Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika

     vnovičen vnóvičen  -čna -o prid. (ọ̑) knjiž. ponoven: vnovičen napad jih ni presenetil; ob vnovičnem pregledu je bilo vse v redu; bala se je vnovičnega srečanja z njim