Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika

     vetrc vétrc  -a m (ẹ̑) manjšalnica od veter: vetrc prinaša duh po cvetju; pihal je slab vetrc; topel, večeren, vlažen vetrc / ozračje je mirno, brez vetrca ◊ gastr. španski vetrc belo pecivo iz beljakov in sladkorja