dah dàh tudi dáh dáha m (ȁ á; ȃ) 1. enkraten sprejem zraka v pljuča in njegovo iztisnjenje; dih: to je bil njegov zadnji dah // dihanje: zadrževati dah 2. iz pljuč iztisnjeni zrak: čutil je njen dah na obrazu // knjiž., s prilastkom rahlo znamenje prisotnosti, bližine česa: dah pomladi 3. neprijeten vonj, zadah: dah iz ust ◊ lov. značilen vonj, ki ga za seboj pušča žival
| Strežnik ZRC SAZU | Pripombe | Iskalnik: NEVA |