Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika


     vstajač vstajáč  -a m (á) 1. kdor vstaja: vstajači so motili predstavo / na svojih obhodih je srečeval prve vstajače / biti pozen vstajač 2. knjiž., v zvezi možicelj vstajač igrača v obliki možička brez nog, ki zaradi s svincem obteženega spodnjega dela okroglega trupa vedno obstane v pokončnem položaju: igrati se z možicljem vstajačem




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA