Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika

     uglaševalnik uglaševálnik  -a m (ȃ) muz. premični kos cevi, zamašek pri trobilih, pihalih za natančno uglasitev: uglaševalnik trobila ◊ elektr. visokofrekvenčni del sprejemnika za uglaševanje, nastavljanje sprejemnika na frekvenco oddajnika; tuner