Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika

     vereja veréja  -e ž (ẹ̑) nar. kol, steber, na katerega se privežejo, pritrdijo vrata, lesa v plotu: odprl je leso in se umaknil k vereji // pokončen kol, steber v plotu sploh: pritrditi late na vereje