Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika


     vpraševati vpraševáti  -újem nedov.) z ustno ali pismeno izraženo željo, zahtevo obračati se na koga z namenom a) od njega kaj izvedeti: otrok vprašuje starše; kako je bilo, so ga vpraševali; vpraševati o čem, po čem; vpraševati po telefonu; prijazno vpraševati; kako, da si to kupil? Ne vprašuj tako neumno; vpraševati in odgovarjati / vpraševati za pot / vpraševati z očmi b) od njega kaj dobiti: vpraševati za dovoljenje / kupci po tem izdelku ne vprašujejo več c) izražati zanimanje: vpraševati koga po zdravju, znancih ● za denar ne vprašujem denar ni pomemben; pog. bi me čakali? Še vprašuješ izraža nepotrebnost, odvečnost vprašanja zaradi samoumevnosti, jasnosti odgovora vpraševáti se zastavljati si kako vprašanje z namenom premisliti ga in najti odgovor: vprašujem se, kako naj stvar izpeljem / industrija se ne vprašuje, kam s strupenimi odpadki vpraševáje zastar. vprašujé: iskati koga, vpraševaje od hiše do hiše vprašujóč -a -e: vprašujoč otrok; prisl.: vprašujoče gledati




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA