Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika


     epiteton epíteton  -a in -eta m, mn. epíteti tudi epíteta s () lit. atributivna beseda ali besedna zveza, ki natančneje določa samostalnik, pridevek: v knjigi so pogosti baročno nabrekli epiteti; kopičenje epitetov otežuje dikcijo; pren. skoraj obvezni epiteton za vse nove vlade je, da so revolucionarne, progresivne




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA