Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika

     upravičevati upravičeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. imeti, navajati zadostne razloge za kaj: upravičevati svojo odločitev // biti zadosten razlog za kaj: dozdajšnji uspehi upravičujejo upe, da bo načrt dosežen; nič ne upravičuje njegovega strahu 2. publ. dajati pravico do česa: vaše življenje vas kljub vsemu ne upravičuje do maščevanja