Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika

     daimonion daimónion  -a [dajm-] m (ọ̄) knjiž., po Sokratu notranji glas, ki človeku narekuje etično ravnanje: njegov daimonion mu je bil opora in vodnik