Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika


     veduta vedúta  -e ž () mesto, pokrajina ali njun del, ki se vidi z določene točke: gledal je znano veduto pred seboj; mestna veduta se je spremenila; vedute parkov, spomenikov // um. slika, na kateri so natančno, stvarno upodobljeni mesto, pokrajina ali njun del: razstavljati portrete in vedute; vedute beneških slikarjev / z vedutami poslikani krožniki




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA