Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika


     verman vêrman  tudi wêhrmann -a [verman] m () med drugo svetovno vojno pripadnik napol vojaških oddelkov, ki so jih ustanovili Nemci na zasedenem slovenskem ozemlju: partizani so napadli, razorožili vermane; policisti, orožniki in vermani / biti pri vermanih




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA