | ? | |
- Najboljši človek je slab ... | a | tudi v najslabšem je nekaj dobrega |
Kadetka je pomolčala, | a | se je kmalu spet oglasila: |
A | da ji ne boste povedali, da sem vam | |
- | A | , tako, tako ... - je prizadeto zategnil |
niso bile zmeraj za moje otroško uho, | a | vendar se še danes spominjam marsikatere |
A | kaj zato? | |
Trnar je nenadoma umolknil, | a | se je takoj spet oglasil z živim glasom: |
Vrata so se odprla, | a | samo toliko, da se je Kadetka zrinila |
Saj niso še prav zrele, | a | so že kar dobre, - je rekla, stopila |
najljubšo kravo, ki so jo klicali Liska, | a | smo ji vsi rekli |
samim ukrivljenim sabljastim listom, | a | ker pri sosedi ni našlo odgovora, je |
A | samo za hip. | |
A | vse moje otepanje je bilo zaman. | |
- | A | , brčice? |
Mama je bila pegasta, ne preveč, | a | bila je. |
Njen glas je zvenel otroško, | a | vendar ne samo otroško. |
A | ti je nikar ne poslušaj! | |
in od krivice izmučeno podobo sveta, | a | hkrati tudi pred izmučenimi, toda neupogljivimi |
ki sta jih vidva imela sicer udrta, | a | gladka, so danes bolj polna, a trda |
udrta, a gladka, so danes bolj polna, | a | trda ... drugače pa ... no, kaj bi vama |
rok, ki so sicer še kmečko velike, | a | brez žuljev, vendar pa so pri kmečkem |
sanjskih poljan telebnil na trda tla, | a | bilo je zdravo, ker sem se dodobra |
A | koliko dragocenega, mladega časa in | |
kakor bi se mi bližala omedlevica, | a | vendar sem jasno videl samega sebe, |
me je stiskalo kakor v hudih sanjah, | a | vendar sem s to trpko‐sladko bolečino |
Naglo sem stopil v vežo, | a | na stopnicah sem obstal in vprašal: |
» | A | z Boženo?« |
A | draga duša ni mogla zaspati. | |
zamižal in sklenil, da ne bom nič mislil, | a | nič misliti je najtežavnejše opravilo |
pred hišo so padali prvi zreli sadeži, | a | se nisem upal s praga, da bi jih pobral, |
nam potlačilo vso zemljo na ravnem, | a | te je pri nas malo. |
šestdesetih let; zavaljenega in zapitega, | a | dobrodušnega stražmojstra Dominika |
a | drugič, ker je mož, ki sicer ni bil | |
A | zrogovilil ni. | |
- ni moje, | a | kar je mojega, ni cesarjevo! - |
Bal sem se ga, | a | hkrati se mi je tako smilil, da mi |
Bil je droban in bled, | a | lep fant. |
se napenjal, da bi bil videti strog, | a | bilo je očitno, da so ga vojaki ubogali |
Ti pa ... | a | kaj te bom učil, saj sama veš, da ženska |
A | , seveda! | |
A | niso bile orgle. | |
Ded se je hudo namršil, | a | tudi meni je bilo zelo neprijetno pri |
otrok«, kakor je govorila naša mama - | a | vendar je bilo mikavno sedeti pri njej |
Bila je mrtvoudna, | a | se mi ni prav nič smilila, ker je bila |
tudi stari Vojnac, droban in neznaten, | a | zelo prikupen možiček. |
Ti nisi bil neslanega kropa vreden, | a | če bi imela Andrejca za moža, |
glasno molil in ropotal z rožnim vencem, | a | vendar si nisem mogel misliti, da bi |
jagode trde in debele kakor lešniki, | a | take sile le ni bilo. |
- | A | , ti si, gnida ušiva! ... - |
Vojnac je dvignil palico, | a | jo je takoj spustil, kajti vtem je |
besedo sem večkrat bral v sv. pismu, | a | je še nisem bil slišal iz ust živega |
- | A | lepa? - |
- | A | če je grof, mora imeti grad ... |
- | A | v palači? - |
Kadet je še zahajal k nam, | a | ne več sleherni dan. |
Večkrat sem naletel nanj pri Vojnačevih, | a | nikdar nisem videl, da bi šel v hišo. |
A | mene me poglej me. | |
- | A | boš takoj spustila krilo! - |
- | A | da ga rečejo koš? ... |
takšen, kakršne plete Kraguljček z Vrat, | a | bil je oprtnik. |
- | A | oprtnik ga je zadel ga, piše ga pa |
Resnično sem se trudil, da ne bi poslušal, | a | kljub temu sem ujel nekaj grdih besed, |
tedaj pa je mama kliknila in obstala, | a | obstala je samo za sekundo, kajti takoj |
A | to ni trajalo dolgo. | |
Kadet je hlastno pil, | a | roka se mu je tako tresla, da mu je |
Rekel je nekaj po češko, | a | ga nismo razumeli, pa če tudi bi govoril |
A | kljub vsem tem opravkom ni pustil iz | |
Nato se je vse potišalo, | a | samo za hip, kajti kmalu se je skozi |
- | A | sivalni stloj? - |
A | ker smo vztrajno molčali in pri vsakem | |
Vse je bilo drugače, | a | najbolj čudno in nedomače je bilo to, |
bolniku, če se mu je še dalo pomagati, | a | za plačilo je spraznil frakelj. |
je pripraviti kaj malega za kosilo, | a | ni bilo potrebno, ker smo bili že vsi |
Nič več se mi ni zdela sicer mogočna, | a | domača, kakršna je bila še pred desetimi |
Bila sta premočena do kože, | a | tudi znotraj nista bila več suha, kajti |
Kaj pa jaz, | a | ? |
A | kako ? | |
Toplota še ostane, | a | luči ni več. |
Potrkal sem, potrkal drugič in tretjič, | a | ker se ni nihče oglasil, sem se obesil |
Začeli smo ga iskati vsepovsod, | a | še preden smo ga našli, nas je cerkovnik |
Bal sem se ga še, | a | spoštoval ga nisem več. |
je hotel dvigniti z lastnimi močmi, | a | jih ni bilo več dovolj. |
Strahotno se mi je upiralo, | a | odbiti se nisem upal. |
Vse se mi je skoraj gabilo, | a | vendar sem se premagal in vgriznil |
Mama je presunljivo zastokala, | a | premaknila se ni. |
- | A | Kadetko? |
A | bilo je vse zaman! | |
A | vendar je prva podoba lepša! | |
podobama, ki sta bili tako žalostni, | a | v svoji žalosti svetli in lepi, sem |
A | vendar nisem takoj planil na noge, | |
A | kar je drago, je tudi lepo ter z leti | |
jutranjem, druga v večernem soncu, | a | žarijo vsa in vselej, kajti na slikah |
z zamolklim brenčanjem iščejo medu, | a | hkrati nevede in nehote nudijo cvetju |
A | po nebu, glej, že krožita orel in orlica. | |
»Res... | a | zakaj te to tako zanima?« |
» | A | !?...« |
Teta je odšla, | a | jaz nisem takoj vstal. |
A | nihče se ni ganil. | |
predpasnik, da bi ji ponudila roko, | a | bilo je odveč, ker kadetova mati še |
Nein - je naveličano, | a | odločno odsekala kadetova mati in se |
- | A | ?!... - |
- | A | ?!... - |
nepreračunljivo in čez mero zanesenjaško, | a | da ji ne bi dal vselej in v vsem veljati, |
čutimo objem njenih kmečko raskavih, | a | srčno dobrih in toplih rok, stiskamo |
A | zdaj? | |
» | A | ?!... « |
» | A | !... |
» | A | !...« |
Zdaj imajo Jugoslavijo v rokah ljudje, | a | ljudje imajo domovino.’« |
Zamahnila je z roko, | a | je takoj nadaljevala: |
A | jaz se otepam. | |
Smejal sem se njegovemu govorjenju, | a | še bolj njegovemu spakovanju. |
Nemara ga tudi pri delu kdaj srkneš, | a | ?... |
sem se začudil, | a | ne preveč, ker sem sumil, da se za |
A | ni poslala. | |
Zahteval jo je tudi Vojnac, | a | popolnoma z druge plati. |
Vsi so se upirali, | a | bilo je zaman. |
Najprej se je zatekla k nam, | a | ker bi se rada postavila na noge, se |
» | A | to je bil hud udarec zanjo. |
Grudnovi Angeli, da bi ji poiskala službo, | a | še preden je ta odgovorila, je izbruhnila |
A | se ni skrival v grmovju, temveč je | |
A | ni bilo treba, ker se je zjutraj Božena | |
- | A | ! - |
A | samo za hip, kajti polaščala se me | |
Kadetko sva se začudeno spogledala, | a | rekla nisva nobene. |
hotel vprašati, zakaj leze z nama, | a | že pri goli misli, da bi se to vprašal, |
A | zdaj?... | |
se žalosti, ki še ni vedela zanjo, | a | ki je tej ljubezni že dajala tisti |
samo neki Gino, dober in prikupen, | a | neki; zdaj, ko je Kadetka stopala pred |
Obrekarjev Boris ni maral njegovega belega, | a | laškega hlebca. |
sem iskati izgovora, da bi se vrnil, | a | primernega izgovora nisem in nisem |
Bili smo krajša, | a | prav tako nema in žalostna procesija, |
se znebil vseh teh misli in podob, | a | trznil sem presunkovito. |
Ozrl sem se v teto, | a | teta ni gledala vame. |
A | že v mojih otroških letih je bila tam | |
in kamenja, brez mačevja in vresja, | a | tudi brez marjetic in drugega poljskega |
» | A | če pomislimo na druge rane -« |
jih je bilo treba kopati z rovnicami, | a | zdaj, glej, je že na ravnem nekaj slabših |
zastokala; saj sem se upogibal in ogibal, | a | vendar jo je večkrat preveč trdo pobožala |
Precej jih je padlo, | a | tudi kar je živih, se le počasi vračajo |
Obšlo me je nekam otožno, | a | prijetno ugodje. |
prehodili vse laze in obšli vse obronke, | a | šmarnic nismo našli. |
Poslušaj!« sem zaklical, | a | sem moral takoj utihniti, ker se je |
Bil je otrok, | a | je bil tako stanoviten.« |
sem se bala, da bo kam treščil z njo, | a | reči se nisem upala nič, ker je bil |
Rad bi se Kadetki opravičil, | a | nisem našel besede. |
To sicer ni res, | a | je bolj resnično.« |
svoje zakone, ki niso nikjer zapisani, | a | so zato tembolj neizprosni, ker so |
A | kaj bi govoril o tem. | |
A | najbolj čudno je, da človek v to zabije | |
» | A | tudi, če bi si lahko zamislil, bi mi |
A | ti se boš jezila, ker ne bo vse tako, | |
Čutil sem, da bi moral nekaj reči, | a | ker nisem našel druge besede, sem rekel: |
je bilo tesno, žalostno in bridko, | a | hkrati nekam čudno slovesno. |
zaradi tega ne sme otepati z repom, | a | še manj si dovoli, vratolomno zvijati |
A | ? | |
in Moj Jezus je že lezel na kozla - | a | prav v tem trenutku je pridrvel ogromen |
fašistov še ni bil videl na lastne oči, | a | je že toliko slišal o teh strašnih |
spoznal; trepetal je po vsem telesu, | a | vendar jih je tako napeto ogledoval, |
poskakovali in vpili z ženskimi glasovi - | a | kljub temu so bili tako strašni, da |
izzivalnimi pogledi dolgo čakali odgovora - | a | ker odgovora ni bilo, je najmanjši |
pa je valovala gosta, mrzla tišina, | a | valovala je tudi nad njimi, kajti v |
Vse je bilo tiho, | a | da je bila tišina še bolj slišna in |
Travnikarjevega strica, ali bodo Petra res ubili, | a | stric je bil tako mrk in trd, da si |
»Ubili ga bodo ...« je drhtel, | a | jokal ni. |
je Travnikarjevega strica za roko - | a | prav v tem trenutku se je množica zdrznila. |
A | caposquadra ga ni ustrelil; samo s | |
Peter se je zamajal, | a | se je obdržal na nogah. |
zamahnil s kijem, Peter se je opotekel, | a | padel ni. |
pahnili Petra, ki se je hudo opotekel, | a | padel ni. |
Travnikarjevemu stricu in trepetal, | a | solze mu niso več drle po licih. |
A | po maši -- po maši | |
svojo puško, da bi stopil iz gozda, | a | prav tedaj je Milica spet vstala, spet |
Noge so bile težke, | a | jih je le premaknil. |
človek nikakor ne more doseči z roko, | a | ki posebno starega človeka tako nazarensko |
naj bo,« je milostno zabrundal stric, | a | je takoj pograbil svojo gorjačo in |
grablje, da bi se spustil v pogovor, | a | še preden je odprl usta, ga je Travnikarjev |
» | A | tudi če ne vidite, opletate z jezikom!« |
A | ta bo moja zadnja,« je trmoglavil Hostar. | |
» | A | ! |
A | bilo je že prepozno. | |
A | še preden se je dobro zavedel svojega | |
A | to je bil samo hip, samo bežna slika. | |
A | čakal je zaman, zakaj fantje se niso | |
A | ? | |
» | A | tam?« je veselo poskočil kovač, se |
» | A | tega pa na tej strani?« je razočarano |
» | A | dokler je ne najdem, si moram sam kaj |
A | ?« | |
A | takoj je zamahnil z roko in zaropotal: | |
A | se je takoj znašel. | |
» | A | ker ti pravijo Tomaž in ker si tudi |
A | ko ga imam, ga ne izpustim!« | |
A | kaj je? | |
Rada bi sedla in se malce oddahnila, | a | ni bilo časa. |
» | A | pomisli, kaj bi rekli ljudje, če bi |
in tudi sam prešerno mahnil župnika; | a | ker je bil manjši, ga je mahnil po |
sta si stisnila roke in se razšla; | a | preden sta se razšla, sta si možato |
A | tudi če bi bila lepa in prijazna, je | |
Temnikarjem govoril tudi Mlinarjev Cene, | a | tudi njemu moja razžaljena in jezna |
A | to ni bilo nič čudnega, zakaj Ravničar | |
A | zdaj ni bil sam. | |
Tudi to me je malce jezilo, | a | sem ponosno zmignil z rameni. |
A | rekel sem samo za tolažbo... | |
A | dobro je, da tega nihče ne ve. | |
A | če bi ga imel, bi molčal kot grob. | |
A | se ni dalo, da se ne bi izdal. | |
A | so tudi taki ljudje! | |
A | ? ... | |
- | A | ti jih seveda ne boš! |
- | A | ? ... - je zevnil vame. |
- | A | ! sem pribil. |
- | A | ! ... |
Gledal sem te fante, | a | skoznje sem videl tudi tri topole, |
Priostril sem pogled, | a | tedaj se je že nagnil in se zrušil. |
Prišel sem bolj zgodaj kot druge dni, | a | vendar sem zamudil. |
Modrijan je odpiral usta, | a | spregovoriti ni mogel. |
A | ni obležal. | |
si nikar ne maže svojih podplatov, | a | sem v strahu molčal. |
prostora najmanj za dvanajst postelj, | a | bila je samo ena - in prav na sredi. |
luči, ki je počasi romal po celici, | a | je le hitro, prehitro priromal do stene |
Bila je vsa bleda in slabotna, | a | se mi je smehljala, celo hudomušno |
A | vse zaman. | |
se mi na čelu zbirajo znojne kaplje, | a | se nisem mogel ganiti, da bi jih obrisal. |
verjamejo v sanje in v razna znamenja, | a | zdi se mi, da sami niste nič bolj možati. |
Potegnil sem si odejo čez glavo, | a | tudi pod odejo sem še slišal svoj strašni |
žalosti sem vstal, da bi stekel k mami, | a | tedaj sem kar odrevenel; prešinila |
A | nisem mogel. | |
Bil sem nemiren in še sem drhtel, | a | zdaj že od sreče, ker sem našel rešitev. |
A | vendar se sploščim k steni in se brez | |
A | tedaj se zgodi nekaj nenavadnega, nekaj | |
A | glej, zdaj se spomnim pravljice o bobu, | |
Stegujem se in se stegujem, | a | vse je zaman. |
malo manjka, da bi bil klopotec moj - | a | tedaj omahnem in začnem padati. |
A | nisem dosegel tal, ker sem se prej | |
lahko padeš s tepke!« je resno rekla, | a | se je takoj nasmehnila. |
A | tudi jesenska povodenj ga ni odnesla. | |
A | vendar sem bil tako srečen, da bi rad | |
A | glej, moj glas se mi je zdel nekam | |
Bilo je malce neprijetno, | a | vendar hkrati tako vabljivo, da bi |
A | ker so bila zaprta, sem hitreje stopil | |
njenih modrih oči, njenega blagega, | a | vendar tako hudomušnega smehljaja, |
srednjeveškega vojščaka s čelado in hudimi brki, | a | brez nosa. |
Kmetje so ga dohitevali in prehitevali, | a | vendar so ga vsi zelo prijazno ogovarjali: |
» | A | vzel jo boš?« |
Zaostal je, | a | ni bil žalosten, zakaj verjel je, da |
bilo skoraj tako lepo kakor v nebesih, | a | vendar ne prav tako lepo, zakaj pihal |
in tudi njega po vojaško pozdravil, | a | ker je bil še v ognju razlage o svojem |
šel v hlev, kjer je imel svoj brlog, | a | ni povezal cule, temveč je poiskal |
Zaslišali so čudno mukanje in rezgetanje, | a | ko so pritekli v hlev, je bilo že skoraj |
je še bolj zaničljivo prhnil Furlan, | a | vendar je šel z njima. |
A | tudi njega je rešil stari Hotejec. | |
izgladil je bila debelejša v sredini, | a | ko jo je ostrgal v sredini, je bila |
A | nič zato! | |
A | se niso izkrohotali. | |
je hotel starec reči nekaj ostrega, | a | se je premislil. |
A | tedaj je nad krohotom nenadoma zadonel | |
Tantadruj se je pognal za njim, | a | se je takoj vrnil, ker je Lokovčen, |
»Tantadruj, že vem, | a | ne povem!« se je izmikal. |
Testen, ki ni več gledal tako srepo, | a | Tantadruj se je kljub temu skril za |
gledal, zakaj bili so šele otroci, | a | vendar že tako modri, da so vse prav |
» | A | župnik,« se je oddahnila. |
A | upam, da še nisem dovolj!« se je skušala | |
A | vendar so bili spričo žalitve blaga | |
sejmiščem svetil še edini, neugasli, | a | že obtolčeni lampijon. |
»Zakaj pa ne bi umrl, | a | ? |
»Tantadruj, | a | potem, ko bom umrl?« je veselo vprašal. |
Tantadruj je glasno zajokal, | a | je vseeno vstal in možje so ga potegnili |
da je zdaj vsaka beseda sploh odveč, | a | vendar mi razburkana duša ne da, da |
A | kriv sem seveda sam. | |
mesec, ki je kot edini, pozabljeni, | a | že obtolčeni lampijon visel nad izumrlim |
Bil sem sam, | a | saj tudi mene ni bilo več. |
Švignil sem kvišku, | a | glej, prav tedaj je nebo spet oživelo |
A | le za hip. | |
Ni bilo lahko, | a | vendar sem vse nosil z nepojmljivo |
A | šele kasneje. | |
Soba je bila še domača, | a | nekam mračna. |
Majcen je priznal, da primera ni slaba, | a | se že isti hip ni več zmenil ne zanjo |
A | že isti hip se je zavedel in se sproščeno | |
A | kar počakaj, | |
» | A | po smrti pride poveličanje! |
pa nastopi neustrašen odred učenih, | a | nič kaj obzirnih policajev, ki s čemerno |
Znanstveno, | a | kar brez rokavic, mu pretipajo jetra |
delih precej pristnih epičnih momentov, | a | da se nikdar ni povzpel do pravega |
humanizmom; da je napisal zelo malo, | a | da je njegovo pisanje kulturno, dokaj |
A | danes mi je!... | |
Nemara nekoliko čudne, nenavadne, | a | židane volje. |
»To se vam nemara čudno sliši, | a | je tako!« je prikimal Peter Majcen. |
» | A | kar mirno se popraskajte! |
A | na to niti ne pomisli. | |
trije našobljeni, žena in hči in sin, | a | se ni ozrl. |
je čutil, da so se mu zameglile oči, | a | vseeno je jasno gledal za njim in je |
» | A | Temnikar bo šel hitro. |
bi se nekam zaprl in v miru pisal, | a | ne da bi mi kdo ves dan ‘kajpakal’ |
A | nič zato, zakaj takšno okolje nudi | |
To je sicer zdrava in tečna hrana, | a | zdaj jih že mika fazanček, penasta |
A | kaj bi! | |
A | ni samo to, da ne utegnem - ne zanima | |
A | to mi ni všeč. | |
A | če bi ostali tukaj čez zimo, potem | |
»Samota ni ravno zmeraj prijazna, | a | tudi ljudje so včasih človeku v napoto.« |
On seveda misli samo na denar, | a | mene dreza tja, kjer sem najbolj občutljiv.« |
» | A | mizo?« se je popraskal kmet. |
A | čakaj, čakaj... nemara pa tebe kaj grize?« | |
»Saj je nemara res siromak in trpin, | a | ni mi všeč!... |
» | A | zdaj?« se je popraskal kmet, ne da |
‘ | A | zdaj?’« |
» | A | da bo?« se je popraskal kmet. |
»No, samo da bo ... | a | če ne bo -« |
A | ne odgovarjaj mu več!« si je ukazal | |
» | A | če bo treba še kaj, kar recite.« |
Gazil bom po celem, | a | jih bom prehitel. |
A | z mano nič več!« | |
- Kako? - je vprašal Temnikar, | a | obrnil se ni, ker ni maral, da bi mu |
Nemara že štirideset let res nisem bil, | a | danes sem spet. |
Zmeraj se mu je skrivala za vrata, | a | on je bil tako otročji in trmast, da |
A | potem, ko so jo za vselej odnesli čez | |
A | glej, zdaj ni bil samo spomin! | |
A | če ti povem, me ne boš pustila iz bajte. | |
treba? - se je še bolj namršil Temnikar, | a | se je takoj pomiril in dodal skoraj |
A | ni mogel več zaspati. | |
zdrav in krepak, tudi v srcu veder, | a | nekam čuden - spremenjen. |
opravil, kar je potrebno opraviti, | a | da se ne bo več vrnil. |
A | še isti hip se je pomračil. | |
Slišal je, da je tudi nekaj zakričal, | a | to ga ni zanimalo, ker je ta hip vso |
»Saj je vendar zima!«, | a | se je še pravi čas zavedel, kje je, |
Trznil je, | a | se ni ozrl. |
A | ni bila slaba žena!... | |
A | hči naj bi še bila, ker je baba. | |
je zdaj še bolj sunkovito zdrznil, | a | se je takoj zavedel, kje je. |
Nasmehnil se je, | a | vendar mu je bilo tako nerodno, da |
» | A | ker je že prišlo do besede, vam lahko |
sem, kako bi rekel, neke vrste hlapec, | a | boljše vrste... |
drugače lahko slab človek, in tudi sem, | a | takšne vrste pokvarjenec prej nisem |
A | bilo bi bolje, če se ne bi.« | |
»Zakaj!« je rekel Peter Majcen, | a | brez zanimanja. |
» | A | , seveda...« |
»Kaj je potem?« je nehote, | a | še zmeraj odsotno vprašal Peter Majcen, |
A | kaj bi zdaj mlela o tem!...« | |
je nehote glasno rekel Peter Majcen, | a | se je takoj znašel in dodal: |
A | kljub temu je bil to lep, nemara celo | |
ga bo zdaj žena zagnjavila do konca, | a | ni vedel, kako naj se je reši. |
» | A | nič hudega! |
maintenant, Temnikar, à nous deux!« | A | glej - Temnikar se ni prikazal! |
glavo, da ga je kar bolelo v sencih; | a | tudi ti krogi so se kaj hitro raztajali |
A | zakaj je tako? | |
Zvok je bil komaj slišen, | a | nenavadno čist in prodoren. |
Pesem je prav dobro poznal, | a | besedila se ni mogel spomniti. |
Čakal je, čakal je dolgo, | a | ker se trobenta ni več oglasila, pač |
» | A | trobento?« je rekel kmet in se spet |
» | A | v Tihi dol?« |
» | A | kje da je?« se je popraskal kmet. |
je vzdignil roko, | a | ni pokazal ne na levo ne na desno. |
butnil v hrbet, da je skoraj obstal, | a | vendar se je naglo pognal naprej. |
A | še isti hip bi se bil najrajše ugriznil | |
zadonel v ušesih tako nevsakdanje, | a | hkrati tako domače, da mu je za hip |
Zavil je na desno, | a | se je kmalu ustavil. |
A | komaj so njegovi podkovani čevlji spet | |
zvenel isti napev znane narodne pesmi, | a | samo začetek, samo prvi dve vrstici. |
A | nekaj je pa le čudno! | |
bil po svoje lep in tudi razumljiv, | a | vendar čudno neprijeten. |
Potegnil je iz žepa cigareto, | a | je ni prižgal, da se ne bi izdal. |
višini kakih dveh metrov je bila stara, | a | že obrasla rana. |
Pohitel je, | a | se je takoj premislil, da bi bilo to |
A | če je Tihi dol, potem je prav blizu | |
A | tista je bila tako prikupna in domača, | |
sveže prebeljena, streha slamnata, | a | skoraj črna, črna vrata in dvoje črnih, |
Klopotec, ki se še vrti, | a | nima več moči, da bi razbijal po svoji |
Tilčka jekne, | a | ne preveč, ter se obrne in ga z mokro |
- Mmm?... - zaprede Tilčka, | a | oživi samo njena bela roka, se počasi |
- Da, videl sem nekaj sveta, | a | lepšega nisem videl! - je z bridkim |
» | A | tukaj si? |
A | ni zapel do kraja; na sredi svojega | |
je Temnikarja žalostilo in jezilo, | a | jo je kljub temu že štiri leta držal |
A | zakaj sem lagal? | |
No, | a | prav tako je žalostno zanj, če se sam |
namenom, da bi svojemu pobu razvnel kri, | a | nadaljeval sem tudi še potem, ko sem |
A | naj bo, ker je že tak dan! - | |
- Cika, zdaj ti pa rečem še enkrat, | a | zadnjič: |
A | kaj morem jaz zato? | |
Trobenta je spet zadonela, | a | čeprav je bil še zmeraj isti otožni |
lepoto zemlje in vso modro lepoto neba, | a | tudi ves mir in vso tišino. |
A | zdaj bom še malce posedel tukaj, da | |
Spustil se je na tla, | a | ker se je bal, da ga bo premagala stara |
Tako daleč je, daleč tam na dnu, | a | kako je svetel in živ! |
A | pojdimo naprej! - | |
A | bilo je vse zaman. | |
A | je že tako, da človek niti sam ne ve, | |
ponovila z istim gluhim in mirnim glasom, | a | z nekim čudnim, bridkim zadoščenjem |
Ura je uporno tekla, | a | se je komaj premikala, ker je zraven |
Zaprla je oči, | a | je zaslišala tako hrumenje in začutila |
Sklenila jih je in jih trdo stisnila, | a | tedaj se je spomnila, da si bolniki |
njenim vdanim, vprašujočim pogledom, | a | ni niti trznila. |
ji je, da mora takoj nekaj ukreniti, | a | ni vedela kaj. |
da je nemara res odšel k partizanom, | a | že naslednji hip je to misel zavrgla, |
je sproti dušila neka nerazumljiva, | a | velika sila, ki ji je brez besed dopovedovala, |
»Nemara štirideset let res nisem bil, | a | danes sem spet!« |
A | kakšen je bil? | |
- | A | nisem mogla drugače! |
A | samo za kratek hip, zakaj kar nenadoma | |
za njim, ko je izginil za vogalom, | a | se je bila premislila, ker je vedela, |
ki ji sicer ni govoril z besedami, | a | če bi ji bil govoril z besedami, bi |
stopil v hišo; odprla je vrata v vežo, | a | tam je bila sama samota, zato se je |
A | komaj je to pomislila, se je že zamajala | |
Prekleta strešnica, da bi si opomogel, | a | njegov strup ni bil strup, bil je strah. |
A | ni čakala odgovora. | |
A | ni zatulila, ni začela zvijati rok | |
je, da bi uživali v njeni slabosti, | a | tega užitka jim ni hotela privoščiti, |
njih, ta pa se je nekoliko manj vdano, | a | prav tako vprašujoče ozrl v nemško |
Mrtev je, | a | vendar je zdaj tako močan, da ga nobena |
A | ni obstala pri vratih. | |
Mene pokončajte! - je rekla odločno, | a | vendar s prošnjo v glasu. |
Nato se je zaslišal kratek, | a | skoraj nečloveški krik. |
A | najprej so prignali Justino in jo pahnili | |
hudo bi bilo Jerneju, če bi ga videl, | a | mu je bila ta muka prihranjena, kako |
muka prihranjena, kako hudo je njej, | a | je dovolj močna, da to muko lahko prenese. |
Pognala se je za njimi, | a | nemški vojak jo je s kopitom odpahnil, |
bolj vzdrgetal Prekleta strešnica, | a | je kljub temu pobral samokres in se |
Čakala je in čakala, | a | ker ni bilo tretjega strela, je naposled |
- | A | to je njegov znak, da je treba vse |
- Ja‐ja‐jaz?...- je vztrepetal, | a | pogledal je ni. |
Položila mu je svojo raskavo, | a | skoraj prozorno starševsko dlan na |
- | A | tudi, če še ni mrtva, je bolje, da |
Molči! - je rekla s tihim, | a | predirnim glasom. |
roko, da bi jih pobrisala izpred sebe, | a | v tistem trenutku je laški pribočnik |
dotikaj se me! - je rekla pridušeno, | a | tako ukazujoče, da je vztrepetal in |
A | če bi videl, ne bi prenesel. | |
je junak v boju, ženska v trpljenju, | a | trpljenje je večkrat hujše od vsakega |
je pognala po pobočju proti vrtičku, | a | se je kmalu zrušila in rdeča kri je |
- | A | zakaj naj bi pozabili name? - je vzkliknila |
Javolheršturmfirer... - je zagolčal Prekleta strešnica, | a | premakniti se še ni mogel. |
odtrgala od ograje, ter se počasi, | a | s trdnimi koraki spustila po obronku. |
- Mati!... - je zagolčal, | a | premaknil se ni. |
A | bilo je že prepozno. | |
Z obema rokama si je počasi, | a | trdo poribal obraz in se nato ozrl |
Začutil je, da ga teži v prsih, | a | tudi na prsih. |
Vedel je, kako je to nesmiselno, | a | vendar je ob tej misli nagonsko potegnil |
Nebo je bilo jasno, | a | prazno, popolnoma prazno. |
»Ne, sekire ni več, | a | ta je še ostala,« je zamrmral in zmrazilo |
A | to še ni poglavitno. | |
Gledal jo bom, | a | ne bom videl, kako bo drevi ugasnila, |
A | ni premeril niti dvajset korakov, ko | |
lepem obrazu je bilo presenečenje, | a | pod presenečenjem se je skrivalo še |
A | vendar ta vila ni radostna. | |
A | tudi v njegovih očeh je bilo nekaj | |
Rad bi se bil takoj oglasil, | a | je obstal tiho in nepremično, ker sta |
A | ko sonca ne bo, tudi moči ne bo in | |
A | kaj hočemo, je že tako!...« | |
» | A | sonce?« |
oglašala samo v njegovi domišljiji, | a | zakaj mu je bilo žal, ni vedel. |
Donela je otožno, | a | ne samo zato, ker je bil napev otožen; |
» | A | če že govorimo o trobenti, je treba |
» | A | Jankec ti je ime?« |
Iskal je primerno besedo, | a | ker je ni mogel najti, je stegnil roko |
Vedel je, kako je to smešno, | a | vendar trobente ni dal iz rok, ker |
» | A | hiša?... |
Zajel je sapo, | a | ni zatrobil. |
» | A | tudi o njej se mi ne bo nič razjasnilo. |
dala svoj pomen,« se je nasmehnil, » | a | vendar sem ga vesel. |
» | A | dolinica?...« je zamišljeno ponovil starec. |
» | A | gaber?... |
» | A | perica?...«je še prav tako zamišljeno |
A | se ni poslovil. | |
Iskal jo je in iskal, | a | še preden jo je našel, so prišli do |
» | A | v vratih je?... |
A | kaj hočemo, je že tako!... | |
» | A | ne?« je zategnil otrok in ga očitajoče |
A | ker ni vedel, kaj naj reče, se je spet | |
» | A | sina?... |
bo še kaj povedal o svojih sinovih, | a | je molčal. |
» | A | leta?... |
A | kaj pa vi zdaj delate, če smem vprašati?« | |
» | A | pišete? |
Uradnik ste, kaj?« je vprašal, | a | brez pravega zanimanja. |
»Hočem,« je prikimal otrok, | a | brez vsakega zanimanja. |
» | A | da piše povesti?« |
To je strašno, | a | to ni povest.« |
Če je pisanje lepo, vem, da ni res, | a | da bi hudo brala... ne, tega ne maram! |
» | A | kaj naj rečem? |
A | se je takoj zavedel. | |
A | kaj hočemo, je že tako.« | |
A | komaj si je to rekel, že se je oglasila | |
Ozrl se je v starca, | a | ta se ni več zmenil zanj. |
Šel bom!« je sklenil Peter Majcen, | a | čeprav mu je bilo neprijetno in grenko |
» | A | zdaj?« je vprašal starec in ga spet |
A | ni zatrobil. | |
» | A | čeprav je to golo naključje, je vendar |
A | zdaj je, kar je. | |
in preživel, je zanj samo strahota, | a | ne povest. |
» | A | prav nobene?« je vprašal otrok. |
» | A | kaj? |
»Žalostna je, | a | je lepa.« |
A | vendar, kako čudno naključje! | |
Žalostna, | a | lepa pravljica?... |
Rad bi srknil požirek žganja, | a | se je premislil. |
vse obtolčene in opraskane do krvi, | a | bile so tako gluhe od mraza, da tega |
je brado in si obesil čutaro za pas, | a | se je takoj premislil. |
A | še preden je nagnil, je obstal kot | |
A | tudi če bi mu zaupal, se je zdaj spomnil, | |
- | A | vendar, kaj bi storil, če bi bil Martin |
A | ti se presneto motiš, če misliš, da | |
je, da bi še enkrat mahnil po njem, | a | je že zagledal kri, ki je brizgnila |
Oddahnil se je, | a | je vendar nagonsko začutil, da se bliža |
Bil je res samo hip, | a | prav jasno je videl njegove izbuljene |
da ga je goreče oplazilo po stegnu, | a | se je pognal naprej. |
melišču pod Robmi se je še enkrat zbudil, | a | zbudil se je samo na pol, kakor v sanjah. |
je, da je opravil zelo težko delo, | a | kaj je opravil in kako je opravil, |
pogledom objel širine zasnežene senožeti, | a | jih ni mogel objeti, ker so se razgrinjale |
Vstal je, | a | besede ni našel. |
A | kaj vse se ne naključi!« | |
gladko javorjevo deblo in krenil naprej, | a | je takoj spet obstal. |
A | ne v tem smislu, drugače. | |
Bil je še svetel, | a | prazen. |
A | zakaj? | |
A | pustimo zdaj Javorko in privide! | |
Mož in žena sta se spogledala, | a | le za hip. |
» | A | skušal bom delati, ker sem izgubil |
A | ni bilo samo to: začutil je tudi rahel | |
A | pomirjenja ni bilo. | |
A | naj je še tako odločno odganjal to | |
Začel se je slačiti, | a | se je takoj premislil. |
Vzel je svinčnik in začel popravljati, | a | se je kmalu vdal obupu. |
Rad bi se bil tudi nasmehnil, | a | se ni mogel. |
Svoje besede pa ni našel, | a | tudi če bi jo bil našel, je ne bi mogel |
A | ko se je naposled odtrgal od okna, | |
» | A | če bi vi slišali, kako v ognju tulijo |
» | A | takoj...« je zategnil kmet in se popraskal. |
A | kmalu je obstal. | |
Pomislil je, kako bi se mu umaknil, | a | ker ni poznal druge poti, se je razjezil |
Žena je zakričala, | a | ni planila iz postelje. |
» | A | tako,« je rekel Peter Majcen in nato |
» | A | ?« je zazijala žena. |
» | A | pomisli, da sediš pod obešencem, ki |
A | noč le ni bila tako temna. | |
Zelo rad sem zahajal v svoj gaj, | a | tja nisem zahajal samo zaradi samote |
A | meni se je takrat zdelo še bolj čudovito, | |
sem na tisoče biserov jutranje rose, | a | bil sem srečen. |
Zakaj, | a | ? ... |
Zakaj, | a | ?« |
A | kaj bi, baba se obriše in usekne, pa | |
A | , nemara ti misliš, da dedec ne joče? | |
Njegovih oči nisem videl, | a | sem jih videl vseeno, ker sem videl |
Bil je grenak, | a | vendar ne tako grenak, kakor sem mislil. |
Bilo je bolj in bolj grenko, | a | vzdržal sem ter si v mislih ponavljal |
vprašanje ...« globoko ponovijo tudi otroci, | a | se ne zasmejejo, ker še ne poznajo |
Iščem kaj drugega, | a | ne najdem. |
A | še bolj se vdam zaradi tega, ker me | |
A | ne morem obsedeti. | |
A | še preden se oglasi, se razgrne pred | |
Bila je vsa bleda in slabotna, | a | se mi je smehljala, celo hudomušno |
A | rajši bi ga imel blizu hiše. | |
» | A | ti si hotel reči, da tolče, kakor bi |
A | bilo je vse zaman: še sem ga slišal. | |
se mi na čelu zbirajo znojne kaplje, | a | se nisem mogel ganiti, da bi jih obrisal. |
otročji!« ga je mirno zavrnila mama, | a | v njenem glasu je bilo toliko ljubezni |
verjamemo v sanje in v razna znamenja, | a | zdi se mi, da sami niste nič bolj možati. |
Potegnil sem si odejo čez glavo, | a | tudi pod odejo sem še slišal svoj strašni |
mami in ji rekel, da ne sme umreti, | a | tedaj sem kar odrevenel: prešinila |
Bil sem nemiren in sem še drhtel, | a | zdaj že nekako od sreče, ker sem našel |
Zaspal sem, | a | v spanju sem še naprej čakal, da bosta |
A | tedaj se zgodi nekaj nenavadnega, nekaj | |
A | glej, zdaj se spomnim pravljice o bobu, | |
Stegujem se in stegujem, | a | vse je zaman. |
malo manjka, da bi bil klopotec moj | a | tedaj omahnem in začnem padati. |
nič jih ne čutim, grabim z rokami, | a | nimam kaj prijeti, ker jih ni. |
lahko padeš s tepke,« je resno rekla, | a | takoj je zmajala z glavo in se zasmejala. |
A | vseeno sem kljubovalno pribil: | |
Gledal sem ga brez sleherne misli, | a | v duši sem morda takrat prvič občutil, |
A | še na misel mi ni prišlo, da bi ga | |
prišla je povodenj, velika povodenj, | a | klopotca ni odneslo. |
Voda je bila nizka in počasna, | a | vendar ga je zanesla do brzice. |
zložila pesem!« se zasmejeta hudomušno, | a | tudi nekoliko sramežljivo. |
A | to me ne boli preveč. | |
A | vendar so stopili hitreje, ker je bil | |
Radi so imeli psička, | a | rajši njegovega gospodarja. |
A | pripovedoval je samo, kadar je pihal | |
»Kamen je res samo kamen, | a | vendar ima lahko tudi kamen svoje življenje,« |
Otroci so se ozrli vanj in se zasmejali, | a | vendar se niso zasmejali preveč glasno |
A | ni mu bilo slabo. | |
A | nič za to. | |
A | tega spočetka niti ni vedel. | |
» | A | ?« je rekel kamen. |
triletni otrok, ki ničesar ne razume, | a | vendar hoče vse vedeti.« |
A | kamen je bil sam. | |
A | vendar si je želel, da bi priletela | |
A | kako naj se kamen da?« | |
A | kmalu se je zbudila in oblekla. | |
Ni šlo tako hitro kot prej, | a | vendar je šlo še kar naglo. |
je ob prve velike razmetane skale, | a | se je srečno odbijal od njih kakor |
Bil je srečen, | a | vendar ni imel sreče. |
A | še najbolj je podobna ptici. | |
» | A | jaz...« je rekel macesen, pa ni vedel, |
Kamen se je razveselil, | a | vendar mu je bilo hudo za jelko in |
A | še ni imel sreče. | |
Tako blizu je, | a | le ne more do njive. |
A | ko jo je hotel iztrkati, ni bilo več | |
Potem je vstal in odšel proti reki, | a | ni šel čez njivo, šel je ob robu in |
Ptice so pele, slišali so, | a | vendar jih niso slišali, reka je šumela |
A | prav tedaj je veselo zavpila Tinka: | |
» | A | !« je zastokal Srečko, ki ni prenesel |
A | vendar se je kmalu sprijaznil s tem. | |
tri tanke jermene iz tankega usnja, | a | vendar ne iz tako tankega, kakršen |
Biričev je res sedem, | a | stvar morda še vedno ni prav urejena.« |
»Dovolj, | a | da jih boš še bolj! |
Vsi pravi pesniki so nesrečni, | a | so nesreča tudi za graščake. |
A | vse ni nič pomagalo. | |
Deček se je učil, | a | tudi vztrajno trdil: |
zvezdah, ki so svetle prišle vsak večer, | a | so vsako jutro presunjene ugašale v |
»Bije v živo, | a | živ ni.« |
Valpti so skočili po biče, | a | glej, tudi njim so švigali iz rok. |
v mislih,« je odgovoril Pécuchet, » | a | si vam nisem upal predlagati.« |
A | vendar sta težko dihala v sobici, ki | |
A | kljub temu je v mavec na kaminu vrezal | |
Zaradi njenih črnih oči, sicer majhnih, | a | na moč se lesketajočih, živih barv, |
je vprašal, od kod neki to otroče, | a | ni nihče nič vedel. |
Skomignil je z rameni, | a | ko je odhajal, je potarnal nad nespodobnim |
ostala nespremenjena; ni se posušila, | a | tudi rastla ni. |
»Ukvarjati bi se morala samo s sadjarstvom, | a | ne zaradi veselja, marveč zaradi denarja. |
Zemlja je sicer pila vodo, | a | nič ne de! |
Ponudilo se je več najemnikov, | a | Bouvardu sploh ni bilo do tega. |
»Če se molekula | A | , denimo, spoji z več deli molekule |
A | Bouvard se je naveličal medicine. | |
dvakrat ali trikrat ponovil ‘pa vendar’, | a | ni vedel, kaj naj še reče. |
»Čedna je, | a | ?« je vprašal mizar, ko je prinesla |
A | videla sta izredno veliko čudnih reči, | |
A | grof je že odpiral vrata. | |
sta poslala gospodu prefektu prošnjo, | a | odgovora nanjo ni bilo. |
razkazala muzej, začenši z vitrajem, | a | zelo se jima je mudilo k novemu oddelku, |
Pécuchet se je dal prepričati, | a | kmalu po znanstveni strogosti prekašal |
pravi, da je Koriolan umrl v izgnanstvu, | a | če verjamemo Dioniziju, so bile tega |
»Nisem v Bordeauxu, | a | tolaži me to, da sem med vami.« |
vendar ozdravijo, veljajo za mrtve, | a | se spet prikažejo. |
Vse bi bilo dobro, | a | našel je le grški čepec. |
A | tudi genij ne zadošča. | |
deležnikom, medtem ko akademija dela razliko, | a | jo je dokaj težko dojeti. |
Vaucorbeil je nameraval oditi, | a | ga je Pécuchet zadržal. |
A | kdo ve? | |
Lahko bi mirno živeli, | a | niso hoteli; šli so po svoji poti, |
Vprašala sta služkinji, | a | nista ničesar slišali. |
To ga je navdajalo s strahom, | a | kaj za to! |
Odnehal je, | a | predstavljal si je čudovito polne in |
Hotel jo je stisniti k sebi, | a | ga je odrinila. |
vprašal, kako je z njegovim katarjem, | a | si ni upal. |
A | včasih se spustijo na našo oblo in | |
A | nič takšnega se ni zgodilo in to ju | |
prevzele, da je opustil spiritualizem, | a | se ga je znova lotil in ga spet pustil |
Modrovati sta začenjala s trdno podlago, | a | se je sesedla in nenadoma ni bilo od |
Stotnik je iskal odgovor, | a | ga ni našel. |
Normandijka nadvse ljubila imetje, | a | ne toliko zaradi varnosti, ki jo daje |
učenju in kroglicam, črtam in črkovnici, | a | se je vse izjalovilo. |
»Nič dobrega ne bo, | a | ?« |
kazen, dajala sta mu zoprne naloge, | a | postal je še bolj len; in ker ni dobil |
zobljejo češnje, sove žrejo žuželke, | a | tudi netopirje, ki so koristni, in |
» | A | zdaj bom pa še njega vozil!« |
A | je to sploh prava ljubezen in prava | |
leti prišel tod čez Aleksander Veliki, | a | v tistem trenutku mi je prišlo zelo |
pokrajinah obstaja nekaj, ker nič drugega ni | a | je mogoče opaziti, ker je vse drugo |
A | je to ljubezen? | |
A | , aa, bomo kaj fukali fantje, a aaa? | |
A, aa, bomo kaj fukali fantje, | a | aaa? rečem živo in zabelim s kletvico, |
A | jaz naj se grem revolucijo proti mulam | |
A | potem si pa normalen, če si bolan kot | |
A | v Čukuslaviji nimate bicikla na petrol? | |
Ja, madona, | a | nam ni fino, sem vzkliknil, zunaj pada |
Lahko sem še tako utrujen, | a | takšna akcija rabutanja jabolk zbere |
sil stvarstva, ki ga imam tako rad, | a | bo začasno že preživel brez mene, saj |
A | so zato tako drugačni? | |
A | mi lahko daš nekaj za spomin, se je | |
Kako je kaj, | a | je lepo, a!? |
Kako je kaj, a je lepo, | a | !? |
Premakniti veliko maso ni šala, | a | ko se začne enkrat valiti, jo je nemogoče |
Tako kot drugi, | a | s to razliko, da sem, kar zadeva zunanji |
Indija, madona, | a | že spet! |
A | zdaj pa lažje živim, a? | |
A zdaj pa lažje živim, | a | ? |
A | kristjan, ta iz hiše nasproti je tudi | |
deležen vseh frustracij vodilnega sveta, | a | z zamudo nekaj desetletij seveda. |
A | je to edini vzrok? je potem čez čas | |
A | je to to, kar ti naredi življenje pod | |
nazaj, kaj je to življenje, zdravje, | a | se bom sedaj, tu v Avstraliji moral |
A | * * * | |
A | se res kar naprej namenoma spravljam | |
A | je prav, kar počnem, ali ni. | |
A | tole, je rekel in pokazal na brilijantno | |
A | tale kozmos naj zamenjam za njihovo | |
A | si res sam kreiram svoje doživljanje, | |
O, bog, ali si to ti, o bog, | a | je to to, a to si ti, hvala, hvala |
bog, ali si to ti, o bog, a je to to, | a | to si ti, hvala, hvala ... |
ženske, za katero vem, da me uničuje, | a | ne morem brez nje. |
iz oči, mojster seže z roko k njemu, | a | jo odmakne, še preden ga doseže. |
A | tudi jaz imam svoj predlog: ker sem | |
Saj mu zaupam, mojstru, | a | to še ne pomeni, da mi lahko resnično |
A | ta svet je bolj slutnja, mračno hrepenenje, | |
A | naj me goljufa, kolikor more, nikdar | |
Bogu in v svet, lahko dá edinole Bog - | a | kako naj ga dá, še preden je dokazan |
A | komaj sem se prebudil, že je prišel | |
A | tudi, če je njegov, bi ga bil jaz pripravljen | |
A | , tako je to. | |
Pravzaprav se je že odločila, | a | lažje ji bo, če jo pospremim... če ji |
A | kaj mi pomaga, če to vem? | |
A | niti tolažba duhov, ki so podobno kot | |
A | tako si me predstavljaš... prav nič ti | |
kaj reči o Wertherju in Karteziju, | a | ne še prepozno, da te ne bi mogel zapeljati |
A | , saj res, sobota je, skoraj bi pozabil. | |
okleni in si poskušaj izpolniti želje; | a | če ga ni, se strezni in se poskušaj |
Seveda se, | a | mi to ne pomaga prav dosti, tako kot |
Filozofske drobtinice; začel sem tudi Pojem tesnobe, | a | je prišlo nekaj vmes. |
A | , tako. | |
A | kje je že to! | |
nisem mogel spomniti) - imenuje oseba | A | , je življenjski ”estet“, ”pesnik“, |
somišljenik (kajti istovetnost osebe | A | z zapeljivcem Johannesom ni čisto |
Če se vprašamo, kateri od obeh, | A | ali B, je Kierkegaardov glasnik |
presodimo, da mu povsem ne ustrezata niti | A | niti B, lahko pa rečemo, da je bližji |
različnima osebama, kot sta ”estet“ | A | in ”etik“ B: tako zapeljivec kot |
da je Kierkegaardov odnos do osebe | A | , zapeljivca Johannesa, pravzaprav |
Eremita, še natančneje njegov ”estet“ | A | , opredeli nesrečnega pesnika: |
spet nove muke trpinčijo tvojo dušo, | a | ustnice naj ti ostanejo takšne kot |
Seveda so - | a | kljub temu še vedno častimo našega |
očetovskem pismu mlajšemu prijatelju, osebi | A | , zapeljivcu in ”estetu“ piše: |
A | , tako to misliš... zanimivo. | |
A | , tako. | |
A | , tako... | |
Da, seveda, tako je, | a | le za hip, saj ko pomislim na drugo, |
A | , tako! | |
A | kdo je ta lovec? | |
Phainomena, v katerem je preveden ta odlomek, | a | je ves čas izposojen, saj se približuje |
Ne vem, ali je čas pravi, | a | le povej, če želiš. |
A | , glej jo, tam mi maha! | |
otrok; še zdaj mi je vse tako jasno, | a | še nič ne kaže, da bi bilo kaj bolje.“ |
A | , tako... | |
istih dogodkov, recimo dveh dogodkov | A | in B, če ju opazujemo iz različnih |
klicala na telefon njene gospodinje, | a | se ni nihče oglasil; danes zjutraj, |
kamnitem tlaku, se pred mačkom umikajo, | a | se takoj spet enakomerno razporejajo |
Poznam jih, | a | še vedno premalo. |
skriva za njenim poletnim kostimom - | a | že v naslednjem hipu se s trzajem odmakne, |
A | , seveda, lahko bi si mislil! | |
relativno gibanje dveh teles: če se telesi | A | in B gibljeta enakomerno in premo, |
upravičeno rečemo, da se giblje samó telo | A | in miruje telo B kakor tudi obratno. |
prej rekel že sam: če se dve telesi | A | in B enakomerno gibljeta v prostoru, |
prostoru, lahko rečemo, da miruje telo | A | ali telo B - ali pa miruje prostor, |
ali pa miruje prostor, v katerem se | A | in B gibljeta, pač odvisno od gledišča |
gibanj na primer dveh biljardnih krogel | A | in B ne moremo sklepati, ali biljardna |
A | , tako. | |
A | ker so v odločitvi za stvari zajeta | |
A | , ti si, Anželo! ... | |
Res ni zaklenjeno, | a | sem vseeno rajši pozvonil. |
A | kmalu je spet vse tako kot prej, le | |
brezčasno zreta iz obraza v obraz... | a | tudi obraza sta nerazločljiva, tako |
A | če bi se čas tako razlil v prostor | |
večkrat pogovarjamo o takšnih vprašanjih, | a | tudi ona pravi, da zaenkrat o delovanju |
vlakom: če sem prav razumel, dogodka | A | in B, recimo bliska, ki sta simultana |
Razlog, da sta ista dogodka | A | in B sočasna za opazovalca S, |
prebral, da sta dva ista dogodka | A | in B lahko v enem referenčnem okviru, |
takšnem časovnem zaporedju, da je | A | pred B, v drugem referenčnem okviru, |
pa v nasprotnem, da je B pred | A | ? |
A | , tako. | |
se onesvesti v mojstrovem naročju, | a | le za nekaj trenutkov, hvala bogu, |
relacije so recimo naslednje: dogodek | A | je (v času) pred dogodkom B, dogodka |
dogodek C je (v času) med dogodkoma | A | in B, in tako dalje. |
Če je B med | A | in C, potem je C med B in A“, |
A in C, potem je C med B in | A | “, s tem določiva topološko zaprti |
s krožnico, na kateri ležijo točke | A | , B, C. |
A | , tako... prav, pa pojdiva v hišo, bova | |
odprt problem Brunove kozmologije, | a | ne samo njegove, temveč sega daleč |
A | , tako! | |
A | , to... sem mislil, da ga poznaš, ko veš | |
A | , tako. | |
A | tako, na štop. ... | |
iz cevi, ko pritisne na škropilnik, | a | kmalu ugotovi, da je treba odpreti |
torej je bil Kristus velik prerok, | a | vendar zgolj prerok, z božjo modrostjo |
človeku Sveto pismo popolnoma neznano, | a | ima kljub temu pravilne nazore in resničen |
Bruno seže v žep po pipo, | a | je ostala zgoraj v suknjiču. |
na ravni večnosti dosegla tudi Boga, | a | kako naj bo Bog, če je Bog, ”slučajen“? |
priznavajo vsi) bistvo Boga, drugačna, | a | to je nesmisel.“ [1p33s2 (124)] |
razsežnosti in ideja tega modusa čisto ista, | a | na dva načina izražena stvar.“ [2p7s |
Da, | a | ravno to je presenetljivo pri Spinozi: |
A | , že razumem: pogrešaš sistem, verjetno | |
lahko v nosnicah ujame njen vonj - | a | že naslednji hip se zave, da ga morda |
univerzumu, kar bi bilo zgolj telo, | a | tudi nič takega, kar bi bilo neposredno |
Hölderlinovim ali Novalisovim pesnitvam, | a | obenem želi ostati filozofski. |
neposreden odnos do najstarejše preteklosti, | a | tudi do najbolj oddaljene prihodnosti, |
A | že naslednji hip sova zatone v zeleni | |
zavestim, namreč bogotajcem, ”ne daje“; | a | tudi tistim, ki se jim Bog razodeva |
A | tudi dandanes se zastavlja vprašanje, | |
soigri, ki je bila znana že na začetku, | a | naj bi bila menda pred nedavnim [tj. |
učinke njihove ”onstranske“ prisotnosti... | a | vendar, kako naj vemo, da jih sploh |
katere izhajajo vse puščice razlag, | a | je nikoli ne bomo mogli odkriti. |
sploh ne bi moglo razviti življenje, | a | ne samo to - v njem ne bi mogli nastati |
elektronov (torej sorazmerno majhna), | a | če bi bila razlika le malce drugačna, |
antropičnem načelu, predvsem pri šibkem, | a | tudi pri močnem, če ga pravilno razumemo |
”( | A | ): |
Sicer pa Barrow & Tipler prvo varianto ( | A | ) pripisujeta predvsem ”naravnim teologom |
Če bi se zgodilo | A | , potem bi se zgodilo B‘ - toda |
potem bi se zgodilo B‘ - toda | A | se dejansko ni zgodilo; oba stavka, |
protidejstvena implikacija, antecedens | A | in konsekvens B, sta (lahko) neresnična, |
kozmologiji: k premisleku o podobnosti ( | a | tudi različnosti) pri pojmovanju realnosti |
daleč v preteklosti ali v prihodnosti, | a | tudi blizu ne; od zdaj jih ne loči |
zgolj nekatere analogije z možnimi - | a | še zdaleč ne splošno sprejetimi - interpretacijami |
”Tako poln sem vsega, | a | čustva do nje mi vse pogoltnejo, toliko |
vse pogoltnejo, toliko vsega imam, | a | brez nje se vse izniči.“ [Goethe (1), |
POGOVORI Z MOJSTROM BRUNOM, od marca do začetka junija... | a | to še ni naslov knjige, nekaj drugega |
naslova razvoja turizma in gospodarstva, | a | hkrati v zakonu, razen namenov je o |
A | tudi v tem delu avtorja priznavata, | |
je "dura lex set lex", trda postava, | a | vendar postava. |
ne zahteva zakon o javnih financah, | a | vendar jo zahteva zakon o računovodstvu. |
kot v letih 1994, 2001, 1996, 1993, | a | tudi precej manj črnogleda kot leta |
A | mag. Brcarjeva je zagotovila, »da se | |
A | iz razprave je bilo očitno, da ne bo | |
A | DDV je v posameznih članicah različen, | |
A | tudi za v EU izvoženo blago bodo morala | |
odpadki niso dobrodošli v nobenem okolju, | a | se je s tem treba sprijazniti, predvsem |
mejnega prehoda Gruškovje je strašno - | a | očitno zakonito). |
vendar včasih tudi prijetnega, domačega, | a | za mednarodno rabo vendar neprimernega. |
najbrž niso bili sprejeti na pamet - | a | so bili, kot vsak načrt, vendarle mišljeni |
A | do zdajšnjega izvoznega presežka nam | |
A | kljub vsemu je iz Pisma Galačanom in | |
A | kakšen voditelj je bil Jakob? | |
financirali ta sanacijska popravila, | a | denarja ni,« pravi Milan Čeh. |
manjšinsko vlado DS‐G‐17-plus‐SPO‐NS, | a | o trdnosti takšne vlade koalicije - |
javno niso podpirale talibskega režima, | a | so ga zato prek posrednikov v Pakistanu, |
rešitev nemške programerske hiše Compeso, | a | proizvajalec govoric ne komentira. |
in Aluminijskemu kombinatu Mostar, | a | se omenjeni družbi tokrat nista odzvali. |
lažje ranjen, začasno je izgubil vid, | a | se mu je ta že povrnil. |
kaseti z 10 raketami in se odmaknil, | a | se je nato vrnil in poskusil ponovno, |
razstavo, drugi knjigo ali tretji koncert, | a | s tem ne odkrijejo, ne afirmirajo dogodka, |
posebej sem se spraševala o delu žirije, | a | pri nas je kar preredko mogoče poslušati |
prvo insomnio, na nove nespečne noči, | a | če na hitro pomislim, še zmeraj razločno |
bolniške postelje, zmeraj duhoviti, | a | zdaj nekoliko šibki glas močnega človeka |
umetnika, vidim nekatere fragilno, | a | hkrati čvrsto komponirane novele Aleša |
longa vita brevis, so rekli že zdavnaj, | a | tudi ko bi vse poznal, prebral, videl |
umetnost, je pa, kot pravi Marijana: super, | a | ne. |
Super, | a | ne? |
zdaj že »uzakonjeno« napredovanje, | a | hkrati vendarle presenetilo z novimi |
Mamića, ki bo moral na operacijo stopala, | a | kljub vsemu oreha ne bo veliko lažje |
A | Sašo Filipovski previdno napoveduje: | |
Rahmatulin je bil najboljši, torej »MVP«, | a | že na naslednjem treningu so kajpak |
nato doma tekmo sicer dobile s 33:18, | a | je bila to kaj slaba tolažba, saj so |
dvoboja Madžarska - Kanada, v skupini | A | pa Rusija, Francija, ZDA in Češka. |
SP skupine | A | za hokejiste do 20 let - zadnji dan |
1:0; vrstni red po 1. delu - skupina | A | : ZDA 8, Slovaška, Rusija po 5, Švedska |
prebijati po komaj 19. skakalnem rezultatu, | a | višje od osmega mesta ni šlo. |
predstavnika sta znova obtičala v ozadju, | a | oba vsaj polovično zadovoljila naš |
kot na uvodnih tekmah v Skandinaviji, | a | potrebujemo še precej treninga,« je |
republiko, ki ima različne prebivalce, | a | so vsi dosegli skoraj isto izobrazbo |
govorili, da Vojislav Šešelj spet blefira, | a | tudi njegovim najbližjim še na misel |
nastopil kot kandidat skupine državljanov, | a | je dobesedno pogorel, saj je zbral |
Nagovor je bil sicer kratek, | a | se je iz njega dalo razbrati, da gre |
A | z glasbo? | |
Žal niso edini, skrivajo, | a | ne smemo pozabiti, da sta Slovenija |
Ljudje so mi že zdavnaj hoteli pomagati, | a | doslej krvi še niso mogli dati, saj |
Lahko, | a | vse vendarle kaže na to, da Slovenija |
Če vi slučajno umrete, | a | boste še prej videli in doživeli, da |
finske skladateljice Kaije Saariaho, | a | ste ugotovili, da je študijsko spričo |
pričakoval to, kar so mu obljubili, | a | so mu odgovorili: »Če si nam dal tako |
A | nameravate oditi v goro? | |
sem nesrečna in žalostna, bolelo je, | a | takšno je življenje. |
pravim razkošnim slavjem v prvem stavku, | a | pade v drugem v žalno glasbo... |
A | naj bo s srcem. | |
Ker gre za ušesu všečne, | a | brez težkih sistemskih rezov (recimo |
A | LDS funkcionira predvsem kot vladna | |
načrtih morala glodati do srede oktobra, | a | je vse do konca leta ni do konca prežvečila. |
več blaga in nudi nekaj več storitev, | a | z bistveno manjšim številom ljudi. |
A | kdo bo v teh državah poslušal, kakšne | |
prostorni brunarici, opremljeni za dva, | a | če so ljudje skromni, je prijetno bivališče |
pravi, da napak in krivic ni bilo; | a | vse to se da tako ali drugače popraviti. |
A | kdo v to sploh še verjame? | |
A | brez razvoja tiska Johannesa Gutenberga | |
se sicer sme tolažiti z evangelijem, | a | s sklicevanjem na evangelij se ne sme |
A | revolucionarne iskre o svobodi krščanskih | |
A | prijateljstvo ne traja dolgo, kajti | |
A | njemu to pomeni tako malo kot njegovemu | |
čutim ne mesene ljubezni ne vročice, | a | svojo ženo obožujem.« |
A | staroverci pod vodstvom cesarja ne | |
A | obstaja tudi življenje po Hollywoodu | |
A | podoba brezhibnega obnovitelja krščanstva | |
A | med Luthrovimi učenci ta dediščina | |
A | nato v imenu Gospoda spet udarijo drug | |
kralja, ki je začel z uničevanjem, | a | se je potem vdal ohranjevanju, ali |
Hotel, | a | ga ni. |
meje, ki takrat sicer ne bo več meja, | a | bo zaradi minareta mislil, da je, in |
državo in poplačilo vojne škode veliko, | a | to ni problem materialnih oškodovancev, |
razdelilo tudi med materialne oškodovance, | a | ga je bivša država nacionalizirala, |
A | kot kaže, so to samo pregrešne želje | |
tudi sam povedal nekaj svojih misli, | a | ne kot polemiko. |
umrli, temveč so umirali postopoma, | a | zanesljivo. |
vseh primerih gre torej za legitimna, | a | neobičajna dejanja Republike Hrvaške |