Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika


     zevati zévati  -am nedov. (ẹ́) 1. biti v stanju, ko se prej prilegajoči se deli ne prilegajo (več): guba na krilu zeva; zaradi izsušitve lesa okna zevajo / ekspr. njegovi čevlji že zevajo imajo podplat odtrgan od zgornjega dela // biti razmeroma široko odprt: vrata nastežaj zevajo / rana zeva // ekspr., s prislovnim določilom biti kje z vidno odprtino, praznino: v mreži, ograji zeva luknja / na čelu mu zeva globoka rana ima globoko rano 2. ekspr., s prislovnim določilom biti z odprtino obrnjen, usmerjen tako, kot nakazuje določilo: pod njim je zevalo brezno; oder je nemo zeval v dvorano 3. ekspr. imeti odprta usta, kljun: mrliču so podvezali brado, da ne bi zeval; kokoš je zevala od vročine, žeje / mladič je zeval, dokler ga niso do sitega nakrmili odpiral kljun // zehati: že ves večer zeva; brezoseb. nocoj se otrokom ni nič zevalo zevajóč -a -e: požrešno zevajoč gobec zveri; zevajoča rana; v zidu zevajoča razpoka




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA