Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika


     trohnoba trohnôba  -e ž (ó) razkroj, razpad organskih snovi zlasti zaradi delovanja vlage: trohnoba lesa / gozdna trohnoba / trohnoba je načela mlin ♦ gozd. lesna glivična bolezen, pri kateri se les razkraja, rjava trohnoba glivična bolezen zlasti iglavcev, pri kateri se les rjavo obarva // kar nastane s trohnenjem: odstraniti trohnobo; duh po trohnobi




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA